o Leto III - Štev. 22 (70) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 15.-30. novembra 1976 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Ob priliki odobritve novega deželnega zakona o emigraciji se nam zdi potrebno, da upoštevamo izseljeniški pojav v Benečiji in demografsko gibanje tega področja na splošno. Iz podatkov ISTAT je razvidno, da se je število prebivalstva v Benečiji skrčilo v zadnjih petdesetih letih za več kot 50% in to od leta 1921 (to je leta, ko je štela največ prebivalstva) pa do leta 1971, ko je od 25.345 enot padlo na 12.593. če je bil demografski razvoj od leta 1921 dalje negativen, se je emigracija, ki je bila vedno prisotna v naši zgodovini, še prav posebno razvila po 1961. letu, ki je na tem področju povzročila pravo depopulacijo. To se je tore.) zgodilo v času ekonomskega dviga države, dokazujoč še enkrat kako kapitalizem potrebuje za svoj razvoj koncentrirati kapital s silo - z delom v določenih predelih, izkoriščajoč notranjo in mednarodno emigracijo in ustvarjajoč nerazvita področja, ki so resnične rezerve delovne sile. To pa pomeni, da je skoraj v vseh primerih prisilna emigracija, saj so vzroki in načini te, iz katere nastaja in se vrši, zelo daleč od svobodne izbire. In to ne velja samo za Benečijo ali Italijo, ampak tudi za druge države Evrope, ki «izvažajo» delovno silo, kot so Turčija, Grčija, Portugalska, Španija in Jugoslavija. To potrjuje težo problemov, ki so tesno povezani z nerazvitostjo in koncentracijo v Italiji, v Evropi in svetu na splošno. Eden izmed najbolj žgočih problemov za italijansko emigracijo je danes političnega značaja. Lahko pa rečemo, da je v večina primerov že premagan stadij borbe za izboljšanje lastnega ekonomskega pogoja. Danes je namreč zahteva kvalitativnega značaja in se tiče organizacije udeležbe emigrantskih delavcev političnega življenja, tako Italije kot drugih držav, kjer živijo. Nedopustno je, da je še danes več kot 10 milijonov delavcev - emigrantov, živečih v Evropi, še vedno brez najosnovnejše pravice v demokratični družbi in sicer partecipaci j e v političnem življenju. Nacionalna konferenca o emigraciji, ki se je vršila pred dvemi leti v Rimu, je predložila vrsto predlogov, ki izvirajo iz razprav 4. poročila, ki ga je prečita! v imenu vseh demokratičnih ustanov Marino Carboni, takrat nacionalni predsednik AGLI: pravico do glasovanja v inozemstvu, demokratizacija konzularnih struktur, medministrski odbor, reforma posvetovalnega odbora Italijanov v inozemstvu itd. Sedaj, v teh težkih dneh ekonomske krize, se zahteva po udeležbi še bolj stopnjuje in se že dobro razvija tudi v deželah emigracije. Na primer, v novem deželnem zakonu o emigraciji, je brez dvoma poleg pozitivnih točk, a skoraj izključno podpornega značaja, najbolj kvalificirana zahteva, ki so jo predstavile zveze in sindikati in je realna partecipala izseljenih delavcev, za odločitev regionalne politike za ekonomski razvoj in emigracijo. Ta zahteva pa ni bila uslišana. Emigranti so torej pozvani, da izvajajo vedno bolj intenzivno vlogo v naši deželi, posebno v Benečiji, kajti brez realnega prispevka rojakov, ki delajo danes na tuji zemlji, se bo mogla zelo težko realizirati rekonstrukcija. In prav zato bi bilo prav, da bi politiki na evropskem nivoju predlagali konvencijo, ki bi favorizirala povratek Slovencev in Furlanov v domovino potom dogovorjene skupne politike, ki bi jamčila, harmonično vključitev v naš produktivni sistem, kakor določene garancije za formalno ohranitev aktualnega dela v tuji državi za določeno število let, če je sedaj to stanje morda nezadovjivo. Predvidevati pa moramo, da bo povratek emigrantov, ki je že v teku, prinesel tudi obnovo družbenih, socialnih in političnih struktur, ki jih bodo primerjali z različnimi sistemi mišljenja in metodami dejanj, ki se danes izvajajo pri nas. DARUJTE ZA ŽRTVE POTRESA Na tekoči račun Novega Matajurja štev. 4415 pri Banca Cattolica v Čedadu - Cividale Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir Za inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ Žiro račun 50101-603-45361 » ADIT « DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 12% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda r r ^ Ì M Ulti Društvo beneških minatorju, kulturno društvo «Ivan Trinko», Zveza beneških emigrantov in Novi Matajur organizirajo na dan Sv. Barbare, 4. decembra 1976 TRADICIONALNI PRAZNIK MINATORIA program Ob 9. uri sprejem gostov in oblasti na sedežu društva «Ivan Trinko», via Patriarcato, 18 u Čedadu; Ob 9,30 ogled fabrike blizu Čedada; Ob 10,30 uri odhod na potresene kraje Benečije; Ob 13.00 kosilo u tipični beneški oštariji. Na srečanje minatorju so vabljeni: Beneški šindaki, predstavniki useh tistih komu-nov v Sloveniji, u katerih so bili prejšnja leta gostje beneški minatorji. Ti komuni so: Velenje, Tolmin, Idrija, Nova Gorica, Sežana, Koper in Piran. P.S. Za upisovanje se interesenti lahko obarnejo: Na kulturno društvo «Ivan Trinko» u Čedadu, via Patriarcato 18 - tel. 71-386 ali pa na redakcijo Novega Matajurja, Čedad, stretta B. De Rubeis, 20. Na kongresu ANPI v Firencah govorili tudi o problemih Benečije V soboto 6. novembra se je zaključil v Firencah 8. kongres italijanskih partizanov A.N.P.I. V Videmski delegaciji, ki je šla na kongres, je bil tudi beneški Slovenec, predsednik partizanov iz naših dolin, Mario Bergnach iz Pačuha. Osmi kongres A.N.P.I. je bil za Slovence, posebno za nas, izredno važen. Na kongresu so se obvezali, da se bodo borili za globalno zaščito Slovencev v Italiji, delegati iz naše dežele pa so govorili o specifičnih problemih Beneške Slovenije in o krivicah, ki nam jih delajo oblasti. Zelo važen je bil govor o naših problemih bivšega komisarja brigade «Natiso-ne» Giovannija Padoana Vannija iz Krmina in Vladimirja Kende iz Trsta. Kongresisti so ju pozdravili z dolgotrajnim in prisrčnim aplavzom, kar pomeni, da so čuteni med italijanskimi partizani problemi narodnostnih manjšin. Za nas je bil kongres A. N.P.I. važen tudi zato, ker so izvolili v vsedržavni svet tri Slovence. Ti so: Ladi Dornik iz Gorice, Vladimir Kenda in Andrej Re-ner iz Trsta. V vsedržavni odbor, ki šteje 23 članov, pa je bil izvoljen naš velik prijatelj, Federico Vincenti, predsednik A.N.P.I. iz Vidma. Vsem izvoljenim čestitamo in jim želimo dobro in uspešno delo v prid demokracije in svobode. Dolina Idrijce pod Staro Goro Emigrazione In occasione dell'approvazione della nuova legge Regionale sull'emigrazione sembra opportuno fare alcune considerazioni sul fenomeno migratorio in Benecia e più generalmente sull’andamento demografico della zona. Secondo le statistiche ISTAT la popolazione della Benecia è diminuita di oltre 50% in cinquanta anni e cioè dal 1921 (anno in cui la popolazione è stata al massimo del suo sviluppo) al 1971, passando da 25.345 a 12.593 unità. Se l’evoluzione demografica è stata negativa dal 1921 in poi, il fenomeno migratorio, sempre presente nella nostra storia, si è particolarmente sviluppato dopo il 1961, assumendo nella zona forma di vero e proprio spopolamento. Questo avviene quindi al momento del decollo economico del Paese, comprovando una volta ancora,come il capitalismo necessita, per svilupparsi, di concentrare capitale a forza-lavoro in determinate aree, usando l’emigrazione interna ed internazionale e creando delle zone sottosviluppate,reali riserve di manodopera. Questo significa che nella quasi totalità dei casi, si e-migra sotto la spinta della costrizione; e le cause che determinano l’emigrazione e i modi in cui essa si svolge sono ben lontani dalla libera scelta. Ciò non vale solo per la Benecia o l'Italia ma trova conferma in tutti i Paesi di emigrazione quali in Europa, la Turchia, la Grecia, il Portogallo, la Spagna, la Jugoslavia. Questo conferma la gravità dei problemi stretta-mente collegati del sottosviluppo e della concentrazione in Italia, in Europa e nel mondo. Uno dei problemi più scottanti per l’emigrazione italia-na oggi è di carattere politico. Si può in effetti considerare che ha superato, nella maggior parte dei casi, lo stadio della lotta per il miglioramento della propria condizione economica. La rivendicazione oggi è di carattere qualitativo e riguarda l'organizzazione della partecipazione dei lavoratori migranti alla vita politica, sia dell’Italia che del Paese dove risiedono. E’ inconcepibile che ancora oggi oltre 10 milioni di lavoratori emigranti residenti in Europa siano privati di uno dei diritti più essenziali nelle società democratiche, e cioè, la parteci-zione alla vita politica. La Conferenza Nazionale dell’Emigrazione svoltasi a Roma due anni fa ha avanzato una serie di proposte scaturite dal dibattito sulla 4.a relazione e cioè quella letta, a nome di tutte le associazioni democratiche, da Ma rino Carboni, allora presidente nazionale delle ACLI: diritto di voto all’estero, demo-craticizzazione delle strutture consolari, il comitato interministeriale, riforma del comitato consultivo degli Italiani all’estero ecc. Ora, in questi momenti di grave crisi economica, la domanda di partecipazione cresce ancora e si sta sviluppando fortemente anche nelle regioni di emigrazione. Per e-sempio nella nuova legge regionale in materia di emigrazione, accanto agli indubbi punti positivi, ma quasi e-sclusivamente di carattere assistenziale, la richiesta politicamente più qualificante presentata dalle associazioni e dai sindacati, è una reale partecipazione dei lavoratori migranti alla determinazione della politica regionale di sviluppo economico e della emigrazione. Questa rivendicazione non è stata recepita. L'emigrazione è chiamata a svolgere sempre più un ruolo attivo nella nostra regione e particolarmente in Benecia nella misura in cui la ricostruzione potrà difficilmente realizzarsi senza un reale apporto dei corregionali che oggi lavorano all'estero. Continuazione a pag. 2 Na Tolminskem hitro odstranjujejo posledice potresa OBNOVA BREGINJSKEGA KOTA UMRL JE ALBERT REJEC Bil je naš velik prijatelj Znano je, da je bila od potresa 6. maja, 11. in 15. septembra hudo prizadeta tudi tolminska občina, posebno pa vasi v breginjskem kotu. Najbolj so bile porušene vasi Podbela, Borjana in Bre-ginj. Ljudje, ki prihajajo čez mejo, tako Slovenci kot Italijani, pripovedujejo, da se v teh krajih dela s polno paro, da se gradi in obnavlja z veliko hitrostjo. Da bi več zvedel, sem šel do Tolmina, da se pogovorim s predstavniki občine. Srečal sem se s sekretarjem OKZKS, tov. Vladom Uršičem in mu takoj povedal namen mojega obiska. Obnovljena Podbela «Ali je res, kar pravijo Iju-Jje, da se pri vas zelo hitro jdstranjujejo posledice potresa, da se dela, gradi in obna-rlja s polno paro?» sem ga rprašal. «Če ne vidiš z lastnimi očmi, le boš verjel. Preskrbeli ti bo-no dovoljenje, da si sam ogle-iaš breginjski kot, ker so bile )osledice potresa najbolj ka-astrofalne», se je glasil Uršičev odgovor. Zastavil sem mu drugo vprašanje: «Zakaj je treba dovo-jenje za ogled breginjskega ;ota?». «Zato ker se nam mudi, za-o, da se ne ovira ljudi pri de-u, da se ne ovira prometa, :er imajo prednost težka vo-ila, ki vozijo gor gradbeni ma-erial, ne zaradi drugega». Tretje vprašanje: «Ali mi lahko daš nekaj po-latkov o tem, kar je bilo nabavljenega in kar imate še v lačrtu napraviti?». Odgovor: «Na področju ob-šine Tolmin bo izročenih v po-abo do konca novembra 480 lovih hiš. To so montažne hiše, ki se delijo v tri katego-ije: za 3, za 5 in za 7 oseb. zročene bodo tistim druži-lam, ki so imele hiše porušene. Ob istem času se gradi 30 večnamenskih montažnih ob-ektov. V te objekte bo šlo )d 30 do 50 ljudi. Računamo, Ja bodo v njih stanovali Iju-Jje približno dve leti. V te ibjekte se bodo vselili predvsem tisti, ki bodo obnavljali svoje domove na klasičen na-:in. Po obnovitvi vseh domov, )odo ti večnamenski objekti služili v razne svrhe. Lahko se jih bo spremenilo v dvora-ie, kjer se bo razvijalo kultur-io in družbeno življenje, za šport, otroške vrtce, trgovine, gostilne in drugo. Odvisno bo iač od tega, kar jim manjka v Joločenem kraju. Na raznih krajih se gradijo tudi skupni živinski hlevi (stalle sociali, prev. ur.) v Kobaridu pa se gradi zdravstvena postaja. Ker govorimo o načrtih, naj ti še povem, da bo gradila že zgodnje pomladi republika Makedonija šolo v Breginju, Hrvatske v Bovcu, izobraževalna skupnost Slovenije na Žagi, Vojvodina in Srbija pa bosta gradile drugo fazo šolskega centra v Tolminu.» je zaključil Uršič. Sem zadovoljen s podatki, ki mi jih je vljudno posredoval, a želel sem iti tja, kjer se največ gradi, v breginjski kot, zato me je spremljal do centra «Posočje obnova», kjer so mi preskrbeli dovoljenje, da si lahko ogledam, kar sem si želel. V Tolminu se je vsedel v moj avto inž. Orožen, ki dela že več mesecev za obnovo Posočja. Peljal se je z mano do Kobarida in mi marsikaj povedal o načinu dela, ki ga vodi njihov štab za obnovo porušenih in poškodovanih vasi. Iz Kobarida sem se spustil v breginjski kot. Že takoj za vasjo Kreda, sem videl na cesti veliko tablo z napisom: «Prednost težkim vozilom, držite se skrajno desno». Pre- je dragocen, čas je zlato, posebno zato, ker jim še vreme nagaja. Srečaš kamione, ki vozijo gor in dol z evidenčnimi tablicami iz vseh pokrajin Slovenije, pa tudi iz drugih republik. Med delavci so Slovenci, Hrvatje, Bosanci in iz drugih republik. Na delu, v obnovi porušenih vasi utrjujejo bratstvo in enotnost. Prizadeti domačini nimajo dovolj besed, da bi jih pohvalili. «Bogi reveži, delajo za nas noč in dan, v vodi in blatu in nikoli ne jamrajo!» ti pravijo domačini. Popravljajo domove in postavljajo lepe montažne hiše. Iz Borjane sem se spustil v Podbelo, ki je bila do tal porušena. Ostalo je pokonci samo eno staro kmečko poslopje. Sedaj se ti iz klanca za vasjo nudi čudovit pogled. Podbela je vsa ali skoraj vsa obnovljena. Prav tisti dan, 'ko sem bil gor, so izročili v porabo 4 montažne hiše. Graditelji, Primorje Ajdovščina in Marles iz Maribora upajo, da bodo do konca novembra letos izročili lastnikom vse hiše, tako nam je povedala simpatična gospodična, Dragica Bence, ki je šef gradbišča od Marlesa. Nisem mogel verjeti, da so to montažne hiše. Podobne so vilam in so različne velikosti, sorazmerne za število družinskih članov. «Od kdaj delate tukaj?» sem vprašal mlado gospodično, ki je imela gumijaste škornje na nogah, opacana od luže in malte. Začeli smo 30. septembra in bi bili še mnogo več napravili, če bi nam ne nadlegovalo slabo vreme!» mi je odgovorila. Ni mogoče, da se postavi v tako kratkem času pokonci celo, novo vas, takšno kot jih imamo precej v Benečiji. Pa je le res. Delajo hitro in resno. Ko sem odšel iz nove Pod-bele, sem pomislil na težave, ki jih imajo, na primer v občini Bardo, ker niso še dobili zemljišča, na katerem bi morala » Takole zgledajo od blizu hiše v Podbeli, ki so bile montirane v tako kratkem času. Na sliki vidimo šefa gradbišča, Dragico Bence vidno moraš voziti, ker je na cesti velik živžav, izredno velik promet. Veliki kamioni vozijo gradbeni material. Vsem se nekam mudi. Ko greš gor, imaš vtis, da si odveč, da si v napoto. Vtis imaš, da si v velikem mravljišču. Vsi hitijo, da bodo imeli streho nad glavo pred zimo. Vprašaš delavce, želiš kaj zvedeti. Nimajo časa ti odgovarjat, čas Tudi nas Benečane je pretresla vest, da je dne 28. oktobra umrl v Ljubljani naš dolgoletni znanec in prijatelj Albert Rejec ali Berti, kot smo ga po domače klicali. Rejec je bil rojen v Tolminu dne 6. aprila 1899. Njegov oče je bil kovač. V družini je bilo 6 otrok. Berti je začel hoditi v šolo v Tolminu in ker je bil nadarjen, ga je oče poslal v gimnazijo v Gorico, kjer je ostal do druge svetovne vojne. Družina je morala v begunstvo in Berti je nadaljeval svoje študije v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je maturiral leta 1918. Očeta so poklicali k vojakom in je padel leta 1917, tako da je mati ostala sama z otroki. Po vojni so se vrnili v Tolmin, kjer je Berti dobil službo kot tolmač za slovenski in nemški jezik. Z zaslužkom je pomagal družini. Tu je ostal do leta 1922. Nato se je vpisal na univerzo v Padovi in obenem sprejel službo tolmača pri državnem svetu v Rimu (Consiglio di Stato). Tu se je večkrat srečal s slovenskimi poslanci. V tej službi pa je ostal le malo časa, ker je prišel fašizem na oblast. Vrnil se je v Tolmin, da bi se popolnoma posvetil primorskemu ljudstvu. Povezal se je s pisateljem Francetom Bevkom in Zorkom Jelinčičem, ki je bil takrat tajnik Zveze presvetnih društev za Goriško. Pisal je v razne liste in pomagal urejevati knjižne zbirke Goriške matice. Bil je tudi tajnik političnega društva «Edinost» za Goriško. Ko so fašisti ukinili slovenske šole in razpustili prosvetne organizicacije in zatrli slovenski tisk, so se dijaki in drugi izobraženci zbirali po planinah in kot «izletniki» prirejali razne sestanke. Tudi Rejec in Jelinčič sta zbirala dijake in leta 1928 je bilo tako srečanje na Banjški planoti, katerega se je udeležil tudi študent tehnike Danilo Zelen iz Ljubljane, s katerim je bil Rejec tudi pozneje povezan. Fašistična policija je kmalu nato aretirala Jelinčiča in leta 1931. je bil obsojen na 20 let ječe. Iskali so tudi Rejca, ki se je precej časa skrival in leta 1929. pobegnil v Jugoslavijo. Občutil je vso grenkobo emigranta. S telesom je bil na svobodnih tleh, s srcem pa je ostal pri svojih rojakih, ki so trpeli pod fašizmom. Začel je izdajati list «Svoboda», ki je izhajal od aprila 1929 do sredine leta 1940. Namenjen je bil Slovencem pod fašistično Italijo in so ga skrivaj prenašali čez mejo. Poleg «Svobode» je izdal tudi nekaj številk «Borbe» in «Straže ob Soči». Vsi ti listi so bili v protifašističnem duhu. Rejec je tudi sam prihajal legalno čez mejo in se srečaval z zavednimi Slovenci. Fašisti in nacisti so postali nanj pozorni in so zahtevali od jugoslovanske oblasti, naj ga aretirajo. Dvakrat je bila nanj razpisana posebna nagrada za tistega, ki bi ga prijavil ali ujel. Prvič so jo razpisali fašisti, nato pa še nacisti. Rejec se je moral umakniti iz Slovenije in je odšel v Beograd, kjer je pod imenom Anton Mladen postal generalni in organizacijski tajnik «Zveze jugoslovanskih emigrantskih združenj iz Julijske krajine». Tu je deloval do leta 1940, ko je jugoslovanska vlada prepovedala delovanje Zveze. V vseh teh letih je Berti navezal stike z dr. Josipom Wilfanom in z dr. Engelbertom Besednjakom, ki sta se potegovala za pravice narodnih manjših. Pismene stike pa je navezal tudi z italijansko politično emigracijo v Parizu, kjer je Carlo Rosselli ustanovil gibanje «Giustizia e libertà», ki se je borilo proti fašizmu. Temu gibanju je pomagala tudi slovenska in hrvatska organizacija TIGR, s katero je bil Rejec tesno povezan. Po razpustu Zveze je Berti stopil v ilegalo in v Beogradu dočakal začetek druge svetovne vojne. Svoje delo je nadaljeval proti okupatorju in ko je bil Beograd osvobojen, je stopil v Slovenski bataljon. Kot partizan je bil nekaj časa za tolmača v italijanski diviziji «Italia», ki je nastala iz razpadle italijanske vojske na jugoslovanskem ozemlju. Po osvoboditvi je prišel zopet v Slovenijo in ker je najbolje poznal vsa vprašanja in težnje primorskega ljudstva, je nastopil službo v tiskovnem uradu predsedstva vlade SR Slovenije. Tu je ostal do leta 1948, nato pa je do upokojitve deloval v inštitutu za narodnostna vprašanja ljubljanske univerze. Upokojen je bil leta 1959. Upokojitev pa je zanj pomenila prosti čas za pisanje. Vse, kar si je nabral v razburkanih letih svojega življenja, je zdaj naravnost bruhalo iz njega. Misli so se kopičile in jih je metal na vsak papir, pa naj je bil papir od reklame ali prazne strani kake revije. Ni imel časa, da bi to prepisoval, pač pa je kar na takih papirjih pošiljal raznim uredniom, kot bi se bal, da bi se mu medtem druge misli izgubile. Vsa ta leta po upokojitvi je zalagal ves primorski, zlasti zamejski tisk. Dopisoval je v Primorski dnevnik, v Gospodarstvo, v naš Novi Matajur, v Jadranski koledar, v Trinkov koledar, v Koledar goriške Mohorjeve družbe itd. Leto za letom so se vrstili njegovi članki, ki nam odkrivajo, s kakšno ljubeznijo se je zanimal za zamejske Slovence in s kakšno odločnostjo se je zavzemal za njihove pravice. Nadvse pa je ljubil Beneško Slovenijo, katero je neštetokrat prepešačil od Čedada do Štoblanka in od Ažle do Matajurja. Pisal je o Trinku in Cuffolu, o beneških vasicah in ljudeh, o duhovnikih in društvih, o jeziku in beneški govorici. Kot otrok se je razveselil vsake novice, ki je prišla iz Benečije, posebno ko je zvedel za uspehe kulturnih društev. Še lani je napisal več člankov za Trinkov koledar. Zdaj pa je njegov glas utihnil. Dne 4. novembra ob 14. uri smo ga čakali pred pokopališčem na Viču v Ljubljani. Tam je stala njegova vdova, gospa Tatjana, tri njegove sestre, sorodniki in veliko število njegovih prijateljev in sodelavcev. Radi bi še enkrat videli njegovo visoko postavo in živahne oči. Zdelo se nam je neverjetno, da je od tega moža ostala le majhna žara pepela, ki jo je nosil mlad fant. Pogreb je vodil pater dr. Roman Tominec, ki je bil njegov prijatelj in ga je pred 13 leti tudi poročil. Pri vhodu na pokopališče je o pokojnem Bertiju spregovoril njegov sodelavec Dominko, ki je orisal dolgo in težavno pot njegovega življenja. S kratkimi besedami se je nato poslovil od njega učitelj Močnik. Ko smo stopali po pokopališču, je začelo deževati, kot bi tudi nebo jokalo za tem možem. Pri grobu mu je najprej spregovoril dr. Tominec, ki se je zahvalil vdovi, da mu je zadnja leta življenja z veliko ljubeznijo pomagala pri njegovem delu. Potem se je poslovil od njega učitelj Skočir, rojak iz Kobarida, zadnji pa je spregovoril njegov soborec T. Rutar, tolminski rojak. Vsi govorniki so se poslovili od velikega pokojnika z ganljivimi besedami. Mi pa mu v slovo na kratko rečemo: Hvala ti, Berti, za vse, kar si napravil za beneške Slovence. Mladi Slovenci pomagajo Beneški Sloveniji republika Slovenija zgraditi 8 prefabriciranih hiš! Nekaterim je več mar nizkotno politikantstvo, kakor prihodnost in dobrobitnost naših ljudi! Rad bi bil, če bi bili šli z mano v breginjski kot nekateri naši politikanti in z njimi tisti ljudje, ki trpijo zaradi njihove zakrknjene politike. Izidor Predan m •>; Emigrazione Otroci iz Domžal pri Ljubljani, ki so prišli pomagat v Bardo, skupaj prof. černom Učenci osnovne šole J. Broz Tito iz Domžal (Dare Kos, Dare Prelovšek, Štirn Jože, Svetlin Tomaž, Mihelčič Tomaž, Klemenc Andrej, Rojc Tone, Zemljak Branko, Pivec Janez, Kušar Vinko) in prof. Klemenc Metod so se prostovoljno odločili, da s svojimi mladimi rokami (imajo povprečno 14 let) pomagajo domačinom Tera in Podbarda v dneh od 1-10. julija in s tem pokažejo človeško solidarnost s prebivalci lepe doline Tera, ki jo je potres tako težko prizadel. Continuazione dalla 1“ pag. Sarebbe opportuno che i politici propongano, a livello europeo, una convezione che favorisca il rientro dei friulani e sloveni, attraverso una concertata politica comunitaria che garantisca, sia un'armonioso inserimento nel sistema produttivo nostrano che precise garanzie di conservazione formale dell’attua le posto di lavoro nel Paese estero per un determinato nu mero di anni, in caso di e-ventilale insoddisfacente inserimento. E’ inoltre da prevedere che il rientro di emigranti, già in atto, porti ad un rinnovamento delle strutture associative, sociali e politiche che si troveranno confrontate con sistemi di pensiero e metodi di azione diversi da quelli oggi in atto nel Paese. Ferruccio Clavora Pokojni Albert Rejec UNIONE EMIGRANTI SLOVENI INAUGURATA LA SEZIONE Dl SERAING (BELGIO) LETTERA DEL SINDACO DI SERAING Seraing, le 26 octobre 1976. Madame, Monsieur, Dea Conseillers provinciaux et régionaux de la province d'UDINE (ITALIE) seront de passage dans notre commune à l'occasion de la création d'une section, à Seraing, de "l'Unione Emigrati Sloveni del Friuli - Venezia - Julia". Le collège échevinal aura le plaisir de recevoir ces personnalités dans les salona de l'h&tel de ville, le mardi 2 novembre 1976, à 11 h. Nous vous saurions gré de bien vouloir vous joindre à lui pour les accueillir. Veuillez agréer, Madame, Monsieur, l'assurance de notre considération distinguée. LE SECRETAIRE COMMUNAL, LE Bo/ÌRGMESTRE, fi Seraing, 26 ottobre 1976 Dal 30 ottobre al 2 novembre è stata inaugurata a Seraing la sezione locale della Unione Err>;ganti Sloveni del Friuli - Venezia Giulia con una serie di manifestazioni politiche, culturali e ricreative di alto livello. Il tutto iniziava il venerdì 29 sera con la partenza da Brischis con fermata a Pon-teacco ed a Cividale di un pullman che portava una cinquantina di valligiani a ritrovare parenti ed amici residenti in Belgio. Il giorno dopo, verso mezzogiorno, la comitiva veniva festosamente accolta a Seraing, presso la Missione Cattolica Italiana, chiamata anche «Casa Nostra» da un centinaio di persone. Il pomeriggio veniva dedicato alla sistemazione. Alle ore 20 un folto gruppo di valligiani e di emigranti sloveni si incontrarono con la comunità italiana di Seraing. In questa occasione avveniva un importante scambio tra le varie culture esistenti nella comunità degli emigranti italiani di Seraing. L’incontro (al quale presenziavano il consigliere regionale Dušan Lovriha ed i consiglieri provinciali Giuseppe Chiabudini e Paolo Petricig, arrivati nel frattempo) tra l’altro anche molto allegro, si concludeva abbastanza tardi. La domenica mattina alla Messa delle 10 Chiabudini interveniva leggendo l’epistola in friulano ed in sloveno. Alle ore 15, presso il Centro Culturale Comunale di Seraing, iniziava la cerimonia ufficiale di inaugurazione con l’esecuzione di «Oj boži-me» da Anton Birtič. Prendeva quindi la parola il presidente Pasquale Toma-setig che ringraziava per la loro presenza i numerosi convenuti e le autorità italiane presenti: Il consigliere regionale D. Lovriha, in rappresentanza del Consiglio Regionale, i consiglieri provinciali Giuseppe Chiabudini e Paolo Petricig, in rappresentanza del Consiglio Provinciale (vedi discorso). Dava quindi lettura della lettera del consigliere regionale, Drago Štoka, impegnato in un’asesmblea sulle minoranze a Sappada e del telegramma dell'assessore regionale al lavoro e all’emigrazione Dal Mas. Intervenivano quindi Lovriha e Chiabudini che portavano rispettivamente il saluto del Consiglio Regionale e Provinciale di Udine. In seguito prendevano la parola Ado Kont, segretario dell’Unione, che sottolineava l'importanza della manifestazione, sopratutto tenendo conto del contesto sociale, economico e politico creatosi dopo il terremoto, e Alfredo Cicigoi (vedi discorso). Seguiva la proiezione di una interessante serie di diapositive realizzate in Benečija da Luciano Feletig, presidente dell'UES e commentata da A. Kont. Il presidente Tomasetig consegnava quindi un ricordo alle autorità presenti. Dopo qualche minuto di pausa, durante la quale si esibiva A. Birtič, iniziava la tavola rotonda, presieduta da Ferruccio Clavora, responsabile della sede di Cividale del- l'Istituto Sloveno di ricerche. Nella sua introduzione Clavora insisteva particolarmente sull’importanza politica della tavola rotonda che vedeva riunite oltre 300 persone. Dopo aver definito le modalità ed i tempi di svolgimento della stessa, passava la parola a G. Chiabudini, che trattava del problema dell'emigrazione nella Slavia Veneta, a Petricig che illustrava le condizioni della Benečija dopo il terremoto, A. Kont che commentava la nuova legge Regionale sull'emigrazione e D. Lovriha che trattava del problema della minoranza nella regione. Nelle sue conclusioni Ferruccio Clavora proponeva di ripetere tale tavola rotonda in Benečija. Dopo il dibattito i presenti (tra i quali si notava una importante delegazione della sezione di Tamines) avevano diritto ad un momento di pausa, rallegrato da Birtič ed altri fisarmonicisti sloveni convenuti da tutto il Belgio. Durante questa pausa F. Clavora, dell'Istituto Sloveno di Ricerche, la cui finalità è lo studio e la ricerca scientifica su tutti i problemi rela- tivi alla minoranza slovena della provincia di Udine, veniva intervistato da una giornalista della radio belga, che realizzava un servizio speciale sulla manifestazione. Si apriva quindi il ballo ed iniziava una lunga notte slovena, nel corso della quale interveniva, con grande successo, il noto coro trevisano «La-gazuoi». Allora interveniva anche il presidente della provincia di Treviso, al quale veniva illustrato, particolarmente da Chiabudini, Tomasetig e Clavora, la problematica della Benečija. In serata interveniva il console generale d’Italia a Liegi, dott. De Marsico e la gentile signora, così pure le delegazioni di numerose associazioni di emigranti della provincia di Liegi. Si può stimare che hanno partecipato alla manifestazione oltre mille persone. Il lunedì 1 novembre la giornata è stata lasciata libera per consentire a tutti di riposare. In serata, però, un gran numero dei nostri partecipava alla tradizionale castagnata, organizzata alla Missione Cattolica di Seraing ed animata dall'instancabile don Vit- torio, dove ancora una volta si verificava un’interessante scambio di idee ed esperienze, mentre si sviluppava una spontanea rassegna di canti popolari regionali. I presenti hanno così potuto sentire canti siciliani, abruzzesi, friulani, bergamaschi, sloveni, ecc. Il martedì mattina la delegazione ufficiale si recava al Consolato generale d'Italia a Liegi per illustrare al console generale i problemi della Benečija. In tarda mattinata la delegazione era ricevuta con solennità dall’amministrazione comunale di Seraing che aveva allargato l'invito a tutti i provenienti della provincia di Udine ed abitanti a Seraing (vedi lettera). In questa occasione era F. Clavora ad illustrare agli amministratori ed in presenza della stampa locale i problemi della Benečija. In questa occasione è stato donato al cons. prov. G. Chiabudini un prezioso vaso della mondialmente rinomata «Cristallerie du Val St. Lambert». Al termine della cerimonia veniva servito ai presenti un apprezzato rinfresco. Alle ore 22, al momento della partenza, una grande schiera di amici assisteva ai rituali discorsi di ringraziamento, pronunciati non senza emozione. Arrivederci Seraing! A presto! F. K. Dopo aver ringraziato per la loro partecipazione le autorità presenti, dato lettura dei vari messaggi pervenuti e segnalato che solo il sindaco di Faedis aveva risposto all'invito, il presidente Pasquale Tomasetig proseguiva: «Nessun altro ha risposto. Penso che questo fatto dimostri in maniera molto evidente il completo disinteresse dei nostri amministratori per il problema dell’emigrazione che così gravemente ha colpito la Benečija. Una volta ancora gli emigranti sono fuori dall'interesse dei nostri comuni. In questi momenti particolarmente gravi per il Friuli e la Benečija avevamo la speranza di sentire dai nostri sin-daci quale fosse la situazione nelle Valli. Non si sono neanche degnati di rispondere. D’altra parte non possono dirci che sono troppo occupati per causa del terremoto, poiché sempre più emerge nel Friuli e particolarmente Saluto di Cicigo presidente della sezione di Tamin «Innanzitutto vorrei congratularmi con il Comitato di Seraing per l’ottima organizzazione di questa manifestazione ed insistere sull’importanza della creazione della sezione locale. Un anno fà si è svolto a Tamines il 2.o congresso della nostra Unione. Chi era presente si ricorderà senz'altro delle rivendicazioni avanzate e delle risposte delle personalità regionali presenti. E’ tempo che la discriminazione in atto contro le Valli venga definitivamente superata e che vengano prese le necessarie misure per garantire la sopravivenza degli Sloveni della provincia di Udine. L’Italia è in crisi, una delle più gravi della sua storia. Le responsabilità di questa crisi vanno chiaramente determinate e denunciate: è stato il capitalismo a portarci in questo vicolo cieco, ed è soltanto con il suo superamento che si potrà uscire dalla crisi. Il problema della Benečia è uno dei più gravi che l’Italia moderna abbia da risolvere, poiché ci ha sempre trascurati. Noi abbiamo pagato con la salute e con la vita il pane che ci siamo guadagnati. In quasi ogni numero del Novi Matajur vediamo fotografie dei nostri compagni di lavoro ancora giovani, morti, vittime dell’inesorabile malattia dei minatori. Soltanto se ci uniamo, potremo risolvere i nostri problemi. Per questo è estrema-mente positiva la creazione della sezione di Seraing. in Benečija una idea estrema-mente importante ed interessante per noi. Il Friuli e la Benečija potranno essere ricostruiti solo se verranno coinvolti gli emigranti. Venire ad incontrare gli e-migranti era quindi nòn solo doveroso ma anche e sopratutto utile per intavolare un dialogo sul futuro della nostra terra, futuro nel quale abbiamo noi tutti un ruolo importante da giocare, e vogliamo essere resi partecipi della ri-costruzione. Questa inaugurazione segna un passo importante nell’evoluzione associativa e quindi politica dei Benečiani. Ogni emigrante subisce u-na crisi di identità. Ad un certo punto non sa più chi è, si trova preso tra due mondi, due civiltà. In lui si sviluppano una serie di contraddizioni psicologiche che lo mettono in una situazione di incertezza, di sconforto, di paura. Questo per ogni emigrante. Noi dobbiamo subire un processo più complicato an- Signore, signori, Dei consiglieri provinciali e regionali della provincia di Udine (Italia) saranno di passaggio nel nostro comune in occasione della c ostitu-zione di una sezione, a Seraing, dell'Unione Emigranti Sloveni del Friuli - Venezia Giulia. cora. Poiché oltre ad essere attaccati alla cultura del Paese di origine, l’Italia, siamo attaccati anche alla cultura della nostra nazione. Per tanto tempo siamo stati solo italiani, poi la necessità di unirci in associazione per difendere i nostri diritti ci ha portati alla presa di coscienza dell'essere friulani. Finalmente, per problemi o-biettivi, nati dalla chiara ed evidente differenziazione che esiste, abbiamo preso coscienza di essere Sloveni. Parlavamo sloveno, cantavamo sloveno, mantenevamo vive tradizioni delle nostre Valli, ma non avevamo coscienza di essere sloveni e di cosa significa essere sloveno. Questa manifestazione segna per noi un punto importante: è l’inizio di un processo di identificazione culturale e quindi l’inizio di un modo diverso di vivere la nostra realtà associativa, il nostro modo di fare politico. Oggi diventiamo soggetti attivi della costruzione del nostro futuro. La giunta comunale avrà il piacere di ricevere queste personalità presso il municipio, martedì 2 novembre 1976 alle ore 11. Saremo lieti di avervi con noi per accoglierli. Distinti saluti. Il segretario comunale Per questo abbiamo bisogno di sentire, ascoltare, capire. Vogliamo sapere cosa significa essere una comunità nazionale ignorata, vogliamo sapere cosa e come hanno fatto gli Sloveni di Trieste e Gorizia, vogliamo liberamente cercare una nostra via per la soluzione dei nostri problemi. Oggi per noi è un giorno importante, perchè oggi abbiamo preso coscienza di essere diversi e vogliamo fare pesare la nostra ritrovata diversità, cercando l’aiuto di tutte quelle forze politiche che già hanno dimostrato il loro concreto interessamento ed invitando senza nessun preconcetto gli esitanti a schierarsi chiaramente senza più tentennamenti e ambiguità. La Storia va avanti. Siamo nel passo della Storia, consapevoli delle difficoltà che cl troviamo avanti, ma convinti che alla fine la giustizia e la libertà prevaranno. Po debati o problemih emigracije v Seraingu so se udeleženci pustili sli- Uniamoci, sapremo meglio kati našemu fotografu difendere i nostri diritti». Discorso del presidente della sezione di Seraing Pasquale Tomasetig Il Sindaco Un grande e sincero ringraziamento a: Pasquale Tomasetig, Maddalena Crainich, Giuseppe Balus, Mario Tomasetig, Silverio Obala, Gina Gariup, Gildo Trinco, Romano Firmani, a tutti i loro collaboratori, a don Vittorio Consoni, agli amici di «Casa Nostra« alla sezione di Tamines, e a tutti coloro che hanno contribuito al successo dell’eccezio-nale manifestazione degli emigranti. Predstavniki videmske Province, dežele in Zveze beneških emigrantov v Seraingu Costa ha ricordato l’incendio del paese e le vittime del nazismo S A V O G N A I PROBLEMI DEL COMUNE DEMOCRATICO BLIŽA SE SV. BARBARA PRAZNIK MINATORJU La situazione odierna dei comuni non è certo da considerarsi florida. Non costituiscono perciò notizia le difficoltà in cui vengono a trovarsi alcune amministrazioni locali delle nostre Valli. In particolare si è fatta ultimamente pesante la situazione di Savogna, amministrata dal 15 giugno 1975 da una maggioranza di sinistra, che ha battuto a sorpresa la DC. I problemi del Comune sono stati recentemente discussi in un convegno degli amministratori, al quale hanno partecipato anche responsabili politici dei partiti di maggioranza. Le difficoltà principali derivano dal notevole carico di debiti lasciati dalle precedenti amministrazioni democristiane: nodi che ora vengono al pettine e che rischiano di paralizzare l’attività amministrativa. Alcune opere che sono causa del grave indebitamento non si presentavano ben eseguite. Cosi il rifacimento della strada Savogna-Cepletischis con un tracciato che mette in rischio ogni giorno la circolazione, causa le frequenti frane. Prima del rifacimento la strada si presentava abbastanza sicura, per quanto più stretta. Causa delle frane è la demolizione dei mu-raglioni a monte, in un terreno ricco di infiltrazioni d’ acqua un’opera, dunque, mal realizzata. Assieme al tracciato di Masseris e Matajur, il Comune di Savogna ha venticinque chilometri di strade di interesse turistico. Esse vengono a gravare sul Comune per oltre sette milioni all’anno per la manutenzione, non sempre peraltro ben eseguita dal Consorzio per le strade turistiche. L’amministrazione provinciale, alle richieste dei consiglieri della zona, ha sempre risposto di voler veniie incontro con un contributo; di fatto, però, non sì è visto ancora nulla. Per cause varie (crisi, terremoto, ecc.) il turismo, al quale alcuni si affidavano nei programmi di sviluppo, non riesce a tenere il passo: rarissimi i visitatori estivi, scarsi quelli invernali, poche le possibili iniziative di rilancio. Torniamo al Comune: la richiesta al Commissario del contributo per le opere pubbliche danneggiate dal terremoto ( gli edifici privati hanno avuto danni per 900 milioni) non ha avuto esito positivo. Perciò è giusto che si appronti un preciso elenco di richieste per la Regione, posto che il comune di Savogna è, nelle Valli del Natisene, fra quelli che hanno subito maggiori danni alle strutture pubbliche: strade, edifici, acquedotti: richieste motivate che non debbono rimanere inascoltate. Si parla di rilancio dei programmi per l’agricoltura! Però la «pista» forestale di Brizza, per cui si è costituito un regolare consorzio, non ha trovato eco presso l’Ente di economia montana: non vi è stata infatti alcuna risposta alla domanda. L’anno scorso, poi, non è stato nemmeno assegnato il contributo per i libri scolastici: questo è inspiegabile, se non con una considerazione generale, che veramente ci dispiace. Si parla di una subdola manovra di boicottaggio del Comune di Savogna da parte della Regione Friuli-Ve-zia Giulia e dagli Enti, tutti dominati dalla DC. Si parla di una funzione poco chiara, per non dire confusa, del PSDI, che — in Regione ed in Provincia — sta nella maggioranza, ma non riesce (o non ha interesse a farlo) a sostenere cor. la dovuta autorità le giuste e-sigenze del comune democratico. Che sia davvero Savogna l’ultimo comune d’Italia? I gruppi di maggioranza di Savogna intendono giustamente chiarire le responsabilità delle amministrazioni passate e si propongono di informare la popolazione e le forze politiche di tutti i problemi in discussione e delle proposte del Comune, chiamando tutti alla partecipazione. Ci pare un proposito importante, affinché siano veramente chiarite responsabilità e programmi, con la crescita della fiducia dei cittadini nei suoi amministratori. Paolo Petricig Pauli Vogrig - Konšor ali Stefan iz Ljes in Genjo Trin-ko iz Brjega se spominjata težkih dni, ko sta muorala kopati u jami črni karbon. Po Novem Matajurju posi j ata pozdrave usem kom-panjam, ki jih poznajo, po- Mentre in tutte le frazioni del Comune di S. Pietro al Natisone si assiste, finalmente, all’inizio di una serie di opere che vanno dalla costruzione dei basamenti per ì «contenitori» ordinati da Zamberletti, al montaggio delle casette provvisorie «Suzica», fino alla costruzione delle otto case prefabbricate donate dalla Slovenia ad una cooperativa di assegnatari, abbiamo una serie di località che restano escluse da tutti i programmi. Anche a Pulfero ed a S. Leonardo si sta per passare all’azione. Invece a Ver-nassino ( ma anche a Peglia-no, Erbezzo, per parlare di un comune gravemente danneggiato) non ci sono programmi di alcun genere. Vi è una scelta del comune di S. Pietro al Natisone che deve essere considerata sbagliata, anche se vogliamo riconoscere la buona volontà. Se i soldati sono stati mandati a Vernasso, Az-zida, Clenìa, ecc., non si comprende perché non siano stati mandati anche a Vernassino, nelle sue quattro borgate Sottovernassi-no, Puoje, Vernassino, Costa, assieme ai casali vicini. I soldati avrebbero avuto tutto il tempo di superare le difficoltà di impianto dei basamenti in terreno più accidentato che nella valle, posto che l’installazione dei «contenitori» non è ancora imminente. sebno pa tistim, ki so se skupaj martrali. Sada sta spet «emigranta». Oba živita u Laškem, u Corno di Rosazzo. Sta naročena na Novi Matajur in rada parhajata u rojstne kraje. Si è travisata l’iniziativa delle casette «Suzica», le quali non potevano sostituire le baracche od i contenitori, perché volevano essere uno stimolo per il Comune ad operare e, nello stesso tempo, una soluzione strettamente provvisoria in attesa dell’intervento di Zamberletti e della Regione; una risposta anche alla paura, spesso motivata, di abitare in un edificio lesionato, come ce ne sono a Sottovernassino, a Puoje ed in tutte le località. La popolazione di Vernassino non se ne è voluta andare: vecchi, donne, bambini, sono rimasti in tenda, oppure sono rientrati a passar la notte ai piani terra e nei fienili, nel terrore che la casa cadesse. Le poche «roulottes», di cui due giunte dalla Slovenia, non bastano oggi e non potranno rappresentare una soluzione domani. Per tutti, in Friuli, gli impegni del governo sono una soluzione per il 31 marzo. A Vernassino, purtroppo, si dà tutto per risolto, mentre ci vorrebbe una forte iniziativa del Comune per affrontare, nell’unità necessaria, i problemi degli alloggi temporanei e della ricostruzione, la quale, in questa situazione, deve avvenire in tempi rapidi e con tecniche capaci di garantire la sicurezza delle persone. Domenica 14 novembre si è svolta a Costa di S. Pietro al Natisone una semplice, ma significativa cerimonia in ricordo delle vittime del nazismo e dell’incendio del paese, effettuato per rappresaglia dagli invasori tedeschi il 9 novembre 1943. Allora furono uccisi tre paesani: lo studente Cernoia Giuseppe di anni 17, Cernoia Mario e Turco Giuseppe. Due partigiani, catturati a Costa, furono fucilati dopo poche ore nel cortile della scuola di Savogna. Alla commemorazione e-rano presenti, assieme alla popolazione locale, il sindaco di S. Pietro al Natisone cav. Gino Corredig, i consiglieri provinciali Petricig e Chiabudini, Predan, direttore responsabile del nostro giornale ed altri. Ha celebrato la S. Messa il parroco di Savogna, don Antonio Modonutti. In una breve predica ha ricordato con parole toccanti l’incendio e le vittime della rappresaglia nazista. Ha preso quindi la parola, in rappresentanza del Comune, il maestro Marcello Bevilacqua. Egli ha detto testualmente: «In ricordo di una giornata di lutto e di tragedia che ha colpito così duramente la laboriosa popolazione di Costa nei suoi affetti più cari, ci vede qui riuniti per rendere deferente omaggio ai suoi tre cittadini, così barbaramente trucidati dal tracotante invasore nazista. I tre caduti erano solo rei di aver aspirato al supremo Con una relazione, una esposizione di fotografie nel centro di Cividale ed un documento esposto su cartelloni, i giovani del centro di iniziativa culturale hanno e-sposto, unitamente a quelli della città, i problemi del terremoto nelle Valli del Natisone. I cartelloni, che hanno richiamato l’attenzione degli Sloveni che il sabato sono per Cividale, non hanno mancato di rilevare che il ter remoto si è inserito in una situazione difficile dal punto di vista economico e sociale: sottosviluppo, emigra- zione, politica di repressione della minorana slovena. bene della libertà del proprio paese dal dominio dello straniero, che allora causava tanti lutti e tanti danni tra la pacifica popolazione di queste convalli. Il sacro rito religioso a cui abbiamo testé assistito in riverente raccoglimento, ha voluto accomunare ancora una volta ai valorosi trucidati dalle truppe naziste, i numerosi altri soldati che immolarono le loro fiorenti giovinezze durante la l.a e la 2.a guerra mondiale, su tutti i campi di battaglia, compiendo il loro dovere fino all’estremo olocausto. A coloro dei presenti che hanno certamente sperimentato, a proprie spese e con gravi sacrifici personali l’iniquità dell’oppressore nazista, va il nostro deferente omaggio per il loro coraggioso e fiero comportamento che, così egregiamente, hanno saputo opporre alla furia selvaggia e insensata di chi aveva invaso e devastato la loro amata terra. Ai giovani e giovanissimi di questa amena borgata di S. Pietro al Natisone voglio ricordare ancora, in quest’occasione che mi si offre, quanto sia arduo, anche ai nostri giorni, mantenere quella libertà per cui Costa ha contribuito col sacrificio dei suoi figli migliori e voglio anche esortarli,a questo proposito, ad operare sempre di più e con lo stesso ineguagliabile entusiasmo di allora, affinché il regime democratico e la libertà che sono dei punti di orgoglio della nostra Patria; possano esistere ancora per molti anni, anche se ciò, in verità, comporta molti sacrifici e varie rinunce personali e di tutta la comunità». Il documento informa di alcune iniziative positive del comitato soccorso, iniziative che hanno provocato — finalmente — il tardivo intervento del Commissario di Governo. Il dramma delle Valli del Natisone, dei paesi, delle famiglie colpite dal disastro, è rievocato dalle fotografie, dalle immagini colte dal prof. Petricig in tutto questo tempo. I giovani cividalesi si propongono di realizzare un contatto con gli studenti di S. Pietro al Natisone per trasferire la documentazione nelle Valli. NASVIDENJE inž. SNOJ ! Inž. Snoj, ki je delal do novembra po naših hišah, se je vrnil v Ljubljano. Upamo, da bo še večkrat med nami (slika: P. Petricig) VERNASSINO Una frazione senza programmi Viškorša. Stopnice, ki so vodile nekoč v kambro, ki je ni več... CIVIDALE Le Valli in una ricerca dei giovani POMOČ IZ ŠVICE Hvala županu in prebivalstvu Yverdona TIRANA Viškorša, Brezje, Prosnid imajo razdejana pokopališča V soboto 6. novembra je prišla v Benečijo delegacija občine Yverdona iz Švice. Delegacija je vrnila obisk naših županov Zuanella iz Sovodenj, Zufferlija iz Dreke in namestnika župana, Canalaza iz Grmeka, kateri so bili gostje tega švicarskega mesteca 6. maja letos, prav v trenutku, ko je bil pri nas potres, ki je povzročil toliko žrtev in toliko škode. švicarsko delegacijo je vodil župan mesta Yverdon, socialist Pierre Duvoisin. Z njim sta bila še odbornik za javna dela Marcel Jaccoud ter predstavnik italijanskih kulturnih društev in konfederacije sindikatov v Yverdonu, Federico Spagnoli. Obisk švicarskih gostov ni bil samo formalne vljudnosti. Oni so hoteli prinesti solidarnost in konkreten prispevek od potresa prizadetemu prebivalstvu Beneške Slovenije. Takoj po prvem potresu preteklega 6. maja je dala občina Yverdon pobudo za nabiralno akcijo v denarju, Sabato 6 novembre è giunta nella Benečija una delegazione della municipalità di Yverdon (Svizzera) per restituire la visita ai nostri sindaci, Zuanella di Sa-vogna, Zufferli di Drenchia e al vicesindaco Canalaz di Grimacco, i quali erano o-spiti della cittadina svizzera il 6 maggio u.s. proprio nel momento in cui da noi tremò la terra che fece tante vittime e tanti danni. La delegazione svizzera era capeggiata dal sindaco di Yverdon, socialista Pierre med švicarskimi občani, med italijanskimi in slovenskimi emigranti, ki jih je precej v tistem kraju, v prid potresenim občinam Beneške Slovenije. S tem, da so vrnili obisk našim županom in izpričali človeško solidarnost — ponavljamo — so prinesli tudi konkreten prispevek, zbran med občani, med italijanskimi in slovenskimi emigranti. Naši župrani so se strinjali, da naj gre prispevek najbolj prizadetemu področju. Tako je župan Duvoisin iz Yverdona pustil zadrugi v Bardu, ki šteje 102 članov, ček za 10 milijonov lir. Ta denar bo služil prav za popravilo zadružnega sedeža. Po bežnem ogledu Barda so dragi gostje obiskali občino Sovodnje, Dreko in Grmek. Njihov obisk se je zaključil s prijetnim večerom v Klodiču, kjer jih je zadržal z našimi lepimi pesmi pevski zbor «Rečan». V imenu naših ljudi prav lepa hvala občini in prebivalstvu Yverdona. Duvoisin ed era composta dall’assessore ai lavori pubblici Marcel Jaccoud e dal rappresentante dei circoli culturali italiani Federico Spagnoli, il quale rappresentava anche la Confederazione sindacale di Yverdon. La visita degli ospiti svizzeri non era solo formale e di cortesia. Essi hanno voluto portare la solidarietà e un contributo concreto alle popolazioni della Slavia friulana. Infatti, subito dopo il primo terremoto del 6 maggio scorso il Comune di Yverdon aveva promosso una sottoscrizione fra i cittadini svizzeri, emigranti italiani e sloveni, molto numerosi in quella località, a favore dei comuni della Slavia friulana, colpiti dal sisma. Restituendo la visita ai nostri sindaci, oltre che a portare la loro solidarietà umana — lo ripetiamo — hanno portato con se anche un contributo concreto, raccolto tra la popolazione, tra gli emigranti italiani e sloveni. I nostri sindaci erano dac-eordo che il contributo vada alla zona più colpita. II sindaco Duvoisin, della simpatica città di Yverdon, ha cosi lasciato alla cooperativa di Lusevera, che conta 102 soci, un assegno di 10 milioni di lire che serviranno proprio per la ricostruzione della sede della cooperativa stessa. Dopo una breve puntata a Lusevera, i graditi ospiti hanno visitato il comune di Savogna, Drenchia e Grimacco. La loro visita si è conclusa con ima piacevole serata a Clodig, dove il coro «Rečan» ha cantato in loro onore le nostre bellissime canzoni popolari. In nome della nostra popolazione tante grazie alla municipalità e a tutta la gente di Yverdon. Ni uspelo preštevanje manjšin v Avstriji V nedeljo 14. novembra je bilo v Avstriji glasovanje posebne vrste, s katerim so hotele avstrijske o-blasti prešteti številčnost manjšin, posebno slovensko manjšino na Koroškem in hrvatsko na Gradiščanskem. Slovenske organizacije na Koroškem so se upirale že sprejetju zakona o preštevanju, ker krši državno pogodbo, posebno njen 7. člen, ki zagotavlja svobodo in pravice narodnostnim manjšinam. Zato so slovenske organizacije bojkotirale nedeljsko «preštevanje» in je njihov bojkot popolnoma uspel, ker so bili Slovenci podprti tudi od avstrijskih demokratičnih sil. Avstrijska vlada se nikakor ne bo mogla posluževati rezultatov o preštevanju pri določanju narodnostnih pravic, ker se večina Slovencev glasovanja ni udeležila. Mnogi so javno sežgali glasovnice. Rezultati glasovanja o preštevanju bi morali biti poučni za avstrijsko via* do. Razumeti bi morala, da se ne da reševati manjšinskih problemov z vsiljenimi ukrepi in da je edina pravilna pot razgovor med vlado in parlamentom na eni strani ter prizadeto narodno skupnostjo na drugi strani, na podlagi 7. člena državne pogodbe. V trenutku, ko se veselimo uspeha, ki ga je dosegel bojkot Slovencev in demokratičnih sil v Avstriji na «umazanih» volitvah, ponavljamo vso solidarnost našim slovenskim bratom na Koroškem. MOI MACCO Attivo di zona del P.C.I. Sui problemi del Cividale-se, di Manzano e delle Valli del Natisone si è svolto, mercoledì 10 novembre, un attivo del Partito Comunista Italiano. Ai numerosi intervenuti, iscritti al partito, ha svolto una relazione la responsabile di zona, Fabiana Brugnoli; erano presenti i consiglieri regionali Colli e Lovriha; per la federazione, Angelo De Piero. Dai problemi delle fabbriche, portati avanti dagli o-perai del manzanese al problema del centro storico di Cividale, dalle questioni del terremoto e della politica generale agli aspetti della lotta dei comunisti sloveni delle Valli del Natisone, l’attivo ha preso in esame le prospettive di azione del P.C.I. Per la rapppresentanza delle Valli del Natisone è intervenuto Paolo Petricig, che ha analizzato i problemi della ricostruzione, della rinascita e dell’unità programmatica degli sloveni della Provincia di Udine. Ai problemi della minoranza slovena si sono riferiti Renzo Marinig, Pascolini, Colli e, nella conclusione, Angelo De Piero, per la segreteria. Dragi brauci! Za talekrat muoram pre-targat, preskočit nadaljevanje (continuazion) zgodbe o treh sestrah, ker sem zvjedeu njeki novega o naših dvjeh provincialnih konselirjih in če bi vam sada ne povjedu, kaj se je zgodilo, bi reči za-starjele in zgubile njih vonjo, njih dišavo. Zgodba o treh sestrah lahj ko počaka. Usi veste, kduo sta naša provincialna konselirja. Usi jih poznate po imenu. Petricig je biu izvoljen (elet) na listi komunistov, Chiabudini pa na listi demokristjanov. Usak po sojim branita naše interese na provincialnem konseju, ma tuole donas me ne briga, tuole veste tudi vi. O njih vam muoram povje-dat, kar ne veste. U Italiji se govori že puno Ijet o zgodovinskem kompromisu (compromesso storico) med komunisti in demokristiani. Tudi tuole veste. Kar ne veste, je novica, da sta Petricig in Chiabudini že dosegla, že nar-dila «compromesso storico», ko se ga drugi šele branijo, ko ga drugi še nečjejo. Kakuo je paršlo do tega? Zadnje dni oktobra in parve dni novembra je bluo u Seraing, blizu Liegi, srečanje beneško-slovenskih emigran- Kar niso poškodovali ali porušili potresi, uničuje dež. Tako je tudi s pokopališči (cimiteri) v Viškorši (Monteaperta), v Brezjah (Montemaggiore) in v Prosnidu (Prosseniceo), ker leže na vzpetinah, ki so nagnjena in sedaj po potresu jih je do kraja zrahljal še dež. Nagrobni spomeniki in križi so na teh pokopališčih razmetani daleč naokoli, zidovi in spominske plošče razpokane, in kar je najhuje, kosti in krste (bare) so prišle na dan. tov, na katerim so govorili in debatirali o problemih emigracije, o naši kulturi, o potresu in drugih rečeh. Na tuole srečanje naših e-migrantov je bla povabljena tudi aminištracion videmske province. Na Provinci u Vidmu njeso dugo diskutiral, koga naj pošjajo na srečanje naših e-migrantov u Belgijo. Pomislili so: U Belgiji se zberejo be-neško-slovenski emigranti. Kot emigranti imajo probleme podobne usem emigrantom, kot Slovenci pa imajo svoje specifične probleme. Zatuo pošjajmo gor tajšne raprezentante, ki poznajo njih specifične probleme, ki poznajo njih jezik in kulturo. Takuo so hitro odločil, da pošjajo gor Petričiča in Chiabudina. Petričiču in Chiabudinu je dala Provincia šoferja in Mercedes. Peljala sta se kupe u Belgijo in nazaj. «Kaj se je zgodilo u Mercedesu, kaj sta se pogovarjala, kaj sta se kregala, preganjala?» je uprašu parjatelja Toni Lješniku, kadar sta stopila iz Mercedesa pred emigrante u Seraing. «Poglej, kakuo se daržita kupe in se smejeta. Mislim, da sta nardila ( compromesso storico)» je odgovorili pa-rjateu Lješniku. Pogled na te zadnje domove naših dragih rajnkih je bil grozoten že ob prvem potresu 6. maja in to stanje se slabša iz dneva v dan, ker ni nihče napravil ničesar za tiste, ki ne morejo več protestirati, ker leže mrtvi. Živi, ki upravljajo ti-panski komun, so sicer skušali za silo zagrebsti vsaj kosti in deske krst, kar jim pa ni uspelo, ker jih je ponovni dež zopet prinesel na dan. Lješnik pa je le silu: «Le-puo bi bluo vjedet, kaj sta se povovarjala u tarkaj ur vožnje. Pojdi, popraši šoferja, on ti bo znu use lepuo povje-dat»! Tekrat sem stopit med nje an sem jau Lješniku: «Muč, norac, kaj ti bo znu povjedat šofer, saj sta se kregala po slovensko an šofer je Lah, ki na zastop našega jezika. Tudi «Compromesso storico» sta dosegla po slovensko»! Emigranti, ki so poslušali naš pogovor, so se zasmejali. Na «dibatitu» o problemih emigraciona, o našim jeziku in kulturi, o naših pravicah sta Petricig in Chiabudini šele trobila usak sojo, a oba sta željeja eno in isto: da bi se problemi našega emigraciona pametno rešili, da bi se naši djeluc vantili na soje do-muove, da bi imjeli djelo doma, da bi se pametno in pošteno rešili problemi naše manjšine (minoranze). Ko sem jih poslušu, sem tudi jest zastopu, da sta nardila zgodovinski kompromis u Mercedesu, pod nosom šoferja, ki jih ni nič zastopu. Ma tuole njema velike važnosti (importanze). Važno bo, če bota kupe djelala za buoj-še življenje naših liudi. Vas pozdravja vaš Petar Matajurac Delegacija iz Švice je obiskala tudi sedež občine Sovodnje AIUTO DALLA SVIZZERA Un «merci» (grazie) al sindaco e alla popolazione di Yverdon PISE PETAR MATAJURAC Provincialna konselirja Petricig in Chiabudini nardila «Compromesso storico» v mercedesu ? ■ 'S Župan Yverdona, gospod Duvoisin pozdravlja naše župane v Klodiču Viškorša. Slika je bila posneta iz ceste, ki pelje v Platišče, & itSllÉiKli S P E T E R Komemoracija u Kosti za ubite ljudi in požgano vas U nedeljo 14. novembra je bila u Kosti kratka ceri-monija, na kateri so se domačini spomnili tragičnega dne, 9. novembra 1943, ko so nacisti za represalijo požgali vas, ubili tri vasnjane, dva ujeta partizana pa ustrelili v Sovodnjah. Va-snjani, ki so zgubili življenje tistega tragičnega dne so: Cernoia Giuseppe (imeu je 17 ljet), Cernoia Mario in Turco Giuseppe. Cernoia Mario se je biu uarnu par dni prej par nogah iz Bosne, ker je biu kot italijanski sudat. Turco je imeu 81 ljet. Biu je bolan in U četartak 11. novembra o punoči so ušafal na cjesti med Puojam an Gorenjim Barnasam martvega moža, očeta 4 otrok. Mož je biu Giovanni Coceanig, doma iz Puoja. Imeu je 44 ljet. Tragična smart Coceani-ča je užalostila use ljudi, ki so ga poznali. Biu je dobar an pošten človek, djelovan an skarban za družino. Kaj naj napravi sada mlada žena, ki njema pravega zdravja, s štirimi otroci? Pomagajmo usi buogi družini! Kakuo je paršlo di nesreče, ki je terjala življenje mladega moža? Iz Gorenjega Barnasa se je uraču z motorinam pruo-ti domu ob parbližno 11. uri ponoč. Na sred poti je za- ležu že vič ca j ta na paste ji. Nacistični kriminalci so mu ložli pod paste j o raki e in zažgali. Zgoreu je žiu. U nedeljo 15. novembra 1976 se je zbralo pred spomenik padlih puno ljudi, domačinov in drugih. U cajtu maše se je spomniu martvih, z ganljivimi besedami, famoštar Antonio Modonutti. Potle pa je govoriu, u imenu komuna, meštri Marcello Bevilacqua. Njega govor objavljamo v italijanščini na drugi strani. leteu, na ovinku (curvi) u cementovo skalo, ki pokriva odtočno jamo (pozzetto). šli smo pogledat na kraj nesreče in napravli fotografijo. Zdi se nam, da je tista skala nevarna, da lahko pride še do drugih nesreč. Morala bi biti odstranjena. Kduo jo je takuo naumno postavu? Mislimo, da če bi ne bluo tiste skale, al pa če bi bla odmaknjena za pu metra iz kunete, bi biu Coceanig šele živ. Pogreb ranjkega Giovan-nija je biu u pandejak 16. novembra u Gor. Barnasu. Biu je velik progreb in use se je jokalo. Ženi Lini, otrokam Patrizzi, Darju, Viviani in OrieUi izrekamo naše globoko sožalje (condoglianze). Rajnka Ines Collodet, por. Podrecca SV. LJENART Jagnjed U torak 9. novembra je na hitro umarla Ines Colladet — poročena Podrecca — Pe-tarnjelova iz naše vasi. Stara je bla samuo 51 ljet. Bla je simpatična in veselega karaterja ženska. Zatuo so jo imjeli usi radi. Rajnka Ines je bla rjes prava čuda za tiste, ki so jo poznali. Rodila se je u Gioverà del Montello u Trevisu. Z mo-žam Petram sta se spoznala in poročila u Carboniji na Sardinji. Ko je paršla k nam, ni znala še ene slovenske besjede. Po enem ljetu je govorila kakor mi. Tisti, ki ni vjedeu, od kod je, bi ne biu jau, da ni iz naših vasi. Tudi nje otroke je naučila po slovensko, saj govorijo ku mi. Nje veliki pogreb je biu na dan Sv. Martina, 11. novembra u Sv. Ljenartu. Družini in žlahti izrekamo naše globoko sožalje. Kosca U enem dnevu dva pogreba Dne 7. novembra smo pod-kopali u Kosci Heido Laure-tig in Cilj o Sdraulig iz čar-nice. Heida je bla iz češkoslovaške in se je poročila z emigrantom iz Prehoda. Ostala je udova. Umarla je u videmskem špitalu, zavoj o poškodb, ki jih je dobila par dni prej par cjestni nesreči. U Poštaku so jo povozil z avtom. Cilja Sdraulig je bla iz Čarnice, pa je živjela par hčeri u Vidmu, željela je biti podkopana u domači ze-mji. Imjela je 76 ljet. GRMEK Umaru je Bepo Matijacu iz Seuca Pred kratkem nas je zapu-stu Bepo Pauletig — Matijacu iz Seuca. Star je biu 87 ljet. Ohranili ga bomo u lje-pem spominu. HOSTNE Za Sv. Barbaro bomo imjeli adnega minatorja manj - umaru je Tinac Pulentarju Smart še zmjeraj narbuj žanje s svojo koso u varstah naših minatorju. Se ni še posušila zemja na grobu Bepcja Lazarjovega iz Zve-rinca, ko se je spet oglasu zvon in oznanu žalostno novico, da je umaru u Čedadu Valentin Trusgnach — Tinac Pulentarju iz Hostnega. Star je biu 52 ljet. Rajnik Tinac je šu mlad djelat u belgijanske miniere. Gor je djelu le malo cajta, a za-dost, da se je nabrau bolje-zan na pljuča, ki ga je spravla u prerani grob. Biu je velik delovni invalid. Pokopali so ga na Ljesah, u petak 12. novembra. Hčeram in ženi, ki je u kratkem cajtu zgubila tata in moža, naj gre naše globoko sožalje. Podbonesec U srjedo 17. novembra je biu sklican naš komunski konsej, na katerim so govorili o dostjeh važnih (im-portant) rečeh. Na dnevnem redu je bluo kar 10 problemu. O tem, kar so sklenili, bomo pisali u drugi številki Novega Matajurja. SREDNJE Giovanni Vogrig iz Oblice si odperja pot kot umetnik ( artist ) Brauci Novega Matajurja že lepuo poznajo Giovanni! a Vogriča - Cekovega iz Oblice, ki živi z družino u Čedadu. Brez obednega učila je začeu djelat pru lepe podobe in druge reči iz lesa (lesorez). Biu je tudi že na vič razstavah (moštrah). Na razstavi, ki jo je organiziral EN AL v Vidmu 31. oktobra letos, (mostra dell'arte nel tempo libero) je dobil diplomo in medaljo. Med drugim je razstavu tudi lepo podobo vjerske sestre (suore), ki jo vidimo na sliki. Potres, suš, povodnje, uši in še kaj...? Zavojo uši zaparli šuolo (asilo) u Podbonescu in Kosci Ljetos gre rjes use po nas. Potres, suš, povodnje in sada še uši. Ja, pru uši al epidemija uši. U Kosci in Podbonescu so muorli zaprijeti za nekaj dni šuolski vrtec (asilo) zavojo uši. Pa nje-smo umazani buj ku smo bli druga Ijeta! Ni zavojo umazanije. Paršla je prava epidemija in pravijo, da so tudi u Belgiji zaparli zavojo uši puno Za lesam in prikolicami (roulottes), ki smo jih dobili iz Slovenije, sada pošiljajo še cement. Pošjali nam bojo tudi korea in opeke (mattoni). U srjedo 17. novembra po-pudan je paršlo mimo bloka na Štupci 400 kvintalu ce- U nedeljo 7. novembra je bla u Križu pri Trstu kulturna manifestacija, ki jo je organiziru krožek ZKMI in druga kulturna društva. Na-mjen te manifestacije je biu konkretno pokazati solidarnost beneškim Slovencem. Na solidarnostni večer so povabili predsednika kulturnega društva «Ivan Trin-ko» iz Čedada, prof. Viljema Cerna. šuol. Al pride še kaj nad nas? IJ nekaterih krajih pravijo, da se je zajavilo veliko število smardejčacu. Še tisto nam manjka! Uprašamo se, al je use povezano s potresom? menta, ki je biu razpartjen po 100 kvintalu na komune: Dreko, Grmek, Sovodnje in Podbonesec. Le tisti dan nam je pošjala Slovenija drugih 6 prikolic (roulottes). Naši ljudje so Sloveniji globoko hvaležni za veliko pomoč. Na srečanju je černo govoriu o zgodovini Benečije, o boju za naše pravice, o hudih ranah, ki nam jih je naredu potres. Križani so zbrali na solidarnostnem večeru in med svojimi organizacijami 385 taužent lir in jih dali Černu za pomoč žrtvam potresa v Benečiji. Za pomoč se Križanom globoko zahvaljujemo. Černo prejema denarno pomoč za žrtve potresa od mladinca v POMAGAJMO NESREČNI DRUŽINI U Puoju (Špjetar) je pred kratkem zgubiti življenje u cjestni nesreči GIOVANNI COCEANIG. Zapušča ženo, ki njema pravega zdravja in 4 otroke. Imajo hišo hudo poškodovano od potresa. Novi Matajur odperja nabiralno akcijo (sottoscrizione), da bi pomagali nesrečni družini. Do sada so dali: Novi Matajur Lit. 50.000 N.N. iz Škrutovega » 7.000 Viljem Černo iz Barda » 5.000 Živa Gruden iz Opčin (Trst) » 2.000 Skupno Lit. 64.000 Ljudje dobrega sarca! Pomoč se sparjema na redakciji Novega Matajurja u Čedadu, Stretta B. De Rubeis, 20. Lahko pa pošljete po pošti: Novi Matajur - casella postale n. 92 - Cividale del Friuli. p u a j e TRAGIČNA SMART OČETA ŠTIRIH OTROK-COCEANIG GIOVANNI SE JE UBU Z M0T0RJAM NA CJESTI, KO SE JE VRAČU DAMU POMOČ IZ SLOVENIJE POTRESENIM KRAJEM Za komune: Dreka, Grmek, Sovodnje in Podbonesec Pomoč beneškim Slovencem iz Križa pri Trstu Rajnik Giovanni Coceanig (Kulau) pred Valentovo hišo v Puoju. Slikal ga je po majskem potresu prof. Paolo Petricig V to skalo, ki jo vidimo v «kuneti», se je zaletel z motorinam Giovanni Coceanig in se ubil