Poštnina plačana v gotovini '
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina L 900
Gorlzia, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177 Letna naročnina L 1.800
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 900
Gorlzia, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.800
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo	... L 2.800
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XV. - Štev. 17 (739)	Gorica	-	četrtek	25.	aprila	1963	-	Trst	Posamezna	številka	L	35
Sped. ;n abbon. poslale - I Gruppo
Od besed k dejanjem Na Srednjem vzhodu
(Nekaj misli
V	sredo prvega maja bomo delovni ljudje pustili svoja delovna mesta v tovarni, v trgovini, v delavnici, v uradu ali v šoli in obhajali svoj praznik, praznik delovnih ljudi. Čutili se bomo vsi bratje, delavci z roko in delavci z umom. In kar je najlepše, v praznovanju tega praznika nas ne bodo več ločile niti idejne razlike, kakor do nedavnega, ampak bomo vsi eno-dušno dali spoštovanje delu, ki je za vsakega človeka edino pošteno in častno sredstvo za življenje. To spoznanje je vsekakor velikanska pridobitev za vse ljudi, za katero se moramo najbolj zahvaliti nauku Cerkve, ki je po ustih papežev zadnjega stoletja vrnila delu čast in delovnemu človeku dostojanstvo in nato pod papežem Pijem XII. postavila prvi maj kot praznik vseh delavcev brez razlike in ga posvetila sv. Jožefu Delavcu. Zato pa je prav, da krščanski delavci skušamo dati prvemu maju vedno bolj značaj krščanskega praznika. Zato ta dan vsi v cerkev k mašam, ki se bodo darovale za delavce in za blagoslov njihovemu delu.
Na drugi strani pa poskrbimo, da bomo ob prvem maju vedno bolj prodirali v krščanski nauk o delu in njega dobrinah. V ta namen ne pozabimo predvsem na obe veliki socialni okrožnici Janeza XXIII., na njegovo Mater et Magistra ter na zadnjo Pacem in terris.
Ko je pred dobrimi dvemi leti izšla prva okrožnica, jo je ves svet sprejel z velikim odobravanjem. Eden vzrokov za ta ugoden sprejem je ta, da se je po vsem svetu močno razvil socialni čut, čut za socialno pravičnost, da vsi zavestno ali podzavestno čutimo, kako od pravilne rešitve socialnih vprašanj zavisi rešitev človeškega rodu in njegova bodočnost. Mnogi državniki in javni delavci se dobro zavedajo, da ni vzrok premnogih nemirov, vstaj in revolucij zgolj političen, ampak predvsem nepravilno socialno stanje, nečloveško izkoriščanje človeka po človeku, države po državi. Ce bi tega izkoriščanja ne bilo, bi ne bilo vzroka in netiva za premnoge krvave upore, človeštvo ne trpi več socialnih razlik. In ker sloni vsa okrožnica Mater et Magistra na zahtevi po ustvaritvi človeka vrednega svobodnega življenja po vsem svetu, zato je svet tej besedi prisluhnil in jo sprejel.
Po drugi strani pa je svet spoznal, da dosedanji tako silno hvaljeni recepti za reševanje socialnega stanja niso uspeli. Fašizem, nacizem, marksizem in komunizem so prinesli razočaranje. Govorili so
o	svobodi, pa so prinesli moderno suženjstvo; govorili so o enakosti, kar so množice proletarcev razumele, da bodo izenačene s tistimi, ki se jim dobro godi: a zgodilo se je, da so bile izenačene v revščini, razen seveda tistih, ki so vstopili v »novi razred« komisarjev, partijcev in drugih vodij nove družbe. Razočarane množice iščejo nove rešitve. In morda je prav v tem eden izmed razlogov, da je svet tako ugodno sprejel okrožnico Mater et Magistra.
Toda navdušeni sprejem enciklike še ne pomeni, da so misli, ki so v njej nanizane, že zmagale v svetu in ga prenovile. Okrožnica je deležna občudovanja, kar Je sicer pomembno, a to je šele začetek nove krščanske socialne dobe. To novo dobo pa bodo ustvarila dejanja, ki jih enciklika priporoča. Takih dejanj pa ne moremo pričakovati od zastopnikov liberalne šole in še manj od zastopnikov marksističnega nazlranja, temveč edinole od krščanskih politikov in sindikalistov. O tem dejstvu Je treba, da se uverijo tudi naši delavci in delavke na Tržaškem in Goriškem. Prave rešitve sindikalnih sporov In s tem socialne pravičnosti tudi v naši deželi ne moremo pričakovati od socialističnih in komunističnih sindikatov, ki Jim gre predvsem za demagoštvo in zlorabo množic in dobre vere delavcev, temveč od krščan-
za prvi maj)
skih sindikatov, ki naj spore z delodajav-ci rešujejo v soglasju s smernicami papeških enciklik. V tem prizadevanju pa morajo krščanske sindikaliste podpreti tudi slovenski delavci in se zato vključiti v krščansko sindikalno organizacijo in se tam boriti za uveljavljenje krščanskih socialnih naukov in tudi naših narodnih pravic. Saj ne moreš reševati socialnih krivic, če ne rešuješ istočasno tudi narodnih krivic, saj pravica je le ena.
Poleg okrožnice Mater et Magistra je pa naletela morda na še večje odobravanje zadnja, Pacem in terris. Obe sta med seboj tesno povezani, saj druga drugo dopolnjujeta v tem smislu, da prva daje smernice predvsem za rešitev socialnih sporov in s tem socialnega mira med ljudmi, druga pa ima še širše obzorje in obravnava vprašanje miru na splošno, zlasti še mir med državami in narodi. Delavec in kmet pa sta tista, ki ljubita mir, saj se dobro zavedata, da sta v revolucijah in v vojnah predvsem onadva, ki največ trpita. Zato je beseda Janeza XXIII., ki je z encikliko Pacem in terris prišel na pomoč državnikom v iskanju mirnega sožitja na zemlji, našla tako prijeten odmev predvsem med ljudskimi množicami. Kako naj bi ne bili zadovoljni, ko čujejo sv. očeta, da opozarja na dejstvo, kako so na svetu dežele, kjer je veliko kapitala, a pomanjkanje deiovne sile, drugod Je ogromno naravnega bogastva, a ni zmožnih ljudi in sredstev za izkoriščanje, ali je veliko delavcev željnih dela, a malo kapitala, da bi vse zaposlili, in pri tem opominja države, naj si gredo na roko in si pomagajo draga drugi, naj dovolijo prosto kroženje kapitala, dobrin in ljudi? Tako se bo ustvarilo vedno večje blagostanje za vse.
Na svetu je tudi težko in zapleteno vprašanje političnih beguncev. Teh je še vedno na milijone. To znači, pravi sv. oče, da so še vedno režimi, ki ne nudijo svojim državljanom zadostne možnosti svobodnega izživljanja; včasih celo ovirajo vsakršno možnost osebne svobode. To je gotovo narobe, saj je državna oblast zato, da čuva in brani osebno svobodo državljanov in ne da jo uničuje.
Da se takega stanja rešijo, mnogi bežijo v tujino. Ne pozabimo, da so tudi taki begunci ljudje in da ohranijo vse pravice, ki gredo človeški osebi. Zato je treba takim beguncem pomagati in jim omogočiti, da se vključijo v novo državno občestvo, si ustvarijo družino, si zagotovijo mirno prihodnost.
In končno vprašanje, ki zanima vse: razorožitev. Papež opozarja, kako se bogatejše države neizmerno oborožujejo, kako zametajo ogromne kapitale in trosijo neizmerne sile človeškega uma za uničevanje človeštva. To pa povzroča upravičen strah in preplah med ljudmi. Zato zahteva pravičnost, pravi sv. oče, da se ustavi ta oboroževalna tekma, da se istočasno in pri vseh skrči že obstoječa oborožitev, se prepove atomsko orožje in se doseže že enkrat splošna razorožitev pod uspešnim mednarodnim nadzorstvom.
Kateri delovni človek bi se ne razveselil ob takih naukih skupnega očeta?
Zato naj bo za nas, krščanske delavce, prvi maj tudi dan molitve, da se na svetu ostvari pravi socialni in mednarodni mir.
Mmnov sodelavec aretiran
DUNAJ: Dr. Raja ali Rajakovitsch, ki ga je židovski center za'dokumentacijo nacističnih zločinov proti Judom med zadnjo vojno obtožil tesnega sodelovanja pri deportaciji holandskih Judov, se je po nekaj dneh tavanja javil sodnijskim oblastem na Dunaju. Te so ga dale takoj aretirati. — V Milanu je vodil neko trgovsko podjetje.
Po uradni naznanitvi o ustanovitvi federacije med Egiptom, Sirijo in Irakom, je stopil Srednji vzhod ponovno v ospredje mednarodne pozornosti. Čeprav je sporazum med Nasserjem ter predsednikoma Sirije in Iraka zaenkrat le političen in se bo združevanje vseh treh dežel v eno samo državo, »Združeno arabsko republiko«, izvršilo postopoma, je vendar vest o tem imela takoj živahen odmev tako pri svetovnih velesilah kakor v ostalih državah Srednjega vzhoda.
Prehodno razdobje bo trajalo dvajset mesecev. V teku petih mesecev se bodo morali volivci iz vseh treh držav ločeno izreči o ustanovitvi skupne nove države in nato še vsi volivci skupaj. Če se bodo ta ljudska glasovanja ugodno iztekla, bo ZAR uradno ustanovljena.
Glavna organa nove arabske države bosta narodna skupščina ter zvezna vlada. Prvo bosta Sestavljali dve zbornici, katerih predstavniki bodo izvoljeni eni na podlagi števila prebivavstva, drugi pa v enakem številu za vse države. To bo formalno vsaj najvišja oblast v državi, ki bo imela zakonodajno oblast. Izvršno oblast pa bo imela zvezna vlada, katero imenuje predsednik republike.
Uradna vera nove zvezne arabske države bo islam in arabščina uradni jezik. Prestolnica bo Kairo.
To bi bil nekako organizacijski ustroj te napovedane arabske federacije. Toda kar najbolj zaskrb-lja politične kroge, so nekatere izjave o političnih namenih federacije, ki nikakor niso v skladu z mednarodnim popuščanjem napetosti na tako delikatnem področju kot je Srednji vzhod. V uradnem sporočilu, ki so ga pretekli teden objavili v Kairu, je namreč rečeno, da »je cilj združenja vseh treh držav ustvaritev močne vojaške sile, ki bo mogla osvoboditi arabske narode pred nevarnostmi sionizma in imperializma.«
Ta del izjave je torej očividno naperjen proti izraelski državi, katero bi hoteli Nasser in drugi Arabci uničiti. Toda s to potezo Nasser že daje svetovnim velesilam razloge, da budno pazijo na razvoj na Srednjem vzhodu, da ga ne bi arabska nestrpnost nevarno zaostrila. Dokler se arabske države ne bodo sprijaznile z judovsko državo v Palestini, ne bo moč govoriti o miru na Srednjem vzhodu.
JORDANIJA IN ZAR
Izjava o ustanovitvi federalne zveze med Egiptom, Sirijo in Irakom je imela takojšen odmev v
BUDAPEŠT: Dunajski kardinal Koenig je obiskal madžarskega primasa Mindzesn-tyja v ameriškem poslaništvu v Budimpešti ter mu izročil pismo Janeza XXIII. Obisk se je izvršil v največji tajnosti. Sodijo, da je sv. oče povabil madžarskega kardinala v Rim.
VIENTIANE: V Laosu so se spet vneli boji med komunističnimi gverilci Patet Laoa ter nevtralističiilmi oddelki. Trenutno vlada premirje, toda po vseh znakih sodeč ne bo dolgo, ko se bodo boji obnovili. Vlada princa Suvane Fune si na vse načine prizadeva, da bi rešila svojo nevtralnost.
Jordaniji, kjer vlada mladi kralj Hussein. Nacionalistični, Nasserju naklonjeni pristaši, so po mestih priredili obširne demonstracije in zahtevali odstop kralja ter priključitev Jordanje k ZAR. Kralj Hussein je sicer takoj dal izjavo, da je pripravljen se pridružiti k ZAR pod pogojem, da njegova država lahko obdrži monarhistično vladavino, toda parlament je kljub temu izglasoval nezaupnico vladi ministra Samir Rifaja. Kralj
Osnova predvidene hidroelektrarne Trnovo pri Kobaridu bo veliko akumulacijsko jezero. Sočo bodo zajezili na najožjem delu doline med Žago in Bovcem, na Boki ali nekoliko višje — na Suhem potoku. Raziskave, ki naj bi dale dokončni odgovor, kjer naj bi stail jez, še niso povsem končane, zato tudi dokončna lokacija pregrade še ni določena. Po doslej razpoložljivih podatkih se strokovnjaki nagibajo za varianto Suhi potok. Bila bi nekoliko dražja, toda bolj zanesljiva. V tem primeru bodo vgradili v nasuto pregrado, ki bo visoka nad 80 metrov, pet milijonov 250 tisoč kubičnih metrov materiala. Pregrada torej ne bo betonska, temveč nasuta iz materiala, ki ga bodo kopali v neposredni bližini, po potrebi pa tudi dovažali. Široka bo več sto metrov in se bo proti vrhu zoževala. V sredi bo imela tako imenovano tesnilno jedro, da ne bi jez prepuščali vode, ki ga bo sestavljala deset metrov debela plast krede. Tudi te je v neposredni bližini bodočega gradbišča dovolj. Po pregradi, dolgi 780 metrov, bo speljana cesta. Ta bo posebno zanimiva za turiste. Z gospodarskega gledišča pa bo pomembna zlasti za izkoriščanje gozdov po pobočjih Polovnika.
Pregrada bi bila največja te vrste v Jugoslaviji. Za njo bo nastalo umetno jezero, dolgo 9 km in s površino 8 kvadratnih kilometrov. V njegovih vodah se bo potopila celotna vas Čezsoča in nekaj drugih zaselkov. V jezeru se bo nabralo 323 milijonov kubičnih metrov za proizvodnjo elektrike koristne vode. Polnjenje jezera bo trajalo tri mesece. Pri enkratnem praznjenju bo dala zbrana voda v novi elektrarni in zaradi boljšega izkoriščanja zmogljivosti sedanjih elektrarn na Doblar-ju in v Plavah okoli 226 milijonov kilovatnih ur električnega toka.
V	omenjeno jezero bo speljana tudi voda iz Učeje, ki jo bodo zajezili — po tri in pol kilometre dolgem podzemskem rovu. Prav tako bodo zajeli v jezero Boko. Gradnja jezu bo terjala tudi preložitev ceste Kobarid-Bovec in nekaterih drugih lokalnih cest v skupni dolžini 8,5 kilometra.
Iz jezera bo voda tekla po kakih pet kilometrov dolgem rovu skozi Polovnik na turbini, ki bosta nekje pri Trnovem v
PARIZ: Predsednik De Gaulle je v govoru po radiu in televiziji izključil vsako možnost, da bi se Francija odrekla ©stvaritvi lastne jedrske obrambne sile. S tem so padle vse domneve, da je Pariz glede tega vprašanja popustil.
BONN: Nemški demokristjani so izvolili ministra Erharda za naslednika kanclerju Adenauerju, ki bo odstopil to jesen.
RIM: Jutri, v petek, o polnoči se po vsej Italiji zaključi volilni boj. Volišča bodo odprli v nedeljo zjutraj in nato še v ponedeljek do 14. ure. Nato bodo začeli s štetjem glasov. V torek zjutraj bodo že znani izidi, vsaj v glavnem.
je nato razpustil parlament ter imenoval začasno vlado pod vodstvom strica Hussein Ibn Nasser-ja.
Vprašanje je, če bo jordanski kralj s tem rešil politično krizo, ki je ena najtežjih, kar jih je zajela njegovo državo. Politični strokovnjaki za zadeve Srednjega vzhoda napovedujejo Jordaniji težke dneve.
Tudi Jemen je zaprosil za vstop v novo arabsko federacijo.
zemlji pod gladino Soče. Zaradi izredno velikega padca — okoli 210 m — in velikih količin vode, saj bo priteklo na turbini po 60 do 80 kubičnih metrov vode v sekundi, bo imela nova elektrarna velika moč, do 150 tisoč kilovatov, kar je trikrat več kot obe sedanji hidroelektrarni na Soči. Letno pa bo dajala sama do 431 milijonov kilovatnih ur elektrike. Zaradi izravnave vode se bo povečala za 40 do 5Q. milijonov kilovatnih ur tudi proizvodnja ostalih dveh hidroelektrarn na Soči.
Lokacija strojnice še ni dokončno določena in se bo po vsej verjetnosti pomaknila nekoliko bliže Kobaridu. Ker bodo turbine pod gladino Soče. bodo vodo odvajali po 4,5 kilometra dolgem rovu in se bo spet stekala v Sočo šele kakih 300 metrov pod mostom čez Sočo pri Kobaridu.
Po investicijskem programu bo trajala gradnja elektrarne skupaj s pripravljalnimi deli pet let, medtem ko bi prvi agregat lahko stekel že v četrtem letu gradnje. Stala naj bi 20 milijard 900,000.000 din.
Krotke novice
Smrtna obsodba v Madridu
Dne 20. aprila zjutraj so v Madridu ustrelili 52-letnega španskega komunista Juliana Grimaua. Sodišče ga je obtožilo, da je pred 25 leti med špansko državljansko vojno ukazal mučiti in usmrtiti mnogo protikomunistov. Duhovnik je bil do zadnjega pri njem in ga skušal prepričati, da bi se spravil z Bogom. A Grimau je odgovoril: »Bil sem komunist 25 let in hočem umreti kot komunist.« Za njegovo pomilostitev so se potegovali mnogi; med drugimi tudi Nobelov nagrajenec Pirie, belgijska kraljica mati in Nikita Hraščev, ki je še izjavil, da ni mogoče soditi človeka po razdobju 25 lot od španske vojne, španski falangistični tisk je ostro napadel mednarodni komunizem in predsednika Sovjetske zveze. Očital mu je, da nima nobene pravice prositi za pomiloščenje komunističnega zločinca, dokler drži v svojih ječah in na prisilnem delu stotisoče nedolžnih ljudi. — Usmrtitev Grimaua je vzbudila po vsem svetu veliko ogorčenje in po mnogih mestih so bile protestne demonstracije.
Krst dveh princev
Ob navzočnosti kneginje Olge, bivšega kralja Umberta, številnih zastopnikov evropskih vladarskih družin, kakor tudi belgijskega poslanika v Parizu sta bila 20. a-prila v Versaillesu krščena princ Sergij in princezinja Helena, otroka princa A-leksandra (sina kneza Pavleta in kneginje Olge) in princezinje Marije Pije, hčerke bivšega italijanskega kralja. Princu Sergiju sta botrovala Umbertov san Viktor Emanuel in belgijska princezinja Lilijana, princezinji Heleni pa Lidija, vojvodinja iz Pistoje, in danski grof Valdemar Rosen-borg. Krstne obrede je ob asistenci g. Lavriča in krajevnega francoskega dekana opravil g. Čretnik, ravnatelj jugoslovanskih Katoliških Misij v Franciji.
  luninim im
♦ TELEGRAMI
Elektrarna vT rnovem
Šmarnice na otoku Molokai
\ KRŠČANSKI NAUK j
♦       ♦
POST
Po krstu v Jordanu je Duh Jezusa odvedel v puščavo, da ga je hudič skušal. In ko se je postil 40 dni in 40 noči, je bil lačen. In pristopil je k njemu skušnjavec ter mu rekel: »Ako si sin božji, reci naj bodo ti kamni kruh.« Jezus je odgovoril: »Pisano je: Ne Živi človek samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.«
(gl. Mat 4, 1-4)
Po zgledu Kristusa in svetnikov se postimo tudi kristjani. Pri-trgamo si kaj v jedi, da se naš d u h dvigne laže k Bogu. Odpovemo se dovoljeni hrani, da se združimo z žrtvijo Jezusovo; delamo pokoro za svoje grehe, s tem slabimo svoja grešna nagnjenja. Sv. cerkveni očetje nas ob tem še spodbujajo, naj porabimo v pomoč ubožcev, kar smo s postom prihranili.
Da bi nas opominjala k pokori, je sv. Cerkev dala tretjo cerkveno zapoved: »Posti se zapovedane postne dni!«
Postne dni razlikujemo v:
1)	dni	strogega posta. Po mnogih olajšavah so ostali
samo štirje:	dan pred	Božičem, pepelnica, veliki petek in dan pred
brezmadežnim Spočetjem. Te dni ne smemo jesti nobene mesne jedi in se smemo samo opoldan najesti do sitega. Veže pa ta post le vernike od 21. do 59. leta življenja. Bolni in slabotni so strogega posta oproščeni;
2) dnevi samega zdržk a. To so vsi petki celega leta v opomin Jezusove smrti na križu. Ta zdržek pa veže vse kristjane od 7. leta do smrti, če so zdravi. — Od zdržka pa so oproščeni tisti, ki se hranijo po gostilnah ali če so od drugih odvisni glede prehrane.
Sv. Cerkev oznani vsako leto ob času štiridesetdanskega posta postno postavo za vsako škofijo posebej. Dobri kristjani se ravnajo po tem oznanilu.
življenja
tisa a
Sv. oče se bo podal na Kvirinal
Sv. oče Janez XXIII. bo zopet zapustil vatikanske zidove. Dne 10. maja se bo podal na uradni obisk k predsedniku Segni-ju na Kvirinal. Tam bo tudi prejel visoko odlikovanje za mir »Balzan«, katero mu je bilo podeljeno za visoke zasluge za mir. Zdi se, da je sv. oče mislil na ta obisk že takrat, ko se je srečal s predsednikom Segnijem v Loretu. — To je visoko priznanje, ki ga daje predstavnik Cerkve predstavniku italijanske republike.
Mašniško posvečenje slepega bogoslovca
29-letni bogoslovec iz Arrasa, ki je pred devetimi meseci popolnoma oslepel, bo po posebnem privoljenju sv. očeta prejel dne 28. junija mašniško posvečenje.
To je prvič v zgodovini sv. Cerkve, da postane slepec duhovnik. Kanonična pravila namreč prepovedujejo posvečenje v slučaju »telesne hibe«, in slepota je označena kot ena prvih ovir. Pri mašniškem posvečenju bodo poleg domačih navzoči samo še slepci iz severne pokrajine Pas
V	Trstu je izšel »Skavtski priročnik«. Ta knjiga bo služila v prvi vrsti skavtom in skavtinjam, da se bodo pripravljali na razne svoje izpite. Zelo priporočljiva pa je vsej naši mladini, ker je v njej veliko lepega in zanimivega. Po knjigi naj bi segli tudi starši in vzgojitelji, da bodo spoznali moderen in zdrav način vzgoje, ki ga nudi skavtizem današnji mladini.
Knjiga ima devet poglavij. Vsako je celota zase. V prvem je razložen duh in metoda skavtizma. Jedro skavtizma je v obljubi in skavtskih zakonih, ki so razloženi tako, da jih lahko vsi razumejo.
Drugo poglavje prinaša veroučno snov za skavtske skušnje. Govori o božjem razodetju, o maši, o molitvi, pa na tako nazoren- in privlačen način, da se bodo vsi na lahek način poglobili v osnovne dolžnosti, ki jih imajo kot kristjani.
Tretje poglavje opisuje celo vrsto skavtskih spretnosti, ki jih je zbral skavt Pavle Fonda. Govori o skavtskih sestankih, izletih, taborjenju, o signalizaciji, čitanju sledov živali, opazovanju narave, raznih igrali, vozlih in drugih spretnostih, ki si jih morajo skavti in skavtinje polagoma pridobiti.
Prof. Theuerschuh je napisal temeljito poglavje o naravi, kjer govori o orientaciji, o vremenu, rastlinah, živalih, pticah. Življenje skavtov se razvija zlasti v naravi, zato je potrebno, da jo vedno bolj poznajo.
Dr, Kranner je strokovno sestavil poglavje, ki govori o telesno vzgoji, o športu, higieni.
Dr. Lovrečič je zbral razne primere, v katerih naj bi si skavti pridobili vajo za prvo pomoč pri ranah, opeklinah, ztstru-
de Calais. Slepi bogoslovec je sin upokojenega rudarja iz Sallauminesa.
Romanje v spravo za bogokletje
Štirje mladi fantje iz Turina so se podali peš v Rim, da bi tako zadostili za bogokletje. Med potjo so povsod, kjer so se ustavili, imeli predavanja in razdelili med ljudstvo protibogokletne letake. Odpotovali so iz Turina na praznik sv. Jožefa in so prispeli v Rim na Veliko noč zjutraj. Med potjo so živeli -le od milo-darov.
Oče Ane Frank sprejet pri papežu
Sv. oče Janez XXIII. je dne 19. aprila sprejel v privatni avdienci očeta Ane Frank, ki je v skrivališču v Amsterdamu spisala svojo čudovito knjigo »Dnevnik Ane Frank«. Sv. oče je ves čas držal v rokah izvod te knjige, katerega mu je daroval oče, in je 'izjavil, da bi se ta knjiga morala razširiti na ves svet, da bi ljudje spoznali zlo, ki ga rodi sovraštvo, in se vzljubili med seboj. — To knjigo imamo tudi v slovenskem prevodu.
pitvah, kačjem piku, utopitvah, prometnih nesrečah in v drugih primerih. Koristno bi bilo, da bi to poglavje spoznali vsi, ne samo skavti, ampak tudi drugi, mladi in odrasli.
V	poglavju »kultura« je zbranih več važnih vprašanj, o katerih je potrebno, da ima mlad človek pravo sodbo: kaj je kultura? O kinu, radiu, televiziji, o knjigah, vesti, delu in poklicu... Nakazane so mladim ljudem smernice, po katerih naj bi se ravnali, da bi jim moderna oblikovalna sredstva bila v duhovno korist.
Sledi še poglavje o domu, kako naj bo urejen, o gospodinjstvu, za katero naj bi se zanimale zlasti skavtinje, o kuhanju in jedilih.
Tudi o ženskem skavtizmu je nekaj na-
Širite »Katoliški glas"
kazanega, da vsakdo more spoznati, da je oblika vzgoje zelo primerna in koristna tudi za dekleta.
Dodanih je na koncu še 14 skavtskih pesmi z notami, ki jih bodo zlasti skavti zelo veseli.
Knjiga ima okrog 500 strani. Krasijo jo mnoge izvirne slike, ki pojasnjujejo skavtske spretnosti, rastline in živali, gimnastične vaje, prvo pomoč. — Cena: 2.000 lir.
(Po »Vestniku«)
Če bi se vse stvarstvo samo ustvarilo, bi brez dvoma nosilo pečat te neizmerne ustvarjalne moči in mi bi bili primorani, da M stvarstvo smatrali za Boga.
George Davis - fizik
V	natlačeno polni cerkvi so verniki napeto pričakovali patra Boštjana za prvo majniško pridigo. O njeni se je govorilo, da je osebno bil na vseh važnejših evropskih Marijinih božjih poteh in da povsod vžiga ljubezen do Marije. Torej bi moral biti otvoritveni majniški govor nekaj izrednega, zato taka gneča v cerkvi.
Majniški oltar ves v lučkah in cvetju je pričal o gorečnosti vernikov. Ti so si Želeli slišati iz njegovih ust vsaj malo priznanja.
In res je pater vrgel dolg pogled na ljubko Madono v cerkvi. Nato je začel:
»Mnogo čudodelnih Marijinih slik sem že videl in vedno sem vesel, ko opazim, da se Marija na pravi način časti. Ali najbolj ganljivih šmarnic nisem doživel v Lurdu, ne v Fatimi, tudi ne v Čenstohovi ali Altottingu, temveč — tu je pater globoko zajel sapo in se nagnil čez rob prižnice — na otoku Molokai, otoku gobavcev.
Ko sem se na beli potniški ladji približeval otoku in videl okoli sebe iz morja vstajati razne krasne otoke, se mi je srce stisnilo, ko sem v daljavi zagledal visoke in temne skale molokajskega otoka, ki se je že na zunaj tako .neprijetno razlikoval od ostalih. Sicer sem že prej mnogo čital in se zanimal za življenje na Molo-kaju in mnogo vedel tudi iz popisa svo-ga sobrata, pokojnega patra Damijana de Veuster. Bil sem pripravljen na vse.
Vendar je bil prvi vtis porazen. Ne vitke palme, ne razkošno cvetje, niti raznobarvni ptiči ga niso mogli ublažiti. Moral sem svoje srce okrepiti z vsemi razlogi vere, da me ne bi premagal gnus nad to strašno razdirajočo boleznijo, ki sem jo srečal ob vsakem koraku. Hočem vam prihraniti podrobni opis tega, kar sem videl, a reči moram, da sem prišel z največjim pogumom, pa sem bil že tekom dneva tako duševno strt, da bi sam potreboval največje tolažbe.
In pomisliti je treba, da sem prišel nalašč zato, da bi tam imel šmarnice. Ob tej priliki bi moral posvetiti lep kip fatim-ske Marije, ki sem ga imel pri sebi. Sedaj pa nisem našel besed, ki naj bi jih govoril v to revščino. Pridigal sem že pred ljudmi vseh barv in vsakega stanu, a tako težko se mi ni zdelo še nikdar.
Dne 6. aprila t. 1. so ve Medani v Brdih pokopali starega cerkovnika Antona Sim-čiča-Tcmča Šulinovega. Rojen leta 1874, je dočakal skoraj 90 let, od katerih 72 let nepretrgoma kot cerkovnik.
Bil je dobrega in ponižnega srca, zvest s celim srcem svoji službi. Cerkovnik, bi rekli, po poklicu. Čutil se je eno s svojim dušnim pastirjem. Njegovi dolgoletni spomini so segali nazaj v leta, ko je še kot deček spremljal starega očeta, veterana avstrijskih vojn, pri pogrebu zadnjega francoskega kralja, grofa de Chambor.
Ko so se okoli sedanjega korza še razprostirale njive, je študiral v Gorici v velikem pomanjkanju. Pri nunah v nunski ulici je dobival kos kruha; če je kdaj zakasnil, je stradal ali pa šel po njivah okoli kapucinov in skrivaj vzel kakšno repo. Vsak dan je stregel pri oo. kapucinih, ki so bili zelo dobri, a zelo ubožni. Po treh letih so družinske razmere zahtevale, da se je vrnil domov. Leta 1890 je postal cerkovnik in do zadnjega meseca svojega življenja skrbel za lepoto hiše božje. Njegovo najlepše zadoščenje je bilo slovesno vsakoletno praznovanje Marije Vnebovzete, ki ji v Medanii pravijo Roženca.
Najlepše zemsko plačilo je prejel leta 1961, ko mu je sv. oče Janez XXIII. podelil zlato svetinjo »Pio Ecclesia et Ponti-1'ice« zaradi 71-letne zvestobe v ponižni cer-kovniški službi. To svetinjo mu jo je izročil sam apostol, administr, msgr. Mihael Toroš, medanski rojak, na binkoštni praznik 1. 1961 z veliko slovesnostjo v medanski cerkvi. To svetinjo je ob pogrebu nosil pred krsto na blazinici priljubljeni strežnik pokojnika.
Velika udeležba znancev iz vseh" briških vasi je pri pogrebu izpričala, kako je bil pokojni znan in spoštovan.
Naj mu Bog nakloni večno plačilo. Pokojni Tonč naj nam pa izprosi še takih značajnih kristjanov in ponižnih ter zvestih cerkvenih pomočnikov.
Med trnjem in osatom
Še nekaj o novi ustavi
V	Jugoslaviji so sprejeli novo ustavo. Med pripravljanjem te nove ustave (v čim je novost?) in pri sprejemu ustave so ve-
Ali se ni Gospod Jezus, ko je imel pred seboj gobave bolnike, odpovedal vsaki drugi besedi, razen tisti, ki jo je v svoji bosanski moči zaklical bolnikom: „Hočem, bodi čist!" ali „Pojdite in pokažite se duhovnikom!" Vse drugo bi bilo samo slabotno jecljanje, ki še zdaleč ne bi zado-sto\>alo za vso to bedo. Gledal sem snežno belo fatimsko Marijo, ki sem jo prinesel s seboj. Skoraj se mi je zdela prelepa, da bi jo postavil v to zemeljsko revščino. Ali ne bo pogled nanjo še bolj užalostil ubogih gobavcev?
Ko sem se mučil s takimi žalostnimi mislimi, je nekdo potrkal na vrata moje sobe. Bila je bolniška sestra, ki me je prosila, da bi prišel k umirajočemu. Da je to neki gobavec. Streslo me je, pa hitro sem se zbral. Ali naj bom slabotnejši od te mlade redovnice, ki se tukaj žrtvuje? „Pri-dem," sem rekel osramočen. „Prosila bi pa," je redovnica dodala, „da bi prinesli ono novo fatimsko Marijo k bolniku, ki šmarnic ne bo več dočakal. Želi jo pred smrtjo vsaj enkrat pozdraviti, to se pravi, če ni pretežka."
Ganjen sem bil. Želja umirajočega mi je dala novega poguma. „Seveda,” sem odgovoril, ,,prinesel sem jo do sem, pa jo bom še do tja, saj ni težka." — „0," je smehljaje se odgovorila sestra, „za to ni treba skrbeti, pater Edmund je poskrbel za avto.”
Malo pozneje smo previdno naložili kip na avto in smo se odpeljali. Ni bilo daleč. Najprej sem šel sam k bolniku. Ta je ravno prejel zakramente umirajočih, tiho je ležal v zelo snažni sobici. Ali vendar, skoraj omotica se me je polaščala prt pogledu nanj. Zmanjkovalo mi je sape, nisem mogel dihati. Pretresen sem iztisnil nekaj besedi. „Fatimsko Marijo," je šepetal bolnik. Hitro sem se obrnil in šel ponjo.
Ne vem, ali je razburjenje delovalo ali tropična vročina. Že šem z lahkoto vzdignil kip in ga varno nesel, ko sem se na stopnicah spotaknil in padel. „Marija pomagaj,” sem v svoji notranjosti vzdihnil in držal kip kolikor mogoče kvišku. Vzdignil sem se, trd od strahu in z bolečimi udi. Moj prvi pogled je veljal kipu. Najhujše poškodbe je moje telo odvrnilo, ali...
liko razpravljali, a niso povedali, kakšno vlogo igra pri družbenem »samoupravljanju« partija. Ta skrivna sila, za katere poštenost ni nobene kontrole od strani ljudstva, ki je vendar nosivec oblasti, o-stane vedno velika zagonetka, a vendar vodilna — pred nikomer odgovorna sila! Čemu potem ustava, ki se po besedilu sicer spreminja, v bistvu pa ostaja vedno ista?
V	svojem dolgem — le težko umljivem govoru — je Kardelj rekel:	»Predvsem
Zveza komunistov in Socialistična zveza delovnega ljudstva morata opravljati pomembno družbeno funkcijo organiziranja ljudi za zavestno socialistično akoijo, vzgojo ljudi za nove socialistične naloge in odnose ter pomagati delovnim ljudem, da bi se znašli v vsakdanjih nalogah organov samoupravljanja in v spoznavanju dolgoročnih perspektiv družbenega razvoja. Od aktivnosti in sposobnosti teh organizacij je prav tako odvisno, v kakšni meri bo družba sposobna upirati se tako faktorjem stare družbe, ki še zmeraj skušajo tako al drugače postati aktivni, kakor tudi manifestacijam birokratizma in tehnokratizma, ki se razvijajo na lastnih osnovah socialistične družbe prehodne dobe.«
Jasno, kaj? Torej še vedno prehodna doba? Kam bi radi pripeljali ubogo ljudstvo, ki ne pozna in ne razume zvenečih besed in tujk, ampak le trdo vsakdanjost? Kdaj bo konec raznih poizkusov? Ali morajo biti naši slovenski ljudje, zlasti kmetje, preizkusni kamen vseh teorij in naukov, ki se porodijo v glavah bistrih teoretikov, a kaj malo sposobnih gospodarstvenikov?
Pri sprejemu ustave je nekdo dejal, da je iz načelnih ustavnih določb jasno videli kako se uveljavlja načelo delavskega , in družbenega upravljanja in kako se utirajo pota v brezrazredno družbo — v komunizem. Isti je tudi dejal, da je moč spoznati rezultate na vseh področjih družbenega, političnega in gospodarskega življenja.
Vidi se, da ta mož ni še nikoli slišal, kako tožita kmet in nepriviligirani delavec.
Sklenili so nadalje, da bo Tito predsednik republike do smrti. — Torej je le oživela srbska monarhija?!
zopet se me je prijemala omotica in naslonil sem se na zid. Sklenjene roke svete Device so bile težko poškodovane, nekaj prstov je manjkalo, v žalostno pohabljenih rokah je držala rožni venec. Marijin o braz je bil obvarovan težkih poškodb, ali na nekaterih krajih se je bela barva odkrhnila in pokazale so se delne lise; obraz se je zdel ranjen, posebno njen čudoviti smehljaj je izginil in okoli ust se je jasno brala neka otožnost. Samo njene oči so gledate nepokvarjene z enako milino in dobroto.
Otrpnil sem in nisem vedel kaj-početi.
V	tem pride sestra v naglici iz sobe. Sprva se je prestrašila, ko pa je videla, da se jaz nisem poškodoval, je rekla: „Pater, hitro, ne smemo izgubljati časa, gre h koncu, napravite mu to veselje.” — „Ampak, sestra, kako s takim kipom?” Sestra se je smehljala in božajoče gledala kip. „Da,” je rekla in v njenih očeh se je nekaj posvetilo, „ravno s to Madono, hitro, prosim vas." Odhitel sem za njo.
Kako naj opišem, kar sem doživel? Ko je pohabljena Mati božja obiskala ta brezoblični človeški ostanek, ji je taka ljubezen zavalovila nasproti, tako vriskajoče hrepenenje in veselje, kakor bi se mogla pozdraviti le mati in otrok. In tedaj sem razumel. Marija je hotela postati vsem vse. Hotela se je odpovedati nebeški lepoti svoje postave zaradi svojih pohabljenih, trpečih otrok. Moj padec na stopnicah ni bil samo slučajen. Razumel sem njeno najglobljo ljubezen.
Malokdaj sem videl človeka tako srečnega umreti, kakor sem to doživel pri tem gobavcu.
In ko sem prihodnji dan v kapeli pohabljeno Mater božjo postavil in posvetil, mi ni bilo treba dosti iskati, kaj bom govoril. Preprosto sem povedal zgodbo svojega padca, svojega strahu in obupa in tolažbe. Dolgo sem govoril. Nekdo drugi je govoril iz mene, to sem čutil. In pred nogami nebeške Matere so čepeli bolniki, mladi in stari, težko bolni in v prvem stadiju bolezni, otroci in starčki. Vzdržal sem pogled na to bedo nad dve uri. Ne vem, če so se kdaj bolj goreče molitve vzdigovale k usmiljeni božji Materi, k Tolažnici Žalostnih, k Zdravju bolnikov. Molili smo skupaj, brez knjige, brez vzorca. Bila je šmarnična pobožnost prve velike ljubezni.
Od takrat ne morem začeti šmarnic, ne da bi se spomnil na ta dogodek in da ne bi prosil svojih poslušavcev, naj se naučijo usmiljenja pri Mariji, ki sama sebe pozabi in zemeljsko revščino premaga z materinskim usmiljenjem. Saj smo pred Njo vsi kakor otroci, ki jih razjeda duhovna gobavost. Naj bi se Ona nagnila k nam, kakor molokajska Mati božja.«
S tako prošnjo začnimo tudi mi I. maja letošnje šmarnice.
RAZNO
Konec tifusa v Zermattu
V	Zermattu v Švici, kjer je pred časom izbruhnila epidemija tifusa, so te dni zaprli začasno bolnišnico, kjer se je zdravilo nad 70 bolnikov. Sedaj so odpustili še zadnjega bolnika in bolnišnico zaprli. V roku dveh mesecev bodo zdravstvene oblasti odločile zopetno otvoritev poletne sezone in s tem odprtje hotelov in drugih gostinskih obratov.
Smrt v cirkuški areni
Ena najbolj znanih cirkuških svetovnih družin, VVallenda, je bila v teku poldrugega leta že tretjič težko prizadeta. Izgubila je že dva člana svoje akrobatske družine, ko se je na 15 metrov visoki vrvi nenadoma zrušila piramida, sestavljena iz sedmih mož. Dva sta pri tem izgubila življenje.
Dne 19. aprila pa je v Nebraski izgubila življenje ena najbolj znanih aikrobatk, 40-letna Jetla Wallenda. Na steklenem drogu, 20 metrov od tal, je že 10 minut izvrševala svoje vratolomne akrobacije in pri najbolj nevarni je nenadoma zgrešila in strmoglavila v areno. Bila je na mestu mrtva. Prvi, ki je prihitel do nje, je bil njen mož, ki jo je vedno prosil, naj bi opustila te nevarne igre. Domnevajo, da ji je nenadoma postalo sliabo, kajti ko je padala navzdol, ni poskusila, da bi se oprijela vrvi, ki je bila potegnjena tik steklenega droga. Gospodar cirkusa. Kari Wallenda, je globoko presunjen izjavil, da jih že poldrugo leto zasleduje zla usoda, a da kljub temu ne bodo popustili. Ne znajo drugega dela kakor cirkuške akrobacije. »Moramo nadaljevati,« je dejal, »da zagotovimo bodočnost otrokom, ki bodo imeli morda več sreče kot njihovi očetje.«
Koristna knjiga
IIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlilllllllillillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIlillllllMIIMIIIIIMIIlIHIII
Smrt krščanskega moža
ODGOVOR NA MODROVANJE Romanje v Marijino Celje
Novega lista in Primorskega dnevnika
Ob vsakih svobodnih volitvah v državni zbor se odloča veliko: kakšna bo notranja, kakšna zunanja politika; koliko davkov bomo plačevali; ali se bo svoboda državljanov utrdila in razširila ali pa stisnila ali celo, kar Bog ne zadeni, odpravila. Zato zreli in razsodni državljani dobro pretehtajo, komu dajo svoj glas. Odločitev ni vedno lahka, kajti vse skupine se v predvolilnih dneh skušajo pokazati v najlepši luči; vsi kandidati so polni obljub. Izkušnja pa uči, da večina zapeljivih besed izpuhti brez sledu v zrak.
Pred izbiro smo postavljeni tudi slovenski volivci. Naš položaj ni lahek. Po številu nas je premalo, da bi lahko izvolili svojega poslanca, ki bi v rimski zbornici povzdignil glas v obrambo pravic, katere nam jamči ustava. Pri vseh povojnih volitvah so nekateri upali, da bodo izvoljeni, če kandidirajo na listi italijanskih levičarskih strank. Niso mogli verjeti, da te stranke ne potrebujejo slovanskih poslancev, temveč samo slovenske glasove. Zato nobeden izmed njih ni bil izvoljen. Veliki večini slovenskih volivcev je ta trikratna politična potegavščina odprla oči. Vsem seveda ne; vedno se namreč najde kdo, ki rad vsaj za nekaj hipov stopi v žarečo luč javnega zanimanja, čeprav ve, da bo potem, ko bo ta svetloba po 28. aprilu ugasnila, spet padel v temo pozabe. Da bi namreč kdo izmed slovenski govorečih kandidatov na italijanskih levičarskih listah resno upal na izvolitev, tega ne verjamemo. Tako kratkoviden ni noben, še tako zagrizen levičar.
Slovenske politične skupine na Tržaškem so postavile lastno kandidatno listo. Prepričani smo, da so to storile po treznem pretresu razmer, in voščimo jim, da dosežejo najpopolnejši uspeh.
Na Goriškem pa je Slov. demokratska zveza sklenila, da pri letošnjih volitvah v državni zbor podpre kandidate Krščanske demokracije. In to dejstvo ne da spati nekaterim časopisom; zlasti se kažejo sledovi neprespanih noči pri Novem listu in Primorskem dnevniku.
Izjavljamo, da se z Novim listom ne kregamo radi, in sicer ne morda iz strahu pred njim, temveč zato, ker se človek ne-
hote nekoliko osmeši, ako se zakadi v naj oddajo prazno glasovnico. To se pra-
Komunisti in mi
Ko so sklenili premirje z Nemčijo, je Lenin zapisal: »Danes prav gotovo nismo dovolj močni, da napademo. Naš čas bo prišel po dvajsetih ali tridesetih letih. Meščanstvo bo moralo zaspati. Takrat bomo začeli z najbolj silovito in slikovito kampanjo za mir. Takrat bodo časi čudovite odjuge in nepričakovanega popuščanja. Propadle in zabite kapitalistične države bodo z obema rokama pomagale pri svojem lastnem razdejanju. Štele si bodo v čast, da so z nami prijateljice. Kakor hitro pa ne bodo več na nas pozorne in do nas nezaupljive, jih bomo strli z našo trdo zaprto pestjo.«
To je bilo In je še vedno vodilo vseh sovjetskih voditeljev. Samo vprašanje je, če bodo zapadne države res tako zabite. — Po drugi svet. vojni se zdi, da ne več.
kak mlin na veter. Ker pa Novi list že nekaj tednov sem pošilja v slovenski svet svoje »brihtne« politične nauke, je le treba posvetiti njegovi modrosti nekoliko pozornosti.
KAJ JE MARP?
Novi list in volitve! Za sedaj si pokličimo v spomin samo to, kar je Novi list svetoval slovenskim volivcem ob državnozborskih valitvah v maju 1958. Ponovimo kar dobesedno: »Za koga naj slovenski katoličan glasuje? Na to vprašanje odgovarjamo: Na Tržaškem lahko odda glas Fronti za neodvisnost, ki ima med kandidati izrazitega katoličana — kakor bo na Goriškem končno mogel podpreti listo MARP, za katero bodo glasovali številni katoličani, duhovniki in laiki v Furlaniji.«
(22. maja 1958)
Verjetno bi lahko na prste našteli slovenske volivce, ki bi danes kar tako na pamet .povedali, kaj pomeni beseda MARP. To je namreč gibanje za avtonomijo padskih dežel, od Piemonta do -morja. Poklicni in nepoklicni zgodovinarji okoli Novega lista tudi še niso do kraja dognali, ald se je to gibanje zanimalo za vprašanja slovenske jezikovne skupine in ali je sploh vedelo za Slovence. Na ta otročji poziv Novega lista so volivci odgovorili s tem, da so glasovali po lastni pameti. MARP je namreč dobil v Doberdobu 4 glasove, v Sovodnjah 12 glasov in v Števerjapu tudi 4 glasove; skupaj 20 glasov. V Gorici sami pa je glasovalo za MARP 137 volivcev; med temi pa so bili gotovo tudi številni furlanski »katoličani, duhovniki in laiki«, o katerih je bil Novi list napovedal, da pojdejo trumoma za zastavo marpov-cev.
Ob tej volitveni burki, katero je Novi list hotel zaigrati slovenskim volivcem, a so jo volivci zaigrali njemu, pa se pojavi več vprašanj. AH je Novi list imel z marpavci volilni dogovor in kakšna je vsebina tega dogovora? Ali pa je marpovcem ponujal, oziroma, kot se reče po domače, v hrbet metal slovenske glasove kar tako, v svojo zabavo in volivcem v posmeh? Slovenska javnost upravičeno terja odgovor na ta vprašanja.
VSE ALI NIČ
Novi list se je čisto brez potrebe vtaknil tudi v letošnje volitve. Obsodil je sklep zborovanja Slov. dem. zveze v Gorici, češ da je proti vsakemu »političnemu drob-tinčarstvu«. Ni nam sicer znano, s katere mize padajo drobtine, ki jih Novi list pobira, da lahko živi; rečemo pa to, da so somišljeniki SDZ sedaj lahko prepričani, da so na tistem sestanku ubrali pravo pot, Novi list je zapisal tudi: »Mi pa pravimo, da terjamo vse naše pravice, kot nam pri-tičejo.« (4. aprila 1963) če bi gospodje pri Novem listu, ki hoče biti sodoben, oziroma calo pravi, da prižiga luč za bodočnost, vedeli, kako stare so te besede, bi se potrudili, 'da bi svoji ohlapni misli dali novejši izraz. »Jaz sem pa za narodne pravice! Za katere? Za vse skupaj, za nobeno posebej! Le specializirati nikar! Kdor specializira, je slab politik!« Kdo je že to zapisal? Ali ne pred pičlimi šestdesetimi leti Ivan Cankar, ko je smešil kričavo politično romantiko?
Novi list poziva volivce na Goriškem,
vi: Stojte ob strani, glejte skozi okno, kako teče življenje mimo vas. Z moderno besedo imenujejo takšno zadržanje imo-bilizem. Očitati kateri koli politični skupini imobalizam, je danes hujša žalitev kot, recimo, trditi, da je reakcionarna. Novi list pa to izrecno svetuje. Tako je zamudil sijajno priliko biti tiho.
IN PRIMORSKI DNEVNIK?
Naravno je, da tudi Primorski dnevnik v tem sicer neprevročem predvolilnem ozračju ne more molčati, čeprav stoji za skrajno osipčnih postojankah. Dne 7. a-prila je zapisal, 'da je »Katoliški glas objavil zares žalostno novico« o sklepu znanega zborovanja SDZ v Gorici. Teden dni pozneje je ta sklep imenoval »goriški protislovenski sklep«. Spričo tega in spričo umetnega ustvarjanja zmede v vseh volilnih člankih Prim. dnevnika smo prisiljeni poklicati v spomin nekatere, za Slovence zares žalostne posledice gibanja, katero zastopa Primorski dnevnik.
Ali se. še kdo spominja, prijatelji, tistih tednov po končani vojni? France Bevk je stoloval v vladni palači na Velikem trgu v Trstu. Slovensko-italijansko bratstvo je bilo na vrhuncu. Usoda jim je naklonila edinstveno dominantni položaj, a ga niso znali izrabiti. Začela se je pot navzdol. Z Velikega trga so šli v ul. Oarducci in od tam so po raznih ovinkih s položaja politično odločilne sile zdrknili na ničlo, oziroma na stopnjo nepomembnega priveska italijanskih levičarskih strank. Tako nagle postopne likvidacije raznih važnih kulturnih, političnih in drugih postojank, tako hitrega padca ne pomni zlepa preteklost kakega naroda. Karkoli so prijali, vse se jim je zdrobilo v rokah. Od vse nekdanje slave je ostal Primorski dnevnik, o katerem se slišijo dvomi, ali je zavarovan za dolgo življenje, in nedograjeni ktiltumi dom. Da ne pozabimo, kulturni dom! Za gradnjo kulturnega doma je italijanska vlada dala petsto milijonov lir. S to vsoto hi bili lahko zgradili deset najmodemeje opremljenih kulturnih domov na Tržaškem. Vsak večji kraj bi imel svojega in naše mnenje je, da bi to bilo v veliko korist za slovensko kulturo in sploh slovensko stvar na Tržaškem. Da ta denar ni dosegel svojega namena, lahko smatramo za najhujše protislovensko dejanje vseh povojnih let. Slovenska javnost bi rada vedela, kako je bil porabljen denar, M je bil dan za kulturni dom, potem ko je Primorski dnevnik prenehal s svojim brezplodnim barikadarstvom. Če so torej neki ljudje izgubili smisel za mero in mejo, potem morda niti čudno ni, da drugim očitajo »zloglasne protislovenske sklepe«.
POTREBNO POJASNILO
Davno pred znanim sklepom SDZ v Gorici je tiskovna agencija »Itailia« objavila vest, da je goriška SKS sklenila volilni dogovor s Krščansko demokracijo. Ker je bila vest takrat dejansko neresnična in le plod domišljije neresnega novičarskega paberkovavca, sta zastopnika SDZ poslala vestniku »Italia« in Primorskemu dnevniku, ki je bil tisto novico ponatisnil, popravek. Dne 6. aprila je Prim. dnevnik poročal o znanem sklepu SDZ in dodal: »Stališče SDZ se na las sklada z vsebino vesti, ki smo jo ponatisnili pred nekaj tedni
* 't* - i
OPERA NA DUNAJU — V OZADJU KATEDRALA SV. ŠTEFANA
Pripravljamo se na veliko skupno romanje v Marijino Celje in na izlet na Dunaj.
1: Do desetega maja se vrši vpisovanje v vseh župniščih na Tržaškem in Goriškem, oziroma kakor gospodje v posameznih krajih oznanijo. Ob vpisu se izroči vsaj 5.500 lir na račun. — VPIŠITE SE TAKOJ!
2: Potni list na veljavni osebni izkaznici si poskrbi pri domači policiji vsak sam. Tako je najmanj sitnosti in najmanj stroškov. Potrebno prošnjo vam pomaga napraviti vsak, ki zna in ima dobro voljo. Kdor pa hoče, si naj napravi potni list (vedno z veljavno osebno izkaznico) pri CIT-u v Trstu, trg Unlta 5. — TO NAPRAVITE DO JUNIJA.
3: Naš spored ostane neizpremenjen; z Dunaja se ne moremo vračati v Marijino Celje po drugi strani, kakor je kdo svetoval, ker je tam od St. Polten dalje ozkotirna železnica, čas romanja: od 24. do 28. julija, to je od srede zvečer do nedelje zvečer.
VPIŠITE SE TAKOJ V DOMAČEM ŽUPNIŠČU! VSEM ŠTEVILNIM LETOŠNJIM ROMARJEM IN DUNAJSKIM IZLETNIKOM NA VESELO SVIDENJE!
Občni zbor SKAD-a ir Gorici
i
V	sredo 17. t. m. je imel SKAD svoj VII. redni občni zbor. Udeležilo se ga je lepo število akademikov in nekaj starešin. Na dnevnem redu je bilo: Pozdrav predsednika, poročilo tajnika, blagajnika, predsednika in revizorjev ter volitve novega odbora. Po predsednikovih pozdravnih besedah je tajnica prebrala zapisnik prejšnjega občnega zbora; sledil je nato kratek pregled o lanskem delovanju SKADa.
SKAD je imel več sestankov in sej za člane, a tudi za širšo javnost. Omeniti je predavanje A. Bratuža o Bachu in njegovi dobi. Predavanja so se udeležili skoraj vsi člani. — Prof. K. Sancin se je v februarju 1962 prijazno odzval našemu vabilu ter pripravil predavanje o Chopinu. Bilo je na Placuti za širšo javnost. Zelo zanimivo je bilo tudi predavanje dr. Stojana B-rajša o združitvi vzhodnih Slovanov s katoliško Cerkvijo. Slušatelji so z zanimanjem" sledili predavateljevemu iz-
po agenciji „Italia”. Upamo, da nam go- . spoda dr. Sfiligoj in dr. Kacin ne bosta več pošiljala ..popravkov”, kakršnega sta nam poslala tedaj.«
Pooblaščeni smo izjaviti, da tista vest v času, ko je bila objavljena, dejansko ni bila resnična. Zagotavljamo tudi, da bo Prim. dnevnik pridno objavljal popravke, kadar koli bo poročal kaj neresničnega.
KAJ TOREJ?
Slovenski volivci na Goriškem, ne zmenite se za pisarijo Novega lista in glasujte v nedeljo po priporočilu Slov. dem. zveze za oba kandidata Krščanske demokracije!
Slovenski volivci na Tržaškem, ne glejte na to, kaj piše levičarski buržujski Prim. dnevnik, in dajte svoj glas Skupni slovenski listi!
vajanju, posebno ker je ta problem sodoben. O vlogi slovenskih katoliških akademskih društev v Sloveniji po prvi svetovni vojni je govoril naš starešina dr. Martin Kranner. V dveh predavanjih nam je podal delovanje omenjenih klubov, o-menil njih vidnejše člane ter pokazal razne revije in glasila, ki so jih izdajali.
Toda glavno delovanje SKADa je bila organizacija zamejskega mladinskega tabora. Odborniki so si razdelili delo, navezali stike s kolegi s Tržaškega in Koroškega ter povabili k sodelovanju tudi druga katoliška društva na Goriškem. Več sestankov je bilo tudi v Ukvah; SKAD je vedno poslal nanje svoje zastopnike. Tabor se je vršil 1. in 2. septembra, udeležilo se ga je res lepo število ljudi. Vsi so odhajali z vidnim zadovoljstvom ter z željo, da ta tabor ne bi bil zadnji.
Poleg tega je SKAD priredil tudi tradicionalno štefanovanje ter nanj povabil kolege in člane drugih društev.
Po poročilu tajnice je spregovoril predsednik Karel Brešan. Spomnil se je našega starešine, predano umrlega prof. Fileja, ter nastop članov SKADa na slovenski listi ADRIA na tržaškem vseučilišču.
Sledile so volitve novega odbora. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Karel Brešan; v odbor pa Silvan Kerševan, Marija češčut, Mirko Šturm in Metka Kacin.
Ob koncu naj omenimo še to, da se SKAD vsako leto množi in sprejema nove člane-visokošolce. To je vsekakor zelo razveseljivo dejstvo in upati je, da bo tako društvo zato lahko še naprej vršilo svojo nalogo: združiti zavedne slovenske akademike in jih v krščanski luči usmerjati na nelahki poti slovenskega izobraženca.
HIlllHlllllllflllllltllllllMilllllllllllllillllllllllllllllHIIIIjlllllllllilllilllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIlilllllllllllllllllllHIIIIlilllllllllHIHillNIIIIIIHIIMIIItlllNIIIlilllllllH^
11
Msgr. G. VELCI:
do 5udooskifi goca
V	Jeruzalemu, v tem edinstvenem mestu na svetu, ki je sveto Judom, kristjanom in mohamedancem, bi bilo treba bivati dalj časa, da bi si lahko vse ogledali, ker je toliko muzejev, izkopanin, knjižnic, znanstvenih zavodov, svetih krajev itd.. Na gori Sion je mogočna bazilika Marijine smrti, ki jo upravljajo nemški benediktinci iz Beurona, h katerim je pripadal P. Anselm Wemar, graditelj našega malega nadškofijskega semenišča v ulici Al-viano, ki prav letos praznuje petdesetletno odkar je bilo blagoslovljeno in slovesno otvorjeno. V bazilikami kripti se časti lep Marijin kip prav na mestu, kjer Je umrla, dočim je bila pokopana na vrtu ^etzemani. Blizu bazilike je kraj Jezusove Zadnje večerje, kjer je Gospod postavil Zakrament sv. Rcšnjega Telesa in kjer je Prišel Sv. Duh nad apostole. Žal, da je tudi na tem kraju mohamedanska mošeja, ^jer je kristjanom prepovedana vsaka mo-Iitev, razen molitev v mislih. Romarji z Ve-1 i k o pobožnostjo in hvaležnostjo obisku-
jejo ta sveti kraj. Od tu se vidi dolina Hinnom, kjer je Njiva krvi, kupljena za pokopališče tujcev s tridesetimi Judeževi-mi srebrniki. Malo od tu je cerkev petelinovega petja, zgrajena na ruševinah Kaj-fove palače. Zelo zanimiva je kripta v tej cerkvi, kjer pravijo, da je bil zaprt Jezus v noči med velikim četrtkom in velikim petkom. Obsojenca na smrt so spustili v to ječo kot v vodnjak. Na mestu, kjer stoji ta cerkev je Peter trikrat zatajil svojega Gospoda, potem ko ga je božji Učenik in veliki Duhovnik Nove zaveze posvetil v duhovnika in ga obhajal s presveto Evharistijo. Velika skrivnost človeške slabosti! A ko je petelin zapel, je Peter videl Jezusa in se je bridko razjokal ter je objokoval svoj greh potem vse življenje.
Na lfevi strani te cerkve so pred kratkim odkrili kamnito stopnišče, ki iz Siona pelje v dolino Jozafat. To so svete stopnice, po katerih je šel Jezus iz dvorane zadnje večerje na Getzemani, da je tam začel svoje sveto trpljenje.
Veličastno obzidje obdaja sveto mesto Jeruzalem, ki ga je v 16. stoletju zgradil Sultan Veličastni, v katerem so mogočna vrata v smeri Damaska, ki tvorijo glavni
vhod v mesto. Pred temi vrati izven obzidja je prostor za pulmane in avtomobile.
Cerkev sv. Ane
Ta cerkev je zgrajena na prostoru, kjer so imeli dom Marijini starši. V njeni kripti je lep kip Marije, ko je bila še otrok. Nekaj korakov od nje so zadnje čase ‘izkopali kopel Betsaida, ki je bila obdana s stebri, kjer je Gospod Jezus ozdravil 38-letnoga mrtvoudnega. Nad to kopeljo je zgrajena cerkev, ki je bila porušena in znova zgrajena od križarjev7 ter zopet porušena od mohamedancev. Pri izkopavanju so zopet našli stebre in druge dele kopeli, ki so bili toliko stoletij zakopani. Kopel je mnogo nižja od sedanje ostale površine zemlje.
Ko irornar gre iz doline Jozafat, dospe do studenca Siloe, kamor je Jezus poslal sleporojenega, da se umije, potem ko mu je čudežno dal vid.
Iz bazilike božjega groba proti trgu, kjer je bil tempelj, je Litostratos, kjer je bil Jezus bičan in s trnjem kronan. Tu je tudi prostor, kjer je Pilat pokazal razbi-čanega Odrešenika ljudstvu z besedami »Bcce homo — glej človek«. Na teh krajih je mnogo cerkva in kapel iz novejših časov. Na vogalu je trdnjava Antonia, bivališče 'rimskega prokuratorja, ki je na-
vadno bival v Cezareji, a je za judovske praznike prišel v Jeruzalem, ker je bilo takrat v mestu toliko -ljudi iz vseh krajev in je bilo nevarno za upore proti Rimljanom.
Križev pot
Romar v Sveto deželo ni pravi romar, če ne gre tudi po poti, po kateri je nesel naš Gospod svoj težki križ oziroma prečni drog, na katerega so pribili njegove svete roke.
Na Kalvariji, kjer so Jezusa križali, je bil zasajen v tla pokončni drog, visok približno 3,5 m, na katerega so dvignili obsojenca. Približno na polovici tega droga je bil nekak podstavek, da se je križani malo uprl s telesom, ko so ga privezali na križ z -vrvmi. Nato so pribili na križ nogi, vsako posebej s svojim žebljem -in ne obe nogi z enim žebljem, kot mnogokrat vidimo na naših križih. Nad glavo križanega so pritrdili tablico, kjer je bilo ime križanega in zločin, zaradi katerega je bil križan. Pilat, da bi nagajal Judom, ki so mu nekako izsilili Jezusovo obsodbo, čeprav je sam izjavil, da je Jezus nedolžen, je dal napisati: Jezus Nazareški, Kralj Judov, in sicer v treh jezikih: v aramejskem, ki je bil je-
zik tamkajšnjih prebivavcev; v latinskem, ki je bil državni jezik, in grškem, ki je bil jezik učenih ljudi.
Približno pol ure hoda je dolga pot na Kalvarijo. Ob njej so običajne postaje križevega pota. Dokazano je, da je šeL Jezus iz Pilatove palače na Kalvarijo skozi sodna vrata, ki še danes obstojajo, čeprav so bila že neštetokrat porušena in znova zgrajena.
Sigismund Waitz, nadškof v Salzburgu, ki me je pred 46 leti posvetil v duhovnika, je nekoč na veliki petek prisostvoval zamaknjenju Terezije Neumann v Konners-reutu. Ta žena, ki je umrla v lanskem septembru, je nad petstokrat v zamaknjenju trpela in molila s trpečim Jezusom na križevem potu. Potem ko je nadškof to zamaknjeno ženo videl, je napisal o tem svoje vtise. V njih piše, da po tem dogodku ni mogel ne govoriti in ne brati, ker je -imel vedno pred očmi to, kar je vidol pri Tereziji Neumann. Le ta vzklik je ponavljal: »Kaj je moralo biti šele na Kalvariji!«
Misel na Gospodovo trpljenje bi morala biti vedno z nami, zlasti pri sv. maši, ki je resnična ponovitev kalvarijske žaloigre, kjer je za nas umrl Sin božji.
(se nadaljuje)
RZASKE
NOVICE
Kristjan Tence
Preteklo soboto 20. aprila je po dolgi in mučni bolezni, previden s sv. zakramenti mirno v Gospodu zaspal naš dragi in zaslužni rojak g. Kristjan Tence.
Pokojnik se je rodil v Sv. Križu pri Trstu 13. septembra 1891. Po poklicu delavec, si je do 65. leta starosti s težkim delom služil vsakdanji kruh po raznih kamnolomih, kjer so ga gospodarji čislali kot vseskozi marljivega in poštenega delavca. Njegovo zadnje delovno mesto je bil Caha-rijev nabrežinski kamnolom ob robu Brišč. Tu je pokojnik pred leti zgubil oko in si zlomil nogo. S svojo pridnostjo in
poštenostjo si je pridobil in ohranil ugled in spoštovanje pri vseh, ki so ga poznali. Bil je tudi skrben gospodar in umen vinogradnik. Vendar pa je njegova življenjska pot bila slej ko prej trnjeva in prav trpljenje mu je izoblikovalo kremenit značaj, kakršne danes Slovenci tako bridko pogrešamo.
2e pred prvo svetovno vojno se je kot zaveden Slovenec aktivno udejstvoval v takratni narodni delavski organizaciji in bil med vodilnimi člani domačega prosvetnega društva »SKALA«. Znano je, da so bile tedaj politične vode tudi v Sv. Križu zelo razburkane in pok. g. Kristjan je moral po zaslugi nekaterih zaslepljenih rojakov marsikatero prestati, saj so ga socialisti zaradi njegovega neomajnega verskega in narodnega zadržanja nekajkrat celo fizično napadli in pretepli. Po prvi svetovni vojni je v Sv. Križu predsedoval kulturnemu društvu »VESNA« in bil istočasno predsednik svetokriške posojilnice, vse dokler je niso fašisti nasilno razpustili. Kot tak je mnogim sovaščanom veliko dobrega storil.
V zmedenih časih po drugi svetovni vojni in komunistični revoluciji v Sloveniji, je pokojnik brez oklevanja stopil v protikomunistične vrste in bil med soustanovitelji SDZ v Trstu. Bil je tudi član njenega glavnega odbora in večkratni kandidat Slovenske liste za tržaški občinski svet.
Kot praktičen katoličan in zaveden Slovenec je v komunizmu videl največjo nesrečo za slovenski narod in se je proti tej sodobni zmoti do zadnjega vztrajno boril. — Svojega prepričanja ni nikdar in pred nikomer skrival, ampak je v obrambo vere in narodne časti vselej odločno nastopil. Zadnjih deset let mu je bila poverjena naloga cerkvenega ključarja, ki jo je pokojnik obdržal vse do svoje prezgodnje smrti.
Med vrlinami, ki so ga še posebej odlikovale, pa naj omenimo njegovo skromnost, resnicoljubnost, odkritosrčnost in zlasti ljubezen do molitve. Pokojnik je bil vnet častivec Matere božje in je kot tak pogosto in rad molil sv. rožni venec. Bil je vse življenje mož dela in molitve, zato je tudi trpljenje znal prenašati z vdanostjo v božjo voljo. Sedaj je odšel k Večnemu po plačilo, vsem nam pa je zapustil svetal zgled neomajne zvestobe veri in narodu, katerega je z vsem srcem nesebično ljubil.
Da je bil pokojni g. Kristjan zaslužen in obče spoštovan mož, je pričal pogreb, katerega se je udeležilo poleg Križanov tudi veliko pokojnikovih prijateljev, znancev in somišljenikov iz bližnjih vasi in mesta. V pogrebnem sprevodu, ki je krenil izpred hiše žalosti proti župni cerkvi ob 16.30, smo med drugimi opazili zastopnike slov. demokratičnih organizacij: dr. Branka Agneletta kot zastopnika SDZ, dr. Mateja Poštovana, ki je zastopal SKS in g. Josipa Terčona, kandidata Skupne slovenske liste za rimski parlament. Po o-
pravljeni sv. daritvi se je od pok. cerkvenega ključarja z lepimi in vzpodbudnimi besedami poslovil naš preč. g. župnik, ob odprtem grobu pa g. dr. Branko Agneletto kot zastopnik politične stranke, kateri je pokojni g. Kristjan pripadal. — Naj bo pokojniku Bog bogat plačnik, njegovim svojcem in sorodnikom pa izrekamo globoko sožalje.
Padriče
Kaj sem ti storil?
Neznanci so že vdrugič razbili kamniti križ,-ki je postavljen na poti med Padri-čami in Bazovico. Pri tem križu počivajo pogrebci iz Padrič, ko na ramah nosijo svoje pokojne na skupno pokopališče v Bazivico.
Na veliki teden so ga prvič vrgli na tla. V noči med četrtkom in petkom pred Belo nedeljo pa so ga popolnoma razbili. Pred dvema letoma so odstranili s križa Križanega.
Zakaj se surove roke znašajo nad križem? Kaj jih priganja, da se tako daleč spozabijo? Nemima vest, brezboštvo, Judežev denar, podla politika? Ne vemo in verjetno tudi zvedeli ne bomo. Vemo samo to: nerazumljiva in strašna je človeška hudobija od Kajna naprej do Kajfe in do današnjih brezsrčnih brezbožnih ljudi! Živega in mrtvega ponovno križajo. Križajo ga v Njegovih udih, podobah, svetiščih !
Prepričani smo, da taka podla dejanja ne izhajajo iz kroga naših faranov.
Dajmo Križanemu-Sinu božjemu zadoščenje z večjo ljubeznijo, s krščanskim življenjem. Vzgajajmo otroke v ljubezni do Boga in do bližnjega!
Bazovica
Smrt ima veliko dela pri nas
Bazoviški zvonovi so letos že 13-krat tužno zapeli v slovo in molitev našim dragim, ki se selijo iz doline solz v večnost.
Na Belo nedeljo je ogromna množica
Komu bomo oddali svoj glas?
če smo kristjani, ne moremo in ne smemo glasovati za stranke, ki so po svojem nauku in življenju brezbožne, marksistične! Take so predvsem P.C.I. (Partito co-munista italiano), P.S.I. (Partito socialista italiano)! Nočejo krščanskega nauka niti za mladino v šolah, nočejo križa v šolah, partijci ne krščujejo otrok (zgledov imamo že precej na našem Krasu) in tako dalje.
Smo Slovenci! Imamo sveto pravico, da volimo svojo slovensko listo z lipovo vejico. Če nam je kdo kaj dal, je storil samo svoj sveto krščansko dolžnost in ne more zahtevati, da naši ljudje obrnejo hrbet slovenskemu občestvu. K temu koraku nas hrabri še posebno zadnja okrožnica sv. očeta »Mir na zemlji«, in sicer besede: »... vse, kar se naredi zoper manjšine z namenom, da se zmanjša njihova moč in rast, je hud prestopek zoper pravičnost« dn »Odgovarja zapovedi pravičnosti, da državna oblast uspešno pomaga narodni manjšini v pospeševanju njenega blagostanja, predvsem pa njenega jezika, kulture očetnih navad, gospodarske moči in podjetnosti.«
iiiiiiiitniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiniiiiiiiiiii vaščanov, sosedov in delavcev iz vseh krajev spremljala k zadnjemu počitku pridnega moža, očeta, delavca Friderika Komarja v 55 letih starosti. Zavratna, neizprosna bolezen ga je dolgo časa mučila in končno odtrgala od žene in dveh sinov.
Žalujoči družini izrekamo globoko sožalje.
Zadoščenje za božjeropno dejanje
Po pogrebu smo se spet zbrali v cerkvi k zadostilni uri molitve. Hoteli smo pokazati Odrešeniku, ki so ga hudobne roke žalile na Padričah, da ga ljubimo in da nam je hudo pri srcu ob tako bridkih urah. Pričakovali pa smo, da se bo velika večina faranov zbrala k tej zadostilni pobožnosti. Žal moramo zabeležiti, da mnogi niso razumeli velike hudobije protiverskega dejanja in niso čutili dolžnosti, da je treba dati naj več j emu dobrotniku zadoščenja.
Naše zadoščenje ni zaključeno dejanje. Zato vabimo vse dobre farane, naj z molitvijo, sv. mašo, obhajilom in dobrimi deli izkazujejo Sinu božjemu nadaljnjo ljubezen v zadoščenje.
Župnik
S*
□ RIŠKE
NOVICE
SLOVENSKE KATOLIŠKE ORGANIZACIJE V GORICI ORGANIZIRAJO ZA PRVI MAJ SKUPNO SV. MAŠO, KI BO OB DEVETI URI V CERKVI SV. IGNACIJA. — PRI MAŠI BO PEL ZBOR »LOJZE BRATUŽ«. — K TEJ MAŠI VABIJO VSE SLOVENSKE LJUDI 17 MESTA, DA Z DARITVIJO SV. MAŠE POSVETIMO DELAVSKI PRAZNIK.
Slovo stolnega župnika msgr. Velcija
Pretekli teden je goriški nadškof sprejel ostavko stalnega župnika v Gorici msgr. Jožefa Velcija in na njegovo mesto imenoval za voditelja stolne župnije msgr. Justa Soranza.
Msgr. Velci je prišel v stolno župnijo najprej za vikarja. To se je zgodilo že kmalu po prvi svetovni vojni leta 1921, skoraj istočasno kot pok. msgr. Brumat. Skupaj sta potem vršila službo stolnega vikarja, dokler nista oba postala stolna kanonika leta 1935. Po presledku nekaj let, ko je msgr. Velci opravljal druge službe v škofiji, se je vrnil v dušno pastirstvo v stolno župnijo najprej kot namestnik obolelega župnika msgr. Geata, leta 1944, nato pa po njegovi smrti kot pravi župnik (leta 1946). Od takrat do danes, torej 19 let, je vodil to največjo in najstarejšo župnijo v Gorici ob pomoči stolnih vikarjev. Vodil jo je po svojih najboljših močeh in se posebno trudil z oznanjevanjem božje besede in s skrbjo za sv. liturgijo. Casi njegovega župnikovanja niso bili lahki, saj so vojne in ' povojne razmere tudi v Gorica ohladile nekdanjo vernost ljudstva. Nastali so tudi novi problemi v dušnem pastirstvu, ki so posebno pereči ravno v mestnih župnijah. Zato se je sedaj po 43 letih dela v stolnici umaknil v zasebno življenje in prepustil mesto mlajšemu nasledniku. Ob slovesu je na slovenske vernike, ki obiskujejo prvo nedeljsko mašo, naslovil posebno pismo, v katerem med drugim pravd:
»Ko se danes poslavljam od vas, se vam zahvaljujem za mnogotero zadoščenje, ki ste mi ga dali v 19 letih mojega župniko-
vanja. Vedno sem vas smatral za najboljše župljane in sem vodno z veseljem poslušal vaše lepe nabožne pesmi; vi ste zmeraj ostali zvesti starim izročilom stolne cerkve. Pozivam vas, da vztrajate na tej poti... Bodite poslušni vašim dobrim in vnetim duhovnikom, ki mi niso nikoli delali žalosti in preglavic... Molil bom za vas in vi molite za tistega, ki vam bo vedno želel dobro in je zmeraj branil vaše pravice v sv. Cerkvi...«
NOVI ŽUPNIK
Novi stolni župnik bo odslej msgr. So-ranzo. Doma iz Monfalkona, je študiral v Gorici. Bil je sprva nekaj let za stolnega vikarja skupaj z msgr. Močnikom, nato je postal rektor bogoslovnega semenišča. V bolezni nadškofa Margottija in pozneje pod nadškofom msgr. Ambrosijem je bil generalni vikar, ker so vodstvo semenišča sprejeli dingi. V tem času je postal stolni prošt po smrti msgr. Pividorja. Sedanji nadškof msgr. Pangrazio je odpravil službo generalnega vikarja in tako je msgr. Soramzo sprejel vodstvo stolne župnije.
Odhajajočemu župniku msgr. Velciju naj gre naša zahvala za vse, kar je dobrega storil vernikom stolne župnije v 43 letih svojega bivanja v Gorici in zlasti še za tisto, kar je dobrega napravil v času svojega župnikovanja. Bog naj mu stotero povrne. — Novemu župniku msgr. Soranzu pa naj gre naš prisrčen pozdrav in obljuba molitve v upanju, da se bomo tudi slovenski verniki z njim prav tako dobro razumeli kot z njegovim predhodnikom.
Kazimir Humar, vikar
Slovensko katoliško prosvetno društvo
iz Števerjana
priredi
PRVOMAJSKO PROSLAVO
Vršila se bo med borovci ob 4h pop. Na sporedu je komedija v treh dej.
ki jo je napisal Joža V o m b e r g a r. Igrajo člani dramske skupine SKPD. Med odmori
bodo glasbene in pevske točke.
VODA,
DELOVAL BO ODLIČEN BRIŠKI BUFFET ZALOŽEN Z DOMAČIM KRUHOM, BRIŠKIM TOKAJEM, KLOBASAMI IN DRUGIMI DOBROTAMI ZA LAČNE IN ŽEJNE.
AVTOBUS
IZ GORICE VOZI OB 14.30 IN 15.30, NAZAJ PA VSAKO URO DO 22. URE.
Prisrčno vabljeni vsi rojaki!
Zasluženo odlikovanje
Goriški občinski odbor je na seji dne 18. aprila določil, da se podeli nagrada dobrote »Guglielmo Orzan« v znesku sto tisoč lir gdč. Katarini Furlan. Dnevno časopisje, ki je prvo prineslo to vest, pravi: »Prav posrečeno je občinski odbor podelil letošnjo nagrado dobrote osebi, ki je dobrodelnosti posvetila večji del življenja in ga še posveča.« Tisti, ki Tini Furlan pobliže poznamo, moramo samo potrditi, da je res, kar so časopisi poročali, če kdo, je tako nagrado zaslužila Tini, ki jo pozna pol goriškega mesta in lep del dežele tudi zato, ker že 35 let vestno opravlja službo pomočnice v lekarni Pontoni v Raštelu. Toda poznajo jo tudi vsi bolniki v goriških bolnicah in zlasti še tisti v hiralnici pri usmiljenih bratih zato, ker je njih stalna obiskovavka in pomočnica. Za bolnike in reveže razda vse. Toda ne pomaga jim samo z denarjem in zdravili, ki jih sama plačuje, zanje opravlja tudi vsa druga potrebna dela: poriba sobo, o-pere perilo, osnaži stanovanje, spremlja starčka na pošto, ko gre po penzijo itd. Bolnikom in starčkom je Tini Furlan vse. Njim posveča ves svoj prosti čas.
Vemo, da bo njej ta hvala v veliko muko, ker sama o svojih dobrih delih ne govori in tudi ne želi, da bi drugi govorili. Vse to je prav. Toda po drugi strani je tudi prav, da vsaj kdaj slišimo govoriti tudi o dobrih ljudeh, ko nekateri mislijo, da jih ni več. Še vedno so in največ jih je v vrstah Marijinih otrok, katerim pripada tudi Tini Furlan, ki je članica gori-ške Mar. družbe že 50 let. — Šola Marijina je še vedno najboljša šola!
Podgora
Na belo nedeljo smo v Podgori imeli eno sv. mašo več kot po navadi. Praznovala sta zlato poroko naša zavedna domačina Just Brezigar in Ana Delpin. C. g. župnik jima je ob začetku sv. obreda podelil posebni blagoslov in jima prisrčno voščil v imenu cele župnije. Sveto mašo je pa imel č. g. prof. Marijan Komjanc. Domači cerkv. zbor jima je pa prepeval vesele velikonočne melodije. Navzoči so bili številni sorodniki, prijatelji in znanci.
Na mnoga leta!
Sovodnje
Velikonočni prazniki so minili, volilna propaganda se pa nadaljuje. Jasno, da so komunisti najbolj delavni. Imeli so namreč volilno zborovanje že pred prazniki. Veliko je bilo njih razočaranje, kajti po-sdušavcev ni bilo od nikoder. Da bi se malo rešili iz te zadrege, so prišli pred Francetovo gostilno, kamor navadno zahajajo mladi komunistični fantalini. Ta mladina, zapeljana od plačanih komunističnih agentov, dela veliko propagando po vasi. Lahko je delati propagando in kričati proti demokraciji v državi, kjer je na vladi svobodna demokracija. To je tako, kakor da bi človek pljuval v lastno skledo. Nekaj takih fantov hodi celo na sezonsko
delo v Švico, ki je kapitalistična država. Zakaj ne gredo delat v Rusijo ali v druge vzhodne države, kjer vlada komunizem, za katerega delajo propagando?
Zato poživljamo vse Sovodenjce, da naj pri prihodnjih volitvah imajo glavo na mestu in, ker nimamo slovenske liste, naj oddajo svoj glas tistim strankam, ki ščitijo svobodno demokracijo, in nikakor ne tistim, ki nam prinašajo diktaturo. In to, starši, povejte mladini, ki ni okusila 25-let-ne fašistične diktature. — Diktature pa so vse enake, naj se skrivajo pod eno ali drugo barvo, ker vsaka odvzame človeku svobodo in dostojanstvo.
Raj bel j
Pok. Terezija Gujon
V začetku tega meseca smo pokopali go. Terezijo Gujon, mater našega g. župnika. Učakala je starost 80 let. Življenje njeno ni bilo lahko. Doma iz Benečije, kjer se je rodila leta 1883 v občini Ahtan, se je poročila in imela sedmero otrok. Mož pa je moral za kruhom v francoske rudnike in tujina ga je požrla leta 1920; ostala je vdova s sedmerimi otroki. Od teh je eden postal duhovnik, in to je naš g. Tomasino, ena hčerka pa je redovnica; štirje otroci so že pred njo odšli h Gospodu življenja. Zadnja leta je živela pri sinu duhovniku v Rajblju. — Pokopali smo jo na ribiškem pokopališču v pričakovanju, da jo prepeljejo v družinsko grobnico.
Bog daj dobri mami večni pokoj, sinu duhovniku in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
Volilna kampanja je tudi pri nas precej prazna; govorniki govorijo bolj zidovom kot poslušavcem. Ti so pač dovolj zredi, da vedo, koga bodo volili.
ŠMARNICE. Kot druga leta, bodo tudi
letos za slovenske vernike v Gorici šmarnice zjutraj v stolnici in zvečer pri Sv. Ivanu.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 1% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Ob veliki izgubi dragega moža in očeta
FRIDERIKA KOMARJA
se najtopleje zahvaljujemo vsem, ki so na razne načine z nami sočustvovali.
Žalujoči: žena ANA hi sinova Bazovica, 21. aprila 1963
ZAHVALA
Globoko ganjeni nad izrazi sožalja ob priliki smrti moža, očeta in deda
Kristjana Tence
se najtopleje zahvaljujemo preč. g. župniku za opravljeno daritev, pogrebne obrede in ganljive poslovilne besede, g. dr. Branku Agnelettu za slovo ob odprtem grobu, pevcem za žalostinke, darovavcem vencev in cvetja, kakor tuda vsem ostalim, ki so za pokojnika molili in ga spremili na njegovi zadnji poti.
žalujoča žena ANA,
liči RADA z možem OLLIEM,
vnukinja VIKI
Sv. Krit, 22. aprila 1963	in	ostalo	sorodstvo.