f Stolni prošt Karo! HrHsovšek. Pred sivo glavo vstanil (JLevit. 19, 31.) Teh besed šy. Pisnaa smo se pogosto spomnili, kadar smo stali pred sivolasim, častitljivim inožein, stolnirn proštora in prelntom Karolom Hriboyšek. Tega odliftnega cerkvenega dostojianstvienika nam je iztrgala iz naše srede nemila smrt v pondeljek, ctne 15. maja, ob %1. uri zjutraj. Sedemdesetletni mož, izgleden v svojem žlvljenju, neutrudljiv v spolnjevaiiju svojih dolžnosti, moder v govorjenju, plemenit v mišlj«nju, častitljiv v vsakem oziru, si je legel truden in izdelan k večnemu počitku. In vsa naša škofija se je razžalost:la, ko je izvedela za njegovo smrt. Zajokali so škof, ki so izgubili ž njim modrega in vestnega sodelovalca v škoiijski upravi, zaplakala je duhovščina, ki ga je ljubila in Castila kot aekdanjega svojega vzgojitelja in uftitelja, razžalostilo se je verno ljudstvo, ker je smrt zopet z neusmiljeno roko posegla- v vrsto njegovih dušnih voditeljev in tolažiteljev. Otrok in inlailenič. Pokojni gospod je bil sin rajskolepe Sa\-injske doline. Pri Sv. Juriju ob Taboru, tam, kjer še ravnina dai© svojim preMvalcem - stcterno svoje bogaie sadove in ijer že zelene gore zaradi sosedstva zasajajo vitke jelke in smreke, je v pošteni kmečki hiši tekla njegova zibelka. Rodil se je dne 2. novembra leta 1846. Mlademu faptka so pri krstu dali ime sv. Karola Boromejskega, slovitega milanskega nadškofa in kardinala. Odgojevali so ga z navajanjem k delu in učenju ter v atrahu božjem, za to pa je tudi postal iz ajeg^ velekoristen član človeške družbe in posebej katoliške cerkve. Ah, kako slei>a je ljubezen onih starišev, ki pustijo svoje otroke rasti v brezdelju in brez vsakega strahu: in reda. Tajci otroci se izgubijo kakor rastline na vrtu, katere je vrtnar redoma zanemarjal. Ker je bil majhen Karol pobožen in zraven tudi bistre plave, so ga skrbni stariši oldločili z*a žtudiranje in sicer, če ga Bog ne pokliče drugam, za duhovniški stan. Bog je uslišal želje in molitve rnodrega ofiefa in pobožne ma.tere. Sin Karol njim je po dovršenih srednješolskih študijah v Gelju vstopil v mariborsko bogoslovje, kjer je bil že kot tretieletnik dne 23. julija 1869 posvečen v mašnika. Pribodnje leto 1870 so ga rajni škof dr. Maksimilijan Stepišnek poslali v dnšno pastirovanje ter mu določili za prvo postajo kaplanljo k Savinjski dolini in sicer v Gornjemgrartu. Duhovnik. Takrat so bili časi, ko se še liberalizem po našib trgih ni razpasel in ko so tudi tržani z zelo, zelo skromnimi izjeinami hodili po nedeljah k sv. maši in o!> določenih časih sprejemali sv. tzakramente. Za tc io bila tudi vez med nihovSfrina in tržkim prebivalstvom prijateljska, naj.srčnejša. Mladi kaplan je bil v cerkvi goreč spoveu; ik, v šoli Ijubeznjiv katehet, povsod vesten v izpoliijevanju stanovskih dolžnosti. Posebno pa je bil kot cerkveni govornik nenavadno s; reten in izboren. , 'A tudi izven cerkve je bil pri svojih župljanih priljubljen in v pošteni družbi je bil s svojo nadarjenostjo, živahnostjo in ljubeznijo do petja povsod in vedno dobrodošel. V Gornjemgradu je služboval do leta 1873, nakar je bil prestavljen kot kaplan v Žaleo. Nenavadna cerfcvenogovorniška nadarjenost in neumorna dela\iiost v cerkvi in šoli je nagnila njegove predstojnike, da so ga leta 1877 poklicali kot nemiškega pridgarja v Celje, kjer mu je obenem bilo izročeno tudi katehetsko mesto na meščanski in deški ljudski šoli. Spiritual In ravnatelj. Toda v Celjir je ostal le dobrih pet let. Na ma riborski bogoslovnici je zmanjkalo špirituala, dušnega voditelja in vzgojitelja mladih bogoslovcev, PrejSnji g. špiritual Jakob Bohinc je odšel za dekana v prijazne Braslovče. Za to je trebalo poiskati za mlade bo«r>slovce moža. ki je sam vzrrinjino pobožen, v boproslovnili znanostih tem9ljito podkovan, tudi splošno visoko izobražen, poln Ijubezni do mlaclinsi ter marliiv tudi y napornem duševnem delu, Izbran je bil celjski pridgar in katehet Karol Hribovšek, Kot špiritual je deloval od leta 1882 do leta 1890. Dubovniki, !ri so ga imeli za špirituala, se še vsi z veliko spoštljivostjo in hvaležnostjo spominjajo svojega vzornega šjiirituala Hribovšeka, ki jih je z nedost"/.eno milobo in Ijubeznjivostjo, z zares svetim ognjem ljubczni ho?je vzgojeval za učence Gost)odove. Dne 1. maja 1890 je po odhodu mil. gv Ograd'ja v Celje postal ravnatelj mariborskega bogoslovja, katero mesto je izpolnjeval do 31. avgusta 1902. Kanonlk. Že leta 1890 je bil imenovan kanonikom la\Tani,skega stolnega kapitelja in je s tem prišel v krog onih mož, katerim je pod škofovim vodstvom poverjona notranja nprava naše škofije. Lela 1901 je bil imenovan za stolnega dekana. leta 1907 za stolnega prošta4 Dalj« časa je bil tudi 61an c. kr. štajerskega deželnega šolskega sveta in 61an mariborskega mestnega šolskega sveta. Od leta 1901 do 1909 je oprav- tjal tudi službo prolesorja pastirne na knezoškoIi]sH bogoslovnioi. V kapitelju je bil pokojni gospod. vzor pridnega, zvestega in neutrudljivega delavca. Odkar je bil lota 1907 imenovan za ravhatelja knezoškofijske pisarne, se je popolnoma posvetil novi službi ter delal v pisarni marljivo kakor mravljia^ Velik del mnogoStevilnih pisarnižkih poslov je slon«l na njeigovih ramenih. Papež ga je imeno\al že leta 1897 za svojega hišnega prelata, cesar pa mu je podelil leta 1908 komturni križ Franc Jožefovega reda. Cerkev in država je s tem priznala, da priznava in zna oeoiti njegove vrline in zasluge. 2ivljenie ln sinrt. Življenje pokojniko\t) je bilo en velik dan dela in molitve. Kamorkoli ga je postavila Previdnost božja, tam je bil cel mož na svojem mestu. Edino razvedrilo mu je bilo v prejšnjih letih, kadar je našel priložnost, da je pohitel v Savinjsko dolino na svoj preljubi dom. Ljubezen do hiše, do kraja in cerkve, kjer je prebil svojo mladost, je ostala v njem ido zadnjega vzdihljeja prisrčna in velika. -To kaže tudf zadnja volja pokojnikova. Ker ni bil nikdar župnik in torej tudi ni imel lastne župnijske cerkve, za to je svojo ljubezen do hiše božje skazoval župnijski cerkvi svojega rojstnega kraja ter skrbel za njeno lepoto. Skofova volja ga je postavila za ravnatelja Splošnega društva krščanskib družin v čast sv. nazareškS družini, ki se je v naši škofiji upeljala leta 1894. Pod njegovim ravnateljstvom se je društvo kra-< sno razvilo, po zadnjem izkazu je v društvo vpisaniK 31.102 krščanskih družin s 152.518 člani. S tem se ie veliko božjega blagoslova priklicalo na družine našega Slovenskega Stajena in naše dobre druždne, ko bodo slišale o smrti njih dmštvenega ravnatelja, gotovo ne bodo zamudile vročih molitev, da ljubi Bog obilo plača pokojniku vso skrb in delo, ki jo je imel v tem oziru za češčenje svete nazareške družine v naši škofiji. Da tako nežnofiuteče srce, kakor je bilo srce pokojnega prelaita Hribovšeka, ni moglo drugače, nego da z otroško in sinovsko pobožnostjo fcasti mater ubogih, zapuščenih Evinih otrok, preblaženo Sievico Marijo, kdo bi se temu čudil? ,,Sin, glej tvoja Mati!" Snre:el jo je za svojo mater, ostal ie njen zvest sin. Nekdaj se jo na ve5er iz naših slovenskilr hig razlegala glasna molitev sv. rožnega venca. In ljudje so bili dobri in bla,goslov božji j« rosil na hiSe naših očetov. Kolika škocla, da se ta sveta navada med nami yedno bolj opušža! Narnesto molitve pa se vedno ] ogosteje razlega kreganje in preklinjanjet znamenje nezadovoljnosti in nesrede^ V tihi sobici pokojnega prelata je lepa slovenska navada ostala v. stajri časfci in navadi. Vsak dau je pokojni gospod s svetira rožnim vencem govoril slavo svoji Materi. Za to pa ga je tudi Bog poklical v cvefofiem Marijinem mescu, to deli po njeni priprošnji posebno velike milosti njenim častilcem, k sebi na sodbo. Bodi mu, o Gospod, mil sodnik iu sprejmi svojega zvestega služabnika v svoj sveti raj!