UI^K 930.8!5(=1(5) Sorin Paliga Univerza v Bukarešti
ORIS ZGODOVINE SLOVANOV
Za preteklost Slovanov, ki se v zgodovinskih virih presenetljivo pojavijo v 6. st. n. {., obstajajo arh5ološki dokazi. Jezikoslovna analiza lahko v podporo prispeva pomembne podatke. Iz njih je mogoče povzeti, da Slovani predstavljajo satemsko jezikovno skupino med skrajno severnimi traškimi govorci (t. i. Costoboces), južno vejo Baltov ter germansko, iransko in uralsko (ugrofinsko) skupino. V kontekstu nesporno satemskega govora je mogoče prepoznati zgodnje romanske (praromunske), severnotraške, iranske in germanske vplive.
The Slavs, who spectacularly emerged in historical documents in the 6"" century AD, have an archaeologically documented past. Linguistic analysis is also able to offer relevant and convergent data, allowing us to postulate that the Slavs represent a satem-speaking group located between the northernmost Thracian speakers (the so-called Costoboces), the south branch of the 3alts, the Germanic speakers, the Iranic and Uralic (Finno-Ugric) groups. Early Romance (Proto-Roma-nian), north Thracian, Iranic and Germanic influences are identifiable in the context of a distinct satem idiom.
Ključne besede: zgodovina Slovencev, traško-slovanski jezikovni stiki, praromunsko-slo-
vanski jezikovni stiki
Key words: history of Slavs, Tracian-Slavic language contacts, Proto-Romanian-Slavic lan-
Uvod
Max Dimont v svojem pisanju o zgodovini Judov pravi, da obstaja osem bistvenih metod obravnave zgodovine. (1) Nezgodovinska metoda ali »metoda Henryja Forda«, ki - zelo preprosto povedano - opredeljuje zgodovino »kot neumno zaporedje nepovezanih dogodkov«; (2) politična interpretacija: zgodovina je zaporedje kraljev, zakonov, vojn; (3) geografska zgodovina: lokacija in zemljepisna stvarnost določata zgodovinske dogodke; (4) gospodarska ali marksistična zgodovina; (5) freudovski pogled na zgodovino: grajanje nezavednih konfliktov; (6) filozofski pristop, ki ga predstavljajo Hegel, Spengler in Toynbee; (7) zgodovina kot kult osebnosti: brez Georgea Washing-tona ne bi bilo ameriške revolucije, brez Robespierra ne bi bilo francoske revolucije, brez Lenina ne bi bilo sovjetske revolucije; (8) verska zgodovina (Dimont 2001:20-24).
Č5 so to bistvene metode obravnave, mora avtor te razprave izbrati eno ali dve, ker se na omejenem prostoru ni omogoče poglobljeno ukvarjati z vsako posebej, in ju aplicirati na zgodovino Slovanov. Preprosteje je zavreči tisto, s čimer se tu ne bomo ukvarjali: nezgodovinski, marksistični, freudovski in verski pristop ter pristop, ki pojmuje zgodovino kot kult osebnosti, ne bodo deležni naše pozornosti. S tem da bomo izpustili pet od osmih pristopov, bomo uravnovesili analizo, ki bo zajemala zemljepisne, politične, arheološke in jezikoslovne podatke. To utegne biti deveti pristop, a stvari ne želimo še dodatno zapletati, saj so že tako dovolj težavne in občutljive.
Pred kratkim sem bil povabljen predstaviti študentom Univerze v Bukarešti zgodovino Slovanov od začetkov do 10. st. n. š. Res sem v zadnjih petnajstih letih objavil vrsto člankov na to temo (Paliga 1987b; 1997; 1988; 1999, če zberem večino svojih aktualnih jezikoslovnih razprav). Spoznal sem, da je morda skrajni čas, da zberem vse relevantne študije in jih predelam v kolikor se da povezano knjigo. Pričujoča razprava skuša povzeti moje raziskave kot tudi raziskave drugih na tem področju, vključno z nekaterimi novimi problemi, ki sem jih v tem času predstavil. Rad bi navrgel nekaj idej za širšo razpravo in čakal na morebitne reakcije.
Res je težko skrčiti celotno zgodovino tako velike etnične in jezikovne skupnosti na nekaj strani, a skušal bom predstaviti tisto, kar se mi zdi glavna problematika. Glavne točke, ki se jih nameravam dotakniti, so sledeče:
•	Glavne sestavine evropske etnogeneze, tako indoevropske kot predindoevropske, vključno s pogledom Andrejeva na »praborealski« kulturni blok (gl. niže). Kulturne spremembe neposredno po indoevropski ekspanziji in postopno nastajanje novih kulturnih in jezikovnih skupin; položaj Slovanov v tem novem svetu in njihovo razmerje do drugih satemskih skupin, posebno z baltsko, a tudi traško, iransko in uralsko (ugrofinsko), s katerimi so bili Slovani v tesnem stiku skozi stoletja in tisočletja.
•	Vloga indoevropskih in celo praindoevropskih sestavin v evropski etnogenezi; odnos med dvema velikima etničnima, kulturnima in jezikovnima skupinama v evropski predzgodovini in ohranitev nekaterih kulturnih in jezikovnih značilnosti v novejši čas in celo v sedanjost.
•	Nastop Slovanov kot velike etnične skupine v 6. st. n. š.; etnonim Sloveninw, mn. Slovene v primerjavi s poznolatinskim (dalje: poznolat.) Sclavus > romunsko ^chiau, mn. §chei 'Slovan', tudi romun. jrinc < Francus 'govorec zahodnoroman-skega jezika' in ruman < Romanus (kasneje nadomeščeno z roman pod knjižnim vplivom) 'Romun' (nasproti frinc in §chiau); tudi problem drugih plemenskih imen vključno z Anti in Venedi, ki sta nejasno izpričani v antiki, a izgubljeni v vseh sodobnih slovanskih jezikih; drugo ima sled v finski besedi venäjä 'Rus' in romun. venetic 'nekristjan, pogan' (s slabšalnim prizvokom; beseda je dozdevno grškega izvora in razširjena po jugovzhodni Evropi).
•	Najzgodnejše izposojenke v predekspanzijsko slovanščino (dalje PES - izraz, ki sem ga prvič uporabil v Paliga 1988, prav tako objavljeno v Slavisti~ni reviji) iz skrajno severnih traških narečij (domnevno od skrajno severnega traškega narečja, ki ga govorijo Costoboces) in iz praromunščine kot dokaz, da sta romunščina in njeno ozemlje dejansko ključnega pomena za razumevanje slovanske etnogeneze, ekspanzije in kulturnih dosežkov.
•	Odnos med vzhodno romanščino (praromunščino) in Slovani (2. do 10. st. n. š.). To je bistveno vprašanje, pogosto obravnavano z nacionalističnimi in političnimi predsodki ene ali druge vrste: s pretiravanjem ali omalovaževanjem slovanskih oziroma romunskih vplivov. Uspeh (ali neuspeh) obravnave te teme je tesno povezan s tem občutljivim in pogosto spolitiziranim problemom.
•	Mitološko in versko besedišče ter njegova vloga pri zarisovanju različnih vplivov skozi čas.
• Slovansko izročilo v celoti, vključno z jezikovnimi, kulturnimi in antropološkimi vrednotami. Vloga slovanskih skupin v srednjeveški in novoveški Evropi.
1. Kratek pregled evropske predzgodovine
Bibliografija del, ki se nanašajo na evropsko predzgodovino, je ogromna, skoraj neskončna. Iz tega dolgega seznama se bom na kratko ustavil pri Mariji Gimbutas, N. D. Andrejevu (kot avtorju t. i. »praborealske teorije«) in nekaterih podobnih delih, npr. študijah Bojana Čopa, Karla Oštirja in nekaterih drugih. Res so teorijo Gimbutasove veliko kritizirali, a njeni kritiki so spregledali pomembne podatke, ki jo podpirajo, zlasti teorijo Andrejeva in mnoge druge poskuse, ki so pokazali arhaično zvezo med praindoevropščino (dalje: pide.), prauralščino (dalje: pu.) in praaltajščino (dalje: pa.).
Teorija Marije Gimbutas, če povzamemo zelo na kratko, predpostavlja, da sta bila v evropskem predzgodovinskem obdobju dva kulturna bloka, ki sta se vrsto let razvijala vzporedno, a je kasneje med njima prišlo do interakcije, kar nam je znano kot prazgodovinska Evropa, je posledica te interakcije. Gimbutasova predpostavlja, da je bila stara Evropa neindoevropski, predindoevropski mezolitski, neolitski in eneolitski (bakreno-dobni) kulturni blok, ki se je postopoma razvil kot posledica »neolitske revolucije« v Anatoliji, a je imel domorodne poznopaleolitske in mezolitske korenine, nakar se je hitro razširil v jugovzhodno Evropo pred ali okoli l. 7000 pr. n. š. To je pomenilo ustalitev, ki je bila posledica udomačevanja živali in začetkov poljedelstva, rokodelstva (lončarstvo), obdelovanja kovin (najprej zlato in baker). Po anatolski spodbudi je jugovzhodna Evropa dobila identiteto, katere posledica so nekoliko kasneje imenitne neo-litske in eneolitske kulture, npr. Cri^/Körös, Vinča-Turda^, Karanovo (faze I do VI), Cucuteni (Tripolje v ruski in ukrajinski literaturi) in druge. Višek tega neindoevropske-ga kulturnega bloka je bilo obdobje 5500-4500 pr. n. š., v katerem se je pojavilo tudi versko pismenstvo simbolnega tipa, ki je verjetno preživelo do Premočrtnega A (a dozdevno brez vsakršnega verskega značaja), in druge civilizacijske lastnosti. Verski simbolizem je temeljil na boginji materi, družba pa se baje ni vojskovala in izvajala nasilja v širšem smislu, ampak le lovila za hrano. Ta staroevropski (predindoevropski) kulturni blok je obsegal prostor med Anatolijo, Egejskim morjem, Jadranskim morjem in Karpati, a je kasneje prodrl dalje na zahod in je moral imeti tipološke zveze z ustanovitelji megalitskih civilizacij v zahodni Evropi (ki so se razvile kasneje kot neolitik v jugovzhodni Evropi). Zgodovinski in arheološki muzeji v Ankari, Atenah, Sofiji, Bukarešti in drugod ponujajo čudovite primerke neolitskih in eneolitskih artefaktov, ki so dokaz visokih tehničnih in umetniških dosežkov.
V severnih Pontskih stepah med Volgo in Uralom je bila še ena etnična skupina, ki se je razvila iz mezolitskih lovcev in nabiralcev. Okrog l. 5000 pr. n. š. so se začeli združevati kot vojščaki, se izučili postopka izdelave zlitine iz arzena in bakra (brona), udomačili konja (ali prevzeli udomačevanje od stepskih transuralskih ljudstev) in postali gospodarji tega področja: morali so biti Praindoevropejci ali »kurgansko ljudstvo« - poimenovanje, ki ga je prvotno uporabljal Gordon-Childe, kasneje pa ga je preoblikovala Gimbutasova kot simbol teh mogočnih vojščakov, ki so v nasprotju s
»starimi Evropejci« (predindoevropskimi skupinami) v južni jugovzhodni Evropi častili boga jasnega neba in imeli družbo, ki so ji vladali moški. Kurganci so se začeli širiti v valovih in od takrat lahko govorimo o nastanku novih kulturnih skupin v Evropi. Gimbutasova je opredelila tri valove: 4400-4200, 3400-3200 in 3000-2800 pr. n. š. Prvi val je izpričan v kukutenski civilizaciji z novim, primitivnim tipom lončevine (označen kot »tip C«) ob Donavi, vendar ni imel bistvenega vpliva. Po drugi strani pa sta valova 2 in 3 vodila v popolno preoblikovanje etničnega zemljevida Evrope, in sicer k skupinam, ki so v prazgodovini in zgodnji zgodovini znane kot Kelti, Grki, Rimljani, dalje proti vzhodu pa stari Indijci in Iranci, Hetiti, Tračani, Balti in Slovani (Baltoslovani po drugi, tradicionalni teoriji).
Po vzpostavitvi drugotne indoevropske domovine v srednji Evropi je bil še četrti val; to je bilo področje kentumske jezikovne skupine: latinske, keltske, germanske in grške. Zadnja je morala biti končno oblikovana (ali preoblikovana) po zgledu srednjeevropske kentumske ekspanzije. Kultura Sabatinovka-Nova zgodnje bronaste dobe je arheološki izraz satemskih govorcev pratraščine, prabaltščine in praslovanščine; v drugi terminologiji sta se iz prabaltoslovanščine potem razvili dve veji, baltska in slovanska.
Čeprav je v teoriji Gimbutasove nekaj problematičnih točk, ostaja ta teorija edini jasen in povezan pristop k težavnemu vprašanju. Zdi se, da se nasprotniki teorije Gimbutasove ne zavedajo, da se njena teorija povsem ujema s praborealsko teorijo N. D. Andrejeva. Jezikoslovec Andrejev (zdi se, da ne pozna Gimbutasove, ali pa vsaj ne citira njenih del) rekonstruira zelo staro stopnjo pide., pu. in pa., ki jo imenuje praborealsko, in identificira okoli 210 korenov, skupnih vsem trem glavnim jezikovnim skupinam. Opazi tudi, da se dvojnost satem-kentum pojavlja tudi v drugih dveh sorodnih skupinah, pa. in pu., npr. madžarščina je jezik satemskega tipa, medtem ko je finščina jezik kentumskega tipa. Teorija Andrejeva temelji na starejšem gradivu, ki so ga med drugim analizirali že Illič-Svityč, Bojan Čop in Karel Oštir, a njegova prednost je, da je zbral veliko količino podatkov in jih predstavil sistematično in prepričljivo. Uporablja tudi originalno gradivo iz jezikov bivše Sovjetske zveze, kar pripomore k temu, da je njegova teorija dobro podprta vsaj za tiste jezikoslovce, ki so voljni sprejeti tako globok pogled predzgodovinskega jezikoslovja.1
Z združitvijo teorij Gimbutasove in Andrejeva smo našli nekaj osnovnih odgovorov na bistvena vprašanja evropske predzgodovine: značilnosti predindoevropskih skupin jugovzhodne in zahodne Evrope; indoevropsko (»kurgansko«) ekspanzijo; spajanje domorodnih predindoevropskih prvin z vzhodnimi indoevropskimi prvinami; razmerje med pide., pu. in pa., s tem pa tudi možno razmerje med npr. sl. slovo 'beseda' in madž. szo,mn. szava 'id.', Fin. sana 'id.'. Praborealski jezik, ki ga je rekonstruiral Andrejev, odraža starinsko, mezolitsko stopnjo, iz katere so se kasneje razvile pide., pa. in pu., in sicer nekaj časa vzporedno s starim evropskim (predindoevrop-skim) kulturnim blokom v Anatoliji in jugovzhodni Evropi.
1 Treba je poudariti, da praborealska in predindoevropska teorija, vključno z možnimi križanji (ki jih skupaj z drugimi zagovarjam že nekaj let), nimata nič opraviti s t. i. nostratično teorijo, ki predpostavlja skupni vir za vse jezike. To bo morda nekoč mogoče, a je zaenkrat nedokazljivo.
V luči te predstavitve so morali biti Slovani ena od etničnih skupin, ki se je razvila iz satemske (vzhodne) ide. veje, in sicer v tesni povezavi z baltsko in trasko. Primerjava je lažja in mnogo jasnejša z baltsčino, medtem ko je treba trasčino, ki je brez pisne tradicije, šele razvozlati iz različnih virov, raztresenih po različnih antičnih listinah, in številnih besed, ki so večinoma ohranjene v romunščini in albanščini, nekaj pa tudi v bolgarščini in drugih južnoslovanskih jezikih. To je dejansko najstarejša teorija, včasih znana kot baltoslovanska. Zdi se smiselna in zaenkrat nenadomestljiva z boljšo, a obenem je nujno dodati, da jo je treba izpopolniti z novejšimi podatki: prabaltščina ni bila istovetna s praslovanščino, niti ji ni bila bliže. Več podobnosti je moralo biti med skrajno južno baltščino in slovanščino, a določeno razmerje je moralo biti tudi s skrajno severnimi traškimi govorci (znanimi pod plemenskim imenom Costoboces).
Po mojem mnenju in v skladu z jezikovno analizo je obstajala neprekinjena traško-slovansko-baltska satemska skupina, v kateri so bili Slovani srednji člen verige. Te tri jezikovne skupine niso bile nikoli istovetne, a predstavljajo določene podobnosti, ki nam omogočajo, da jih pojmujemo kot relativno tesno povezano verigo satemskih govorov. Domnevam, da so bili skrajno severni traški govori bliže praslovanščini kot južni (balkanski ali »echtthrakisch«) govori. Shematsko prikazano:
•	Tracani so bili razprostranjeni od Egejskega morja do srednje Evrope, ob Donavi vse do levega brega v Panoniji, do Črnega morja in severnih Karpatov vse do vzhodne Slovaške. Govorili so satemski govor z domorodnimi predindoevropski-mi prvinami, ki so še vedno prepoznavne v mnogih krajevnih in rečnih imenih povsod po jugovzodni Evropi. Traščina je morala biti v tesnem sorodstvu z ilirščino. 1. 1. Russu meni, da sta bila traščina in ilirščina tesno povezana satemska jezika, morda celo vzajemno razumljiva (podobno kot danes češčina in slovaščina, če je ta primer sprejemljiv).
•	Slovani so bili sosedje skrajno severnih traških skupin, najbrž severnotraškega plemena Costoboces, kot je izpričano v nekaterih antičnih virih. Nekatere besede, ki se jih da analizirati s primerjalno metodo, so arhaične slovanske besede, ki so se na določen način razvile iz pide. v praslovanščino, medtem ko druge izkazujejo traški, iranski ali germanski izvor. Presenetljiva sorodnost med nekaterimi slovanskimi besedami in njihovimi romunskimi ustreznicami je mnoge jezikoslovce napeljala na domnevo, da je slovanščina imela močan vpliv na vzhodno romanščino (praromunščino). Čeprav o tem vplivu ni mogoče dvomiti ali diskutirati, pa je treba opozoriti, da je položaj bolj zapleten: vse besede, za katere se je prvotno domnevalo, da so slovanske, niso praslovanskega izvora, nekatere so traške (včasih z ilirskimi vzporednicami), ohranjene v romunščini in modernih slovanskih jezikih (posebno v južnoslovanskih, nekatere pa tudi v zahodno- in vzhodnoslovanskih). Nekatere, kot npr. romun. boier, sl. boljarin, boljare ali sl. kwmotra, izkazujejo vzhodnoromanski (praromunski) izvor (nadaljnje in natančnejše razpravljanje v Paliga 1990 in 1997). V vzhodnem delu so bili Slovani vedno v stiku z uralskimi (ugrofinskimi) skupinami. Mogoče je, da je bila vloga teh uralskih skupin pri individualizaciji ruščine in beloruščine pomembnejša kot pri drugih slovanskih skupinah, na katere sta vplivala keltščina (zahodna veja) in traščina (južna veja). 1lirski vpliv ni mogel biti neposreden, ampak preko dalmatinske vzhodne roman-
ščine, če po 2. st. n. š. ni potrditev za ilirščino in njene govorce. A (včasih) svojski razvoj slovenščine in hrvaščine je mogoče pripisati temu vplivu domorodnih govorov.
• Balti so poseljevali prostor od Baltika do zgornjega toka Dnjestra. Današnja poselitev le rahlo spominja na mnogo večjo razprostranjenost, ki je trajala do poznega srednjega veka. Raziskave v zadnjih desetletjih so pokazale jasne sorodnosti med traščino in baltščino (gl. posebno študije Mirceja Mihaija Radulescuja). Če pa je bila sorodnost med baltščino in traščino na eni strani, na drugi pa sta bili (in sta še) sorodni tudi slovanščina in baltščina, je v enačbi A podoben B-ju in B je podoben C-ju, iz česar sledi, da je A podoben C-ju. Če nadomestimo A s traščino, B z baltščino in C s slovanščino, potem je naš prikaz dovolj prepričljiv. Traščina, slovanščina in baltščina predstavljajo jezikovni satemski kontinuum od Egejske-ga morja do Baltika in so bile pomembne prvine Barbarika. Menim, da nas je jezikovna analiza nekaterih oblik begala, ker so se mnogi jezikoslovci v svojih raziskavah izogibali takih težavnih področij, kot so indoevropščina, predindo-evropščina in praborealščina, brez česar pa se bojim, da ni prepričljivega ali vsaj razumnega odgovora na taka zapletena vprašanja.
Povedano jasneje: domnevam, da so vprašanja, povezana z indoevropsko in pred-indoevropsko dediščino, »kurganskimi« valovi, pojavitvijo novih jezikovnih in etničnih skupin v zgodnji bronasti dobi, romanizacijo jugovzhodne Evrope in slovansko ekspanzijo, samo različne strani istega velikega vprašanja: predzgodovina, prazgodovina in zgodovina jugovzhodne Evrope, ki je bila izjemno zanimiv sprejemnik civilizacij že vsaj od neolitika, če ne še od prej, od poznega paleolitika - kljub svojemu sedanjemu »težavnemu« položaju.
Med etničnimi skupinami vzhodne jugovzhodne Evrope so bile podobnosti, a tudi razlike: v verskem prepričanju, kolikor jih lahko razberemo iz ne posebno bogatega gradiva, v besedišču, slovnici in skladnji, v nekaterih pogledih pa tudi v vsakdanjem življenju. Odsotnost pisne tradicije je seveda ovira pri jezikoslovnem in zgodovinskem raziskovanju, a pri tem ne smemo pozabiti, da je bil to za večino etničnih skupin več tisočletij naraven način življenja, kar je imelo neposredne posledice za njihovo družbeno, politično in kulturno ureditev.
Če so imeli Tračani, Slovani in Balti skupni indoevropski izvor satemskega tipa, so morale biti pomembne, celo bistvene razlike v nekaterih glasovnih potezah njihovih jezikov in, vsaj po mojem, posebno v deležu domorodnih neindoevropskih prvin. Traščina se je pojavila in razvila na območju rafiniranih neolitskih in eneolitskih kultur jugovzodne Evrope in je morala potemtakem podedovati nezanemarljiv delež predindoevropskih prvin, podobno kot grščina in hetitščina. Slovani in Balti so morali biti deležni tudi nekaj domorodnega neindoevropskega vpliva, ki pa je moral biti druge vrste in morda manj pomemben v besedišču. Predindoevropske kulture na baltskem območju so npr. Nemunas in Narva; stopnja povezanosti teh kultur z neolitsko in eneolitsko kulturo jugovzhodne Evrope je sporna. Bile so tudi bolj ali manj pomembne razlike v verskih običajih in kot posledica tega v verskem besedišču. Vseeno pa je mogoče prepoznati nekatere sorodne besede.
2. Slovani
Proti koncu svojega mojstrskega dela Germania (de origine et situ Germanorum) Tacit na kratko navaja Venede kot etni~ne skupino, ki meji na Germane. Takole pravi:
Hic Suebiae finis. Peucinorum Venedorumque et Fennorum nationes Germanis an Sarmatis adscribam dubito, quamquam Peucini, quos quidam Barstarnas vocant, sermone cultu, sede ac domiciliis ut Germani agunt. Sordes omnium ac torpor: ora procerum conubiis mixtis nonnihil in Sarmatarum habitum foedantur. Venedi multum ex moribus traxerunt; nam quic-quid inter Peucinos Fennosque silvarum ac montium erigitur latrociniis pererrant.
To ni veliko, a je toliko bolj dragoceno. Ve~ina strokovnjakov se nagiba k ena~enju Venedov z najzgodnej{imi omembami Slovanov; to ena~enje je bilo v~asih sprejeto, ~etudi s pomembnimi pridržki (prim. predvsem Godlowski 2000), saj se lokacija, ki jo navaja Tacit, v grobem ujema s tisto, na katero kažejo arhelološki podatki. Slovani so naseljevali podro~je, zamejeno z germanskimi skupinami na zahodu, Balti na severu, Tra~ani na jugu in iranskimi in finskimi skupinami na vzhodu. V zvezi s praslovansko lokacijo ne obstaja nobena druga verjetna možnost, vendar pa ena~ba Venedi = Slovani zahteva nadaljnjo pozornost.
Težave nastanejo, ko se arheologi lotijo stvari pred Tacitovim ~asom. Dejansko je najstarejše arheološko relevantno obdobje v najboljšem primeru 2.-3. st. pr. n. š., in še to le v primeru, ~e sprejmemo zelo sporno ena~bo zarubinecka kultura = Praslovani; zarubinecko prebivalstvo je bilo predslovanska etni~na skupina. Praslovanske domovine prakti~no ni mogo~e z gotovostjo zarisati pred Tacitovim ~asom, ampak šele kakšnih dvesto let kasneje, tako da moramo oprostiti Tacitu, da ni mogel predvideti pomena tega ljudstva, ki ga površno omenja v svojem delu Germania. Tega ni storil zato, ker ni imel nobenega razloga ravnati kako druga~e: v njegovem ~asu so bili Slovani etni~na skupina, o kateri je Tacit komaj slišal, ~e sploh lahko domnevamo, da so bili Slovani že izoblikovani kot etni~na in jezikovna skupina v smislu, kot jih poznamo od 6. st. n. š. V tistem ~asu prav gotovo ni mogel nih~e predvideti njihove velikanske ekspanzije, vendar pa so s svojo množi~nostjo predstavljali ~loveški potencial, ki se ob~asno pojavi v zgodovini.
Etnonim Slovan predstavlja za etimološko razlago velike težave. Poimenovanje, ki so ga uporabljali sami Slovani ali vsaj nekatere slovanske etni~ne skupine, je bilo Slovenin-h, mn. Slovene in smiselno ga je povezati z besedo slovo 'beseda' v nasprotju s slovanskim poimenovanjem za Nemce nemwcb iz nemw 'nem' (tj. 'tisti, ki ga je težko razumeti'; beseda je sicer nejasnega izvora, morda sorodna z latvijskim m^ms 'nem'). To bi se dalo dokazovati z dejstvom, da dve sodobni slovanski skupini, Slovenci in Slovaki, ohranjata to poimenovanje; izpri~ana je tudi vzhodnoslovanska jezikovna skupina z imenom Slovene. Vprašanje pa s tem vseeno ni v celoti rešeno, saj so v najzgodnješih srednjeveških dokumentih uporabljena poimenovanja Sclavus, Sclavenus, Sclavinus, ki se dolo~no nanašajo na Slovane. Ta etimon je jasen: lat. sclavus 'suženj'. Beseda je v pozni antiki gotovo krožila, kot dokazuje romun. ^chiau, mn. §chei 'Slovan' z regularnim glasovnim razvojem iz lat. sclavus. Beseda se ne uporablja ve~, a je ohranjena v krajevnih imenih, od katerih je najbolj poznano §cheii Brasovului 'Bra^ovski Slovani' (Bratov je pomembno trgovsko središ~e v jugovzhodni
Transilvaniji - tudi v preteklih stoletjih). Nekaj manj znanih krajevnih imen, npr. §chiau, §chei, pa je raztresenih po celi Romuniji.
Romunščina je edini romanski jezik, ki ohranja ta etnonim v pogovornem jeziku in ne kot strogo knjižno obliko. O njem je treba razpravljati skupaj z dvema drugima starima etnonimoma: frinc, franc < Francus 'govorec zahodnoromanskega govora' v nasprotju z ruman (danes preoblikovano v roman pod knjižnim vplivom) < Romanus 'Romun' (tj. domorodni govorec latinščine, v nasprotju s frinc). Oblikafrinc, franc se več ne uporablja, a je ohranjena v priimkih, npr. Frincu, Francu.
Če se vrnemo k vprašanju poimenovanja Slovenim in njegovemu odnosu do besede slovo 'beseda' ter k sodobnim etnonimom slovenski, Slovenec in slovensky, Slovak (kot se pišejo v teh dveh jezikih) na eni strani in k razmerju med temi slovanskimi oblikami in poznolat. Sclavus 'Slovan' > Rom. ^chiau, §chei na drugi, moramo odgovoriti na dve temeljni vprašanji:
-	Kaj je motiviralo vzhodnoromanske (praromunske) govorce, da so uporabljali besedo sclavus za poimenovanje Slovanov?
-	Kakšna je zveza med poznolat. sclavus 'Slovan' in slovanskim korenom Sloveninw (in slovo)?
In tu je še eno bistveno vprašanje:
-	Ali so se Slovani pred 6. st. n. š. zavedali skupnega izvora in ali so uporabljali splošno ime, da bi se razlikovali od drugih, sosednjih etničnih skupin?
Skušajmo najprej odgovoriti na prvi dve vprašanji, ki sta morda le različni plati istega problema. Mnogi strokovnjaki so se doslej izogibali te teme, ker je očitno, da ima pomenski razvoj sclavus 'suženj' v 'Slovan' slabšalno konotacijo. A taki so bili pač časi. Ne smemo pozabiti, da je etimološko kratka pot od franc. cretin do chretien, in pomenski premik je veliko slabši kot konotacija 'suženj' - 'Slovan'. Tak razvoj je seveda imel zunajjezikovne razloge: prve slovanske skupine, ki so se srečale z roma-niziranim prebivalstvom v jugovzhodni Evropi, so bile brez dvoma na nižji stopnji družbenega, gospodarskega in političnega razvoja. V očeh domišljavega romanizira-nega prebivalstva so bili Slovani nekakšni sužnji, tj. primitivni ljudje. Nadut odnos je očiten, a je tudi popolnoma v skladu z miselnostjo tega časa in s splošno mentaliteto bolj »civiliziranih« ljudstev v odnosu do ponižnih in revnih. Nekaj stoletij kasneje je bil položaj obrnjen: pomen besede ruman 'Romun, romunski' se je sredi in proti koncu srednjega veka spremenil v 'tlačan', očitno zato, ker je bila večina Romunov pod tujo oblastjo. Veličastna leta mogočnega Rima so bila daljnja preteklost in etnonim rumän je dobil pomen, ki je ustrezal gledanju tujcev. To ponižujoče stanje se je nekoliko popravilo v 19. st., ko je ruman, pod knjižnim vplivom preoblikovano v roman, znova dobilo svoj osnovni, etnični pomen.
Ni jasno, ali je asociacija med Sloveninw 'Slovan' (kot so Slovani ali vsaj nekatera slovanska plemena imenovali sami sebe) in sclavus temeljila na ljudski etimologiji. To je mogoče in zdi se celo edina logična in smiselna razlaga: romanizirano prebivalstvo je slišalo, da so novi priseljenci imenovali sami sebe Slovene, in povezalo Sloveninw, Slovene - sclavus, sclavi, od tod (na začetku) slabšalna konotacija (tedaj) novega etnonima. Ni jasno, ali so vsi Slovani uporabljali to poimenovanje, a smiselno
bi bilo sklepati, da so vsaj tisti, ki so prvi srečali vzhodnoromanske govorce, uporabljali ta etnonim. Slovani in Praromuni so morali biti v stiku še pred veliko slovansko ekspanzijo, kar dokazujeta vsaj dve besedi: swto in kwmotra (gl. niže). V vsakem primeru pa sem mnenja, da se je etnonim Sclaveni, Sclavini - Slovene ustalil po 6. st. n. š., splošno poimenovanje pa se je razširilo od tistih slovanskih skupin, ki so prve srečale romanizirano prebivalstvo, tj. od prednikov Slovencev in Slovakov.
Težje je odgovoriti na vprašanje, ali so v tistem času, tj. pred 6. st. n. š., Slovani res imeli splošno ime, s katerim so se ločevali od ostalih ljudstev. Tacit gotovo ni vedel za tako poimenovanje, sicer bi ga omenil. Namesto tega je uporabljal poimenovanje Venedi, nekateri drugi pisci pa Anti. Iz primerjalne analize je tudi razvidno, da je oblika, zapisana Veneti ali Venedi, obstajala samo v pogovornem jeziku, vsaj med vzhodnoslovanskimi skupinami, kar potrjuje finsko venäjä 'ruščina', vänäläinen 'Rus'. Tudi romun. venetic, ki je, kot se zdi, prevzeto iz gr. venetikos, 'nekristjan, pogan' (tudi s slabšalnim pomenom) nekoliko spominja na čase, preden so Slovani sprejeli krščanstvo. Po drugi strani pa je gotovo, da so domorodno slovansko poimenovanje Sloveninw nekatera plemena uporabljala pred naselitvijo področij današnje Slovenije in Slovaške; ime je prav tako izpričano pri vzhodnoslovanskem plemenu s področja nedaleč od Kijeva.
Druga podrobnost: včasih je etnonim, ki ga uporabljajo tujci, drugačnega izvora in etimona kot poimenovanje, ki je v rabi med pripadniki same etnične skupine. Tako npr. Grki, Finci, Baski, Albanci, Armenci in Gruzinci sami sebe imenujejo drugače, kot jih imenujejo tujci. Zato upravičeno sprejmemo misel, četudi le kot podmeno, da so v Tacitovih časih Rimljani vsaj nekaj vedeli o Slovanih in jih imenovali Venedi, podobno kot so Grke imenovali Graeci, medtem ko so Grki sami sebe imenovali Helle-noi. To opažanje neposredno ne pojasnjuje vprašanja, ali so Praslovani imeli splošno poimenovanje, s katerim bi se ločevali od drugih etničnih skupin, nič čudnega pa ne bi bilo, če bi bilo to poimenovanje, Sloveninw ali kakšno drugo, drugačno kot etno-nim, pod katerim so Tacit in njegovi sodobniki poznali Slovane: Venedi ali Anti. Če zaupamo primerjalni analizi, se zdi, da fin. vänäja, lat. Venedi odraža najstarejši etno-nim, ki se nanaša na Slovane, in sicer etnonim, ki je bil v rabi med slovanskimi plemeni, ki so mejila na prafinske skupine, medtem ko se je poimenovanje Slovene postopoma razširilo po slovanski ekspanziji, zagotovo pa po sprejetju krščanstva. V finščini Ruotsi pomeni 'Švedska', ruotsi 'švedski'. To se neposredno nanaša na etno-nim Rus, kar je še eno občutljivo vprašanje: germanski izvor etnonima Rus (podobno kot Francus, germanska skupina, kar se kasneje nanaša na Francoze, novolatinsko ljudstvo). Poudariti želim znano in tudi banalno podrobnost, da so včasih v zgodovini etnonimi, ki se uporabljajo med tujci, drugega izvora kot tisti, ki jih uporabljajo etnične skupine, na katere se ta poimenovanja nanašajo. Še en neposredni primer se ponuja v Daci (Dačani) in Getae (Geti), dveh etnonimih, pod katerima je bila znana severna veja Tračanov. Ali sta obstajali dve različni etnični skupini? Čeprav se nekateri pisci nagibajo k tej teoriji, mislim, da je Herodot vedel, da sta predstavljala isto etnično in jezikovno skupino, ko omenja, da sta bila Daci in Getae istojezična, tj. govorila sta isti jezik.
In če se vrnemo k naši temeljni temi: Venedi, Anti in Slovene se morda nanašajo na
isto etnično skupino, ali vsaj na etnične skupine, poseljene na področjih, ki so bila kasneje tipično slovanska; potemtakem bi lahko v določeni meri prispevale k slovanski etnogenezi, vendar v različnih zgodovinskih obdobjih in morda z nekaterimi geografskimi razlikami: Venedi pri Tacitu so bili verjetno drugo slovansko pleme kot Anti, oboji pa drugi plemeni kot Slovene, zagotovo tisti, ki so uveljavili svoje etnično ime kot referenčno poimenovanje. Nič čudnega, da je bilo tako: to so bili časi množičnih etničnih premikov in kulturnega prilagajanja okolju pred utrditvijo etničnih poimenovanj, kot jih poznamo od zgodnjega srednjega veka dalje. Etimološko mora biti izraz Venedi keltskega izvora, podobno kot Vlachw 'Romun' (v vzhodnih in jugovzhodnih slovanskih jezikih) ali 'Italijan' (v zahodnoslovanskih). Motivacija je bila preprosta: Slovani so imenovali Vlasi tisto romanizirano etnično skupino, s katero so bili v tesnem stiku. Volcae pa je bila keltska skupina, na koncu tudi romanizirana, Venedi pa bi utegnili biti še ena keltska skupina, ki je postopno v procesu kulturnega prilagajanja okolju izgubila svoj prvotni pomen.2 Anti se upira vsakršni sprejemljivi etimološki analizi; beseda je bila lahko popačena z nepravilnim zapisom, drugače bi jo bilo mogoče povezati s predind. korenom *AN-, *AIN- 'sijati; svetel' (več o tem problemu Paliga 1989; 1992; 1998).
Prav tako mislim, da so se v tistih časih, zaznamovani s pogostimi vojaškimi in političnimi spremembami ter nemiri zaradi selitev in vojn, etnonimi ustalili šele po 6. st. n. š., najverjetneje v 7.-8. stoletju. Približno v tem času so Romuni začeli uporabljati poimenovanje rumän nasproti frinc, franc < Francus 'govorec zahodnoroman-skega govora' in §chiau, ^chei 'Slovan'. Tedaj tudi evropsko etnično ogrodje še ni bilo popolno. Turško pleme Bolgari se je naselilo na območju današnje Bolgarije in njihovo etnično ime je bilo kasneje ohranjeno z novonastalo etnično skupino, Bolgari. V 9.-10. st. so se Madžari3 začeli seliti proti zahodu in se naselili v Panoniji v 10. stoletju. V tem času pa je bila splošna etnična podoba Evrope že popolna. Samo še Turki so vplivali na Balkan nekaj stoletij kasneje, a niso mogli spremeniti etnične strukture (vplivali so samo na pomembno versko spreobrnitev večine Albancev in nekaterih Srbov v islam). Tega osnovnega položaja niso mogli spremeniti ne mongolski bojevniki ne Romi, ki so prispeli v 15. st., spremljajoč širitev Otomanskega imperija. Dejansko ni bilo v Evropi od 10. stoletja nobenih bistvenih etničnih sprememb; bile so vojne in konflikti, ekspanzije in umiki, verski spopadi, trajne ali začasne verske spreobrnitve, a nobenih bistvenih sprememb.
Če govorimo le o obdobju med 5. in 10. st. n. š., ki se začne s slovansko ekspanzijo in konča z vstopom Slovanov v krščanstvo, je bila še vedno spremenljiva etnična podoba vzhodne in jugovzhodne Evrope sledeča:
2	Mislim, da obstaja bistvena ovira za domnevo, da so (domnevno pra- ali predslovanski) Venedi keltskega izvora: v praslovanščini ni sledu zgodnjega keltskega vpliva. Morda gre le za preprosto naključno podobnost.
3	Bralec naj bo tudi tu pozoren na etnonim, ki ga uporabljajo sami Madžari (Magyar, mn. Magyarok, sorodno z glagolom magyaräzni 'razložiti'). Ta se ločuje od etnonima, ki ga uporabljajo tujci; ti so se raje odločili za legendarno povezavo s Huni, ki so se naselili v Panoniji nekaj stoletij pred Madžari.
-	5. stoletje. V jugovzhodni Evropi je romanizacija napredovala, vseeno pa so traški govorci še vedno obstajali na samotnih področjih Stare planine in Karpatov. Prvi Slovani, ki so se selili proti jugu, so morali še slišati govorjeno traščino v današnji severovzhodni Romuniji in osrednji Bolgariji. Romanizacija se je še nadalje širila iz drugotne domovine v Transilvaniji in Dobrudži proti vzhodu in severu Romunije, tj. proti področjem, ki jih Rimljani niso nikoli osvojili. To vprašanje je politično občutljivo, a razlaga se mi zdi jasna: v takratnih pogostih vojnah in vdorih različnih etničnih skupin je bila alternativa jezikovni zmedi linguafran-ca, ki so jo vsi razumeli: latinščina ali v danih razmerah praromunščina.
-	6. stoletje. Prihod Slovanov v Bizantinski imperij, kjer so naleteli na romanizirano prebivalstvo in raztresene skupine Tračanov. Po novejših podatkih povečini iz bolgarskih virov je moral biti bolgarski substrat tako romanski kot traški. Traški govorci so morali imeti tudi pomemben vpliv na albansko etnogenezo, skupaj s Praromuni in domorodnimi romaniziranimi Iliri vzdolž jadranske obale. Mnoga bivša vojaška, politična in gospodarska središča na Balkanu so ohranila njihova starodavna imena (širše o tem Paliga 1997).
-	7.-8. stoletje. Slovani so nadaljevali ekspanzijo proti jugu, vzhodu in zahodu. Postopno sprejetje krščanstva (prvi kristjani so izpričani v Rusiji pred uradnim sprejetjem krščanstva l. 988-989). Bolgari so se naselili v Bolgariji, čez nekaj časa izgubili identiteto in se pretopili v novo slovansko skupino ter dali svoje etnično ime novonastalemu slovanskemu jeziku. To je edina prabolgarska beseda, ohranjena v bolgarščini.
-	9.-10. stoletje. Dejavnost Cirila in Metoda. Nastanek novega slovanskega črkopisa; misijonska dejavnost na Češkem. Posplošenje krščanstva med Slovani: Bolgari, Makedonci, Srbi in Rusi so sprejeli vzhodni obred, medtem ko so Poljaki, Čehi, Slovaki, Slovenci in Hrvati sprejeli zahodnega. Nastanek treh glavnih slovanskih vojaških in gospodarskih sil: Rusije (ki si je skozi stoletja pridobila položaj velesile), Bolgarije in Češke; drugi dve sta ta položaj postopoma izgubili, a včasih ponovno nastopili kot pomembni kulturni in gospodarski središči.
3. Najzgodnejši dokazi traško-slovanskih in praromunsko-slovanskih stikov
Dokazi, ki jih ponuja analiza, se večinoma nanašajo na arheološke podatke in jezikoslovne raziskave. Zgodovinski viri za obdobje pred 6. st. n. š. ne pridejo v poštev. Kot že omenjeno, sta romunščina in romunsko ozemlje ključna za razumevanje slovanske etnogeneze, ker je bilo domorodno prebivalstvo, severnodonavska veja Tračanov, Dačani ali Geti, zagotovo v stiku s Slovani, vsaj njihovi skrajno severni predstavniki, tj. traška plemena, ki so naseljevala področja današnje severne Romunije. Tudi romanizirani Tračani, Praromuni, so morali biti v stiku s Slovani pred ekspanzijo in po njej. Kasneje so Slovani prispevali k romunski etnogenezi. Kako pomemben je bil ta prispevek, je še vedno predmet vročih razprav, pogosto politično obarvanih.
Na kratko povzeto, obstajata dve gledanji na najzgodnejše slovansko-romunske stike. Starejše gledanje predvideva, da je bila romanizacija končana do 4. st. n. š. in potemtakem naj bi Slovani, ki so se razseljevali proti jugu, naleteli izključno na romanizirano prebivalstvo. To gledanje je tudi vezano na podmeno, v katero nekateri jezikoslovci še vedno verjamejo, da je najzgodnejši slovanski vpliv na romunščino mogoče datirati v 6.-7. st. n. š., in sicer v primeru besed stapin 'gospodar, krajevni poglavar'; giupin, kasneje jupin 'krajevni poglavar; gospodar'; suta '100'; gard 'ograja'; smintina 'smetana'; balta 'ribnik'; dalta 'dleto'. Vsak primer je treba preučiti posebej (gl. niže). Slovanski izvor teh oblik je bodisi nemogoč (suta, jupin, stapin, gard) bodisi sporen in zahteva nadaljnje, prepričljive dokaze (balta, dalta, smintina).
Po najnovejših podatkih, na katere se opirajo predvsem bolgarski jezikoslovci, zgodovinarji in arheologi, so traški govorci ob prihodu Slovanov na Balkan še vedno uporabljali svoj jezik, zato je bolgarski substrat traški in romanski (praromunski). Sam se s tem stališčem popolnoma strinjam s pristavkom, da se je morala v tem času traščina govoriti na samotnih področjih v Karpatih in Moldaviji. Predmet diskusije pa je odgovor na vprašanje, do kdaj se je govorila traščina. Nagibam se k domnevi, da so raztresene in manj številčne skupine govorile traščino še ob prihodu Madžarov v Panonijo, v 11.-12. st. n. š. pa je traščina izumrla. To je vprašanje, ki nima neposredne zveze z zgodovino Slovanov, a rekonstrukcija verjetne etnične in jezikovne podlage vzhodne srednje Evrope v 5.-10. st. n. š. je bistvenega pomena za razumevanje, kaj se je dogajalo v teh časih vojn in nemirov. Vloga in umestitev Slovanov, Praroumunov, Dalmatincev, Albancev in v končni fazi Madžarov sta dejansko pomembni za oris splošne slike tega časa. Te podrobnosti je treba dopolniti še s podatkom, da je ilirščina verjetno do 2. st. n. š. že izumrla, najkasneje pa do 3. st. n. š. Njeni ostanki so preživeli v dalmatinščini in morda v albanščini, ki ima zapleteno, večplastno strukturo: ilirsko, poznolatinsko z dalmatinsko strukturo, poznotraško in praromunsko, od tod očitno kaotične glasovne spremembe. Tudi albanščina ima svojo zgodovino in lahko prispeva k razumevanju nastajanja tega dela Evrope.
Praslovanščina izkazuje satemske značilnosti; večina besedišča je arhaičnega, nekatere oblike pa zahtevajo še globljo analizo. Kažejo prevzemanje iz severne traščine, praromunščine, iranščine, germanščine ali uralščine (in sicer ugrofinščine). Mogoče je prepoznati tudi nekatere predindoevropske oblike, npr. ryba 'riba', ki dozdevno odraža predide. *R-B- 'okrogel, okrogla oblika; krivulja', morda povezano z rečnim imenom Rabon, romun. rečno ime Rebra itd. Tudi Praha, Olomouc in Tatry so najbrž predindoevropskega, predkeltskega izvora. Predindoevropska krajevna in rečna imena so bolj številna v južnoslovanskih jezikih, kar se popolnoma ujema z arheološkimi podatki.
Verjetno je pomembneje na kratko analizirati določene slovanske oblike, ki izkazujejo postopno izposojo iz sosednjih jezikov. Nekatere so morale biti izposojene pred slovansko ekspanzijo, druge že v 6.-7. st., spet druge kasneje. Nekatere so vseslovanske, druge so posebnost samo nekaterih slovanskih jezikov. Južnoslovan-ski jeziki imajo bogato predslovansko dediščino zlasti na področju krajevnih in rečnih imen, a tudi v besedišču. Predstavil bom samo nekaj ilustrativnih primerov. • Klasično lat. beseda commater je imela pogovorno obliko *komatra, *kumatra v
vzhodni romanščini, kot dokazuje romun. cumäträ, iz česar je bila kasneje izpeljana moška oblika cumatru. Osnovni pomen je bil 'ženska, ki je zastopala ali nadomeščala (otrokovo) mater pri krstu; v cerkvi so jo imenovali so-mati = com-mater'. Izposojena je bila mogoče še pred 6. st. n. š. kot psl. *kwmotra z južnoslovansko različico kuma, kum, domnevno pod vplivom hipokoristične oblike kot v alb. kume. Beseda je izjemno pomembna za domnevo, da je bilo prevzemanje iz vzhodne romanščine (praromunščine) v PES mogoče pred 6. st. n. š.; prim. franc. commere, it. commadre. To je tudi dokaz, da je pozna latinščina - praromunščina vplivala na slovanščino že pred ekspanzijo, tj. pred 6. st. n. š., ali v času, ko se je ekspanzija začela. Drugače je težko pojasniti razvrstitev oblik v vzhodni in zahodni slovanščini. Kaže tudi na to, da se je krščanstvo začelo širiti med Slovani veliko pred uradnim priznanjem. Ali pa je treba domnevati, da je imela *kwmotra v začetku poganski pomen?
•	Za romun. sutä '100' se je dolgo mislilo, da je slovanska prvina v romunščini. Kot sem pred leti pokazal v Slavisti~ni reviji, ta podmena ni sprejemljiva. Ne bom ponavljal, kar sem zapisal v omenjeni razpravi, želim samo poudariti, da se romun. sutä in sl. swto kažeta kot »moteči« obliki na obeh straneh: v romunščini kot domorodna traška prvina med drugimi števniki latinskega izvora in v slovanščini kot »moteča« praromunska ali celo traška izposojenka. Beseda je morala biti v slovanščino prevzeta pred 6. st. n. š., morda neposredno iz severnotraškega govora še pred romanizacijo.
•	Vrsta, ki jo predstavljajo romun. oblike ban, cioban, giupin > jupin in stäpin ima ustreznice pretežno v južnoslovanskih jezikih. Tri od teh oblik, in sicer ban, jupin in stäpin, imajo podoben pomen 'krajevni poglavar, majhen kralj', in so dolgo veljale za primer slovanskega vpliva v romunščini; cioban 'pastir' je bilo domnevno turškega izvora, čeprav je v turščini etimon nejasen. Domneva o novejšem izvoru romun. cioban izhaja iz zmotnega predvidevanja, da sta se medsamoglasniška b, v izgubila v vseh latinskih in predlatinskih (tj. domorodnih traških) prvinah v romunščini. To dejansko velja za latinske, ne pa za prvotne traške prvine, kjer sta medsamoglasniška b, v dosledno ohranjena. Več o tej etimološko »nabiti« skupini gl. v moji razpravi v Lingustici 1987. Te oblike brez dvoma odsevajo traški ali traško-ilirski vpliv, saj so ohranjene pretežno v južnoslovanskih jezikih, tako da poskus kronologije lahko postavi prevzem v slovanščino približno v 6. st., čeprav ni izključeno, da se je to zgodilo že prej. Te oblike se nanašajo na družbeno in gospodarsko ureditev; razen sln. župan se nobena več ne uporablja.
Mislim tudi, da sta *twrgw > twrgw in tržiti traškega in/ali ilirskega izvora. Najstarejša izpričana oblika je ilirsko Terg-, Tergeste, Tergitio, a beseda je bila morda traško-ilirska. Če je bila ilirska, je treba priznati, da se je razširila po prihodu Slovanov na Balkan in kasneje še k drugim slovanskim skupinam vse do Rusije in preko slovanščine dosegla tudi Litvo in Latvijo. Sam se nagibam k mnenju, da je traško-ilirska oblika; to pojasnjuje njeno prisotnost v vseh vzhodnih in jugovzodnih jezikih: slovanščini, romunščini in baltščini.
Komentiral bi rad še eno vprašanje. Danes vemo, da so baltščina, slovanščina, traščina in ilirščina sestavljale nepretrgan satemski blok od Baltika do Črnega morja,
Egejskega morja in Jadrana.4 Povezave med slovanščino in baltščino so bile jasne od samega začetka primerjalnega jezikoslovja, medtem ko so sorodnosti med traščino in baltščino postale aktualne šele z nekaterimi najnovejšimi deli. Če je tako, domnevam, da so bile nekatere izrazite podobnosti med traščino in slovanščino. Tako gledanje ne more biti presenetljivo, če sta bila ta dva jezikovna bloka sosednja. Te podobnosti so vodile v zmedo v primeru romunskih besed traškega izvora - za nekatere izmed njih se je nepravilno domnevalo, da so slovanskega izvora; dejansko pa odsevajo etimološko razmerje dveh ide. jezikov satemske skupine, ne pa nujno prevzemanje. Raziskovanje je težavno, ker traščina nima pisne tradicije, tako da naše vedenje izhaja iz traških imen, ki jih omenjajo grški in latinski pisci in tudi iz primerjalne analize nekaterih romunskih besed. Vendar pa danes razpoložljivi podatki omogočajo boljšo razlago. Na kratko bom predstavil nekaj pomembnejših primerov.
• romunsko	slovansko
balta 'ribnik'	*blato 'blato'
gard 'ograja'	*gradw 'trdnjava'
smintina 'smetana'	* sw-met-ana < *swmqtana 'id.'
zimt 'zob na kolesu'	*zo''bw 'zob'
Romun. balta ne more biti prevzeto iz blato predvsem iz glasoslovnih razlogov ali pa moramo sprejeti razlago, da je bilo prevzeto pred spremembo al > la, kar je pa kronološko nemogoče. Isto velja za vzporednico romun. gard - sl. gradw. V tem primeru se na pomenski ravnini kažejo še dodatne težave, če predpostavljamo prevzemanje iz slovanščine v romunščino (kar so zmotno počeli nekateri jezikoslovci).
Romun. smintina je posebno poimenovanje v predelavi mleka - na pomenskem področju, kjer romunščina bodisi uporablja strokovna poimenovanja latinskega ali domorodno traškega izvora. Najbolje je domnevati, da sta romunska in slovanska oblika vzporedni, in ne prevzeti v eni ali drugi smeri. Etimon je težaven; lahko je predindoevropska beseda, ki se je postopoma prilagodila novejši stvarnosti po indo-evropski ekspanziji.
Romun. zimt se danes uporablja kot strokovno poimenovanje, ki se nanaša na različne mehanizme (v nasprotju z dinte < lat., tož. dentem 'zob'). Njegova zveza s sl. zo''bw je očitno »Urverwandtschaft«, tako da je mogoče podmeno o prevzemu zanesljivo izključiti iz glasoslovnih razlogov. Končni -t v romunščini se ujema z drugimi domorodno traškimi besedami, npr. rečno ime Stremt (prim. Struma v Bolgariji), cret 'kodrast' itd.
Obstaja pa še več zanimivih primerov, ki so bili doslej nezapaženi in nepojasnjeni. Na kratko se bom ustavil pri nekaterih.
Sl. zmijw 'kača' v primerjavi z romun. zmeu 'podzemno mitološko bitje (značilno poimenovanje iz romunskih pravljic)', v novejšem času tudi 'zmaj'. Tradicionalno pojmovanje je bilo, da je romunska oblika prevzeta iz slovanščine, a ta podmena ni
4 Nekateri jezikoslovci domnevajo, da je bila ilirščina kentumski jezik, česar pa novejše raziskave ne potrjujejo. I. I. Russu je celo domneval, da sta bili traščina in ilirščina v tesnem sorodstvu, tako da sta bili vzajemno razumljivi.
mogoča: ne dovoljujeta je ne glasovni razvoj ne pomen. Ni še bilo zapaženo, da je romun. zmeu sorodno z zmeura 'jagoda', ali pa so vsaj mnogi jezikoslovci domnevali, da je ta podobnost le naključje! Vendar ni. Obe obliki, zmeu in zmeura, odsevata ide. g'hem - 'zemlja' in sta sorodni z lit. oblikama zmogus, mn. zmones 'moški' in zemuoge 'jagoda' (nem. Erdbeere). Zato je bolj smiselno imeti sl. zmijw za sorodno (Urverwandt) z romunskimi oblikami, čeprav obstajajo tudi težave, ki jih je opazil že Ma-chek; konec koncev gre za isti ide. koren g'hem-, a glasovni razvoj predstavlja nekaj težav. Ali naj bi imeli sl. zmijw za prevzeto iz traščine ali praromunščine? Pred nekaj leti bi se taka podmena zdela nesmiselna, sedaj pa je tak prevzem mogoče domnevati in tako uvrstiti zmijw v isto kategorijo kot kwmotra in swto. V vsakem primeru morajo prihodnje raziskave upoštevati, da je takih izrazitih podobnosti več, kot se je domnevalo doslej, in da jih je treba temu primerno obravnavati.
Za romun. gisca 'gos', giscan, ginsac (metateza ali arhaična vzporednica) 'gosak' se navadno meni, da je prevzeto iz slovanščine. Edina neposredna zveza je z bolg. gaska, ki pa se mi zdi prvotnega traškega izvora, skupaj z romunsko ustreznico gisca. Seveda so, tesno povezane s slovanskimi oblikami, enako kot ang. goose, geese, in kažejo na staro ide. besedo. Obstajata še dva druga dokaza, ki podpirata to gledanje: (1) romunščina ohranja arhaični medmet ga-ga za poimenovanje glasu in (2) rata 'raca' je tudi domorodna traška prvina. Omenil bi še, da romunščina ohranja tudi številna druga imena ptičev in živali, ki so po izvoru traške domorodke, npr. mistret 'divji prašič', erete 'sokolica (prim. lit. erelis 'orel), tap 'kozel' (vendar capra 'koza' iz lat.) itd.
Za romun.plug 'plug' se danes pojmuje, da je prevzeto iz sl.plugw. To je sporno, če že ne v osnovi napačno in kaže na poenostavljeno primerjavo zapletene resničnosti. Slovanščina in germanščina ohranjata to poimenovanje kot prvotni predindoevrop-ski izraz, kot bistveno obliko, ki se nanaša na evropsko poljedelstvo. Domnevam, da je imela traščina isto poimenovanje, ki je bilo enako ali podobno kot slovanska ali germanska oblika. Romun. grapa 'brana' je še ena traška prvina v romunščini (zdi se, da sorodna z a zgiria 'praskati'); aratru (< lat. aratrum) se je izgubilo v večini narečij, sodobna romunščina pa ohranja a ara 'orati'. Res so še drugi romunski izrazi, ki se nanašajo na poljedelstvo in kažejo na slovanski vpliv, če pa ne, gre v nekaterih primerih za traške domorodke, preoblikovane ali prilagojene pod slovanskim vplivom.
Romun. boier 'bogataš' (v srednjem veku z upravnimi in vojaškimi pooblastili in obveznostmi; danes se v govoru ne uporablja več); sl. boljarin, boljare se je razširilo tudi v večino slovanskih jezikov, posebno v tiste s pravoslavno tradicijo; tudi v lit. bajoras, po Fraenkelu prevzeto iz ruščine. Kot sem pred časom opozoril (Paliga 1990, z navedbo nadaljnje literature), to vzhodno- in jugovzhodnoevropsko poimenovanje ne more biti prevzeto iz turškega jezika - domneva, v katero so bili zapeljani številni jezikoslovci. Gre za izpeljanko, ki se je razvila v vzhodni romanščini (praromunščini) iz bou < lat. bos, tož. bovem, enako kot oier 'pastir' < oaie 'ovca'. Boier je najprej pomenilo 'lastnik živine', torej 'bogataš' v času, ko je bila živina mera, ki so jo uporabljali v trgovanju. Mislim, da je to eno od tistih vzhodnoromanskih poimenovanj, ki so si jih Slovani izposodili zgodaj, podobno kot cumatra > kwmotra in suta > swto (kar je bilo prevzeto neposredno iz severnotraškega govora, kot sem predlagal).
Vzhodno- in jugovzhodnoslovanska poimenovanja ban, zupanw, stopanw, bolja-rin kažejo na družbeno, gospodarsko in politično ureditev tistega časa. Prva tri v tej skupini so traškega in/ali ilirskega, zadnje poznolatinskega/vzhodnoromanskega (pra-romunskega) izvora. Ta poimenovanja potrjujejo domnevo, da so vzhodno- in jugo-vzhodnoevropske družbe, ki so se razvile na območju slovanske domovine, Dakije, Trakije in Ilirije, imele avtohtona pravila in ohranile svoje stare običaje navkljub srednjeevropskim vplivom.5
Vera in mitologija. Iranski vpliv: bogw 'bog' in rajw 'raj'. Iranski besedi, ki pokrivata zelo pomembno področje - vero, zahtevata posebno pozornost. Prevzeti sta morali biti še pred ekspanzijo in imeti sta morali predkrščanski pomen, a sta bili kasneje vključeni v osnovno krščansko besedišče. Besedi sta dokaz za tesno sožitje z iranskimi govorci, saj besede s tega pomenskega področja niso mogle biti enostavno prevzete s trgovanjem ali občasnimi stiki. Gre za dejstvo, da je bil prispevek iranskih skupin k slovanski etnogenezi intimen in ne le priložnosten. Nujno je še opozoriti, da nam slovansko versko in mitološko besedišče zastavlja posebne probleme. Tu bom na kratko omenil samo nekatere osnovne (bolj na široko v: Ovsec 1991, priročnik s tega področja).
-	Težko, če ne nemogoče je rekonstruirati praslovansko versko in mitološko besedišče. Najvišji bog Perunw se običajno razlaga s sorodnostjo z baltskim Pe-rkunas, kar je edini smiseln etimon. Vendar pa v novi publikaciji, ki se ukvarja s traško dediščino v jugovzhodni Evropi, začenši z bolgarskim gorskim imenom Pirin, ki je po izvoru domorodno traško, Fol (et al. 2000: 76) domneva, da so prve slovanske skupine, ko so prekoračile Donavo, našle goro, ki so jo častili domačini, prevzeli njeno ime in ga popačile v Perunw, nato pa ga razširile med vse Slovane. Ta domneva je nenavadna, ker problem v celoti preobrne: Perunw ni arhaično, predekspanzijsko božanstvo, ampak precej mlada izposojenka od zadnjih traških govorcev v 6.-7. st. n. š. Čeprav je to domnevo treba pozorno preučiti ali vsaj upoštevati pomembni prispevek bolgarske zgodovinske in primerjalnojezikoslo-vne šole k traškim in slovanskim študijam, se bojim, da ne bo našla potrebnega konsenza med strokovnjaki s tega področja, posebno če upoštevamo dolge diskusije v zvezi s traško in ilirsko dediščino v jugovzhodni Evropi. Gorsko ime Pirin je star predindoevropski ostanek (gl. nadaljnje primere v mojem prispevku za traški kongres v Sofiji-Jambolu septembra 2000; v tisku).
-	Poosebljena mitološka bitja sodobnih slovanskih govorcev nudijo primere lokalnih razvojev pod različnimi vplivi, in ne skupne, predekspanzijske dediščine. Južni Slovani, ki jih zastopata pravoslavna (Bolgari, Makedonci in Srbi) in rimskokatoliška skupina (Slovenci in Hrvati), so prevzeli domorodne oblike, ki so zagotovo ali verjetno traškega in ilirskega, pa tudi vzhodnoromanskega (praro-munskega in pradalmatinskega) izvora. Zahodnoslovanska skupina, ki jo predstavljajo Čehi, Slovaki in Poljaki (vsi rimskokatoliški) je bila pod keltskim, german-
5 To temo bom na široko predstavil v Herrscherschaft und Herrschersuffix im Slavischen und Rumänischen; v pripravi.
skim in romanskim vplivom. Vzhodni Slovani, ki jih predstavljajo Rusi, Belorusi in Ukrajinci, pa so morali biti pod uralskimi, baltskimi in vzhodnoromanskimi vplivi.
Nedavno sem preu~eval take primere (Paliga 1997; gl. tudi Ovsec 1991).6 Razširjeni so predvsem v jugovzodni Evropi: Dodole, dozdevno domorodna traško-ilirska oblika z osnovnim pomenom 'ote~i; debel, okrogel'; romun. Cräciun, sl. Kra~un, madž. Karacsony 'boži~'; (tudi 'kos lesa' v romunš~ini, zato sorodno z alb. kercu 'kos lesa'); romun. Päpärude, sl. perperone, pirpiruna 'ženski liki, povezani s kultom rodnosti, posebej ~aš~eni v sušnih ~asih'; zmeu (analizirano zgoraj).
Sklepi
Trenutno razpoložljivi zgodovinski, arheološki in jezikoslovni podatki omogo~ajo natan~nejšo rekonstrukcijo izvora Slovanov, njihove ekspanzije in interakcije s skrajno severnimi traškimi, zahodnoiranskimi, germanskimi in uralskimi skupinami ter z ro-maniziranim prebivalstvom - Praromuni. Mojo rekonstrukcijo je mogo~e povzeti v naslednjih glavnih to~kah:
•	3.-1. st. p. n. š. Najstarejši arheološki podatki omogo~ajo domnevo, da slovanska etnogeneza še ni bila popolna, z zahodnoiranskimi, severnotraškimi in južnobalt-skimi vplivi. Slovansko jedro je morala biti etni~na skupina, ki je predstavljala prehod med (severno) traš~ino in južno baltš~ino. Obstajajo živahne diskusije o tem, ali je treba zarubinecko kulturo pojmovati kot praslovansko ali predslovan-sko (Godlowski 2000).
•	1.-2. st. n. š. Tacit bežno omenja vzhodne sosede Germanov pod imenom Venedi, ki se jih da identificirati kot Praslovane ali kot etni~no skupino, ki je na dolo~en na~in prispevala k slovanski etnogenezi (prim. Finnish venäjä 'Rus'); ti Venedi so se kulturno prilagodili okolju. V tem obdobju ali morda že prej je moralo priti do severnotraškega in zahodnoiranskega vpliva na praslovanš~ino, satemsko jedro, okrog katerega se je slovanš~ina oblikovala dve ali tri stoletja kasneje. Zavzetje Dakije (po dako-rimskih vojnah v letih 101-102 in 105-106) je vodilo v etni~ne spremembe v neposredni bližini slovanske domovine. Dako-traške skupine (znane pod imenom Daci liberi 'svobodni Da~ani') so za Rimski imperij predstavljale težavo do 4.-5. st. n. š.
•	3.-4. st. n. š. Upad Rimskega imperija. L. 276 je rimska uprava zapustila podro~je severnega Podonavja. »Svobodni Da~ani« so še nadalje igrali pomembno vlogo na tem podro~ju, Slovani pa so morali utrditi vojaško mo~ v novih razmerah, ki so nastale s slabitvijo Rimskega imperija.
6 V stvarnem kazalu manjkajo nekateri pomembni izrazi. Bralec naj jih dopolni z naslednjimi: dodole (str. 170), Kračun (str. 334), Muromec (str. 277), paparuda, perperone, pirpiruna (str. 170 in 291), romun. zina (str. 371) in nekateri drugi.
Przeworska kultura. Nahajala se je zahodno od zarubinecke kulture; ohranila je nekatere njene prvine in dodala nekatere nove. Prepoznan germanski vpliv: Silingov, Vandalov in Gotov. Razmeroma enotna arheološka kultura, temelječa na tradiciji La Tena s keltskimi, germanskimi in romanskimi vplivi. Jezikoslovna analiza nudi dokaze za germanski in romanski vpliv.
Černjahovska kultura. Njeno središče je bilo ob srednjem Dnjepru. Širila se je proti jugu, vzhodu in zahodu. Nima jasne povezave s predhodno kulturo, a zdi se, da so bili njeni ustvarjalci domorodci. Težko jo je imeti za »čisto« slovansko kulturo, saj so v njej arheološko izpričane sarmatske, severnotraške, gepidske in gotske prvine, tako da je morda prehodna, pripadajoča večetnični in večkulturni skupini. Ukrajinski arheologi, ki so jo največ preučevali, domnevajo, da je bil slovanski morda vsaj njen osrednji del, ki se je nahajal ob srednjem Dnjepru. V njenem zahodnem delu, v vasi Dotynyči, so odkrili germansko kulturo.
Karpatska kurganska kultura, domnevno lokalnega, severnodaškega značaja z romanskimi vplivi, je vplivala na praslovansko kulturo. Romanizirano prebivalstvo, ki so ga predstavljali kulturno prilagojeni dako-traški prebivalci, je moralo biti v tesnem stiku s Slovani, kot dokazuje beseda kwmotra, ki je bila vključena v osnovno slovansko besedišče s področja sorodstvenih zvez. Tedaj in morda še prej je bil v slovansko besedišče vključen tudi pomembni števnik swto, ki je traškega izvora in tudi ohranjen v romunščini; števnik '100' je bil nepogrešljiv v trgovini, ki je temeljila na menjavi.
•	5.-6. st. n. š. praška kultura (pražska kultura) - tipična slovanska kultura. Razširjena na Češkem, Moravskem, Slovaškem, vzhodni Nemčiji in na Poljskem. Arheološki dokazi te kulture so že prej na Slovaškem. Ta kultura je bila na jugozahodu Slovaške pomešana s hunskimi prvinami.
•	5.-7. st. n. š. korcakovska kultura v Ukrajini; imenovana tudi praško-korčakovska kultura. Razširjena je bila ob zgornjem Bugu, Teterevu, Dnjestru, Prutu in v podkarpa-tski Ukrajini. Običajno z majhnimi vasmi, z nekaterimi izjemami, npr. Raškov III, hotinsko območje blizu kraja Cernäuti (Černovcy). Večina vasi ni bila utrjenih, prav tako z nekaterimi izjemami, npr. Zimno na reki Lug (pritok reke Bug). To morda predstavlja Sklavine, ki jih omenja Jordanes.
Proti koncu tega obdobja in nekoliko kasneje so bile glavne etnične skupine v srednji, srednjevzhodni in jugovzhodni Evropi sledeče: Slovani na obširnem območju srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope; Praromuni in Dalmatinci, zastopniki vzhodne romanščine; Praalbanci, ki predstavljajo zlitje romaniziranega domorodnega ilirskega prebivalstva z vzhodnoromanskimi dalmatinskimi in praromunskimi prvinami, čemur je bil dodan poznotraški vpliv. In seveda Grki z neprekinjeno zgodovino od homerskih časov.
Iz angleščine prevedla Marta Pirnat Greenberg.
bezlaj, France, 1961: Die vorslavischen Schichten im slovenischen Namen- und Wortschatz. VI. Internationaler Kongress für Namenforschung, München 24.-28. August 1958, hgg. von Karl Puchner, 2. del: 148-153.
Sorin Paliga, Oris zgodovine Slovanov_345
Literatura
Andreev, Nikolaj Dmitrievič, 1986: Ranne-indoevropskijprayazyk. Leningrad: Nauka. Beranova, Magdalena, 1988: Slovane. Praga: Panorama.
Bezlaj, France, 1961: Die vorslavischen Schichten im slovenischen Namen- und Wortschatz. VI. Internationaler Kongress für Namenforschung, München 24.-28. August 1958, hgg. von Karl Puchner, 2. del. 148-153.
—	1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana.
—	1969: Das vorslawische Substrat im Slowenischen. Alpes Orientales 5. Acta Quinti Conventus
de Ethnographia Alpium Orientalium Tractantis Graecii Slovenorum 29. III -1. IV. 1967. Redegit Niko Kuret. Ljubljana. Bichir, Gheorghe, 1973: Cultura carpica. Bukarešta: Editura Academiei.
—	1981: Dacii liberi din Muntenia §i relatiile lor cu romanii. Thraco-dacica 2. 73-92.
—	1983: Ramura nordicä a dacilor - costobocii. Thraco-dacica 4, 1-2. 59-68.
—	1984: Geto-dacii din Muntenia in epoca romana. Bukarešta: Editura Academiei. Blahova, Marie, 1986: Evropska sidlište v latinskych pramenech obdobi raneho feudalismu.
Praga: Univerzita Karlova. Bonfante, Giuliano, 1966: Influences du protoroumain sur le protoslave? Acta Philologica 5. 53-69.
Brancu? , Grigore, 1983: Vocabularul autohton al limbii romane. Bukarešta: Editura § tiintificä si Enciclopedica.
—	1991: Istoria cuvintelor. Bukarešta: Coresi.
CONDURACHI, Emil, 1969: Izvoarele greco-latine asupra etnogenezei vechilor populatii balcanice. Studii ^i cercetari de istorie veche 20, 3. 369-391.
—	1971: L'ethnogenese des peuples balkaniques: les sources ecrites. Studia Balcanica (Sofija) 5.
249-269.
Dimitrov, Petar, 1994: Paleobalkanskijat vokalizam. Sofija: Universitetsko izdatelstvo "Sv. Kli-ment Ohridski".
Dimont, Max I, 2001: Evreii, Dumnezeu ^i istoria (The Jews, God and History), predelana in
prerejena izdaja v romunščini, prev. Irina Horea. Bukarešta: Hasefer. Duridanov, Ivan, 1952: Mestnite nazvanija ot Lomsko. Sofija: Balgarskata Akademija na Naukite.
—	1960: Der thrakische Einfluss auf die bulgarische Anthroponymie. Linguistique Balcanique 2.
69-86.
—	1969: Thrakisch-dakische Studien, I. Linguistique Balkanique 13, 2.
—	1975: Die Hydronimie des Vardar-systems als Geschichtsquelle. Köln-Dunaj: Böhlau Verlag.
—	1986: Pulpudeva, Plovdiv, Plovdin. Linguistique Balkanique 29, 4. 25-34.
—	1989: Nochmals zum namen PLWPDIVW, PLOVDIV. Linguistique Balkanique 32, 1. 19-22.
—	1991: Die ältesten slawishen Entlehnungen im Rumänischen. Linguistique Balkanique 34,
1-2. 3-19.
Fol, Al (gl. ur.), K. Jordanov, K. Porožanov, V. Fol, 2000: Ancient Thrace. Sofija: Institute of
Thracology-Bulgarian Academy of Sciences. Fraenkel, Ernst, 1955-1965: Litauisches etymologisches Wörterbuch. Heidelberg: Carl Winter. Gamkrelidze, T., V. V. Ivanov, 1984: Indoevropejskijprayazyk i indoevropejcy. Tbilisi: University Press.
Gämulescu, Dorin, 1983: Influente romäne^ti in limbile slave de sud. I. Sirbocroata. Bukarešta:
Editura §tiintificä §i Enciclopedica. Georgiev, Vladimir, 1957: Trakiiskijatezik. Sofija.
—	1960a: Balgarska etimologija i onomastika. Sofija: Balgarska Akademija na Naukite.
—	1960b: Albanisch, dakisch-mysisch und rumänisch. Die Herkunft der Albaner. Linguistique
balkanique 2. 1-19.
—	1961: La toponymie ancienne de lapeninsule balkanique et la thesemediterraneenne. Sofija:
Balgarska Akademija na Naukite.
—	1964: Die dakische Glossen und ihre Bedeutung zum Studium der dakische Sprache. Lingui-
stique balkanique 8. 5-14 (nadaljevanje študije 1960 b).
—	1968: Illyrier, Veneter und Urslaven. Linguistique Balcanique 13, 1. 5-13.
—	1971: L'ethnogenese de la peninsule balkanique d'apres les donnees linguistiques. Studia
Balcanica (Sofija) 5. 155-170. Gimbutas, Marija 1971: The Slavs. London: Thames & Hudson.
—	1973a: Old Europe c. 7000-3500 B.C.: The earliest European civilization before the infiltration
of the Indo-European peoples. The Journal of Indo-European Studies 1, 1-2. 1-20.
—	1973b: The beginning of the Bronze Age in Europe and the Indo-Europeans. The Journal of
Indo-European Studies 1, 3-4. 163-214.
—	1974: An archaeologist's view of PIE in 1975. The Journal of Indo-European Studies, 2, 3-4.
289-307.
—	1979: The three waves of the Kurgan people into Old Europe, 4500-2500. Archives suisses
d'anthropologie generale 43, 2. 113-137.
—	1982: Goddesses and Gods of Old Europe. London: Thames and Hudson.
—	1984: The Religion of Old Europe and its legacy in the Bronze Age. 4the International
Thracian Conference, Boston 7-10 June 1984. Milano 1986: Dragan Foundation.
-- 1985a: The Pre-Indo-European Goddesses in Baltic Mythology. The Mankind Quaterly.
19-25.
-- 1985b: The Megalithic Tombs of Western Europe and Their Religious Implications. The
Quaterly Review of Archaeology 6, 3. 1-8.
—	1985c: Primary and secondary homeland of the Indo-Europeans. Comments on Gamkrelidze-
Ivanov articles. The Journal of Indo-European Studies 13, 1-2. 185-202.
—	1986a: Remarks on the Ethnogenesis of the Indo-Europeans in Europe. Ethnogenese europäi-
scher Völker, ur. Bernhard Kandler-Palsson. 5-20. Stuttgart: Gustav Fischer Verlag.
—	1986b: The religion of Old Europe and its legacy in the Bronze Age. 4th International Thracian
Conference, Boston 7-10 June 1984. Milano: Dragan Foundation. 249-285.
—	1989a: The Language of the Goddess. San Francisco: Harper & Row.
—	1991: The Civilization of the Goddess. San Francisco: Harper Collins.
Godlowski, Kazimierz, 2000: Pierwotne siedziby Slowian. Wybor pism pod redakcija Michala
Parczewskiego. Krakov: Instytut Archeologii Uniwersytetu Jagiellonskiego. Grafenauer, Bogo, 1979: Slovani pred prihodom na Balkanski polotok. Zgodovina Slovencev, ur.
Meta Sluga. Ljubljana: Cankarjeva Založba. Hänsel, Bernhard, Walter Althammer, ur., 1987: Die Völker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert. Südosteuropa Jahrbuch 17. Ködderitzsch, Rolf, 1988: Gedanken zur Ethnogenese der Albaner (aus sprachlicher Sicht). Linguistique Balkanique 31, 3-4. 105-116. KONDRATIEVA, Tamara, 2000: Vechea Rusie. Bukarešta: Corint. (Francoski izvirnik: Tamara Kon-
dratieva, La Russie ancienne, PUF, 1996). Krahe, Hans 1925: Die alten balkan-illyrischen geographischen Namen. Heidelberg: Carl Winter.
—	1955: Die Sprache der Illyrier. Wiesbaden: Otto Harraschowitz.
Lehmann, W. P., 1987: Linguistic and archaeological data for handbooks of protolanguages, in
Skomal and Polome (ur.) 1987. 72-87. Mallory, J. P., 1973: A history of the Indo-European problem. The Journal of Indo-European Studies 1, 1-2. 21-65.
Meillet, Antoine, 1902-1905: Etudes sur l'etymologie et le vocabulaire du vieux slave, 2 dela. Pariz: Emile Bouillon.
—	1922: Introduction ä l'etude comparative des langues indo-europeennes, 5"" ed., Pariz. Mihäescu, Haralambie, 1978: La langue latine dans le sud-est de l'Europe. Bukarešta-Pariz:
Editura Academiei-Les Belles Lettres. Mihäilä, Gheorghe, 1971: Criteriile determinärii imprumuturilor slave in limba romänä. Studii ^ cercetari lingvistice 22, 4. 351-366.
—	1973: Studii de lexicologie ^i istorie a lingvisticii romäne^ti. Bukarešta: Editura Didacticä §
Pedagogicä.
—	1974: Dictionar al limbii romäne vechi (sfir^itul sec. X - inceputul sec. XVI). Bukarešta
Editura Enciclopedicä Romänä. Mikkola, J. J., 1913-1950: Urslavische Grammatik, 3 deli. Heidelberg: Carl Winter. Miklosich, Franz, 1884: Die türkischen Elemente in den südost- und osteuropäischen Sprachen, I-II. Dunaj.
—	1886: Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Dunaj: Wilhelm Braumüller. Mitrea, loan, 1980: Regiunea centralä a Moldovei dintre Carpati §i Siret in secolele VI-IX e.n.
Carpica 12. 55-190.
—	1994: A§ezarea din secolele V-VII de la Davideni, jud. Neamt. Cercetärile arheologice din anii
1988-1991: Memoria Antiquitatis 19. 279-332. Mitrea, I., C. Eminovici, V. Momanu, 1987: A§ezarea din secolele V-VII de la §tefan cel Mare, jud.
Bacäu. Carpica 18-19. 215-250. Nica-Campeanu, loana, 1979: Riturile funerare in Transilvania de la sfär§itul secolului al Ill-lea
e.n. pinä in sec. V e.n. Acta Musei Napocensis 16. 157-170. Novakovic, Stojan, 1913: Bastina i boljar u jugoslovenskoj terminologiji srednjega veka. Glas
kraljevske akademije, Beograd, 92. 210-255. Oppermann, Manfred, 1984: Thraker zwischen Karpatenbogen und Ägäis. Leipzig-Jena-Berlin: Urania.
OšTiR, Karel, 1921: Beiträge zur alarodischen Sprachwissenschaft, I. Dunaj-Leipzig: Beyers Nachfolger.
OVSEC, Damjan J., 1991: Slovanska mitologija in verovanje. Ljubljana: Domus. Paliga, Sorin, 1987a: Thracian terms for 'township' and 'fortress', and related place-names. World Archaeology 19, l. 23-29.
—	1987b: The social structure of the southeast European societies in the Middle Ages. A linguistic
view. Linguistica 27. 111-126.
—	1988: Slovansko *swto - izzivalen problem? (in Slovene with an English abstract: Slavic *swto
- a challenging problem?). Slavistična revija 36/4. 349-358.
—	1989: Old European, Pre-Indo-European, Proto-Indo-European. Archaeological Evidence and
Linguistic Investigation. The Journal of Indo-European Studies 17, 3-4. 309-334.
—	1990: Este boieria o institutie imprumutatä? Revista Arhivelor 67, vol. 52, 3. 250-260.
—	1991: Aperju de la structure etymologique du roumain. Linguistica 31. 99-106 (Paulo Tekavčic
sexagenario in honorem oblata).
—	1992: Ali obstajo 'urbske' prvine v slovanskih jezikih? (v slovenščini s povzetkom v angleščini:
Are there 'Urbian' elements in Slavic?). Slavistična revija 40/3: 309-313.
—	1993: Slovani, Romuni in Albanci v prvem tisočletju. Slavistična revija 40/2: 237-243.
—	1997: Influente romane ^ipreromane in limbile slave de sud. Bukarešta: Lucretius Publishers.
—	1998: A Pre-Indo-European Lexicon. The Thracian World at the Crossroads of Civilizations.
Ur. Petre Roman, Saviana Diamandi and Marius Alexianu. Bukarešta: Romanian Institute of Thracology.
—	1999: Thracian and Pre-Thracian Studies. Bukarešta: Lucretius Publishers. Papazoglu, Fanula, 1957: Makedonski gradovi u rimsko doba. Skopje: Živa antika, posebna
izdanja, knjiga I.
—	1969: Srednjobalkanskaplemena upredrimsko doba. Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti
Bosne i Hercegovine.
POGHIRC, Cicerone, 1969: Influenta autohtonä, in Rosetti et alii (ed.) 1965-1969, 2: 313-364.
—	1976: Thrace et daco-mesien: langues ou dialectes? Thraco-dacica 1. 335-347.
—	1987: Latin balkanique ou roumain commun? Romanica Aenipontana 14. 341-348. Polome, E. C., 1987: Who are the Germanic people? V: Skomal in Polome (ur.) 1987. 216-244. Popovic, Ivan, 1960: Geschichte der serbokroatischen Sprache. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. Protase, Dumitru, 1971: Riturile funerare la daci §i daco-romani. Bukarešta: Editura Academiei.
—	1976: Un cimitir dacic din epoca romanä la Soporu de Cimpie. Bukarešta: Editura Academiei.
—	1980: Autohtonii in Dacia. I. Dacia Romanä. Bukarešta: Editura §tiintificä §i Enciclopedicä. Raevskij, N. D., 1988: Contactele romanicilor räsäriteni cu slavii. Chi^inau: §tiinta. Ramovš, Fran, 1936: Kratka zgodovina slovenskega jezika. Ljubljana: Akademska založba. RAdulescu, Mircea Mihai, 1981: Daco-Romanian-Baltic Common Lexical Elements. Ponto-Bal-
tica 1 (Editrice Nagard), 15-113.
—	1984: Illyrian, Thracian, Daco-Mysian, the substratum of Romanian. The Journal of Indo-
European Studies 12, 1-2. 77-131.
—	- 1987: The 1ndo-European Position of 1llyrian, Daco-Mysian and Thracian. The Journal of
Indo-European Studies 15. 239-271. Rusu, Mircea, 1979: Aspecte ale relatiilor dintre romanitatea orientala si §lavi. Acta Musei Napo-censis 16. 189-200.
Sanie, Silviu, 1981: Civilizatia romanä la est de Carpati ^i romanitatea pe teritoriul Moldovei,
secolele II i.e.n.-III e.n. 1a§i: Junimea. SiMENSCHY, Theofil, Gheorghe IvAnescu, 1981: Gramatica comparata a limbilor indo-europene.
Bukarešta: Editura Didactica §i Pedagogica. SiRBU, Valeriu, 1993: Credinte ^ipractici funerare, religioase ^i magice in lumea geto-dacilor
(pornind de la descoperiri arheologice din Campia Bräilei). Galati: Porto Franco. Skok, Petar, 1917: Studije iz ilirske toponomastike. Glasnik zemeljskog muzeja u Bosni i Hercegovini (Sarajevo) 29. 117-144.
—	1920: Prilozi k ispitivanju srpsko-hrvatskih imena mjesta. Primljeno u sjednici razreda histeričke-
filologičkoga od 16. junija.
—	1936: Južni Sloveni i turski narodi. Jugoslovenski istorijski časopis 2.
—	1950: Slavenstvo i romanstvo na jadranskim otocima. Toponomastička ispitivanja. Zagreb:
Jadranski institut Jugoslavenske akademije znanosti i umetnosti.
—	1971-1974: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, 1-lV. Zagreb.
Skomal, s. N., E. C. Polome (ur.), 1987: Proto-Indo-European: the archaeology of a linguistic problem. Studies in honor of Marija Gimbutas. Washington, D.C.: institute for the Study of Man.
ŠAUR, Vladimir, 1975: Etymologie slovanskychpfibuzenskych terminu. Praga: Academia. ŠM1LAUER, Vladimir, 1970: Handbuch der slavischen Toponomastik. Praga: Academia. Tapkova-Zaimova, v., 1962: Sur les rapports entre la population indigene des regions balkaniques et les "barbares" du Vle-Vlle siecle. Byzantinobulgarica 1. 67-78.
—	1972: La competence des sources byzantines sur la survivance de l'ethnie thrace. Thracia 1:
223-230.
Teodor, Dan Gh., 1981: Romanitatea carpato-dunäreanä ^i Bizantul, secolele V-XI e.n. 1a§i: Junimea.
—	1984: Continuitateapopulatiei autohtone la est de Carpati. A^ezärile din secolele VI-XIe.n. de
la Dode^ti-Vaslui. 1a§i: Junimea. T0P0R1š1č, Jože, T. Logar, F. Jakop1N (ur.), 1992: Miklošičev zbornik. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1991. Ljubljana: Slovenska akademija.
Trautmann, Reinhold, 1970: Baltisch-slavisches Wörterbuch. Götingen: Vandenhoeck & Ruprecht (prva izdaja: 1923). Vana, Zdenek, 1983: Svet davnych Slovanu. Praga: Artia. Vasmer, Max, 1924: Iranisches aus Südrussland, in Streitberg Festgabe. Leipzig. Velkov, Velizar, 1962: Les campagnes et la population rurale en Thrace au IVe-VIe siecle. Byzan-
tinobulgarica 1. 31-66. - - 1972: Thrakien in der Spätantike (IV-VI Jhdt.). Thracia 1. 213-222.
Summary
History of east-southeast Europe is long and tortuous. Starting from prehistory, the eastern Proto-Boreal groups (an earlier linguistic phase, from which Prete-Inde-Eurepean, Proto-Uralic and Proto-Altaic developed) were concurrent with the sophisticated southeast non-Indo-European ("Urbian") Neolithic and Chalcolithic groups. In successive waves, the Kurgan people (Indo-Europeans) led to major ethnic and linguistic changes in prehistory.
The Slavs, though constituted as a particular ethnic and linguistic group later than the Hittites, Greeks and Celts, represented the intermediate ring in the satem chain represented by Thracian, Illyrian, Baltic and West Iranian. Among the basic Slavic vocabulary we may identify Iranian influence (bogw and rajw), Thracian and/or Proto-Romanian (boljarin, kwmotra, swto etc.), and other later influences. It is probable that there was no generic ethnonym by which the Slavs discriminated themselves from neighboring ethnic groups before the 6"" century A.D., but we must accept that the term Slovene gradually spread beginning with the 6'h century; it must be in relation to slovo 'word'. At the same time, Rom. Schiau, pl. schei 'a Slav' shows that Late Latin sclavus gradually spread as the (Late) Latin term for 'Slav', probably by folk etymology: sclavus, sclavi-Slovene.
By the time of official adoption of Christianity, the Slavs had become the most numerous ethnic group in central-east Europe, and has represented an important cultural and linguistic element ever