RAJ SI SPEJVAM, KAK NOVINE ŠTEM str. 4 RAD MAM ŽIVINO str. 6-7 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 1. novembra 2001 Leto XI, št. 22 Števanovci, 21. oktober Z veselim srcom voščim.. na leto od deset do petnajstkrat nastaupijo. Zvöjn domanji vasnic Porabja so največkrat pozvane na Goričko v Sloveniji. Gnesden, gda se vse več lidi nagne na vogrskigonč, gda je malo takši mladi, steri se radi pogučavajo v slovens- koj rejči, gda med mlajši kumar srečati koga, steri vej domanjo rejč, je delo tej žensk eštje staukrat bole pomembno (fontos) kak pred desetimi lejtami. Tak vidim, ka so te ženske že dugo lejt djedro vesi. Če baur vlačijo, če veški den držijo, če starce svetijo, če društvo „Za lepšo ves,, organizira kaj so one furt kreda tak pri deli kak s po-pejvanjom, « je povejdala Klara Fodor. Ejkstra je vozdignila delo mentorice Marije Rituper, stera iz Murske Sobote ojdi na vaje, probe k števanovskim ženskam že peto leto. Ona je nej samo dobra strokovnjakinja, liki dobra pajdašica tem ženskam, stere za toga volo majo eštje vekšo volau za delo v skupini. Ka je Mariji to velko veselje delati s ljudskimi pevkami, se je pokazalo, gda so na konci programa vkiiper popejvale vse tri skupine (beznovska, varaška pa števanovska). Tau so naleki naredle, vej pa vse tri vodi pa vči Marija. Na prireditvi so za desetletno delo števanovskim ženskam gratulejrali: župan občine Puconci, Ludvik Novak, občina in Slovenska manjšinska samouprava Števanovci, društva in kulturne skupine v Porabji. Skupina je dobila nagrado (peneze) od društva „Za lepšo ves,, od Državne slovenske samouprave pa od Slovenske zveze. M. Sukič Če prej popejvaš, lagvo ne misliš... Lejpa pesem je duplična molitev... Gvušno so poznale te pregovore tiste števanovske pa veričke ženske to, stere so pred desetimi lejtami ustanovile skupino ljudskih pevk, da bi ohranile in obranile tiste pesmi, stere so poznali pa popejvale Števanovcaj, na Verici pa v Andovcaj. Tau so bile Štjednjarska Rejza, Montiva Irenka, Rovatina Irenka, Bargauncina Boška, Šauštarin Magduš, Štotjin Iluš, Djergliska Ema. (Te zadnje tri eške zdaj to popejvajo pri skupini. ) Desetletno delo števanovski žensk se je svetilo 21. oktobra v domanjoj vesi na koncerti, na sterom so gorstaupile beznovske i monoštrske ljudske pevke, harmonikaš Laci Korpič z ženskim kvartetom. Krajši program so pripravili mlajši števanovske šaule to. Goste, med njimi generalnega konzula v Monoštri g. Zlatka Muršca, svetovalca slovenske vlade za manjšine g. Gezo Bačiča, predsednika Državne slovenske samouprave g. Martina Ropoša, je pozdravo predsednik Slovenske zveze Joži Hirnök. Delo skupine je notpokazala Klara Fodor, sekretarka zveže. »Ljudske pevke iz Števanovec so se v desetij lejtaj navčile mnaugo domanji pa prekmurski naut, vzadnjom časi pa štje svete cerkvene pesmi tii. S svojim bogatim repertoarom 2 IZZIVI, POVEZANI Z EVROPSKO UNIJO Pod tem naslovom je bil v 19. številki Porabja objavljen članek Ernesta Ružiča, pravzaprav pogovor z novim rektorjem sombotelske visoke šole dr. Karlom Gadanyijem. Vsekakor zanimiva so evropska razmišljanja novega rektorja in zamisli v zvezi z bodočnostjo ustanove. Moj komentar pa bo namenjen predvsem zadnjemu odstavku zapisa. Spoštovani kolega Ernest! Velikokrat sva debatirala o Porabju, o opuščanju slovenščine v javnih govornih položajih, o položaju slovenščine v porabskih narodnostnih šolah, o učiteljih... Velikokrat sva rekla kakšno besedo tudi o sombotelski slovenski katedri. Zato sta me v tvojem zapisu presenetila predvsem dva stavka, citiram: “O nalogi, o kateri se tokrat z novim rektorjem nisem pogovarjal, je tesnejše sodelovanje šole in slovenske katedre s Porabjem, tako z narodnostnimi šolami kakor z narodnostnimi organizacijami... Že dejstvo, da je sedanja raven narodnostnega pouka v Porabju prenizka in prispeva pretežni delež k asimilaciji Slovencev na Madžarskem, je lahko izziv za pogovor o kakovostnejšem sodelovanju” (pogovor med predstavniki porabskih Slovencev in slovenske katedre). Iz zapisa nekako razbiram, da vsebina teh stavkov naj ne bi bila v neposredni zvezi s sombotelsko slovensko katedro. Pravzaprav je problem, če si ne upamo na pravih mestih postaviti pravih vprašanj (ali smo preveč fini). Abstraktna razpravljanja besedo sodelovanje razvrednotijo. Seveda bi konkretno strokovno sodelovanje slovenske katedre s Porabjem npr. na pedagoškem področju (npr. stalna strokovna spopolnjevanja učiteljev, pomoč pri nastajanju novih učbenikov itd. ) bilo izjemno dobrodošlo in ga zelo podpiram, le da s strani katedre ni prišla nobena taka pobuda (no, mogoče bi pobuda morala iti v obratno smer). K temu pisanju pa me je spodbudil predvsem drugi citirani stavek, ki je v kontekstu zavajajoč in skoraj žaljiv; kolega Ernest, nakako si “pozabil” zapisati, da so namreč vsi ti učitelji, ki poučujejo na porabskih narodnostnih šolah slovenski jezik in po tvoje vzdržujejo to prenizko raven narodnostnega pouka ter prispevajo pretežni delež k asimilaciji Slovencev na Madžarskem, diplomanti sombotelske slovenske katedre! Naključni bralec tvojega članka namreč tega dejstva ne bi mogel razbrati. Lepo bi bilo, če bi se gospoda rektorja in obenem predstojnika slovenske katedre povprašalo kaj o tem. Nekoč sem zapisala, da je slovenska katedra “premalo slovenska, da bi lahko izobraževala in vzgajala SLOVENSKE učitelje”. Po tem zapisu se je name vsul plaz obtožb in obsodb, seveda indirektnih, a svojega mnenja še vedno ne morem spremeniti; lahko ga obrazložim in podkrepim (a ob drugi priložnosti)... Na fakulteti so nam ves čas govorili (posebej nekateri profesorji, npr. dr. Janko Kos, dr. Toporišič), da študij izoblikuje človeka, posebej študij maternega jezika; da to ni le pridobivanje nekega papirja, s katerim si zagotoviš materialno plat življenja, ampak ustvarjanje najgloblje, takorekoč ljubezenske, vezi z narodovimi koreninami; in naloga učiteljev je, da to ljubezen do materinščine prenašajo na svoje učence. Vse te nauke sem jemala zelo resno in bila prepričana, da je za učitelje v Porabju, kjer je slovenski narodnostni obstoj tako zelo ogrožen, to še bolj pomembno. Toda... Kakšni so deleži koga ali česa, ki prispevajo k asimilaciji porabskih Slovencev, bi prav tako lahko razpravljali v nedogled. Takorekoč ocena, da pretežni delež prispeva porabska šola, je malo smešna. Šola, kakršno imamo v Porabju, sicer za ohranjanje jezika naredi premalo, a pomislimo še na druge dejavnike: dokler šola za svoje narodnostno poslanstvo ne bo imela podpore pri star- ših učencev, bo sama sebi namen; dokler manjšina ne bo imela lastnega koncepta jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike, bo s slovenščino v Porabju šlo samo še navzdol. In vse to me izjemno žalosti. In dokler Slovenci v Porabju ne boste hoteli videti, da je trenutno problem narodnostnega obstoj a v vas samih, se ne bo moglo nič spremeniti na bolje. In dokler boste ob mojem pisanju le besni name, namesto da bi se malo zazrli vase, se tudi ne bo nič spremenilo. Z nikomer ne želim izkopavati bojne sekire, ampak želim, da bi se v zvezi z narodnostno problematiko na vseh nivojih začeli vsaj iskreno pogovarjati. In tudi iskreno pisati. Malo sem se oddaljila od teme, a ne bodite besni name. Tudi ti, kolega Ernest, ki si vedno pripravljen na konstruktiven dialog, ne bodi jezen. Bova še že kakšno rekla... Valerija Perger Petnajst let bralne značke v Porabju 15. oktobra sva se z gospo Valerijo Perger, višjo svetovalko za zamejsko šolstvo na Zavodu RS za šolstvo, OE Murska Sobota, podali v Porabje s posebnim namenom: oživili naj bi naš prvi poskus slovenske Bralne značke, ki se je tu zgodil pred petnajstimi leti. Zares smo 1986. leta uspeli in se srečah s funkcionarji in učitelji slovenskega jezika na narodnostnih osnovnih šolah na Gornjem Seniku, v Števanovcih in v Monoštru, kjer je stekel tudi pogovor. Kaj pogovor! Navdušenje za branje slovenskih knjig. Ne smemo pozabiti, da smo pri Zvezi prijateljev mladine v Murski Soboti začeli o Bralni znački med rojaki v Porabju razmišljati že leta 1983. Pisali smo pisma, vloge, vztrajali s svojim pedagoškim optimizmom in verjeli, da bomo uspeh. Knjižnice na teh šolah so bile dokaj dobro založene z otroš- kimi in mladinskimi knjigami. Za začetek smo prinesli še lepo število knjig s seboj, razkazovali pestre in živahne ilustracije, ki bi naj navdušile mlade bralce. Ker pa je bila Bralna značka le slovenska posebnost, smo si zadah nalogo, da najprej slovenskim učiteljem predstavimo njene cilje. Razumeli so in začelo se je naše sodelovanje. Priznati moram, da sta nam pri naših prizadevanjih uspešno pomagala Zavod za šolstvo iz Murske Sobote in okrajno vodstvo v Monoštru. Tudi danes se krepko naslanjamo na Zvezo Slovencev v Monoštru, uredništvo Porabja in Zavod RS za šolstvo, OE Murska Sobota. Skupaj smo presodili, da je naš slovenski spisek knjig za branje preobsežen in pretežak. Pretehtali smo, kako in kaj bi izpustih, da ne bi delovali zastrašujoče in namesto ljubezni do branja spodbudili kaj nas- protnega. Tudi za preverjanje prebranega smo svetovali sproščujoč in aktiven pogovor, ki naj otrokom dopušča lastno presojanje in bogati jezikovno izražanje. Kakor smo načrtovali, tako smo tudi uspeh. 1987. leta smo prvič podelili bralne značke. Bil je to svečan in prijeten dogodek, praznik za bralce in priznanje učiteljem. Od takrat je v Porabju Bralna značka doma in tudi že utrjena. Kot je bilo že omenjeno, sva se z gospo Valerijo Perger 15. oktobra letos zopet odpravili v Porabje. Učiteljem slovenskega jezika in knjižničarjem sva prinesli nekaj svežih zamisli, ki so jih sami še popestrili. Bhža se torej jubilejna podelitev, petnajsta obletnica. Ta naj izzveni posebej svečano, smo sklenili. Učitelji so predlagali, naj bo konec aprila 2002, ker sta zadnja dva meseca že preveč nabita z raznimi zadolžit- vami in delom in bi lahko svečanost zvodenela. Ljubezen do knjige se začne že doma, se nadaljuje v vrtcu in v šoh in se praviloma nikdar ne sklene. Ostane do konca življenja. Zato bo v Porabju treba pritegniti starše in širši krog ljudi, osvestiti, da je knjiga naša molčeča sopotnica, ki nas ne samo zabava, ampak nam izpopolni bralno tehniko, da smo sposobni brati in spremljati tudi druge medije. Preverjanje prebranega v sklopu Bralne značke naj bo lahkotno, zabavno, prijetno in daleč od šolskega. Zato izberimo tudi prijaznejši prostor, mu vdihnimo domačnost, glasbo, tudi kak prigrizek ne bo odveč. In tu upoštevamo bralčevo presojo o prebrani knjigi, ga usmerjamo in spodbujamo tudi polet v otroški ah mladostniški domišljiji. Naš ponedeljkov pogovor je potekal v delovnem in toplem vzdušju; najprej na Gornjem Seniku, nato pa v učilnici za slovenski jezik na gimnaziji v Monoštru so naju pričakale učiteljice in tudi slovenska dijakinja gimnazije. Predvsem sva bili veseh gospe Erike Glanz, ki je “naša” že od začetka, od rojstva Bralne značke v Porabju. Z veseljem skupaj pričakujemo ta “veliki dan”, petnajsto jubilejno značko. Bralci bodo z mentorji pripravili razstavo del naših avtorjev, katere si bodo za obisk izbrali sami. Obisk lahko popestri tudi mladinski ilustrator, klovnesa Eva ah nekdo pač, ki bo znal navdušiti, da bo značka dočakala še več, vsaj tako okroglih jubilejev. Še to! Značka je otrokom pomenila priznanje, ki je bilo vidno vsem in tudi zunaj. Morda bi spet pomislih na drobno lesketajočo stvarco, ki je zlasti mlajšim bralcem prinašala veliko veselje. Karolina Kolmanič Porabje, 1. novembra 2001 3 Papiri pripovejdajo Mrtvečine pesmi Ranč na vsisvecovo v roké dobile té novine. Na vsisvecovo. pa na düšen den. V té dnevaj se lidgé spominajo svoji pokojni, dejo na cintor. Zatok bi rada Zdaj nutpokazala edne knige, v Steraj je dosta „mrtvečini” pesmi. Knige nam je na pausado dala Marija Melczer ali Glauzarska Micka iz Slovenske vesi. Knige so napisane z rokauv. Zvüna na platnicaj leko štemo, ka „Etá knigá szá dosztájou Szlovenszke veszi Doncsecz Karolya, tyüpláná szo vleti 1897. ” Znautra na začetki piše, ka ,, Etá knigá szá zacsnau piszáti vu leti 1897, mejszecá rnáloga tvávna, dnéva 3. Veti knigaj teliko peszmi je liki 48 falatov. ” Na konci pa, ka,, Etá knigá szo dokoncsána vu leti 1897, rnejszacza velkoga travna szlegpioga dnéva. Naj bau Baugi na válo, na diko nam pagrejsnikom na düssnozvelicsanye. Eta kniga sze dosztajajo Szlovénsztya veszi hižsni lumaran 10. Doncsecz Károlya. esi sza ftegnejo zgibiti, morajo sza nazajpovemouti Doncsecz Károlya. Baugi na válo, na diko nam pa grejsnikom na düšno zvelicsanje. Amen. ” Od 48 pesmi je 14 mrtvečinih, drüge so vsefele cerkvene pesmi. Mrtvečine pesmi so spejvali kantorge doma par ižaj, gda so od mrtveca slobaud vzeli. Edna takša pesem iz Slovenske vesi je eta: ,, Den serditi hoče priti, i ves z ognjorn požgati, sveti David nam svedoči. Kakša jesen šče biti, gda že soudec hoče priti, vsakoga prav osouditi. Kak sé trebünte popinejo, mrtvi gori postanejo, na sodbo pot morejo. Vsaka stvar de dregetala, gdara bode stati mogla i soudeci odgovarjala. Naprej sé prinesejo one kni- ge, vu šteri se vsa najdejo od kec svejt osodjen bode. Gda de soudec sodoü, skrivna dela bode vido, nikomi nede odpüščao. Krou nezgovorene zmožno- sti, ki si zveličiteu vornika, prosimo te, da nas zveličaš. Spomeni sé Jezuš drügi, ka sam jaz zrok tvoje smrti. Trpiš. Smiluj se na to gledouč. Pravični soudec kaštige od- püsti, moje greje najprvi, na den soudnji pride. Ti si odpüsto Mariji, lotri i slišao na križi, vüpanje si pa dau meni. Moje prošnje nej so vrejdne ali ti činiš z milošče, da negorim vekiveka. Daj mi mesto med ovcami od bakov meti, odlauči, naj stojim s te dejsne strani. Gda osoudiš te nevörne na odjen vekivečne moke, s tebom v nebo pomoremo. Da bom vu tvojem blajženstvi živao, s svetimi Andjelmi slüžeči vekiveke tebi. Prosim zato ponizno, pazi na mojo skradnjo vöro i daj mi pozvanje večna Amen. Marija Kozar V Varaši nej völka rabuka bila 1956. leta je na Madžarskom revolucija vövdarila. Najbola trda je v Pešti vcujšlau pa v Győri. Ka kaj se je godilo v Monoštri, je Valerija Časar pitala Vilmoša Hanžeka, steri je nej dugo pred tistim prišo v Monošter. Delo je kak pedeluš (hišnik) na gimnaziji. »1956. leta je tau tü nej slobaudno bilau, ka bi trge ali štirge vtjüp stanili pa bi si pripovejdali. Zatoga volo, ka so se bojali, ka pa če kaj lagvoga ščemo naprajti, ka politiziramo. Tisto leto je že preveč žmetno šlau. Že sam čüjo eden keden prvi na pošti pa v banki, ka sam ge mogo iz šaule ojdti furton, ka vse nika pripravlajo, samo sam nej vedo, ka zakoj. Lüstvo se je trno taužilo, ka nika ščejo delati, liki tau nišče nej smo prajti, ka ka so vsepovsedi poslüšali (prisluškovali). 23. oktobra gnauk samo Zazrankoma v devetoj vöri smo čüli, ka ninder graubo popejvajo. Te smo vidli, ka pri židanoj fabriki se lüstvo vtjüper žene pa samo dejo naprej pa naprej. Vogrsko zastavo so nesli pa so vogrske naute popejvali. Tak so skaus Varaša šli, kak so 1. majuša delavci šegau meli, samo muzikantov nej bilau. Školnika pa dja smo dijake kumar nazaj zdržali, ka so steli vö z gimnazijo vujdti pa videti, ka se godi vanej. Pa smo jim prajli, ne idte nikam nej, ka pa če se kaj zgodi z vami. Med tejmi, ka so šli, so bili komuništardje tö, dosti mladine pa starcov. Poznati sam trno nej pozno nikoga, ka te nej davnik smo sé v Varaš spatjivali. Najoprvin so šli vcuj k zidini, gde je partija bila. Tau je paulek gimnazije bilau, od tistec so šli, gde je birov bijo, potistim so pa šli na policijo. Če so kaj ovak tü delali, ge sam tau nika nej vido, ka iz šolski oken se nika nej več vido. Depa nikše škeli so meli, če pükše ali pistole, tau sam nej vido. Od tistec so pa šli k rusoškim spomeniku Ge sam se tü zbojo, ka sam doma emo ženo pa štiri mlajše. Te za en malo smo mlajše iz šaule domau poslali pa mi smo se tü domau paškili k držini. Gda sam domau prišo, smo se gora zravnali pa smo čakali, ka baude. Tri dni vnoči pa vodnek gorzravnjani smo spali pa čakali, kak tadale. Tak sam pravo, če kaj baude, ka do strejlali kak v bojni, te vujdemo na Štajersko. Hvala Baugi, nika se je nej zgodilo. Tisti den, gda se je tau zgo- RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106, 6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do l4. vöre. 23. oktobra smo na Madžarskem praznovali 45. obletnico revolucije. leta 1956 ter 12. obletnico razglasitve Republike Madžarske. V Monoštru so se na obletnici spominjali 22. oktobra. Svečanost se je začela z ekumensko sveto mašo v baročni cerkvi. Proslave ob spomeniku herojev se je udeležilo več poslancev madžarskega parlamenta, med njimi Antal Rogan in Istvdn Bebes. Slavnostni govornik je bil Zsolt Nemeth, državni sekretar Ministrstva za zunanje zadeve. Foto: Csaba Toth Porabje, 1. novembra 2001 dilo, sta dva rusuška tanka tü prišla v Varaš. Eden se je pri policiji Stavo, drugi je pa pri fotbal igrišči stau. Kakšni sodacke so bili znautri, tau sam nej vido. « • Tisti den se je nika nej zgodilo, samo telko, ka so skauz Varaša šli pa popejvali? »Nej, čista nika nej. Nej so se bíli, nej so strejlali, nikoga so nej bantivali. Lüstvo se je pomalek raznok gnalo. Delat pa v šaulo so po tistim štiri dni nej šli, niške nej. Vsakši je samo radio poslüšo, ka se indrik godi. Ge sam tü poslüšo pa so prajli, ka je v Budimpešti velka bojna, ka so Rusi nutra Prišli. Mi smo tü tau čakali, ka k nam tü bojna pride. No, pa te gnauk so se tanki zbrisala ka so odišli pa je te mer grato. Tak sam rad grato, ka sam ženi pravo, vendar vse vredi baude pa don nede trbelo tanj avati rosag. V te dnevaj so zatok po Varaši ojdli z pükšami gora pa dola od ljudske straže (nemzetőrség) mladi. Nikoma so nika nej djali, samo so skrb meli nas. Avoške, ka so prejdnji komunštardje bili, so se spucali z Varaša, taprejk na Štajersko. Gda se je obrnaulo, ka so Rusi vse prejkvzeu, je dosta lüstva odskočilo. Ge sam pa tü austo v Varaši, lepau sam gora zrano štiri mlajše, sam vsakšomi rame zozido. Zdaj že mam 11 vnukov pa 3 pravnukov. Pa z ženauv lepau živeva toj v Monoštri. « Valerija Časar 4 Raj si spejvam, kak novine štem Tonija Kozara (Kodlinoga Tonina) iz Amerike že poznamo iz naši novin. Od tistoga mau, ka so v Ameriki teroristi napadnili New York, je nam tö večkrat piso. V tom zadnjom pisanji leko preštemo, s čim še on traušta v tej grdij časaj. »Gnesden, gda novine štemo ali teve gledamo, samo tou čüjemo, ka je že pa svejt vse razburkani gé pa ka eti cuj ide pa ka tam cuj ide. Tam so Afgani, eti so Aminge. Tam so talibani, eti so senatori. Tam so kecaške, eti so peckaške. Tam so kamenji pa blato, eti pa bejli praj. Tam so fligarje, eti je anthrax. Tam bombe lüčajo, eti bacile širijo. Gda jas tou Vidim, se tou vse nika vküp ne šika, te samo novine ta dejem ali teve vözakapčim. Najraj moje fude v roke vzemem pa te drugo vse pozabim, samo so mi tiste stare slovenske pesmi na pameti gé, stere sam gnok svejta tak rad popejvo. Skoro vsigdar mi na pamet pride edna posebna pesem, stero so mi moja babica, Soucama Roza spejvali, gda sam jas 7-8 let star bio pa sam tam pri njej slüžo. Ne mislim, ka je ta pesem poznana, ka je nej takša, ka bi jo podje na brgaj popevali po večeraj, liki babica so mi tak na skriuma spejvali, gda so dobre vole bili. Bila je edna pesmarca na Gorenjom Seniki, po imeni Šerina Veronika, stera je tak lepo na glas spejvala, gda je krave pasla po Siničinom gaji, ka sta dva krošla čüla njeni glas. Ali ranč je ona nej tou pesem popejvala. Naj se začnemo etak: 1. Denarin Bonci je djünca küpüvo kaj kaj kaj Denarin Bonci djünca küpüvo haj haj haj. 2. Ka boš pa ti z djüncom delo kaj kaj kaj ka boš pa ti z djüncom delo haj haj haj. 3. Z djüncom mo si cügeo vozo kaj kaj kaj z djüncom mo si cügeo vozo haj haj haj. 4. Ka boš pa ti z cüglom delo kaj kaj kaj ka boš pa ti z cüglom delo haj haj haj. 5. Z cüglom mo si törenj zido kaj kaj kaj s cüglom mo si torenj zido haj haj haj. 6. Zakoj boš ti torenj zido kaj kaj kaj zakaj boš ti torenj zido haj haj haj. 7. S tornjom mo si vraga strašo kaj kaj kaj s tomjom mo si vraga strašo haj haj haj. 8. Zakaj boš ti vraga strašo kaj kaj kaj zakaj boš ti vraga strašo haj haj haj. 9. Vrag je meni babo vkradno jaj jaj jaj vrag je meni babo vkradno jaj jaj jaj. Kak se mi vidi po toj pesmici, je pri Dinarnin Boncini tö vrajže cuj šlou, ali bole je vse ponimivno bilo, like ka gnesden štemo pa čüjemo. « Tom Kozar Ona je ške vidla forma Čukina Jolika z Gorenjoga Senika (že dugo žive v Budimpešti) je letos vleta od 21. juliuša do 13. augustuša bila na gledanji v Kanadi pa Ameriki. Bila je v New Yorki tö, tam (v Bronxi) živi njena sestra Ana. 8. augustuša so šli si malo Varaš pogled- nit. Svoj avto so pistili v garaži pod Word Trade Centrom. Od tistec so šli si poglednit kip svobode. Te je Jolika naredla te dva kejpa, stera nam je poslala po tragediji 11. Septembra. Gda sta se ta dva törma vküpzrüšila, je tisti torek cejlo nauč zvala se- stro v New Yorki, dapa samo srejdo pupudneva go je dobila. Te je zvejdla, ka so - vala Baugi - vsi zdravi. Zdravi fizično, dapa düša je trno boli. Kak je Ana pisala v pismi Joliki: »Mi tü žalüjemo svoje mrtvece pa ne vejmo, ka nas čaka«. Leko, ka samo ge ne razmejm Že ste se, mislim, vcuj vzeli k tome, ka ge vsigdar nikšo navolo mam z madžarsko televizijov. „Ka je že pa? ” bi stoj leko pito. Po nistarni večeraj na našom Tv 2, tak prauto večera so začnili eden program, steroga prevedano na našo rejč leko tak imenüjemo: „Povejte nut! ” Pa te, če sam si dobra zamerkala, na štiri mejstaj po rosagi so gor postavlane kamere pa tam stokoli, kakoli leko nut povej. Prva pa, ka bi od toga programa kaj povedli mi napamet pride tau, ka sam pred nistarnimi lejtami čüla, ka prej pri televizijoni eden minut 2 gezero forintov košta. Kelko je pa ta šuma gnes? Istina, ka se prej tau ne šte. Mi smo bogati rosag, pa si leko - če je nam vola - za norijo tü dopüstimo milijonke völüčati. Ka sé meni nikak ne vidi? „Povejte nut! ” program vodi edna televizijska zvejzda, stera je Sama puno norije. Pa te od večera do večera se glasi, vidi na kamen pa pravi lüdam: „Povejte nut! ” Pa te na tej štiri mestaj, gde so te kamere postavlene, lüdje rejsan gučijo nut. Tej edni samo tak nikšo nerazmejno zgodbo, tej drugi si pa „čobe” süčejo, tej tretji se povejmo na glavau postavijo, nistarni očij vöobračajo, no pa geste zadosta, steri v kamen) popejvlajo. No, etakšoga reda moji zobje, proteze tü, začnejo cviliti. Vse mi napameti odi. Najbole pa tau, ka te program šké takši biti, kak v zahodni rosagaj, gde televizije istino vsakšo norijo nut kažejo. Pa te zdaj leko stoj povej, ka sam ge zaostanjeno vej pa ta oddaja je ranč takša, kak je gnešnji svejt. Pa itak, ge „protestiram”! Mujs nam vse tak činiti kak v zahodni državaj? Televizija bi mejla, ma dosta druge dužnosti. Znauvič pa znauvič bi leko pokazala kulturne vrednote. Recimo, takše kulturne skupine, stere dugo-dugo lejt delajo pa samo senjajo pred kamen) pridti. Istina, ka je tau naloga državne televizije, ta televizija pa, stera te nauvi program ma, je komercialna. I. B. Porabje, 1. novembra 2001 5 Nejsam doma Gnesden dosta „vogrsko-slovenski” Merikanarov, steri so šestinpetdesetoga leta vöodišli v Meriko, pride dumau. Dje taši, steri na kratek čas, dje taši, steri na dukši, dje pa taši tü, steri cejlak domau pride. Tau leto so Šafami Pišti iz Andovec tö Prišli domau. Od njegvoga dugoga „potüvanja ” sva se pogučavala. - Zdaj ste oprvin dumau prišli ali ste že večrat doma bili? „Štirikrat sam že doma bijo. Zdaj sam samo na kratek čas prišo, na tri kedne. ” - Kak se vam tü v Andovci vidi? „Meni se tü bola vidi kak pa v Meriki. ” -Kelko ste stari bili, gda ste tü njali domovino? „Šestdvajsti lejt sam star bijo, gda je revolucija vövdarila pa sam prejk Austrije pobegno. Meni je nej bilau mujs titi, samo drügi so tü šli pa sam se te dja tü na paut vzejo. Vido sam, ka dosta lüstva tanjava rosag pa sam si mislo, ka tej zato nika vejo, leko ka še laguvejše baude, kak je bilau pa zato sam si dja te tü tak zmislo, ka odidem. Pa čüjo sam, ka tam vanej v Meriki zato baukše dé kak pri nas, bola na leki se človek goranajde, lakejšo je živlejnje. Zato sam pa üšo, naj vösprobam. “ -Kak ste prišli vö v Meriko? „Najprvin sam üšo na Rábafüzes, zato ka sam tam emo spoznane. Tiste dekle sam tam vse pozno. One so mi pomagale. Sodake so notra v künjo zvale, ena me je pa prejk granice sprvajala. Gda smo vcuj k granici Prišli, te mi je prajla: »Na, Zdaj te leko deš! « Te glas še Zdaj čüjem. Srce mi je nika vküpstisnilo. Vedo sam, če mejo prejkstaupim, več nikdar nemo vido svojo rojstno ves. ” • Gda ste prejk v Austrijo prišli, ka ste te delali? „Tam so me žandardja notra pelali v edno kasarnjo, gde sam eno vöro mogo čakati. Potistim so ma v Salzburg pelali, gde je merički lager bijo. ” - Kak dugo ste tam bili? »Vejndar devet mejsecov, dapa tau brž taodišlo, zato ka smo vö k pavrom delat ojdli. Zatau smo malo plačo dobili. Že prvin bi leko vö v Meriko odišo, samo ka sprvuga so samo tak nutpistili, če je stoj emo kakšno žlato ali spoznala v Meriki, steri je podpiso eden papir. Dja sam nej emo nikoga, zato sam samo sledkar leko üšo, gda so že vsakšoga vöpistili. ” - Kama ste se iz Salzburga pelali? »Na Dunaj (Bécs) smo šli z eroplanom. Jaj, če bi ti vido, kakšni eroplan je tisto bijo. Jaj, mati Boža v nebesa! Dva motora je samo emo pa nas je petdeset sejdlo znautra. Mislo sam si: »Meriko si Sto videti, dapa s tauga nika nede. Nej Meriko, nej nika drügo več ne’š vido! « Na tau eroplani je trzarilo vse. Mislo sam si, če gnauk na zamlau dola leko staupim, več nikdar ne bom se z eroplanom pelo. ” - Karto za eroplan ste vi mogli tjöjpiti? »Nej. Pa kak bi tjöjpo, nej sam emo dja pejnaz. Za šenki so nas pelali. Z Dunaja smo se pa na Irsko pelali, od tistec pa v Kanado. Iz Kanade so nas v New York pelali. Tam so nas na bus posadili pa so nas v Betlehem odpelali. Od tistoga mau živim tam. ” - Gda ste v New Yorki dola na zamlau staupili, nej ste si mislili na domovino pa na tisto, ka leko, ka več nikdar nete ojdli v Andovcaj? »Nej sam emo časa na tau broditi. Istino, zato bi lažo, če bi tau pravo, ka mi je nej na pamet prišlo. Tak so nas gnali, kak gda maro na odajo pelajo. Iz eroplana so nas dolagnali, na autobus pa gor. Tam smo si broditi dosta časa nej meli. ” - Ka ste delali brezi pejnez i Betlehema? »Nej sam bijo zato cejlak brezi pejnaz. Prvin, kak bi nas tapistili, vsakši je daubo dva dolara. ” - Kakšo vrejdnost sta te mejla dva dolara? „Dolar je dober bijo, liki tau baja bila, ka smo samo dva dobili. Telko je vrejden bijo, ka smo od gladi nej mrli, gda so nas tapistili kak ftiče vö iz klonje. ” -Kama ste šli? »Emo sam enga spoznanca, edno deklo iz Rábafüzesa, stera je z menov vred pobegnila. Njau so prvin vöpistili v Merko, zato sam pa njau gorpoisko. ” - Težko ste si delo najšli? „Ah, delo sam daubo. Samo kakšno!? Pure sam mogo klati. Na vöro sam daubo petdeset centov. Jaj, krepko delo je bilau. Vsigdar sam vküpzrejzane roke emo. Na srečo sam samo dva mejsaca delo tam. ” -Nej ste poznali jezika, nej ste znali gučati. Ka ste v slüžbi etak delali? »Tau nej tašo delo bilau, ka bi dosta gučati trbelo. Gnauk so nam pokazali, ka trbej delati pa vsakši den sam tau delo. Pure so tak raščale, ka tam vseedno bilau, če človek vedo gučati ali nej. Tau sam dugo nej lado, zato sam pa v edno fabriko üšo, gde so moški gvant šivali. Tü je že dosta buakše bilau. ” -Ka ste tam delali? »Dja sam vsigdar pejglo. Tü je že plača tü baukša bila, zato ka so po falataj plačüvali. Do penzije sam tü delo. ” - Ka vam je najbola špajsno bilau, gda ste vö v Meriko prišli? Jaj, vse je špajsno bilau. Tam je lüstvo cejlak ovak živelo, kak pri nas na Vogrskom. Kak če bi iz gauštje v Varaš prišo človek. ”., -Kakšno je bilau tau lüstvo, poštüvali so vas, steri ste se ta preselili? »Tam se lüstvo eden z drügim ne spravla. Tam je bola tašo »mrzlo« lüstvo. Saused drügomi sausadi ranč ime ne vej. ” - Tisti Slovenci, steri ste v Meriki, sé kaj srečate zato? »Dostakrat sé najdemo. Pau Betlehema je Slovencov pa Vaugrov. skur vsakši den se najdamo. V nedelo, gda k meši demo, te tü v edno cirkev demo. ” - Vi doma kak gučite? »Slovenski, Vogrski, ranč kak pride. Mlajši znajo pa vnuki tö. Vnuk Vogrski pa slovenski bola zna kak dja. ” - Kak tau, ka pri nas mlajši že samo malo znajo slovenski ali ranč nej. Vanej v Meriki vaši vnuki pa znajo? »Zato, ka so zvekšoga vsigdar z nami bili, mi pa doma samo slovenski pa Vogrski gučimo. Vam doma bi tü samo slovenski trbelo gučati pa bi te mlajši znali slovenski tö. Če bi steli ali nej. ” - Gde ste sé vi z ženauv srečali? Še tü na Vogrskom ali vanej v Meriki? »Dja sam njau na Vogrskom še nej pozno. Istino, ka je z Gorenjoga Senika pa itak sva se vanej srečala. Tistoga reda, gda smo vöodišli, te je še vsakšo soboto veselja bila v ednom kulturnom daumi. Tam smo se Slovenci vsigdar srečali. Pa tak sva se spoznala z ženauv. Pa te sva se oženila, šestdesetoga leta. Mam dva sina pa edno hčerko. ” - Gda ste oprvin domau prišli? „Šestdesetštrtoga sam prišo oprvin domau, bola brž, kak bi si mislo. ” - V tisti osmi lejtaj, ka ste vanej bili, dosta ste si mislili na domovino? „Nej bijo taši den, ka bi mi nej na pamet prišla domovina, moja žlata, moji spoznane!. ” - Če bi še gnauk petdesetšest pisali, pa bi vöodišli v Meriko? »Nej, gvüšno, ka nej. Ne moram prajti, ka bi mi lagvo šlau, dapa zato se tam človek itak tak čüti, ka je v tujini. ” - Dosta je takši, steri so se domau znositi. Vam je še tau nej prišlo na pamet? »Kaj nej. Samo mi že tö vanej mamo familijo, mlajše, vnüke. Mi že moramo tam ostati. ” K. Holec Porabje, 1. novembra 2001 6 OD SLOVENIJE... Varnostni ukrepi so zadostni Svet vlade za nacionalno varnost je na seji, ki jo je vodil premier Janez Drnovšek, razpravljal o mednarodnem terorizmu in z njim povezanimi nadnacionalnimi grožnjami. Člani sveta so ugotovili, da dosedanje ugotovitve pristojnih služb ne potrjujejo indikacij neposredne ogroženosti Slovenije, menili pa, da obstaja realna povečana grožnja za varnost države, saj si aktivno prizadeva za vstop v EU in NATO ter se vključuje v humanitarne akcije na rizičnih območjih in v nudenje podpore mednarodni skupnosti za preprečevanje terorizma. 10 let slovenskega potnega lista Ministrstvo za notranje zadeve je z osrednjo slovesnostjo v Cankarjevem domu obeležilo desetletnico izdajanja potnih listin. Ker so se v desetletnem obdobju v dosedanjih potnih listinah pokazale nekatere pomanjkljivosti, so s 1. marcem letos začeli izdajati nove potne listine, ki jih poleg tehnične izpopolnitve, usklajenosti s pravnim redom Evropske unije in mednarodnimi standardi, odlikuje tudi njihova oblikovna podoba. Sedanji (modri) potni listi bodo veljali do izteka njihove veljavnosti, vendar najdlje do 5. avgusta prihodnje leto. Potni list je vsekakor dragocen dokument, saj z njim slovenski državljani lahko potujejo v 78 držav brez vizuma (med drugim tudi v ZDA in Kanado). Odločni odgovor 2001 uspel Slovenska vojska je na vojaškem vadišču na Počku izvedla največjo vojaško vajo Slovenske vojske doslej - Odločni odgovor 2001. V spopadu modrih in rdečih so zmagali rdeči, med drugim pa so na vaji izvedli tudi več bojnih streljanj z minometi, havbicami, tanki in protioklepnimi raketnimi sistemi fagot in maljutka. Vaja, ki je plod desetmesečnega dela, je državo stala 7, 5 milijona tolarjev, v njej pa je sodelovalo 185 častnikov in 259 podčastnikov SV, 287 profesionalnih vojakov, 328 vojakov na služenju vojaškega roka in 138 pripadnikov vojne sestave. Davicin Laci Rad mam živino „O, dekla ne daj se za pavra, pri pavri se dela težko” - pravi edna lejpo slovenska pesem. Depa če rejsan se pri pavri težko dela, eške gnesden gestejo taši mladi, šteri gor na tau, ka v tri partije odijo delat, se za paverstvo dajo. Tak dela Laslo Dravec, po domanjom Davicin Laci na Gorenjom Seniki tö. Z njim sam se pogučavala, kak z ženov vret gazdüjeta doma. • Laci, ti si samo petdvajsti lejt star, depa ge tak vejm, ka tašo živino, stero po vasnicaj šegau majo držati, si ti že skor vse emo. Če stoj telko vse ma kauti sebe, tisti venak rad more meti živino. Tak je tau? Ja, tau sé je tak začnilo, ka gda sam eške v osnovno šaulo odo, v sedmi klas, te sam se že z zavcami začno spravlati. Zrankma sam bola rano mogo staniti, ka prva liki bi v šaulo üšo, sam je mogo spolagati. Gda sam pa s šaule prišo, te sam je pa mogo krmiti, depa meni se je tau fejs vidlo. ” • Gda si osnovno šaulo zgotovo, te si kak mladi pojep, venak že langat začno ojdti. Te si eške držo zavce, aj pa ti je že više prišlo? »Više mi tö prišlo. Pa te langanje bola naprej bilau, liki polagati. Istina, ka sam po osnovni šauli v Varaš üšo v šaulo. Te potistim sam tak Včasik rukivo, gda sam pa dojzristo, te sam se pa tak Včasik oženo. Tak ka na zavce sam več nej cajt emo. ” • Si pravo, ka gda si v sedmi klas odo, si že zavce držo. Kak je pa kaj prva bilau, gda so doma stariške svinja držati, tiste si te že tö rad emo? „Gda sam v šaulo odo, včiti sam sé trnok nej Sto, tak ka gda sam s šaule prišo, naj- prvo je tau bilau, ka kauli živine sam red djau, sam je spolago. Dobro vem, ka gda smo zabadali, vse mi je do djoja šlau. Mesar je vsikdar kričo z menov, ka zato neškejo svinje zginiti, ka je ge na telki šanalivam. Dačas, ka je svinja nej zginila, sam vsikdar v sobi mogo sejdeti. ” • Mele so tiste svinje, štere si ti baclau, kaše ime? So te baugale, gda si je zvau? „Baugale so me! Ge sam jim furt tašo ime dau, štera dekla se mi je vidla v šauli pa stero sam rad emo. ” • Ka sé je pa te zgodilo, če se je že tebi druga dekla vidla, depa doma pa eške varnau tista svinja bila? Te je že dvej ime mejla? »Dje, tašo je tö bilau. Depa tau zdaj vse ne morem vögučati, ka de žena tö stejla novine pa ger te nevola bau! ” • Po rukivanji si se včasik oženo. Ka pa potistom bilau, tesi eške itak rad emo živino, aj pa kak dva mladiva poročenca, samo sta enga-druga radiva mela? »Gda sam se oženo, te sam ženo tö rad emo. No, Zdaj go tö fejs rad mam! Te najprva sam eno kozo pripelo k rami. Te smo eške pri tašči (anyós) doma bili, ženi se je tö fejs vidlo, ka kozo mamo. Te sam že ge prauti furt več k rami noso, naslednje že sedem, osem koz bilau. Zrankma, prva liki bi üšo v Opel delat, sam je mogo spolagati, podogiti, ka sam mlade tö emo. ” • Pravo si, ka si koze tö dogiu. Tisto mlejko ste te pili? Pravijo, ka je kozjo mlejko fejs zdravo pa dobro? »Dosta mlejka sam spiu. Moja čerka je samo tri mejsece stara bila pa je že rada pila kozjo mlejko. Istina, ka Zdaj je pa ranč naaupek, ranč videti neške mlejko. ” • Ti, gda si mati biu, si spiu kozjo mlejko? „Nej, tau dobra znam, ka sam te nej Sto piti. Stariške so dostakrat tak naredili, ka v tisti glaž, gde je kravjo mlejko bilau, so kozjo nutvlejali, depa so me nej mogli zapelati, ka sam ge samo pardeno pa sam že znau, ka je kozjo. Zdaj, ka sam svoje koze emo, tisto mlejko sam spiu. Ne vejm, kak je tau. Vsikdar sam samo mlejčen rais pa tašo kaj Sto gesti. Zdaj, ka več nemam koze, mi fejs fali kozjo mlejko. Tau je tö čüdno, ka kozjo mesau sam samo tak zo, če sam nej ge mesara pa nej moja koza bila. Sam ne vejm, ka zaka, venak so se mi smilile. ” • Zakoj si se tak zbrodo, ka več neš koze držo? »Zdaj smo küpili en ram pa tam nega štale, tak ka bi je nin nej mogo meti. Zato sam se tak zbrodo, ka je odam. ” • Kak je pa z bikami bilau? „Gda smo bili v zarande, so ma nanje vzeli, ka naj küpim biké tö. Dačas, dačas so ma nagučavali ka sam dva bika tö pripelo. Tak sam je pripelo, ka žena ranč o tistoga nika nej znala. Naprej sam ji že gučo, ka pripelam, depa mi je nej dala valati. Gda sam je pa don pripelo, so se ji fejs vidli. Depa več dela so ji tö davali. No, ne povejm tau, ka je nej delala, ka varnau Porabje, 1. novembra 2001 7 tak polagala kak ge, samo je nej najbola rada bila. ” • Venak zato tö, ka dejte tö gé pri rami pa s tistim delo mejla pa te eške s tvojem „datetami” ka si v štali emo. Gvüšno, ka ji nej moglo vseeno biti. „Dje, tau je tak istina! Depa zatoga volo je eške hvala Baugi niše nevole pa svaje nej bilau, ka sam je küpo. Gda smo je pa odali, te so pa penazge dobro prišli. " • Kak si tau razmo, ka žena ranč nej znala, ka ti bike pripelaš k rami? „Ge sam ji vsikdar gučo, ka pripelam, depa una o toga ranč čüti nej stejla. En den sam si pa tak zbrodo, ka ge don küpim. Malo sam ji zlažo, ka dem delat, ge sam pa zmejs po bike üšo. Na Jáki sam je küpo. Taši lejpi črni so bili pa so samo štirideset kil meli. Tri mejsece sam je emo pa sam je gorskrmo, te smo je odali. Te so se že ženi tö fejs smilili, prej je Škoda odati, zato ka je una tö trnok rada mejla. Potistem sam več bike nej küpo, depa tau sam znau, ka brez živine nemo mogo biti, tak ka sam pravce küpo. Istina, ka z ženov sva se tak pogučala, ka samo dva küpimo, ka nama tisto dojde. Eno lejpo nedelo sam üšo pravce küpüvat, depa nej dva, liki štiri sam küpo. Žena, gda je vidla, me nej povalila. Sprvoga je malo brundivala, depa tak prauti se je vcüjvzele zdaj, ka pri rami dosta dela ge, je dobro, ka štiri mamo, ka mesau don nej trbej küpiti. ” • Če stoj vöpovej, ka bike ma, zvekšoga vsakšoma tau napamet pride, ka bik je divdji pa peja. Kakšni so bili tvoji? „Sprvoga, gda sam je küpo, te so samo tri kedne stari bili, te so eške merni bili. Gda so že vekši gratali, te so se že za istino čoligali. Taše tö bilau, ka neme tö zaodo, depa ge živino neškem biti, bola čedno sam na nji skričo, te so se zato zbodjali pa nevola nej bila zato. Čerka je te eške menša bila pa je trnok rada pri njima ojdla. Mi smo se zato fejs bodjali, ka Baug ne daj, ka bi jo brsnili, depa hvala Baugi, se nika nej zgodilo. " • Kaše imena so meli tej bikauvge? „Eden je biu Bandi drugi pa Matji. Sprvoga sta zato nej baugala, ka te sta eške mala bila, depa gda sta že vekša bila, te sta že razmeti” • Kak pa te bilau, gda sije mogo odati, varnau se ti tak milüvalo za njimi, kak te, gda si merni biu pa doma ste svinje mesarili? „Milüvalo se mi je fejs, depa ženi venak bola. Una najbola nej stejla, ka naj mamo, depa don una nej stejla, naj je odamo. Ge zato Vüpam, ka eške gda svejta mo leko emo bike. ” • Kak tau ladaš? V tri partije odiš delat, bilau, ka štiri partije ste delali v Opeli. Zdaj je že tö večer devet vöra pa ti si samo Zdaj zgotovo z delom. »Do tega mau eške ladam, tau samo zato delam, ka se mi vidi pa frajt mam cüj. ” • Kak je pa te gé, gda po njivaj trbej okapati, te zato ti tö deš pa okapaš, aj pa tau žena zvekšoga dela? „Okapanje je ženskino delo, name hrbet boli, ge tašo ne ladam delati. Ge taposadim pa vse, samo naj okapati nej trbej. Do tega mau osem njiv mam, depa če de Baug pomago pa mo eške tak lado, te bi eške en dvej rad cüjvzejo nin. ” • Ka ti kulak škeš biti, ka telko njiv maš? Ka če dobro vejm, Zdaj samo štiri svinje maš, no pa ednoga čüdnoga pujčka tö. Nej? Ja, tisti je vietnamski, z globkim červom. Te skor tak vögleda, kak divja svinja, Zdaj že nakraci mali tö baudejo, ka sam ga dau cüpistiti. Te mo pa eške več leko delo. Zaka telko njiv mam? Zato, ka če na ednoj njivi mi divje svinje vküper vdarijo kaj, kak se je Zdaj tö Zgodilo, depa vrag si znjim, na drugoj njivi don ostane. Včasik tak gé, ka človek Zaman dela. ” • Osem njiv maš že Zdaj. Gda zrankma gorstaneš te brodiš, ka na štero njivo boš üšo delat ali pa gnauk na eno letiš malo, gnauk na drugo? »Ge sam tak ge, ka že zvečer vözbrodim, ka na drugi den na štero njivo mo üšo delat. Taše ne delam, ka gnauk bi na ednoj njivi malo nika delo, gnauk na drugoj. Edna njiva naj gotova bau pa te Potistem pa druga pride nared. ” • Dosta njiv maš, te zdaj vsikdar foringaša moreš gorzeti, aj pa kak te njive ti delaš? „Že dvej leti sam foringaša nej gorzejo, ka smo küpili en mali traktor. Zdaj vse s tistim leko neredim pa te delam, gda je meni dobro pa nej te, gda bi mi povedali. Pa sam don nikoma nej dužen gé. ” • Če dobro vejm, gda si osnovno šaulo zgotovo, si za mesara Sto titi. Zaka si se don zbrodo pa si nej mesar grato? „Trije smo steli za mesara titi pa je samo eden grato mesar. Ge sam zato nazaj staupo, ka tam v Somboteli so nam po videoni kazali, kak živino kolejo pa te se mi je eške taše vse mililo. Te mi je že mati tö gučala, vej pa te don neš gé, če ranč gledati ne moreš. Depa ge sam eške zato premišlavo, če naj baudem ali nej. Potistem gnauk edno soboto je mati üšla kokauš mesarit. Ge sam ji pravo naj nja, Vejpa če mesar škem biti, don naj malo prva Probam. Rejsan sam se cüpripravo, mati kokauš prejkdala, te sam ji šinjek prejkvrezo. Depa ne vejm, ka se je moglo zgoditi, ge sam kokauš püsto. Te tam po cejlom ogradi lejtala, pa te sam si že tak za gvüšno zbrodo, ka ge gvüšno, ka nemo mesar gé. Zdaj, ka sam že malo starejši grato, Zdaj pa že vse zamesarim, koze, zavce. Venak sam že bola zrejli grato. ” Monika Dravec ... DO MADŽARSKE Grški zunanji minister na Madžarskem Grški zunanji minister Papan-dreu je na pogovorih s svojim madžarskim kolegom Janosem Martonyijem izjavil, da bo svoji vladi predlagal, naj takoj liberalizira trg delovne sile za delojemalce iz držav, ki čakajo na vstop v Evropsko unijo. Ge bi kabinet v Atenah predlog sprejel, bi se Grčija pridružila državam (Švedska, Nizozemska, Danska, Irska), ki v lastnih državah ne bodo uvedle večletnega prehodnega obdobja in prepovedi za delojemalce iz vzhodnoevropskih držav. Grčija, ki bo od leta 2003 predsedovala Evropski uniji, podpira vstop Madžarske v unijo. Vrh o zakonu o zamejskih Madžarih 25. in 26. oktobra so se v Budimpešti sestali predstavniki zamejskih madžarskih strank in organizacij ter madžarskih parlamentarnih strank. Na dnevnem redu je bil Zakon o statusu zamejskih Madžarov. Pogovarjali so se tudi o tem, kako so se odzvale vlade sosednjih držav na omenjeni zakon. Prireditve in programi • 26. oktobra so v Monoštru v gledališki dvorani predstavili gledališko igro o madžarskem kralju Beli III. Igro je napisala in postavila na oder profesorica madžarščine srednje šole v Monoštru. Igrali so dijaki šole, ki je poimenovana po omenjenem kralju, ki je ustanovil mesto Monošter. • 3. novembra bo imela Državna slovenska samouprava svoje zasedanje v Sombotelu. 10. novembra bo radio Ljubljana snemal v Šalamencih v občini Puconci. Ob tamkajšnjih skupinah bo v programu sodeloval tudi harmonikar Lati Korpič in ženski kvartet iz Porabja. • 10. novembra prireja Mestni kulturni center v Monoštru t. i. narodnostni gala program, na katerem bodo sodelovale madžarske, nemške in slovenske ljubiteljske kulturne skupine. Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13. 00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v četrtek, 8. novembra 2001. Ponovitevv soboto, 10. novembra, ob 11. 05, na 2. programu. Porabje, 1. novembra 2001 8 Aktivno porabska Erika Köleš, po domanjom Filipna Erika, je lerenca, Zdaj vči na srejdjoj poklicnoj šauli Béla III. v Varaši, v Monoštri. Tak čüti, ka prej od leta do leta je bola težko včiti, delo z mlajšimi je vsebola žmetno. Kak vidiš ti, stera že skur dvajsti lejt vaš, različna déco v različni šaulaj? - sam jo pitala. „Tau je rejsan tak. Na začetki, gda sam začnila včiti na osnovni šauli v županiji Tolna, so nas, lerence, školnike ške bola poštüvali, tak mlajši kak stariške. Mlajši so se venak tö bola radi včili. Gnesden nikak tak vidim, ka skor da bi meni briga bila, ka naj kaj znajo mlajši, uni se pa nika sprautoma včijo, depa tak, kak bi mi radi bili, tak itak nej. ” - Tak brodim, ka je vam z dijaki eštja bola težko. V osnovni šauli štja vejn mlajši bola baugajo, bola se dajo nagončati, pridobiti na včenje, kak steri so že starejši od 14 lejt. „Žau, steri v poklicno šaulo odijo, tisti te splošne predmete, kak materinski gezik, matematika, se skor nika neškejo včiti. Tisti, steri v Srejdnjo šaulo odijo, tisti zatok malo bola. Meni se tak vidi, ka bi vmau toga cajta mogli mlajši nut prevideti, ka je včenje za nji važno. Prve resne, prave izpite (vizsga) do meli, gda poklicne, srejdne šaule zgotovijo, zato bi venak leko čakali, ka bi se v poklicnoj pa srejdnjoj šauli že malo ovak mogli vcuj podati k včenjej. ” - Letos prej dosta mlajšov mate. Tjelko dijakov mate na poklicnoj pa tjelko v srejdnjoj šauli? „Vsevküper več kak 500 mlajšov mamo. Malo menja kak polovica je na poklicnoj, vekši tau pa v Srednjoj šauli. Depa struktura se je v zadnji lejtaj fejs spremenila. Tisti, steri v poklicno šaulo odijo, dvej leti se včijo splošne predmete (általános tantárgyak), v tretjom pa v štrtom klasi pa majo prakso tö. En keden so na praksi tam, gde vmau delo dobijo ali pa pri nas v šauli, drügi keden se pa včijo ništerni štiri, ništerni pa pet dnevov. - Ka za poklicov se leko pri vas vönavčijo mlajši? »Tau se tü spominja, menjava. Letos mamo tišlare, baugše, sabolice, strugarje (esztergályos) pa klučavničare (géplakatos). ” - V poklicno šaulo se bola takšni mlajši glasijo, steri srejdnje ali štja slabejše ocejne majo v osnovni šauli. Pauleg toga je z nijimi gvüšno bola težko, kak z najbaugšimi v srejdnjoj šauli. »Ge vsikdar tak pravim, ka mlajši so vrnau nej krivi toga, ka so. Nema vsakši gnako dosta pameti, zatoga volo nikoga ne moramo doj gledati. Meni se tak vidi, ka tisti, steri so gnes v poklicnoj šauli, so v prvom, drügom razredi, klasi osnovne šaule ostali vsikdar nin na konci. Te so pa vejn tak čütili, ka so oni ranč nej važni, fontoški pa potejn so se nika nej včili. Ge tak mislim, če je en človek priden (szorgalmas), če vrnau nej tak pameten, itak je telko vrejden, kak šterikoli, šteri kakšno diplomo ma. Tau, ka se nika ne včijo, tau dosta vzrokov ma. ” - Vam starištje pridejo na pomauč, vas podpirajo s tejm, ka svoje mlajše kaj napelavajo, nagončavajo na včenje? »Malo takšni je gnes naden. Znam, ka gda sam ge eške v šaulo odla, leko povejm, ka sam se pridno včila pa so mi stariške don furt gučali, ka sebi se včiš, nemo mi meli asek s toga, liki ti. Gnes na den pa tak Vidim, ka sir tak vöpride, ka je školnik kriv, če mlajši slabe ocene majo. Zvekšoga tašoga reda pridejo stariške, gda že vse vküpleti, gda že ne morejo naprej pa buknejo. Ovak pa trno malo takšni starišov je, šteri pravi, ka dejte nemaš ti istino, ka tisti školnicke so zato tam, naj tebe navčijo, nej pa zato, ka bi tebi kaj lagvoga djali. ” - Kakšne predmete včiš zdaj? »Ge vogrsko literaturo, Vogrski gezik pa slovenščino. ” - Tjelko mlajšov maš pri šlovenščini? Vejpa dober tau mlajšov porabski šaul se v vaši šauli vči tadale. Samo pitanje, tjelko se da na slovenski gezik nota napisati? »Tau name najbola boli. Vsakšo leto več kak deset mlajšov pride, steri so se osem lejt ali - Zdaj, gda že v vrtcaj tü včijo slovenski gezik -eške več kak osem lejt včili slovenski gezik. Prauti tomi se tü pa tam šteri glasi k slovenščini. No, letos štiri mam v prvom letniki, šteri so si za prvi gezik odebrau slovenski gezik. Oni so vsi na poklicnoj šauli, na srejdnjoj šauli nikoga nemam. V višji razredaj je pa eške üše. Samo tisti, šteri do trgauvci, bautuške, tisti so se namesto nemškoga gezika začnili včiti slovenski gezik. Na srejdnji šauli, se pravi na tistoj stopnji, gde do mlajši delali maturo (érettségi), eške itak enoga se nej mogla k slovenščini potegniti. ” - V porabski osnauvni šaulaj delate kakšno reklamo za slovenski gezik? Vej vam pa školnicke tej šaul tü gvüšno leko pomorejo nagončati mlajše pa pridobiti stariše za tau. »Tak, ka bi mi školnicke tavö odli na šaule, tau eške nej bilau. Liki mamo te informativne dneve pa mamo pismene reklame. Leko povejm, ka naš ravnatelj s tejmi šaulami dobre stike ma. Tisti cajt, gda se mlajši nut dajo spisati v šaulo, te dobijo tiste papire, gde morajo gor napisati tau tö, kakšni gezik do sé včiu. Vala Baugi, na našoj šauli je slovenski gezik kak narodnostni pa nej kak tuji gezik, v prvi vrsti. Tak, ka vsakši zna, ka se leko vči slovenski gezik. ” - Ka brodiš, kak smo prišli do toga, ka se nateltja neštjejo včiti svoj materni gezik? Dja samgvüšna, ka so pri tejm nej sami mlajši krivi, za tejm stojijo starištje. Vej pa ta generacija starišov štja rejsan v krvi mora meti svojo narodnost. »Tau je duga paut bila. Če tak fejs prejk premislimo, te so rejsan bila takšna lejta, ka se nej zajšlo včiti slovenščino. Dapa že več kak pred desetimi lejtami se je fejs vse spremenilo. Več niške nikomi nej hrano, ka bi se slovenščino včiu. Štokoli, šteri je emo maturo, je leko üšo se tadale včit v Slovenijo. Tistoga časa, gda sam ge začnila včiti slovenščino na gimnaziji v Monoštri, so že meli takšno možnost, ka bi leko šli na srejdno šaulo tö, tau ške itak tü vala. Ge mislim, ka so se stariške tistoga cajta tak fejs vkraj obrnauli, gda so tak čütili, ka mlajši nemajo nikšne možnosti, ka bi se v srejdni šaulaj tadale leko včiu svoj materni gezik. Liki tau, ka tak fejs so se vkraj obmauli, tau pa itak ne razmejm. Moram povedati, ka mojiva dva tö Baug vej ka ne vejta slovensko, tau sam pa ge kriva. Dapa ge sam na začetki tam doj med Vaugri živela, vogrskoga moža mam. Tau tü istina, ka me on ma prejk najbola za toga volo, Zakoj mlajši ne gočijo dobra slovensko. Depa če bi na Gorenjom Seniki živeli, ge ne dam valati, ka bi se tau tak pripelo. Ge doma z mojo mamov pa s svojimi starimi starišami vsikdar slovenski gučim. Ne vejm, kak bi mi vöprišlo, če bi začnila z Porabje, 1. novembra 2001 9 Slovenka v Varaši njimi Vogrski gučati. Mislim, ka je tau v dosti mejstaj tak gé. Če pa stariške pa stari stariške slovenski gučijo, te se pa mlajši tö leko navčijo. ” - Letos ste tabor meli v Sloveniji ranč zatok, najmlajši bola dobijo volo za slovensko rejč. Kak se vam je pošikalo? „Rejsan smo tak prišli do toga tabora, ka smo premišlavali, kak bi leko bola privlačno naprajli slovenščino. Smo mislili, če mo je pelali malo v Slovenijo, gde se malo zabavajo, malo so na počitnicaj tö pa don so v Slovenskoj okaulici, te venak eške tiste tö leko nazaj dobimo, šteri so se v osnovni šauli včili materni gezik, Zdaj se pa neškejo. V tabori so se mlajši trno fajn čütili. Gde je fejs mujs bilau, tam so slovenski gučali, liki med seov nej. Ge se toga trno bojim, ka tau tak več nede, kak tistoga cajta, gda smo mi mladi bili, kašnekoli djilejše smo meli, smo slovenski gučali. Če bi bar sami sebi kakoli leko sprosili po bautaj, če bi se med seov malo pogučavali pa bi že lejpo bilau. Ne čakam, ka do Zdaj včasin romane začnili šteti, če novine preštejo pa njim nede trbelo pomagati, te že dobra bau. ” - Večkrat si omejnila drüdje slöjžbe ali županije, gde si delala, živela. Gde ta pa kak si živela? „Ge sam se oženila 1981. leta. Mauž mi je z Dombóvára. Tistoga cajta, gda sam ške dekla bila, smo ojdli tadoj v Dombóvár pa Dalmand kukarco vreje trgat ali kak smo mi pravli cimereznivat pa tam sam spoznala moža. Gda sva se vküp oženila, sam ge üšla v Dombóvár. Te sam ške na pedagoško visoko šaulo ojdla. Gda sam zgotovila tretjo leto te šaule, te sam si slüžbo iskala, v vesi Dalmandi sam dobila. Tam sam začnila Vogrski gezik včiti pa sam zadvečerka delala. Za dvej leti smo šli v ves Gödre, tau je v županiji Baranya. Tam sam začnila včiti Vogrski gezik, rusuški gezik, tehniko pa skur vse. No pa te 1986. leta smo nazaj Prišli v Monošter. Te sam najprvin v dijaškom daumi bila, na gimnaziji sam pa začnila včiti slovenščino. Prvo leto kak fakultativni predmet. Nikak tistoga cajta smo dobili lektorja iz Slovenije, šteri naj bi pomago slovenskim lerencam pa školnikom pri deli. Pa te müva dva sva začnila premišlavati, kak bi bilau dobra, če bi naši mlajši s slovenščine tö delali mantra. Dugo lejt je trpelo, ka smo si z ministrstvom pisma pošilati. Prvo mantra se pa don nej ge delala, ka sam te rodila. 1992. leta so prvi mlajši meli maturo. Oni so se že na gimnaziji redno včili slovenski gezik, istino, ka samo na keden tri vöre, depa tisto je tak bilau, kak je v velki knigaj doj napisano. ” - Kak tau, ka ste dola prišli v Varaš? Ja, tau je ena žmetna zgodba zame, ka 88. leta sprtolejt je moj brat mrau. Te se je že vidlo, ka ata je tü nikši betežen. Depa nejsmo brodili tak na lagvo, kak se je te v decembre zgodilo, ka je te ata tü mrau. Te smo tak mislili, baugše bau, če mo malo bola skrajej. Brata žena je tü sama ostala, dva maliva deteta pa na pau gotova iža. Ata pa mama bi sama tü nej ladala, ka te sta eške krave mela pa sta ške dosta njiv delala. No, pa tak sé nam vidlo, ka tüj bola falimo, kak bi tam falili. Te smo se vleti domau spakivali. ” - Kak se počütite tü doma? Vejndar je zatok tau tisti pravi daum v Porabji, nej gde si bila na Vogrskom? „Ge sam zato takša ge, ka se gdekoli gor najdem. Lagvo mi nej bilau tam doj tö nej. Depa istina, ka dostakrat praviva z možaum, če bi tü začnila, bi dosta lažej bilau vse, bi že dostavse kaj takšnoga ta pozabili, ka se ške gnes na den mantramo. Pa tau, ka meni tam tisti osem lejt vsikdar falilo, ka slovenščino sam se včila pa don sam nej mejla gde go nücati. Tau sam pa nikdar nej Čütila, kak večkart čüjem, ka bi me pauleg moje narodnosti stoj doj gledo. Moji kolegi so sir ponosni bili, ka je med njimi ena takšna, štera takši materni gezik ma, od šteroga so do tistogamau skur ranč nika nej znali. ” - Dosta vse si prejk üšla pa si štja med tejm več šaul vözopodla tü. Gde pa ka? „Najprvim sam začnila na Pedagoški visoki šauli v Somboteli slovenščino pa madžarščino. Tisto sam zgotovila 1984. leta. Gda sam prišla nazaj v Varaš pa sam začnila delati na gimnaziji, te sam pa začnila študirali madžarski gezik pa literaturo na univerzi v Pécsi. Tak leko povejm, ka sam od 1994. leta lerenca za Srejdnje šaule. ” - Zdaj se te ranč čüla, ka se pá nika napelavaš včiti. Ka pa bau tau? „Eške ne vejm, če s toga kaj baude. Enga cajta sam včila na Visoki šauli v Somboteli pa tam so me fejs nagučavali ka naj napravim doktorat. Lani sam se glasila pa so me gorvzeli, samo ka gda bi se mogla nut spisati, sam vrnau mejla zdravstvene probleme, sam mejla operacijo. Ne vejm, zdaj me dosti nagučavajo, naj začnem. Volau bi mejla, samo malo sam že stara. ” - Baug naj ti da srečo k tomi! Mislim, ka nej starost, litji bola čas, ka je problem. Vej pa ti maš dvej funkciji tü, stere, če redno štješ obredili, ti zavole časa vkraj vzemejo. Kak članica Slovenske manjšinske samouprave Slovenska ves-Monošter, kak leko pomagaš Varaške pa slovenčarske Slovence? „Če rejsan, ka se ge ne držini v Slovenskoj vesi, don vse vküper delamo, ka tam v Slovenskoj vesi mamo. Kakoli gnes na den človek deta, vse s peznazi de, penaze pa baug Vej, ka dosta ne dobimo. Če rejsan, ka nas podpira, pomaga s pejnazi varaška samouprava pa od Državne slovenske samouprave tü dobimo nika, depa ka programov mamo, na vse don ne dojda. Tak, ka natečaje pišemo, programe vküp postavlemo, organiziramo programe, proračune delamo, vse ka trbej. Programe pa v Slovenskoj vesi rejsan dostafele mamo. ” - Kak članica mestnoga sveta v Varaša, ka leko dejaš za nas Slovence? Tebe stoj der opita kaj o Slovencih, ka delamo, kakšne probleme mamo. Ali maš takšne prilike, gde leko napraviš kaj za nas? »Leko povejm, ka nej trnok. Depa tau je takšno delo, ka me nikdar niške nika ranč nej proso ali če so me pa prosili, tisto je pa bilau v zvezi s Slovensko manjšinske samoupravo. Ka tak konkretno za cejle Varaške Slovence de, tau pa ne moram povedati. Tau meni tü dostakrat žmetno spadnilo, ka tü pa tam sam čüla, ka so meli kakšne pogovore o Slovencaj ali kakšno mednarodno srečanje, takšnoga reda so name furt „tak lepau” pozabili. ” -Konkretno vejš prajti peldo na tau, naj vejmo na koj brodiš? »Dostakrat je prišla kakšna delegacija pauleg stikov med Slovenci pa Vaugri, gda je bilau pogučavale ali z žüpanom ali s samoupravov. Ali če so na slovenskom Generalnom konzulati meli kašne pogovore. Takšnoga reda so se od mena vsikdar spozabiti. No, nej, ge se ne trucam. Depa tak dostakrat mi žmetno spadnilo, ka zakoj sam ge te tam, kak svetnica za slovensko manjšino. ” -Kak te poslöšam, ti vcejlak pravico dam. Drüdji bi tü nej brodo ovak, če bi emo takšno funkcijo. Vej te je pa ške naša zveza predlagala, nagočavala, naj se zglasiš na volitve. Vöjpajmo, ka se po tejm vsi bola spaumnimo, enoga drügoga opozorimo, steri delamo za Slovence. Zdaj, gda sva prejk šle skur cejloga tvojoga živlenja, te lepau prosim štja malo nota pokaži svojo držino tü. »Buma, že edendvajsü lejt sva z možaum vküper, poznava sé pa sedemdvajsti lejt. Enga več kak dvajsti lejt staroga pa enga devet lejt staroga sina mava. Razlika je velka med njima. Vala Baugi, ka sva zdaj nej sama. Mali nama ške itak dosta deta da, vse ga briga, vseposedik zna vcuj gučati. Tak ka sva Zdaj tak, kak gda bi mladiva ženca bila. Mauž je gozdar. V Trauščaj sva si zozidala ram. Delo vsikdar geste, kaulik rama tü furt mava delo. Vsikdar sva mela flanco tö. Gračenek tö velkoga mamo. Ram je tö velki. Ge bi zato dosta več rada štejla knjige, samo nemam zavole dosta časa. Furt nika geste, nikdar se mi ne vnauža nika nej. Tau, ka bi mi dugi čas biu, se ške nej zgodilo z meov. ” K. Fodor Porabje, 1. novembra 2001 10 „Vsikšoma vsikšoga trbej poštüvati... “ ... je povedla mlada ženska iz Števanovec, stera s svojim možom pa z malim sinom žive v ednoj velkoj držini. Gnesden je tak, ka mladi več ne živejo s starišami, s starcami, vsakši se tere na svoje. Mlada generacija, deca več ne guči nej našo porabsko narečje pa nej knjižno slovenščino. So pa izjeme (kivételek) tö. Tau sam Čütila, preživela te dni v Števanovci pri Trnjarini, gde v ednoj rami štiri generacije živejo vküper. Vsevküper osem lidi. Prababica je stara 83 lejt, pravnukinja pa 2 leti. Že dugo sam mislila k tauj držini pridti zatok, ka s te držine sam maloga, 6 lejt staroga Adama Domitera na svoje vüje čüla v našom varaškom slovenskom radioni, ka on lepau zna slovenski. Gda smo začnili malo pripovejdati, je v rami bio mali Adam pa njegva mati Gyöngyi. Fejst sta se včila edno slovensko pesem, ka je malomi v vrtci vzgojiteljica gor dala. Pa čüjem: »Poleg polja žabja mlaka, Sredi mlake žaba kvaka, kvak, kvak, kvak, rega, rega, rega kvak, kvak, kvak. ” - Adam zna slovenski? Sto njega vči na materin jezik - pitam mamo. „Mi doma, za volo več generacij dosta gučimo slovenski. Etak pa Adam vse razmej po našom. V vrtci se pa vči knjižno slovenščino pa me je tau za volo toga, ka doma tü gučimo slovenski, nej velka težava. ” - Praviš, ka več generacija žive vküper v hiši. Kelko je vas pa sto so vse tau? »Štiri generacije Živemo vküper v rami. Moja babica, po imeni Trnjarina Marica so 83 lejt stari. Moja mati Irena Nemeš je 57 lejt stara. Jas pa moj mauž Karči Do- miter pa naja mali Adam. Z nami žive eške edna mlada držina, moj brat Emo pa njegva žena Monika pa njija mala (h)či, 2 leti stara Martina. No tau je etak 8 lüdi pa štiri generacije. Ešče mam edno sestro, Marijane, stera je tüj v vesi oženjana pa žive pri možej. Žau, moj dejdi pa moj Oča več ne živeta. ” Kak si etak pripovejdava, pomaleg - eden za drugim - pridejo domau drugi člani držine tü. Irena, iz druge generacije, staupi v ram pa prinese grauzdje pa mi ponüja. Dobro je. »Naši mladi so vsi v slüžbi, etak pa za nji, za male, za cejlo držino mam kaj delati, ” si sede. »Ge sam več kak 30 lejt delala v židanoj fabriki, tkalka sam bila, ka je nej leko delo bilau. Zdaj pa doma z materjov, ka je mogauče, delave. Moja mati kakoli ka so 83 lejt stari, oni kosijo, svinje krmijo, vse ka sé najde kauleg rama, obredijo. Samo naj eške dugo med nami pa zdravi baudejo. ” - Zvün držine kama deš, si malopočivaštü? »Baugi vala, si leko dopüsti, ka malo es pa ta včasin dem. Mam ednoga prijateli pa sva nej dugo bila na izleti. Gda sam se na edno paut pripravlali je moja čij, Gyöngyi tak djaukala, ka je tau nej zapovedati. Moram povedati, ka mi je tau dobra spadnilo. Tak mislim, ka me radi majo, se bojijo zame. Etak človek rad žive. ” - Lepu je bilau čüti, kak si za mater. Tak si za cejlo velko držino tü? - se obrnem k Gyöngyini. »Tak. Depa naj nišče ne misli, ka se mi v rami ne svadimo, ne korimo. Po mojom je tau normalno. Starejši, stari lüdje si ovak premišlavajo kak mi mladi. Etak pa že samo za toga volo leko konflikt nastane. Depa lübezen eden do drugoga, poštanje je vsigdar krepšo. Po kratkoj svaji je brž vse vreda. Tau je tak, ka vsikšoma vsikšoga trbej, eden za vse pa vsi za ednoga. Pa tau se mi sploj vidi, ka mali Adam pa mojga brata mala Martina zatok znata slovenski, ka so naše »matere« z njima. Deca je vsigdar pod nogami Starejšim, etak se navčijo svojo materno rejč. ” Zdaj je staupo v ram Erno, Gyöngyina brat pa je ranč vrastvo prineso svojmi šogori, Karčini zatok, ka sije pri deli malo rokau tazožago. Nej dugo po tistim je vstopila mala Martina z mamo Moniko, ki je Vogrinka. - Irena, istina, ka velki ram mate, depa če tak vzemamo tau so štiri držine. Vsakši ma svojo mesto, stero je samo njegovo? »Vsakši ma svojo sobo. Künja, kopalnica, špajz je pa vtjüper. Pa Pogledni, kak smo pripravlam na zimo. (Opira špajz, gde je puno vsega) Vse poštüjemo, ka nam naša zemla da. Nej je potrejbno za vse v bauto leteli. Dosta-dosta si leko prikvartejramo z delom, z nut vtalanjom. ” Zdaj sta pa prababica pa Karči tü prišla pa je etak cejla držina vküper. - Marica, vaši so lepau gučali od vas. Pravli so, ka prej vi - kakoli ste stari 83 lejt - ešče vse delate. Kosite, svinje krmite pa vse, ka sé na zemlej, kaulag rama da. Pa so te ešče prej tej pravnuki tü najbole z vami. Istina je tau? »Tak je. Delati trbej pa je tau meni veselje. Naše starosti lüdje smo na zemlau navčiti, na živino, tau je naša radost. Tej mali? Baug moj! Napona so mi pod nogami zatok, ka je rada mam pa si trno dosta pripovejdamo. Nej samo Adam, liki mala Martina že tü zna slovenski. Vsigdar mi krči: »Baba, poj! Baba, ka je? « Pa za toga volo se mi srce segrejva, sploj je rada mam. ” - Karči, vidim, ka si si rokau poškodovau. Velka je navola? »Nej tak velka, depa v motorsko žago sam segno pa mi je malo lanc prst »vövdjo”. Moja slüžba je v lesej, pri gozdnom gospodarski delam, napona lejs podpino, vküp spravimo na odajo. Tak računam, ka s tejm ne ostanem doma, zdaj do pri nas svetki pa te po tistim mo delat. Ne moreš doma v zrak gledati. ” -Emo, ti vogrsko ženo maš Kak sé ona čüti tüj pri vas, kak tau trpi, ka največkrat si slovenski zgučavate? „Nikša navola je nej. Ona sé je že dosta navčila, gučati nej, liki razmej pa vse. ” - Gyöngyi, ti vsakšo leto Odiš na slovenski bal, ka ga Slovenska zveza drži. Letos sam pa že lrenko tü tam vidla. Vidi se vam te bal? »Za mene je te bal vsakšo leto lejpi dogodek, ” pravi Gyöngyi. »Rada deva z možom zatok, ka smo med Slovenci, ka čüjemo lejpo slovensko muziko. Po mojem je pa tau tak, ka bi najbole rada te bila, če bi na te bal rejsan samo slovenski lüdje šli. Na ednom-ednom bali pa Vidim, ka takši se tü vcuj pritisnejo, steri ovak tüj pa tam se eške nam caunajo. Te pa dosti takši Slovencov ne dobi Vstopnice, ki bi radi tam bili. No, tau je nej moja odgovornost pa delo, depa dobra, če do organizatori po tejm eške bole skrb meli na tau. Tak vejm, ka je tau nej léko. ” Poslovim se. Mali Adam svojo kozo - sploj rad ma živino pa so ma že drugo kozo küpili - bauža pa mi zbogom pravi. I. Barber En tau velke držine na števanovskoj trgatvi Falo: I. B. Porabje, 1. novembra 2001 11 Ne vejm Živela je gnauk edna dekla ali žena, ranč ne vejm, zato ka težko bi vedo prajti, kelko lejt je stara bila. Če sam go audalič gledo, te je tak vögledala kak edna stara baba. Če skrajej prišla, te žena bila, dapa če ji je človek v oči pogledno, te sé je vidlo, ka ona še nej tak stara, kak vögleda. od dosta dela pa od trplejnja je že püklavo üšla. Roke, gda je üšla tak püklavo, so ji visele, kak če bi kaj težkoga nesla. Gvanta nej mejla, samo edno alo, ka je vleti, Vzimi na sebi mejla. Zvekšuga vsigdar bausa ojdla, samo pozimi je mejla na nogej stare, velke črejvle. Vlase je na kratko mejla dolazrejzano kak moški. Zaka je telko mogla trpeti, ne vejm, greja je vejndrik samo telko mejla, kak gda se je naraudili Ona je od živlejnja pet lejt dobila, nej več, pet lejt, gda je tak leko živela kak človek. Pet lejt je stara bila, gda je njena mati mrla. Od tistoga mau je drügo nej čakalo na njau, samo mantrale pa trplejnje. Tak se je zvala ka Rejzi, dapa tau nej razmejla, zato ka gda ji je mati mrla, je svojo ime že rejdko čüla. Naura, Vdardjani klüknjana, tak go je tista žena zvala, stera se je potistim spakivala k njim, gda je Rejzina mati mrla. Ta žena je Rejzina od zazranka do večera samo gnala. Eden minut nej njala, kabisi malo dola leko vsela. Drügi mlajši so se še špilali, gda je ona že krave mogla pasti. Gda je malo vekša gratala, te go je že na njivo pa v gauštjo poslala delat. Pri rami je pa tak bila kak eden lapec ali še tak nej, zato ka eden lapec več poštenja emo kak ona. Djesti drugo nej dobila, samo süji krü, pa če kaj na rejdki leko vkradnila v tjünji. Dapa tau je rejdko bilau, zato ka notra v ram so jo nej pistili. Vanej v štali je spala, dapa ona se je s tejm nej brigala. Dočas je spala, dočas je mir mejla. V sejnji je vsigdar z materdjov bila. Tašuga reda je vankiš Zazrankoma vsigdar mokri bijo. Osam ali devet lejt star sam bijo tistoga časa. Bilau je tak, ka nej dalač eden od drügoga sva z Rejzinom krave pasla. Tašuga reda je čas brž taodišo, zato ka sva pripovejdala. Če pa nej, te sam pa poslüšo, kak popejva. Doma sam dostakrat čüjo, ka jo šanalivajo, kelko mora delati pa ka je vsigdar lačna, zato ka ne dobi djesti. Dja pa, kak so mlajši, sam jo Večkrat spitavo: »Rejzi, ka si za obed djejla? « »Pa ka, ka? Makova dödala, « je prajla vsigdar ali pa tau ka „sütemény”. V vesi go je vsakši malo za nauro gledo, depa nej bila naura, samo tak so go goraranila Zato pa kak koli lačna bila, ona nikdar nej vöovadila ali prosila. Drügo si je vözbrodila. Dostakrat prejk priletela k nam v rokej s slivami, grüškami, ka je ranč te zrejlilo, na pragi stanila pa čakala. Ona nej prosila, ona je za djesti vsigdar nika prinesla. Ka koli je dobila, tisto brž v žepko zaklačila pa že odletela, nej ka bi doma zvedli. Bilau tak, ka že drügo nej najšla konca oktobra, te gnila grüške prinesla. Dja sam te še tau nej razmo, zaka trbej nam gnile grüške, ka leko s tejmi dela. Doma sam zaman spitavo, nej so mi ovadili. Gnauk novembra, gda sam sam doma bijo, Rejzi pá prejk prišla k nam. V rokej edno malo titjef držala. Na pragi stanila pa tijo pravite: »Prinesla sam vam titjef za pečti. « »Nej trbej mena nišo titjef, « pravim. Rejzi samo gledala pa si je brodila, ka naj Zdaj dela. »Sploj dobra je ta titjef, « pravi pa go dola na prag deja. »Vej name ne znauriš kak stariše, « si mislim pa titjef ji nazaj v rokau dejam. »Nesi go domau, nam go nej trbej, « pravim še gnauk. Rejzi na tau nika nej pravla, samo gledala proti staula, gde je krü bijo pa niše klobasi. Pomalek se obrnaula, titjef pod pazdja vzela pa domau üšla. Gda so starišje domau prišli, dja sam veselo pripovejdo, kak sam vözdelo z Rejzinom. Oni so na tau nika nej prajli, nej sam vedo, ka zaka. »Vej pa dob sam naredo, « sam si mislo, »te pa zaka me ne povalo? « Za eden keden, gda je saused prejk k nam prišo, od njega sam čüjo, kak je Rejzi betežna. »Vej dugo že nede vlejkla, če dva, tri dni, več nej. Srmaki tak baukše baude, če mrdje. Če bi nej bili sausedje, te bi že od gladi davnik mrla, « pravijo Štufi. »Kelkokrat je prinesla sadje ali kaj drügo, da smo ji dali djesti. Tašoga reda sam ji žepke vsigdar naklačo, naj djej, sirauta. « Gda sam dja tau čüjo, mi je vse lagvo bilau, nej sam daubo sape. »Za mene volo mora mrejti, « sam si mislo. »Ka naj zdaj delam? Zaka sam tisto tifjef nazaj poslo, Zaka sam ji nej dau djesti? « Tau se mi je v glavej mejšalo edan za drügim. Ka naj delam, ka naj delam? Te mi je gnauk samo na pamat prišlo, ka v hladilniki so klobasi. Brž naužic pa edan falat sam dolavrezo. V žepko sam je zaklačo pa sam že bejžo k Rejzi. Gda sam pri postelji stau, sam že vedo, ka je zdaj že tjesnau. V žepko sam segno pa z rokauv sam klobasi samo moždjijo. Še za tau sam nej emo batrivnost, ka bi ji pravo: »Rejzi, tau sam tebi prineso! « Dugo cajta sam tak mislo, ka sé je tau zavolo mena tak zgaudilo. Zdaj že vejm, ka nej, depa Zdaj mi pa tau odi na pamati, ka bi delo, če bi te telko star bijo kak Zdaj. Ali če bi se tau zdaj zgaudilo, leko ka bi ranč nika vpamet nej zejo? Ne vejm. K. H. llustradja: M. Kozar Moj konjiček Ko sem bila majhna deklica, sta mi starša vsak dan brala pred spanjem lepe pravljice in zgodbice. Zato sem tako vzljubila književnost. Če imam prosti čas, zelo rada berem. Ker se tudi rada ukvarjam z zgodovino, rada berem zgodovinske knjige in romane. Moj najljubši roman je Nesrečniki Victorja Hugoja. Všeč mi je zato, ker ima tudi zgodovinsko dogajanje in na koncu dobri ljudje dobijo svojo nagrado. Glavna oseba je Jean Valjan, ki je bil revež in ni imel denarja za hrano. Zato je kradel kruh. Ujeli so ga in so ga obsodili na 15 let zapora. Ko se je osvobodil, je stanoval pri nekem duhovniku. Rad bi se vrnil domov, ampak spet ni imel denarja, zato je duhovniku ukradel srebro. Duhovnik je zvedel, ampak ko so prišli žandarji, je povedal, da je srebro podaril Valjarni. Valjan je razmišljal o tem in potem je postal pravi človek. Veliko je delal in postal bogat, ampak vedno je pomagal revežem. Dal je graditi šole in lekarno ter vzgojil revno deklico, Cosetto, kot svojo hčerko. Čeprav jejaver, vodja žandarjev, zvedel, da je Valjan bil že v zaporu, se mu je posrečilo razjasniti razmere. Leta 1832 je bila revolucija v Parizu. Tu sta se spoznala Cosette in mladi revolucionar Marius. Po revoluciji sta se poročila in sta srečno živela. Na žalost, v četrtem razredu nimam preveč prostega časa, ker se moram pripravljati na maturo in na jezikovni izpit. Vseeno upam, da mi ostane malo časa tudi za branje. Etelka Dončec Gimnazija Monošter Porabje, 1. novembra 2001 Poti do Boga V soboto, 13. oktobra, smo se odpelali v županije Zala, v ves Homokkomárom, gde vsakši mejsec 13. majo štacije, molbe, sv. meše s prosecijo in cejlonočno virostovanje. Naš mladi župnik, g. Ferenc Merkli so nam pred kakšnim mejsecom vöoznanili, ka če stoj ške iti, naj se pri njij zglasi. Vernike so organizirali v Sakalovcaj, na Dolenjom pa Gorenjom Seniki. V nedelo Popodneva smo se pelali v te kraj, šteri je dobre dvej vöre daleč od nas. V petoj vöri so se začnile štacije, v pau sedmoj sv. meša, po meši prosecija z oltarski svestvom. Nesli so kip (szobor) Fatimske matere bože tö. Dvakrat smo šli okoli cerkve z gorečimi svejčami. Množica lüstva, stari, mladina pa dosti dece. Tak se mi je vidlo, ka je Skoro moški več bilo. V pau enajsti se je začnila enouma molba in potem v pau dvanajsti pa sv. meša in potem virostovanje do zranka. Po proseciji so nam oznanili iz štere vesi, krajov smo prišli romarge. S pajdašico sve štele preko štiridesetpet vasic iz vsej koncov Madžarske, iz Romunije sekelj- ski Madžari, iz Švedske (Štokholma) so tö prišli. Cerkev je iz 1777. leta, enkrat je dojzgorela te so jo izseljenci, steri živejo v Nemčiji, nazaj postavili. V njej so frančiškani. V tom lejpom, tihom, mirnom kraji se počütiš nika ležejši, te nika ne boli, ne mantra, pozabiš na vsakdanešne težave. Po padci komunistov leta 1990 so tü nastavili Katoličansko drüštvo osem blaženosti. Po cejlom svejti že imajo 75 taki hiš, gde se skrbijo za siromake, za na cesti živoče otroke, za betežnike na domi ali v špitalaj, psihiatrijaj, karitativno pomoč da- jo HIV okuženim (fertőzöttek), širijo evangelizacijo. V Homokkomáromi je celo leto odprejta iža za dühovne vaje. Organizirajo za mladim) verouk, da bi še bolj sprejeli krščanske vöro, vüpanje in lübezen do Boga in ljudi. V »šaulo lübezni« čakajo takšo mladino, šteri bi osem mesecov prebivali, molila delali in se pripravlali na živlensko paut, da bi ležej opravlali delo, ka je čaka v vsakdanešnjem živlenji. Če koga zanima té Družinski center, se mora prva zglasili in vsakšoga srčno sprejmejo. Naslov: Nyolc Boldogság Katoli- kus Közösség (8777 Homokkomárom, Ady utca 2. ) Naša paut v Homokkomárom je bila čüdovito lepa. Cerkev je na samem tihem kraji, gde se rejsan malo leko človek odpočine in moli. Škoda, ka smo te kraj samo Zdaj spoznali s pomočjo našoga župniki Bog plati gospaudi Merklina ka nas je pelau in pokazo te lejpi tau sveta. Vüpamo, da mo še Večkrat šli virostüvat Bogi in Mariji na časi. V imeni romarov: Vera Gašpar O ti zmožni Bože, düši daj mir večni, svetlost vekivečna naj njoj svejti v noči. (Svete pesmi) Orehova torta (Orejova torta) Diótorto 10 djajec, 17 dkgpracukra (sladkorja v prahu), 20 dkg kristalnoga cukra, 1 vanilinoga cukra, 17 dkg küsamletoga oreja, 2 in pau žlic prezlina (pšeničnega zdroba), 20 dkg zmauča, edno tablo čokolade, malo žira, mele. Žučake od 7 djajec na penasto vküpzmejšamo s 17 dkg pracukrom, 1 vanilinijim cukrom. Cüdejemo küsamlete oreje pa od 7 djajec na trdo gorvdardjene beljake. Na slejdnje pa eške dvej pa pau žlici prezline. V tortovoj formi spečemo. Formo z žirom namažemo in z melov posipamo. Da je testau mrzlo, na tri tale vrejžemo in napunimo. Tri cejle djajce z 20 dkg kristalni cukrom nad sapo (gőz) na trdo gorvdarimo. Da se rasladi, cüzmejšamo 20 dkg zmauče in edno tablico čokolade. S tem namažemo torto znautra in vrkar. Vrkar na polonje strte oreje dejemo gor. Dober tek! Hilda Čabai Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.