1119
GLOSE  IN KOMENTARJI
PISMO  UREDNIŠTVU
Dragi tovariš urednik,
Nimam navade spuščati se v javno polemiko znanstvenega ali kulturnega življenja — nasprotnika navadno ne prepričaš o svojem stališču, somišljeniku pa tvoje izjave niso neposredno potrebne. Boljše je konstruktivno delo na problemih. Toda kot človek, ki se deloma še pečam z literarno kritiko in ki sem sam nekoč izdal zbirko pesmi, pripadajoč usodni generaciji, ki je prebila zaprta vrata in sodelovala pri osvoboditvi slovenskega naroda v narodnoosvobodilni vojni, naj si dovolim izjemo in dovoli mi jo tudi Ti. Izraziti hočem nekaj svojih pomislekov ob kritiki Vitala Klabusa, ki jo je objavila »Revija 57« na pesniško zbirko Ceneta Vipotnika, in — to moram povedati že kar na začetku — to kritiko in njeno objavo mislim tudi odkloniti.
Psihologija uči, da se pretirana stališča — domišljavost, zaverovanost vase, samodopadajenje. vzvišenost nad okolico — navadno izražajo v negativnih sodbah. In da so v liku mladostnika take težnje še posebno izrazite. v kolikor prihaja do situacij, v katerih so zanje tla ugodna. Seveda pa tak pojav ni omejen le na mladostno psiho; opazovati ga je mogoče v vseh življenjskih dobah v osebnem in tudi javnem življenju. Klabusova kritika je tipičen primer take »negativne sodbe«. Zanimiva je po svoji psihološki pogojenosti, v ostalem pa zelo skromna in, kar se tiče razumevanja poezije in celo samega poskusa, vživeti se vanjo, zares nepomemibna in nebogljena. Tako
rekoč od prve do zadnje besede je apriorna in deklarativna, ponekod učenja-karsko vzvišena, drugod spet občutno vulgarna. Prav tista nesreča se ji je primerila, ki bi se je morala kritika najbolj izogibati, da je namreč prekosila samo sebe v zanikavanju in je postala zanikavanje zanikavanja, kritika lastne kritike. Prišla je v mejno situacijo- Tako se ni mogla uspešno spoprijeti s poezijo, ki je Centaver z božansko lepim in grozljivim obrazom hkrati, neulovljiv, neoprijemljiv Proteus, ki se ntinadoma uresniči v nadvse precizni in absolutno popolni obliki poustvarjene nature. Tu se zlivata človekovo bistvo in bivanje v tako skladno celoto, da se zdi, da je dialektično nasprotje, ki ga ugotavlja filozofija, v umetnosti že apriorno rešeno. Seveda je to samo videz in šele neka nenavadna sinteza umetniške oblike, motiva in ideje bi mogla postati izhodišče za take fenomene višje stopnje. Tudi umetnost je navadno še ujeta v igro teze in antiteze, v videz, v pojavnost.
S tem hočem reči, kako zapletena so vprašanja poezije in posebej lirike in kako nehvaležne so naloge kritikov. Klabus za vse to kakor da nima posluha. V liriki ne vidi Centavra, kvečjemu pohlevnega konjička, ki ga lahko kritik drži na svojih zamršenih vajetih. In vendar je poezija Ceneta Vipotnika prav zaradi neke svoje zelo dragocene lastnosti — namreč težnje po precizni in umirjeni podobi —¦ laže razumljiva, kakor bi bila kaka hermetična poezija najnovejše dobe. Od eksprersionizma se je slovenska lirika v tridesetih letih začela naglo odmikati in to odmikanje je doseglo svoj skrajni realistični rob s Klopčičevo zbirko. Nekateri drugi pesniki so se pod vplivom poezije Baude-laira, Valeryja in drugih Francozov sicer tudi poslovili od ekspresionistične poetike, a na docela »preprosti« realizem Klopčiča niso pristali. Tako so se formirale štiri pesniške osebnosti, ki so za stanje slovenske poezije tik pred vojno tako značilne: od starejših Anton Vodnik — še najbolj blizu ekspresionizmu in Rilkeju — in Božo Vodušek, od mlajših Cene Vipotnik iu Jože Udovič. Od tod izvira Vipotnikova forma. Vsebina pa je ipri Vipotniku zanesljivo in pretresljivo zrcalo časa, ne »mrliški naturalizem«, kot misli Klabus, temveč silna prizadetost in groza pred nečim, kar se z vso neubranljivostjo pojavlja pred družbo in človekom, pred slovenskim narodom in njegovim pesnikom. Toda pesmi, kakor so »Rakek 1940«, »Bedna pesem«, »Reka ponikalnica«, iS tem, da so pretresljivi simboli časa, ne izražajo samo njegove stiske, ampak tudi vero in upanje. Kajti »zamolklo žene v mraku ozimina«. Zelo redki so v naši liriki tudi intimni, toipli toni, s katerimi se pesnik rešuje IZ vsesplošnega potopa grozot vojne. Nenavaden je njegov upor proti zatiranju, za kar najde zaveznike pri kozmičnih silah. Iz mračne predvojne poezije sevajo zdaj v tem drugem delu bliskavice nove luči, omamne, vseodrešujoče svobode, kakor Florestanova vizija. Tudi v tretjem delu žene pesnika njegov ukaz v novih situacijah življenja, da se dalje izpoveduje in to izpovednost oblikuje v vedno novih podobah. »Ukaz je tak, da nikdar ne počije perut vzletavajočega duha.« In kar Klabus navaja kot omledno, baročno in po njegovem neokusno podobo, navajam ponovno kot mogočno, zares prvinsko in zares slovensko prapodobo:
Angela strašnega udarijo peruti in večnosti zazevne silna lesa —
Ne bi se spuščal dalje v analizo Vipotnikove poezije, ker so o njej že govorili in bodo gotovo še govorili obširneje drugi. Ne mislim ji tudi pisati slavospevov. Morda bi res bilo prav,  če bi se  pesnik  spoprijel s svobodnim
1120
verzom kakega Lorce, ki je zdaj tako v modi pri poklicanih in nepoklicanih. Toda kdo bo predpisoval pesniku, kako naj poje! Tako početje bi bilo n&smi-selno. Pesnikov talent je lahko samemu sebi največji sovražnik, lahko pa je tudi čarodejno zdravilo, ki mu pomaga kot Feniksu zmeraj znova vstati z grmade, ki si jo sam zgradi. Eckermann pa najbrž res ni razumel docela Goethejeve izjave o Byronu, da  »mora biti človek  zmeraj  znova  razdejan«.
Vsekakor mi boš potrdil, dragi tovariš urednik, da čutiš v mojem načinu obravnave kontrast Klabusovemu. Klabus je očividno brez občutka in smisla za višje organizirane forme duha, kakršna je tudi poezija. Ker je to njegova osebna stvar, bi bilo do tod vse v redu. Njegova »kritika« bi bila nezanimiva za naše konkretno kulturno stanje. In midva bi lahko rekla kot Dante in Vergil ob izgubljencih v prvih, začetnih krogih pekla: Non ragionam di lor, ma guarda e passa. Toda ta pekel sega po mojem globlje in nekje globlje proti dnu se razkrivajo težji grehi. Način Klabusovega pisanja namreč ni domišljav samo v nekakšnem akademskem smislu, ampak je docela neaka-demsko aroganten in v svojem tonu skrajno nekulturen. Kako si zamišlja krog »Revije 57« in posebej njeno uredništvo svoje poslanstvo kritične, a vendar humanistične generacije, če dopušča v svoji reviji tako alienacijo humanizma? Kakšna je tista perspektiva slovenske kulture, ki potrebuje takih načinov, da se bo uveljavila, in ki nam jo revija v svojih esejih dokaj odločno vsiljuje? Nasprotje med izjavami in dejstvi je preveč očitno, da bi moglo biti neodgovorno in slučajno. Na vsak način je potrebno, da iz našega kulturnega življenja tak način obravnavanja resnih problemov čimprej izgine. Prepričan sem, da se z njim celotna »kritična generacija« ne strinja, želeti pa bi tudi bilo, da bi ga odklanjala katerakoli stilna ali tudi drugačna skupina. Govekarski način pisanja je še toliko bolj čuden, če ga uporabljajo mladi ljudje. Mladosti je mogoče vse odpustiti. V njeni zavidanja vredni enostavnosti pogledov tiče sijajne obljube in nad njo sije zvezda ustvarjanja še v povsem novem ognju, nemogoče pa je vsiliti mladosti — mladost, če jo je že razjedla aroganca. cinizem in mržnja. Upam vendarle, da je pisanje Vitala Klabusa bolj poza kot izraz premišljene in izdelane duhovne podobe. Vsekakor pa objektivna odgovornost in krivda uredništva »Revije 57« ostane.
Majhno pripombo imam še ob koncu! Lastim si moralno pravico, da krog »Revije 57« ne odkloni površno mojega protesta, ker je gotovo, da skušam razumeti nove pojave v slovenski literaturi in da skušam v umetnosti zmeraj najti in doživeti njen neortodoksni, neulovljivi »nekaj«. To pa bi konec koncev morali delati mi vsi.
Ljubljana, 7. novembra 1957.
Lepo T^ pozdravlja,  dragi  tovariš  urednik,
Tvoj stari
Jože  Kastelic
71    Naša sodobnost
1121