B. Baebler: Tujka.                                            411
ljudi s svojim izvežbanim umom, ki so ga celo prijatelji včasi dolžili sofistike — „smejoč se ljudem in jokajoč zase". Kajti tudi temu tako discipliniranemu človeku ni prizanašala moderna skepsa. Takrat je grajal obrede in govoril za svobodo osebnosti: „Nikogar na zemlji si ne jemlji za sodnika razen sebe, tudi svetnika ne!" A skoro nato se je zopet pogrezal v ogromni živelj svojega naroda in skušal samo to čutiti, samo to želeti, verovati, upati in ljubiti kakor narod njegov. Sebe je daroval narodu . . .
Slavjanofilstvo že dolgo ne živi več, pač pa je še vedno živ njegov klic po prebuji duha in misli. Živel je v šestdesetih letih v prosvetnih pozitivistih, v sedemdesetih v subjektivistnih narodnikih, v devetdesetih v marksistih in živi v sodobnih novoidealistih. Pred neukim narodom se nihče več ne klanja, pač pa se nadaljuje od slavjanofilov započeto proučevanje naroda, ne v znamenju nacionalnega hvalisanja, ampak v svrho najhitrejše in najudobnejše raz-prostranitve vseobče kulture. Nazaj v cerkev hite tudi dandanes plašni, upehani in trudni. A tudi mož, stoječ sam in v svobodi, se povzdiguje nad materijo, iščoč Boga, seveda danes ne več v skupinski vesti, ampak na sledovih svoje lastne misli, tam v višinah, kjer ta nebeška hčerka omaga in se tako blagodejno čuti bližina in dih božanstva .  . .
V Moskvi, dne 11. aprila 1904.
Dr. Ivan Prijatelj.
Tujka.
j^ako si krasno, dekle tuje,       Neznano vse ti je — seveda...
vse mesto gleda za teboj;      Dovoli, da te vodim jaz!
kako oči so tvoje lepe,           Kaj ? Ni ti všeč? Zakaj obračaš
kako je lep obrazek tvoj!       od mene krasni svoj obraz?
A ulice so ti neznane,            No, kdo zato bi ti zameril —
neznane so ti hiše te,             navade svoje pač imaš,
neznano mesto ti je naše,      in tujka ti si v našem mestu — neznani v njem so ti ljudje,  šeg naših lepih ne poznaš . . .
B. Baebler.