Silva Mežnarič :
BOSANCI, A KUDA IDU SLOVENCI NEDELJOM
Krt, Ljubljana 1986
(pogovor med sociologijo in družbenim)
Težko je sličice stripa ubesediti in zadržati naboj sporočila, kajti simbioza besed in
sličic postane le niz besed . Vendar poskusimo . Gre za znane mini stripe "Diareja". Prva
sličica : Diareja v vlogi demonstranta kriči "Dol apartheid" . Druga sličica : ista figura kriči
"Dol koroški 7. člen" . Tretja sličica : še vedno ista figura kriči "Dol rasizem" . Četrta
sličica
: že ustaljeni figuri se pridruži nova, vsa začudena nad spremenjeno pozo prve,
ki ji zabrusi "Marš, Bosanc" .
Predvidevam, da se jih bo kar nekaj namrdnilo nad takšnim uvodom zapisa, ki naj
bi imel namen posamične presoje strokovnega sociološkega teksta
. Toda knjiga Silve
MEŽNARIČ, ki ima naslov BOSANCI -
A kuda idu Slovenci nedeljom (izšla v skupni
založbi Knjižnice revolucionarne teorije v Ljubljani in Filip Višnjič iz Beograda leta
1986), ni navadna sociološka knjiga. Ni strokovna knjiga, ki smo jih vajeni kot oblike
sporočanja sociologov strokovni in ne- strokovni javnosti; ni knjiga, ki bi jo prelistali in
rekli: no, ja, nova varianta na znano temo . Kajti, če je že tema, ali v strogem . strokovnem
jeziku predmet raziskave, znana, potem je njena obdelava ne-znana. In verjetno kot
zmes obojega, predmeta in načina obdelave ter predstavitve, takšne narave, ko nekateri
vzhičeno ploskajo, drugi rečejo "spet ena svinjarija", tretji je ne razumejo
. . .
Takšen jezik kot prevajalnik svoje presoje si dovoljujem zato, ker ta knjiga (naj jo
poosebim) vpeljuje in vzpostavlja nekaj, česar kot sociologi -
strokovnjaki nismo najbolj
vajeni. To je pogovor med teorijo in prakso - praktično zavestjo ter s tem odprtje
komunikacijskega kanala do vsakega bralca, ki lahko vzpostavi povsem svojski dialog z
njo. Skratka, poišče v njej samega sebe . Strokovnjaki bi temu rekli, da mu omogoča
angažirano branje .
Druga izhodiščna točka, ki jo je potrebno upoštevati, je priklic v spomin reakcij
velikega dela slovenske javnosti ob filmu Filipa Robar Dorina "Ovni in mamuti". Veliko
je bilo zgroženih in to svojo grozo so tudi javno razglašali v smislu "svinjarije" .
Mimogrede, avtorica je pri filmu sodelovala kot strokovna svetovalka. Kot vemo, je bil
film na festivalu v Manheimu celo nagrajen, v Sloveniji pa je kmalu izginil
s sporeda .
Tretja izhodiščna točka je moja osebna izkušnja z gastarbeiterstvom; ne kot akterja,
temveč kot opazovalke, anketarke v nekaj zahodno-nemških mestih leta 1974 (v okviru
raziskave Slovenci v Nemčiji) . Tedaj je slovenska politika in sploh javnost besnela nad
nemškim izganjanjem ne-nemškega (naftna in sploh gospodarska kriza) . Natanko deset
let kasneje se je situacija nacionalne in etnične ogroženosti ponovila na skrajnem robu
Srednje Evrope, v Sloveniji v stilu "Marš, Bosanc!" .
Ves ta material je potrebno pristaviti na avtoričin "zidarski oder", ker zgradbe, ki jo
gradi, ni mogoče dojemati in presojati le kot ali predvsem kot sociološke zgradbe,
temveč kot zgradbo, kjer sta enakovredna dela tako sociološki kot družbeni del, kot
teorija in praksa, ki drug drugega utemeljujeta in podpirata. Pomen družbene dimenzije
se z leti ni zmanjšal, temveč se je celo povečal . To dokazujejo nekatere reakcije, ki jih
poznam
. Kaj so mi povedali nekateri prijatelji : po tej knjigi sem začel čisto drugače
gledati na Bosance
. Kaj so rekli Bosanci: bolan, gospa, dobro ti je to . V kaj še vedno ta
knjiga zadira, zaradi česar jo je vredno ponovno prebrati tudi po letu 1986? V slovenski
Uhrangst pred vsem, kar je bizantinskega . Pa nal je ta pra-strah izražen s psovko "marš,
Bosanc" ali pa kultiviran v moralni stiski intelektualca zaradi kulturnega loma, ki naj bi
ga bosanski imigrant doživljal, ko sev Sloveniji -z robom Srednje Evrope- sreča z njemu
tujo kulturo, navadami, običaji, ker opravlja dela z najnižjih klinov lestvice slovenskega
družbenega prestiža (kljub temu da ima primerjalno višjo izobrazbo). Knjiga vse te
147

strahove postavi na tla dejstev, jih razruši in postavlja pred Slovence drugačne izzive
:
naj vendar pogledajo čez svoj plot
.
Ne trdim, daje dialoško branje med sociološko in družbeno noto knjige edini način
branja, njenega razumevanja in presoje; vendar pa je to način mojega branja in presoje
.
Zato lahko na kratko opredelim svoj pristop k vzpostavljanju mojega dialoga s to knjigo
v smislu, da "ne-običajnim knjigam pritiče tudi ne-običajno ubesedenje presoje" .
Mozaik knjige je sestavljen iz šestih parov mozaičnih kamenčkov ; vsak par sestavlja
to, kar imamo navado strokovno imenovati teoretična izhodišča in njihova preveritev v
empiričnem gradivu in iz ustrezajočega intervjuja
. Ti so bili opravljeni v Bosanski
Krajini in v Sloveniji; med "adaptiranimi" imigranti in v bosanskih družinah, katerih člani
so delovno emigrirali v Slovenijo. Tako se pred bralcem vseskozi razgrinjata dve
razsežnosti migriranja : na eni strani kot predmet raziskovanja različnih strokovnih
disciplin in na drugi strani kot dojemanje akterjev tega procesa samega, brez katerih
tudi predmeta strokovne analne ne bi bilo. Skratka, gre za stalno soočanje dveh
dojemanj
: tistih, ki so zunaj procesa in morajo zaradi strokovne etike imeti do njega
določeno distanco in tistih, ki so znotraj njega, ki ga živijo, ki so njegovi nosilci
.
Kakšen zidarski oder si je avtorica zgradila? Teoretična izhodišča so zgrajena na
izkušnjah migracijske teorije v svetu, "na presoji repertoarja sodobnih metod sociologije
v svetu" in sicer zato, da bi avtorica "našla kakšno oporišče za orientacijo k svetu
posameznikovega vsakdana"
. V metodološkem in teoretičnem oziru je to pomenilo
korak "od strukturalno funkcionalnih metod k čim bolj popolni informaciji o migrantu
v procesu migracij in migriranja"
. Toda kam? V preseganje metodoloških pristopov, v
katerih posameznik izgubi svojo dušo in postane "znak" na lestvici, delček vrednosti v
modaliteti
; v preseganje metod, po katerih je "človek človeku antropomorfizem", kot
navaja Adorna.
Ta svoj teoretični in metodološki iz-zvin je avtorica opravila s konceptom
strukturacije in praktične zavesti ter s praktičnim posegom prek multiplega pristopa -
"multisite/multimethod" . Temeljni princip uporabe multiplega pristopa je v tem, da
enota analize ni posameznik, temveč posameznik in njegova okolica ; v konkretnem
primeru migrantov pa presek njihovih svetov. Z uporabo teorije strukturacije (po
Anthony Giddensu) je avtorica presegla delitev na akcijo in institucijo, na akterja in
sistem; kajti, strukturirane lastnosti družbenih sistemov so hkrati medij in rezultat
človekovega družbenega dejanja . Posamezniki kot akterji pa so vir znanja o svojih ciljih,
namenih, razlogih in motivih zanje, katere producirajo, reproducirajo in posredujejo v
znanju, ki so si ga pridobili v določenem družbenem sistemu
. Zato so kot takšni najbolj
relevanten vir znanja in informacij o sistemu in njegovi strukturi ter načinu njegove
reprodukcije
. Tako strukturalne značilnosti sistema gnezdijo v akterjevih praktičnih
zavestih.
Nosilec konkretne praktične zavesti pa se ob migriranju znajde v povsem novi
situaciji, ki jo urejajo drugačna pravila, kot v okolju, iz katerega je prišel ; znajde se v
situaciji, kjer se soočajo emigrantski temelji in imigrantska nadgradnja . Prihaja do
prepletanja, součinkovanja ali celo do loma med prejšnjo identiteto in oblikovanjem
nove ali pa samo do razrušenja prvotne . Da to ni enoznačni proces na črti adaptacije
in akulturacije, dokazuje vrsta analitičnih tipov imigrantov kot razlikujočih se rezultatov
preseka različnih svetov . Tako reče
- čisti marginalec, kije apatičen in izoliran od svojih in od sprejemne družbe : "glavno
čovjek para da ima, topli dom ..';
- stabilni imigrant, ki je instrumentalno usmerjen, vendar še vedno izoliran od
sprejemne družbe: "čitam i Delo . Šta češ . Kad naidje dosada, moraš sve čitat"
;
- aktivni, ki je izoliran od svojih, v sprejemni družbi pa participira predvsem
instrumentalno: "čovjek, radnik, ono svoje, što ima opraviti, opravi . . ." ;
- kohezivni, tradicionalni, ki je še vedno etnično orientiran : "otrokom v šoli pravijo
'Švedi', dol v Bosni ti pravijo Slovenc" ;
- odprti, dejavni kritični migrant do sprejemne družbe, ki si oblikuje novo etnično
identiteto: "tuki, v tej državi je samo ena .. . ena .. . t'ko bi reku. .. zmešnjava, neki se mora
spremenit" .
148

Soočanje teoretičnih izhodišč in praktične zavesti migrantov kaže dvoje . Prvo,
rezultatu avtoričinega projekta (knjiga) predhodi temeljito znanje o tem, kar je o
evropskih migracijah povedala sociologija migracij (pa tudi o jugoslovanskih) ; kaj je o
jugoslovanskih regijskih in medregijskih migracijah povedala jugoslovanska socialna in
ekonomska demografija (ko kmetje na razpotju kot lebdeči migranti čakajo na naskok,
ko je jugoslovansko migriranje migriranje proti razvoju) ; kaj je sama odkrila v obešanju
znakov na anketiranca kot na božično drevesce v svojih še "strukturalno funkcionalno
metodološko" utemeljenih raziskavah. Knjiga nam tako posredno razgrne tudi avtoričin
razvoj pojmovanja in preučevanja jugoslovanskih migracij . Njen pristop tako ni le
preseganje vsaj njenega začetnega pristopa, temveč tudi izražanje njene lastne
raziskovalne filozofije, ki si jo je oblikovala v soočanju znanih metod in konkretnih
procesov; hkrati pa tudi njena "osebna izpoved". To pa pomeni, da ni ostala na varni
poziciji, skrita za statističnimi podatki in znaki anketiranca in s tem prispevala svoj delež
k "reprodukciji iluzije vladajočega razreda o samem sebi" . Drugo, mimo česar ne
moremo, je prav značilno ubesedenje praktičnih zavesti intervjuvancev, ki nam s tem
razgrnejo svojo značilno umestitev v slovenski prostor, navezanost na svoj izvorni svet
in dojemanje slovenskega prostora z zornega kota imigrantske in emigrantske družine .
ezik, kije preplet "bosanščine" in slovenskih lokalnih dialektov, je poglavje zase in kot
takšen bogat odraz akterjeve življenjske in bivanjske situacije . Ali kot pravi avtorica
sama, bogat vir znanja in spoznanj tudi za lingviste in semiotike .
Če založba prodaja svoje knjige podparolo "Knjiga je orožje, vzemijo vroke", potem
je ta knjiga cepivo proti slovenskim bizantinskim predsodkom in pretirani strukturalno
funkcionalis
tični zagledanosti sociologov . Vendar so tudi cepiva dvorezni meč ; neka-
terim pripomorejo k odpornosti pred boleznijo, drugi pa dobijo burno reakcijo . Skrat-
ka, cepiva organsko ne prenesejo .
Mojca Novak Pešec
149