Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Polletna naročnina..............L	2.000
Letna naročnina ................L	4.000
Letna inozemstvo................L	5.000
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
Leto XXVI. - Štev. 25 (1307)
Gorica - četrtek, 20. junija 1974 - Trst
Posamezna številka L 100
Lllči in sence V šolskem letu 1973-74 Nixonovo mirovno potovanje
V	mesecu juniju se v Italiji zaključuje šolsko leto. Nekatere šole so končale pouk, druge pa so na tem, da ga končajo. Samo kandidati velike mature morajo še čakati na svojo sodbo, ki bo v juliju. Zato ni odveč, če nekoliko pregledamo, kako je poteklo šolsko leto 1973/74, saj morajo biti šole naša skupna skrb in ljubezen.
SENCE V ŠOLSKEM LETU 1973/74
Preteklo šolsko leto je bilo polno raznovrstnih nemirov, ki so zajeli bolj ali manj vse šole v državi in zato tudi slovenske. Mislimo pri tem na številne stavke in z njimi povezane dijaške kontestacije. Začelo se je v decembru in se nadaljevalo v naslednjih mesecih.
Bil je čas, ko se je moral človek vpraševati, ali naj bo pouk ali je boljše, če se šolsko leto enostavno zaključi. Stavke so bile zaradi vseh mogočih razlogov od ekonomskih in socialnih do izrazito političnih. Ponekod so se ti dijaški nemiri tako razvneli, da je postal pouk nemogoč.
Slišal sem trditi, da v Milanu na nekaterih šolah ni bilo več mogoče razbrati, kdo vodi šolo in kdo je na njej dijak. Pri tem je prišlo do pojavov politične nestrpnosti. Dijaki so med seboj fizično obračunavali na šoli ali pred šolo; dijaki, ki so napadali profesorje, profesorji, ki so se upirali ravnateljem in podobne stvari.
Na slovenskih šolah nismo prišli do takih skrajnosti, vendar je oporekanje zajelo tudi naše dijake na enih šolah bolj, na drugih manj. Posledica je bila, da se je 'narsikje porušilo razumevanje med dijaki »n profesorji, pa tudi med dijaki samimi. Oporekanje je bilo bolj tiho, toda bilo je. Podpihovala ga je predvsem socialistična stranka in njeni slovenski pristaši, ki so tudi s prstom kazali na nekatere profesorje, ki so levičarjem manj pogodu.
Iz povedanega je razvidno, da pouk v šolskem letu 1973/74 ni potekal v tistem ndrnem ozračju, ki je potreben pogoj za nemoten potek pouka in za napredovanje dijakov v šoli. Zato menimo, da je prav nemiren potek šolskega leta glavni krivec neuspehe pri marsikaterem dijaku.
SVETLE LUCI
Vendar je šolsko leto 1973/74 prineslo našini slovenskim šolani tudi marsikaj svetlega in pozitivnega. Predvsem šolski *akon škerk-Belci. Zavedamo se, da ta zakon ni idealen in da je pustil še marsika-ko luknjo v ureditvi slovenskega šolstva. Kljub temu mu moramo priznati veliko Pozitivnega. Vrzeli v njem bomo lahko ngladlli sami, če bo v nas vseh dovolj po-Mtične strpnosti in dobre volje za resnični napredek slovenske šole na Tržaškem in Goriškem.
Druga svetla točka so nova šolska po-*k)pja, tj se obetajo na Goriškem. V So-v°dnjah pospešeno hitijo z gradnjo nove Sole, ki bi morala biti nared že prihodnjo tesen. Steverjanu so nakazali potrebni de-1>ar za novo šolsko poslopje, ki bo v okras vasi in v vese|je otrokom. V Gorici se je tudi premaknilo z mrtve točke vprašanje ^°teklh poslopij vsaj za nekatere šole. V brili Čampi bi moralo v naslednjih letih Zrasti novo poslopje za otroški vrtec, za Osn°vno in trgovsko šolo.
sicer ni vse, kar Slovenci potrebu-temo hi zahtevamo, vendar sinemo upati, Pomeni to začetek reševanja problema šolskih poslopij za slovenske šole v Gori-c,‘ Na naših političnih predstavnikih je, *te zadevo šolskih poslopij nadalje zasledu-rio, da dobimo tisto, kar nam gre.
^ zvezi s tein naj povemo, da novi šol-*** zakon škerk-Belcl predvideva na sionskem učiteljišču v Gorici ustanovitev riavnlh tečajev za vrtnarice v slovenskih jUr°Ških vrtcih. Do sedaj take Šole nismo Kandidatinje za otroške vrtce so mote obiskovati italijanske tečaje pri uršu-k,lkah- S prihodnjim šolskim letom bo tanit *udl v slovenskem Jeziku, in sicer j *teuiena slovenskemu učiteljišču. Ravna-Seražin bo Istočasno ravnatelj tudi
nove šole za otroške vrtnarice. V jeseni bo odprt prvi letnik, naslednja leta pa se bodo dodajali novi razredi do tretjega, kolikor jih šteje ta šola.
Med pozitivne pojave na slovenski šoli smemo šteti tudi združevanje eno in dvo-razrednic v celotne petrazredne šole. To so že napravili v Steverjanu in Jazbinah, v Sovodnjah in Gabrjah, s prihodnjim šolskim letom bodo združili šoli v Dolu in Jamljah. Dobili bodo celotno petrazredno šolo tako, da bosta po dva razreda v Dolu, trije pa v Jamljah. Otroke bodo prevažali z občinskim šolskim avtobusom.
Podobne združitve bi bile potrebne še kje drugje, da bi se poživile šole, ki sedaj hirajo.
VELJAVNOST SLOVENSKE ŠOLE
Ob koncu šolskega leta smemo upravičeno ugotoviti, da se slovenska šola uveljavlja. Kriza, ki je na njej nastopila nekako pred desetimi leti, ko je bilo na slovenskih šolah najnižje število učencev in dijakov, je mimo. Slovenski starši so uvideli, da je slovenska šola enakovredna italijanski in da v marsičem otroke boljše usposobi za življenje kot pa italijanska.
Tudi negativni vpliv italijanske komunistične partije na slovenske komuniste je v tem oziru popustil. Kajti ne smemo pozabiti, da so bila leta, ko so slovenski komunisti sistematično bojkotirali slovensko šolo in vpisovali otroke na italijansko iz političnih razlogov. Danes se zdi, da tega ni več, in upajmo, da se ta pojav tudi ne povrne več.
Zato smemo z upanjem gledati v bodočnost slovenske šole. V tem upanju smemo pričakovati, da bodo starši tudi v prihodnjem šolskem letu vpisali otroke na slovenske šole, ki so v vsakem primeru za slovenskega otroka najboljša šola.
Ameriški predsednik Nixon, ki v notranji politiki nima sreče in mu celo grozi odstavitev, če se zadeva »Watergate«, ki je povezana s prisluškovanjem Nixonovih političnih nasprotnikov iz demokratske stranke in v katero naj bi bil po mnenju nekaterih vpleten Nixon sam, ne bo srečno iztekla, nadaljuje z zgodovinskimi premiki v zunanji politiki. Verjetno upa, da mu bodo zunanjepolitični uspehi vrnili ugled tudi znotraj ZDA.
Potem ko je dovolj uspešno uredil vietnamsko zadevo in odprl Sev. Ameriki dostop do rdeče Kitajske, se je sedaj širokopotezno lotil še reševanja miru na Bližnjem vzhodu.
Potovanje v pet držav Bližnjega vzhoda, ki ga je opravil v teku sedmih dni od 12. do 18. junija, bi smeli primerjati z onim senzacionalnim na Kitajsko. Še pred nekaj dnevi so se Izraelci in Sirci neusmiljeno spopadali na Golanski planoti — in sedaj je Nixon obiskal obe državi. Poleg v njih se je ustavil še v Egiptu, Saudski Arabiji in Jordaniji. In vse to v teku enega tedna. Treba je res Nixona občudovati, da se je politično skoro mrtev v svoji državi lotil tako velikopotezne akcije v mednarodnem obsegu.
Pri tem je Nixon skrbno pazil, da ne bi vzbudil kake nevolje ali ljubosumnosti v sovjetskih krogih. Njegov zunanji minister Kis-singer je dal jasno razumeti, da Nixonovo potovanje na Bližnji
Volitve	na
Preteklo nedeljo so bile volitve v deželni svet na Sardiniji, za (katere je vladalo v političnih krogih veliko zanimanje, saj naj bi pokazale, ali je bil rezultat ljudskega glasovanja o razporoki le nekaj prehodnega ali pa je odikril nove premike v italijanski družbi.
Izkazalo se je, da je vodilna italijanska stranka Krščanska demokracija v resnici utrujena. Na deželnih volitvah leta 1969 je prejela še 44,6 % glasov in 36 sedežev, sedaj pa komaj 38,2 % ali 32 sedežev. K temu nazadovanju so pripomogli razni notranji spori v stranki, pojavi (korupcije in slaba deželna uprava v zadnjih petih letih, za katero so bili odgovorni predvsem demokristjani.
Tudi neofašisti si ne morejo čestitati na uspehu. Res so napredovali z ozirom na zadnje deželne volitve in sicer od 6,6 % na 7,8 % (od 4 sedežev 'na 6), toda zelo so izgubili z ozirom na glasove, iki so jih prejeli na zadnjih državnozborskih volitvah leta 1972. Tedaj je bilo zanje oddanih kar 11,3% glasov.
Še slabše so se odrezali liberalci. Od 4,50/0 v letu 1969 so padli na 2,8 %. Izgubili so dva sedeža in imajo le še enega. Republikanci so zdrknili od 3 % na 2,6 % in si ohranili svoj sedež.
Velik uspeh so dosegli komunisti. Od 19,7% in 15 sedežev so se dvignili na 268% in 22 sedežev. Zanje so to pot v glavnem glasovali tudi člani nekdanje so-cialproletarske stranke, ki se je po volitvah leta 1972 razšla in del članov krajevne sardske akcijske stranke. Ta je padla od
4,5	% na 3,1 % in izgubila dva sedeža. Ima
samo še enega.
Socialisti in socialdemokrati so leta 1969 Skupaj nastopili. Poželi so 11,9% glasov in si osvojili 9 sedežev. Sedaj so socialisti sami dosegli isto bero: 11,7% in 9 sedežev, socialdemokrati pa še posebej 5,9% m
3 sedeže.	.........
Razumljivo, da se socialist! čutijo zelo
samozavestni in so mnenja, da se ljudstvo obrača k njim, zaradi česar zahtevajo zase večjo težo pri vladanju v državnem merilu.
Kot znano, je peta Rumorjeva vlada prejšnji ponedeljek 10. junija prav zaradi nesoglasij med demokristjani in socialisti nepričakovano odstopila. Prav tako nepričakovano pa je v četrtek 13. junija predsednik republike Leone odstop vlade zavrnil s sledečo utemeljitvijo;
»Predsednik republike je po končanih posvetovanjih upoštevajoč resni gospodarski položaj in potrebo, da se brez zavlačevanja in omahovanja omogoči gospodarski napredek, zavrnil odstop vlade in jo povabil, naj se potrudi ter stori vse, da se doseže sporazum v občo korist države.«
Res je potem prišlo do novih posvetovanj vodstev strank, ki sestavljajo vlado leve sredine, a nad vsemi posvetovanji je lebdela uganka izida volitev na Sardiniji. Sedaj, ko so socialisti pridobili na glasovih, bodo gotovo poskušali zvišati svoje zahteve; kaj lahko se zgodi, da bodo dali demokristjanom občutiti njih delni poraz, kar lahko na dcmokrščanski strani povzroči užaljenost in zavrnitev sodelovanja. Tedaj bo prišlo do resnične vladne krize z nepredvidenimi razpleti. Zato si je želeti, da bi po besedah predsednika Leoneja zmagala obča korist države nad strankarskimi interesi.
vzhod ni protisovjetsko usmerjeno, še manj pa zasnovano kot uničenje sovjetskega vpliva na tem področju. ZDA, je dejal Nixon, nimajo nobene take namere, pa tudi ne bi bile v stanju je uresničiti. Te izjave so gotovo pomirile sovjetske voditelje, ki se že pripravljajo, da v nekaj tednih v teku dveh let že drugič sprejmejo Nikona v Moskvi.
Sev. Amerika se je spet vključila aktivno v arabsko dogajanje. Noče več veljati za »policaja judovskega imperializma« in »sovražnika palestinskega ljudstva« kot so jo še pred kratkim v arabskih krogih imenovali. Sev. Amerika se prizadeva, da priskoči arabskim državam na pomoč na gospodarskem področju ter jim pomaga pri njih razvoju. V zameno bo prejemala petrolej, prodajala svoje izdelke in nudila svoj kapital za razvojno rast arabskega prebivalstva.
Pri tem dogajanju ima poleg Kissingerja največ zaslug egiptovski predsednik Sadat. Če ne bo postal žrtev kakih notranjih in zakulisnih spletk, bo Sadat res velik arabski državnik, ki je znal brez kakih ponižanj zaključiti arabsko-izraelski spor in je morda pomagal tudi Nixonu, da bo uspešno prebrodil krizo Water-gate.
OD ENE ARABSKE PRESTOLNICE DO DRUGE
Predsednik Nixon je prispel v Kairo v sredo 12. junija. Sprejem je bil izredno veličasten. Tako v Kairu kot naslednji dan v Aleksandriji ga je sprejela milijonska množica. Tuji opazovalci so dobili vtis, da je egiptovsko prebivalstvo res z veseljem in iskreno sprejelo severnoameriškega državnega predsednika.
Glasnik Bele hiše (predsedniške palače v Washingtonu) Ronald Ziegler je dejal, da Nixon še nikjer do sedaj ni bil deležen tako toplega sprejema kot v Egiptu. Sadat je Nixonu tudi izročil najvišje egiptovsko odlikovanje, ki sta ga pred njim prejela edinole Tito in Hruščev.
Nixon je v Egiptu ostal dva dni. Pred odhodom v Saudsko Arabijo je bilo izdano skupno poročilo, v katerem je rečeno, da pomeni novi odnos ZDA do Egipta in ostalih arabskih držav pot iz dolgo let trajajoče vojne. Iz poročila je razvidno, da so se ZDA obvezale, da bodo do leta 1980 oskrbele Egipt z jedrskimi reaktorji in jedrskim gorivom za proizvajanje električne energije; pomagale bodo pri čimprejšnjem odprtju Sueškega prekopa in pri obnovi vsega področja vzdolž njega. Ameriška vlada bo vzpodbujala zasebni ameriški kapital, da se bo namestil v Egiptu.
14. junija je Nixon prispel v Giddo v Saudski Arabiji. Prišel
je kot v svojo hišo, kajti saudski kralj Feisal je vedno ostal v prijateljskih odnosih do Sev. Amerike. Zato je Nixon upravičeno dejal, da pomeni močna in vojaško usposobljena Saudska Arabija okrepitev mirovnih prizadevanj in varnosti na Bližnjem vzhodu.
Sprejem v Damasku, prestolnici Sirije, ki je bila tretja točka v Nixonovem potovanju, je bil razmeroma topel, če pomislimo, da je bila Sirija še pred nekaj tedni odločno protiameriško razpoložena. Vendar sirski predsednik As-sad ni skrival svojih zahtev: Izrael se mora umakniti z vseh zasedenih ozemelj in palestinski begunci morajo dobiti lastno državo. Pogovor je tekel tudi o sirskih načrtih za gospodarski razvoj in obnovo države in o dvostranskih sirsko-ameriških odnosih.
V ponedeljek 17. junija je Ni-xon bil gost izraelske vlade. Tu je bila Nixonova glavna skrb pomiriti judovske voditelje, da ame-riško-arabsko zbližanje ne bo šlo na škodo Izraela. Gotovo pa se je položaj na Bližnjem vzhodu močno spremenil. Ne velja več, da je Sovjetska zveza edina zaveznica Arabcev, ZDA pa izključni branitelj izraelske države. Odnosi so sedaj postali bolj zapleteni, kar pa bo na daljšo dobo Izraelu samo v korist. Vsekakor se bo moral Izrael prilagoditi novemu položaju, kar bo terjalo marsikatero odpoved in bolečino.
Sev. Amerika bo še naprej bedela nad obstojem izraelske države, zato bo tudi v bodoče pošiljala vojaško pomoč, obenem pa pomagala z gospodarskimi naložbami, dobavljala petrolej, oskrbela Izrael (kot tudi Egipt) z jedrskimi reaktorji za proizvodnjo električne energije ter nudila naprave za razsoljevanje morske vode. Skratka: Izrael naj bo miren za svojo usodo.
Iz Tel Aviva, judovske prestolnice, se je Nixon podal še v Aman v Jordaniji. Tudi jordanski kralj Husein je ameriško usmerjen, zato je moral Nixon tudi njemu nekaj nuditi: obljubil mu je vojaško pomoč, Husein pa ga je naprosil, naj pomaga tudi na izraelsko-jor-danski meji doseči odmik čet obeh držav. Glavni problem za Huseina pa ni Izrael, ampak palestinski begunci, ki si hočejo prav iz dela ozemlja, ki je sedaj pod Jordanijo, ustanoviti lastno državo.
Tako je Nixonovo potovanje po arabskih prestolnicah Bližnjega vzhoda zaključilo dobo vojne izčrpavanja in stalne napetosti med Izraelom in Arabci; vsaj upi za to so realni. Kairo in Damask ne gledata več na Sev. Ameriko kot na svojega sovražnika. In v tem gre velika zasluga prav Nixonu. Svetovna zgodovina mu bo to gotovo štela v dobro. Želeti bi bilo, da bi tako storilo tudi ameriško ljudstvo.
Molitev za mir na Bližnjem vzhodu
Tragedija v judovski vasi Maalot blizu izraelsko-libanonske meje, ko so palestinski teroristi pobili več otrok, ki so bili v tamkajšnji šoli ter temu sledeči izraelski povračilni ukrep na libanonske vasi, v katerih se skrivajo teroristi, sta nagnila Skupino starokatolikov, evangeličanov, judov in katoličanov, da so se 21. maja zbrali na Dunaju in molili za mir na Bližnjem vzhodu.
Kardinal Višinski graja delovne brigade
Na Poljskem so komunistične oblasti organizirale delovne brigade, ki naj ob nedeljah delajo na javnih objektih. Rečeno je, da je to delo prostovoljno, vendar so oni, 'ki vabilu ne sledijo, izpostavljeni neprijetnostim. Kardinal Višinski je v zadnjem času že večkrat v pridigah ostro grajal ta način dela za skupnost. Odločno je odklonil upravičenost delovnih brigad, ker nasprotujejo svobodni odločitvi, še bolj pa pravici do počitka. To metodo je
imenoval »kapitalistično izkoriščanje«. Katoličane pa to tudi ovira, da ne morejo k sv. maši. človek vendar ni stroj, katerega bi smeli do skrajnosti izrabiti. Pri tem kardinal poziva vernike, da se za svoje pravice odločno zavzamejo. Pri nedeljskem prostovoljnem delu — v času, ko je (kardinal to pridigal — je bilo okoli dva milijona delavcev na javnih delih, med njimi tudi sam voditelj poljske komunistične partije Gierek.
Italijanska Cerkev po referendumuIvan Trinko - slovenski polihistor
Katoliška Italija je ob izidu referenduma spregledala. Utvare so padle, streznje-nje je bilo grenko: številke referendumove-ga izida so stale na dlani; govorile so jasno, porazno, nepreklicno. Njihova usodnost ni bila toliko v NE, s katerim je bil ohranjen v Italiji zakon o razporoki, kolikor v NE, ki je bil izrečen domači cerkveni hierarhiji, škofom. S tem poslednjim NE je bila odgmjena zavesa, ki je zakrivala krhkost italijanskega katolicizma in dejansko krizo vere in avtoritete znotraj italijanske Cerkve.
O vzrokih, ki so dovedli do takšnega izida glasovanja, se veliko piše. V glavnem se mnenja strinjajo: politizacija referenduma, trik o soglasovanju s fašisti, spretno emocionalno vodena propaganda, ki je volivce preslepila, da so volili ne po razumski presoji, nego po čustvenih težnjah, živahna propaganda naprednih katoličanov, sekularizacija potrošniške družbe in še zlasti korenita duhovna, kulturna in tehnološka preobrazba italijanske družbe, hudo razkrojene po težki krizi vere in avtoritete.
še včeraj smo govorili o »katoliškem italijanskem narodu«, tesno in s spoštljivo ljubeznijo povezanem s svojimi škofi in papežem; izid glasovanja pa je izpričal, da živi danes v Italiji pluralistična, idejno razvejana, sestavljena družba: ob iskreno verujočih stoji široka plast »anagrafskih« katoličanov, samo vpisanih v župnijske knjige, in nešteto drugih ljudi, ki niso verni. Pa tudi med vernimi se nevzdržno veča število onih, ki po svoje tolmačijo koncilska načela in ki niso več voljni prisegati na avtoriteto cerkvene hierarhije, kajti po njihovem se ta prevečkrat vtika v zadeve izven območja cerkvene pristojnosti. »II Segno«, glasilo katoličanov iz Poadižja je 25. maja zapisalo, da je tudi to oporekanje »znamenje časov« in da je znotraj Cerkve potreben dialog, kajti vsako zapiranje in porivanje na rob katoličanstva je samo v škodo.
Ko človek o vsem tem razmišlja, se mu v duhu po ne vem kateri miselni zvezi prikaže razkošna dvorana, v kateri kralj Baltazar prireja gostijo velikašem; sredi groze in presenečenja skrivnostna roka piše po beli steni besede: »Mane, tekel, fares: preštel je Bog tvoje kraljestvo, pretehtal ga je na tehtnici in našel prelahkega, zato bo razdeljeno...« (Dan 5, 5 in 26).
PASTIRJI ITALIJANSKE CERKVE SO SPREGOVORILI
Izid glasovanja je težko prizadel škofe, ki so po službeni dolžnosti in po ukazu vesti nastopili za svetost zakona in družine. Najbrž so le precenjevali katoliško zavest »tihe večine« vernikov, poslušnost cerkveni avtoriteti in doživetost družinskega čuta. Stvarna resničnost je zdaj izbruhnila na dan in neusmiljeno zrušila cel svet utvar, ki so ga mnogi gojili s slepo zaljubljenostjo in samovšečnostjo.
Predsedništvo Italijanske škofovske konference (CEI) je takoj po objavi izidov uradno izjavilo, da sicer spoštuje voljo večine volivcev, a da hkrati izraža »globoko obžalovanje«, da je zdaj iz civilne zakonodaje dokončno izrinjen »naravni in krščanski lik nerazveznega zakona in trdne družinske enotnosti«. Z izjavo o verskem nauku glede svetosti zakona in družine so storili zgolj svojo škofovsko dolžnost. Zdaj ponovno pozivajo vse verujoče, vse skupnosti in še zlasti krščanske družine, naj z dobro vzgojo in z zglednim krščanskim življenjem krepijo od znotraj ustanovo neločljive zakonske in družinske skupnosti, ki je temelj celotne družbe. Vsi pa, ki so odgovorni za javni blagor, naj poskrbe za rešitev težkih socialnih problemov, ki ogrožajo trdnost in enovitost italijanskih družin.
Podobno so se izjavili tudi škofje lombardske cerkvene pokrajine: spoštujejo izrek ljudske volje, obžalujejo pa, da so mnogi kristjani in tudi nekateri duhovniki in redovniki v nasprotju z navodili svojih škofov zagovarjali NE. Delno jih opravičuje dejstvo, da so ideološki razlogi in politični pritiski ustvarili tolikšno zmedo, da številni volivci niso bili v stanju svobodne Izbire, tako da niso izrazili svojega resničnega prepričanja o nerazveznosti zakonskega občestva.
UGOTOVITVE ITALIJANSKE
ŠKOFOVSKE KONFERENCE
Skoro mesec dni po referendumu, od 3. do 8. junija, je bil v Rimu občni zbor Italijanske škofovske konference. Udeležilo se ga je kar 230 škofov ter 79 duhovniških in laičnih izvedencev, ki so med drugim ocenili tudi versko stanje v Italiji v luči referenduma. Na italijanske vernike so razposlali posebno poslanico, v kateri izražajo svojo bolest nad nesrečnim izidom gla-
sovanja, opozarjajo na krizo, ki ogroža same temelje krščanske vere in katoliške Cerkve, in vabijo vse k slogi, edinosti in k zvestobi Kristusovi Cerkvi.
V	poslanici ugotavljajo škofje, da se je referendum vršil sicer na civilni ravni, a da je vključeval tudi visoke nravne vrednote, ki so zahtevale od Cerkve in od posameznih vernikov, da javno pred svetno družbo izpričajo svoje krščanstvo. Mnogi so to tudi storili, nekateri pa so zavzeli stališče, ki ni bilo združljivo s »čutenjem s Cerkvijo«. In poslanica bolestno pripominja: »Dolžni smo izreči svarilo zlasti nad duhovniki in redovniki, ki so tako radikalno in ne zgolj naključno nasprotovali nauku škofov in Cerkve, s čimer so kršili svoje službene dolžnosti. K resničnemu, hierarhičnemu in cerkvenemu občestvu pozivamo vse duhovnike, redovnike in laike, ki so se sklicevali na svoje katoličanstvo, a so zavzeli stališče, ki ni združljivo z resničnimi koncilskimi navodili in z jasnimi napotki domačih škofov.« Poslanica nadalje ugotavlja, da je v osnovah takšnega ravnanja stala »kriza verskega občestva« ter »kriza cerkvenega občestva«, kajti Cerkev ni samo občestvo vere, je tudi ustanova, po kateri govori in odrešuje sam Kristus. Poslanica se zaključuje z zelo resnimi besedami: »V naši Cerkvi ne bo več prostora za neplodno in razkrajajoče oporekanje; v njej naj se razcvete soglasna sredotežnost karizmov, služb in zavzetosti, da bo ostvarjala v svetu "resnico v ljubezni”.«
GLASOVANJE V ZNAMENJU DUHOVNE RAZKLANOSTI
Na izid referenduma je vplivalo več vzrokov. Nosilci javne oblasti, politiki, sociologi in psihologi kar tekmujejo pri razčlenjevanju teh vzrokov. Napak bi bilo, če bi se zadržali le na površju, ne da bi se ozrli v globine italijanske duševnosti in raziskali spremembe, ki so jih novi časi zasekali v same korenine narodovega čustvovanja, mišljenja in hotenja, tako da današnje ljudstvo ni več včerajšnje.
Sodobni družbeno-politični in duhovno-kulturni razvoj je vtihotapil v dušo italijanskega človeka zemeljska naziranja in teženja, namreč globoko sekularizacijo, in mu brezobzirn6 razbil dotedanji krščanski duhovni svet, ki je slonel v rodbinskem prenašanju verovanja in v ravnanju po krajevnih običajih in navadah. Znaten del italijanskega ljudstva, ki si je bil že več časa svesten idejne utesnjenosti in magično pojmovane vernosti, se je zdaj otresel vseh omejitev, tudi podedovanih verskih resnic in nravnih navodil, da bi docela nevezan užival vso svobodo. Ustvaril si je nov miselni sistem, vse bolj odgovarjajoč industrializirani civilizaciji in potrošniški družbi.
A takšen duhovni preobrat se ni mogel izvesti brez prelevitvenih bolečin. Nadtisoč-letne preteklosti ni mogoče kar tako zatajiti in niti ne kar na hitro prelomiti z načinom mišljenja in življenja, ki pri narodu sega v stoletja. Tolikšna preobrazba v samih globinah narodove duše se je lahko izpeljala samo za ceno hudih napetosti, težke krize vere in duhovnosti, ob razsulu zaupanja v krščansko kulturo, v cerkveno avtoriteto in v samo Cerkev.
Referendum o razporoki je padel v trenutku, ko je bila kriza nekrščanskega pojmovanja življenja in sveta na višku. Pa naj je bila ali igra zgodovine ali ura božjega obiska v obliki težke skušnjave, dejstvo je, da ni moglo biti bolj tveganega predmeta, ki naj bi odločilno posegel v to kritično stanje, kot je bil referendum o razporoki. če je namreč zadeva, ki spada v cerkveno in civilno pristojnost, je poroka, ki je za katoličane zakrament, za nekristjane pa zgolj dvostranska pogodba, ali bolje razporoka, ki je za katoličane nesprejemljiva, za nekristjane pa samoume-na in dobrodošla. Zato pa je bil neizbežen hud spopad, ki je italijanski narod razklal na dvoje, na tabor zagovornikov neločljivosti zakona in na tabor zagovornikov razporoke.	(Se	nadaljuje)
Kardinali v številkah
Po smrti francoskega kardinala Danie-louja šteje (kardinalski zbor 131 članov. Od njih je 74 Evropejcev, ostalih 57 pa je iz drugih celin. Kardinalov Italijanov je 37. Najstarejši ikardinal (Jose da Costa Nunes) ima 94 let, najmlajši, sedanji patriarh v Lizboni Ribeiro pa 46 let.
Sedanje kardinale so imenovali štirje papeži. Enega, bivšega patriarha v Lizboni Cerejeira, celo papež Pij XI. leta 1929; iz časov Pija XII. je 13 kardinalov, Janeza XXIII. 19, Pavel VI. pa je v štirih konzi-storijih podelil kar 119 imenovanj.
(Ob 20-letnici smrti)
Dne 26. junija 1954 je v svoji rojstni vasici na pobočju Matajurja umrl oče bene-štkih Slovencev msgr. Ivan Triniko. Beneško ljudstvo mu je postavilo na trčmun-skem pokopališču mogočen spomenik. Na visokem podstavku z latinskim napisom sloni odprta knjiga iz belega marmorja. Na levi strani so vklesani Trinko vi verzi: »Oj ti zemlja rodna, / zemlja bedna, mala, J ki te milost božja / meni v last je dala!« Na desni pa je italijansko besedilo: »Scrittore ed accademico, il suo nome si spande oltre che in Friuli e in Slavia an-che in remote lande.« (Zameto)
Tudi plodovito in do kraja izpolnjeno življenje Ivana Trinka je kot odprta 'knjiga. Njena jasna govorica in dragoceno sporočilo imata za nas vse neminljivo vrednost.
Ivan Triniko se je rodil v Trčmunu 25. junija 1863. Doraščal je v zdravem domačem okolju sredi gozdov in pašnikov in se veselil preprostega (kmečkega življenja. Domači svet mu je zato že v otroških letih močno prirasel k srcu. Po treh letih osnovne šole v bližnji vasi Jelini so starši nadarjenega dečka poslali v Čedad. Tu je končal osnovno šolo in se nato vpisal v nadškofijsko gimnazijo v Vidmu.
Ta drugi korak v svet je bil odločilen za njegovo nadaljnjo življenjsko pot. V srednji šoli je Trinko vzljubil lepoto antike in
Rimski vikariat je objavil letni pregled o stanju v škofiji. Iz pregleda je razbrati razne zanimivosti v rimski škofiji, ki ji je pravzaprav papež njen škof. Nekaj podatkov!
Rimska škofija šteje 270 župnij; med temi so v središču mesta nekatere prav majhne, saj štejejo komaj tisoč duš ali kaj več in imajo poleg župne še razne druge cerkve. Poleg teh »starih« župnij so številne nove na robu mesta. Nekatere teh so po številu vernikov velike, recimo velikanske: 19 jih ima nad 30.000 vernikov, 7 nad 40.000, dve nad 50.000, ena celo nad
80.000	(Sv. Janez Bosco v Tusfculanu). V teh velikanskih župnijah imajo največkrat le po eno samo cerkev, zato marsikdaj mašujejo po garažah in dvoriščih. Šestdeset župnij pa sploh nima še lastne župne cerkve, temveč opravljajo liturgijo samo v zasilnih prostorih.
Duhovnikov živi v Rimu 5.062, med njimi je 35 kardinalov in 90 škofov ter 3.163 redovnih duhovnikov. Škofijskih duhovnikov je samo 470. Zato pa so župnije povečini v rolkah redovnikov in sicer nad polovico župnij. Ker je Rim sedež ikatoli-
Kardinal Alfrink je vznemirjen
Holandski škof Gijsen v Roermondu je znan po svoji zvestobi Sv. sedežu in je velik nasprotnik raznih naprednih tokov v holandski Cerkvi. Tako je nedavno poslal Sv. sedežu kritiko bogoslovne šole v Heerlenu. Kardinal Garonne, prefekt Kongregacije za verski pouk, je dal škofu Gij-senu prav in mu poslal solidarno pismo, ki ga je nato tisk objavil. Predsednik nizozemske škofovske konference kardinal Alfrink s tem ni bil zadovoljen. Izrazil je zaskrbljenost, da tak način objave lahko povzroči nove nemire med verniki.
700 let II. Lyonskega koncila
V francoskem mestu Lyon proslavljajo 700-lctnico vesoljnega cerkvenega zbora, ki se je pričel 7. maja 1274. Ker je bil že prej enkrat koncil v tem mestu, je bil koncil leta 1274 že drugi lyonski. Namen koncila je bil dogovoriti se o krščanski pomoči Sveti deželi, izvesti reforme v Cerkvi, zlasti pa doseči edinost s pravoslavno vzhodno Cerkvijo. Res je prišlo do edinosti z Grki, za kar si je zlasti prizadeval bizantinski cesar Mihael Paleolog. Zal pa to zedinjenje ni dolgo trajalo. Nove politične razmere so ga kmalu razdrle.
Peto zasedanje zahodnonemške sinode
V VViirzburgu v Zah. Nemčiji je bilo od 22. do 26. maja peto zasedanje stalne zahodnonemške sinode. Sinodali so razpravljali o službi božji, o vzgojnih nalogah Cerkve, o zakonu in krščanski družini, o pastoralnih službah v občestvih vernih, o odgovornosti božjega ljudstva v poslanstvu
se poglobil v bogastvo italijanskega slovstva. S posebno vnemo pa se je kot samouk posvetil knjižni slovenščini, ki mu je bila dotlej neznana, saj so doma v družini govorili le beneško narečje. Pozneje se je lotil še drugih slovanskih jezikov.
Po maturi se je mladi izobraženec odločil za duhovski poklic. V videmskem semenišču je dovršil bogoslovne študije in leta 1886 prejel mašniško posvečenje. Toda njegova velika želja po znanju in izpopolnjevanju ga je pripeljala še do profesorskega izpita. Kot profesor filozofije na videmski nadškofijski gimnaziji in v semenišču je dolga desetletja razdajal svoje znanje in duhovno bogastvo. Ob koncu druge svetovne vojne je stopil v zasluženi pokoj in se umaknil v rojstno vas.
Večer svojega življenja je hotel preživeti med domačimi ljudmi, ki se »vsemu svetu nepoznani, od nikogar spoštovani... mučijo dan za dnevom, leto za letom s težavnim obdelovanjem gora in napajajo s potom svojega obraza ograjene njivice, travnike, svojo zemljo, ki jim rodi s pomočjo božjo vsaj toliko, da se prežive.« Domačini so učenega »profesora« sprejeli z veliko ljubeznijo in spoštovanjem, saj jim je bil vse življenje velik prijatelj in dobrotnik, to-lažniik v težkih urah, buditelj in učitelj. Štiri leta pred smrtjo je Trinko v duhovni oporoki med drugim napisal:
»Ljudstvo moje drago! Tebi sem živel.
ške Cerkve, je tam največ redovnih vodstev ali generalnih hiš, potem hiš za redovne novince, razna semenišča, univerze. Skupno je 448 redovnih hiš za moške redove in 1.084 hiš za ženske redove.
Redovnikov biva v Rimu 4.829, redovnic pa je cela armada in sicer 18.380. Zato srečuješ v Rimu redovnice na vsak korak, številni redovniki in redovnice vodijo v Rimu šole in razne bolnišnice. V šolah, ki jih vodijo redovniki ali redovnice je nad 110.000 gojencev. Redovnice so zelo upoštevane tudi na raznih klinikah, saj vodijo ali so nameščene na 83 klinikah.
Ker smo v času po referendumu, je zanimivo pogledati tudi, kako se Rimljani poročajo in razporočajo. Pred desetimi leti je bilo civilnih porok 2,8%, leta 1970, ko so uvedli razporoko, je bilo civilnih porok 6,2 %, leta 1973 pa že skoro 19 %, in sicer 3.866 civilnih porok in 17.017 cerkvenih.
2e samo iz teh številk je razbrati, da je Rim res mesto velikih nasprotij, modema prestolnica z dva milijona in pol prebivalcev, ki ji ni prihranjen noben problem modernih velemest.
Cerkve, o vodstvu škofij ter o prispevku Cerkve za mir in razvoj narodov. Zasedanja se je udeležilo 260 sinodalov.
Ekumenski filmi na festivalu v Cannesu
Na letošnjem filmskem festivalu v mestu Cannes ob Sinji obali v Južni Franoiji je bilo na sporedu tudi več filmov z ekumensko vsebino. Posebna komisija za te vrste filmov je podelila prvo nagrado za-hodnonemšikemu režiserju Wemerju Fassbinderju za film »Slika duše«, ki obravnava problem sezonskih delavcev različnih ver in ras v Nemčiji.
Katoličani v Abesiniji
Abesinija ali Etiopija v osrednji Afriki je najstarejše cesarstvo na zemlji. Sedanji cesar Haile Selasie se smatra za naslednika kralja Salomona in kraljice iz Sabe. Prebivalcev je 27 milijonov in so deloma semiti, deloma hamiti in afriška plemena.
V	prvih stoletjih po Kristusu so bili zelo mogočni, krščanstvo pa je prišlo zgodaj do njih. Po kalcedonskem cerkvenem zboru so ostali ločeni od Rima, kar so še danes. Med njimi živi okoli 150.000 katoličanov, okrog 100.000 protestantov. Župnij imajo okrog 200, duhovnikov 516, nad 1.000 misijonskih sester in 154 bogoslovcev. Posvečajo se največ šolstvu in socialni službi. Od 2.013 šol v državi jih vodijo katoličani 865; univerza je ena državna, ena pa katoliška. Šole dobivajo zadnja leta popolno državno pomoč. Tudi v socialni službi se katoliška Cerkev zelo odlikuje; ker so doli države v zadnjih letih trpeli hudo sušo, so prav katoličani vodili socialno pomoč.
Tebe so spremljale moje skrbi in zaTe je tuklo moje srce. S Teboj sem delil lepe in bridke dneve in Tvoja usoda je bila moja usoda. Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zetnljo in ohrani vero svojih očetov... To naj Ti bo moja oporoka' in testament!«
Umrl je 26. junija 1954 v visoki starosti 91 let. Na njegovem pogrebu se je zbrala ogromna množica: preprosto ljudstvo iz beneških dolin, prijatelji in znanci, ugledne osebnosti, rojaki od blizu in daleč.
Lojzka Bratuž
LJUBKA ŠORLI
O, zemljica
(V spomin Ivanu Trinku-Zamejskemu)
Ob Teru in Nadiži zemlja joče — moreča nanjo legla je tišina.
Kot mračen gost brezmejna je praznina vselila se v ponižne, revne koče.
Ozira Matajur se po dolini — vanj strah zarezal brazde je globoke: »O, zemljica, kdo tvoje bo otroke učil odslej v besedi materini?«
Na griču nad Trčmunom grob očeta sirote druži, vabi, povezuje, da bi za dom ostala srca vneta.
Nad njimi duh njegov pokojno čuje in lepših dni ponižanim obeta.
V	objemu božjem jim bodočnost snuje.
Navodila udeležencem Trinko ve proslave v Trčmunu
Trčmun (ital. Tercimonte) je vas kakih 600 m nad morjem na pobočju Matajurja. Pot pelje iz Čedada najprej proti Šempetru ob Nadiži. Ob mostu čez Nadižo zavije pot v desno v doline Beneške Slovenije. Na prvem križpotju pred Ažlo (Azzida) je treba vzeti cesto za Sovodnje (Savogna) v Benečiji, tj. kreniti je treba na levo. Sredi Ažle pri cerkvi se zavije na desno proti Sovodnjam. Tu je treba ubrati pot na desno za Cepletišče (Cepletischis), ker na levo gre gorska cesta v vas Matajur (Mon-te Maggiore). V Ceplitišču novo križišče: vzeti je treba pot za Massero. Po kakih 2 'km se pot razcepi: na levo pelje v Trčmun (Tercimonte), desno pa pelje dalje V Massero. Pot pred Trčmunom ni asfaltirana, v vasi se pa znova začne asfalt, 'ki pelje nato do vrha do cerkvice na griču. Pokopališče je tik ob cerkvi. Ob cerkvi je tudi precej velik prostor za parkiranje avtomobilov.
Iz Gorice do Trčmuna je približno poldruga ura z avtom zmerne vožnje. Če je lepo vreme, se od cerkve v Trčmunu uživa zelo lep razgled na Matajur in na celo Benečijo, ki je sedaj vsa v zelenju.
Program proslave: ob 16.30 somaševana maša v cerkvi. Med mašo poje zbor »L Bratuž«, nekaj pesmi pa tudi vse ljudstvo. Po maši bo polaganje venca na grob pok Ivana Trinka in obredne molitve na grobu-Zatem bodo navzoči zbori lahko zapeli še kako primemo pesem, dočim se bodo nekateri govorniki spomnili Ivana Trinka in njegovega dela za beneško ljudstvo.
Proslava bo to nedeljo 23. junija. Duhovniki, ki želijo somaševati, naj prinesejo s i seboj ustrezne paramente.
Sramota za angleški narod
Papež je pred nedavnim sprejel okoli
4.000	udeleženk kongresa bolniških sestefi ki so zborovale v Rimu. V nagovoru j in1 je med drugim dejal, da morajo bolnišnice ostati človeška ustanova, kjer ravnajo s človeškim življenjem spoštljivo in kjer človek ob trpljenju začuti bližino bratov, sester in prijateljev. V zdravstveni politiki je treba več človečanstva. Pogosto je že bilo poudarjeno, da je mogoče družbo ocenit' po tem, kakšna je do slabotnih, bolehnih« otrok in starih ljudi. Vedno je namreč predmet človek, pa naj so to še nerojen1 ali pa stari ljudje. Bolniške sestre morej0 tu mnogo doprinesti k poduhovljenem11 delu, kar so doslej v častni meri že vršil3'
Angleški ginekolog prof. Rees, ki je im0* glavni referat na kongresu, je ostro obsO" dil angleško zakonodajo zlasiti z ozirom 0®! člen, ki dovoljuje prekinitev nosečnost1'; Kar se zlasti dogaja v privatnih klinika!1’ je on imenoval »sramoto naroda«. Zatrjuj val je, da niso vsi, ki te klinike obiskujejo j Angleži. S statističnimi podatki je podpf* trditev, da je število komplikacij ob splavl1 in operacijah zelo visoko. Vsaj 6 % žen3, ki store splav, niso več rodne, okoli 40?® pa jih ima pri naslednjih rodnjah hu^ težave, največkrat zrodek.
    i         mm
Krščanski Rim v številkah
OKNO V DANAŠNJI SVET
PBlmeimanie šile n Mariu
V	nedeljo 25. maja letos je bilo v Bazovici slavje poimenovanja tamkajšnje o-snovne šole. Bazovci so svoji šoli dali ime po Primožu Trubarju, začetniku slovenskega književnega jezika, prvemu slovenskemu pisatelju, pobudniku slovenskega šolstva in slovenske službe božje.
Gre torej za osebnost, ki ima po življenjskem prizadevanju in po življenjski vlogi tesno zvezo s poslanstvom in z duhom naših šol. Poleg tega je Trubar živel v naših krajih in doživljal njihovo zgodovinsko usodo.
Trubar je preživel svoja mlada leta na dvoru škofa Bonoma v Trstu kot pevec v škofovem pevskem zboru in kot škofov komornik. V poznejših letih se je mudil nekaj časa v Gorici in na gradu v Rubijah, kjer je pridigal v slovenščini, v nemščini in v italijanščini. Na povratku v Ljubljano skozi Vipavsko dolino se je nekaj dni ustavil tudi v Sv. Križu.
Torej premišljeno in upravičeno ime ba-zovški šoli. Ne zdi se mi pa prav, da se kaka naša šola poimenuje po človeku, ki nima z našimi kraji nobene zveze, čeprav je morda velik literat, umetnik ali znanstvenik, medtem ko je živelo tu veliko ljudi, ki so v naporih in v težavah ohranili in razvijali slovenski jezik in slovensko kulturo.
Prireditve so se poleg domačinov, sosedov in tržaških rojakov udeležili šolski skrbnik za tržaško pokrajino Fidenzi, jugoslovanski konzul v Trstu Trampuž, občinska odbornica za šolstvo Bennijeva, škofov vikar Škerl, dolinski župan Lovriha, predsednik Slovenske skupnosti Harej, predsednik Slovenske prosvete Maver, predsednik SKGZ Race, ravnatelji srednjih in osnovnih šol, učitelji in profesorji, gostje iz Rašice, Trubarjevega rojstnega kraja in odposlanstvo iz Derendingena, kjer je Trubar živel in leta 1586 tudi umrl.
Slavnost je odprl ravnatelj Strnad s pozdravom in zahvalo vsem, ki so pomagali uresničiti pobudo za poimenovanje šole, predvsem učiteljstvu na bazovski šoli. Organist Pavel Fonda je na električnih orglah predvajal It and lov koncert v b-duru št. 2. Za njim je predstavnica Društva staršev Milica Purič odkrila Trubarjev doprsni kip, ki ga je naredil kipar Peter Černe in stoji na marmornem podstavku, katerega je izdelal domačin F. Križmančič.
O pomenu in vlogi šole je spregovoril bazovski župnik msgr. Živic, ki je med drugim dejal: »Spoznanje, da je šola podaljšana družina, v kateri more otrok skladno razvijati svoje telesne, nravne in umske sposobnosti, sili vsakega človeka, da šolo ljubi, podpira in brani. Toda tudi bridki spomini na čas, ko smo bili oropani naše slovenske šole in prisiljeni v tujem jeziku Piti tujo učenost ter ugotovitev, da je naša šola trn v peti nekaterim skrajnežem, ki našo šolo zločinsko napadajo, nas morajo priganjati, da napnemo vse sile, da jo ohranimo, spopolnjujemo in tako zagotovimo bodočim rodovom zdrav in naraven razvoj osebnosti, jim posredujemo vso našo kulturno dediščino ter jih prepojimo z ljubeznijo do materinega jezika in do naših izročil.«
Škofov vikar dr. Škerl je nato blagoslo-vil kip. Potem se je spored razvil takole: dijakinja Saša Metlika je recitirala priložnostno pesem F. Benedetiča »Primož Trubar«. Osnovnošolski otroci so pod vodstvom učitelja Bruna Kralja zapeli pesem, k® jo je na besedilo Mira Prešla uglasbil hlbald Vrabec. Življenjski in zgodovinski Priikaz osebnosti Primoža Trubarja je podal domačin Miro Prešel.
Šolski skrbnik Fidenzi je govoril o vlogi kulture. Trubar je opravljal svoje delo v treh jezikih in bil v stiku s tremi kultu-
J02E JURAK
EKUMENSKO POTOVANJE V BOLGARIJO
(16)
Uporov zoper Turke ne manjka; eden hastane leta 1686, drugi za časa krimske v°jne 1853. Leta 1835 ujamejo Turki v samostanu Drjanovo skupino 35 rodoljubov m jih obesijo na javnem trgu v Trnovem.
rg »Velčova zavera« sredi Trnovega s spomenikom v spomin na žrtve Velčove ''-urote govori sedanjim in bodočim rodo-V°m o krutosti turške zasedbe.
7' iulija 1877 vkorakajo Rusi pod gene-aiom Glinkom kol osvoboditelji Bolgarov nekdanjo bolgarsko prestolnico. Mesto
bustanc za eno leto znova prestolnica no-
Ve,
rami. Primerjal je razmere, v katerih je on živel z našimi, kjer se prepletata dve kulturi, dve tradiciji, kjer živita skupaj dva naroda, ki ju preveva želja po mirnem sožitju in skupnem napredku.
O Trubarjevi ljubezni do slovenskih ljudi, do slovenskega jezika in o njegovem spoštovanju drugih jezikov je govoril predstavnik Društva slovenskih prevajalcev Janko Moder.
Ganljiv je bil nastop Walterja Dottlinga, pastorja v Derendingenu. Povedal je, kakšen sloves uživa Trubar v njegovem mestu, da so mu posvetili kulturni dom in veliko mestno ulico, da ima v tamkajšnji cebkvi spominsko ploščo in da je kip v veži njihovega kulturnega doma dvojček kipa v Bazovici. Zaključil je z željo, da bi bilo še več takih srečanj.
Nato je harmonikarski ansambel »Slomšek« zaigral Gotovčevo Kolo iz opere Ero z onega sveta. Nekaj Trubarjevih misli sta podala dijaka Eva Žagar in Leo Križ-
V	župni cerkve v SKEDNJU bo ob 25-let-nici mašništva v sredo 26. junija ob 20.30
SLOVESNO SOMAŠEVANJE ZA DUHOVNIŠKE POKLICE
Med sv. mašo bodo peli zbori iz Mačkolj, Opčin in Skednja pod vodstvom prof. Ubalda Vrabca.
mančič. Orkester Glasbene Matice je pod vodstvom Oskarja Kjudra in ob sodelovanju violinista Črtomira šiškoviča predvajal Mozartov violinski koncert v g-duru. Celotni spored je sklenil šolski zbor, ki je ob spremljavi orkestra Glasbene Matice zapel tri otroške pesmi Ignacija Ote in Aleksandra Vodopivca.
Na koncu sta se številnemu občinstvu in vsem, ki so pomagali pri izpeljavi pobude in pri proslavi, zahvalila predstavnika Društva staršev Milica Purič in Leo Kralj. Mnogi so po končanem kulturnem sporedu odšli v šolske prostore, da si ogledajo razstavo o Primožu Trubarju, ki jo je pripravilo bazovsko učiteljstvo.
 .........................
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Misijonar Česnik o svojem delu
Misijonar Silvo Česnik se je spet oglasil z Madagaskarja. Piše, da so mu dali nov kraj, ki se imenuje Matanga. Ta kraj je lep, a bo treba veliko delati. V tem novem kraju je dobil samo majhno kolibo, ki ima en sam prostor. V njem je kuhinja, spalnica in pisarna. Cerkev je slaba in je na tem, da jo bo veter prav kmalu prevrnil. Vse je v lepem neredu.
Z njim je tudi g. Slabe. Sklenila sta, da bosta zidala novo cerkev in hišico za stanovanje. Vse je precej drago in se zato misijonar Česnik obrača na dobra srca, ki so po slovenskih župnijah ter na katoliške organizacije, da bi mu priskočili na pomoč pri delu za razvoj novega misijona. Hiša in cerkev bosta stali okrog deset milijonov lir. Vsota sicer ni velika, a zanj, ki je brez denarja, ni majhna. Obrniti se bo treba zato na vse strani, da pade kak dinar ali lira.
Koliko se potroši zlasti med počitnicami brez prave potrebe! Nekateri otroci tekmujejo, kdo bo več sladoledov polizal! Drugi se hvalisajo, koliko cigaret so pokadili! Nimajo pa dinarja ali lire za pomoč našim misijonarjem!
Upa, da bo kdo med počitnicami kaj prihranil v ta namen. Misijonarja bosta zelo hvaležna, če bosta mogla začeti s potrebnimi deli. G. Česnik se zahvaljuje za dar, ki ga je dobil iz števerjana v znesku
200.000	lir za šolo in za dva šivalna stroja. Dobil je ta denar komaj pretekli teden, poslan pa je bil denar že februarja letos. Vsem dobrotnikom naj Bog povrne!
Glede zdravja poroča, da gre še kar dobro. Dela je veliko, sredstev pa zelo malo.
V	Ranomeni, kjer je bil prej, ni sedaj nobenega duhovnika, le en misijonski brat je tam ostal, da vodi vse. Sam le vsakih 14 dni more tja. Tako je župnija, ki meri 6.350 kv. km skoraj brez duhovnika!
Končno se priporoča v molitev vsem prijateljem misijona na Madagaskarju, se še enkrat zahvaljuje za pomoč in lepo pozdravlja.
Njegov naslov: Silvo Česnik, E.K.A.R. (Matanga) par. Vangaindrano, Madagaskar.
Binkoštno srečanje slovenskih delavcev v Nemčiji
Na binkoštni praznik 2. junija se je zbralo nad 3.000 slovenskih delavcev, iki so zaposleni v Zah. Nemčiji, na tradicionalno binkoštno srečanje. Nekaj nad 800 jih je
prišlo v Diisseldorf, kjer so napolnili tamkajšnjo športno dvorano, trikrat toliko pa se jih je sestalo v Stuttgartu. Te številke so zelo spodbudne, saj zgovorno pričajo, da si slovenski delavci želijo v skupnosti ohranjati v tujini svojo vero in narodno zavest.
V	Diisseldorfu so se zbrali Slovenci iz Porurja in severnih nemških pokrajin. So-maševalo je pet izseljenskih duhovnikov. Veliko je bilo podeljenih obhajil. Evharističnemu bogoslužju je sledil pester kulturni spored v dvorani.
Podobno se je odvijalo srečanje tudi v Stuttgartu, kjer so se ob svojih duhovnikih zbrali Slovenci iz južnih pokrajin Zah. Nemčije.
Zanimiv je pogled v zgodovino binkošt-nih srečanj. Prvič so se v večjem obsegu zbrali leta 1967 na pobudo dr. Janeza Zdešarja. V spomin na Trubarja, tega velikega Slovenca, ki je zadnji del življenja preživel med Nemci, so se zbrali v Derendingenu. število udeležencev je bilo (če ga primerjamo z letošnjim) še skromno, toda prireditelji niso obupali.
Naslednje leto so se dogovorili za Wer-nau in številke so rasle: našteli so nad
1.300 udeležencev. Potem je bil dve leti na vrsti Stuttgart. Prvič se je vabilu odzvalo
1.800 Slovencev, naslednje leto pa kar 2.500.
Lani so prvič poskusili organizirati dve srečanji. »Sever« se je zbral v Bad Go-desbergu, »jug« v Goppingenu. Če povemo, da jih je bilo lani na »severu« komaj 300, letos pa nad 800, pomeni, da so dobro zastavili.
Čemu slovenski duhovniki večkrat z nadčloveškim trudom pripravljajo takšna srečanja, so lepo zapisali v knjižici, ki jo izdajo ob vsakem srečanju: »Binkoštna srečanja slovenskih delavcev in delavk v Nemčiji imajo namen utrjevati našo versko skupnost, buditi narodno zavest ter gojiti družabnost.« Vsako leto so izbrali tudi posebno geslo, pod katerim se je odvijalo srečanje. Letošnje je bilo »Mati Slovenija, tvoji smo sinovi«.
Procesija s konji
V	kraju Neudenau blizu mesta Karlsruhe v Zah. Nemčiji imajo na dan svojega farnega patrona veliko procesijo, ki se je udeležijo po starodavni navadi tudi jezdeci na konjih. Letos so v procesiji našteli kar 125 konjenikov.
Sv. Ivan
V nedeljo 9. junija je nastopila v našem Marijinem domu svetoivanska slovenska osnovna šola z zelo uspelo prireditvijo, pri kateri je sodelovalo pod vodstvom učnega osebja 80 učencev in učenk. Petje, recitacije in deklamacije, ples in telovadni nastopi, vse to je pričalo o marljivi in skrbni pripravi, pa tudi o tem, kaj nudi šola otrokom, ki med drugim zelo lepo obvladajo slovenščino. Udeležba je bila velika, saj je bilo poleg otrok navzočih še okrog 250 odraslih.
Ker o naših prireditvah v kulturni sezoni, ki je za nami, ni bilo vedno poročil v listih, naj jih omenimo ob tej priložnosti.
Sezono smo odprli z gostovanjem mladinskega ansambla »Taims« z Opčin pod vodstvom F. Pohajača. Sledijo po vrsti: »Slovenski oder«: Fr. Jeza, Zadnji razgovor (režija Jože Peterlin), slovenski film »Cvetje v jeseni«, Prešernova proslava (nastopile skavtinje in domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom Nade Zerjal-Zaghet, nato ekumenska proslava Apostolstva sv. Cirila in Metoda (organiziral dr. Angel Kosmač, predaval msgr. Al. Turk, pel ekumenski zbor pod vodstvom dr. Zorka Ha-reja), diapozitive z romanja v Bolgarijo je pokazala Ivanka Furlan.
Nato so pri nas gostovali: Amaterski oder Prosek-Kontovel z Brandonovo komedijo »Charleyeva tetka« (režija Marijan Pertot), Slovensko amatersko gledališče s satiričnim kabaretom »Dlaka v jajcu« (režija Sergej Verč). Prosvetno društvo »štan-drež« je uprizorilo Molierovo komedijo »Zdravnik po sili« (režija Aleksij Pregare). Obiskal nas je ansambel »Kondor« iz Bazovice in dekliški zbor »Planika« iz Groča-ne. Nato so še pri nas nastopili prosvetno društvo »Tabor« z Opčin: Pavel Golia, »Sneguljčica« (režija Marko Sosič), Lutkovno gledališče Jože Pengov iz Ljubljane in Slovensko amatersko gledališče: Igor Torkar, »Požar« (režija Sergej Verč).
Vsem igralskim družinam, pevskim zborom, predavateljem ter ostalim sodelavcem, ki so pri nas nastopili, prisrčna hvala in nasvidenje! Prav lepa hvala voditeljem in voditeljicam peterih Skavtskih skupin, ki so tedensko prihajali med našo mladino.
V nedeljo 23. junija ob 20.30 bo v stari cerkvi pri Sv. Ivanu sv. maša. Po maši bo ob cerkvi nastopil mladinski ansambel »Taims« z Opčin z domačimi vižami. Toplo vabljeni!
Boršt
Dne 12. junija je bil v Borštu dobro obiskan sestanek občanov, katerega je sklicala občinska uprava. V daljšem uvodu je župan nakazal nekatere probleme občinske uprave. Zbrani vaščani so županu predočili razne probleme in potrebe vasi. Posebno močno je med Borštani občuten problem onesnaženja okolja, ki ga povzroča kamnolom nad vasjo in tovarna Velikih motorjev.
K besedi se je oglasil tudi občinski svetovalec Slovenske skupnosti Glavko Peta-ros, ki je seznanil navzoče z delom svetovalcev Slovenske skupnosti v zvezi s temi problemi in prebral županov odgovor na vprašanje glede hrupa, ki ga povzroča tovarna Velikih motorjev in terminal čezalp-skega naftovoda, :ki ga je zastavil županu
v	začetku junija in v katerem je pozval župana in občinski odbor, naj na en ali drug način vendar napravijo konec ropotu, ki prihaja iz tovarne Velikih motorjev, prahu obstoječih kamnolomov ter smradu
tovarne ITLOC.
V odgovoru na zastavljeno vprašanje je župan dejal, da je napravil določene korake pri tovarni VMT, kjer so mu zagotovili, da bo hrup odpravljen v 15 dneh, a da je občinski zdravstveni referent pismeno zahteval prav tiste dni od tovarne VMT, kakor tudi od uprave terminala čezalpskega naftovoda, da v roku 30 dni odpravita vsaj listo jakost hrupa, ki presega dovoljeno mero lestvice ASA.
V razgovoru na sestanku v Borštu je svetovalec Petaros nakazal še problem pitne vode, ki je pereč; potrebo, da se posta-
vi	v občini razdelilno omrežje metana; opozoril je tudi na pomanjkljivo avtobusno povezavo med Borštom in mestom ter na druge probleme.
Med občani, ki so se po sestanku razhajali, je bilo slišati besede, da so taki sestanki koristni in bi jih morala občinska uprava pogosteje sklicevati.
Kamenčki
V	Jugoslaviji radi poudarjajo, da so ve* rujoči in neverujoči enakopravni. Kako pa je s to enakopravnostjo v resnici, naj nam pove Alojz Cestnik iz Ptuja, ki je več mesecev sodeloval kot vremenski napovedovalec pri ljubljanskem časopisu »Nedeljski dnevnik«.
2e prej pa je omenjeni Cestnik čez 20 let pripravljal vremenske napovedi za krajevni tednik v Ptuju. Pri svojih napovedih si je pridobil tolik sloves, da ga je letos uredništvo »Nedeljskega dnevnika« naprosilo, naj bi dajal tedenske vremenske napovedi tudi za omenjeni list. Cestnik je ponudbo sprejel in pisal napovedi od 10. februarja 1974 dalje.
Medtem je verski tednik »Družina« objavil pod rubriko »Kaj mi pomeni Jezus iz Nazareta?«, tudi misli Alojza Cestnika. Da bi tega ne storil! Na uredništvo »Ljubljanskega dnevnika« so začela prihajati pisma, kako morejo sodelovati s človekom, ki je »ideološko opredeljen« in sovražno razpoložen do socialistične stvarnosti.
Tako je 4. junija Cestnik prejel od urednikov »Nedeljskega dnevnika« pismo sledeče vsebine:
Ljubljana, 3. 6.1974
Spoštovani tov. Cestnik, zelo žal nam je, da moramo prekiniti naše sodelovanje. Priznati moram, da se je vaše napovedovanje vremena že kar dobro vpeljalo. Toda po vaših izjavah v časniku »Družina« smo bili deležni hude kritike tako, da nam ni preostalo drugega kot ta neljuba odločitev o prenehanju sodelovanja. Upam, da boste skušali razumeti našo odločitev, pri čemer se vam za dosedanje sodelovanje še enkrat zahvaljujemo. S tovariškimi pozdravi
Marjan Remic odgovorni urednik Nedeljskega
Alojz Cestnik, ki je v »Družini« objavil to pismo, se upravičeno sprašuje: »Vprašujem sebe in vas, ali je v članku ”Kaj trii pomeni Jezus iz Nazareta?" bilo kaj protiustavnega. Mislim, da ne. Za mene pa je to dokaz, da verni in neverni pred državo nismo enakopravni, pa čeprav smo verni dobri in vsestransko zvesti državljani Jugoslavije.«
glas" v vsako slovensko droJHnoI
'878
tretje bolgarske države. 10. februarja sc zbere v mestu ustavodajna skup-
lnu< ki določi Sofijo za novo glavno me-
sto. Trnovo je ob čast, ki mu je pritilkala po zgodovini, a prav zgodovina mu je dala častni položaj, ki ga nima nobeno drugo mesto v Bolgariji.
SPREHOD PO MESTU
Ura je bila že šest zvečer, ko smo prispeli v to slikovito mesto. Namestili so nas v hotelu Etr, čeprav je bilo prvotno določeno, da bomo prenočili v hotelu Jantra, ki ima izredno lepo lego in od koder je videti skoro vse mestne četrti, ki se dvigajo ob zavojih rake Jantra.
Ob sedmih se je že začelo mraoiti, zato smo morali pohiteti, če smo hoteli še kaj videti od sedanjega mesta. Ogled starega mesta na hribu Carevec smo si pridržali za naslednje jutro.
Sli smo najprej na trg Velčova zavera, ki nosi ime po Velčovi zaroti zoper Turke
v letu 1835.
Malo proč stoji gostišče hadžija Nikole
(hanat na Hadži Nikoli), ki jo je kot toliko
drugih imenitnih stavb v mestu sezidal leta 1858 Nikola Fičev za enega najbolj bogatih takratnih mestnih trgovcev. Ogleda je vredno zlasti notranje dvorišče, ki s svojimi oboki spominja na banečanske stavbe. Sedaj je v njem v starinskem slogu opremljena restavracija.
še dva spomenika je najti v bližini: eden je posvečen bolgarskim rodoljubom, ki so jih Turki pobesili leta 1876, drugi pa mrtvim iz obeh balkanskih vojn in prve svetovne vojne.
Delo arhitekta Fičeva so tudi cerkev sv. Atanazija iz leta 1861, ki ima značilen zvonik, cerkev sv. Nikole iz leta 1836, v 'kateri je na škofovem sedežu simbolično izraženo zatiranje Bolgarov s strani Turkov in grške Cerkve ter cerkev, posvečena cesarju Konstantinu in njegovi materi sv. Heleni iz leta 1872, zadnje Fičevo delo in brez dvoma najlepša cerkvena stavba v Trnovem.
Tudi stari turški konak (gostišče), ki leži
v isti mestni četrti kot cerkev Konstantina in sv. Helene, je Fičev (Bolgari ga radi 'kličejo Kolja Fičeto) leta 1872 prezidal v palačo, v kateri je bil do leta 1878 turški guverner, leta 1879 pa se je v njem sestala ustavodajna skupščina, ki je izvolila kneza Aleksandra von Battenberga za bolgarskega vladarja.
V	bližini mesta, 4 km proti severovzhodu, leži na 439 m visoki ravnici naselje Arbanasi, odkoder je čudovit razgled in pogled na spodaj ležeče Trnovo. Arbanasi pomeni v turščini Albanec. V 16. stoletju so namreč Trnki naselili na tem mestu skupino Albancev, ki so se posvetili nato trgovini, hitro obogateli in si v 17. in 18. stoletju zgradili patricijske hiše in več cerkva, ki še danes privlačijo turiste, da si jih ogledajo.
Zlasti dve hiši iz 17. stoletja, Konstan-caljevala kašta (hiša) in Hadžilijeva kašta sta dobro ohranjeni in sedaj spremenjeni v muzej. V petih ohranjenih cerkvah, ki so na zunaj zelo skromne, je v notranjosti
najti dragocene ikone in stenske slike. Cerkev Kristusovega rozdestva (rojstva) je gotovo vredna ogleda.
V	okolici Trnovega je tudi deset samostanov. Največji je Preobraženski monastir (samostan Gospodovega spremenjanja na gori), v katerem so še menihi, katerih število pa neprestano upada.
18 km severno od Trnovega so ostanki rimskega mesta Nicopolis ad Istrum. Ustanovil ga je leta 106 pred Kr. cesar Trajan po svoji zmagi nad Dakijci. Hitro je postalo važno trgovsko središče. V času preseljevanja narodov je bilo razrušeno. Z njegovimi ostanki so kasneje prebivalci Trnovega zgradili svoje mesto.
Leta 1910 so začeli mesto odkopavati iz ruševin. Odkrili so rimski forum, mestno hišo, templje, gledališča, kopališča, tlakovane ulice in kar tri vodovode. Izkopanine zgodovinske vrednosti hranita sedaj muzeja v Sofiji in Trnovem.
(Drugič naprej)
RAVNATELJSTVO DRŽAVNE SREDNJE ŠOLE »I. TRINKO« vabi vse dijake, bivše dijake, njihove starše, bivše profesorje in vse prijatelje slovenske šole, da se udeležijo
ODKRITJA DOPRSNEGA KIPA PISATELJA IVANA TRINKA
Slovesnost bo v nedeljo 23. junija ob llh na šoli, ul. Randaccio.
Interpelacija zoper razlaščanje slovenske zemlje
Ker nadaljuje goriška občina z brezobzirnim razlaščanjem zemlje slovenskih kmetovalcev v štandrežu, sklicujoč se na gradnjo industrijske cone in avtoporta, kar vodi k uničevanju slovenske narodnostne skupnosti na tem področju, je smatral deželni svetovalec dr. Štoka za potrebno, da naslovi na predsednika deželnega odbora interpelacijo.
V	njej zahteva, naj deželna vlada posreduje pri pristojnih organih, zlasti pri goriški občini, da se ne izvedejo načrti glede industrij sike cone in avtoporta v obliki kot so zamišljeni; da se zaščitijo gospodarski, narodnostni in družbeni interesi slovenske narodne skupine kot to zahteva člen 6 ustave in člen 3 deželnega statuta; da se prepreči dokončno uničenje kmečkega živ-
Na prisrčen in obenem slovesen način je bil novi Zavod sv. Družine v Gorici predan svojemu namenu. Otvoritvene svečanosti so se izvršile v dveh delih.
Sobotna prireditev 15. julija je veljala predvsem povabljenim predstavnikom cerkvenih, civilnih in šolskih oblasti ter zastopnikom raznih društev in organizacij. Odziv na vabilo je bil zelo velik.
Kmalu po sedmi uri zvečer je prispel goriški nadškof msgr. Cocolin, nakar se je pričela svečanost odprtja novega poslopja. Nekaj dečkov je ob vhodu izreklo pozdrav v italijanščini, v slovenščini pa Jožica Zniderčič iz Štoverjana, zavodska gojenka.
Takoj nato je g. nadškof novi zavod blagoslovil, goriški župan De Simone pa prerezal trak ob vhodu. Vsi prisotni so se nato zbrali v zavodski dvorani, kjer jih je že čakal mešani pevski zbor »Lojze Bratuž«, 'ki je pod vodstvom prof. S. Jericija mojstrsko zapel štiri pesmi (Confirma hoc Deus, O kam Gospod, Minila je, Lipa zelenela je).
V	imenu šolskih sester, ki so novo poslopje zgradile, je ena izmed njih v obeh jezikih izrekla zahvalo vsem, ki so pomagali, da je prišlo do gradnje novega za-
PD »Podgora« priredi v soboto 29. tn v nedeljo 30. junija tradicionalni
PRAZNIK ŠTRUKLJEV
ob cerkvi v Podgori
Sobota, 29 junija: ob 16h nogometna tekma med poročenimi in neporočenimi. Ob 19.30 Otvoritev: Nastopajo: podgorska mladina s pestrim sporedom, kvartet »Podgora«, ansambel »Veseli Štever-janci« in ansambel Lojzeta Hledeta. Nedelja, 30. junija: ob 18h nastop ansambla »IGO RADOVIČ« iz Nabrežine.
Deloval bo buffot z domačimi štruklji, okusnimi piščanci in klobasami na žaru. Točili bomo pristno domačo kapljico.
voda. Posebej je izrekla zahvalo deželni upravi za nakazano posojilo in arhitektu Riavitzu za vodenje zidave.
Sledili sta dve glasbeni točki na klavirju in ob spremljavi violine. Besedo je nato povzel msgr. dr. Klinec. Najprej je prebral telegramska opravičila in voščila tistih, ki se prireditve zaradi zadržanosti niso mogli udeležiti, nato pa je podal kratko zgodovino zavoda.
Otroški zbor »Kekec« iz Gorice je pod vodstvom učitelja I. Bolčine slavje zaključil s štirimi pesmimi (Kukaj, kukaj kukavica; Kraguljčki; Tam v daljavi; Pesem pojejo gore), čeprav akmjen je zelo dobro opravil svojo nalogo.
Gostje so si potem ogledali novo poslopje, občudovali njegovo razsežnost, udobnost in smotrno ureditev, nato pa se dalj časa pomudili ob prigrizku in kozarcu vina v sproščenem razgovoru.
Če je bila sobotna prireditev predvsem uradnega značaja in omejena na določeno število povabljenih, je pa bila nedeljska 16. junija namenjena vsem slovenskim rojakom iz mesta Gorice in njene okolice. Slovenci so se vabilu odzvali v izredno lepem številu in s tem dokazali, kako drag jim je ta zavod, ki naj bi vedno ostal v službi verskega, narodnega in moralnega oblikovanja našega mladega rodu.
Zavodska dvorana je bila to pot premajhna, da bi vse prisotne sprejela. Mno-
lja v okolici Gorice, ki je v zadnjih letih moral doprinesti najtežje žrtve in da se že enkrat izplača odškodnina za razlaščena zemljišča posestnikom iz Štandreža in Sovodenj v zvezi z gradnjo avtomobilskega priključka Villesse-Gorica.
Gabrje-Vrh
Na praznik sv. Rešnjega Telesa 13. junija je bilo v gabrski župni cerkvi prvo sv. obhajilo, združeno z evharističnim slavjem lepega praznika in s temu sledečo procesijo.
Šoloobveznih otrok v gabrski srenji je bolj malo. Odkar so ukinili osnovno šolo v Gabrjah, morajo otroci hoditi v Sovod-nje. Seveda, prvo sv. obhajilo pa si tako otroci kot njih starši želijo imeti v domači cerkvi.
Letos sta bila prvoobhajanca dva: en
gi so morali ostati zunaj, bodisi na hodnikih bodisi pod napuščem ob dvorani.
Prireditev je odprl cerkveni otroški pevski zbor iz štandreža. Pod vodstvom Elvire Chiabai je zapel štiri pesmi in takoj ustvaril v dvorani slavnostno razpoloženje. Zbor je številčno močan in je vse poslušalce zelo zadovoljil s svojim podajanjem.
Hišni duhovnik g. Jože Jurak, ki deluje v zavodu že enajsto leto, je prevzel vlogo napovedovalca in povezovalca posameznih točk, obenem pa izrekel besedo zahvale vsem dobrotnikom. Navzoče je pozval, naj na zavod ne pozabijo, saj s tem podpirajo velike vrednote kot so vera ter zvestoba narodu in Cerkvi.
Sledila je deklamacija učiteljice Marije Hladnik, ki je v zadnjem šolskem letu skrbela za deško zavodsko mladino.
Nato je msgr. dr. F. Močnik orisal razvojno pot zavoda od Sirotišča do sedanjega Zavoda sv. Družine.
Velik delež pri prireditvi so imeli tudi otroci iz Podgore. Podali so več točk: rajanje, trio deklic je zapel več pesmi, Katja Antonič je nastopila s solo točko »Pastirček«. Ona je tudi spremljala druge deklice s harmoniko in dokazala, kako domače ji je že to glasbilo. Na klavirju je spremljal podgorsko mladež Maks Debenjak.
Zavod je pripravil točko »Krivci za klobukom«, ki so jo izvajali deški gojenci.
Veselo razpoloženje so s svojimi inštrumenti prinesli v dvorano »Veseli števerjan-ski fantje« s pevko Alenko čemic. Ponovili so točke, s katerimi so se teden dni prej uspešno predstavili na IV. zamejskem festivalu narodno-zabavne glasbe v Štever-janu. Naj omenimo, da je isti ansambel zelo učinkovito ustvaril s svojimi razgibanimi popevkami veselo razpoloženje tudi na sobotni otvoritvi, ko je igral v času prigrizka ob mizah.
Nedeljsko prireditev je zaključil moški zbor »Mirko Filej«, ki je pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel štiri pesmi (staroslovansko iz vzhodnega bogoslužja; Teče mi vodica; Venček šaljivih koroških; O kresu). Vsi prisotni so bili zadovoljni, da jim je bilo spet dano slišati ta zbor, ki tako uspešno predstavlja našo pesem tostran in onstran meje.
Tudi nedeljski svečanosti je sledila pogostitev. še dolgo so se naši ljudje zadržali v zavodskih prostorih, srečni ob zavesti, da jim je bilo dano doživeti novo potrditev slovenske prisotnosti v teh krajih.	—ej
Okradena cerkev v Dalmaciji
V	noči med 26. in 27. majem so neznani tatovi vlomili v župnijsko cerkev rojstva Device Marije v Skradinu pri Splitu. Zlikovci so odnesli 17 od 18 svečnikov iz 17. in 19. stoletja, srebrno razpelo za procesijo in srebrno vazo. Svečniki so delo beneške šole in tehtajo vsak po 3 kg. Ukradeni predmeti imajo veliko umetniško in zgodovinsko vrednost, saj je bila cerkev v Skradinu skozi 1200 let škofijska cerkev splitske škofije. Gmotna škoda znaša 20 milijonov starih dinarjev.
Sotto il Monte privlači
Za letošnje binkošti se je zbralo v rojstnem kraju papeža Janeza XXIII. Sotto il Monte pri Bergamu okoli 100.000 ljudi, ki so prišli z vsega sveta. Spominsko božjo službo ob enajsti obletnici smrti (3. junija 1963) je imel namestnik državnega tajnika nadškof Giovanni Benelli.
deček in ena deklica, ki ju je pripravil domači župnik. K slovesnosti so prišli tudi mnogi verniki z Vrha, ker ta dan zaradi procesije tam ni sv. maše. Na koru so ubrano peli vrhovski otroci.
Tudi evharistična procesija je bila zelo lepa in prisrčna, saj ni bilo nič gledalcev, temveč so se vsi navzoči v njo vključili. Ob lepem vremenu, s čudovitim ozadjem zelenega gozda, ob ptičjem žvrgolenju in pritrkavanju zvonov se je spustila procesija od cerkve na cesto, se ustavila v globeli pod mogočnima lipama ob cerkvi, kjer je bil postavljen oltar in se nato vrnila v božji hram, ki je bil okusno okrašen, za kar imajo zaslugo požrtvovalne žene, ki stalno skrbijo za lepoto božje hiše.
Naslednjo nedeljo, 16. junija, pa je bila slovesnost prvega sv. obhajila še na Vrhu. Tam je bilo otrok kar lepo število: šest fantkov in tri deklice, pa še en deček iz šole v Dolu se je pridružil.
Ob sončnem vremenu se je napolnila prijazna cerkvica na Vrhu s starši, znanci in prijatelji srečnih otrok. Otroški zbor, ki ga s toliko ljubeznijo vodi Janez Pavletič iz Rupe, je navdušeno prepeval v čast Bogu pod podobo kruha in v počastitev svojih sovrstnikov. Po sv. maši je bila pogostitev v domači gostilni pri »Čotovih«, popoldne pa so vsi otroci še enkrat prišli v cerkev k blagoslovu. Naj bi prvo sv. obhajilo zanje in za njih starše pomenilo nenehno vraščanje v Kristusa!
-jk
t> Šolski uspehi <
Na nižji srednji enotni šoli »I. Trinko« v Gorici so uspehi sledeči:
I.A razred: Izdelali so Bensa Robert, Bernardis Pavel, Cossuta Igor, Devetak Jurij, Devetta Klavdij, Frandolic Zvonko, Jarc Marko, Krizmancic Dušan, Peteani Valter, Petejan Rudolf, Pola Karel, Tercic Marko, Visintin Fabij. 7 dijakov ima popravne izpite. 5 dijakov je padlo.
I. B razred: Izdelali so Cej Aleksander, Conzutti Denis, Devetak Dtavid, Gabrijelčič Aleksander, Gergolet Aleksander, Gnavner Silvester, Klanjšček David, Komjanc Niko, Lavrenčič Hilarij, Pahor Igor, Predan Marko, Sirk Andrej, Srebemic Martin, Visintin Ivo. 7 dijakov ima popravne izpite. En dijak je neocenjen. 3 dijaki so padli.
I. C razred: Izdelali so: Cotič Rozama, Croselli Tatjana, Devetak Razana, Devetti Livijana, Klanjšček Sonja, Malic Silvana, Medvešček Ivana, Petejan Magda, Predan Lucijana, Rustia Barbara, Soool Tanja, Valantig Tamara, Visintin Gabrijela. 6 dijakinj ima popravne izpite. 2 dijakinji sta padli.
I. D razred: Izdelali so Bernardis Mari-za, Bertagmoli Marjetica, Bonetta Majda, Colja Marija Rosa, Feroleto Vanda, Gergolet Danijela, Grillo Anastazija, Kovic Elizabeta, Malic Adrijana, Maraž Adrijana, Marussi Elizabeta, Marvin Julijana, Peric Klavdija, Pieri Emanuela, Prinčič Sandra, Sgubin Karla, Simcdc Mirjani, Tomšič Nadja, Ursic Anamarija, Zmidercic Jožica. Ena dijakinja ima popravne izpite. En dijakinja je padla.
II. A razred: Izdelali so Butkovic Edvin, Frandolic Lucijan, Gergolet Edvard, Grilj Darko, Jarz Danijel, Komjanc Marko, Lakovič David, Malic Anton, Pavletič Edvard, Peris Boris, Stekar Jožef. 11 dijakov ima popravne izpite. 5 dijakov je padlo.
II. B razred: Izdelali so Devetak Venceslav, Doliach Silvan, Gergolet Darij, Humar Štefan, Kobal Hilarij, Kocina Robert, Mikluz Valter, Persoglia Ivan, Prinčič Igor, Samoli Livij, Vogrič Marko. 10 dijakov ima popravne izpite. 5 dijakov je padlo.
II.	C razred: Izdelali so Blasig Lavra, Bregant Danja, Cernic Mainuela, Korošec Marina, Košič Tatjana, Lavrenčič Irena, Marinčič Nadja, Pelesson Remca, Urban Marija, Vescovi Gigliola, Višini Ana, Visintin Bruna, Vižintin Marta. 8 dijakinj ima popravne izpite. Ena dijakinja je padla.
II.	D razred: Izdelali so Bivsciani Stanislava, Cevdek Marijana, Devetak Nerina, Florenin Patricija, Lavrenčič Loredana, Leban Emanuela, Marvin Karmen, Mizerit Magdalena, Pahor Lucijana, Pavletič Nadja, Perše Taci j ona, Petejan Ana, Planiscek Bruna, Simcic Jožica, Vogrič Anita, Zotti Lidija, Zotti Marija Gracija. 5 dijakinj ima popravne izpite. 2 dijakinji sta padli.
Od % dijakov je 92 pripušcenih k nižjemu tečajnemu izpitu.
OBVESTIIA
Počitniški koloniji v Ovaru in Nabrežini
Vincencijeva konferenca iz Gorice, ki organizira slkupaj z Vincenpijevo konferenco iz Trsta in Slov. dobrod. društvom iz Trsta gorsko kolonijo v Ovaru in obmorsko letovanje v Nabrežini, sporoča, da bo odhod v Ovaro dne 8. julija. Ker bodo letos letovali dečki in deklice istočasno, se bo v Ovaru vršila samo ena izmena.
Obmorska kolonija pa bo imela dve izmeni kot prejšnja leta. Odhod dečkov v Nabrežino bo dne 6. julija; deklice pa bodo odpotovale 1. in 2. avgusta.
Osnovna šola in otroški vrtec v ulici Randaccio v Gorici priredita v četrtek 20. t. m. ob 10.30 dopoldne kratko zaključno prireditev, združeno z otvoritvijo razstave ročnih del in risb. Razstava bo odprta istega dne do 19. ure, v petek ves dan in v soboto do 11. ure. Starši in prijatelji otrok prisrčno vabljeni!
Slovenska prosveta obvešča vse svoje člane in včlanjena društva, da bo nadaljevanje občnega zbora v četrtek 27. junija ob 20.30 v dvorani Slovenske prosvete v ul. Donizetti 3/1 v Trstu.
Običajna procesija, ki je v osmini rojstva /Sv. Janeza Krstnika v svetoivanski župniji v Trstu, bo letos izjemoma v nedeljo 23. junija ob 9. uri.
Didaktična ravnateljstva na Tržaškem sporočajo, da je na vseh slovenskih osnovnih šolah vpisovanje učencev v prvi razred vsak dan od 9. do 12. ure do vključno 28. junija.
DAROVI
Za Katoliški glas: msgr. L. Salvadori, Trst, 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: N. N., Mavhinje, 5.000; N. N., Peč, 5.000; F. B., Gorica, 5.000; Lojzka Pocarini, Gorica, 10.000 lir.
Za Alojzijevišče: M. O. ob obletnici smrti duhovnika Albina Bratine 5.000; N. O. namesto cvetja na grob Francu Petrovi 7.000; Marija Brataševec 2.000 lir.
V	spomin pok. dekana Alojzija Pavlina darujeta sestri Marija vd. Briško in Jožefa Busoni iz Firenc po 2.000 lir za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine, za Katoliški dom in za cerkev sv. Ivana 1.000 lir.
Ob obletnici smrti nepozabnega moža Franca Pahor iz Sovodenj daruje žena Marija za Zavod sv. Družine 10.000, za misijone 5.000 in za Katoliški glas 1.000 lir.
N. N. iz Rupe daruje za Zavod sv. Družine in Alojzijevišče po 2.500 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu: dr. Danko Cerkvenik za cvetje na grob pak. Marije Vecchio 10.000; Pini Kocijančič v spomin pok. Karla Čok 2.000; Alojzija Saccheri Sahar ob svoji osemdesetletnici
5.000	lir. Ob tej priložnosti voščimo naši dobrotnici obilo božjega blagoslova in sreče!
Za cerkev na Ferlugah (marec-junij 1974): Pavla Gec v spomin pok. Ničeta 5.000; Anica Ferluga 2.000; Tončka Grahor 1.000; Olga Piščanc ob obletnici moževe smrti 5.000 lir.
Slava Fučka, Opčine, daruje za lačne po svetu in za uboge po 25.000 lir.
Za Makedonijo: N. N., Gorica, 30.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
★ SOCIALNI KOTIČEK ★
Nezgode na delu za kmetovalce. V poletnih mesecih se zgodi mnogo nesreč pri kmečkem delu, a le malo od teh je javljenih ustanovi INAIL. Zato obveščamo kmetovalce, da deželni zakon Furlanije-Julijske
dnevno odškodnino za poškodbe na delu. Ustanova INAIL posreduje kmetu, ki se je poškodoval na delu za vsak dan, dokler traja poškodba, 1.500 lir. Poleg tega deželnega zakona je ustanova INAIL na podlagi državnega zakona št. 457 z dne 8.8. 1972 znižala kmečko invalidnost na 11 % za prejemanje rente (prej je bila namreč 16 %). Vsi kmetovalci, ki so se ponesrečili pred tem datumom, naj se javijo v našem uradu, da proučimo posebej njihov primer.
Za vsa nadaljnja pojasnila in brezplačno izpolnitev ustreznih prošenj se obrnite na patronat EPACA, ul. Roma 20, Trst, tel. 38100.
RADIO
A TRSTA
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17,15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 23. do 29. junija 1974 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Beethoven: Klavirska sonata št. 3 v c-duru. 11.15 Mladinski oder: »Veliki bedaki«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Naša gospa. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 15.45 »Češnjev vrt«. Igra.
17.30 Nedeljski koncert. 18.00 Šport in glasba. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba. 22.20 Južnoameriški motivi.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Glas in orkester. 19.20 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Pesmi brez besed.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 18.50 Pevec in orkester. 19.10 Šaljive zgodbe F. Mikuletiča. 19.20 Za najmlajše. 20.35 G. Puccini: »Dekle z zlatega zapada«, opera.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Orgelski koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.05 Za vašo knjižno polico.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Skladatelji naše dežele. 19.10 Marijine božje poti: »Stare Milje«. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Grozdje in trta«. Drama. 21.45 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni ital. skladatelji. 19.10 Liki iz naše preteklosti: Silvester Škerlj. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Lahka glasba. 11.00 Mladinski oder: »Obtoženi volk«. 15.45 Avtoradio.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncerti-sti naše dežele. 19.10 Pod farnim zvonom župne cerkve v Brezjah pri Tipani. 19.40 Revija zborovskega petja. 20.30 Teden v Italiji. 20.45 »Kuga na Goriškem«. Igra.
21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 23. do 29. junija 1974
Nedelja: 9.20 »Kmetje«. 11.05 Otroška matineja. 12.00 Festival otroka v Šibeniku.
13.00 Nogomet Jugoslavija: škotska. 15.50 Nogomet Poljska: Italija. 18.05 »Pirat«, film. 20.40 V gosteh pri Nušiču. 21.30 Po-lošlka jama.
Ponedeljek: 16.25 Pregled SP v nogometu. 17.45 Hudobni graščak. 18.30 Mroži. 19.00 Mladi za mlade. 20.40 Storey: »Obletnica poroke«, gledališka predstava.
Torek: 17.25 Kolesarska dirka po Jugoslaviji. 17.50 Džaga črnec in ptice. 18.30 To je bila pesem... 19.00 Zrak, naš sovražnik. 19.20 Mozaik kratkega filma. 21.25 Rey-mont: »Kmetje«.
Sreda: 15.50 Polfinale nogometnega SPIS.15 Beli kamen. 20.40 »Poznate ta glas?«, film. 22.20 SP v nogometu: polfinale.
Četrtek: 15.45 Pregled s SP v nogometu.
17.05	Junak mojega otroštva. 18.05 Otroci in mi. 20.40 »Mavrica«.
Petek: 18.20 Ansambel Vilija Petriča. 18.50 Atletika. 19.15 Pet minut za boljši jezik. 20.40 Ali ljubite Brahmsa?
Sobota: 16.45 Rokomet Jugoslavija : Romunija. 18.15 Legenda o divjem lovcu. 20.30 štirje asi. 21.20 »Colombo«, film.
Prihodnji teden izidemo že v sredo
Ker bo prihodnji teden v soboto zapo-vedan praznik sv. Petra in Pavla, bi večina naročnikov — zaradi znanega nereda na pošti — lista ne prejela do konca tedna« če bi izšli kot običajno ob četrtkih, temveč šele po nedelji. Zato smo se odločili da prihodnji teden list izide že v sredo 26-
popoldne. Naj to vpoštevajo zlasti dopisniki. Dopisi, ki bodo v torek prišli na uredništvo po 10. liri dopoldne, ne bodo mogl* biti objavljeni v številki prihodnjega tedna-
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, % temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnih Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
*
Veliki dan za Zavod sv. Družine
krajine št. 14 z dne 27.2. 1974 predvideva junija, paginacija pa bo v torek 25. junija