PSIHOLOŠKA OBZORJA
TomaŽ VEC
SISmUSIHI - l»SIHOIIIKMUI IHirpLEII     ETIOMIOI.IO IIIStICIALKOSTI
SYSTEMIC - PSYCHODINAMIC VIEW ON ETIOLOGY OF BEHAVIOR DISORDERS
POVZETEK
I
Iz tesne prepletenosti in eksistenčne soodvisnosti posameznika in družinskega sistema izhaja, kot je razvidno tudi iz teorije objektnih odnosov, da pomeni otroku v zgodnjem življenskem obdobju izguba objekta ljubezni neposredno izgubo sebe. Otrok ima tako na voljo nestrukturirano realnost, ki ga prikrajša za temeljno orientacijo, pomembno za neposredno preživetje. Takšna nestrukturiranost oziroma bolje drugačna strukturiranost povzroča nanureč tesnobo, anksi-oznost, napetost, ki je neznosna, saj zadeva posameznikove eksistenčno pomembne potrebe.- Izhod, ki ga izbere otrok, je disocialnost, ki ima za posameznika pomen strukturiranja in s tem konstrukta, ki omogoča orientacijo v realnosti. Struktura je tisti dinamični konst-rukt, ki omogoča posamezniku funkcionirati ne glede na (ne)ustreznost vsebinske komponente. Nastanek diso-cialnosti kot simptoma pomeni torej optimalni način prilagoditve ega na konflikt. S tega aspekta bi lahko sedaj govorili o disocialnosti (tisti, kije sekundarno peristatič-nega značaja kot posledica motenega čustvenega razvoja) kot o vrsti obramnega mehanizma.
ABSTRACT
m rom tight connectedness and existential interdependence of individual and family system appears, like is evident also from theory of object of love means direct loss of self. So the child reality is unstructured and that means deficit in his basic orientation needed for immediate survival. That kind of structure or better: different structure causes uneasiness, aniety, tension which is unbearable in the matter of the individual existential needs. The outcome chooses by child is behavior disorders with the meaning of structure for individual. That construct enables him orientation in reality. Structure is d3mamic construct which individual can function with irrespective (un)correspondence to the content of components. The etiology of behavior disorders as a symptom means the optimal way of Ego adaptation on a conflict. From that point of view now we can talk about behavior disorders (that which is secondary peristatics character as an effect disordered emotional development) as a sort of Ego defenses.
^ elikokrat je pomembneje postaviti si pravo vprašanje kot najti odgovor na vsa druga. To spoznamo tudi ob tem, da je pomoč pri diso-cialnosti najpogosteje usmerjena v samega otroka, medtem ko je motnja vsaj toliko njegova kot njegovega okolja. Uspešnost dela, vezanega na disocialnost pri otrocih in mladostnikih, je odvisna predvsem od naših izhodišč, od tega, kako nekaj počnemo in kakšne cilje si pri tem zastavljamo. Pri praktičnem delu z disodalnimi otroki in mladostniki se ob številnih neuspešnih izhodih in ob delu -pri čemer o njegovi uspešnosti nimamo povratnih informacij - kaj hitro pojavi želja po neki spremembi - največkrat pričnemo razmišljati o drugačnem načinu razreševanja določenega problema. Na tem nivoju je naše razmišljanje podobno razglabljanju o tem, ali je za otroka bolje, da ga vzgaja oče ali mati. Seveda je napaka že v naši zastavitvi vprašanja in v smeri, s katere smo se problema lotili. Celo odgovor na dani primer ni tako preprost, kot bi se nam v prvem trenutku utegnilo zazdeti. Dokler ostajamo na isti ravni razmišljanja, si lahko zamišljamo, da sta oba starša tista, ki imata pri vzgoji največjo vlogo, kar se nam z drugega aspekta razkrije kot le del realnosti. Družino bi morali videti znotraj nedeljivega sistema tesno prepletenih recipročnih in cirkularnih vplivov
vseh članov na vse. To pomeni, da otrok nikakor ni le pasivni sprejemnik vzgoje, ima namreč enakovreden vpliv na svoje starše kot tudi recipročno (tako že s tem vplivom sooblikovana) vzgoja nanj.
Sistemsko - psihodinamični pogled na problematiko oblikovanja disocialnosti poskušam postaviti kot okvir, koncept razumevanja in izhodišče za konkretno delo z disodalnimi motnjami.
Kadar govorim o disocialnosti, imam v mislih sklop motenj, ki jih običajno imenujejo "motnje vedenja in osebnosti"; nanašajo se na celotnost etioloških kakor tudi sim-ptomatskih vedenjskih znadlnosti otrok in mladostnikov.
Sama simptomatika motnje se izraža v storilnosti, na emocionalnem področju, v odnosu do vrstnikov in odraslih, v uspešnosti, delovnih navadah itd. Govorimo lahko o disodalnem vedenjskem sindromu, pomeni, da gre za značilnosti v ravnanju oziroma vedenjskem vzorcu otroka v celoti. Pri tovrstni simptomatiki je pomembno kot pravi Bečaj, da "otrok s svojim celotnim ravnanjem prihaja v nasprotje s celotnim socialnim prostorom" (Bečaj, 1986, str. 29).
HORIZONS OF PSYCHOLOGY
S terminom " disocialnost" se bomo z etiološkega aspekta omejili na t.i. "sekundarne peristatične motnje", ki so (Bregant, 1987) posledica motenega čustvenega razvoja. Tako bomo te motnje razmejili od motenj z drugačno etiologijo (primarno biološko pogojene, reaktivne motnje in motnje, ki nastajajo zaradi neposrednega zavajanja v primarnem socialnem okolju).
Ob raziskavah etiologije disodalnosti najpogosteje zasledimo le naštevanje tistih dejavnikov, ki so pomembni za nastanek motnje. Vendar kaže, da gre ob tem bolj za opis nekih spremljajočih faktorjev, saj z njimi ni dovolj eksakt-no razjasneno:
? na kakšen način delujejo rizično določeni dejavniki,
? zakaj izzovejo motnje le pri nekaterih,
? zakaj sploh naj bi bili rizični prav tisti dejavniki. Podobna nejasnost se pojavi glede obdobja nastanka di-socialnih motenj, tudi če so kje časovno opredeljene, pa nikjer ne zasledimo odgovora na dileme:
? zakaj je rizično prav tisto obdobje,
? na kakšen način se zaradi nekih dejavnikov ravno takrat oblikuje disocialnost,
? zakaj je izhod ravno disocialnost in ne neka druga motnja.
V preteklosti so vzroke disodalnega vedenja iskaU v dveh splošnih kategorijah: v proučevanju pobud za izkazovanje določenega vedenja v posamezniku in v iskanju napak v sodalnem sistemu, katerega del je posameznik.
Nerazumevanje dejanskih vpEvov okolja oziroma tesno prepletene soodvisnosti posameznika in okolja nastaja zaradi neke napačne predpostavke, ki pa je vkomponira-na v temelje praktično vseh sodalno-psiholoških teorij; to je možnost ločevanja posameznika od skupine (Bečaj, neobj.). Na neupravičenost te dihotomizacije pomislimo šele, ko imamo pred očmi, da posameznik od rojstva dalje (ali pa še prej) živi in doživlja realnost, ki jo ustvarja sam skupaj z okoljem, v katerem živi. Socialni sistem namreč ni nek milje, v katerem se nahaja posameznik kot izolirana enota in med katerima bi lahko določili eksakt-ne meje. Iz takšnega umetnega ločevanja se je oblikovalo pojmovanje ega kot nekega pasivnega sprejemnika, ki se skladno s temi vplivi (predvsem direktno od staršev) spreminja in jih jemlje za svoje kot "introjekte".
Z introjekti je torej pri otroku poudarjena odvisnost, nezmožnost ne le kontrole, ampak dejansko tudi nezmožnost sooblikovanja družinske dinamike. Otroku se ne pripisuje aktivnega vpHvanja v družinskem sistemu in na takšen način lahko iščemo krivca za disocialno vedenje v starših zaradi "njihovih lastnih napačnih produktov, kot so seksualni konflikti, strogost pri vzgoji, nudenje neprimernega modela za posnemanje itd.", kot pravi AUen (Allen, 1988, str.26).
Striktnemu ločevanju posameziiika od socialnega sistema, v katerem se nahaja, so sledili tudi terapevti, ki so bili prepogosto usmerjeni v iskanje odgovornosti ali celo krivde; prvi pri posamezniku, drugi v družiru ali širši sodaliu skupnosti. Del vzrokov za oprijemanje enega ali drugega ekstrema lahko razložimo z (ne)uspešnostjo terapevtskih postopkov ali bolje z iskanjem razlogov za to neuspešnost povsod drugod le v samem pristopu do motnje ne. Če namreč disodalnost izvira iz genetskih determinant ali pa iz vpetosti v nek nespremenljiv socialni sistem, je možnost, da z nekim postopkom odpravimo motnjo zelo majhna in s tem elegantno opravimo z občutki krivde, včasih celo opravičujemo nestrokovno delo.
Svojevrsten paradoks pa je, da se ob poskusih vplivanja na disocialnost dejansko usmerimo na otroka oziroma na
introjekt, ki sedaj izgleda popolnoma znotraj otrokove psihe. Iskanje krivde v otroku, ki je temeljilo na napačnih izhodiščih, je proizvajalo tudi temu ustrezno terminologijo, kot sta pojma "motena osebnost" in "delinkventna osebnost", kar je za sabo potegnilo cel sklop stigmatizadj in napačnih pristopov pri reševanju te problematike. Konec koncev je obramba impulzivnosti pred zunanjim svetom kot tudi pred lastnim superegom naloga, s katero se srečuje vsak ego. Resiučno pa pri teh otrocih nastopa zelo izrazito in predstavlja veliko oviro za vzgojo oziroma terapijo. In če hočemo mladostnika osvoboditi njegovih delinkventnih pritiskov, moramo upoštevati vse zapreke, ki jih postavlja ego, da zašdti impulzivnost. Redel in Winemann pravita: "Izredno pomembno je, da dobro proučimo njegov obrambni sistem in da tako pri oblikovanju pristopa ne poznamo le slabosti ega, ampak tudi njegovo moč." (Redel, Winemann, 1980, str. 49,50)
Ob otroku z disodalnim vedenjskim sindromom nimamo opraviti zgolj z družino, v kateri eden od članov ne funkdonira v skladu z normami, drugi pa so relativno urejeni, stabilni, ampak s skupnostjo, v kateri so patološki odnosi tisti, ki odločajo in utrjujejo disfunkcioniranje posameznikov. V družini pride do marüfestiranja in do največje intenzitete motnje pri tistem členu, ki je v tej verigi pač najšibkejši.
Otrod zadovoljujejo svoje osnovne psihosocialne potrebe le z dovolj veliko konformnostjo z družinskim sistemom. To pomeni, da je miiümalna zadovoljitev njihovih potreb možna le s sprejetjem družinskih pravil, se pravi norm, dogovorov, vrednot itd., tudi kadar so patološka. Proces konformiranja v družiru poteka namreč skozi so-cializadjo. Celotno realnost predstavlja otroku v začetku zgolj družinsko okolje (predvsem mati) in njegove potrebe. Tako ima norma, eden najpomembnejših regulativov vedenja, vse znadlnosti skupinskega in individualnega oblikovalca sodalne realnosti, saj ima, ker temelji na konserizu in ker validira s socialno interakdjo, pomen substituta za osebno vplivanje, stabilizatorja socialnega okolja (ga naredi predvidljivega) in ima zaradi tega tudi pomen objektivne realnosti. Ker je norma neposredna posledica interakcije, je zaradi tega vsesplošno prisotna v socialnem prostoru (Thibault in Kelly, 1959).
Če se zavedamo, da ima socialna realnost za posameznika pomen objektivne danosti - ne glede na dejansko ujemanje s fizično realnostjo - nam odvisnost psihodina-mike posameznika od družinskega sistema postane lažje razumljiva in bolj sprejemljiva. Odsev tega se preko kon-struktov veže skozi celotno zgodovino posamezivika, Bečaj pravi: "Elementi socialne realnosti (npr. vrednote, stališča) so sprejeti že zgodaj v otroštvu. Zato bo človek v življenju trajno odvisen od socialno konstruirane opreme, ki ne more biti popolnoma nadomeščena s še tako objektivnimi znastvenimi spoznanji." Dejavnost ega se namreč izraža skozi vedenjski repertoar, ki ga razumemo ... kot strukturo okolja v tem smislu, da okolje struk-turira, osmišlja in določa osnovne oblike vedenja, ki so s strukturo okolja skladne." (Bečaj, neobj.)
V družinski dinamiki ima otrok pogosto vlogo razbre-menjevalca družinskih konfliktov. Ta vloga se pojavlja v vsaki družiru in sama po sebi še ni patološka, tak pomen dobi, ko jo prevzame le en posameznik. Pri otrocih lahko govorimo o motnjah načina funkdoniranja otrokove osebnosti, ki so nastale kot posledica konfliktov (med osnovnimi potrebami in okoljem, med egom in superegom ali med idom in egom). Motnje pričnejo ovirati nadaljnji razvoj odnosa otroka do samega sebe in do
PSIHOLOŠKA OBZORJA
sveta ter tako vplivajo na celotni razvoj in organizacijo osebnosti.
Za otroka je bolj ogrožujoče stanje biti brez okvirov, strukture kot biti z normativno neustreznimi. Takšna nestrukturiranost oziroma bolje drugačna strukturiranost povzroča namreč tesnobo, anksioznost, napetost, kije neznosna, saj zadeva posameznikove eksistenčne potrebe. Kot vidimo, se tudi znotraj psihodinamike pojavlja struktura kot tisti dinamični konstrukt, ki posamezniku omogoča funkcionirati kljub neustreznosti vsebinske komponente. Nastanek nevrotično-disocialnih simptomov pomeni torej optimalni način prilagoditve ega na konflikt. S tega aspekta lahko sedaj govorimo o disocialnosti kot o neki vrsti obrambnega mehanizma (seveda tu govorimo le o disocialnosti, ki jo Bregant vidi kot posledico motenega čustvenega razvoja in ki ima sekundarno peristatični pomen). Zgodnejše kot je obdobje, v katerem pride do nevrotičnih konfliktov, slabša je diferenciacija ega in razvoj ego - funkcij, bolj so zasidrani in težje so dostopni nevrotični mehanizmi. Osnova nevrotičnega funkcioniranja (in še posebej disocialnosti) je tako ne le v prikrajšanosti pri zadovoljevanju osnovnih potreb samih po sebi, ampak predvsem v tem, kakšen pomen imajo za posameznika. Pomen pa je zopet določen z okolico, ki ga skupaj s posamezrukom oblikuje preko socialne realnosti.
Iz tesne prepletenosti in eksistenčne soodvisnosti posameznika in družinskega sistema izhaja, kot je razvidno tudi iz teorije objektnih odnosov (BlanckinBlanck, 1988), da pomeni otroku izguba objekta ljubezni v zgodnjem življenjskem obdobju neposredno izgubo sebe. Otrok tako sprejme percipirane želje in pričakovanja staršev za svoje in se z njiini identificira. V terminih transakcijske analize (Berne, 1989) bi lahko govorili o prepovedih, sporočilih, ki jih otrok vgrajuje v svoj življenjski scenarij. Dobiva jih (v začetku predvsem od staršev) na verbalnem in na neverbalnem nivoju. Osnova tega skripta aU življenskega scenarija disocialnega otroka je predvsem v prepovedih "ne obstajaj", "ne bodi blizu" ipd. Zaradi tega, ker je njegov ego še v fazi diferenciacije, mu tovrstna sporočila tvorijo konstrukt socialne realnosti, ki ima zanj pomen objektivne stvarnosti in ker nima v tem obdobju izkušenj z "drugimi realnostmi" pomeni to zanj edino obstoječo realnost (pač po prej prikazanih principih delovanja).
Najpogosteje ta sporočila seveda niso kongruentna z o-stalimi, ki jih otrok tudi dobiva iz najožjega socialnega okolja, poleg tega pa so tudi v nasprotju z osnovnimi potrebami (biološkimi, čustvenimi, spoznavnimi itd.). Z neskladjem, nekongruentnostjo, konflikti, nestalnostjo... se otrok znajde v nekakšnem vakumu, prostoru brez strukture. Prikrajšan je torej za temeljno orientacijo v socialnem prostoru, za realnost, kar dejansko ogroža njegovo preživetje, samoohranitev (spomnimo se raziskave
Spitza (Musek, 1982, str. 123)) o pojavu sindroma hospi-talizma že po šestih mesecih socialne deprivadje, ki je kasneje vodil do večjih zdravstvenih komplikacij in celo do smrti!
S simptomom, v našem primeru z disodalnostjo, je egu vsaj omogočeno delovanje. Otrok pa sprejemljive vsebine strukture ne more ustvariti v interakdji s socialnim okoljem - z družino (zaradi pomanjkljive in neustrezne komunikacije, nezadovoljevanja osnovnih potreb ...), zato jo ustvari sam s seboj. Ta interakcija oziroma poskus najdevanja substituta v samem sebi, je torej neke vrste spliting, razcepitev "dobrega" in "slabega" identificiranega objekta. S splitingom lahko razložimo različnost v funkdoniranju disocialnega otroka, polarnost v vedenju. Na določenem nivoju to npr. pomeni izredno senzibilno-st v sodalnih stikih, tudi konformnost in socializirano vedenje, na drugi strani pa včasih izrazito agresivnost, celo okrutnost do sebe in do drugih; on in ves svet je lahko le popolnoma bel, čist ali pa popolnoma črn, umazan.
Manjša fleksibilnost, zmožnost prilagajanja, kaže na določeno rigidnost, slabšo sposobnost ega za upoštevanje vseh zahtev, norm širšega socialnega okolja, vendar tudi ustreznost funkdoniranja z aspekta preživetja otroka v družinskem sistemu - z aspekta realnosti, v kateri se nahaja. Z drugimi besedami povedano, prisotnost manjše fleksibilnosti gre na račun trdnosti, strukture, ki jo ustvarja sam disocialni otrok. Zaveda se, da bo z določenim vedenjem izzval take in take reakcije v sodalnem okolju, kar pa je zanj veliko lažje sprejemljivo^ kot če reakcij drugih ne more predvidevati, kljub temu, da ti predvideni odgovori pogosto pomenijo fizično kazen. Glede na to, da izgleda pri disodalnem otroku tovrstno strukturiranje (kot je bilo prikazano) nujno, se pojavi le še vprašanje, kaj strukturi določi vsebino (disodalnosti); odgovor se nam ponuja v Bečajevi teoriji (Bečaj, neobj.), to je sodalna interakdja. a
LITERATURA
1. ALLEN, M.D. Unifying individual and family therapies. London,
^ fossey - Bass Publisher (1988).
2. BEČAJ, J. Dve funkciji socialne interakcije. Neobjavljen rokopis.
3. BEČAJ, J. Potrebe in možnosti posebne obravnave otrok v OŠ; v
Drugačnost otrok v osnovni šoli. Zbornik posvetovanja v Cankarjevem domu (1986), 1-2.
4. BERNE, E. Sta kažeš posle zdravo. Beograd, Noht (1989).
5. BLANCK, G., BLANCK, R Ego psihologija. Zagreb, Biblioteka
psiha (1988).
6. BREGANT, L. Disocialnost. Psihoterapija 15. Ljubljana, Medicin-
ska fakulteta (1987).
7. MUSEK J Osebnost. Ljubljana, DDU Univerzum (1982).
8. REDEL, F., WTNEMANN, D. Agresivni otrok. Ljubljana, Sveto-
valni center (1984).
9. THIBALT, J. W., KELLY, H. The social psychology of groups. New
York (1959).