IZHAJA VSAK PETEK.	
NAROČNINA:	
Letno . Akademiki . .	30 Din
Drugi . . .	40 Din
Mesečno: Akademiki .	4 Din
Drugi .	5 Din
Čekovni račun številka	17.139
Uredništvo in uprava: UNIVERZA, Ljubljana.
PETEK, 19. MARCA 1937.
AKADEMSIC0 GLASILO ZA	IN
LETO I.
ŠTEV. 17a.
POSAMEZNA ŠT. 2'- DIN
65,3% : 30.6% : 3.1%-Ne. to ni strankarsko, to je naše politično vprašanje !
VNA VPRAŠANJA
£a ¥etši«© noč
(O. Župančič.)
Vssela pomladka epfst«*la
naslovljena batjuški Murnu, na Onem Svet; Hej, batjuška, vstani, batjuška, hej!
Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri, a nič se ni ustavil, takoj so je odpravil naprej.
A ko za njim smo gledali, je bilo vse polno zelenih vej po sveti,
in — metuljčki ali cveti? — so nanje sedali.
Na levo, na desno je metal oči, in kamor so pale, cvet gori.
Da vidiš zdaj naša polja: kot mašna ruta, vsa pisana, vsa z rožami porisana, in sama Židana volja.
Zdaj vprašaj prebujeni log, kaj let ti je namenil Bog. brž kukavica odgovor ti da — dovolj bi jih bilo za dva, tak naglo šteje leta. da že bojiš se sivih las.
In, batjuška, dekleta!
Levico v škaf, desnico v pas tako pod zoro, pod večer tja v breg, kjer si šepeče vir sam svoje sanje v mrak in mir in bisere blesteče po valih luna vleče...
Hej, batjuška, hej!
Pa kaj! Saj to niso sanje poeta, to ni pomlad njegovih nad, le duši njegovi živo razodeta, iz bolečin, hrepenenja spočeta, kot si revež spravijiči začarani grad.
Ostani zdrav!
Ker pravzaprav
pri nas je še vse po starem, veš.
Na primer, če svoja pota greš in podlost svetohlinko pod šaro srečaš krinko, spoštljivo snemi klobuk pred njo, če hočeš, da ti dobro bo.
Od k vedra do kučme, od k učne nazaj smo narodni vli; če te veseli, pa pridi, oglej si naš dirindaj.
Veselo: pust, čas maškerad.
P. S. Še to:
— za direktivo! — nekdo zasviral on dan je pri naši zabavi — takoj smo mu gosli razbili na glavi. In veš zakaj? Na uho to novico:
Bil je še mlad---------------pa je sviral
resnico!
Oh mecenovi smrti
Pred portalom Alojzij e višča je stal v črnini i iovek s ceremonialno palico in mnogimi dekoracijami pogrebnega društva na prsih. Pokojnik, na katerega smrt je opozarjal pasante, je moral i»iti zaslužen človek.
Tomo Zupan, katoliški duhovnik, papežev apostolar, nosilec mnogiih cerkvenih in posvetnih funkcij, starec, ki je preživel zadnja leta že odmaknjen od sveta samotno na svojem gradiču Okroglem na Gorenjskem, narodni delavec in dobrotnik. Življenje mu je poteklo v delu take. narave, da so prinesli nekrologe listi nasprotnih skupin skladno na prvi strani. .Med mnogimi polji njegovega življenjskega dela je odločitev, ki bi se je radi posebej dotaknili.
Mrs. Tomo Zupan je bil velik prijatelj knjig. Biblioteka, ki jo je zbral v toku svojega dolgega življenja ne obsega le popolne serije slovenskih periodičnih publikacij in knjig, ampak tudi vrsto redkih tiskov. Zapustil jo je ljubljanski lice-alni knjižnici, naši bodoči Univerzni biblioteki, kjer bo pridružena drugi, ki je prišla tja pred dvema letoma kot volilo župnika Ivana Vrhovnika. zgodovinarja ljubljanskega mesta.
Oba duhovnika starega kova z resničnim kulturnim čutom sta prav zaradi svojih dobrotvorov redki izjemi v vrsti Slovencev, ki so se selili na drugi svet.
Kaj je z ljubljansko univerzo, da nikakor ne more priti do svojih volil? Zakaj je slovenska javnost drugače razpoložena napram nji, kot je to povsod drugod? Kako je mogoče, da so se iz vse nepregledne vrste Slovencev iz najrazličnejših poklicev, industrijcev, trgovcev, odvetnikov, zdravnikov itd., itd. našli le nekateri, ki so se pred smrtjo spomnili, da je naj lepša od-dolžitev življenju in svojemu ljudstvu dar njegovi osrednji in najbolj izpostavljeni kulturni instituciji — poleg Ivana Oražna in Pavla Turnerja, ki sta zapustila svoje premoženje za študentske ustanove le še duhovnika Ivan Vrhovnik in I orno Zupan? Ne, ni mogoče, da bi stara generacija ne vedela kaj je univerza in kolikšen je njen pomen Za Slovence. Kako bi se sicer mogle cele generacije s tako nepomirljivo vnemo boriti s kulturno politiko nemških krogov v bivši monarhiji. ki niso hoteli, da bi imel mali slovanski narod na obali Jadranskega nvorja, teh vratih Avstrije v svet, svojo univerzo, kar bi pomenilo, da nima pisanih v svojem jeziku le molitvenikov in abecednikov, ampak kaj več in zato ne rabi tujih »nosilcev kulture«? So naši današnji petdeset- in šestdesetletniki v svoji mladosti prirejali shode in pisali brošure o slovenski univerzi le v neki politični zanešenosti, da danes, ko to univerzo imajo, ne vedo, da to ni te šola, ki naj skrbi, da pridejo njih otroci v štirih letih do naslova dr. ali ing., ampak tudi znanstveni zavod, ki rabi za svoje delo denarja? Ni mogoče, da bi bila revščina naših bogatih in pridobitnih slojev tolika, da ne hi mogli od tega, kar so v desetletjih zbrali od slovenskega ljudstva, vsaj mal
S!
delec vrnili tja, kjer bo res ostalo v takih ali drugačnih političnih prilikah last ljudstva. Vprašanje volil univerzi je vprašanje zrelosti in pobij ne zavesti teh slovenskih krogov. Kolika je razlika med njihovim pojmovanjem dolžnosti do svojega lastnega doma med njimi in ostalimi, ■ udi manj civiliziranim in kulturnimi narodi v Evropi, naj pokaže sledeča primera.
Nismo je šli iskat v inozemstvo, na univerze, Ivi imajo cele inštitute darovane od posameznikov. zgrajene cele stavbe, pozidane cele mestne četrti. Jemljemo jo iz domačih razmer in iz naj-novejšega časa.
Jemljemo jo iz srbskega javnega življenja.
Na naših univerzah se dele vsako leto sveto-savske nagrade. Osnoval jih je pokojni vladar, izplačujejo se iz posebnega fonda. Na svetosav-ski proslavi je bilo letos razdeljenih v Ljubljani 10.000 Din. v Beogradu 106.000! Sama kraljeva nagrada se tu in tam skoro ne razlikuje. 10.000 proti 12.000 Din. Razliko med tem zneskom in razdeljenim je prispevala srbska javnost in tu je jedro našega vprašanja.
Samo v preteklem letu je ustanovila beograjska univerza k vsem svojem starejšim ustanovam 7 novih, za katere je prejela volil v skupnem iznosu okrog 600.000 Din. Število nagrajencev se giblje pri nas okoli 10. spodaj jih je bilo letos 93, ki so prejeli denar iz sledečih ustanov: trgovca Luke Čeloviča — Trebinjca (20.000 Din), kraljeva nagrada (12.000). borskega rudnika (12.000), iz ustanove Stane Bogojevieeve .4.000), SUZORA (3.500), Živkovič-Lorič (3400), dar beograjske univerze same (3000), dr. Stevana Moravca (2700), industrijec Arsa Ilič in društvo Ga j ret« (po 2500), ga. Simič, vdova po poslaniku v Vatikanu, založnik Geza Kolin, senator ; Ilidanpvič, vlada ČSR. industrijska komora, Društvo za varstvo otrok, Srpsko poljoprivredno društvo, trgovec s papirjem Marcel Robič (po 2000), Zveza nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev (1500) itd., itd. — še cela vrsta drugih, katerih najmanjša znaša 300 Din.
Seznam kaže najrazličnejša imena, od velikih industrijskih podjetij in vlad do malih privatnikov. Skupna jim je le zavest, da so ti darovi potrebni in v tem se vsi ti različni sloji srbske družbe razlikujejo od slovenske. Ta zaostalost Slovencev je tolika, da je ne moremo več imenovati pomanjkanje čuta za mecenatstvo, ampak pomanjkanje čuta, da je univerza narodna last. Zdi se, da smo še zelo daleč od tega, da bi slovenski industrijec, slovenski trgovec ali slovenski človek na kateremkoli višjem mestu iskreno izgovoril besede: »Naša univerza«.
Krivda je v slovenski družbi, pa tudi na univerzi sami. Živela je v tem desetletju in pol nekako odmaknjena od življenja na način, ki je že škodljiv. Univerzitetni profesorji, ki so za javnost predstavniki univerze, žive osamljeno, zase, redek je med njimi abonent v gledališču, redek naročnik revije, še redkejši tak, katerega izjavo o perečem javnem vprašanju bi z nestrpnostjo pričakovala Slovenija in jo tudi pričakala. V le-
Veselo	vstajenje
vsem Slovencem želi
Uredništvo
*
Stran 2.
15 5 1
Štev. I7.a
Akademski
Kaj dela PETELIN? Ne drami li zjutraj dus iz dolgega sni! petja njegovega glas?
(Iz programne knjižice.)
Posebnost .koncertov, ki jih prireja z Akademskim pevskim zborom dirigent France Marolt, so predvsem njihovi sporedi. G. Marolt ne pozno slučajnostnih sporedov, njegovi koncerti so povezano sistematično delo, v katerem glasbenik s svojim zborom in občinstvom vred študira slovensko glasbo in jo obenem gradi. Če pomislite, čudovito skupno delo: v istem času, ko kot znanstvenik registrira, označuje in vzporeja dejstva glasbene preteklosti, dviga kot muzik iz nje vrednote, ki nam morajo v inekem globljem zmisiu tudi danes ostati žive, in to kot prireditelj in dirigent na način, ki ohranjuje spet vse stilne posebnosti gradiva, pa jih vendar tehnično približuje zboru in občinstvu ter tako tudi povsem aktualno forsira brezpogojno sodobno muzikalno kvaliteto koncertne interpretacije. Delo, zamišljeno do zadnje podrobnosti smotrno, načrtno, usmerjeno k trajnim, ne slučajnim rezultatom.
To pot se je g. Marolt lotil vprašanja slovenske glasbe v XVI. stoletju. Kakor prejšnja poglavja njegovega dela, slovenska ljudska pesem posameznih pokrajin, je tudi to poglavje našel še skoraj povsem neobdelano. Zato ni čudno, če se je še pred koncertom odprlo v javnosti najosnovnejše, prvo vprašanje tega poglavja -— ali je mogoče sploh govoriti o slovenski glasbi XVI. stoletja? Menda edini, ki je doslej opravil večje razisledovaino delo, da bi našel odgovor na to vprašanje, je bil Josip Čerin, ki je pred kakimi tridesetimi leti napisal disertacijo o slovenskih protestantskih pesmaricah in z njo dosegel doktorat glasbe. Prišel je takrat po primerjanju slovenskih prot. pesmaric z nemškimi zbirkami cerkvenih pesmi, po ugotavljanju, odkod so vzete posamezne melodije in pesmi — do prepričanja, da je treba glasbeno gradivo slovenskih pro- . testantskih pesmaric pripisati zgolj tujim glasbenozgodovinskim zakladom, po večini nemškemu. Že sama prireditev stilnega koncerta v tem okvirju in s tem gradivom pri Maroltu je torej negacija Čerinovih nazorov. In res se je ta glasbenik. ki je nekoč začel delo za slovensko glasbeno zgodovino, oglasil še pred koncertom in opozoril na izvajanja v svoji disertaciji, katere veljavnost je v nevarnosti. Marolt, nasproti mišljenju, ki se je uveljavilo s Čerinom, še ni postavil svoje nasprotne trditve z argumentacijo. Pribil je za enkrat svoje prepričanje s tem, da je pritegnil to gradivo svoje koncertno delo; kar se tiče znanstvene obdelave problema, pa je le pozval k delu, češ- ni dovolj formalna primerjalna metoda, za ta vprašanja je treba opraviti še veliko več: »Brez skrbne stilno-kritične raziskave naše cerkvene pesmi in petja, brez izčrpne zbirke med narodom zapisanih ali vsaj še ohranjenih preoblikovanih reformacijskih spevov ter slovenske narodne epike z napevi je opredelitev duhovne pesmi 16. stol. stvarno nemogoča*, pravi v uvodu k programu. Vsekakor se iz dosedanjih Maroltovih izvajanj že da- videti neka razlika v gledanju: pri Čerinu še suho bibliografsko primerjanje in vzporejanje tekstov, pri Maroltu imajo širši vidik:: če je tedaj največja organizacija,'Cerkev, kultivirala isti ceremonial, isti cerkveno glasbeni usus po vsej srednji Evropi, odkod tedaj gotovost, da je vsa ta glasba delo Nemcev? Po formalistu Čerinu, ki je videl zgolj note. napise in podpise, se Marolt poglablja v muziko, in vidi napeve »duvno udomačenih himnov.« speve, »ki so se med nami krajevno preoblikovali« in splošno udomačili«, forme, katerih osnove so bile lastne tačas »nele Nemcem, ampak vsej kulturni Evropi«. Tu ne zadostuje več zgolj formalna primerjava tekstov in napevov,' ki se je je Čerin jnogel z lahkoto naučiti pri filološki metodi literarne zgodovine; tu je potrebno široko sociološko
tih se je družba navadila odtujenosti univerze in ji vrača milo za drago.
Toda z eno in drugo prakso bo treba v skrbi za skupne koristi že enkrat prenehati. Univerza s svojo mirno izolacijo, družba s svojim bojkotom. Kdaj se bo zopet našel Slovenec, kii bo namenil 20—30.000 Din za ustanovo, katere obresti ali deleži naj podpirajo slovensko znanost in kdaj bo rektor univerze toliko srečen, da bo mogel oznaniti javnosti, da je slovenska univerza sprejela po toliko in toliko letih svojega obstoja spet prvo veliko volilo?
pe^lCi %bor
poznavanje dobe in tenko, kongenialno uho, ki | zna zasledovati procese preseljevanja in rasti glasbenih prvin in posebnosti. Tu vstajajo pro- j blomi, ki jih ni mogoče rešiti zgolj z merjenjem ! in štetjem, tu gre za trdo in težavno delo, za zgo- j dovino glasbe. Napori Franceta Marolta na- j povedujejo, tla bomo kdaj nabrali kaj več iz te j najmanj vpoštevane veje slovenske kulturne zgo- I dovine. Da pojmuje Marolt takšno zgodovinsko tlelo zelo široko in realuo. nam priča tudi njegov uvodni splošni oris tlobe. Morda še nihče pri nas ni označil notranjih družbenih posebnosti naše reformacije tako ostro kot on, ko vidi usodno notranje nasprotstvo pojava v tem, da so reformatorji skušali v enem gibanju združiti dva socialna nasprotnika, plemstvo iin kmeta. Kajti »gospoda je slutila za protestantizmom organiziran upor proti državnemu absolutizmu, tlačan pa je pričakoval od n jega vodilnega zagovornika svoje »stare pravde: ter idejnega zaščitnika proti »turški sili . Čeprav »nafhim blishnim pres fhkode«. opozarja protestant T rubar v imenu slovenskih kmetov:	Daj nam brumno Gofpofzhino, inu do-
bro Sofefzhino (Ozha nafh 1584), pa na drugi strani od izbrane »b rum ne gospoščine« jemlje vso podporo za svoje književno delo.
*
Kit nimamo za zdaj možnosti, da bi prinašali tudi polno strokovno oceno koncerta, se hočemo ustaviti s kako mislijo le še ob vprašanju zbora samega. Zgoraj smo že rekli ,da tlelo, ki ga z akademskim pevskim zborom opravlja njegov diri-j gent, m navadno slučajnostim prirejanje koncer-! tov, marveč, tla je to sistematično delo po začrtanem kulturno političnem programu. In zmisel tega programa tedaj ni nič manj in nič več kot najvišja, strokovno in kulturno odgovorna reprezentanca slovenske zborske glasbe. In zdaj vprašanje: ali je okvir zunanjih organizacijskih in izobrazbenih pogojev tega zbora za takšne naloge primeren in zadosten? je A.PZ kot delovni organ po svojih članih in sredstvih toliko zasidran in trden v našem življenju, da bi lahko mirno in trajno delal? Odkod dopustitve, da ta zbor opravi neko svoje delo .nato pa za celi dve leti podleže notranjim krizam in motnjam od vseh strani, da se s težavo in izgubo časa nekoč zopet vrne k delu d e c i m i r a n in oslabljen?
Morda prav slutimo glavne vzroke motenj.:
1. naša politična nezrelost kljub zagrizeni strankarski razcepljenosti; 2. neorganiziranost, fragmentarnost in slučajnostih značaj vsega našega kulturnega dogajanja. Po Slovenskem je gotovo toliko pevskih zborov kot redko kje na svetu. Že v Ljubljani sami jih je dolga vrsta. Ti zbori ne poznajo načina, kako svoje delo povezati in doseči intenzivnejše, bogatejše ustvarjanje. Ne poznajo plemenite tekme. Edino razmerje med njimi je ljubosumno medsebojno kontroliranje, pogosto celo škcdovanje. zavistno intrigiranje. Pri tem škodljivem položaju pa si je zdrav razvoj mogoče predstavljati le v pravi odkriti tekmi. V načrtnem, strokovno in umetnostno intenzivnem koncertnem delu, v skupnih prireditvah, letnih festivalih, v skupni kulturni politiki. Edinole, če vse posamezne celice stremijo k skupnim uspehom, je mogoče pričakovati, da bo vse to razno bogastvo izvilo iz sebe reprezentanco, ki bo stala na trdnem, ki bo črpala iz neizčrpnega. Ni mogoče t r a j na kvalitetna reprezentanca nekega življenja, ki ni povezano v skupnih naporih, dasi na način medsebojne borbe, tekme, plemenite konkurence. Akademski pevski zbor ali Glasbena matica ali Glasbena akademija, vseno je, kako je, kako se bo imenovala slovenska pevska centrala. Osnovni njen pogoj je, da bo rastla v vrh iz mnogih skupnih prizadevanj posameznih celic slovenskega zborskega dela, da bo res po normalni poti srkala vase to, kar nastaja na posameznih postojankah najboljšega. Če bomo kdaj imeli tak centralni organ, ki bo lahko spet nam in svetu pokazal, kakšne možnosti ima slovenska zborska kultura in če l>o to zbor Slovenske glasbene akademije, tedaj bomo morali reči, da mu je delo Akademskega pevskega zbora in njegovega dirigenta Franceta Marolta marsikdaj in v marsičem neposredno pripravljajo pot.
Pridobivajte novih naročnikov!
Ss o Poljski
Od tovariša Poljaka, ki je pred leti prebil pri nas vrsto mesecev in mu pošiljamo naš list, smo dobili pismo, v katerem odgovarja na članka »Dve, tri o Poljski« in »O ekskurziji kemikov na Poljsko«. V spremnih besedah, ki nam jih piše v slovenščini, nam tovariš želi »uspeha v borbi za veliko bodočnost slovenske univerze« in nas uvaja v svoja izvajanja z izjavo, da so ga članki v našem listu trpko zadeli.
«... Ne poznamo bližje tendenc avtorjev, vendar zrcalo, v katerem so si korespondenti, ki se poslužujejo pseudonimov, ogledovali našo deželo, je bilo brez dvoma krivo.
»Dve, tri o Poljski« je tipičen primer. Anonimni avtor reportaže vidi v vsakem poljskem študentu sovražnika židovstva, pripravljenega za pretepe. S kom iz množice petdesettisočev poljskih študentov se je srečal avtor, koga so repre-zentirali ti posamezniki, ki so ga informirali — tega ne vemo.
Globoko razočaranje veje iz vtisov, ki jih izraža grupa tehnikov o svoji poljski ekskurziji lansko poletje. Kje je vzrok? V času štirinajstdnevnega potovanja po Poljskem »nismo prišli v stik s poljsko akademsko mladino«. Namen ekskurzije je bil ogled poljskih centrov kemične industrije. Zato se po eni strani okupirani z ogledovanjem niset mogli seznaniti s poljskimi študenti. po drugi strani ste potovali v času počitnic. 1'oda odkod ste tedaj vzeli ugotovitev, da je poljski študent zgubil zvezo z ljudstvom? Mislimo. da je treba vse globljega opazovanja in vse več študija na mestu, da si more kilo najti pogum za takšno trditev, še več, pogum za sugeriranje
te trditve mladi slovenski generaciji   čitate-
Ijem »1551«.
1 i glasovi o Poljski so bili krivični. Ni našlo ob njih priznanja delo, ki budi v svetu nezla-gano občudovanje — pristanišče in mesto Gdy-uia, delo poljskega entuziazma, naj višjih hrepenenj Naroda, morskih hotenj Poljske. Preko dejstva. da se mala vasica v teku nekaj let spremeni v mesto z več ko stotisoč ljudmi in z obratom, ki spada med največje na Baltiku, preko tega dejstva gre avtor z grimaso na obrazu, kajti ... arhitektura je nekaterim všeč, drugim pa ne. Kaj to, če spušča bratski slovanski narod v svetovne vode novo nastajajoče brodovje, če poudarja slovanski značaj baltiškega morja in gradi vedno nove pomole, češkoslovaške, jugoslovanske — saj je vse to le »panslovanski« sentimentalizem.
Ne, tega vam ne moremo odrekati, navdušenje ni vaš greh; nasprotno, vtis delate, kot da so vas na Poljskem celih štirinajst dni krmili s kisom.
Ste hoteli v štirinajstih dneh spoznati poljskega duha? Kar tako v železniškem vagonu, med med dvema postajama? Tak tem|>o je celo za XX. stoletje prehiter. Vprašajte o tem tiste svoje tovariše, ki so prebili na Poljskem več časa in imajo v spominu svetlejšo podobo.«
Predvsem nas veseli, da je imel mladi Poljak toliko notranje zavednosti, da nam je napisal pismo. V tem je velika vrednost in obenem tudi osnova vsakega vzajemnega dela. — Prepričani smo namreč, da je vsako skupno delo možno le na iskrenih priznanjih in odkritosrčni želji po medsebojnem spoznavanju. m
Da nas Poljska zanima, o tem pričajo že trije članki, ki jih je naš list priobčil. Prepričani smo, da je Poljska tista država, ki bo v bodočnosti igrala važno vlogo v Evropi, v ravnotežju med pravico in krivico, svobodo in nesvobodo, med imperialističnimi težnjami raznih nucionalizmov in samoodločbo malih — mogoče predvsem slovanskih — narodov.
Mogoče, da sta bija oba članka, posebno »Dve, tl!1 ° * oljski« pisana bolj iz literarno-repprtažnih vidikov, kakor pa iz resnega, na temelju študija slonečega spoznanja, kaj je Poljska država, kaj so njene/pravice ,in kakšna resničnost se skriva za sem in tja fašistično in nuci-onalistično pobarvano zunanjostjo.
Saj sumi vemo, koga v prvi vrsti srečajo različni ekskurzisti in izletniki tudi pri nas. Ne bi bilo prav, če bi nas po teli ljudeh sodili.
Mogoče bi bilo prav, da ob tej priliki povemo nekaj ugotovitev o'Poljski, ki bodo pokazale, da mlada generacija gleda s simpatijo toda kritično na razmere, v Poljski.
Za, nas vse je velika resničnost in pozitivnost v evropskem ravnotežju osvobojepje Poljske in njena državna afirmacija.
Sicer vidimo v njeni naobraženosti — posebno
kar se tiče manjšinskega problema — še marsikatero važno in nerešeno vprašanje. Vendar pa ji v današnji konstelaciji priznamo popolnoma upravičenost dejanskega položaja z željo, da bi notranje to vprašanje uredila čim bolj pravično v smislu tiste enakopravnosti za katero se je sama borila. Njena pravica do prostega izhoda na morje je življenjsko utemeljena, in sama na sebi ni izraz nobene imperialistične ekspanzivnosti.
Najbolj zamotano vprašanje pa je — kar se posebno opaža po smrti Pilsudskega — njena notranja politična ureditev. Silna razlika med stanovi onemogočuje napredek in zboljšanje življenja preprostega človeka, kmeta in delavca.
Dunajski soneti 1873.
Ne bo še konca? Zdaj mi je zadosti!
Do vrha jeza mi je prikipela.
Quos ego! da bi vse vas grom in strela! Posluh! Jaz eno hočem vam zagosti.
O da imel bi človek roki prosti! Gorjača bi okrog ušes vam pela; Doklej, druhal ti črna boš norela? Dovolj je sleparije in norosti.
Sramota, sveta jeza me pretresa; Slovenci smo potrpežljivi osli,
Ne pride se prehitro nam do mesa.
A zdaj počivajo naj drugi posli. Zagosti čem v kosmata vain ušesa. Potem razbijem vam ob glave gosli.
*
Oj učenik slovenskega jezika!
Kako ti lepa je naloga dana!
Mladina, za vse lčpo, blugo vžgana, Očeta naj te ljubi in vodniku.
A če nikogar tvoj poduk ne mika.
Če učenost je tvoja vsa neslana, Mladini pusta, neprebavna hrana: Tedaj ti nisi vzor nam učeniku.
Kdor vedno »ribo« le in '>raka« sklanja. Temne skrivnosti jorove razklada. Komur je slovnica vrhunec znanja,
Abuna Soliman je llijada,
Od od slovenščine mladost odganja, Mladost, ki nam tolažba je in nada!
Hinavca, pismouka, farizeja Če božji sin ni mogel sam trpeti.
Kako bi jaz ga mogel rud imeti.
Jaz, na človeštva deblu šibka veja?
Ljubezen me navdaja najgorkeja Do vseh ljudi, kar jih živi na sveti;
Ne morem za hinavca se ogreti,
Naj sili me zapoved najostreja.
Soneti moji, menim, dosti pričajo:
S prvaki nisem bog ve kaj priljuden;
Njih grehe in sleparstvo pridno bičajo.
!
A jaz jih bičati ne bodem truden,
Dokler slepiti se ne naveličajo;
Nad vse pa mi hinavec je ostuden!
In v tem vidimo danes problem poljske vlade: ali ho dala možnost tistim ljudem, ki imajo zaupanje delovnega ljudstva, da uresničijo svoj program v korist najširših plasti naroda in s tem utrdijo tudi na znotraj položaj Poljske, ki je danes v svetu sigurno na zavidni višini.
Toda prav tu vidimo, da gre poljska vlada proč od ljudstva, da gre v čas, ko bo še manj povpraševala ljudstvo, kaj hoče.
Še enkrat: cenimo zavest našega poljskega tovariša in želimo, da je med poljsko mladino mnogo takih; toda poudarjamo, da zato naša skrb, s katero gledamo v svet, ni nič manjša in naš pogled nič manj kritičen.
Posebne so kreposti škapulirja,
Ki. čujem .nosiš ga na golem vrati,
Ti naj pobožne j ši med advokati!
Kar svetega je sveta, k tebi dirja.
Vse tercijalke z Odmata do Mirja Bose do tebe romajo po blati;
Če drug noben, ti moreš pomagati,
Samo — ne brez petičnega mehirja.
Sancta simplicitas! — Ti iz pobožnosti, Smeje se, kuješ trde rumenjake,
Sram ni, poklekar! te v debelokožnosti.
Drugje ti prilike ne najdeš take;
Da z bogom si in vragom v lepi zložnosti. Za to, pobožnih! šel si mej prvake.
Prijazni, oj prvaki! niste meni, Prizadejal sem mnogo vam preglavice. Na teme zbral nekoliko žerjavice;
Od jeze, slišim, bili ste zeleni.
Sonete moje hvali svet pošteni;
Dajali so prijetne vam »zastavice«,
V družini in v Čitalnici zabavice;
Zdaj maščevanju čas je zaželeni!
Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi Iz srca vdan sem, — mirno poslušajte!
V politiki poštenje mene vodi;
Temo sovražim, — kamen pobirajte! Za mir gorim in spravo med narodi; Slovenec liberalen sem, — metajte!
Molčanje lepo res je, modro delo,
Ki misli: kar ne peče te, ne gčsi!
Z njim človek sitnosti ne nakopa si. Celo koristi svoje bo imelo.
A vendar, bratje! meni bi se zdelo: Molčali smo dovolj, — prišli so časi, Da jasna, krepka se beseda zglasi,
Ki reče; To je črno, to je belo!
Da vse nam gre na robe, kaj je krivo? Povedati je treba to med brati: Molčanje naše prepotrpežljivo.
Čas je, da že prestanemo mižati; Pomislite, vam priporočam živo:
Tuj greh na grehe drugih je molčati.
Vi hočete mi biti Kristijani? —
Ne strinja s kristijanstvom se prvaštvo: Ljubezen Krist učil je, — vi sovraštvo;
On luč je ljubil, — vi temi ste vdani.
Krotak, usmiljen on, — vi ste tirani; Bogastvo ljubite — on siromaštvo;
Sov ražil laž je, — vam je laž junaštvo;
Po kteri ste podobni vi mu strani?
Preganjan bil je on, a vi preganjate; Oznanjal mir je, — boj vi mej narodi; Hinavstvo je črtil, vi se mu klanjate.
Fanatiki ste vi, — on milo sodi;
On križ je nosil, — vi se nanj naslanjate: O pojte iz svetišča, sram vas bodi!
(J. Stritar.)
Tehniki o meddruštvenem odboru
Prinašamo izjavo Zveze strokovnih klubov tehniške fakultete o upravičenosti njihovega izstopa iz meddruštvenega odbora. K vpraša-šanju meddruštvenega odbora in reprezentance se bomo še vrnili.
Na tretji seji meddruštvenega odbora smo izstopili iz njega iz sledečih razlogov:
Meddruštveni odbor naj bi bil prehod do reprezentance ljubljanske univerze. Reprezentanca naj predstavlja v javnosti in pred oblastmi hotenje vseh akademikov, ki naj bi prišlo do izraza s tajnimi volitvami vseh študentov. Dokler pa zaradi znane uredbe, ki so ji nasprotni s študenti tudi gg .profesorji, ne moremo uresničiti, jo more začasno, kot prehod do nje nadomestiti le medstrokovni odbor, in sicer: nujno je, da se odstranijo kar najbolj od dela vsa politična trenja, ki so se že v sedanjem meddr. odboru pojavljala in onemogočala vsako resno in iskreno delo za resnične akademske zadeve. Tudi je v strokovnih klubih organiziranih nekako 75% in nikakor ne bi bilo pravilno in pravično, da bi dosegli kar mogoče veliko število v meddr. odboru organiziranih s tem, da bi bil posameznik zastopan dvakrat ali celo trikrat. Medstrokovni odbor je tako edina možna rešitev vprašanja, kako naj dostojno ustvarimo prehoden akademski forum do reprezentance.
Takšno je naše stališče do meddr. odbora in prepričani smo, da je pravilno. Ob njegovem sedanjem poslovniku pa moramo tudi ugotoviti, da je udaril v obraz demokratičnim težnjam akademikov brez izjeme. Nikakor ne moremo dopustiti, da bi se na univerzo uvajal pritisk in bi se omejevala svoboda, ki je nujna osnova vsakega resnega hotenja in dela, nujna osnova življenja.
Odločili smo se, da bomo od slej samostojno po teh načelih vodili delo za akademske zadeve in vabimo vse strokovne klube, ki jim je do iskrenega dela k sodelovanju, da začnemo novo uspešno dobo za pravice nas in naše univerze.
Tovariši! Prepričani smo, da boste razumeli našo iskrenost in nas podprli s svojim sodelovanjem.
Zveza strokovnih klubov tehniške fakultete.
Zveza strokovnih klubov tehnišne fakultete nam javlja:
Na zadnji seji meddruštvenega odbora, dne 5. marca se je razpravljalo, da je ZSKTF natančno vedela o načinu upisovanja na beograjski univerzi ter, da ni o tem obvestila strokovnih društev. ZSKTF ni bila o tem popolnoma nič obveščena ter ni dobila iz Beograda od Akcijskega odbora drugega dopisa, kot onega, ki se tiče predloga šolnin in ki je bil v celoti objavljen v zadnji številki »1551«. Dopis smo prejeli dne 26. februarja in strokovna društva so dobila prepis dopisa že 27. februarja. ZSKTF je torej storila v polni meri svojo dolžnost.
Za ZSKTF Muha Gašper, t. č. predsednik.
Društvo medicincev v Ljubljani javlja, da je na svoji seji dne 15. t. m. sklenilo izstopiti iz meddruštvenega odbora.
Iz naše poezije
Literarni popoldan
V nedeljo, 7. t. m. so priredile visokošolke v Domu čajanko z namenom, da podpro svojo knjižnico. Nanjo so povabile kot recitatrja Vido Tauferjevo in Edvarda Kocbeka. Prireditev je bila zato bolj izbrana, med povabljenci poleg nas po večini imenitnejše osebe, v obeh prostorih prijetno zastrta svetloba, ki žari iznad senčnikom in vpija barvo sten — občutek imaš, da bo to blizu nekakšnega literarnega salona. V luč pod veliko svetilko stopi pesnica, oči se vpro vanjo in človek ugiba, kako bo šlo njeno branje, zlasti še, ko je videti, da se njena človeška postava kar ne da znajti in postaviti v okvir sveta, ki jo morda bega. V presledku udarijo močni akordi Rahmaninovljega Preludija, ki jih ubira na klavirju Valens Vodušek, potem pa sede pod luč Kocbek in človek se boji, kaj bo ta simpatični križar in prefinjeni esejist izbral. Med tem ko vidiš od vsega življenja zunaj le železno ogrodje nad tramvajem, ki neslišno zavija mimo, poslušaš besedo, ki prihaja k tebi, jo sprejemaš, kakor kane vate in te gane, ali se ji vsaj skušaš približati, da bi doumel njen zagon.
V pesmih Vide Tauferjeve je preprosto občutje, vse osebno in vendar splošno človeško, do česar se redko katera ženska prebije, ker se po večini ne zna znebiti omame, se vzpeti nad njo in jo dokončno zoblikovati. Tako ustvarjajo največ sentimentalnost in konvencionalnost, med katero je malo kdaj kaj izrazitega in odkritega. Spričo njih in tudi spričo marsikatere moške pesmi vpliva Tauferjeva poživljajoče. V Spomladanskih sonetih je vsa ujeta v omamo mladega, sončnega življenja, ki jo zagrinja tem trpkeje, čim bolj se mora trgati od spominov, od čudeža nekdanjih dni, ki je zdaj bolestno lep in kakor edina zaslomba v življenju. Tem spomladanskih občutjem se druži, kakor pričajo Mlade veje, že premišljevanje in vdana resignacija, ki jo more človek vzporediti z vdanostjo Jenkovih Obrazov. Tu je utripajoče občutje, življenjska skušnja, ki jo more občutiti kot svojo sleherni človek, ki je nekaj prehodil v življenju, in je zato tem bolj draga. Pesnica se že skuša vživeti v mirnejša razpoloženja ali v skoraj čisto objektiven predmet kakor v Kači, ki je zanimiva po motivu in blizu načinu, ki smo ga pri nas spoznali šele z Voduškom. Če so nekateri oporekali branju, ki je pri literatih navadno slaba razvito, je njena pesem menda povsod naletela na odprta vrata in ugoden sprejem.
Kocbek pa bol jnesrečne roke ni mogel imeti, kakor jo je imel topot. Najprej je odprl svojo zbirko tam zadaj v tistem razdelku, ki bi ga bil lahko z mirno dušo zatrl kakor še marsikaj drugega, ko je izdal knjigo, ker iji je samo v veliko škodo. Bral je Pesem o človeku, iz katere ne moreš dobiti nobene prave lepote, ker zaposluje pred vsem razum, ki ugiba, kako bi njene misli spravil v razmerje doživljene stvarnosti, in se ji mora celo upreti, ko je tako nemladostno statična. In vendar je imel med svojimi pesmimi nekaj lepih prosojnih slik in razpoloženj iz svojega sveta, iki so pomenjala odkritja in so svoj čas marsikoga razveselila, pa ni segel po njih. Rajši je segel po zadnjih, po Rastočih sencah, v katerih je občutje v glavnem abstraktno zamolklo, pesniško brez moči. In take so tudi Temne podobe, ki so zanimive v toliko, kolikor je drzno segel v stvarnost, od katere se je zdelo, da se je prej hote
odmikal. Zato je bilo gotovo krivično, da jih je nekdo v tem listu nelepo izrabil, in je treba dati pesniku zadoščenje. Toda to je naštevanje, ki tudi spretno ni (Kdo bi se ne spomnil marljivih brivcev. . .), ki mu ne vidiš nujnosti, da bi moglo biti tako razporejeno in zoblikovano in da naj bi se imenovalo pesem. Spričo visoke inlepfi=rkttU ture in samostojnosti, ki jo razodevajo njegavT?članki ali njegove Misli o človeku, se te pesniško nezrfatne pesmi ne morejo postaviti.	y	L.
Baletni večer
Eden naših čitateljev nam je poslal svojo oceno baletnega večera.
Sestavek nam je nekakšno opozorilo. Zanemarjali smo doslej vprašanja, ki jih terjajo dela in dogodki našega gledališča, čeprav bi po drugi strani nihče ne smel trditi o nas, da smo do teh vprašanj ravnodušni. Vendar pa bi dali tovarišem, ki se s katerokoli panogo umetnosti resno bavijo in hočejo pri nas o njej pisati, nasvet: Članek n. pr., ki ga danes prinašamo, je za naš list preveč zgolj strokoven, premalo nam je pisec zaupal tudi tiste svoje misli ki se mu razvijajo ob posameznem dogodku s širših vidikov. Radi bi skupnih naporov za to, da si postavimo s časom svoj jasen in določen odnos do teh vprašanj, odnos mladine, današne slovenske akademske mladine.
Pred leti sta nam Mlakarja s svojim plesnim večerom postavila nivo, katerega skušajo doseči nekateri iskreno drugi manj iskreno. Mala pa je skupina tistih, ki delajo popolnoma neodvisno od vseh lepih in nelepih doživetij, ki se porajajo ob raznih plesnih večerih in zaupajo le svojim impulzom. In ti so daleč od vseh tistih zmehaniziranih gest in daleč od izključno fizično-akrobatskega podajanja. Na njihovih večerih je človek zaslutil psihofizična stremljenja, harmonijo telesa in duše in zato lepoto. — 6. februarja je bil v operi baletni večer, ki je obsegal troje plesnih točk. Vse tri je več ali manj na novo priredil znani baletni mojster in plesalec Maks Froman, rodom Rus, učenec ruskega plesalca in pedagoga Tihomirova.
»Šeherazada« je prišla prvič na naš oder v klasični izvedbi. G. Froman nam jo je sedaj predstavil v obliki plastičnega plesa. Vendar je njena vsebina vse preveč pravljična (motiv iz zbirke »Tisoč in ena noč«), in zato vsiljuje misel, da je bila v klasični formi primerneje realizirana. G. Froman, rojen v deželi, kjer je klasični ples naijlepše vzcvetel, se v tej obliki sam ni znašel. Bil je težak in premalo prožen. Tudi pri g. Bravničarjevi smo imeli vseskozi vtis, da ni v svojem elementu.
Če bi hoteli povedati, kakšen vtis nam je v celoti pustila »Šeherazada«, bi dejali tole: vplivala je mestoma neestetsko. Poznamo težkoče dela pri nas z našim baletnim zborom, vendar jih ne moremo akceptirati. Ob tej priliki nam je naš balet v vsej svoji problematični revščini znova pribil misli:
reforme je treba, temeljitega, sistematičnega in eksaktnega šolanja vsake posamezne plesalke. In tako so bili tudi pri »Šeherazadi« v celotnem plesnem orkestru instrumenti, ki niso bili dovolj uglašeni in ki so imeli premalo inteligen-Čno-plesne sposobnosti, da bi se zavedli resnosti, ki je predpogoj in, ki daje plesalcu upravičenost, da nam izpoje me-\ lodijo. Zdi se nam, da bi bila rešitev za »Šeherazado« v da-_/nih razmerah: manj po kvantiteti več po kvaliteti.
Druga točka baletnega večera Schumannovi »Papillons« (Metuljčki), je bila koreografirana v klasični obliki. Ta bi morala po svoj vsebini in zunanji obliki ustvariti videz ^hkotnega obvladanja telesa v prostoru, naravnost do občutja brezsnovnosti. In ravno vsega tega, kar bi moral balet v najvišji meri demonstrirati, smo pogrešali. Korak oziroma hoja kavalirjev bi bila lahko brez škode izvedena plesno. Saj je ravno z obvladanjem plesnih prvin — in korak je ena najosnovnejših — postavljen temelj, na katerem se Šele lahko gradi naprej. Kjer je zbor prevzel osrednjo nalogo, ni dajal videza ubranosti, iz katere vzraste tista bistvena posebnost zbora kot celote, nekaka sila, moč najrazličnejših vsebin in oblik. Premalo je bilo kontakta med posameznimi členi celote, da bi kaj podobnega občutili. Ga. Bravničarjeva je kljub mali vlogi pokazala, da je predvsem tu njen svet, čeprav je bila že marsikje boljša.
gretja točka plesnega večera so biil znani »Polovski plesi« iz Borodinove opere »Knez Igor«. Učinkovali so s pestrim menjavanjem različnih motivov, .predvsem pa po svoji ritmiki. G. I'roman je položil v ritem življenje, zdaj stopnjevano, zdaj utisnjeno, pa zopet v zaključni sceni sproščeno do opojnosti. V tej vlogi nam je dal ne samo kot koreograf, ampak tudi kot plesalec misel, ob kateri smo z veseljem pozabili na prvo ob »Šeherazadi«.
Iz vsega pa je dihalo delo in to daje upanje. L, v.
Ples Bolgarov
Popoldne smo skoro vdrli v garderobe ljubljanske opere. Začudeni obrazi. Predstavljanje.
»Ste žurnalisti?«
»Ne.«
»In?«
»Študenti, ki jim je vaš večer dal toliko misli in vprašanj in katerim bi radi našli odgovora.«
Eden od njih, tisti, ki je plesal najlepše, sproščeno in strastno kot bi plesal doma na vasi, je vstal, zacepetal z nogami na levo in desno in že je pripovedoval, razgret, z ognjevitim pogledom o težkem ritmu in hitrem taktu njihovih plesov.
»Namreč težko za druge, mi, mi Bolgari imamo ritem v krvi. Veste, kaj je to strast. Da, nam so plesi strast. Zgodilo se je že, da je fant na vasi plesal, plesal do popolne onemoglosti, da se je zgrudil mrtev, da je tako pokazal vso svooj energijo in fizično moč.
In ne samo na vasi, že v mestih plešejo nekatere plese. Najlepši in najbolj temperamentni so v Zahodni Bolgariji, posebno v »šopskem« okraju (okolica Sofije).
V ostalem znamo pa vsi Bolgari vse naše plese; saj bi moral jaz n. pr. drugače pač več kot samo 10 dni študirati za nastop.«
Joža Šeligo:
S poti
Očetje so se vračali iz vojne in ujetništva. Življenje se je iztrgalo iz tiste grozne omedlevice, ki ga je vanj pahnila vojna. — Za nas, otroke pa je bil ta čas kot rabelj, ki nam je odvzel svobodo, ki smo si jo prej sami po mili volji jemali. Za nas ni bilo nobenih skrivnosti več. Prezreli za svojo mladost, smo se začudili novemu tempu življenja, ki nam je bil popolnoma tuj.
Po dolinah otb vznožjih gozdov in ob vodah so rasle žage druga za drugo. Temni smrekovi gozdovi so padali. V pobočja so se risale široke rjave poseke, vedno večje in večje. Več ko deset let je preteklo od takrat; svetlozelena bukovna je prerasla poseke ob oznožju Krima, kjer so rasle poprej stoletne jelke.
Po kozolcih, skednjih in svislih so še ležale ročne granate, puške in naboji, ko sem se poslavljal od svetlega vaškega otroškega življenja in odhajal v mesto.
Ančkin iz Kamnika je bil v sedmi šoli, ko so ga vrgli na fronto in je tam padel. — Ko sem odhajal, so veliko govorili o njem. Umorila ga je vojna, preden je dovrši! prvo črko za veliko besedo dela in ljubezni do domače zemlje. Bil bi morda prvi, ki bi s toploto sina stalne kra-ške zemlje opel svoj čudovito lepi domači kraj. — Zdaj naj bi bili mi, ki smo odhajali deset let za njim, tisto seme, ki naj bi pognalo v prav tisti zemlji, iz katere je vihar izruval mladiko, še preden se ii je odprl cvet.
Od nas tedaj ni nihče mislil na to. Bahaška narava notranjskega kmeta je poslala sinove in hčere v mesto zato, da bodo imeli v hiši gospoda in da bo sin jedel boljši in laže prisluženi kruh. Nihče od nas, ki smo odhajali ni vedel, kakšno je življenje drugod, še manj pa, kakšno bo življenje čez par let tu, kjer so zdaj padali gozdovi in dajali dosti, dosti kruha.
Septcmbersko jutro je bilo. Prvi zreli orehi so padali na razmočeno cesto, ob plotovih in škarpah je ležalo živo-rumeno listje. Voz je zaropotal pred hišo. Stal sem pod orehom, kaplje so pošumevale po listju in padale na trame. Angela je jokala na vozu. Težko je bilo slovo; še sonce so zakrile megle iz Globoke doline. Meni je bilo hudo po vsem, najbolj po materi, ki me je imela najrajši in je tiho verjela vame in mi verovala tudi tedaj, ko sta me preklela in za izgubljenega proglasila bleda, svetniška obraza domačega kaplana in župnika.
Na dolgem klancu do ovinka, kjer je stala takrat še ncokleščena lipa, so ob zidovih hiš slonele matere z otroci in s solzami v očeh gledale slovo. Kaj so si mislile? Da greva v svet iskat usode tudi zanje? Gotovo ne. Bila je to le tista, takrat še neskaljena ljubezen, ki nas je sklenila v vsem veselju in trpljenju.
Stara ženica, ki je živela le od dela svojih velih rok na tujih njivah, ali na kupih kamenja ob cestah, mi je s solzami v očeh stisnila v roke štiri krone. Morda je tudi takrat tiho molila, kakor je vedno na polju in s kladivom v roki sedeča na ostrem kamenju, naj mi bog da življejei ki bo manj moreče, kakor je bilo njeno.
Karlino, deklico s pšeničnimi lasmi, je bogati oče peljal v kočiji. Angela je bila bleda in je jokala čez Lužnike in mimo Oplotov do Podpeči, kjer se je poslovila od tete in sestrične. Nad Morostom in Črno vasjo je ležala megla. Ko se je ozka pot preko Barja izlila v Ižansko cesto pa je posijalo sonce.
Mesto je bilo lepo; vesele so bile celice, še prahu, tistega težkega, ki ga zdaj že leta in leta čutimo in ki lega na duše nisva čutila.
Šle so jeseni, zime, pomladi. Z Angelo sva zbledela v samostanskih zidovih. Postala sva si tuja in bolelo me je, ko je bila tako lepa in ni hotela biti z menoj več eno, kakor je bila takrat, ko mi je, paglavcu, z železnimi grabljami prebila čelo. Doma sem jo o počitnicah videl le zjutraj, ko je s sklonjeno glavo šla v cerkev. Kakor jaz, je tudi ona živela tisto ponarejeno življenje v zidovih in iz naju je kričala uklenjena mladost iz vasi, s polja, gozdov in gmajn.
Kolikokrat sem moral takrat poslušati prefektove pridige o sveti čistosti, ker sem predolgo strmel z okna učilnice na cesto, kjer sc je prelivalo vsaj navidez tako življenje, kakor sem ga videl doma, ali ker sem splezal na barako na koncu dvorišča in s svetlimi očmi zrl za pari deklet, ki so se sprehajala po sosednjem samostanskem vrtu. Mladost je hotela v življenje, hotela ga je razumeti, njej svet ni bil solzna dolina in posoda greha, pesem je ‘bila vse, pesem, ki jo zapoj vsakemu, ki te sreča. Nobene roke ni bilo, ki bi pokazale mladi svetli duši sončno pot. Sanje so bile bolj in bolj bolestne. Bile so noči brez spanja, ko sem iz spalnice gledal na ulico, kjer se je pozno v noč vojak pogovarjal ob oknu z dekletom, ki je nanjo sijala svetlozelena plinska svetiljka. Prefekt pa je venomer govoril o sveti čistosti: (izgovarjal je c mesto č), resno je govoril, razlagal, iskrile so se mu oči, skratka, silno rad mi jc razlagal sveto čistost. — V svolji objestnosti sem hotel takrat, da bi zapel pesem, ki sem jo takrat komaj slutil, /la samostanskih vrtovih, z lepo deklico ob sebi, vsem prefektom v začudene, svete obraze: Saj to je tudi življenje; ne brez ljubezni in mladosti; čemu od tega, kar dehti po polnosti in rasti? — Pa v samoti; v tisti grozni zapuščenosti se je zlomilo vse. — Ponudili so mi vejo, ta veja je bil sam bog, ki so mi ga vtisnili v dušo takrat, ko so mi oblatili in razgalili vso lepoto, jo svetohlinsko umazali in potlačili v mladi duši vero v zemeljsko srečo.
Vse sanje in upori pa so trajali le do tedaj, ko je^ prišlo od očeta pismo: Ne morem vec. Grunti so propadali. Življenje na vasi se je zamajalo, se marsikje zrušilo in padlo na mlada upanja. — Mnogi od nas so takrat ostali doma. Drugi smo začeli življenje, ki riše danes v duše nov, krepak temelj za bodoče dni. Meni ije bilo to življenje počasno umiranje. Čemu se mučiti, čemu delati, ko nimaš od življenja drugega, da vsak dan poslušaš enakomerno petje koles vlaka, ki te pelje v mesto in zvečer domov, gledaš obupno tihe obraze delavcev in je edino' veselje žalostna slovenska pesem, ki jo poješ s klučavničarji v kupeju. Doma je oče blazno tih, materi se je sključilo tejo in rumena pega v njenih očeh je zakrila blesk materine ljubezni.
Drugi so prezebali po vlažnih kleteh, mrzlih podstreš-nicah, v Akademskem domu in drugje. Naprodaj so T>ile duše, obrabila so se kolena, sklonile so sc postave ponosnih fantov. Razbite so bile vse sanje o ciljih. Raztrgani, napol jetični, zaničevani, smo postali med sošolci številka, ki je je kmalu pomenila ničlo. Tako nezanimivo je bilo to umiranje. Šlo je dalje in dalije. Oče je postal v obraz strašno siv, mati je trpela in nenadoma umrla čez leta, ki so bila polna strašnega propadanja in zaničevanja.
Od teh let je vsak svetal utrip v meni dobil žalosten prizvok tega bednega življenja.
Nisem jokal ob materinem grobu, jokala je Jana, edina svetla luč v teh dneh. Zajokala je, ko sem iji povedal o strašnem prelomu, ko je na mater pala rdeča kraška prst v grob! Ne verujem več v zlaganega boga, popotnik bom, , iskat bom šel resnice med tiste, ki trpe, kot je trpela sključena žena _______ moja mati — med tiste, ki bi radi v grob,
; pa ne morejo dotrpeti.
Življenje je ukazovalo. Ukazovalo meni za tisoče, ki so j jih oropali svetlega pota na lepi zemlji. Na vasi so se razmajale duše. — Kako grozno sem bil ogoljufan in izdan | od ljudi, ki so prisegali na pravico in resnico Kristusovo.
Ponosna stavba sredi ljudi in vasi, 'beli dom, ki bi zanj dal stokrat življenje, ni bil več moj. Nove krvi sem hotel dati v te izsušene, klene kmečke duše. Obsodili so me. Ne vsi. Seme je pa le vsejano in kmalu po pomlad.
Strašna je vera v sonce, .ki bo ogrelo izorano zemljo. Brat je star štirinajst let. V kamnolomu bo rasel. Mlad je, premlad, premehke oči ima za te močne fante, ki z nijim dvigajo kamenje na vozičke. In brat varuje, včruje bolj kot mi, ki se veselimo lenih večerov in ne moremo spati od lagodnega življenja. — V bolnici mi je pravil o življenju doma, nasmehnil se je mojim pesmim in sam zapel, drugo, zame. Ne on, ne jaz, nimava življenja. Oba pa ga hočeva, oba ga hočeva tudi za druge. Prav med tistimi žiVi, ki so nekdaj gledali, kako sem odhajal. Danes vedo vsi ti, da proč od njih mislim nanje in iščem kvadrov, ki bodo postavili ljudstvu nov, svetlejši dom. Sestra — delavka, brat — delavec. Njune tople besede in dobre oči pahnjene v c° umiranje brez cvetov mi kažejo pot in v duši vedno bo j ^veni topla bratova pesem.
Bratove pesem.
Nad tvojimi mrzlimi, tlakovanimi cestami, drevje se sklanja vse noči.
Brstje v vrhovih iepetaje poganja, da pomlad se ne zbudi.
Glej, pri nas f vstaj«'
Kamenje v vodah buči, sneg se taja.
Čez gmajne veter prihaja.
Vstani, brati
Zunaj grozno pesem poje pomlad.
Štev. 17.u
15 5 1
Stran 6.
»Lepe narodne nože imate.«	». i
»Originalni »šopski« kostum, naš nakit, evo, naži prstani.«	,
In sem ga dobila v spomin, muzikanta Trakijca pa sta
se namuznila.
Sledila so vprašanja že in Že. O delu in tezkocah, da so j nam in že mnogim dali tako lep, tako pristen večer. Ab- i solviran jurist, vodja g. Smrikarov, ki je vse dotlej molčal, I se je ob tem vprašanju potrudil:
»2e zelo zgodaj sem se zanimal za naže narodne plese. Kasneje sem hodil med narodom, od vasi do vasi, gledal plese, jih zapisoval, študiral in nato zbral. Ko smo nastopali doma po Bolgariji so ljudje naravnost divjali od na- • vduženja. Stroške nosimo sami, ^vendar nam je prosvetno I ministrstvo naklonjeno. Priporočilo imamo. Na olimpijadi v Berlinu smo premagali 42 narodov. Potujemo preko Nem- ! čije, kjer imamo več pogodbenih nastopov, v Anglijo. Smo povabljeni in plesali bomo ob priliki kronanja angleškega j kralja.
Naš namen ej popularizirati bolgarske narodne plese.« j
»Ste bili razočarani, ko je bilo gledališče skoro prazno?«
»Niti ne. Priznamo, da je krivda delno tudi naša, ker smo napravili premalo reklame. Precej hitro namreč moramo v Nemčijo, da pridemo že pravočasno, kot zahtevajo naše pogodbe.«
Ker je bil ta razgovor prijeten in sproščen, smo se zvečer našli še enkrat.
Zopet so sledila vprašanja, toda to pot smo odgovarjali
mi:
»Dpvolj imamo pravzaprav narodnih plesov, vendar so pozabljeni in ne plešemo jih več. Dolenjski vrtec, belokranjsko kolo, istrsko kolo, ziljanski raj, prekmurska šamir-janka, to je vse, kar nam je ostalo. In če pri nas ne bomo delali tako kot vi, če ne bomo našli nekoga, ki bo šel in iskal, študiral in dramil k zavesti, bo izbrisan zadnji spomin. Kar še imamo plesov, zdaleka niso tako temperamentni kot vaši.
Imamo folklorni institut Glasbene matice, ki edini dela na tem polju.«
In so nas še vprašali kako nam je bilo na večeru.
»Naturo v vsej svoji elementarnosti in pristnosti smo čutili nekje. Kdor to zna, daje čisto, daje sebe in zato največ. Res lepo nam je bilo na večeru, kljub čisto našim občutkom, ko bi radi, da bi tudi mi zmogli tak večer, večer slovenskih narodnih plesov. Saj tisti, ki jih plešejo izpolnjujejo najlepšo, čeprav težavno nalogo, kajti izraziti v narodnih plesih vso tisto pristnost, naturnost in elcmen-tarnost čustev, s katerimi jih pleše ljudstvo na vasi, to je najtežje.«
Tocla razgovor o plesu se je polagoma izčrpal. |
Za mizo smo sedeli in nazadnje dobro čutili. I da bi se morali pravzaprav pogovoriti še celo vrsto drugi stvari.
Pa vendar so nam zastajale besede in hladno, prisiljeno razpoloženje je prevzelo celo družbo.
1'jdipo tisti naturni. nepokvarjeni fant, tisti, ki je dal prstan v dar, je temperamentno, preprosto naravno in vztrajno vezal pretrgane niti j razgovorov:
»Ah, ne, nič hudega, prazen teater, saj smo sami premalo reklame delali. To je, ker gremo skozi Jugoslavijo le spotoma, mimogrede. Avstrija? Ne tam ne bomo nič. Naravnost v Nemčijo gremo. Imamo pogodbe.«
Pa so mii zažarele lepe, rjave oči in temperamentno se je presedel: »Hoj, hoj, hopla, uh, to bomo plesali, pred nabitimi dvoranami najbrže, saj imamo pogodbe. Gotovo bodo noreli od navdušenju. Morajo. Bomo že tako plesali. Saj pri nas v Bolgariji je vse divjalo, pa bodo tudi v Miinohenu, kjer imamo prvi nastop.«
Polagoma se je fant umiril, v nas pa je iz njegovega govorjenja do- bo.lečiue ostro, stalo.na-sproti le dvoje. Le dvoje.
I11 ob prvem smo razmišljali o pomeiiu besed izrabljanje, sredstvo, grdo, umazano in neiskreno sredstvo za dosego drugačnih ciljev kot pa je pruvo prijateljstvo.
Res le dvoje je.
In ob prvem so nam v prividu tisoči bajonetov štrleli nasproti in blesk čelad nas je slepil.
Ob drugem pa smo se spomnili na plesni večer. na vso tisto naravnost, ki so nam jo dali v vsej svoji elementarnosti in pristnosti.
Fantove lepe, naivne, rjave oči. In ob tem drugem se nam je ta fant zasmilil. Občutek smo imeli, da mu bo iz kakšne zasede prav kmalu lahko kdo skočil za vrat.
Fantu se bodo skalile oči in začuden bo vprašal: »Kaj sem ti storil, saj sva pogodbe pisala, saj si me vabil, naj ti plešem, nič drugega,«
Oni pa bo le še bolj stisnil prste okoli vratu, da bo zastala v grlu beseda obsodbe in v obraz omahnjene glave se bo le zmagoslavno in surovo zarežal.
Res, le dvoje je. In tisto drugo je pravo, je naše, v tisto drugo imamo vero.
Prosimo naročnike, da vedo: nikdar ne moremo Izdati nove Številke našega lista, dokler ni platana prejšnja. Zato poravnajte narot-nlno še danes In darujte v tiskovni sklad
Se Iz naše poeziie
(O. Župančič.) PESEM MLADINE
(Ob Prešernovi stoletnici.)
Mi gremo naprej, mi gremo naprej, nti strelci,
in pred nami plamen gre skoz noč, kod Bog pred Izraelci!
Na nebu je dan, nad gorami je dan, a zarjo zakriva nam jata vran, ona rada bi orle prevarila, za solnce jih osleparila — zaman:
sokoli in orli vedo, da je dan!
Če solnca ni, odkod to hrepenenje, ki v srcih burno nam kipi in vre?
Odkod v očeh mladini to žarenje, ki dvom in vse pomisleke zatre?
Kar neti nam in giblje vse življenje, to nuj, kot v jutru pust fantom, zamre?
O, solnce je! Je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo!
Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci,
in pred nami plamen gre skoz noč, kod Bog pred Izraelci!
Mi gremo, kakor gre vihar na vrancu oblaku jaliaje, in kadar pade njegov udar, nebo se in zemlja zamaje.
O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnin gnevom v duši:
Kdor sc naučil ni kot papagaj besed svečanih, svete hrame ruši; kdor noče laži dvoriti lakaj, je kot drevo, bolehajoče v suši.
Glej, smešna krinka, opičji obraz — to boginja svobode je pri nas!
A mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci,
in pred nami plamen gre skoz noč, kod Bog pred Izraelci!
Kaj malo nas je? Preštejte nas!
Borilci eonov minolih — vi klanjate se jim — a oni? sede na vzvišenih svojih prestolih? Preštejte nas, preglejte nas: vsi veliki vaši svetniki, vsi naši so sobojevniki!
Mogočen plamen iz davnine šviga — vekove preletel je koprne, in plamen naš se druži z njim, se dviga, in plamen naš pogumno dalje gre, ker neprekinjena drži veriga iz zurje v zarjo, in od dne do dne ...
In v nove zarje ji hlepe oči — tako mladina pesnika slavi!
(Val. Vodnik.)
Provlicn.
Nemški in krajnski kojn. Nemški kojn slovenimu reče:
Brate kaj medliš na cest ?
Ti li noga, glava peče,
Al se tel) nelubi jest?
Mene v' dobri versti majo.
Men se trikrat ovs ponud’.
Čiste noge mi jegrajo,
Vrat nosim ko labud.
Krajnska para milo pravi:
Tud bi lahko jes bil tak.
Al tepejo me po glavi.
Lačni morem stati v’ mlak .
(A. M. Slomšek.)
Tolažba v terpeljenji.
Hvala Bogu za terpljenje.
Ono pride iz nebes;
Da po,lajša nam življenje.
Nam pošilja žalost vmes.
Tak' v poletni le vročini Sladko grozdiče zori;
In na ternati ostrini Žlahtna vertnica cveti.
O ponočnem černem mraku Se svetloba zvezd pozna;
In na temnem le dblaku Se olepša mavrica.
Kadar žalost nas obide.
Nikdar ne obupajmo!
Saj za dežem solnce pride,
Lepše solnce rumeno.
Oh obriši solze mile:
Saj so žlahtne jagode.
Ki se bojo spremenile,
Ti v nebeške bisere!
I. 1838.
Pešernove poezije
Učenec.
Bog ti zaplati uk! Po tvoji volji
bom pel: gosence kaj na repo var'je, kak prideluje se krompir najbolji, kako odpravljajo se ovcam garje, preganjajo ušivim glavam gnide, loviti miš’ učil boin gospodarje ...
P i s a r.
O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!
DM. KANSKY
kemična tvornica
KEMIJA
FIZIKA
MEDICINA
HIGIENA
UUBU AN A, krekov trg 7
TELEFON 20-88
Priporoča se najmoderneje urejena lekarna
Dr. G. PICCOLI
ljubliana (nasproti nebotKnika)
Oddajajo se zdravila na recepte za vse bolniške blagajn^*-
Znižane cene
Imajo p. n. g. akademiki v frizer skem salonu
j Stane Rakar
Ljubljana, Prešernova ul. 7
Poleg glavne pošte (Vežni vbod)
PRIPOROČAMO
na/o kuhinjo
ALEKSANDROVA C.
NASPROTI PALAČE ..DUNAV
Hočete na kratko?
Ne potvariafajie resnice!
2 j. februarja 1937 nas »perom u srce« zbadajo »Študent-
ske novine«, glasilo beograjskih nacionalistov:
»Ljubljanski akademski list »1551«, »akademsko glasilo za univerzna in javna vprašanja«, piše na kakšen sprejem je naletela njihova študentovska delegacija, ko je iskala v Beogradu pomoči za ljubljansko univerzo. Pišejo, da je gospod Korošec izjavil: »Saj se še za to borimo, da ohranimo to, kar imamo v Sloveniji«; g. Letica: »Prišli ste prepozno«; g. Krek: »Po svojih močeh bom pomagal«.
»1551« daje značiLni komentar: »Končno vse to ni nič novega. Saj so delegacije A. A. vedno, kadar so šle v Beograd, dobivale podobne odgovore. Za Slovence Beograd nima drugačnih odgovorov, pa naj bo na vladi kdorkoli.« Žal nam je, da tako nezadovoljno ugovarjajo ravno tisti, ki bi morali pripadati najkulturnejšemu delu našega naroda. Žal nam je še tem bolj, ker je Beograd do njih vedno širokogruden, kot do kogarkoli. Poudarjamo, da ima beograjska univerza, kjer je vpisanih vsaj jo0/o vseh študentov v Jugoslaviji, na vsak način velike potrebe; da ta univerza poleg rednih v proračunu predvidenih izdatkov rabi svoje privatne fonde, namenjene znanstvenim potrebam; da ta univerza n. pr. te dni nima sredstev niti za	kurjavo,	pa vendar o	tem nihče
ne govori in	ne postavlja	vprašanja	o svojih pravicah.«
Nam se na vse to besedičenje ne bi zdelo vredno odgovarjati, če ne bi bila v članku dva naravnost nesramna stavka.
Na prvi stavek: »Zal nam je še tem bolj, ker je Beograd do njih vedno bolj širokogruden, kot do kogakoli«, samo najnovejše števike: po pooblastilih za letošnji proračun odpade za upravne in šolske zgradbe na Beograd 43.3 milj., na Zagreb 20 in na Ljubljano 2 milijona. Za prejšnja leta pa prosimo ne nas »perom u srce«, ampak vi »roko na srce« in preglejte v proračunih postavke za vašo in našo univerzo.
Na drugi	stavek: da ta	univerza	n. pr. te dni	nima sredstev niti za	kurjavo, pa	vendar o tem nihče	ne govori
itd.,« pa tele številke: po proračunu za leto 1936-/37- odpade za kurjavo in razsvetljavo na Beograd 1,538.417 Din, na Ljubljano pa samo 256.750 Din.
Če vam je kljub milijonu in pol zmanjkal premog, razumemo zakaj, »o torne niko ne priča i ne pravi pitanja o svom pravu ...«
Taktika
»Narod, zlasti če je maloštevilen in izpostavljen hudim življenjskim pogojem na prostoru, ki se zanj bijejo številni močnejši narodi, se more ohraniti in utrditi le, če njegovi sinovi in stranke ne delajo vprašanj kjer gre za njegove vitalne, to je življenjske zadeve... Pogubno narodu pa je, če narod kot najvišja zemska dobrina in vrednota, ki mora biti sveta in nedotakljiva vsem, v strankarskih borbah izgine iz vidika, če se na njegovo mesto postavijo razni drugi maliki delnih, manj važnih in manj vrednh, osebnih ali kli-karskih interesov, ki bi občemu interesu naroda morali biti podrejeni, pa sc v svoji pretirani sebičnosti od kolektivnega blagra narodove skupnosti osamosvojijo in pogostokrat pod narodovo zastavo razkrinkani (vse podčrtano podčrtali mi), narodovo eksistenco, samostojnost in rast dušijo in končno izpodkopljejo.«
To beremo... kaj mislite ,kjc? — — V »Slovencu« (14. III.)! Čudovito je to, kako znamo biti pri nas tartuffov-ski, kako lepe so besede, ki nam prihajajo iz ust, a kako drugačna dejanja. Kako malo nas brigajo narodovi interesi, narod gladko istovetimo s stranko, ne da bi nas bilo pri tem količkaj sram, saj: kdor ni z nami, ni Slovenec; narodova zastava nam služi za reklamo na volilnih shodih, doma govorimo tako, v Schwarzburgu delamo drugače. Vse naše besede so igra, resnica, nam je čisto relativen pojem, ki zavisi zgolj od tega, ali smo zgoraj ali smo spodaj. Za vse, kar se z vso srditostjo borimo danes, smo pripravljeni prvi jutri pustiti na cedilu, če tako zahtevajo nasi strankarski interesi.
To je naš obraz, to je naša taktika.
Pa berimo še v tretje, se splača
Te dohtari sa enoglasen sklenil, da boja začel z gladouna stauka, ke je zdej še ta narbl muderna. Staukal boja pa tolk časa, dokler se jim ne boja začel bouniki smilt, pa sami seb tud, ke ne boja nč jedi pa tud nč pil. K sreč sa se začel kmal sami seb smilt, ke sa bli lačen, žejen pa še bi. No in tku je ustal še vse po starem. Mal sa se pa tud bal, de b jih Ide na mel za komuniste. Sej veste, de je pr nas vsak komunist, ker neče zastoin delat. Ker neče v lastna skleda pluvat, pa protidržaun element.
(Slovenec, N- III. 37, »Kurenčkova Neška«.)
Davno smo že pričakovali
»Slovenec« je prinesel v soboto 6. marca uvodnik, ki je značilen dokument sprememb, ki se vrše v naših političnih strankah že par mesecev po oblasti. Nejasnost, ki so jo pokazali poslanci JRZ (kot seveda tudi JNS) v parlamentu se je preselila v »Slovenčeve« članke. Tako govori »Slovencu« v isti sapi:
»...zvesti sin slovenskega naroda...«
»Kajti prepričano smo in z nami vred je istih misli ogromna večina jugoslovanskega naroda . ..«
»... ki ga je slovenski narod prinesel s seboj v zedinjeno jugoslovansko domovino.«
»... zveni velik optimizem v moralne sile jugoslovanskega naroda.«
Torej tudi že na tem polju ...
Made speciel fet Tctitslev t
Naši časopisi so v teh dneh prinesli značilno reklamo. Inozemska tvrdka ponuja svoje avtomobile.
Kakšne prednosti ima? Je udoben? O tem ne pripovedujejo ničesar, Je eleganten? Tudi o tem niti besedice. Ne, reklama je dokument in reklama je kritika.
»Rex, — Zgrajen nalašč za Jugoslavijo! — Po svojih izrednih sposobnostih tudi naj najslabših cestah ...«
Res nismo vedeli, da nas svet že tako dobro pozna.
Do:az
Ne, saj ne iščemo dokazov. Citiramo samo izjavo gospoda gradbenega ministra:
»V načrtu zakona (o cestnih fondih) je predvidena predvsem ustanovitev drž. cestnega fonda, kajti, če bi se ti dohodki pobirali po banovinah, bi se zgodilo, da bi ostale brez modernih cest zopet one banovine, ki niti sedaj nimajo izgrajene železniške in cestne mreže, ker bi bili v teh banovinah dohodki cestnih fondov neznatni.«
Ivan Rob:
Pepel ali sprehod po rovih kemičnega fstituta
Pekel ali sprehod po rovih kemičnega inštituta. (Nadaljevanje.)
V brezmejnem dimu, ki se tu košati, oko mi odjjove. Uho požira trpko tožeče zvoke. Duh razbrati
ne more jih, ne ve odkod izvira hropenje, javkanje, piskinje mračno, kot da nekdo nasilne smrti umira.
Ker pojasnila mi uho je lačno, uprem v vodnika svoj obraz zvedavi, da ne bi teh glasov ume: napačno.
Videč me zmedenega v tej motnjavi, mi mojster de: »Stvari nerazumljive zdaj čuješ, kaj? Tvoj duh zaman sc gnjavi?
Naj ti pojasnim. Glej, stvari nežive trpe v tej jami. Strojev vzdihovanje je to pokvarjenih od vlage sive.
Najhujša bolečina to je zanje, da so ljudje za delo jih stvorili, a zdaj, zdaj čaka dela jih nehanje.
Zavest, da dela niso izvršili,
jih tik mori, da vsak vijak vzdihuje,
da vse v njih škriplje, godrnja v tej sili.
In da trpljenje se jim še stopnjuje, jim olja ne dado, ne druge maže; zato kričč, a nihče jih ne čuje,
jim proračun pristranski osla kaže.«
Strme poslušal sem ta golk globoki.
Zdaj v kotu plamen se straščn prikaže,
pok, trušč, žvenket nastane pod oboki, v glavo mi kri, sreč mi v hlače zdrkne, preplašen sežem po njegovi roki:
»Pomagaj!« vzdihnem. Mojster me zafrkne:
\ne ?3)cev> levo'r je Slovencem treba!
Čemu tvoj strah, če v zrak črepinja frkne?«
Po je dejal. Moj duh več ne koleba: za stari črep ni vredno se plašiti, čeprav bobni, da čuje se do neba.
Ker zrak od poka s plini se nasiti, zalo pustila sva špelunko gadno.
Po rovih mojstru sem se dal voditi.
(Dalje prihodnjič.)
Od slsdkarij pa
di> piHsikovca, dobite pri KCŽaklS
Študent?, v
Košak
b^r slaščičarno!
Prešernova ulica
Dar&eifa
v tiskovni sklad!
OTVflRISiHg
POMLADANSKO SEZONO
Posetite nas, da
HAN
Z oqromno izbiro novosti za obleke, plašče,
%
površnike itd. se prepričate o naših konkurenčnih cenah
ji- .-$*
ifi rn*
NOVAK
v
- .'.i- i, .-V
mP- -
..Z"-.-** -
,*•" 'div
■ m
,,v< 4* ■»..
v ,,V;: v
v* -'*■ H' :-:Vt
V#--*-;
LJUBLJAN % Kongresni trg 15 (pr: nunski cerkvi)
L’rej uje uredniški odbor. — Odgovorni urednik in predstavnik konzorcija Modic Lev. — Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik A. Kolman).