List 6.
Gospodarske stvari.
Ovčja reja.
^Vipavskim pa tudi drugim gospodarjem v prevdarek.
Ni zanikati, da se Ipavcem že več let slaba godi, kakor tudi večidel drugim kmetiškim gospodarjem. Zraven velikih davkov pa še pritiskajo letine slabe, pomanjkanje penezov in druge okoliščine, ktere naganjajo ubozega kmeta, da zdaj voliče, zdaj kravico, zdaj njivico itd. proda. Kjer pa ubogi kmet goveda prodaja, tudi ni pričakovati druzih poljskih pridelkov;^ kajti njiva, vinograd, polje, vse potrebuje gnoja. Ce niso njive pognojene, niso v stanu tudi pridelka prinesti.
Glede na vse te okoliščine, ne zamerite mi, ako se spominjam nekega oddelka kmetijskega, kteri ondi, kjer je kraj in zem lj a za t o, donaša gospodarju še dosti dobička, in to je ovčja reja.
Ni prav ne, da ste tako koristno živalico, posebno Vi, dragi mi Podražani in Sembici, v nemar pustili. Drugod po Ipavi se vendar še na kakošno ovčico naleti. Temu nasproti slove pa čedalje bolj koze po Vipavi.
Mnogokrat sem že slišal besedico od Vipavca: „A, jaz nimam sile se vkvarjati z ovcami! Pri ovcah se ves vmažem! Kedil bom rajši par koz, ki toliko mleka kakor dve kravi daste."
Dovolite mi, da Vam dokažem, da so 1.) ovce jako jako koristne, nasproti pa, da so 2.) koze, če ne ravno povsod, pa vendar prav po-gostoma, sila škodljiva žival.
Se zdaj se rad spominjam, kako sem v otročjih letih za ovčicami skakljal, jim žvižgal in pel. Spominjam se pa tudi kot dijak, da veliko bolje je šlo Pod-dražanom in drugim sosedom, ko jih ni bilo sram se z ovcami vkvarjati.
Ovce nam dajejo dvakrat na leto volno, iz ktere si lahko oblačila, lepe in gorke odeje napravljamo. Lahko se tudi proda, kajti Avstrija ne redi zadosti ovac za svoje potrebe. Dosti volne se mora sila slano iz ptujih dežel dopeljavati. Pa tudi domača reč je najboljša! Dajejo nam ovce dosti mleka, iz kterega maslo, sir, skuto itd. narejamo. Dandanes je pa vsa ta reč še precej draga. Dajejo nam tudi jagnjeta, ki jih lahko mesarjem prodamo. Tudi nam je znano, da se ovce in janci na meh odirajo in tako kože kožarju (krznarju) prodamo, ki drage kožuhe dela iz njih. Velika korist dalje, ki jo ovce kmetovavcem dajejo,^je gnoj. Ovčji gnoj^ ti je tak, da ga ni skoro čez-nj. Če ima pa kmet dosti in dobrega gnoja, lahko pozimi zemljo razmeta, trte sadi, njivo gnoji itd.; še le potem se mu je nadjati dobre letine.
L majhnim denarjem redi lahko vsak še dovolj ov&c, kajti send ne pojedo dosti, ker gredo dan za dnevom na pašo. Samo spomladi ti ga gre nekoliko več, ko morajo biti doma; kajti ta čas večidel strivajo. Pomislite pa, da Vam je to seno stoterno poplačano. Posebno bi priporočal ovčjo rejo Vipavcem, kjer je dosti pa dobrih pašnikov. Na Nanosu koliko blekov ovac bi lahko ob svojem času paše ne dobilo? Pognojile bi ves Nanos. Zrastla bi taka trava, da bi bilo kaj. Sejali bi potem lahko tam pa tam repo, kapus, salato itd. Sadili bi lahko korun, kolerabo itd.; saj je znano , da gorski pridelki so boljši memo onih poljskih.
Poglejmo pa zdaj koze.
Koze delajo škodo, kodar koli proste hodijo; naj si bo v meji ali kje drugod.
Po mejah ti snejo mlade hrastiče in objejo druga drevesca, ki potem vsahnejo; vse mladje gre pod zlo pred njimi, kakor pred ognjem. Trave ali dobre paše ti še ne pogledajo , kajti koza ni zdrava , če se ti na kakošno drevo ne skopiti. Grudi in grudi na drevesu, kakor osel rožje. Ce je nimaš zmiraj privezane, je kmali ne vidiš; dirja ti po njivah ter pogrudi, kar ji pride pod gobec. Dosti slabo, kogar koza še ni spa-metila! Saj vendar ni prav, da rajši take živali imamo, ki nam več škodujejo, kakor hasnijo.
Prevdarite, gospodarji, ali sem napak govoril. Ako sem, zavrnite me; ako nisem, ubogajte me!
A. Žgur.