—    166    —*
Pomagalo je.
t(Spisal Vdslav Kosmdk. Preložil Jožef Oruden.) ri  Dolenčevih   na  dvorišču stoji  hišica  ravno   nasproti   glavnemu poslopju. V njej životari stari Dolenec. V stanici je vlažno, temačno in neveselo. Na postelji je  stara plahta; poleg postelje dva vegasta stola; v kotu pa mizica in klop.   Nad mizo  visi   zamazan   križ,  dve stekleni sliki  pa ura. Na peči opaziš skledo in par lončkov; na oknu pa svetilko, dve steklenici  in nekaj knjig.   To je vse pohištvo.
Jesenskega popoldne je sedel sključen starček rumenega, suhega obraza za mizo v omenjeni hišici in brai Sveto pismo. Ura je zamolklo tiktakala, zdajpazdaj je zabrenčala muha ali udarila hruška na vrtu z vejo ob šipo — sicer je bilo pa tiho kakor v grobu. Starec je bral in bral, da so se mu zaprle oči, in mu je klonila siva glava. V tem je zdrsnila vrvca v stari uri in uteži so zaropotali na tla. Tedaj se je ded predramil, si otrl oči, pogledal na uro, zaprl knjigo, vstal in si oblekel star kožuh, poveznil na glavo kučmo, pa stopil iz hišice. Zaprl je vrata, stisnil kljuko v žep, del na hrbtu roko v roko in koračil z mirnim korakom Čez dvorišče na ¦ vrt. Nihče se ni zmenll zanj. Le sultan je vstal, ko ga je zagledal, zazijal, se iztegnil in otresel, pa počasi lezel za njim. Stari Dolenec je pogledal na vrtu pri čebelah, privezal nekaj drevesec h kolčkom, pa stopil pri zadnjih vratih z vrta. Šel je po zavrffeh ob potoku pod vrbami k rdečemu križu, Tam je sedel na klečalnik, pa gledal predse. Po suhi loki je podil veter rumeno listje; med črno prstjo je zelenela ozimina. kakor košček z neba padle nade. Na nebu pa so plavali beli, skoraj prozorni oblaki. Solnce je že  zahajalo;   tam   na  levo  je  sviral  pastir   ovcam in jih poganjal domov.
Precej časa je starec tako sedel, naposled je pa vstal, poljubil križ, pa krenil naprej po stezi prcko loke proii drugi strani vasi. Tam je lepa hiša občinskega svetovalca Petriča. Dolenec je stopil na dvorišče.
Petrič je stal na pragu, oprt ob palico, pa ukazoval: ,,France, potisni voz pod streho, da ga ne bo zmočilo, če bo dež. Veš, da ne pozabiš f Ti, Mina, kaj pa prodajaš zijala tukaj? — Bog te sprimi, Jože! Le naprej !c zakliče Dolencu, pa mu stisne roko.
Petrič je tudi žc osebenkoval, toda pri njem je bilo to vse kaj dru-gega kakor pri Dolenčevem dedu. V hiši je bilo lepo in veselo. Njegova stara se je še dokaj spretno sukala po kuhinji. lmela je vse lepo snažno, da se je svetilo kakor zrcalo.
Petrič je ukazoval, kakor bi bil še zmeftij gospodar; vse ga je ubo-galo. Lahko je hvalil Boga, da se mu tako dobro godi na stara leta.
Sedli so za mizo; stara Petričevka pa je prinesla kruha in soli. Dolenec si je urezal kruha, pa so se spustili v pomenek.
— No, Jože, kaj pa si danes tako žalosten?
—    167    —
—   Doli  na  loki   pri  križu  sem   bil.  Gledal sem po poiju, kako vse vene   in umira, in rad bi bil videl, da bi bilo tudi mene že enkrat konec.
—  Beži, beži, kaj bi zmeraj tarnal.
—    Lepo   te   prosim,   kdo   bi   ne   tugoval,   ko sem tako zapuščen?! Doma se nihče ne zmeni zame.   Kolikrat moram čakati na tisto žlico južine, včasi  pa še  tisto   ni za nič. Kadar sem kaj slaboten, me nihče ne vpraša, kaj mi je? Nihče   mi ne pomete; nihče ne pospravi po hiši. I kaj se hoče, vsem   sem   že   na  poti, ker  se ne morem zanje več truditi in ubijati. Res, najbolje bi bilo, da bi že šel, karnor imam iti ?
—   Dragi moj, da ti po pravici povetn: ti si sam tega kriv. Čemu si pa   dal   otrokom  vse,   a sebi nisi nič pripravil, da bi se živil in na kar bi morali otroci še čakati. Viš, jaz sem se drugače preskrbel. Imam polje, vrt, pa  otroci   me  spoštujejo   in slušajo. Ako bi me ne ubogali, bi jim nič ne dal — zato imajo pa spoštovanje do mene !
—   E   tudi   tako   bi   naju   radi   imeli,   kaj   bi   tisto, — ga je zavrnila Petričevka.
—  Amen, je dejal Petrič. Moram ti pritrditi, stara, da bi ne imel vojske s teboj.
—   O   zdaj   je že   prepozno, je v^dihnil Dolenčev ded — vse imajo vknjiženo v zemljiških knjigah — a jaz živitn s prazno roko.
Petrič si je šel po pipo, jo natlačil, prižgal, premeknil nekolikrat če-pico z ušesa na uho, pogledal važno Dolenca, pa dejal: — Prijatelj, nič ne toži; jaz ti bom pomagal iz bede.
—  Ti?
—  Jaz, jaz!
—   Kako neki ?
—  Ko se bo zvečer stemnilo, pridem k tebi, pa ti bom vse razložil. Dobro sem potuhtal! Stara, pošlji, pošiji po liter vina, moramo si ga na to malo privoščiti.
Petričevka je odšla.                                .                                  ¦
—  Viš. prijatelj, pred ženskami ni, da bi človek spravljal vse na dan. Jaz imam svojo staro rad — ali reva je ob vse zobe, in zato se ji večkrat pripeti, da ji pri najboljši volji uida kakšna beseda,   ki   bi morala ostati za zobmi. Zategadelj pridem nocoj k tebi, da bova sama.
Petričevka je prinesla vina, moža sta si zapalila pipi, pa so se po-menkovali, dokler je bil Dolenec pri njiju.
Ko je odšel, si je prinesel Petrič skrinjico, šel ž njo v čumnato, tam rožljal med starim železom, napolnil skrinjico, pribil pokrov, a ko se je zvečer stemnilo, jo je nesel Dolencu.
Dolgo sta se pogovarjala. Dolenec je venomer zmajeval z glavo. A Petrič je govoril in govoril vanj kakor v štor, pa naposled jezno zagrmel: — Drugega niso vredni! Če pa nočeš, no pa trpi. In odšel je ob palici domov Dolenec je sedel pri majhni svetilki, gledal skrinjico, podpiral si glavo, trl čelo, naposled pa udaril ob mizo: — Naj bo, karhoče! Naredil bom tako, pa je. Menda mi ne bo tega Bog štel v greh.
K          —                   ^
.^^^^^^^^^^n       ^H^h"        ^^KJ^ib        id^H
^ i4^^^^^^^^^^^^^^^r    jiUfl^^^^^^Hjl        iA^^^^^^i^^I        -^ri^^^^^^^B
¦MlcrfgJ^^^^I,   "^B^Tl^^^^l        l^^^^^^^^l     ^^^^^^^H
I  )}                                                                               ^uela popotnica.                                                                                KJ
—    170    —
Čez nekaj dni, ko mu je prinesla dekla južino, je sedel Dolenec na postelji.
—  1, kaj vam je, oče ?
—   Zlata  moja,   tako  sem   slab. Reci, reci Martinu, naj pride semkaj, rad bi mu povedal nekaj važnega. Pa k Potokarjevim skoči, naj pride tudi Karla k meni.
Martin in Karla sta bila njegova otrok-i. Martin je dobil domačijo po očetu, a Karla je bila omožena v vasi.
Dekla je raznesla, da je starec nevarno bolan, in čez pol ure so bili že Martin z ženo, pa Karla z možem vred pri njem. Nič kaj radi niso prišli tja, ali bati so se jezikov, da se še za bolnega očeta ne zmenijo, zatorej so bili tako hitro tam.
Oče jih je veselo sprejel, pa jim rekel, naj sedejo.  .
—   I, kaj vam pa je, oče? je izpregovorila hči.
—  Slab sem, da nikdar tega.
—   Ker  se  preveč   z jerušem  nalivate!   ga je pičila Martinova žena.
—  Ko bi mi dajali zmiraj gorkih jedi, pa bi ne pil žganja.
—  Kdo vam ne daje? se je izgovarjala sneha.
—  Nihče!  jo   zbodljivo zavrnc hči. — Ko bi bila to vedela, oče, da vas tako  v nemar  puščajo — mili Bog —   kakšno   je tukaj! Kakor imam troje otrok, sama bi vam bila naredila vse.
—   No,  no, nič  sc tako ne delaj!   se razhudi mlada Dolenčevka, — i kdo naj se pa briga zanj, ako ne lastna hči ? Jaz — jaz sem vendar tujka ?
Potokar si je Čedil pipo, pa se nasmihal. Mladi Dolenec je pa jezno hodil gorindol.
—   E gustite to, otroci — pustite! reče stari Dolenec. Resnica je, da se niste zmenili za me, kakor bi se bili morali — pa vendar vse je pozabljeno.
—   Lejte,   zlati   moji,  jaz  se čutim jako slabega. Vse se mi tako zdi, da   ne   bom več   dolgo in ne bom.   A vi ste vendar moji otroci — koga imam,  razen   vas?  Zatorej   poslušajte.   Jaz  sem   si nekaj prihranil na stara leta   —   kar pa nisem povedal živi duši. Tukaj pod posteljo v skrinjici je. Ko bom zatisnil oči, si lepo v miru razdelite.
—  Mili Bog, oče, kaj govorite o smrti ? — mu seže v besedo   Karla —  saj nas vendar ne smete tako hitro zapustiti!
—   Kaj   vam  na misel  ne pride! Da morete vi govoriti o smrti! pri-stavi Dolenčevka, — tako ste šc trdni.
—   Kaj  se  vtikate   vmes   —   babc, zagodrnja Martin — oče so stari, pa si   mislijo  marsikaj.   Pojdite  rajše domov, pa jim pripravite kakšen po-boljšek.   Moški  se ne moremo brigati za take reči. Če vam   nismo   vselej dobro postregli, oče, odpustite nam! Moja skrb bo odslej, da bo drugače.
—  Tvoja skrb bo, seveda tvoja! ga zavrne žena. — Če bi nas ne bilo, bi od lakote umrli.
Kaj bi se pričkali, ko ni nič — saj je vse dobro. Povedal sem vam, kar sem menil, a zdaj pojdite na delo!
—  Zvečer pridemo spet k vam.
—    171    —
In razšli so se, na dvorišču postali, pase začudeno spogledavali. Kaj vam nisem zmeraj pravil, da ima stari še plesnive krone — je modroval Potokar.
—  Lejte si no, da bi imel za kaj piti! je menila žena. Dolenčevka  je   potegnila   moža  za  rokav  da  bi šia. In razšli so se. Potokarica je šepetala možu:   — Ta  presneta Franca, kako je delala
z očetom. Veš kaj ? Na vso moč mu bom stregla — morda bo vse natn zapustil. Jaz dobro vem, kako je treba!
A Dolenčevka je šla za možem v hišo. — Viš, Martin, ta grda Karla je hči — pa še očetovega praga ne prestopi. Le počakaj! Jaz mu bom stregla, pa ko bo videl. da mu tako strežemo, bo vse nam dal, Karla naj se pa obriše.
Čez pol ure je že nesla starčku lonček kave, pa dve žemlji.      -•     -. -
—  Nate, oče, nate malo kave, ne bo vam škodovala.
Ded  je jedel,  a  mlada  gospodinja je rned tem pospravljala po hiši.
Zvečer je prišla hči Karla in prinesla v ruti lonček z rižovo juho, pa skuhano kokoš v nji. ln tako je bilo odslej dan za dnem. Dedje okreval, lice mu je zardelo,   in kadar so bili otroci pri njem, jih je s starimi očmt
zopet veselo motril kakor svoje dni.
»                 *
*
Prišel je advent, prišel Božič — na potoku je popokal led, sneg je skopnel, zemlja iznova ozelenela — ali starec ni veČ čul kukavice. Na ve-liki četrtek je spel k njemu gospod župnik s svetotajstvi za umirajoče, pred njim ministrant s klepetačem, a črez teden dni je zvonilo pri farni cerkvi z vsemi zvonovi, in starega Dolenca so odnesli za rajnico na njivo Gospodovo. Ljudje so plakali ob grobu — najboij seveda tnlacha Dolen-čevka — a stari Petrič je otresel ščepec prsti na rakev, otrl si oko pa rekel: V imenu rajnega se zahvaljujem vsem navzočim za ljubezen, katero ste mu izkazali ter ga spremili k zadnjemu počitku.
Po pogrebu so hiteli Dolenec in Potokar z žcnatni v pokojnikovo stanico. Dolenec je prinesel kladivo in dleto in začel odpirati skrinjico. Sicer ga je mikalo, da bi bil odprl skrinjico takoj po očetovi smrti, ali Potokarica mu ni pustila.
Poslednja volja je baje sveta — treba jo izpolniti.
Ko je zdaj pokrov odletel, so se nagnile štiri glave nad skrinjico — a ženi s(a zaječali, moža pa prebledela.
V skrinjici so bile stare podkove in žreblji. Na vrhu je ležal listek, na katerem je bilo zapisano : »Kakršna Ijubezen, tako plačilo!"
Potokar se je smejal, Dolenec pa nič ni rekel. Dolenčevko so izpre-letavale barve kakor kameleona, a Potokarica je plakala.
Nikomur niso pravili tega. Ljudje so jih pa hvalili. da so vsaj zadnji Čas (ako lepo ravnali z očetom.
Meni je to nekoč povedal stari Petrič, a jaz držim jezik za zobmi, kakor bi ga bila držala stara Petričevka.