¦¦v Zenska ročna dela inueiteijice. (Naša izobrazba za pouk ženskih ročnih del.) (Daljc.) Oglejmo si poak v ročaih delih, kakor smo se ga me učile in kako smo zopet poučevale. Ako premišljam, koliko sem imela v življenju praktične koristi od ročnih del, ki sem se jih učila na učiteljišču, pa pridem do presenetljivega zaključka. Pletle smo vzorcc, celo življenje jih pozneje zasebao nisein rabila; zadostovala mi je gladka nogavica, katere pletenje je prišlo v povojnein času zopet v aavado. Spretnost v pletenju sem si pridobila že v dctinskih letih ia plesti znam celo v temi. Potem smo kvačkale na učiteljišču razne vzorce, ki se rabijo za čipke ia druge reči. Pač nisem rabila dolg vzorec z različnimi zanjkami; aied ajimi sera samo enkrat kvačkala tuneški - vbod, vse drugo je ležalo dolga leta v omari, dokler ai vojna napraviia spominom konec, ko smo vzorce razparale in volno porabile za mašenje nogavic. Potem sern delala dolgi vzorec v holbeia - tehniki, kjer mora !eva stran biti edaaka desni, natančno in mučno delo, ki nam je vzelo gotovo pol leta. Le enkrat v življenju sem vzela ckrasek za nek predpasnik od tam, drugače seai se raje posluževala narodnih motivov ali vzorcev iz časnikov. Tedaj tudi to delo zastcnj! Dalje saio vezale različne mreže, trikote, štirikote itd. ter jih izšivale. Nato je sledil dolgi vzorec iz filet-tehnike. Celo življenje ga nisem rabila, ker mi je bilo to delo prepočasno. Še daaes počiva nekje v omari. Potem je slsdilo vezenje zobcev, luknjic, listov in črk, kar se rabi pri perilu. Pač pa nismo prirezale niti enega predpasnika in niti ene srajce, tudi šivale je nismo, kar se mi še danes čudno zdi. Sicer smo risale v zvezke prikrojevanje perila, a praktično ga nismo poskusile. Tudi o šivanju na stroju ni bilo govora. Sešile srao pol metra dolgo krpo, katera se je petkrat prerezala, na njej smo se potem učile vse — šivanje in krpanje. To je bila vsa naša umethost! Ako pregledam ta luksus s praktienimi očmi, moram reči, za življeaje me je pripravil bore malo, k večjerau, da sern iste reči aa isti načia dalje poučevala. Kar pa znara praktičnega, s čimer seni žc prištedila tisočake -- tega pa se nisetn naučila na učiteljišču, ampak drugje, preuno sem šla študirat. Saj lahko povein kjc, bilo je v Gradcu, šola imenovaia se je: »Madchen Fortbildungsschule des Steier. Ge\verbevereiaes«. Stara sem bih 14 lct, ko seai vstopila v II. letnik te šole Učile smo se šivati vsakovrstno perilo. Ženske in moške srajce, otročje perilo, elegantnc korsete, lepo izvezene itd. Vsaka učenka je svoje perilo morala sania prirezati po zvezku, v katerega smo risale v ta namen. Šivale ia vezle smo najprej z roko, a ko smo si pridobile dovolj spret- nosti, se je pričelo delo v strojaem šivanju. Spozaale smo sestavo šivalnega stroja, njega snaženje in prvo popravilo, različne aparate in različae strojae sisteme. Poučcvalo se nas je o gospodinjskem knjigovodstvu in gospodinjstvu, s posebnim ozirom na spoznavanje različnega blaga ter ravnanja s perilom. Bila sera v tej šoli eno leto. A še nekaj drugega mi je mnogo koristilo za praktičao življenje. Pozneje seai se pol leta učila šivati v domačem kraju obleke. Bila je to iateligeataa šivilja-učiteljica, pri kateri sem se v tem času naučila toliko kot drugod v treh letih. Vsaka učenka je namreč šivala za se, morala ie irneti lastai šivalni stroj. Obleko jeizdclaia popolnoma samostojno, od najvažncjšega do poslednje izvršitve. Sama je raorala blago prirezati, učiteljica je samo pazila, da pr^več ae potrati; sama je moralu sešiti različne dele skupaj, sama poskušcvati in odločevati, če se dobro priležc, učiteljica je samo vodila to samostojnost. Naučila sem se toliko, da sem si sešila vse svoje obleke, potem pa sem odšla na učiteljišče  Kako hvaležna sem, da mi je bilo dalio se prei toliko naučiti kakor žc rečeno/ aii učitcljišče glede praktičaosti ni toliko pomagalo. — Prijetna pa mi je bila misel, da tudi kaj drugega znain — v kritičnili časih 1. 1914. Zaprli so štajersko učiteljstvo — tudi mene — in nismo vedeli, če nam bo država še dala kruha; saj bi ga nam itak nc • dala, v slučaju zmage Nemcev. Ugibale smo, kaj bomo začele, če se nam uniči eksistenca. Lmirila me ie raisel: »Ce ne. boš učiteljica, boš pa šivilja!« In v času gospodarskih kriz, — saj eno zopet zdaj preživljamo —, bili so različni izdatki, ogromni izdatki, niso jih krili dohodki, kje prištediti? Nikdar niseai štedila pri prehiani družine, ker se maščuje tam vsak prihranjea vinar, se spremeni v krono pri račuau za zdravaika in lekarno; zato nisem nikdar štedila pri prehrani dražine, ampak pri obleki. Iz stare toalete sem pač zopet napravila novo ia moralo je bili dobro. Drugače delajo in morajo delati naše daaašnje gospodinje, ki si ne zaajo pomagati — a hiša propada.