KDOR NE DELA, ALI NE ZNA DELATI, ODIDE...
Strokovnjakom popolnoma odptta vrata v DO HOJA
V teh skopih 60 vrsticab skoraj ni mogoče opisati vseh premikov, ki potekajo v ka-drovskem, organizacijskem, tehnološkem in vodstvenem pogledu v vseh sestavninah de-lovne organizacije HOJA, Langusova 8. Glavni direktor Aibin Metež pravi, da le izvaja program sanacije kolektiva, ki so ga sprejeli pred tričetrt leta. Ugotavlja, da so ga takrat sicer redki prebraii, a da danes ni človeka, ki ga ne bi tako ali drugače čutil.
Osnovni moto tega programa je, da je delovna organizacija HOJA med slovenski-mi lesnopredelovalnimi kolektivi v tisti sre-dini, ki mora absolutno sama skrbeti za svoj obstoj. Premajhna je, da bi lahko pričakova-la družbeno pomoč ali pa, da ne bi bila podvržena enostavnetnu procesu razpusti-tve. Zato so rezi, ki potekajo v TOZD-ih in v delovni skupnosti od lanskega maja, glo-boki, koreniti in skušajo izrezati vse, kar ovira življenje kolektiva. Pristopi so različni: zamenjava kadrov na vodilnih in odgovornih mestih. Premeščanje posameznih služb de-lovne skupnosti k proizvodnjim temeljnim organizacijam, odpuščanje delavcev, ki ne želijo sodelovati v izboljšanju razmer. Izva-jalci sanacije so začudeni. da ljudje še vedno raje zapustijo kolektiv, kot da bi se vozili v n. pr. 18 km oddaljeno temeljno organiza-cijo. Tudi, če se jim obeta boljša plača, se počutijo degradirane.
Uveljavljanej načela pravice do dela, ne pa do delovnega mesta. Postaviti prave ka-dre na prava mesta je ena od temeljnih nalog. V nekaterih okoljih so delavci sami ugotovili, da je znaten višek neproduktivnih delavcev, ki nitnajo primernih delovnih iz-kušenj (polkvalificirani, priučeni delavci), ali pa izobrazbe: frizerke, natakarice, itn., ki zasedajo delovna mesta ljudi s srednjo ekonomsko ali komercialno izobrazbo. Zato je poskusna doba akt, ki ga sedaj v HOJI jemljejo resno in neusmiljeno, prekinjajo delo s tistimi, za katere ugotovijo, da niso zmožni sodelovati v prenovi kolektiva. Tudi realno nagrajevanje po doseženih rezultatih
dobiva svoje mesto. Osebni dohodki preha-jajo v višjo polovico slovenske lesne indu-strije. Ker je denarja malo, so vpeljali pravo trženjsko ravnanje tudi pri gospodarjenju z reprodukcijskim materialom in denarjem. Zaloge surovin in polizdelkov so po vredno-sti na ravni zalog aprila lanskega Ieta. Izde-lujejo !e naročeno in plačano. DENAR PO-STAJA NJIHOV VLADAR. Da so dobri polovici kolektiva, ki je to že osvojila, pre-dočili pomembnost pravilne nabave, pravo-časne izvedbe, ažurnega obračuna in to, da so lani dali za obresti na kredite ravno toliko sredstev kot za osebne dohodke, so potrebo-vali dobro petino časa. In, ker je polovica kolektiva stopila na pot trženjskega gospo-darjenja, so doumeli, zakaj na žagah ne žagajo več smrekovega lesa, zakaj so s 1. februarjem ustavili proizvodnjo HOPO pro-grama, zakaj je smiselno izdelovati le kvali-tetne obešalnike, zakaj so zmanšali ekipo montažerjev in predvsme zakaj bijejo nepre-stani boj s časom... pa jim ob dobri organi-ziranosti ne teče znoj s čela... da bi lahko izpolnili iz narejenega vse, kar jim pripada.
To ni lahka in enostavna naloga. V delov-ni organizaciji HOJA vedo, da je njihovo tržišče le še v Sloveniji (žal ne celi) in na zahtevnih, a likvidnih zahdnih tržiščih. Ve-seli so, da imajo pri izvajanju teh nalog potrebno moralno podpro v vodstvu naše občinske skupščine in izvršnega sveta, neko-liko več pa bi je potrebovali tudi v družbeno-političnih organizacijah.
Pokojni slovenski politik in pisatelj Beno Zupančič je v knjigi »Potovanja« zapisal: »Težko Slovencu, ki zaostaja, še težje pa tistemu, ki prehiteva razvoj.« Glavni direk-tor Albin Metež se ne boji tega spoznanja, kljub temu, da ga izčrpava naporno delo z najožjimi sodelavci in pogosto odgovarja-nje na številna neprijetna vprašanja. Nalogo sanacije kolektiva je prevezl in pravi, da jo bo izpeljal tako, da mu bodo čez leta hvalež-ni vsi, ki bodo ostali v njem.
STANE JESENOVEC