LETO (ANO) XLVI (40) Štev. (No.) 22
LIBRE
BUENOS AIRES
11. junija 1987
Krščansku osebnost v naši družbi
Dr. MARKO KREMŽAR
Beseda in življenje
Slavnostni govor ob obletnici Doma v San Martinu	.. i
Med prvine, ki sestavljajo našo določno krščansko osebnosti, štejemo zvestobo vrednotam in poslanstvu slovenstva.
Slovenstvo ¡nahaja svoj izraz v na' rodnosti, domovinstvu in državnosti. Ljudi na slovenski zemlji povezuje zavest, da jim je' Slovenija kljub sedanjim stiskam vendar dom in mati, ne sicer vedno lepega obraza in za vse ljubečih prijemov, a jim je le domovina. Zato se nanjo navezujejo po razpoloženju in življenju. Potem se vedno bolj utrjuje volja, da vstane samostojna Slovenija, v kateri bodo njeni državljani tudi formalno povezani v slovensko interesno skupnost na meddržavni ravni. Mi v zdomstvu, ki smo se od slovenske domovine na zunaj ločili ali je sploh nismo imeli in ko nam je slovenska državnost lahko šele samo ideal, se pa slovensko označujemo le po rodovnem ali družinskem izvoru, druži nas čutenje v skupnem duhu in ‘občutek vV-like družine, torej zavest skupne narodnosti. Ohranjati hočemo svojo govorico, domače se čutimo v družbi z ljudmi sorodnega temperamenta in značaja, hranimo se s slovenskimi duhovnimi dobrinami, katere hočemo po močeh tudi razvijati, in skupno nas zajema skrb za usodo slovenstva.
Kot skupini pa nam ni lahko. V o-srednji Sloveniji bivajo Slovenci strnjeno, v zamejstvu so ponekod že pomešani z drugim prebivalstvom, a imajo vsaj navest, da so na svoji zemlji, in še vedno sestavljajo na' ravno družbo. V zdomstvu pa nismo na svoji zemlji in naša družba mora biti hoteno izoblikovana in umetno vodena. Ne silijo nas v družbo interesne naravne danosti. Kar bi bilo naravnih nagibov, nas le razpoloženjska nagnjenost lahko druži. Vzdrževanje umetne družbe pa terja posebnih naporov, za katere je treba Vedno novih moči, ki jih moramo sproti nabirati po močnejših nagibih.
Ko nas torej v skupnost ne priga" nja nič zunanjega, ne življenjska nujnosti, ne pravne vezi, pa imamo pred drugimi slovenskimi področji
PREKINJEN®
GOSTOVANJE
Po naslovom „Zakaj je bila skupina mladih švedskih kristjanov izgnana iz Jugoslavije?“ poroča zagrebški Glas koncila 12. aprila, da so jugoslovanske oblasti izgnale skupino švedskih pevcev.
Trinajst študentov ekumenske teološke šole Livets ord Bibelcenter iz Uppsale je moralo 1. aprila nenadoma zapustiti jugoslovansko ozemlje. Tako so jim ukazale naše o-blasti in izdale ustrezen nalog. O-brazložitev se je glasila: prekršili so naše zakone, ko so priredili koncert v hotelu Dubrovnik Palače v Dubrovniku.
Kako je do tega prišlo, je pojasnil vodja skupine Bengtom Wedemal_ mo. Poudaril je, da so v Dubrovnik prišli v skladu z našimi predpisi, tudi ljudje iz turistične agencije so potrdili, da je vse v redu. Zdi pa se mu, da do izgona ni prišlo zato, ker so priredili koncert, temveč zaradi njegove vsebine.
Že v naprej so najavili, da bodo peli duhovne pesmi v angleškem jeziku. Kot je običajno na takšnih koncertih, so ob pesmi povedali nekaj besed, ki so se nanašale na vsebino. Izpovedali so svoje krščansko prepričanje, da je Jezus živo navzoč v njihovih srcih. Poslušalci so jih lepo sprejeli, nekateri pa so se vznemirili.
Pri odhodu iz Jugoslavije so jim povedali, da niso imeli predpisanih prijav za javni nastop pri nas.
Družina, štev. 19 (10. maja)
mi v zdomstvu to prednost, da imamo moralne nagibe skupnih sporni-nov ih skupnih idealov. Reke prelite krvi se niso iztekle v prazno, ideja svobode ni izgorela v dim in pepel. Kri neminljivo brbota v našem spominu in udušeni krik po svobodi vzplamteva z našimi glasovi. Moralna sila zla in trajnih vrednot nas priganja, da vztrajamo, in nagiba, da se družimo. Odtod tla življenjska moč, ki kljubuje notranjim biološkim procesom in psihološkim pritiskom osredja in je postala predmet zanimanja pri tistih v Sloveniji, ki se jim odpirajo oči in morda tudi zbuja kolektivna vest. Pojav naše zdomske skupine začenjajo označevati za nekaj presenetljivega, prav izjemnega.
Ta naša družba, ki je zrasla iz moralnih nagibov in v katero so se vložili toliki napori, je tudi nam ob katoliškem shodu predmet posebnega zanimanja in skrbi za prihodnost. Formalno je ta družba izoblikovana v Zedinjeni Sloveniji, krajevnih domovih in drugih korporativnih organizacijah, duha pa ji vzdržujejo organizirane ustanove za versko-nrav-no skrbstvo, kulturno in izobraževalno dejavnost, informativno in vzpod-bujevalno službo in drugo. K tej družbi je šteti tudi poedince, ki z zasebnim prizadevanjem prispevajo k uveljavljanju zgodovinske1 resnice in splošnemu pobujanju težnje po sjo-venski svobodi.
Nezadržni proces v nas in ob nas postavlja skupnosti nova vprašanja, na katera bo treba iskati ustrezne odgovore. Generacijske premene v sestavi naše družbe, kulturno, tem-peramentalno, ttudi zakonsko-družin. sko pronicanje in prodiranje prevladujočega okolja nas čez naravno zdravo integracijo lahko žene v prehitro asimilacijo. Vprašati se nam je, kako naj se ravna naša organizirana družba, da nas bo uspešno podpirala pri ohranjanju slovenske osebne istovetnosti in skupinske individualnosti, pa pri tem ne prezrla nujnosti, da se po nas slovenstvo vrašča v svetovna dogajanja. Posebno nas mora skrbeti, kako naj tudi po skupnem prizadevanju rastejo med nami kar najbolj polne, skladne in čvrste o-sebnosti, ki bodo edino jamstvo, da se bo življenje v družbi smotrno razvijalo.
Po tej naši družbi, v kateri se nam v zdomstvu neposredno javlja slovenstvo, in po organizirani skupnosti hočemo prispevati po svojih močeh, da se tudi osrednja slovenska družba usmeri tako, kot bo prav za svoboden tvarni in duhovni razvoj njenih udov.
BOŽIDAR FINK
KRITIKA V PARLAMENTU
V jugoslovanskem parlamentu so se že navadili kritizirati enostranost jugoslovanske zunanje politike. Slovenski poslanec Lukač je dejal, da je zunanja politika, ki jo vodi bosanski musliman Dizdarevič, postala zelo statična in negibčna. Lukač je na primer kritiziral, da Jugoslavija trmasto vztraja na tem, da ne mara 'imeti nobenih stikov ali odnosov z Izraelom, čeprav so se celo države Varšavskega pakta zanimale za vzpostavitev stikov s to državo.
Nasprotno pa se Jugoslavija zelo trudi za prijateljske odnose z nekaterimi arabskimi državami, katerih — kot npr. Libijo — ne moremo o-značevati kot miroljubne. Jugoslovanska zunanja politika, trd'1 Lukač, premalo zasleduje gospodarske ali druge stvarne interese. Isto se dogaja tudi z Jpžno Korejo, s katero tudi Jugoslavija ne mara vzpostaviti nobenih stikov. To kritiko, za tamkajšnje razmere precej nenavadno, so podprli tudi poslanci drugih republik.
Kadar sem med vami v San Martinu, se vedno spominjam velikega Slovenca, ki je bil iz tega mesta med prvimi graditelji naše zdomske skupnosti v Argentini.
V mislih imam pokojnega svetnika Karla Škulja.
S svojim prodornim in jasnim pogledom je spoznal, od prvih začetkov bivanja na južnoameriškem kontinentu, da je slovenska beseda tista vez, ki bo iz posameznih protikomunističnih beguncev ustvarila občestvo.
Videl je, da bo slovenska beseda eno c d pogjavitnih sredstev, s katerim bodo politični begunci in njih potomci vršili svoje poslanstvo v narodu, čeprav tisoče kilometrov od rodne zemlje.
Zavedal ,se je tudi, da je slovenska beseda vrednota, ki nam je bila zaupana, da jo posredujemo potomcem. Jezik, govorica, nam pomaga oblikovati mišljenje in osebnost; stori, da v hčerah in sinovih živita duh in ponos prednikov. Prav tako, kakor Slovenci ohranjamo in razvijamo slovenščino, tako ona ohranja in razvija našo osebno in narodno samobitnost.
Zato je svetnik Škulj, z energijo, kj ni imela para, ustanovil že leta 1950 kulturno revijo, namenjeno iz sanmartinske srenje, vsem rojakom v Argentini. Imenoval jo je „Slovenska beseda“. Podobno geslo sl je pred leti izbrala skupina rojakov, ki iz Avstralije navdušeno širijo po vsem svetu Slovensko akcijo. Tudi oni čutijo, da je obstoj naroda odvisen od — življenja slovenske besede.
Po zaslugi jasnovidnih mož, ki so usmerjali pričetke našega bivanja pod južnim križem, smemo ponoviti z evangelistom Janezom, da je tudi tukaj med' nami „v začetku bila beseda“. Je to sicer človeška beseda, beseda našega rodu, a tudi kot ta-
Tako je ljubljanski študentski list prinesel intervju z znanim oporečnikom Vojislavom Šešljem. Bolje rečeno, ni ga prinesel, kajti prepovedali so ga. List pa je kot nekoč pod nacističnim okupatorjem pustil tri bele strani, da vpijejo o cenzuri partije!
In zakaj to? Šešelj je danes doma ne-oseba; ne sme govoriti, njegove knjige so zaplenjene, intervjuji prepovedani, ne dobi potnega lista itd. Uredništvo Tribune pravi, da je „nehumano, necivilizirano in pod vsakim kulturnim nivojem tako preziranje človeka.“ Morda imamo majhen migljaj, kdo je bil tisti, ki je prepovedal objavo: Pod sliko, ki je edina ostala, je tak podpis: Dr. Vojislav Šešelj, takoj po „sojenju“ Stanetu Dolancu, optimistično žre v bodočnost.
To je tisti od vseh doma zasovra-ženi Dolanc, bivši vrhovni šef Udbe, sedaj član jugoslovanskega predsedstva, ki ima toliko moči in toliko surovosti, da se ne pusti kritizirati, in zato tudi pritisne na človeka, saj je na to navajen iz svoje udbaške služ-
ka izžareva duha, katerega je vanjo položil Stvarnik.
Toda beseda raste 'in se razvija v zdravo dejanje, v topel človeški odnos, najprej pod okriljem — doma.
Doma se naučimo materinščine; doma občutimo prvič toploto dobre besede; doma spoznamo, kako je mogoče ljubiti bližnjega in Boga; doma prejmemo v zavest občutek povezanosti s predniki, še predno smo se pri verouku naučil resnice o občestvu svetnikov; doma se zavemo prvič, kaj pomeni zvestoba sebi in svojim, kaj pomeni družinska — čast.
Človek pa ne more živeti le v krogu svoje družine. Sredi neslovenskega sveta je bilo treba razširiti stene naših osebnih domov, da bi slovenska beseda imela več prostora za razmah in življenje.
Očetje in matere so pričeli skrbeti, kako naj posredujejo svojo najdražjo dediščino otrokom, ki bodo doraščall in živeli daleč od narodove glavnine. Niso čakali, da bi dosegli boljši zaslužek, ali da bi si zagotovili udobnejše stanovanje. Sredi splošnega pomanjkanja prvih let in trdega boja za obstoj, je bila vedno prisotna skrb posredovati mlajšemu rodu — tistp vrednote, zaradi katerih so sami sprejeli nase težo begunstva.
Te prve odločitve — draga mladina — so herojsko dejanje vaših očetov! S ponosom glejte nanje, kot se jih bo nekoč s ponosom spominjal — ves slovenski narod-
Na pomoč so priskočile staršem kmalu največje, dobrotnice slovenstva v zdomstvu — naše velikodušne učiteljice. Po svojem vsakdanjem delu pomagajo, od prvih početkov, materam in očetom pri gojenju in o-hrsnjanju — slovenske besede v njihovih otrocih. Pri tem jih vodi le ljubezen do otrok in čista slovenska zavest.
be. Obenem pa je tudi znak, da so se V vrhovih centralnih vrhovih partije v Beogradu odločili, da bodo nastopili s trdo roko: Najprej Mikulic z grožnjami, sedaj Dolanc s cenzuro.
In ko že govorimo o Cenzuri, dodajmo še eno cvetko z jugopartijsklh polj: Približno istočasno je vzcvetela, a ni bila dišeča roža, bolj je bila podobna koprivi:
Revija Intervju je prinesla na naslovni strani veliko sliko Milovana Djilasa, kako zmagoslavno kaže potni list. ki mu ga je partija pa 20 letih vrnila. Pa je bilo že preveč. 23. maja je bila revija umaknjena iz prodaje, 25. maja pa se je znova pojavila z isto vsebino, a novo naslovno stranjo, sliko masovnega zleta v Beogradu. (Povzemamo po Mladini, št. 20; 29. maja.)
Na vsak način pa gornja dva primera cenzure prikazujeta, da so pričeli od zgoraj in z juga pritiskati na Slovence, kajti „slovenski sindrom“ je postal že prenevaren za tisti novi razred, ki sedi na stolčkih (ki se pa že majejo)!
Da bi se družina in šola čim lažje dopolnjevali, je bilo treba skupnega krajevnega doma. Postavili ste ga s prihranki, odtrganimi zabavi in razvedrilu. Zgradili ste svojim otrokom — slovenski dom.
Ta dom je bil zgrajen v prvi vrsti za vas, draga mladina, za vaše otroke in otrok otroke, da bi rasli in se razvijali v dobre in poštene ljudi, v ljubezni do svojega rodu in do svoje — to je: slovenske besede.
V svojem skupnem domu se zabavate — in prav je tako. Toda starši .so vam podarili s temi prostori in s to zemljo več kot le prostor za zabavo. Res lepo so vam pozidali in opremili del sveta, da bi bil dom vašemu slovenstvu, da bi bil podaljšek vaših lastnih slovenskih domov..., da bi bil to kraj, kjer se bo stekalo in, oplajalo — slovensko življenje.
Življenje, dragi moji, je namreč božji dar — in edina ■alternativa smrti.
Živimo v svetu, kjer ni miru.
Pod zunanjo plastjo nemira, ki se kaže v obliki vojn, revolucij in terorizma, se skriva v sodobnem svetu manj vidna plast nasilja. To so nasilstva totalitarnih držav in organizacij pa umetno ustvarjenega javnega mnenja, ki skušajo zlomiti pokončnost človekove osebnosti. Glavnina slovenskega naroda živi že desetletja pod pritiskom takega nasilja.
Globoko pod vsem tem odkritim in prikritim nasilstvom pa se bije, kot človeštvo star, a vedno enako brezkompromisen boj, to je boj med življenjem in smrtjo.
Življenje je sad božje in človeške ljubezni; smrt pa zavlada, kjer sta človeška brezbrižnost in sebičnost — ljubezen pregnali. Odločilni boj se bije zato prav tam, kjer sta, po naravnem zakonu, ljubezen in življenje doma.
Družina je zibelka življenja; dom pa kraj. kjer naj življenje prebiva. Po družini prejme človek telesno in duhovno življenje, iz nje poganjajo prve klice kulturne in verske rasti in se razvijata tako narod kakor Cerkev. Družina pa si postavi dom prav zato, da v topli vzajemnosti lažje ohranja 'in brani zaupano ji življenjsko silo.
Vendar prenekatera družina v sodobnem svetu zanemari dom — zavrže življenje ter se brez volje predaja — smrti.
Svet se loči v dva velika tabora: v nosilce življenja in v pristaše smrti! Meja med tema taboroma poteka pa sredi srca in družin. Tudi med nami.
Nihče se ne more ogniti veliki odločitvi za eno ali za drugo stran. Pri tej preskušnji lahko prične — morda nehote — popuščati kdorkoli od nas. Tudi v nas in v naših družinah se lahko zgodi, da prične življenje ugašati, da pričnemo prehajati neopazno v tabor, kamor kot Slovenci in kot kristjani ne spadamo.
Če si ogledamo sodobno družbo, lahko razločimo vsaj nekaj najbolj značilnih smeri, ki vodijo — iz razpotja osebnih odločitev — na nasprotne, nepremostljive bregove.
Na eni strani stoji del človeštva, ki se je odločil za strmo, a odgovorno pot medčloveške vzajemnosti; na drugo stran pa drse oni, k*i bi se radi rešili vseh odgovornosti.
Tu dekleta in fantje, ki ustvarjajo nove družine, ker hočejo, da bi bila njihova ljubezen večna in rodovitna; tam njihovi vrstniki, ki sebično zahtevajo zase pravice, a ne sprejmejo nobene dolžnosti.
Tu očetje in matere, ki sb po božji in lastni volji nosilci živjenja; tam ^ (Nadaljevanje na 2. str.)
Tribuna, št 14; 25. maja 1987
V
Intervju z Vojislavom Šešljem
Avtor intervjuja se namesto komentarja opravičuje predvsem dr. Vojislavu Šešlju in seveda bravcem, da intervju ne izhaja v celotnem obsegu, temveč nekoliko skrajšan. Naš prostor je pač omejen...
WMT;
MED KNJIGAMI IN REVIJAMI
CELOVŠKI ZVON, Marec 1987 ßtev. V/14
S to številko končuje celovška vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja V. letnik svojega obstoja. Tudi za bodoče obljublja, da bo zvest spremljevalec rojakov doma in v svetu kot kritično in konstruktivno glasilo skupnih teženj, odprto vsem, ki jim je do dialoga in poudarja predvsem svoj krščanski pogled na svet. To krščansko usmerjenost glasilo dokazuje v vseh doslej izdanih 5 letnikov revije.
Uvod v pričujočo številko je napisal glavni urednik dr. Reginald Vospernik v smislu gornjega programa.
Tone' Kuntner, znani slovenski ru-ralist, v zadnjih časih v Sloveniji zelo priznan, začenja to številko z močnim ciklom Pesmi o gnoju, zavrženem in odvrženem, ki mu pa ne smrdi, dal mu je celo inspiracijo za -več žlahtnih motivov. Vse staro zgnije, da da življenje novi rasti. Utrujen je in ubit od boja: „Legel bom h koreninam dreves, ki sem jih v davni mladosti zasadil, in se bom s slednjim novim cvetenjem vsake pomladi pomladil.“
Liniji o dobrem in urejenem sosedstvu med nami in sosedi, ki ji sledi vseh 5 letnikov, odgovarja poleg urednikovega uvoda tudi njegov naslednji članek Kako nas je oblikovalo sosedstvo z nemškim kulturnim prostorom. V članku se spominja, kako je kot študent prišel v stik z raznimi nemškimi uredniki in je i-mel tako možnost, da večkrat publicira v nemških listih svoje prispevke npr. Die Furche). Tako je prišel v stik z dr. Kurtom Slanikom in dr. Krichom Koemerjem. V svojem opi-ijgu, se spominja zgodovinskih srečanj .med Slovenci in Nemci na koroških ..tleh, kct npr. opisuje Ulrich Lichtenstein srečanje koroškega vojvode Bernharda II. Spanheimskega, ko ga je ta sprejel s slovenskim pozdravom „Buge vas primi, gralva Venus.“ Ob znanem 'Celovškem rokopisu •(prej Rateški rokopis), ki se hrani v Celovškem muzeju, se širše razgo-.vori o Grafenauerjevih ugotovitvah o arhaičnih . dialektičnih oblikah ziljskega narečja 'in da je pisec tega
■	rokopisa.iz Beljaka. Ko so,Nemci leta 1813 -ustanovili .1st „CarintNia“ za- zgodovinske- članke. Nemcev in Slovencev, je v njem napisal duhovnik Urban .Jarnik pesem „Na Slovence“. v kateri poje: „Njej -prijazna
.grata .Nemška, sestrno pri. njej .sedi. Z.arja lepa se -razliva čez Slovenji Gorotan, zbuja dremanje častljiva, oznanjuje .svetli dan.“ Po tem času
■	se je začelo trenje med narodom in .„odpor zoper tujstvo in razčlovečenje“..Ta Kocbekov izrek si-je postavil Vospernik kot moto članka. V okvir te razprave spada tudi članek Koro-
škega Nemca, znanega avstrijskega pisatelja Michaela Guttenbrunnerja (Slowenische Nachbarschaft — Slovensko sosedstvo). Nemec Bernhard Hüttenegger je prispeval prozo Žival v prestavi Leva Detele.
Misterij Orfej in Evridika izpod peresa Andreja Capudra, pisatelja in prevajalca Danteja, pokaže prepad med zelo ustvarjalnim in nasprotno nekreativnim človekom. Tržaški pisatelj Boris Pahor piše zanimivo razpravo o Srečku Kosovelu ob usodi Primorske in Koroške (Osnutek za morebitno popolnejšo raziskavo). Podaja' sliko Kosovela po njegovih pesmih, v katerih še zadnje mesece pred smrtjo piše, kako trpi zaradi usode Primorske in Koroške. Teolog in zgodovinar Metod Benedik je prispeval članek Kaj je Primož Trubar pravzaprav hotel? Nastopa proti enostranskem vrednotenju Trubarja: eni so ga ocenjevali samo kot nasprotnika klerikalizma, drugi zopet kot.heretika, dočim je bil po njegovih lastnih besedah le klicar k pravemu religioznemu življenju, ki naj dušo pripelje k Bogu v nebesa.
Slovenec Pavle' Rak, lektor srbskega jezika na Sorboni v Parizu, opisuje enodnevni obisk na otoku Samos pod naslovom Razpotja starodavnega in današnjega Dodekaneza. Dve slovenski založbi, Slovenska matica in Mohorjeva v Celju, pripravljata za letošnje leto nekaj prevodov danskega religioznega filozofa Sore. na Kierke-gaarda. Kot prispevek tem izdajam je priobčil Celovški Zvon nekaj besed A. C. pod naslovom Veliki duhovnik in prevod „Molitev“ po Janezu Zupatu. Celovški Zvon bo prinašal v tem letniku nekaj njegovih izbranih beril. Tem besedam je dodana tudi celostranska slika S. Kierkegaarda.
Alojz Rebula nadaljuje svoj Dnevnik 1968 in objavlja interesanten intervju s kardinalom Poupardcm Da si razsvetlimo presodnost.. . Poupard je predsednik tajništva za neverujoče v Vatikanu. V intervjuju govori o stanju katolištva v Franciji. U-metncstni kritik Ivan Sedej posveča obširen članek koroškemu slikarju Valentinu Omanu z naslovom. Omanovo iskanje absolutnih vrednot. V kazalu omenja, da je tej številki Zvona dodanih 5 celostranskih slik, ki jih pa naše uredništvo ni prejelo. Urednik dr. Vospernik nadaljuje svoj potopis Slovenski grič sredi argentinske pampe, kjer glavno govori o naših šolah in o Slovenski hiši.
Dobra in resna je ocena izpod peresa Leva Detele: Ob smrti pisatelja Mirka Javornika, ki je izpadla iz prejšnje številke CZ.
Vitko Musek priobčuje odklonilno pismo F. Ksaverija Meška, ki so ga
Tone Mize rit
-—--
IZ 3VL3EN3A V ARGENTO
Predsednik Alfonsin je znova na potovanju. Ko bodo bralci imeli v rokah ta list, bo dejansko skoraj že zaključil obisk Švice, kjer je program predvideval dvojno kaj različno delovanje: udeležbo na zasedanju Mednarodne organizacije dela, pa sestanek s člani švicarske vlade in zlasti s predsednikom Pierrom Au-bertom. Toda ni dvoma, da je sedanji predsednik domala v celotni argentinski zgodovini tisti, ki največ potuje. Nekajkrat smo že omeni, da to odgovarja namenu radikalne vlade, da državo znova postavijo v središče mednarodnega delovanja. Povečati ugled, pospešiti delovanje in zagotoviti udejstvovanje na mednarodni pozornici je gotovo eden izmed uspehov sedanje demokratične vlade. Tega pa seveda ne smemo pretiravati, ali narobe razumeti. Ves napor se kaže pozitiven, a dobro vemo, a-koravno naj s tem soglašamo ali ne, da na tem premalo božjem svetu odloča le nekaj držav, in sicer tiste, ki so vojaško silovite ter industrijsko in finančno razvite.
OBLJUBLJENI ZAKONI
Ustavimo se bežno pri zasedanju Mednarodne organizacije dela v Švici. V štirih letih vladanja je Alfonsin prvič pohitel tja. Okoliščina je prav posebna, in zato je tudi prišlo do sindikalnega rovarjenja. V zadnji številki smo omenili, kako se je sindikalna delegacija, domala izpred stopnic letala, obrnila in zapustila ostalo argentinsko delegacijo. Vzrok temu je bil ne vključitev s strani vlade 30 avstralov zadnje povišice v takoimenovane „temeljne plače kon-venijari.
A sindikalisti so takoj postavili nov cilj. V zameno za mirno udeležbo na zasedanju v Ženevi, so zahtevali naj parlament takoj potrdi vrsto predlogov delavske zakonodaje, ki so sad velikega delovanja zadnjih časov. Glede te zakonodajo je prišlo do soglasja med vlado 'in sindikati dejansko potem, ko je Carlos Alde-rete, vsled pakta med radikali in staro peronistično gardo, zasedel delavsko ministrstvo.
Zadeva- teh- zakonov je kočljiva. Dejansko odpravijo ves 'zakonski si-
.dobili ptujski dijaki kot odgovor na prošnjo za predavanje o plebiscitu.
■ - Zelo zanimiv in bogat je Kulturni drobiž in ocena knjig kot npr. Leksikon etike in morale od F. Šrimpfa; in druge.
Tej številki Zvona je dodano pismo uredništva z vabilom na naroč-bo ter pristop k Društvu prijateljev .revije.CZ. S tem bi pristopniki močno podprli težko gospodarsko stanje revije, ki jo povzroča inflacija po svetu in ki močno znižuje prvotne kalkulacije. Vsaj 100 podpornih članov bi rešilo situacijo.
stem, k! ga je na delavskem polju uveljavila vojaška vlada. V bistvu se povračajo k zakonodaji zadnje pe-ronistične vlade izza leta 1973, z nekaterimi spremembami in priličenju novim časom. A že nekaj časa se slišijo protesti s strani delodajalcev, podjetnikov in sorodnih krogov, češ, da se s takimi zakoni tako zaščiti delavca, da se onemogoča delovanje podjetij, ki imajo že tako zelo kočljiv položaj zaradi gospodarskega in finančnega poloma v državi.
Kdo ima prav, o tem sedaj ne bomo razpravljali. Nima smisla in nimamo dovolj elementov. Omenimo le, da so sindikalisti drug za drugim kapljali proti Ženevi, potem, ko so videli, da ne bodo uspeli v svojih naklepih, da bi parlament na hitro roko potrdil te zakone. Res je, da je Alfonsin v parlament poslal vse te zakonske osnutke. A to je storil, da se lahko „pobaha“ v Ženevi, češ, na delavskem področju se v Argentini vse normalizira. Res je, da je enako obljubo (potrditev delavske zakonodaje) podal v Ženevi tedanji delavski minister Casella (sedanji radikalni kandidat za guvernerja v provinci Buenos Airesa), in to pred tremi leti, a doslej obljube vlada še ni izpolnila. Sindikalisti se boje vsakega zavlačevanja, ki je sicer o-bičajno v argentinski politiki, še bolj pa, kar se tiče parlamenta.
Zato je med enimi in drugimi prišlo do sporazuma: kongresne komisije bodo zakonski tekst vrgle v parlamentarno areno 17. t. m. Do tedaj bo baje Ubaldini ostal v Buenos Airesu (vsi drugi so že potovali), nato pa na mednarodnem forumu v Ženevi ali pohvalil vlado, ali pa znova izrekel težko obdolžitev, da po skoraj Štirih letih demokratične vlade delavstvo še vedni. trpi v jarmih zakonodaje, ki jih je razglasila vojaška diktatura.
TUDI M AL VINI
Ostali del potovanja Alfonsina v Švico je, kot smo že omenili, mednarodno politične vsebine. Tu séveda ne bo manjkalo omembe malvinske-ga problema. Ne samo, da od mal-vinske vojne dalje Švica zastopa pred Argentino britanske ., interese, kot -pred Vel. Britanijo zastopa argentinske Brazilija. Tudi je Švica organizirala pred- leti prvi uradni medsebojni stik argentinskih in britanskih delegacij. Ta stik je sicer že takoj ob začetku splaval po vodi, a s švicarske strani, je bil tedaj resen namen pripeljati razgovore do pozitivnega zaključka.
Malvinska zadeva je zadnje Čase precej spala. Jasno je, da ni mogoč dialog, .kadar eden- trdi-da belo, drugi da. črno, in nobeden ne more, ali noče, popustiti niti pičice v svoji trditvi. In sedaj, ko se Anglija nahaja pred novimi volitvami, in je razvidno, da bo gospa Thatcher po vsej
BESEDA m
(Nad s L str.)
starši, ki so po svoji volji suhe veje, če ne celo krvniki lastnih, nerojenih otrok.
Tu sinovi in hčere, ki skrbe za o-starele starše s spoštovanjem po božji zapovedi in človeški zvestobi; tam otroci, ki hočejo pospešiti z evtanazijo ali brezbrižnostjo smrt obnemoglih.
Tu možje in žene, ki hočejo — zvesti prednikom — ohraniti žive vrednpte svojega rodu in se trudijo za življenje svojega jezika, za kulturno in biološko rast svojega naroda; tam množica, ki išče ugodja, pa ji ni mar, da pri tem odmirajo njim zaupane vrednote, ki so del duhovne dediščine vsega človeštva.
Tu posameznik, ki razvija v sebi od Boga priejete darove, sebi in bližnjim v korist, ter dosega pri tem polnost osebnega življenja; na drugi strani človek, ki se zateka iz strahu pred življenjem v utvaro drog ali masovnih vzhičenj, pa se bliža na ta način duhovnemu in marsikdaj tudi telesnemu samomoru.
Vsak od nas se mora dan za dnem odločati, na nešteto področjih, proti smrti — za življenje. Pri tem si moramo pomagati, kajti soodgovorni
ŽIVLJENJE
smo drug za drugega, kot člani velike družine.
Na ugovor, da ni dovoljeno primerjati nadnaravnih vrednot z naravnimi, da prekrškov božjih zapovedi ni mogoče vzporejati z opustitvami naravnih, to je tudi narodnih vrednot — odgovarjam: res je; gre za različne stopnje gojenja ali za-metavanja življenja; vendar kdor o-pušča in zanemarja vrednote naravnega reda, bo le težko ustavil svojo popustjivost na meji vrednot, ki jih brani božji zakon — z obsodbo greha.
Življenje je le eno, izhaja iz enega vira in iz iste ljubezni: — kot e-noto ga moramo hraniti in braniti.
Prav zato velika in neodtujljiva skrb vsakega od nas, da ostane ta vaš dom, kot vsi domovi, ki so jih zgradili narodnjaki v zdomstvu, za vse čase dom slovenske besede, dom slovenstva v svetu in trdnjava življenja.
Naj se ne zgodi, da bi v našem domu kdaj Sebičnost pregnala ljubezen; da-bi pod streho, ki so jo pomagali graditi, starejši člani skupnosti, kdaj začutili nehvaležnost ali brezbrižnost potomcev; da bi se v prostorih, ki; jih je gradila slovenska vzajemnost, en sam rojak, ki
pride iskat slovenske družbe in toplote •— počutil med svojimi •—• kot tujec.
Tu v vseh naših domovih, naj se razvija slovensko in božje življenje, kot izraz naše narodnosti 'in . krščanstva, predvsem pa zato, da . bomo vredni in zmožni poslanstva, ki ga imamo v svojem narodu.
Ves slovenski narod je globoko pretresen, ne le zaradi totalitarnega nasilja, ne le zaradi preteklih in sedanjih krivic, temveč še veliko bolj zaradi usodnega boja med ljubeznijo in sebičnostjo, med življenjem in smrtjo, k! ga je razbesnel do skrajne mere teoretični in praktični materializem, globoko v njegovi srčiki.
Danes gre za ohranitev življenja, za sam obstoj naše velike slovenske družine!
Vsi smo soodgovorni za življenje našega rodu in naše besede! V tem boju ni več varnih krajev in mest, . ni-skritih kotičkov, kamor bi se lah-. ko potuhnili pred lastno odgovornostjo. Od Celovca do Trsta, od Maribora do Ljubljane, od Sidneya do Buenos Airesa povsod se bije boj za slovensko življenje! Napor, ki ga zahteva delo v tem vašem domu, ni nič drugačen, kakor so napori po vseh slovenskih domovih, ki se zno-. va in znova-odločajo za življenje. V bistvu gre za napor, ki ga zahteva
od človeka vsaka resnična vrednota.
V tem velikem slovenskem boju bodimo solidarni vsi narodnjaki, prav kakor naši predniki pred sedemdesetimi leti, v času Majniške deklaracije.
Prav te dni se spominjamo, kako se je sredi prve svetovne vojne dvignil slovenski narod in s pomočjo pogumnih žena in deklet podpisal veliko zahtevo po politični svobodi.
Tudi takrat je bilo težko. Možje in fantje so bili na tujih frontah in nemško nasilje je streglo narodu po življenju. Naši predniki so se dobro zavedali, da brez svobode ne bodo mogli več dolgo zdržati tega pritiska, zato so se skoraj enodušno izrekli zanjo.
Takrat je bil narodov obstoj ogrožen od zunaj. Danes grozi narodu podobna nevarnost tudi od znotraj. Razmere so.drugačne, a boj je isti. Ista pa je- tudi resnica, da ne pričakujmo rešitve od drugih, . temveč da zaupajmo le Bogu in sebi.
Ohranjajmo, pa četudi daleč, od rodne zemlje, iskro, ki bo pomagala zanetiti požar slovensko samozavesti na temeljih resnice 'in pravice. Zgodovina pa naj nas izuči, da je mogoče uresničiti velike ideale, kadar jih vsaj del naroda hoče z vso
verjetnosti nastopila novo dobo vladanja, v Buenos Airesu umirajo zadnji upi na kak premik na tem področju v dobi sedanje radikalne vlade. Kljub temu argentinska vlada ne zamudi nobene prilike, da ne bi mednarodne vode napeljevala na svoj mlin, in obisk Švice je taka prilika.
Manjkalo seveda ne bo v teh razgovorih tudi gospodarskega problema. Švica ima precej močno prisotnost v mednarodnem bančnem sistemu in zlasti v pariškem klubu. Vprašanje argentinskega in sploh latinskoameriškega zunanjega dolga je tako neizogibno. Prav tudi kakor vprašanje prisotnosti argentinskih pridelkov in izdelkov na evropskem trgu, prisotnost, ki je zadnje čase silno omejena. Kot vidimo, niso ta ~ potovanja predsednika Alfonsina turistični sprehodi, čeprav se ob to med Argentinci, zlasti iz vrst opozicije, včasih malo obregnejo.
MALO OD TUKAJ, MALO OD TAM
Pravzaprav je vrsta dogodkov, ki bi jih bilo treba prav podrobno obdelati, zlasti sedaj, ko manjka komaj bore tri mesece do splošnih volitev. A manjka tudi prostora, torej le na kratko.
Dolžna pokorščina. Končno je parlament le potrdil ta polemični zakon. Kot se je že prej videlo, so prvotno besedilo v senatu spremenili, in ponovno v poslanski zbornici te spremembe potrdili. Od približno štiristo članov oboroženih sil, ki jih je še bilo podvrženih sodnijskim postopkom, je ta zakon večino oprostil. Koliko jih sedaj še ostaja obtoženih in bo sojenih, mi ni čisto jasno, ker si številke v časopisju nasprotujejo. Treba bo čakati končno besedo pravosodne oblasti. Alfonsin je zakon potrdil pr,ed potovanjem v Švico. In še dejal, da je bil to „najdaljši korak“, ki ga je vlada mogla storiti, češ,'vojaki, ne Zahtevajte več, kar več vam res ne moremo dati. Ali je s tem rešen vojaški problem, je vprašanje. Ponovno zatrdimo, da je zadeva ohsodb le del, in ne naj-večji del celotnega zapleta.
Razporoka. Istočasno z vzpostavitvijo zakona pokorščine, je bil potrjen tudi zakon o razporoki. Na splošno' resni strokovnjaki trdijo, da je zakonsko besedilo eno najbolj skrajnih in dopustljivih, kar jih je na svetu. Tako smo znova zašli v e-k-
fNadaljevanje na 4. str.)
PRVI KORAKI
ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI
.19.
Kmalu po prihodu Se je naša družina naselila v Castelarju. Moja mama bi še rada. peljala v mesto, a je čakala vlak na nasprotnem peronu.
Ko pa je prišel vlak, 'je sprevodnik zaklical: „Para en todas!“ (Ustavi povsod) Mama pa je razumela „Para todos“ (za vse) in vsto-•pila; Seveda se je- namesto v cen-'ter pripeljala v Lujhn.
gorečnostjo svoje volje. Trdoživost rin vera posameznikov sta važnejši od števila, kadar gre za — življenje.
Naša moč je v kakovosti — ne v količini!
Slovensko svobodo in tudi narodno spravo je 'iskati v globini resnice, ne v površnosti propagandnih gesel! Naša skupna bodočnost je odvisna od življenjske sile vsakega rojaka, a ta sila se hrani edino z ljubeznijo in z resnico.
Vsak od nas naj nosi v rokah baklo življenja! Z njo naj sveti sebi, svojim dragim, naši zdoniski skupnosti, predvsem pa tistemu delu naroda, ki je pod pritiskom najhujšega nasilja, čeprav živi na lastni zemlji.
Nad naš narod se zgrinjajo nove nevarnosti in preskušnje. V tej kritični uri naj prešine slehernega slovenskega narodnjaka — kjerkoli živi — duh solidarnosti! Od enega do drugega konca zemlje naj zadoni, kot bojni krik ogroženega naroda:
Slovenci — strnimo vrste! Za narod gre!
Vez pa, k'i naj nas druži vse rojake v bojih in naporih za časno in večno življenje, naj bo kot doslej tudi v bodoče: beseda, ki nam jo je, po prednikih, daroval — Stvarnik sam.
To je: slovenska beseda.
S SLOVENCI V ARGENTINI
dáibta. NOVICE IZ SLOVENIJE
Osebne novice
LJUBLJANA — Antonio Meneses,
tridesetletni brazilski čelist, je nastopal v Cankarjevem domu. Izvajal je s simfoniki RTV Ljubljana Koncertantno simfonijo za violončelo in orkester op. 125 Sergeja Prokofjeva,.
LJUBLJANA — Tovarna Litostroj
ima probleme, ki ji otežkočajo dobro poslovanje. Ker mora vložiti veliko kapitala, do končne izdelave produktov pa traja tudi tri leta, se ne more sproti prilagajati stalnemu menjanju predpisov in zakonov. Predvsem se pritožuje nad višino obresti, ki da, bi morale biti, z ozirom na način obratovanja, ugodnejše. Vse to naj bi negativno vplivalo v tujini, kjer naj bi začeli izgubljati zaupanje na licitacijah, kljub dobri ceni in kakovosti ponudbe.
BLED — Hotel Toplice je med skoraj 85 tisoč angleških anketirancev bil izbran za najboljši hotel v lanskem letu. Anketo vsako leto organizira Yugo-tours London. Med prvo deseterico sta še uvrstila hotela Kanin iz Bovca in Golf1 z Bleda.
KOPE® — Najnovejši Citroenov model AX, ki so ga v Franciji začeli izdelovati šele lanskega septembra, bo prodajal tudi Cimos. Prvotno naj bi u-vozili tisoč petsto vozil, kasneje pa, po tri tisoč na leto. Cimos namreč tudi ekskluzivno dobavlja vzvodovje prestavnega mehanizma, poleg drugih 21 delov tega avtomobila.
ŠKOFJA LOKA — Knjižnica kapucinskega samostana bo odprta za širšo javnost. V njej je predvsem veliko starega materiala; del njega je iz kranjskega samostana, ki je bil v času jo-žefinizma zaprt. Poleg teološke literature so tudi dela iz zemljepisa, matematike, medicine, literature. V najstarejšem delu (do XIX. stol.) je spravljenih 18 inkunabul, posebna zanimivost je pa najstarejši ohranjeni slovenski dramski tekst, Romualdova pasijonska igra ali pasijon, v katerem je nastopalo 280 oseb. škofjeloški kapucinski predstojnik računa, da bo knjižnica odprta v mesecu juliju.
MARIBOR — Biopost je ime novemu organskemu gnojilu, ki ga je predstavila tovarna dušika Ruše uporabnikom gnojil iz Slovenije in Hrvaške.
LJUBLJANA — Spomladanska setev naj bi letos pokrila skoraj 195 tisoč hektarov, od teh polovico s koruzo, tako za zrnje kot za silažo. Ker želijo s čim intenzivnejšo obdelavo pridelati čimveč, bi rabili 160' tisoč ton mineralnih gnojil, v resnici jih je pa
zaenkrat na razpolago le 77 tisoč. Drugih sredstev za varstvo rastlin, rezervnih delov za kmetijske stroje in uvoženega semena je zadosti.
LJUBLJANA — Akademski pevski zbor Tone Tomšič išče novega dirigenta. Kandidati morajo predstaviti svojo zamisel za 42. letni koncert, ki bo čez eno leto in zamisel umetniškega dela, ki naj bi ga zibor razvijal v naslednjih petih letih. Zadnji zborovodja je bil prof. Jernej Habjanič; novi naj bi nastopil službo meseca septembra.
LJUBLJANA — Lutkovno gledališče bo meseca avgusta gostovalo v Avstraliji. Predstavili se bodo s Kozlovsko sodbo v Višnji gori in „Šotek show“ Svetlane Makarovič. Prvo so igrali že vsaj 175. in to po Franciji, Nemčiji, Braziliji, Kitajski, Tuniziji in Belorusiji. V gledališču imajo osemnajst lutkarjev-igralcev.
TRŽIČ — Slikar Vinko Hlebš pripravlja svojo 40. samostojno razstavo. Zadnja leta se predvsem posveča slikanju rastlin, predvsem lišaje, mahe in plesni, in to' na svojevrstni fantastično realistični način.
LJUBLJANA — Tečaj kirurgije kolka in kolena so imeli v Ortopedski kliniki, ki ga je vodil dr. France Vrevc. Zračunali so, da so v preteklih devetnajstih letih v Sloveniji namestili približno devet tisoč umetnih kolkov (v povprečju po dva na. dan).
ŠENTVID PRI STIČNI — Na seminarju zborovodij se je zbralo 145 dirigentov, ki so pregledovali program 18. tabora slovenskih pevcev 21. junija. Takrat naj bi se zbralo 8.000 pevcev in ob koncu naj bi zapeli izbor kitic iz 11 narodnih ali ponarodelih pesmi, ki jih je pripravil dirigent Stane Peček iz Mirne.
UMRLI SO OD 6. do 11. maja 1987:
LJUBLJANA ;—■ Antonija Pečenko; Franc Škraba; Metka-Branka Klančar roj. Ložar; Rudolf Markič; Frančiška Šubic (Krašovčeva mama); Valentin Bucik; Vekoslava Jovanovič roj. Kveder; Dušan Dolinar; Ivanka Verbec roj. Kobal, 84; Ana Starman roj. Križaj; Franc Petkovšek; Antonija Jelar roj. Rott; Ivan Lazar; Cveta Gale roj. Brecelj; Janko Šerbel; Cirila Pirc roj. Križaj; Franc Pušnik, 76; Eva Neuberger; Stanislav Zarabec; Olga Jeraj; Franc Brežic; Frančiška Pirc, 85; Vinko Gale; Marija Bizjak; Albert Pisek, 82; Stanka Logar roj. Dekleva; Milan Zupanc; Elza Vagaja, roj. Rapotec, 94; Lojzka Rodošek roj. Čontala.
RAZNI KRAJI — Anton Miklavžina, Skale; Tončka Hafner roj. Kavčič in Milena Rapotec, Lipica pri Ško-
Nova diplomanta: Iz kemije je diplomiral na naravoslovni fakulteti bue-nosaireške univerze Peter Berlot.
Na „Universidad de la Marina Mercante“ je končal študije Franci Gorše in dobil naslov licenciado en administración y economía marítima.
Obema čestitamo!
OBLETNICA DOMA
Hitro se je nabralo 27 zrelih let našemu Domu. S prijetnim zadovoljstvom se leto za letom spomnimo vseh naših požrtvovalnih graditeljev, ki so nam vsem ustvarili in omogočili košček domovine sredi zelene pampe.
V soboto proti večeru smo se o-zirali proti nebu z resnimi obrazi, a nas je nedeljsko jutro razveselilo s soncem. Ob 11 se je proslava začela z dviganjem zastav in petjem narodnih himen. Lepo število gostov in prijateljev je bilo že prisotnih v tem trenutku. Nekoliko nadležen veter nas je prisilil, da smo pohiteli v toplo dvorano-obednico in sedli za lepo pripravljene mize. Prijetna družba in prijateljsko kramljanje so bili vzrok, da so ure potekle neverjetno hitro. Obednica se je nato spremenila v dvorano in popoldanski program je bil pred nami.
Za uvod programa je spregovoril predsednik doma Tine Kovačič, ki
fji Loki; Ivan Slatinšek, Bizovik; Majda Bernard-Lopert, Sora pri Medvodah; Kakob Klun, 92, Ribnica; Tončka O-blak roj. Demark, 64, Idrija; Boštjan Zupan, Šmartno pri Litiji; Antonija Mi-klavičič roj. Rus, Polhov Gradec; Viktor Žohar, Justina Ravnikar roj. Pajk, 83, Franc Požun, Vinko Pušnikin Jožica Jug roj. Krištofič, Celje; Anton Kavčnik, Log pri Brezovici; Marija Končan roj. Oblišer, 84, Šmartno pod Šmarno goro; Anton Zavodnik, Magdalena Strgar roj. Lavrič, 92, in Katarina Jager roj. Kolarič, Sostro; Slavko Loga j, Hotič; Slavko Jarc, Verd; Ljudmila Feigel, 89, Ajdovščina; Jože Kraševec, Dob; Rozalija Babič, Sp. Slivnica; Franc Žepič, Križe; Stanislava Luner roj. Del Linz, Vel. Ubelsko; Darko Stopar, Postojna; Francka Lenkič, Selce; Maja Gonda, Reka; Franc Bauman, 75, Cerknica; Pavla Mihelič roj. Stre-nar, 80, Smlednik; Jože Malnar, Semič; Ivan Bezjak, Preska; Franc Špenko, (Štorčev) Lahovče; Alojz Kalan, 20, Valburga; Franc Jagodic, Šmarje-, Sap; Stanko Zupan, Lesce; Lojze Kovačič, Smolenja vas; Milan Podbevšek, Mengeš; Štefan Golub, Kranj; Marjan Holišek,. Trbovlje; Marija Premšak roj. Galjot, Kamnik.
je med drugim dejal: „Proslavljanje obletnice Doma ni samo hladna številka, ki nam pove časovni obstoj našega Doma. Je dokaz močne volje in globoke vere naših ustvarjalcev. Edino plačilo jim je bilo veliko notranje zadoščenje in ponos, ko so dvigali te stene. S tem so ustvarjali to, kar je danes naša Zdomska Slovenija. Naš ponos in del nas samih.
Vi mladi pa, ki ste bili prvi vzrok graditve Doma in ste že kot otroci, po svojih močeh in na različne načine, pomagali pri tem delu. Po rojstvu ste Argentinci; vendar v vaših srcih je in bo vedno kotiček, kjer boste ohranjali s spoštovanjem in ljubeznijo našo slovensko besedo in tradicijo. Ohranjajte slovenski jezik v medsebojnem pogovoru. Kmalu boste vi mladi, tu rojeni, vodili ta Dom in čuvali, da bo v njem zvenela slovenska beseda. To so želeli vaši starši, ko so začeli to delo. Spoštovanje do njih vas zavezuje, da to držite naprej!“
Sledil je prizor petja naših najmlajših pod vodstvom Anice Klemen. Vedno nam pustijo mnogo prijetnega zadovoljstva. Sledila je folklorna točka, ki je bila originalno zamišljena in lepo izvedena. Nastopili so: Gabrijela Blazinšek, Lenči Klemen, A' ni Senovršnik, Tone Komar, Jani Skarlovnik 'in Andrej Selan. S tem je bil zaključen popoldanski program. Za plesalce je pa potem poskrbel kvartet bratov Klemen (Frido in Miha) in Žnidar (Janez in Franci).
Pripis: Predsednik Doma, Tine Kovačič, prosi vse cenjene goste, rojake in prijatelje, ki so nas razveselili s svojim obiskom, da nam oprostijo, ker je odpadla gldvna točka programa in sicer nastop in petje domovega zbora.
. MAK -
Sl	L01	ue	USI	iiDom
SAN			MARTIN	
PRAZNIK V SAN MARTINU
V nedeljo, 3J. maja, so v San Martinu praznovali 27-letnico ustanovitve in blagoslovitve svojega Slovenskega doma. Sv. mašo za žive in pokojne člane Doma je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. A-Ilojzij Starc, ki je v svojem nagovoru poudaril pomen verske in narodne vzgoje, ki jo Dom posreduje rojakom, zlasti otrokom. Pri sv. maši je pevski zbor lepo izvajal pod vodstvom Roka Finka Zafošnikovo mašo ter Rimski-Korzakov Očenaš.
Po sv. maši so se številni rojaki
Še en pogled na Kavčiča
V	petek dne 27. marca 1987 je v Ljubljani nenadoma umrl za srčno kapjo v 68. letu svojega’ življenja STANE' KAVČIČ,' bivši predsednik Izvršnega sveta slovenske republike v letih 1967-72.
Mlajši Slovenci so komaj vedeli zanj! Po. leninistično-staiinistični „o-miki“' po Kavčičevi odstavitvi tudi slovenska sredstva javnega obveščanja njegovega imena niso več omenjala. Ne le politično, temveč za javnost sploh, je Stane Kavčič „umrl“ že leta 1972 kot slovenska žrtev ju_ gopartijske čistke mlajših političnih prvakov v treh poglavitnih republikah — na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji — po odločitvi staro-partijskega vodstva na generalski pristavi v Karadjordjevem 1. decembra 1971.
V	letih Kavčičevega posredovanja je vlada slovenske republike dobivala vedno več pristojnosti. Ustavne spremembe, sprejete 6. junija 1971, so končno proglasile republike za nosilke izvirne suverenosti. Politična pomembnost Staneta Kavčiča je bila v tem, da se je kot predsednik slovenske vlade novih ustavnih pre-rogativ tudi dejansko posluževal in
■ temu primerno vodil vladne posle ter pripravljal dolgoročni program slovenskega narodnega razvoja. Po skoraj petindvajsetih letih centralistične jugopartijske diktature je Stane Kavčič predstavljal prehod k u-veljavljanju slovenske politične samostojnosti in slovenskih gospodar-
skih možnosti.
Pomen Staneta Kavčiča' v povojni slovenski zgodovini je še večji, ako pomislimo, da je moral delovati v okviru leninističnega enopartijskega .sistema. Toda kakor se je brez pomisleka vrgel v uveljavljanje pridobljene ustavne suverenosti slovenske republike, tako je tudi iskal možnosti za politično udejstvovanje ogromne večine Slovencev, ki so bili dejansko razdržavljeni, ker niso bili člani komunistične partije. Ker Kavčič seveda ni mogel ukiniti političnega monopola („vodilne vloge“) komunistične partije, je v njegovem razdobju zaživela zamisel, naj bi se vsaj v Sloveniji papirnata Socialistična zveza iz dotedanje „fronte“ za komunistično partijo postopoma razvila v dejansko drugo politično organizacijo, bolj in bolj neodvisno od komunistične partije.
Dokler je Stane Kavčič bil živ, nisem javno govoril o svojem obisku v Ljubljani avgusta 1968. Ob njegovi smrti pa čutim kot neko svojo posebno dolžnost, da opišem tudi to epizodo iz Kavčičevega razdobja povojne Slovenije. O tem obisku bom govoril v bližnji knjigi svojih zgodovinskih razmišljanj. Tu bom samo omenil, da sem Ljubljano obiskal na povratku s študijskega bivanj o v Pragi, kjer je tedaj poskušal prehod iz komunistične diktature A-leksander Dubček.
.Pod vtisom velikih spreminjanj na Češkoslovaškem sem iz Prage poslal
kratko pismo predsedniku Stanetu Kavčiču, v katerem sem povedal, da bi na povratku v Ameriko rad obiskal Ljubljano in tam govoril z nekaterimi ekonomisti, ker nameravam primerjati reforme na češkoslovaškem z onimi v. Sloveniji in Jugoslaviji. Prejel sem pritrdilen odgovor. V Ljubljani so' mi pripravili sestanek na Ekonomskem institutu in .mi na' mojo prošnjo ter moj račun rezervirali sobo v Hotelu Lev. To je zadovoljilo moje iskanje varščin, b.rez katerih ne bi bil šel v Slovenijo. Obisk je bil obojestransko tvegan, ker so vojnodobni Vosovci organizirali zoper moj obisk številne politične pritiske. Kavčiča tedaj ni bilo v Ljubljani. Spremljal je predsednika Tita na nenadnem obisku k Aleksandru Dubčeku, ki naj bi pomagal odvrniti pretečo sovjetsko nevarnost. S Stanetom Kavčičem se tudi pozneje nisem srečal.
Konec julija 1969 se je vsa Slovenija, uradna in neuradna, dvignila v enoglasni „cestni protest“, ko je zvezna vlada v Beogradu v nasprotju z dogovorom s Svetovno banko v Wa-shingtonu uporabila za neke ceste na jugu štirideset milijonov dolarjev, ki so bili namenjeni za prepotrebno slovensko avtomobilsko cesto. Slovenski cestni protest je zaradi arogantne nove diskriminacije proti Sloveniji postal edinstven izraz izredne popularnosti nove slovenske politike pod vodstvom. Staneta Kavčiča.
Kavčičevi staropaFtijski nasprotniki so ob cestnem protestu znova poskušali, da bi Kavčiča očrnili pri Titu in ga vrgli z oblasti. Mojo intervencijo pri Svetovni banki za zanikano slovensko avtocesto so pri tem
uporabili kot izgovor. Začenši z izpadom Edvarda Kardelja na izredni seji partijskega vodstva v Ljubljani 26. avgusta 1969, so se poslej vrstili javni napadi na „Žebota“ kot evfemizem za kampanjo proti Kavčiču. Ti napadi so končno dosegli, da je slovenski Izvršni svet ustavil slovenski cestni protest. A Kavčič je še več kot dve leti ostal predsednik slovenske vlade.
Slabih šest mesecev 'po izglasovanju končnih ustavnih sprememb, v začetku junija 1971, je po nerodnem razvoju v Zagrebu prišlo do že o-menjenih političnih čistk na Hrvaškem decembra 1971 in v začetku 1972'. V teku leta 1972 so prišle na vrsto še ostale republike, kjer so bili republiške vlade prevzeli bolj razgledani in s preteklostjo manj o-bremenjeni mlajši komunisti. Za Savko Dabčevič-Kučar v Zagrebu so v letu 1972 odstranili tudi predsednika srbske vlade Marka Nike-žiča in pa Staneta Kavčiča v Ljubljani. Tako se je represivno končala tudi kratka politična „pomlad v Jugoslaviji“. Poslej je šlo vse narobe. Nova politična vodstva v republikah se medsebojno niso spoštovala, ne si zaupala, ker so njih nosilci bili izbrani v Beogradu. Tako se je novi ustavni sistem večnarodne Jugoslavije namesto enakopravnega sodelovanja suverenih republik izrodil v avtarkično zapiranje vase, od občin navzgor.
Naj zaključim te obsmrtne misli o Stanetu Kavčiču, prvem in doslej edinem slovenskem državniku, v povojni Sloveniji, z naslednjo anekdoto, ki sem jo takrat slišal v Ljubljani. Na nekem sprejemu je Stane
podali v lepo okrašeno dvorano Slovenskega doma na skupno kosilo. Čelna stran dvorane je bila okrašena z vinjetami in številko 27.
Po kosilu je bila akademija s skrbno podanimi točkami. Ves spored je vodila Vera Breznikar Podr-žajeva. Uvodno besedo je imel predsednik Doma Marjan Boltežar, ki je pozdravil delegata dr. Alojzija Starca, predsednika Slovenskega narodnega odbora Rudolfa Smersuja, predsednika Zedinjene Slovenije Alojzija Rezlja, glavnega govornika na a-kademiji dr. Marka Kremžarja, domačega dušnega pastirja dr. Jureta Rodeta ter vse zastopnike slovenskih Domov iz Velikega Buenos Aires ter slovenskih organizacij in u-stanov. Dalje je pozdravil zastopnico žena, predsednico Lige Žena-ma-ti Mirjanko Voršičevo ter posebej navzočo slovensko mladino. Tudi se je predsednik spomnil v zadnjem času umrlih članov in članic: Maksa Loha, Mihaele Uršičeve in Martine Lah. — Nato je predsednik poudaril, da je slovenski dom družina, velika družina. Kakor je oče v družini vedno prisoten tudi potem, ko so o-troci že odrasli, tako morajo biti tudi vsi Domovi člani od najmlajših do starejših vedno z Domom povezani in mu pomagati. — Toplo se je zahvalil vsem, ki v Domu delajo: odbornikom, kuharicam, strežnicam, zlasti pa učiteljstvu z voditeljico Katico Dimnikovo na čelu, ki uči san-martinsko mladino že nad 30 let.
Sledil je temeljit in globok govor dr. Marka Kremžarja, ki so ga navzoči poslušali z vso pazljivostjo in ga nagradili s krepkim ploskanjem. Ves govor je posebej objavljen v današnji številki lista.
Po končanem govoru so prihiteli na oder šolski otroci 'in podali prizorček „Zdravnik in punčka“. Starejši učenci in učenke pa so krepko deklamirali Kunčiče vo „Vnu^: poje“, ki je spev slovenski zemlji' in posvetilo dedom in babicam, ki So no-sitelji slovenskega izročila in svojim vnukom ohranjajo zaklad slovenske besede.
Nato je sanmartinski pevski zbor pod vodstvom svojega dirigenta Roka Finka odlično odpel troje pesmi in sicer Srebotnjakovo „Pesem“, dalje narodno „Kje so tiste stezice“ v priredbi Roka Finka in za konec „Nazaj v planinski raj“. Navzoči so se z dolgim ploskanjem zahvali pevcem in dirigentu za lepo petje.
Sledila je ritmična vaja sanmartin-ske mladine, nato pa „Ples trakov“ po zamisli in vodstvu Marije Kerži-čeve, ki je vse navzoče močno navdušila.
S tem je bila akademija končana. Ljudje pa so še ostali v pogovoru s prijatelji in znanci. Mladina pa se je zavrtela ob zvokih Ansambla.
Kavčič v krogu, v katerem so vsi držali v rokah kozarce s to ali ono pijačo, dvignil svoj kozarec, napolnjen s kockami ledu. „To so velika gospodarska podjetja v zahodni Evropi,“ se je Kavčič namuznil. Nato pa je v kozarec ledu nalil slovenskega vina, ki je napolnilo praznine med ledenimi kockami, in pristavil: „To pa je obetavni gospodarski doprinos Slovenije v, evropskem merilu.“ Vsi so razumeli.
Ko Slovenci ob ponovni veliki preizkušnji svoje . narodne odpornosti sredi globokih 'gospodarskih težav — ki kričijo o zgrešeni jugoslovanski politiki po onem sestanku v Karadjordjevem decembra 1971' — žalujejo ob grobu Staneta Kavčiča, slovenskega državnika Izpred dvajsetih let, ki je bil najprej Slovenec in šele nato komunist ali socialist kakršnekoli že vrste, se je vredno zamisliti: Kako drugače bi moglo danes biti v Sloveniji, ko bi ne bilo u-sodnega Karadjordjeva in bi Stane Kavčič bil mogel položiti trdnejše politične temelje takr'at komaj priborjeni slovenski suverenosti in obnavljajoči se slovenski gospodarski sposobnosti!
Tudi svobodni Slovenci v svetu se moramo v tem smislu pokloniti spominu Staneta Kavčiča. Naj ob tem spominu nanj Slovence druži globo, ko zaupanje, da to, kar je Stane Kavčič leta 1967 začel, nihče več ne more uničiti: Novi slovenski rodovi bodo njegovo delo trmasto nadaljevali — tudi,.če bi Beograd izsilil uničenje Nove revije, Mladine, Tribune, Katedre in drugih bolj kritičnih glasil.
CIRIL ŽEBOT
Stras 4
MALI OGLASI
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ZA DOM
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske .zadeve v - Capitaiu in Pcia. Bs. As. — Tueu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -17. nad, “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do
19.
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Kem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E.
312-2127.
Kieditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-0574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129
Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756
Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9,30 do 11,30 (gdč. Julka Moder).
Cena največ štirih vrstic A 4.- za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 10.-.
Koncert pevskega zbora ,,Coro Nacional de Jóvenes“, katerega dirigent je prof. Néstor Zadoff, bo v sredo 17. junija ob 20.30. Izvajali bodo Requiem op. 48 skladatelja Faureja. Kot solist bo pel baritonist Andrej Rezelj. Koncert bo v cerkvi „Niño Jesús de Praga,“, na ulici Albarellos 1000, Acassuso.
OBVCSTILG
SOBOTA, 13. junija:
Redni pouk Slov. srednješolskega, tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Kulturni večer SKA: dr. Katica, Ou-kjati govori o Slovenskem Simpoziju v New Orleansu. Ob 20 v.Slov. hiši.
Visokošolski tečaj v Slovenski hiši od 15.30 do 19. ure.
NEDELJA, 14. junija:
■ Proslava šolskih otrok na čast mladinskemu zavet niku sv. Alojziju ob 16. uri v Slovenski hiši.
Občni zbor Rozmanovega doma ob 10 uri v lastnih prostorih.
PETEK, 26. 'junija:
Seja konzorcija Svobodne Slovenije
ob 20.. uri.
SOBOTA, 27. junija:
Redni pouk ;Slov. srednješolskega, tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V Slovenski hiši ob 16 nadaljevanje filozofskega ciklusa pod vodstvom univ. pnof. dr. Milana Komarja.
NEDELJA, 28. junija:
Procesija presv. Rešnjega telesa ob
15.30	v Don Boskovem zavodu v Ramos Mejia.
SOBOTA, 11. julija:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 12. julija:
Nedelja verskega tiska — tombola Duhovnega življenja, v Slovenski hiši.
GALLUS
bo prihodnje leto obhajal 40-letnico svojega dela.
Za jubilej pričenja študirati nov koncertni program ter vabi nove pevke in pevce, da se čimprej pridružijo.
Vaje so o'b torkih v
Slomškovem domu.
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
(Nad z 2. str.)
strem. Argentina je bila ena štirih držav na svetu, kjer ni bil dovoljen ponoven zakon po razporoki. Sedaj je ena gotovo maloštevilnih, ki v tej zadevi skoraj nima omejitve. Je bil to „najkrajši korak“, ki smo ga mogli 'storiti. Vsekakor smo radi „rekordna dežela“.
Stranke. Dejansko so svoje notranje zadeve uredili peronisti in radikali. Intransigenti še vedno ne vedo kaj storiti; iti v fronto ali nastopiti samostojno. V. enaki nejasnosti se nahajajo komunisti in ostale levičarske formacije. Ta teden pa so imeli svojo državno konvencijo krščanski demokrati. Potrjeno je bilo dosedanje državno vodstvo, kateremu na čelu stoji državni poslanec Carlos Auyero. Že to imenovanje nam pokaže, da se bo krščanska demokracija še naprej prislinjevala obnovi-teljski struji peronizma, ne le na provinci Buenos Aires, v Cordobi in Río Negro, kot doslej, marveč tudi v prestolnici. Očividno, kljub vsem nasprotnim trditvam, argentinska krščanska demokracija ne more najti svoje lastne osebnosti. Nima politične linije, nima jasnih ciljev, ki bi j'i omogočali obstoj kot jasna in močna stranka. V iskanju borih osebnih Volilnih uspehov maloštevilnih o-sebnosti se nenehno povrača h kratkoročnim volilnim pohlepom, opušča pa dolgoročno težko delo, ki pa je edino, ki bi stranki moglo zagotoviti poznejše močno uveljavljenje. Nekdaj je tukajšnja krščanska demokracija sanjala o mogočni bodočnosti. Sic transit...
NfW NA;SIiOV
DR. VITAL AŠIČ
odvetnik
Don Bosco 168 - SAN ISIDRO Tel. 743-5985
Uradne ure
Ponedeljek, sreda,, petek od 17. do 19. ure
SDO
SFZ
RevsUo-glasbeni
festival
bo v soboto,
15. avgusta
Prijave do 5. julija po mladinski maši.
■	■
: Pevci in glasbeniki lepo vabljeni. •
5	9
«■«»■■■■■MiiiiaaBaaaiiaiiiiBBaMiBaBViiMBaaaBaaHaMMaMH
cicimsaBKa&HBaiatBBtakiairiiaaiBBBBaiaK
DEKLETA IN FANTJE,
ki živite izven Velikega Buenos Airesa, imate priliko do 31. julija za vpisovanje kot dopisni dijaki srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka.
Pogoji
—	Dijak mora v zadostni meri obvladati slovenski pogovorni jezik.
—	Potrdilo o vpisu v argentinsko srednjo šolo.
Dopisni dijaki bodo dobili smernice in skripta za študij v pisemskem stiku s tečajem ter redno sprejemali naloge in odpošiljali odgovore nanje na sedež tečaja v Slovenski hiši. (Ramón Fal-cón 4158 — 1407 Cap. Fed.)
12. julij« — nedelja verskega tiska
a
Društvo Slovenska pristava
a
| Nedelja, 14. junija (po maši)
; Razgovor o delu in življenju' v kra-
■	jevnih Domovih (vodi dr. Julij ; iSavelli).
■
j Nedelja, 21. junija (po maši)
'■ . ■ ’ , ! .
OBČNI ZBOR
a
Poročila, predlogi, volitev novega odbora
a a
■
» Nedelja, 28. junija (po maši) SPOMINSKA PROSLAVA
a
■
Udeležba častna dolžnost!
............... :
Proslava v spornim padlim junakom
v soboto, 27. junija ob 19.30.
Vabi SLOMŠKOV DOM
PRIDOBIVAJTE NOVE NAROČNIKE!
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA
. » Teléfono; 6 9 - 9, 5 0 3 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
j Correo i Argentino j Central (B) L _ 1	FRANQUEO PAGADO • .. Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987: Za Argentino A 50; pri pošiljanju po pošti A 56; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa' 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS "VILKO” SR.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
SUPERMERCADOS “AUSTRAL”
FRANCI USTAR
CARNICERIA — COMESTIBLES — ARTICULOS DE LIMPIEZA — LACTEOS Y PANIFICADOS — VERDULERIA
RAMOS MEJIA: 9 de Julio 50
LOMAS DEL MIRADOR: A. L. Palacios 2641
ISIDRO CASANOVA (Barrio San Alberto): Av. Crovara 5610
S KARTO SLOGA 5% POPUSTA.
ČE IMATE A 150.-
: :
NALOŽENIH V NAVADNI HRANILNI VLOGI V MUTUALU
SLOGA NA OBIČAJNE OBRESTI, SI ŽE LAHKO NABAVITE
j KARTO SLOGA
■
da 30. junija 1087
PO TEM DATUMU BO ZA NABAVO KARTE SLOGA POTREBNA VIŠJA NALOŽBA. POHITITE IN IZRABITE PRI-j LOŽNOST, DA BOSTE TUDI VI DELEŽNI ŠTEVILNIH UGODNOSTI, KI JIH ŽE UŽIVA VEČ KOT 800 ČLANOV MUTUALA S SLOGA! INFORMACIJE V GLAVNI PISARNI BME. MITRE 97 — RAMOS MEJIA — TEL. 658-6574/654-6438 IN V NAŠIH PODRUŽNICAH.
: : S	V Slogi je moč!
Zahvala
Hvala vsem, ki ste nam bili v tolažbo, ko je Gospod poklical k šebi našega
Janeza
Darko Šušteršič, oče Jože, brat
Gizela In Bernarda, sestri, in stara mama
FRAN MILČINSKI	(60)
PHčkš brez gnezda
Naslednji dan je ravnatelj nenadno ukazal in umetnost je zapustila Logatec ter se pomaknila v Planino. Ta dan ni bilo predstave, le gostilne sta, obirala ravnatelj in nadkonjar — „zaradi reklame“ je rekel ravnatelj.
Bistroumni nadkonjar je bil od prejšnjega dne že toliko napredoval, da, je poznal glumaški običaj pri plačevanju in ga ni bilo treba opominjati. Ta zanimivi običaj pa je spravil v sklad s koristmi svojega, žepa in ko je prišlo do računa, je imel že pripravljen drobiž, da krčmarju ni bila treba menjavati, gospodu ravnatelju pa ne spravljati presežka.
Ravnatelj špa.renblek je postrani gledal to početje svojega nadkonjarja. Ko se je v drugi in tretji gostilni ponovilo, je zmajal z glavo in izjavil: „Ej, ej, škoda zate — imel sem dobre namene ... Pa ako nočeš, ako nimaš zaupanja v svojega ravnatelja...“
Molče sta korakala proti domu. Blizu voza in šotora je ravnatelj postal in svojo široko šapo položil Stanku na ramo.
„Poslušaj me, mladi mož! Povišati sem te hotel. V neumnega Avgusta sem te hotel povišati, pri moji veri, da sem te hotel!“ Tri prste je dvignil proti nebu in zazibal se mu je junaški glas. „Že jutri bi bil neumni Avgust! — To-
da če nočeš... “
„Saj hočem!“ je hitel Stanko.
„Ne vem, če smem in če zaslužiš,“ je globoko iz prs grmel ravnatelj. „Sto forintov sem plačal, ko sem postal neumni Avgust. Taka je postava! Toda jaz — poglej mi v oči, položi roko na srce in govori: ali sem kaj zahteval, ko sem te naredil za nadkonjarja? Nič! Ali da postaneš neumni Avgust in ne plačaš prav nobene takse, to ne gre! Ne gledam na denar, ali zoper postave je, zoper božje in cesarske...“
„(Sto forintov nimam,“ je s klavrnim glasom lagal Stanko. Slutil je, če prizna svoje bogastvo, se sam izda za tatu — od kod naj bi imel denar...
„Nimaš? je vprašal šparenblek. „Ne boj se! Lastni oče te ne bi bolj ljubil, nego te ljubim jaz. Deset kron boš dal, sto in devetdeset pa jih utrpim jaz. Govori, ali nisem tvoj dobrotnik?“
Stanku je šinila kri v glavo, To, kar si je najbolj živo želel, odkar je prvič videl cirkus, to se mu zdaj izpolni! Neumni Avgust bo, mahedrave hlače bo nosil, klofute bo delil, dajal šaljive od-.govore in migal z ušesi — občinstvo pa bo rezgetalo od smeha.
Radostno je vkliknil: „O, da, deset kron lahko dam, koj jih dam!“
„Dvajset sem rekel,“ je popravil ravnatelj, po Stankovi radovoljnosti oce-
njujoč stanje njegove blagajne, „deset goldinarjev ali dvajset kron!“
Obzirno se je obrnil v stran, da je Stanko lahko dvignil zahtevano vsoto iz svoje zakladnice v obuteli.
Ravnatelj je spravil denar in izjavil: „Pojdiva, da pijeva kolek in pečat, kakor veli postava! Ali ne delaj sramote sebi in meni! Plačuj s papirjem, da ne bodo mislili, da sva berača — berači plačujejo z drobižem!“
Vrnila sta se v gostilno. Ravnatelj je bil silo zgovoren in je pravil veleza-nimivo zgodbo, kako je glumil pred ruskim carjem in dobil v nagrado pet cekinov in tri medvedje kože. V znamenje kolka in pečata je trkal z novim neumnim Avgustom, mu napival in mu prerokoval slavo in bogastvo. Krčmarju in krčmarici pa je razodel, da je mladi mož edini potomec zadnjega indijanskega kralja Fičifaja, ki je žrl žive golobe neoskubljene in znal streljati okoli vogala.
Tako prijazen ni bil še nikoli. Naposled je razkazal Stanku, ki se ga je že prijemala pijača, še prelepo igro „trululu“. Imel je dve majhni kroglici, rdečo in belo, in dva naprstnika, pomešal je kroglici in ju pokril. „Ugani, kje je rdeča?“
Stanko je imel bistre oči. „Tukaj, pod tem naprstnikom.“
Ravnatelj je dvignil naprstnik. „Pasja taca, res je! Ali si človek, ali si čarovnik?... še enkrat!“ Zopet je pomešal kroglici in hitro nanji poveznil naprstnika.
Stanko mu ni bil ganil oči od prstov. „Tukaj je!“
Pogodil je!
Ravnatelj se mu ni mogel načuditi. „Dečko, ti imaš posebne oči! S takimi očmi boš hitro bogat. Recimo na primer...“ Pomešal je in pokril. „Stavim deset kron — če uganeš, tvoje so!“
Kaj ne bi stavil Stanko, saj je videl, pod kateri naprstnik je prišla rdeča, krogla! Ravnatelj je položil na mizo deset kron, Stanko je storil takisto, potem se je dotaknil naprstnika: „Tukaj je rdeča!“
„Ej,“ je rekel ravnatelj, „mladi mož, kar vem, da me pripraviš ob desetak! Toda bodi, tebi ga privoščim rajši kakor lastnemu sinu!“ Dvigal je počasi pokazani naprstnik — Stanku se je smejalo lice, tako siguren je bil, da je pogodil prav — ali glej, izpod naprstnika se je pokazala bela krogla!
Stanko ni mogel verjeti... saj je vendar videl, da je bila rdeča, ko jo je pokrival ravnatelj!
„Rdeča je tu!“ je rekel ravnatelj in dvignil drugi naprstnik. „To pot si se zmotil... enkrat se lahko zmoti vsakdo. Ali ne maram tvoje izgube!, vseh dvajset kron, stavi jih še ti dvajset — uganeš in vse bo tvoje!“
Pokril je krogli in Stanku se je zdelo, da ju je nalašč prav okorno mešal, nemara res želi, da Stanko dobi stavo... Natanko je videl: rdeča krogla je pod desnim naprstnikom — pomota je 'izključena!
Položil je svojih dvajset kron po-
leg ravnateljevih in pokazal desni na,-prstnik: „Tukaj!“
Ravnatelj ga je dvignil, krogla je bila — bela!
Kri je zalila Stanku lica.
Ravnatelj ga je tolažil. „Ej, žal mi je! Nič ne de... sreča se obrne. Z drugim ne bi več igral, a ker si ti...“
/Stanka je prijemala strast. Že je dvignil nogo, da si izza čevlja vzame še denarja — tedaj se odpro vrata in prikaže se orožnik. „Policijska ura!“
Od krogel, naprstnikov, denarja kar hipoma ni bilo ne sledu več mizi. Gospod ravnatelj je iztočil vino. „Da te veliki Bog poživi, neumni Avgust! Plačaj, čas je, da greva, spat!“
Stanko je plačal, drobiž je spravil spet ravnatelj in ko sta jo ubirala domov, je Stanko meril cesto... Hitro je zaspal.
Drugega dne je 'bil v glumaškem vozu rodbinski posvet. Predmet mu je bilo vprašanje, ali in kako bi se pomnožili dohodki družine, in rodbinski svet je sklenil, da se najstarejši sin Pepe loči od družine in gre na svopo roko glumit po manjših krajih proti Trstu in Reki. Takih umetniških potovanj je Pepe že več opravil. Seveda brez ne-prilik niso bila — že nekajkrat so ga bila oblastva po odgonu poslala nazaj staršem. Navzlic temu je rad hodil na pot, mikala sta ga prostost in denar.
Stanko je prirejal večerno prizorišče in s težko glavo premišljeval prelepo igro „trululu“, ko ga je počastil s svojim obiskom ravnatelj.