Vas iz Jurčičevih »Rokovnjačev«
Bukovica
»Celo rokovnjači in deseti bratje so narodna last-nina, akoravno zlasti prvih nihče ni vesel »—piše Levstik v svojem spisu Popotovanje od Litije do Ča-teža. V njem svetuje Slovencem, kako naj pišejo, da bodo njihova dela našla pot do domačega bralca. Jurčič je bil prvi, ki se je dosledno lotil izpolnjevanja Levstikovega literarnega programa in naključje je hotelo, da je za obe predlagani tematiki izbral enako literarno zvrst — roman. Deseti brat je bil njegov — in hkrati tudi slovenski — prvenec na tem področju, zgodovinski roman »Rokovnjači« pa njegovo zadnje delo, saj mu je pri sedemintridesetih letih smrt za vedno iztrgala pero iz rok. Z njim je poromalo v grob nešteto zgodb, ki bi bodrile naše Ijudi, kakor so jih tiste, ki jih je zanje pisal vse od rosne mladosti.
O zgodovinskih podatkih v zvezi z rokovnjaškim gibanjem na Slovenskem se je Jurčič temeljito pou-čil. Več kot sto lističev z navedbami virov ter opisi dogodkov, posameznimi epizodami in drugim, ki so jih našli po njegovi smrti, in na podlagi katerih je nje-govo delo nadaljeval Kersnik, nam priča o tem, da roman ni bil le plod njegove domišljije, pač pa je imel veliko podlage v zgodovinski realnosti. To velja tudi v primeru Bukovice, vasi, dva kilometra oddaliene oa Vodic, ki jo Jurčič omenja v enem izmed pogfavij. Že v prejšnji številkl Javne tribune smo objavili pro-testno pismo vodiškega kaplana, ki se pritožuje zoper nasilje rokovnjačev. Jurčič ga navaja kot gloso v začetku osmega poglavja. Poleg tega so tudi stari izvodi Novic nudili nekaj podatkov o hudodelstvih iz preteklih časov. Vzemimo na primer letnik 1850. Tega leta so se v vodiški fari vrstile nesreče drugaza drugo. Najprej je že marca strela udarila v neki ske-denj na Skaručni in v slabi uri je pogorelo osemnajst hiš z gospodarskimi poslopji in kozolci vred. Komaj so si prebivalci nekoliko pomogli, je zagorelo na dru-gem koncu. Tokrat od rokovnjaške roke. Novice pi-šejo: »Vodice, 31. maja. V ponedeljek, 27. t.m. je že spet v vodiški fari v Bukovici 5 kmetiških hiš z drugimi poslopjemi vred pogorelo. Per pervi hiši je zgorelo tudi 7 glav goveje živine, Ijudi pa vender ni nobeden poškodovan. Skoraj ne moremo drugač misliti, kakor de je bilo zažgano, ker je na podu (skednju) začelo goreti, kjer ni imel podnevi nobeden nič opra-viti in ker tudi pri tisti hiši nobeden tobaka ne pije. In pa iz več drugih vzrokov to lahko sodimo. Kam bomo prišli, če se hudobneži in malopridni berači ne bojo I bolj uganjali in stahovali.« Mesecdni kasnejeje žup- ' nik ponovno poročal: Že spel smo ogenj v vodiški f ari imeli. Ponoči o pol 12 med 17. in 18. t.m. sta v Bu-kovci spet dve kmetiški hiši s svojimi poslopji pogo-rele in pa en pod (skedenj) nekiga tretjega gospo darja. Tudi pri tem ognju so okoliščine take, da se ne da drugači misliti, kakor de je zažgano bilo«
Poleg navedenih poročil zasledimo podatek, da je v teku štirih mesecev na vodiškem koncu zagorelo kar petkrat in v vseh primerih so krivdo pripisali ro-kovnjačem, pa naj so bili ti v resnici povzročitelji po-žara ali ne. Vsekakor je moral te izvode Novic poz-neje brati tudi Jurčič in to ga je morda navedlo, da je svojemu junaku Petru Toči, po domače Prigoltniku, prisodil rojstno hišo kar v Bukovici. Peter Toča, naj-bolj učen med rokovnjači, ki naj bi znal tudi čarati, se je sprva šolal za duhovnika, a je končno zašel med rokovnjače. Tako Jurčič. Mi pa si poglejmo stare za-pise iz začetka prejšnjega stoletja, ko se zgodba v resnici dogaja. Med imeni hišnih gospodarjev zaman iščemo priimek Toča, kakor tudi hišno ime Prigoltnik. Bukovica je v tistih letih zapisana še po nemško in sicer VVukouza. Štela je oseminpetdeset hiš, ki so bile razvrščene ob vaški poti. Bile so že zi-dane, medtem ko šo bila gospodarska poslopja le-
sena in precej blizu skupaj. Za netenje požara torej kar pripravne okoliščine. Vasica se je v prejšnjem stoletju le malo spreminjala. Gemeinde-lexikon iz leta 1903 navaja zanjo nemško ime Bukovitz ter slo-vensko Bukovca. V isti knjigi najdemo še kakih šest Bukovic na Slovenskem. Ob tem podatku bo morda kdo pomislil, da Jurčič ni mislil na Bukovico pri Vodi-cah, ampak na katero od ostalih vasi s tem imenom. A ravno navedba Valenčičevega pisma, dopisov v Novicah ter nekatere okoliščine v zgodbi sami dajo realno osnovo našim predvidevanjem, da je Jurči-deva Bukovica res tista pri Vodicah, Peter Toča pa le plod niegove domišljije.
O rokovnjačih in njihovih hudodelstvih na območju današnje šišenske občine bi se dalo napisati še mnogo stvari. Na primer o tem, kako so se skrivali v nekem gozdu blizu Vodic, kako so Ijudje pred njimi varovali svoje domačije in poljske pridelke, kaj je o njih napisal šišenski rojak Valentin Vodnik, katere domačije so jim nudile zatočišče, kako so nekateri, sicer zgledni Ijudje, v nočnih urah skupaj z rokov-njači ropali svoje sovaščane in še in še.
Včasih, ko so se Ijudje še vzeli skupaj in ob nedelj-skih popoldnevih na klopci pred domačo hišo rekli besedo o tem ali onem, je večkrat nanesel pogovor tudi na rokovnjače. Danes pa — saj veste. Kdo bi se še ubadal s tegobami preteklih časov, ko pa nam tudi vsakdanjih nikoli ne zmanjka.
Andrej Mrak