NIKOLA VISKOVIČ ( Ok 329.055.2(4) Evropska nova desnica (1) Tu bo tekla beseda o družbenem procesu, ki pravzaprav niti ne sodi v zvrst socialnih gibanj, kot jih razumeta sodobna sociološka in politološka misel. Gre za določeno kulturno-politično akcijo nekaterih skupin intelektualcev v zahodnoevropskih državah, ki jih imenujemo (in ki same sebe imenujejo) »nova desnica«. Zato bo to razmišljanje do neke mere prestopalo okvir tematike socialnih gibanj.* Vsekakor pa je pojav nove desnice že sam po sebi dovolj pomemben, v perspektivi celo kot prvina možnih političnih gibanj ali strank, da gotovo zasluži, da ga uvrstimo med relevantna duhovna in politična gibanja našega časa. To tembolj, če upoštevamo okoliščine, daje v naši publicistiki le malo podatkov o evropski novi desnici in še posebej o njenem teoretskem jedru, ki ga predstavlja organizacija GRECE v Franciji in kateri bo posvečen največji del tega teksta. Najprej se je treba soočiti z uvodnim vprašanjem: kaj je to duhovna in politična desnica kot pojav, značilen za moderno dobo Zahoda? Na to je mogoče reči in pogosto se tako tudi upravičeno zatrjuje, da so bistvena obeležja »kulture desnice« - po katerih se ta razlikuje od vse tiste progresivne in socialistične dediščine, ki izhaja iz razsvetljenstva in iz socialnih utopij - naslednja: organsko dojemanje drutbe, avtoritarizem in elitizem. antiracionalizem in pogosto tudi antiintelektualizem.' Takšna določitev desnice je umestna celo tedaj, ko bi ji bilo možno utemeljeno oporekati, češ da so nekatere od teh obeležij značilna tudi za številna leva politična gibaja, in to ne samo za komunistična. Toda, medtem ko so ta obeležja resnično bistvena za »kulturo desnice« in se zato tudi sama desnica opredeljuje glede nanje, niso bistvena za »kulturo levice«, so pravzaprav z njo v občutnem nasprotju in pomenijo v levici zgolj (in to precej pogosto) deformacijske procese, ki jim pogojujejo nekatere večje pomanjkljivosti njenega zgodovinsko-družbenega temelja. Vendar pa je najpomembnejši nadaljnji sklep, ki ga je lucidno izvedla in izpovedala prav evropska nova desnica: odločilna in najbolj specifična lastnost vsake duhovne in politične desnice, ki pravzaprav sintetizira ali proizvaja vsa prej omenjena obeležja, je radikalno antiegalitaristično stališče v presojanju narave človeka in družbenih odnosov. Norberto Bobbio je na posvetovanju v Cuniu (1984), ki je bilo posvečeno neofašizmu, prepričljivo pokazal, da je eden najtrdnejših kriterijev za razlikovanje desnice od levice v odnosu do enakosti, da pa je odnos do svobode sekundarni kriterij za razlikovanje umirjenih in ekstremnih teženj tako znotraj desnice kot * Toje raxiitjcno besedilo razprave na posvetovanju o socialnih gibanjih. kije bik» od 23. do 25. maja 198S» Zadra. ' V. M. Greiffenhagen: Oos Dilemma da Ktmsmatumm in Deutschland. München. 1971.1977: v nalem jcnkliv K. Mannheim: Konztrxaavna misao. -Glcdiita- 10(1970. V. Milič: Buriocuki konifrvautm u unrrmttml locialao/koi Koriti -Filozofija- 2-3/1970. 4/1970; V Goati: O m remeno) danki. .Gledata- 11/1972. znotraj levice. Zato ima povsem prav A. de Benoist, avtoritarni ideolog nove desnice, ko takole določa blok zavesti, kateremu pripada: »Desno imenujem tisto stališče, ki v različnostih sveta in v ustreznih relativnih neenakostih vidi dobro, v postopni homogenizaciji sveta, ki jo spodbuja in uveljavlja dva tisoč let stari egalitarni diskurs. pa vidi zlo. Desne imenujem tiste doktrine, ki trdijo, da iz relativnih neenakosti v eksistenci nastajajo razmerja moči, ki so temelj zgodovinskega dogajanja in po katerih bi se morala zgodovina uravnavati tudi v prihodnje.«" Drugo vprašanje, na katero je treba na kratko odgovoriti, če naj pridemo do določitve nove desnice, je: kako se zgodovinsko izraža, tj., v katerih empiričnih oblikah se pojavlja tako spoznana bit duhovne in politične desnice? Veijetno bi morali pri tem govoriti o treh osnovnih tipih. oziroma smereh ideologije in prakse desnice.1 Prva smer je tradicionalni konservatizem XVIII. in XIX. stoletja v svojih različnih oblikah, kot so na primer angleška stranka torijevcev, francoske sile restavracije, nemška gibanja protiburžoazne reakcije. Pri teh gre vedno za poznofevdalno in monarhistično pozicijo protilibera-lizma, katere predstavniki so npr. E. Burke, J. de Maistre, L. G. Bonald in F. Schlegel; vendar pomen teh desnih struj upada in končno - z integracijo njihovih socialnih temeljev v meščansko družbo - tudi ugasne. Kljub temu pa doživi ta prva smer »kulture desnice« svoj trenutek preporoda (seveda z ustreznimi novostmi, kakršna je na primer zavest o moči tehnike) v tako imenovani konservativni revoluciji v Nemčiji dvajsetih let, v proti-weimarskem gibanju intelektualcev, katerega nazore najbolj zrelo izražajo dela Moellerja van den Brücka, Ernsta Jüngeija, Oswalda Spengletja in Thomasa Manna.4 Druga smer moderne desnice je desni liberalizem s konca XIX. in začetka XX. stoletja; to je idejna pozicija buržoazije, ki v hudem trčenju s socializmom izgublja svoja prvotna revolucionarna in svobodnjaška stremljenja ter postopno drsi s položajev nekdanje duhovne in politične levice, prek političnega centra, k vse bolj togi konservativni poziciji obranaštva zrele kapitalistične ureditve. Za razliko od klasičnega, emancipatorskega liberalizma, poosebljenega v filozofiji J. Locka, Th. Jeffersona in drugih, pa ta konservativni liberalizem nima trdnejše podlage v politični filozofiji 1 A. de Beootst I 'm de Jroue Anthologie critique da idea contcmporainei Pari». 1977. p. 16. ' Moina so leveda tudi dnigatna razvrttuja. kol na prtmcf lino, ki ga ponuja R Rcmond v knjigi Le dralle en France. Para 1982. kjei te klasifikacij« desnice prilagata francoskim zgodovinskim izkuinjara tradicionalno-moniuhKna. P ttKfllno-oilcimk j n ptcbiscitaroo-hooapanisiilna desnic« Taktna shema je očitno preozka, saj ne zajema deimce dvajsetega stoletja ' O »Konservative Revolution, in njenih najpomembneje letniah (Jangkonscrvatkm. nacionalni revolucionarji in Volki*»l) v. A Möhler Die Krmservaave Revolution m Deutschland. 1919-1932. Stuttgart. 1950; D. Goedel: Mueller van der Bruck, im muonalute contre In revolution. Men. 1980 (prevedeno v Frankfurtu'M 1984); P. Moreau Konservativna revolucija m nova nemlku desnica. MUS 4-VI98J; tematska toesilka fasoptsa Revue dAUenugne. jan.-man 1982; časopis '•' ■"'tie Ecolr 41/1984; prim, tudi H. Marcuse: Borba protiv liberalizma u ihvamn/u totalitarne driave, v Kultura i drultvo. Beopaal. 1977 Pn nas niso prevedena temeljna dela Der Arbeiter (Jünger). Betrachtungen eina Unpolitischen (Mann) in lahre der Emdieulung (Spengler), vendar pa je Tretji program radio Beograda v ft. SO/1981 objavil razpravo o kotiaenrwivnem obdobju razvoja Thomasa Manna in pomeni bolj nekakšen pragmatično-strankarski pojav reaktivnega tipa.5 Vendar pa doživlja tudi ta smer - po določenem obdobju upadanja zaradi naleta socializma in politike države blaginje - poskus obnove v obliki neoliberalizma in neokoriservatizma. Najbolj eminentna teoretika tovrstnega poskusa restavracije liberalizma v času poznega kapitalizma (kot filozofije, ki se očitno poteguje za vlogo ideologije nastopajoče tehnokra-cije v dobi t. i. postindustrijske in informacijske civilizacije) sta predvsem Fridrich von Hayek in Milton Friedmann. Tretja smer desnice, najmlajša in tudi najbolj ekstremna, so fašistično-nacistična gibanja iz časov globoke ekonomsko-socialne krize meščanske družbe tridesetih let. Če so bila prej našteta bistvena obeležja »kulture desnice« (v prvi vrsti protiegalitarizem) v tradicionalnem konservativizmu naravnana k obračunu z emancipatorskim liberalizmom, v desnem liberalizmu pa proti socialističnim silam, je za fašistično-nacistično desnico značilno to, da se ta arsenal idej spopada hkrati z liberalnim kot tudi socialističnim pojmovanjem človeka in družbe. Idejne vsebine in nosilci te tretje smeri so preveč znani, da bi jih bilo potrebno naštevati.6 Pomembneje je opozoriti na dejstvo, da ima tudi ta smer desnice svoj trenutek preporoda, čeprav se je po drugi svetovni vojni zdela popolnoma razbita in kompromitirana; vanjo se uvrščajo bolj ali manj eksplicitna in konsistentna neofašistična gibanja partijskega ali ilegalno-terorističnega tipa, ki od vojne do danes delujejo v vseh družbah zahodne Evrope. To dejstvo je še posebej pomembno za razumevanje pojava evropske nove desnice. Razen teh treh osnovnih ali »historičnih« smeri duhovne in politične desnice (in njihovih »revivals«) obstajajo še različne zvrsti populistično-nacionalističnih gibanj kot možna četrta kategorija desnice: v Franciji na primer pužadizem ali lepenizem. zunaj Evrope pa severnoameriška nova desnica in latinskoameriška populistična gibanja, združena z vojaškimi režimi, kot sta npr. peronizem v Argentini in pinočetizem v Čilu. Kaj je in kam se v tej panorami vmešča evropska nova desnica? Predstavlja kulturno-politično akcijo določenih intelektualnih skupin v zahodni Evropi, katerih jasno deklarirani cilj se kaže v tem, da v pogojih vsesplošne krize, ki je izbruhnila v sedemdesetih letih, obnovijo temeljna načela modernega konservativizma, in sicer tako, da »znanstveno« presežejo nekatere njegove očitne in frustrirajoče duhovne plitkosti in funkcionalne motnje. Pri tem se nova desnica pojavlja predvsem, četudi ne 5 v. R Kuhn) Obha f/ajamkr vtadivne - htxrahzum. lutkam. Beograd. 1978: Ol. tudi /animira knjigo M. Freedena: TV Ntw Ubrnhsm An ufeofcgy oftootl rtform. Oxford. 1978. o to naprednega liberalizma * O vlog) intelektualcev gl. A Hamilton: Faliz»m i UorUtawo/a. Beograd. 197t; v nail literaturi naipWt tudi bibliografija o {aUzma: T. Kuljit: fohzam, Beograd 1978; d oUeine tuje literature pa (L na primer zbornik Le origmi M faseumo. Bologna. 1971. * Treba je «trogo lotevati med evropako nov« denico m tevernoamerriko novo demoo kot ekstrerantm krilom kamervativmh al okrog Reagana Slednja ic koofeo organizira 1974. leta okoli ljudi. kol k R. Vigncne. P. Weyndi. H. Phillips. J. .Terry. Dotan. J Helms, njene programske vsebsne (protieutuem in »obodno Bülte, individualnem, kriftuukt tradicionalizem. Kksualni moralizem. protibmki rasizem, prouintelektuahzem. populntični mnabteoat. «men tki nacionalizem) pa to povsem nasprotne ideologiji evropske nove desnice: o tem g). A. Hunter, Iz« iuhu itkoioptt i orfmtiacijt nove Jmia. MUS 6-7/1983 't povsod enako izrazito in celostno, kot dedič in presnavljalec tistih specifičnih razlag konservativnega pogleda na svet, ki so jih izoblikovale »Konservativne Revolution« v dvajsetih letih v Nemčiji8 in fašistično-nacistične ideologije. (Ta dva poglavitna vira nove desnice sta seveda tudi sama podaljška obsežnega procesa antropološko-rasnih, zgodovinskih, kulturo-loških in drugih doktrin, ki so cvetele ob koncu XIX. stoletja, najbujneje v Nemčiji in Franciji).' Takšna ocena položaja evropske nove desnice temelji v genealogiji sodobnega političnega izkustva, kot bomo še ugotovili, na prepoznavanju mnogih sorodnosti med njenimi nazori ter intelektualnimi vzori in stališči že omenjenih predhodnikov - med drugim tudi identičnega obojestranskega zavračanja liberalne in socialistične tradicije duhovnega in političnega humanizma, in sicer z identičnim razlogom: da sta oba nasprotnika nosilca dva tisoč let vladajoče in pogubne ideologije egalitarizma, ki je židovsko-krščanska tvorba. Rojstvo evropske nove desnice se ujema s pojavom ideološkega in politično-strankarskega neoliberalizma v tistem splošnem valu konservati-vizma, ki je zajel ZDA in Evropo v začetku sedemdesetih let.10 Takšna hkratna navzočnost dveh obnovljenih konservativnih ideologij, ki se sicer med seboj močno razlikujeta in si ostro nasprotujetaše zdaleč ni naključna. Obe ideologiji sta nastali v sedmem desetletju; po eni strani zaradi duhovnih izzivov in hkratno oseke množičnih levih gibanj, ki so dosegla svoj vrh v utopičnem vzletu leta 1968, po drugi strani pa zavoljo nujnega iskanja novih strateških odgovorov na strukturalno krizo meščanske družbe, ki se prav v sedemdesetih letih pokaže v vsej svoji dramatičnosti. Ti dve ideologiji ponujata zelo različni, vendar glede na obstoječe družbenopolitične sisteme domala enaki alternativni rešitvi za strategijo razvoja, ki bi omogočila kapitalističnemu sistemu uspešen izhod iz krize in hegemonijo teh ali onih zahodnih sil v njem. Spoznali bomo, da je ena poglavitnih razlik med ideologijama neoliberalizma in nove desnice po eni str&ni vzpostavitev in legitimizacija hegemonije Združenih držav Amerike kot voditeljice »svobodnega Zahoda«, po drugi strani pa neodvisnosti in morebitne hegemonije obnovljene in združene Evrope. Seveda je treba takoj pristaviti, da ti različni konservativni strategiji izhoda iz sedanje krize in novih načinov razvoja kapitalističnega sveta a Zwa ned novo desmeo m »Konservative Revolution« je ra/loino opazna v novodcsročankih publikacijah. na primer v navedeni knjigi A Möhler]«, v EJtmei10 2W1979. v spmi A. de Benoisa o Van den Brucku v NourtOt EcoU 35/ 1979 in o E. lüngerpi v SouvtUe Ecok 40/1983 in tlemnta 4W1981. * O tem |l. P Mourcau. nav d. " Pri nasgl dda.objavl|eiiavArt/£*-yi983iii 6-7/1983. uivPogUA 1/1983 Hkrati z novo desnico se v Franciji poraja tudi neformalna skupina t. i. ■novih filozofov.. za kalno velja. da je na nek način levo-anarboidoa (gl. pri nas D. Katunanč Tko sn novi filozofi. Ntlt trmr. 3/1980) m se močno spopada z novo desnico, kljub temu p« je zanimiv äanek V Ouinona v -Le Monde. z dne 28. 7. 1979. ki govori o teoretski plati odgovornosti radikalnega knticizma novih filozofov za pripravljanje prodora vplivu nove desnice '' Najrazličnejše vidike zamenjavanja specifičnega pomena evropske nove desnice z generičnim in nerigoroznim pomenom .nove desnice- v smislu novega konservitivizma nasploh, najdemo v zbornikih Savrtmmi aiuilumuiutam. Beograd 1984. in v časopisu -Ideje., 3-4/1984 (razen v delih S. Divjaka in M Nikoliča) pod naslovom -Mtolopp nme 4amcr- danes nimata enake politične teže in perspektive. Neoliberalizem je danes neprimerno vplivnejši, lahko bi rekli celo prevladujoč buržoazni pogled na svet in učinkovit politični dejavnik - glede na širino in moč socialnih sil, njegovih protagonistov, pa tudi glede privlačnosti njegovih ekonomskih in političnih postulatov ter učinkovitosti njegove pragmatsko-partijske akcije . . . V nasprotju s tem je evropska nova desnica še vedno doktrinama konstrukcija manjšega števila intelektualcev ter kot taka nima in ne more imeti pomembnejših in bolj neposrednih učinkov na sodobne -nacionalne in svetovne - politične tokove. Še več, za evropsko novo desnico (tudi to je ena od razlik med evropsko in ameriško t.i. novo desnico) je prav značilno, da si danes ne postavlja nekih neposrednih ali praktičnih ciljev v ekonomskih in političnih procesih, zato pa ima širše in bolj dolgoročne ambicije v pogledu duhovne in politične konstitucije jutrišnjega sveta kot neoliberalizem ali katerakoli druga stranka oziroma gibanje na Zahodu. Nova desnica se namreč predstavlja kot avantgardni intelektualni odred, katerega zgodovinsko poslanstvo je oblikovati in prek kulturno-ideološke sfere, postopoma in kapilarno, uveljaviti bistveno nov pogled na človeka in družbo, ki naj spremeni sliko sveta vladajočih elit v nastopajoči končni krizi zahodno-ameriške civilizacije in tako pripravi predpostavke za preobrazbo te egalitarne, množične, atomizirane in deka-dentne družbe v novo, organsko skupnost z aristokratskim vodstvom, ki bo ustrezala naravi evropskega človeka. Ta avantgardni intelektualni odred torej ponuja nekakšen program »ideološke vojne«, ki je nujen uvod v osvajanje oblasti, program totalne vojne zaradi totalnega prevrata družbene resničnosti, ki vključuje tudi zrušenje vladajočega liberalnega ekonomskega in političnega sistema. Zaradi te nenavadne pretenzije, pa tudi zaradi vztrajnosti in spretnosti, s katerima se ta pretenzija hoče uveljaviti, ter iz nekaterih znakov, da vendarle dosega določene učinke v sodobni duhovni in politični situaciji, je danes dovolj razlogov, da posvetimo evropski novi desnici primerno pozornost - pa naj se na prvi pogled zdi, da je ta pojav v resničnih družbenih procesih še tako marginalen oz. nepomemben.1' Organizacije nove desnice nastajajo v sedemdesetih letih v več zahodnoevropskih državah, najpomembnejše so tiste v Franciji, Nemčiji in Italiji. Povsod se vanje vključujejo izključno intelektualci in pišoči ljudje, ki so pred tem pripadali v glavnem skupinam skrajne desnice (v Italiji MSI, v Franciji OAS, Federaciji nacionalnih študentov, listu »Europe Action« itn.). Naziv »nova desnica« jim je prilepila kritika, ti pa so ga takoj sprejeli kot povsem ustreznega. Medsebojno povezane skupine razvijajo in si izmenjujejo različne oblike delovanja na številnih področjih u »Zares obstajala dve novi desnici. Trenutno to novi ekonomisti, učenci M. Friedmaniu, pomembnejti od novih teoretikov dedne inteligentnosti in vrnitve k hierarhiji an(cev>, M. Duverger, »Le Moode«. 27. 7. 1979. 11 V sami Franciji dejavno« novodesnttarjev ni bila v vetji meri opafana do poletja leta 1979. ko pride do prave eksplozije informacij in polemik o tem (okoli 500 tekstov v nekaj mesecih), kar io novodesnitarji s hvalclnoMjo sprejeli kot xa njih najboljlo propagando O teb razpravah gl. izbor v i. Brunn La nimvetir Droite. Le dots ter du »prodi*. Paris. 1979. družbenega življenja. To delovanje, ki se uresničuje s pomočjo časopisov, knjižnih zbirk iz lastnih ter drugih založniških hiš, kot tudi zborovanj širom po Evropi, se želi predstaviti kot kulturna ali »metapolitična« dejavnost - kar v bistvu ne pomeni odstopanja od strateškega političnega razmišljanja ali Politike (z velikim P), kakor izjavlja de Benoist, temveč pomeni, da akcija ni naravnana na vsakdanje pragmatsko-politične in politikantske cilje; vse novodesničarske organizacije v Evropi zato poudarjajo, da ne želijo biti politična gibanja in da so popolnoma neodvisne od obstoječih političnih strank (posebej od neofašističnih, populistič-nih. neoliberalnih). Francoska nova desnica je najbolj homogena, teoretsko najbolj ambiciozna in po vsem sodeč maksimalno sintetična v razmerju do vsebin, ki jih želi obseči evropska novodesničarska ideologija; in ker je danes gravitacijsko središče novodesničarske skupnosti, se bom v tem prispevku izključno posvetil temu segmentu. Njene teme in teze so razen tega skoraj docela enake tistim iz drugih skupin evropske nove desnice, z izjemo nekaterih manj pomembnih in nacionalno obarvanih razlik, kakršni sta na primer bolj odkrito povezovanje italijanske skupine s svojo mnogo težjo fašistično dediščino, ali pa močnejša navzočnost ekološke problematike v nemški (sicer veliko manj enotni) novi desnici. Popolnejši prikaz nemške nove desnice, ki se zbira okrog osebnosti Armina Mohlerja, H. Eichberga, H. D. Hensena, Helmuta Diwalda, Heinricha Meierja in drugih, ter okrog publikacij »Criticon«, »Junges Forum«, »Junge Kritik«, »Student« in »Neue Antropologie«, je moč najti v raziskovalni študiji Patricka Moreaua: »Les Nouvelles Droites frangaises et allemandes« (München, 1982) in v članku, navedenem v opombi 4. Za spoznavanje italijanske nove desnice, zbrane okoli Stenia Salinasa, M. Tarchia, G. del Nina in drugih, ter okoli publikacij »Diorama lettera-rio«, »Elementi«, »Dimensione ambiente«, »Uomo libero«, »Eowyn« itd., je zelo koristna študija M. Revellia iz raziskovalnega projekta »a destra radicale« (Milano 1984, p. 119-214).14 Pomemben je tudi zbornik del »Proviamola nouva« (Roma, 1980), ž gradivi z zbora italijanskih in tujih novodesničarjev.13 Ustanovitelji francoske nove desnice, Alain de Benoist in skupina njegovih somišljenikov, začno leta 1968 izdajati časopis »Nouvelle Ecole«, nekaj mesecev kasneje, januarja 1969, pa v Niči registrirajo združenje »Groupement de recherche et d'etudes pour la civilisation europeenne« 14 V Uli knjig navaja raziskava A. lellamoa nmcl iuirnsa F v ok. enega teoretskih utemeljiteljev «kulture desnice«. Uko pri faiutih. ko« tudi pri novodesmčarjih. posebej italijanskih Francoski novodenuiaijl so o njem izdali zbornik Juhus Erola. It tisionnairt foudioyt. Pari». 1978. V tem prikazu tal ne moremo posredovati osnovnih vsebin misli lega verjetno najizvirnejicga teoretika in knjiievnika italijanskega novega konznvattvizma. znanega tudi po prispevkih k ezoKrü» špekulaciji O njem gl na primer spise desničarjev: P Baillet J Evolm e tmffermazione assoJula. Padova. 1978; A. Rumu-•Idi: J. Evok, l uama t1 opera, Roma. 196«: Hommage predgovorom Ermtt Toptacha. 1 Naklada •Nourtttt EtoU' je danes okoli 12.000 uvodov, ki se prodajajo v glavnem zunaj knjigotrikc mrele V nadaljnjem tekstu bomo ta časopis navajali s kratico NE " Vse do leta 1981 so 'EUmena. nosili samo podnaslov »Za evropsko civilizacijo-, odtlej pa le nadnaslov »Revija Nove desnice« Naklada je okrog 25.000 iivodov. V nadaljnjem besedilu bomo zanjo uporabljati kratico E. " Pod vodstvom Y. BlotainJ. Y. Legaloua zastopa ta tribuna skupaj z GRECE skrajno protiegaluariscično ttaMie. v nasprotju z novo desnico pa propagira ideale protielatizma in popolno svobodnega trga. pri čemer v socializmu edino stratciko nevarnost. Pri neoiiberalcth so posebej opazne njihove publikacij« - zborniki: La ranaa du futur (1977), La politiquedu vivaru(1979), Upandlabou(1981), Ledtfid/mograpluqueUW). Le p/ril burocraam. Un nouieau prouemps. pour Ifducaaon (1982). Edtea er m/mara du socmlume (1982). Le locmlume coiurt le Tun munde (1983). v novembru leu 1983 pa je bfl Vili. kolokvij s temo: -Socializcm in (alizem - ista drufcna« betes) za nove elite pravzaprav mrtve ali neobstoječe; in 4. evropska kultura (nota bene: ne reče se »zahodna kultura«) se lahko ohrani in obnovi samo s posredovanjem uresničevanja kulturne hegemonije nove duhovne elite, ki bo vzpostavilo celovito protiegalitarno in organsko ideologijo, ki ustreza naravi indoevropskega človeka v pogojih sodobnih svetovnih razmerij in tehnologije. Na ta način, s povzemanjem kritike, ki jo je Gramsci naperil proti komunistom zaradi njihovega zmotnega prepričanja, da je država le eden od političnih aparatov nasilja, in Gramscijeve teze. da država »organizira konsenz«, tj. da ne upravlja le z mehanizmi političnega aparata, marveč tudi z vzvodi vsestranske in implicitne ideologije, ki vsebuje vrednote, ki jih je sprejela večina prebivalstva, bi hotela biti nova desnica prav začetek takšne duhovne elite, takšnega »kolektivnega intelektualca«, ki bi v prihodnji »kulturni vojni« in splošnem prevratu družbe popeljala k novi evropski civilizaciji. Pri tem nova desnica izrecno opušča nekatere teoretske naivnosti, predsodke in nostalgije »starih desnic«, hkrati pa noče biti obrekovana in kriva za grehe njihovih preteklih zablod in zločinov. Z močjo volje in aktivizmom, ki temeljita v »zgodovinski usodi* in mitskih izvorih tisočletne kulture, hoče v svoje cilje vpreči še najvišje dosežke sodobnih prirodnih in druibenih znanosti (s katerimi menda »kulturna levica danes ne ve kaj početi«) in se tako vključiti v sodobno ideološko razpravo s sklicevanjem na duhovne dosežke takšnih avtoritet (navajamo A. de Benoista) kot so: Jacques Monot in Georges Dumezil, Louis Rougier in Jules Monnerot, Max Weber in V. Pareto, Arnold Gehlen in Max Scheler, Ferdinand Tönnies in H. de Montherlant, Mircea Eliade in Bertrand Russell, Ernst Jünger in Ugo Sprito, Nietzsche in Heidegger, Carl Schmitt in Oswald Spengler, Giuseppe Prezzolini in Stephane Lupesco, D. H. Lawrence in Marinetti, Proudhon in Barres, Konrad Lorenz in H. J. Eysenck. Nova desnica ne ostaja pri nameri, da bi se le sklicevala na te in številne druge, v glavnem konservativne avtorje (vendar pa ne samo na te, kot se vidi iz uporabe Gramscija, Mao Zedonga, Habermasa in Horkheimerja, R. Debreya itd.), temveč jih tudi zares množično in dovolj spretno izrablja pri graditvi svoje ideologije.2" Ta program »gramseizma na desnici«21 kaže svoje velike ambicije, vendar pa mu velja priznati tudi zavidljive sposobnosti mišljenja in organiziranja. saj se odziva s stališči na široko pahljačo tem, ki jih analizirajo in ocenjujejo zborovanja in publikacije GRECE; prav tako je uspešna pri organizaciji sodelovanja ali vsaj zbujanja simpatij nekaterih znanih evropskih intelektualcev, ki novi desnici omogočajo željeno znanstveno legitimacijo »pametne desnice«. * Pravkar «no pcite spcktakulur.cniu rojstvu intelektualne desnice«, pite J F. Kahn v -Matiau«. dne 7. in S 7. . 1979. »Del desnice danes mem. da n mora zagotoviti pamet« A. de Bcnoist trdi, -da potencialna vloga intelektualcev v dntibeni strukturi ni bila nikoli uko velika kol danes*. La idta t rendua. Paria. 1979, p. 259. 11 Pod tem naslovom je potekal 1982 leta XVI nacionalni kolokvij GRECE. H» «o objavljeni v Pour iui 'gramicamf dr iroitr. Parit. 1982. Navedimo samo nekatere večje tematske celote oziroma eseje iz doslej natisnjenih 42 zvezkov »Nouvelle Ecole«: Lingvistika (2); Vrednote (4); Demografija in razvoj (5); Srednji vek (6); Genetika in biologija (7); Za seksualne svoboščine (8); V čast Bertrandu Russellu (12); Logični empiri-zem in Dunajski krog (13); Evgenika (14); Kelti in Indoevropejci (15,17, 19); Transformizem (18); Ekonomske doktrine (19); H. de Montherlant (20); Georges Dumezil in indoevropske študije (21—22); Psihiatrija danes, znanost proti Freudu (23); Grška religija in misticizem (24); Etologija (25-26); Združene države Amerike (27-28); V. Pareto (29,36); Biopoli-tika. Genetika (29); Richard Wagner (30, 31-32); Nominalizem (33); Georges Sorel, Werner Heisenberg, van den Bruck, G. Prezzolini (35); Heidegger, Nihilizem, Regis Debray (37); Darvinizem in družba, Sociobi-ologija (38); Množična kultura (39); Ernest Jünger (40); Thomas Mann (41); Arheologija, Stil fašizma (42). Nekatere tematske celote iz »Elements»: Proti vsem rasizmom (8-9); Vojska in narod (10); Francoske regije in Evropa (12); Za novo izobraževanje (13); Žensko vprašanje (14-15); Vprašanje religije (17-18); Totalitarna ekonomija (28-29); Nemčija (30); Kulturna vojna (31); Nova desnica odkritega obraza (32); Pravica do razlike: konec vseh totalitarizmov (33); Evropska civilizacija (34); Napoleonski model (35); Poganska osvoboditev (36); Pravice človeka: past (37); Lik delavca (E. Jünger) (40); Umreti za Gdansk? (41); Dva obraza socializma (42); Konec mladosti (43); Čemu država (44); Filozofija v šoli: Nietzsche ali Sokrat (45); Kultura-gadget (46); Intelektualna praznina (47); Tretji svet in stvar ljudstva (48-49); Denar (50); Evropski miti (51); Demokracija, način uporabe (52); Arabci (53). »Patronažni komite« časopisa »Nouvelle Ecole« je pritegnil približno 200 francoskih in tujih osebnosti, katerih imena so vedno objavljena na prvih straneh, med njimi pa so ali so nekaj časa bili: Robert Ardrey, Jean Cau, P. Debrary-Ritzen, Mircea Eliade, Hans J. Eysenck, Julien Freund, Arthur R. Jensen, Arthur Koestler, Konrad Lorenz, Thierry Maulnier, Jules Monnerot. Kdor pozna vlogo in pomen teh in drugih imen »patro-nažnega komiteja«, lahko takoj spozna, kolikšna je relativna moč idej, na katere se opira »Nouvelle Ecole« in GRECE. V obsežno založniško dejavnost GRECE se med drugim uvrščajo tudi knjige: O. Spengler: Odločna leta, E. Renan: Židovstvo in krščanstvo, J. Cau: Razprava o dekadenci, zbornika o Juliusu Evoli in Georegesu Dumezilu, Rasa in inteligentnost (zbornik), H. J. Eysenck: Neenakost ljudi, zapisi dosedanjih 18 nacionalnih kolokvijev (teme zadnjih petih: Proti vsem totalitarizmom, S/var ljudstva. Za gramseizem na desnici, Tretja pot. Konec nekega sveta)-, sem sodijo posebne zbirke knjig za zgodovino in narodne tradicije, ter nazadnje tudi dela vodilnih ljudi v GRECE: Guilla-ume Fayea, Pierrea Viala in drugih, posebej pa Alaina de Benoista. Splošno priznane enciklopedične sposobnosti slednjega se kažejo v knjigah in esejih z najrazličnejšimi temami, o katerih piše za vsako številko »Nouvelle Ecole«, »Elements«, »Etudes et recherches« in »Panorama«; med dvajsetimi knjigami, ki jih je ta Štiridesetletnik doslej objavil (Indo-evropejci), Logični pozitivizem. Morala in politika pri Nietzscheju, O Levy-Straussu, Kako je mogoče biti pogan? in druge), so še posebej pomembne zbirke del »Les idees ä endroit«22 in » Vu de droite« (gledano z desne).23 Slednja je »kritična antologija sodobnih idej«, v katero je vključena stotina tem in avtorjev s področja filozofije, zgodovine in metologije, etologije, psihologije in pedagogike, politike, religije in ideologije nasploh — vsa v lepem francoskem slogu predstavljena novodesni-čarska pojmovanja. Hoteno velik razpon tega poskusa »kulturne revolucije« z desne, ki se zdi nekaterim kritikom površna, zmedena in eklektična,24 vendarle opozarja na enoten zaris in določeno konsistentnost v namenu in vsebini -namreč kot prizadevanje, da se odkrijejo, rekonstruirajo, sistematično zberejo in idejno-znanstveno posodobijo vsi prastari motivi in načela konser\'ativne misli iz evropske zgodovine od Grčije do danes. V pedantni izvedbi takšnega totalizatorskega prizadevanja, kjer je nedvomno dovolj podjetne lahkotnosti, protislovij in praznin, je GRECE zagotovo prišla najdlje od vseh evropskih novih desnic - čeprav tudi sama zaostaja v nekaterih segmentih - na primer za nemško novo desnico (ekologija, pacifizem, estetska dimenzija itd.). In s kakšnimi idejami nastopa evropska nova desnica v tej svoji nameri, da bi z izbojevanjem »kulturne vojne« uresničila »novo sintezo« in rešila evropsko kulturo in evropsko bit nasploh? Smo pred težavno nalogo, kako predstaviti (čeprav v najkrajših črtah) Weltanschauung, ki si prizadeva biti epohalen in totalen, ki pa je razen tega tudi sestavljen iz zelo raznorodnih, časovno in vsebinsko oddaljenih in v dobršni meri v naših intelektualnih krogih še premalo znanih teoretskih prispevkov; zato bomo tukaj omenili le nekatere teme in teze, ki so, kot kaže, ključnega pomena v nastajajoči ideologiji nove desnice - posebej v različici, ki jo predstavlja GRECE. Protiegalitarizem in kult razlik »Kaj je danes največja nevarnost? To je postopno izginevanje raznolikosti sveta. Niveliranje oseb, reduciranje vseh kultur na eno svetovno civilizacijo . . .« (IE 72). Proti temu nastopa nova desnica s stališči, »da so različnosti temeljno svetovno dejstvo; da različnosti nujno vodijo v resnične relativne neenakosti,25 da mora družba upoštevati te neenakosti in sprejeti dejstvo, da so vrednosti oseb neenake; da se te vrednosti merijo z 11 Para. cd Halber. 1979; v nadaljnjem tekmi knjigo navajamo s kratico IE. a Para. cd Copernic. 1979; v nadaljnjem besedilu ima knjiga oznako VD 24 O tem gl- J- Brunn, nav. d. 15 To vztrajno ponavljano trditev. ki sicer dotlej nt bila nikjer globlje eksplidrana v weh dilemah, b jih vsebuje. skufci kritika na različne načine zavrniti, gl. nekatere v J. Brunn, nav. d. odgovornostjo, ki jo vsakdo prevzema nase glede na svoje konkretne sposobnosti; da tem odgovornostim pritičejo sorazmerne pravice, ter da iz tega izhaja hierarhija, zasnovana na načelu unicuique suum« (IE 59). Pri tem se seveda priznava, da niso vse obstoječe neenakosti v družbi pravične, ter da »mora biti enakost možnosti zahteva vsake socialne politike«; to so stališča, ki ne doživijo nadaljnje razlage, verjetno zato, ker bi kritično raziskovanje njihovih predmetov pripeljalo v krizo celotno novodesničar-sko koncepcijo o naravnih temeljih neenakosti. Razen tega novodesničarji navajajo kot izredno pomembno stvar, da razlike in neenakosti med ljudmi ne vodijo nujno v razmerja superiornosti in dominacije med njimi26 ter spet ne pojasnijo, kako je možna hierarhija znotraj skupine brez dominacije in kaj naj preprečuje, da bi se različne skupine med seboj ne napadale in izkoriščale, posebej če obstaja v ljudeh, v kar novodesničarji verjamejo, prirojeni nagon agresivnosti. Novodesničarji prav tako trdijo, da je moč danes razlike in ustrezne neenakosti med ljudmi dokazovati na racionalen, povsem zanesljiv znanstveni način. To slednje pomeni, da nova desnica opušča (ali vsaj želi, da bi se tako zdelo) kot napačne in naivne uveljavljene kriterije »stare desnice« za prepoznavanje razlik in neenakosti med posamezniki in družbenimi skupinami: kriteriji vere. stanu, ras ali narodov. To, da so posamezniki in skupine vedno naravno in kulturno-zgodovinsko različni in neenaki organizmi, želijo sedaj dokazati bodisi s sklicevanjem na teorije fdozofskih antropologov, kot je npr. Arnold Gehlen (človek kot naravno in kulturno bitje, odprto v svet, nespecializirano ali vsestransko, nedovršeno in nastajajoče), ali pa tudi s sklicevanjem na biologijo in družbene znanosti pod njenim vplivom. Tako se novodesničarji sklicujejo na etološke teorije Karla Lorenza in EiblEibesfelda o prirojenih in pozitivnih nagonih (skupnih živalim in ljudem), agresivnosti do »različnih«, hierarhi|i znotraj skupine, teritorialnosti, in celo v bioloških osnovah moralnosti, 7; dalje na dela Roberta Ardreya, ki v »Naravnem zakonu* dokazuje, daje treba »neenakost razumeti kot prvi zakon socialne strukture« in da je »agresivnost poglavitno zagotovilo preživetja«, kar naj bi bil zadosten dokaz, v kakšni zablodi sta bila Rousseau in Marx; na sociobiologijo Edwarda Wilsona in drugih znanstvenikov, v kateri se prejšnje biologistične teze o družbi sintetizirajo na novih temeljih genetike (optimalizacija genetskih nasledkov, njihovo dedovanje itd.).2fi Z očitnimi simpatijami sprejemajo rezultate in razlage ** »Ne trdimo, da ]c evropska kultura supenorna glede na druge kulture Menimo, da nobene kulture oi mogote označiti le samo po tebi za superior!». to pa preprosto zalo. ker ni dovcike paradigme. Id bi omogočala medsebojno razvrtčanjc kultur in narodov. Ne trdimo, da so principi, ki jfe mi branimo, najboljli. Pravimo, da jih branimo zato. ker «o nali. nata dcdiKina. m ker uno se zavestno odloČili, da bomo to dedilüno sprejeli«, A. de Benoot. v La tiouume vote. Para. 1983. p. 54. n V VD te kaie strinjanje z vietm ttalitfi iz kritike morale in načina favljenja sodobnikov, ki jo razvija K. Lorenz« knjigi •Osem smrtnih %>rhov avtiizart/e*. med katerimi je eden temeljnih, da so «interesi vrsie tal nasprotni zahtevam humanosti., v E 39/1981 najdemo tudi misel, da «dela K Lorenza o človeikcm ohnaianju in agresivnosti podpirajo teorijo Carla Schmitts o potrebi «opozarjanja na sovrafatika.« O vsem tem gl. NE 25-2*1974. NE 38/1982 m VD 146 in dalje; gl. tudi Y. Christen: L'heure de Imsonobiotogk. Paris, 1979, in Le dossier Darwin, Pans, 1982. Kritiko soaobiologije. ki jo je razvila levica, vsebuje zbornik Misere de U psiholoških raziskav H. J. Eysencka, po katerih »ni načina, ki bi napravil ljudi enake: takšen cilj je absurden, ker je vsa biologija zasnovana na razlikah«; isto velja tudi za raziskovanja A. Jensena, Ch. Jencksa in drugih o razlikah v IQ med rasnimi in drugimi skupinami.29 »Pravimo«, rezimira A. de Benoist, »da vsak človek prinese na svet del svoje usode, vpisane v genih, in da pomenijo transformacije, ki jih povzročita družba in okolica, v primerjavi s tistim, kar že nosi v sebi, relativno majhen delež. Zaradi tega so ljudje različni, to pa pomeni, ne igrajmo se z besedami, tudi neenaki.«50 V vsej tej razpravi manjkajo poskusi, da bi izdelali tipologijo naravnih in družbenih razlik in neenakosti, kar je odločilno pri opredeljevanju »za« ali »proti« vsaki trditvi egalitaristov in neegalitaristov! Na obtožbo kritike, da zastopajo grob in nevaren biologizem, novodesničarji odgovarjajo, da je takšno tolmačenje njihovih stališč ignorantsko in zlonamerno, saj njihov »diferencializem«, ki je zasnovan na antropologiji Gehlenovega tipa in na epistemologiji totalitete in ne-redukcionizma, izključuje ne le biologizem, temveč tudi ekonomizem in celo enostranski kulturalizem. Zakaj »tudi sama kultura ima biološko podlago. Ta biološka podlaga pa je ena. medtem ko so možnosti in modalitete kulturnega izražanja neskončno spremenljive.« (VD 173). Tako pravzaprav iz kombinacije teorije kulture in sociobiologije izvajajo sklepe o obstoju nekaterih prvotnih nagnjenj in njim ustreznih pravicah posameznikov in skupin - od ras do kulturnih manjšin in marginalcev - da bi se razvijali avtonomno po podedovanih naravnih in zgodovinsko-kulturnih načelih svojih specifičnosti in neenakosti. Nova desnica se torej predstavlja kot misel, ki se ponosno bori za »pravico do razlike« in za tolerantnost do vseh, ki želijo ohraniti svoje pridobljene posebnosti: posebnosti subjektov, spolov, kulturnih skupin, etničnih skupin in ras, vse do različnih tipov kultur in civilizacij. Nova desnica izraža simpatije do regionalnih gibanj za avtonomijo,31 do marginalnih seksualnih skupin; po isti logiki pa obsoja vsakršen kolonializemvsako ksenofobijo, pa tudi neavtoritativen in neselektiven sistem šolstva, ki ne pripomore niti k nastajanju elit, niti k množičnemu usposabljanju rednih strokovnih kadrov;33 nasprotuje pa tudi velikim ekonomskim migracijam delavcev, ki ogrožajo kulturno identiteto tako priseljenega izkoriščanja ljudstva kot tudi domačega prebivalstva. »Razlike so bogastvo sveta, ki ga egalitarizem naravnost ubija. Zaradi tega je pomembno ne le spoštovati drugega, temveč tudi spodbujati najbolj legitimno od vseh želja: da potrdimo osebnost, ki ni drugim podobna, da ohranjamo dediščino, da se ravnamo v skladu s tem, kakršni todobioloflt. Parit. 1985. V noji zadnji knjigi flio/ogie tU fkltolopt. Para. 1985. Y. Christen dokazuje motoou •biopolilike«, tj raziskovanja »nraiegife utinkovaitja genov v pohutaem utvuianju -8 Ol. NE 29/1976 in NE 24/1973. * .L Aurore., 6. 7. 1979 " Gl. opr. E 12/1975 o zvezah nove desnice z bretonskimi, alzalkimi m drugimi regionalnimi, v glavnem desničarskimi gibanji, gl. v. Y. PUssenud Im NourtUe droue faU ton chrmtn. Esprit 7/1983. u Gl npr. E 48-49/1983. ' a Gl. npr. E 13/7« m E 53/1985. pač smo« (IE 72). »Malokatera absurdna deklaracija je povzročila toliko škode kot Jeffersonova misel: vsi ljudje se rodijo enaki« (VD 164). Iz tega bi sledil sklep: ne vsiljevati svojega drugemu, kar pomeni, naj ostane vsak na svojem in naj se različni in neenaki ne pomešajo. To seveda asocira na pojem in prakso, znano kot apartheid. Novi desnici pa naj bi to seveda omogočilo dokazati nujnost obstoja in ohranjanja samobitnosti ogrožene evropske kulture in možnih elit oziroma hierarhij v njej. Pri tem ostaneta nerazčiščeni, poleg že omenjenih, tudi dve vprašanji, ki bi jih imela kritika prav gotovo za ključni: prvo, kako gledati na razlike in neenakosti, ki so posledica dolgotrajnih diskriminacij in zatiranja celih (in praviloma večinskih) družbenih skupin; in drugo, kako ravnati v primerih, ko diskrimini-rani in zatirani, oškodovani že v svojih izhodiščnih položajih (glede enakih možnostih!) preprosto ne cenijo in ne telijo braniti nekaterih svojih »pravic do različnosti*, ampak nasprotno, vidijo svojo pravico in človeško dostojanstvo v takšni izenačitvi izhodiščnih položajev, ki bi omajala same temelje obstoječih drutbenih sistemov? Če bi novodesničarji priznali, da obstajajo takšne množične in dolgotrajne diskriminacije in zatiranja, bi se podrla celota ali pa vsaj dobršen del njihove koncepcije o družbenih razlikah in neenakostih, ki jo novodesničarji še vnaprej izpopolnjujejo; treba bi bilo namreč prav vse obstoječe razlike in neenakosti postaviti pod vprašaj - ali pa cinično ugotoviti, da so obstoječe razlike in neenakosti upravičene že zato, ker bo sicer njihovo (etično) presojanje lahko pripeljalo v nevarnost družbene institucije in doseženo stopnjo kulture in civilizacije. Verjetno so novodesničarji bliže temu drugemu sklepu. Razumljivo je, da niso pripravljeni javno izpovedati takšne velike »resnice« in jo braniti - ker bi bila legitimnost aristokratske ideologije, ki jo zastopajo, s tem močno omajana. Nominalizem in etika aktivizma Da bi na filozofski ravni okrepila idejo o naravnanosti in vrednosti razlik in neenakosti med ljudmi, sprejema nova desnica nominalistično stališče. »Vsaka protiegalitaristična koncepcija sveta je v bistvu nominali-stična,« izjavlja A. de Benoist (IE 31).34 To pomeni, daje vsaka eksistenca partikularna. da ni »človeka« ali »človeštva nasploh«, da so univerzalni pojmi čiste konvecije. V nasprotju z intelektualistično metafiziko univerzalizma - kakršna sta krščanstvo in marksizem - prepoznava nova desnica svoje izvore v Ochamu in Baconu, prek de Maistra in Popperja do eksistencializma Heideggerja, Jüngerja in C. Rosseta.35 Takšno razumevanje nominalizma pa vključuje tudi ideje ßozofskega pesimizma, krot- " V NE 33/1979 pile run A. de Bcnouta nekakien manifest o noounalizmu le A Möhler, kritiko lega •oorainalističncga obrala« nove desnice kot bistveno poriuratičnega in protikrUanikega pa daje D. Calogne. predstavnik tradicionalistične desnice, v knjigi La NourtBt drottr n la juMrnina Pasns 1982. " O Clementu Rossctu. v. NE 40/1983. nega gibanja zgodovine, kulturnega relativizma in »herojskega subjekti-vizma«. Svet je kaos, v njem le volja in akcija vzpostavljata nekakšen red. Zgodovina sama po sebi nima smisla, nima usmeritve, napredovanja, smotra niti cilja; smisel in smer črpa le iz odprtosti in ustvarjalnosti subjekta v »večnem vračanju istega«. Pri tem »ideje niso resnične, če niso utelešene, to pa pomeni doživete«. »Naš protiintelektualizem izhaja iz prepričanja, da je življenje vedno več vredno kot ideja o tem življenju; da je duša odločilnejša od duha, značaj od inteligentnosti, čutnost od inte-lekta, slika od koncepta, mit od doktrine« (IE 34). Ta izpoved načel zares veliko pove o »kulturi desnice« nasploh in posebej o evropski novi desnici, o njenem bistveno organicističnem, nominalističnem in romantičnem duhu! Po drugi strani, pravijo novodesničarji, človek ni atomiziran individuum. kakršnega si predstavljajo liberalci; je neločljiv od nekega kulturnega okolja, je dedič norm neke domovine, ki je organska celota, te norme pa določajo njegovo usodo. Kulturni okvir seveda ni univerzalen, saj občečloveške kulture sploh ni. »Vsak narod, vsaka kultura ima svoje lastne norme in izoblikuje neko samozadostno strukturo« - to je dejstvo, piše de Benoist, ki je zadosten razlog za resnično toleranco, torej za odklanjanje vsakršnega vsiljevanja, redukcionizma ali totalitarizma. Toda, ko postane kulturna norma nevprašljiva, ko postane s človekom ustvarjeno že kar naravno, tedaj pride do upora subjektivnega heroizma močnih osebnosti, ki hočejo vzpostaviti nove norme, prevrednotiti obstoječe vrednosti, preseči sebe kot »gospodarje form« (Jünger), začeti nov ciklus kulture s svojo voljo in svojo akcijo. Za takšnega ustvarjalca je »dobro« vse tisto, kar mu omogoča, da se gradi po normah, ki jih sam postavlja; zanj sta volja in dolžnost nad zadovoljstvom; ne pričakuje sreče v spokojnosti; njegove vrline so boj, zvestoba, čast in dostojanstvo na poti, ki si jo je izbral; njegov aristokratizem se kaže v moči, da deluje celo proti lastnim interesom; njegova tragika je v spoznanju in sprejemanju minljivosti in usode tega, kar je bil in tega, kar je sam ustvaril. Nietzschejevo razumevanje zgodovine, eksistence kot igre in herojske etike so zlahka razpoznavni vzori teh stališč. Kot zgled navajajo Nietzschejeva misel: »Ali je važna sreča? Ali naj mislim na srečo? Jaz mislim samo na svoje delo.« Svojo etiko je skušal A. de Benoist sistematično predstaviti v tekstu »Petindvajset načel morale« (IE 49 in d.), pozneje pa je sprejel Heidegger-jevo razlago Nietzscheja in njegovo eksistencialno antimetafiziko. Danes se raje prišteva med heidegerjance kot pa ničejance. Red, država in organska družba Za razliko od čiste narave je človeško in družbeno življenje samo delno, tj. okvirno, biološko-genetično determinirano; v njem zato ni prestabilirane (vnaprej določene) ureditve, kakor predpostavljajo univer-zalisti in egalitaristi; obstaja pa tudi naravna naklonjenost posebnemu načinu strukturiranja, ki izhaja prav iz odprtosti človeškega bitja in iz medsebojne odvisnosti ljudi. Človeške kolektivitete terjajo red, formo in smisel, ki bodo celoti zagotovili inteligibilnost in učinkovitost. Ta red se kate, poleg drugih institucij, tudi v zakonu, ki je inkarniran v Politiki in v Državi. Družbeni red seveda ni neizogibnost, objektivnost naravnega organizma, zgolj nagon, temveč človeška tvorba, v svoji najvišji obliki poslanstvo in stvaritev Politike, pravzaprav stvaritev za to določene družbene elite. Red je doseženo »ravnotežje med različnimi močmi; vloga države pa ni v odpravljanju različnosti moči, temveč v tem, da ohranja njihovo ravnotežje in sintezo z močjo in transcendenco svojega načela avtoritete. V taki družbi sleherni del uživa resnično avtonomijo, interes vsakega dela pa je jasno podrejen interesu celote« (IE 109). Tako se urejena družba pojavlja kot organska družba, kot skupnost — harmonična in hierarhizirana enotnost različnih in neenakih posameznikov in skupin, ki nasprotuje: na eni strani pojmu atomizirane individualistične družbe (ki žrtvuje celoto) in, na drugi strani, pojmu kolektivistične družbe (ki žrtvuje dele, celo osebnost). V organski družbi različni interesi ne preraščajo v nepomirljive spopade - razredne, spolne, generacijske in druge, saj jih sintetizirajo najvišji skupnostni cilji v institucijah, kakršne so proizvodne enote, zakonska zveza, družina itd. - na vrhu piramide pa Država s svojo politično-kulturno elito. Razredni, spolni, generacijski in drugi nepomir-ljivi spopadi so zaznavni le v skupnostih, ki so zaradi mehanicističnega in egalitarističnega duha destabilizirane, na primer v institucijah sodobne buržoazne-liberalne in birokratsko-socialistične družbe. S takšnimi stališči evropska nova desnica nadaljuje prastaro konservativno idejo o nujnem primatu politike kot suverene funkcije v urejeni, pravični družbi; pri tem se izrecno sklicuje na koncepcijo aristokratske demokracije Grkov, Rimljanov in Germanov, na srednjeveške stanovske, korporativne in komunalne ureditve ter na teorije sodobnih kritikov množične demokracije (ki da se nujno izteče v totalitarizem), kot so na primer Carl Schmitt,34 C. Polin in J. Freund.37 Temu logično sledi tudi cela vrsta konservativno-romantičnih »idej brez besed«:38 kritika prosvetljenskega racionalizma in utopije, ideje filozofije življenja; očaranost z barbarstvom, mističnost ljudske duše, iskanje izvorov kulture, »plodnost temi v nasprotju z lažno jasnostjo, ki sterilizira, prednost prastarih časov pred hladnostjo sedanjosti« (IE 203), Wagner kot zadnja glasba, domovina visoko nad mehanič- *OC Schrnmu «I. E 39/1981 " Ko nasprotujejo krUamko-burtoazru interpretaciji demokracije in se zgledujejo po dcfmtaji van de Bruck* ■demokracija je sodelovanje ljudstva v ivoji usodi«. novodcsniCarji pravijo, da Indocvropska »organska demokracija- ne izključuje, temveč predpostavka aristokracijo; to m preprosto vladavina vetrne, temveč sodelovanje aktivnih državljanov v oblasti neposredno, če gre za majhne skupnosti, ali s posredovanjem njihovih elit. kjer «ljudstvo vlada, upravljajo pa ctite», gl E 52/1985 m A de Bern»!. Dmocrtue leprobUme. Pans. 1983: gl. tudi L Rougier: Im myslufue dtmocrtuiqut. Pans 1983. H »Ideje brer besed* so po Furiu lesa: La culture di Astra: Mtlano. 1979, pomembna znaülno« desničarskega iracionalnega diskurza Izraz je prevzet iz pomembnega manifesta modernega konservativem« O. Spengko« OMoina leta. Nemtija in »«somi tfodovvuki razvoj, kjer stoji: »Edina stvar, ki obljublja trdno prihodnost tudi tistemu delu oCetov, ki p nosim v sebi; ideje brez besed». nim internacionalizmom . . . Nasproti tej organsko skupnostni resnici I stoje individualistične in kolektivistične degeneracije družbe in države, kot posledica premočni univerzalističncga in mehaničnega uma. danes izraženega predvsem v ekonomicizmu, kar je značilnost tako ameriškega kot sovjetskega modela življenja. Če na to gledamo z vidika treh temeljnih družbenih funkcij, ki so značilne za indocvropsko kulturo, A. de Benoist meni. da »je bilo pogrezanje političnega v ekonomsko in socialno sfero logična posledica nadomeščanja moči, ki jo ima avtoriteta aristokratov in L bojevnikov, z močjo uradnikov in trgovcev« (IE 112). Tako družbena ureditev zgublja svoje umske substance, kar je glavni vzrok za nazadovanje indoevropske kulture. ■ (Str nadaljuje) , NIKOLA VISKOV1Č Evropska nova desnica (2) Izpričani antitotalitarizem »V idejnem boju, katerega prizorišče je danes ves svet, se spopadata dve različni miselnosti in reprodukciji sveta: diferencialistični in univerza-listični način, protiegalitarni in egalitarni način, način ki stremi k organski družbi, zasnovani in vedno usmerjeni k razlikam, in drugi, ki stremi k družbi, v kateri bi vse bolj prevladovala homogenost« (IE 73). Da bi nova desnica omogočila kar najlažji kapilarni prodor njene ideologije v zavest ljudi, nenehno vpeljuje semantične spremembe v ključnih teoretskih izrazih; sedaj reinterpretira tudi izraz »totalitarizem« v skladu s svojim temeljnim protiegalitarističnim stališčem. Pojem totalitarizem kot izključno deviacijo politične oblasti opušča in pod totalitarizmom zdaj razume precej širši učinek egalitarističnega duha; namreč, da z uniformiranjem in izenačevanjem različnih in neenakih delov neke strukturirane celote zvede posebno in organsko na univerzalno in mehanično enotnost. Totalitarizem je potemtakem vsaka vrsta redukcionizma, vsako opuščanje specifičnosti posameznikov in skupin, vsako zvajanje ene stopnje resničnosti na drugo.39 Na XIV. nacionalnem kolokviju GRECE leta 1980 je bilo govor o štirih glavnih zvrsteh totalitarizma, ki so enako nevarni tako evropskim kot tudi drugim narodom sveta: to so religijski, politični, ekonomski in rasistični totalitarizmi (E 33/1980). Pravi evropski mentali-teti. so trdili, je tuja kakršnakoli oblika totalitarizma ali egalitarnih ideologij. »Rojevanje totalitarizma na Zahodu se ujema z nastopom krščanstva«, kar je izraženo v besedah fanatičnega monoteizma: »Kdor ni z menoj, je proti meni« (Luka 11-23). Politično-vojaški totalitarizem je, na primer, lastnost fašizma in nacizma, toda nova desnica zavzema do te vrste totalitarizma samo stališče objektivnega distanciranja, ne pokaže pa tistega svojega prezira, s katerim obravnava druge zvrsti totalitarizma; to je povsem razumljivo od trenutka, ko začenja zagovarjati idejo prioritete Politike. Najsubtilnejši in danes najbolj nevaren je ekonomski totalitarizem, značilen za tisto, čemur danes pravimo »zahodna civilizacija«; to je v bistvu univerzalizacija sistema s prevlado »homo oeconomicusa« in ima skrajne domete v ameriškem načinu življenja, »proti kateremu se GRECE mobilizira z največjo vztrajnostjo in ostrostjo«. Sovjetski sistem je prav tako ekonomski totalitarizem, vendar je zaradi svoje neodpravljive neučinkovitosti in mednacionalne neenotnosti trenutno manj nevaren za svobode in identitete ljudstva kot pa njegov ameriški tekmec. Ekonomski * Zveza francoske nove desnice z Anbuncm Kocsllcrjem jt, kot ka2e. vzpostavljena prav zaradi angaiirania lega pisca proti tcdukcKMiiznui. gl. VD 447 in d in T- 45/1983 totalitarizem vsiljuje kot »temeljni cilj družbe uresničenje indiyidualne sreče, privilegirano ali celo edino sredstvo za to pa je doseganje blaginje z ekonomskim obiljem. Ta postulat ontološke in antropološke narave pravzaprav ustreza materialistični transpoziciji krščanske dogme o individualnem odrešenju« (E 33/1980). In končno, tuje tudi rasistični totalitarizem. Izpričani antirasizem Kolikor bolj se nova desnica vključuje v širši javnosti dostopne idejne razprave, bolj je opazna njena skrb, da bi zavrnila obtožbe, ki jo prikazujejo kot rasizem dobro znane vrste. Te obtožbe so odmev na številna stališča nove desnice, v Franciji pa jih, kot kaže, najbolj podžiga trditev, da je tidovsko-krščanski monoteizem glavni izvor egalitarizma in prvi krivec za usihanje evropske kulture. Zaradi tega in da bi vsaj delno pomirili močni židovski intelektualni lobby v Franciji,40 poskušajo v zadnjem času to trditev dopolniti tako, da omenjeno krivdo valijo le na kristjane, ki da so »monoteizmu odvzeli njegove nacionalne židovske specifičnosti in mu vtisnili pečat univerzalnosti, narodom pa odvzemali pravico, da bi privzga-jali lastne duhovne prvine, začenši pri samem židovskem ljudstvu, ki je bilo vedno najbolj neposredno izpostavljeno krščanskim preganjanjem«. Novodesničarji nadalje obtožujejo zgodnji evropski kolonializem in sedanji ameriški (zahodni) kulturni, ekonomski in politični neokolonializem, prav tako pa tudi sovjetski hegemonizem, češ da so glavni povzročitelji ne le dekulturalizacije vseh narodov, marveč tudi modernih ksenofobij in rasizmov povsod po svetu. Nova desnica o sebi zatrjuje, da priznava obstoj ras kot »skupin, ki se razlikujejo po relativni frekvenci nekaterih dednih obeležij«,41 da pa sama ni rasistična, ker ne zavrača in ne podcenjuje drugih zaradi njihove pripadnosti različnim rasam, niti jih ne rangira na višje in nižje. »Nikakršne skupne reference ni, ki bi dovoljevala oceno ali hierarhizacijo zgodovinsko-kulturnih stvaritev različnih narodov. Vsi rasizmi so torej - zavestno ali nezavestno - nevarne enostranskosti« (E 33/ 1980). Ko nova desnica sprejema Jensenove sklepe in zaključke drugih strokovnjakov o razlikah 10 (inteligenčnega kvocienta) med belci in črnci in drugimi rasami, prikaže to kot preprosto ugotavljanje do neke mere različnih lastnosti mentalnih struktur - za evropsko mentaliteto npr. specifične »prometejske« ali »faustovske« lastnosti, za črnsko pa specifičnost emotivno-izraznega značaja - nikakor pa ne ugotavljanje razmerja superiornosti/inferiornosti teh mentalitet. Novodesničarji prehajajo v protinapad: trdijo, da so mnogi tako imenovani protirasisti pravzaprav pravi rasisti, saj želijo izenačiti etnične skupine, ki so različne in na ta način 40 Med najbolj zagretimi kritiki)« H. B. Ltvy.gl njegovo Liideologic francatse. Pari». 1981 m Y Brenn, o«, p. 311 in d razpravo na okrogli mizi •Fran« toira-. kjer k Levy ni hotel rokovali z de Benoutom. gl tudi S Tngano: Za Zida gre, •Le Monde«. 1. 9. 1979: v E 41782 zanimiva polemika z delom L Poliakova: La caiaaM dubolu/ue. Para. 1981. o protifidovskih programih. 41 Citat iz Le recisme devatu la science. Uncsco. Para. I960. ogrožajo identiteto narodov in njihovo eksistenco. Takšna ni le praksa sleherne kolonialne politike, temveč tudi katoliških misionarjev, kadar uničujejo ustanove domorodcev, ali pa praksa sodobnih buržujev, ki privabljajo v Evropo milijone tujih delavcev, jih sprva obravnavajo kot sužnje, nato pa predlagajo, naj se integrirajo v evropske družbe. To početje danes preti z dekulturalizacijo tako priseljencev kot Evropejcev. V prid temu navajajo Raymonda Ruyera: »Če po pravici obsojamo etnocid primitivcev, ki so ga zagrešili Evropejci, tudi Evropejcem ne moremo prepovedovati, da ohranjajo svoje etnije«, se pravi, da se uprejo asimilacijskemu pritisku drugih kultur, pa ne le »barvnopoltih ras«, marveč danes predvsem ekonomistično-totalitarne ameriške civilizacije. Kajti za to, »da bi lahko IBM, Coca Cola in NBC Network uniformizirale tipe in navade ter prodajale svoje proizvode po vsem svetu, ne zadošča le pozahodnjače-nje bivših kolonialnih narodov: treba je preobraziti tudi Evropo (ki je možno žarišče geokulturnega odpora) v heterogeno, večrasno družbo po univerzalnem modelu ,north american society'« (E 48-49/1984). Ob tem pogosto poudarjajo, da je ameriški neokolonializem izrinil iz Tretjega sveta stari evropski kolonializem, kar izraža tudi odtenek političnokul-turne nostalgije po »slavnih dnevih« (spominjamo se takih reminiscenc in obujanja skomin v Nemčiji glede kolonialnih sil med dvema vojnama in demagoških izrazov solidarnosti do »zasužnjenih ljudstev«); v bistvu je sporočilo naslednje: ne mešajmo ras in narodov, naj se velesile umaknejo iz Tretjega sveta, naj se vsakdo razvija na svojem, da ne bi vzajemno kvarili svojih kultur! Potem, ko je svojo pozicijo predstavila kot radikalno protirasistično oziroma protitotalitaristično v etničnih razmerjih, se zdi novi desnici povsem normalno, da se v »Nouvelle Ecole« in »Element« poteguje za rehabilitacijo rasistov A. de Gobineaua (E 45/1983), G. V. de Lapougea (NE 38/1982) in L. Woltmanna (NE 38/1982),42 da s simpatijami predstavlja programe evgenike (NE 14/1971), da slavi vrline indo-evropskih narodov, da ima aktivno podružnico v Južni Afriki in tako naprej. Kako potem oporekati, da v vsej tej argumentaciji o rasističnem totalitarizmu, ob vsem, kar je v njej racionalnega - ko je govor o zaščiti kultur zatiranih in manjšinjskih skupin - vendarle ne gre za ločevanje narodov in za poglabljanje razlike med njimi, nato pa, čeprav tega ni mogoče jemati kot nujnost, tudi za sprejemanje takšnih ali drugačnih odnosov dominacije. Etologija namreč poudarja, da so sovražniki različni; poglabljati razlike pomeni poglabljati tudi temelje agresije in dominacije. Ob tem je odveč govoriti o tem, kako bi se s takšnim ločevanjem povečale razlike med narodi v obvladovanju tehnologije, kar pomeni tudi razlike v družbeni moči. In: ali ne pride na dan neka globoko pristranska ideologija, v tem primeru z jasnimi razrednimi obeležji, če se na podoben in že dolgo znan način enostavno ignorira resničnost z argumentacijo: »Protira-sistični zakonodaji bi bilo v prid, če bi se razširila tudi na ostale oblike 43 Ol. v E 42/1982 informativni članek »Sova dnruca odgovorna svoßim dlfamatorpm*, kjer je med drugim zanikano, da je bil H F. K Gunther »nacistični rasolog-. odklanjanja Drugega. Lahko bi na primer sankcionirala tudi doktrine, ki odklanjajo Drugega v imenu ,razreda'. Podžiganje razrednega sovraštva nima nič manj pogubnih posledic kot spodbujanje rasnega sovraštva.« (IE 157). Indoevropska kultura in protikrščanstvo Medtem ko so bile stare, tradicionalne in fašisitčne desnice pomembno zaznamovane z nacionalizmom, nova desnica v glavnem ocenjuje (z nekaterimi oscilacijami med državami in osebami), da so ožji nacionalizmi v Evropi presežena ideologija in z velikim žarom izpoveduje (sklicajoč se na zgodovinske in aktualne razloge) ideologijo enotne evropske kulture in njenega poslanstva v svetu. Tudi ta ideologija »nadnaciona-lizma« evropskega nacionalizma se sklicuje na znanost, pa tudi na mitsko zavest. Vse publikacije GRECE so polne zgodovinskih, etnografskih, lingvističnih in drugih prispevkov o indoevropskem poreklu sedanjih evropskih, posebej severnjaških narodov - pri čemer se, če je le mogoče, izogibajo izrazov »rasa« in »arijci«. V pogledu podmene oz. teorije o indoevropskem pranarodu pritegujejo pozornost novodesničarjev odkritja o njegovem jeziku, o selitvah, o središčih razvoja na evropskih tleh, o njegovi rodovno-plemenski in aristokratski ureditvi, o kulturah starih Grkov, Rimljanov, Keltov in Germanov, o strukturi evropske mitologije in ljudske kulture;43 nadalje tudi teza D. Warda, da je za Indoevropejce tipična »kultura sramu« (in časti) - v nasprotju s »kulturo krivde« (in greha), »ki je značilna za velike univerzalistične metafizične sisteme«.44 Vendar pa največji teoretski pomen pripisujejo delom Georgesa Dume-zila, člana Francoske akademije. Ta učenjak namreč že vrsto let dokazuje, kot nam to pojasnjuje de Benoist, »da je obstajala že pred prvimi disperzijami Indoevropejce v neka skupna indoevropska ideologija z enotnim pogledom na svet; kaže se zlasti v posebnem pojmovanju religijskih dejstev, družbe, suverenosti, odnosa med ljudmi in bogovi, v skupni teologiji, liturgiji. poeziji in epski književnosti« (VD 35). Jedro te izvirne in samo za indoevropska ljudstva značilne »ideologije« se kaže po Dumc-zilu v trojni funkcionalni razdelitvi družbe na vladarje-suverene, vojake in proizvajalce - torej v koncepciji organizacije družbe, ki je razvidna v indijskem kastnem sistemu, v iranskih in keltskih tekstih oziroma mitih; razvidna je tudi pri Platonu, pri teoretikih monarhije iz X. stoletja v obliki stanov oratores, bellatores in laboratores; tudi zgodovinar G. Duby se nanjo sklicuje v delu »Les trois ordres ou l'imaginaire du feodalisme« itd. V nasprotju s stališčem samega Dumezila. da mu »ostaja vsakršna aktuli-zacija Indoevropejcev povsem tuja«, pa novodesničarji menijo, da teorija " Gl ni pnmcr dela novodcsničatjev Y Brckilicna: U mylholöfit critique. J. Malme in P. Vial: Us solstices Historie el actushif. Paris 1974. iboroik Us traditions 11 Europe. A. de Benoisu: F/ter Noti. Para 1982. M Ol. VI) 36; to razlikovanje uvaja Margaret Mead o treh funkcijah lahko pomaga razumeti sodobno evropsko situacijo, na primer, pojasniti zvrsti družbenih sistemov z vidika premoči posamezne od teh treh funkcij v njih - kot je to npr. optimalni sistem s primatom Politike (suverena) v organski drutbi, ali degradirani sistemi s primatom vojske ali ekonomske funkcije.*5 Zaradi nazora, da je za evropsko kulturo značilno to, da je ekonomija determinirana s politiko in kulturo, novodes-ničarji v dobršni meri zapostavljajo v strukturi družbe ekonomski dejavnik in vse družbene pojave neposredno ali posredno pojasnjujejo z gledišča duhovnih, predvsem političnih in kulturnih procesov.46 Po drugi strani nova desnica zaneseno poudarja, da je indoevropski duh dosledno protiegalitaren in pluralističen, kar v verskem pogledu pomeni, daje pöliteisti-čen in toleranten. »Politeizem je odraz različnosti ljudi, kot je monoteizem odraz regresivne težnje k enotnemu« (VD 350). Zaradi tega menijo, da je bilo »vključevanje krščanstva v evropski mentalni sistem najbolj porazen zgodovinski dogodek«, saj se je židovsko-krščanska revolucija začela z razgradnjo evropske organske drutbe, njenih avtonomij, vrednot in hierarhij, s tem pa je orala ledino vsem kasnejšim totalitarizmom, vse do marksizma in socializma; zato je A. de Benoist pojav krščanstva v Rimu poimenoval »boljševizacijo antike«.47 Potem Benoist dokazuje - v erudit-skem literarnem kontekstu, ki doseže svoj vrh z Nietzschejem in Heideg-gerjem - kako aktualna je danes potreba po poganstvu v politiki, kulturi in zadovoljevanju človekovega stremljenja k sakralnemu, kajti poganstvo je najpopolnejša izkušnja sakralnega v »kontinuiteti med človekom in bitjem. ki je sveto«.48 »Sodobni svet je policentričen, polisemičen, multiformen. To je svet preporoda kolektivnih identitet in potrjevanja pluralizma« (IE 189). Louis Rougier razvija te misli v več knjigah, ki jih je objavila GRECE, vključno z komentiranim prevodom Celsusovih »Resničnih besed* proti kristjanom. Evropa kot tretja pot Protiamerikanizem in protikomunizem za novo desnico nista samo začasni ali taktično-pragmatski politični stališči: sta aktualizacija njihovega temeljnega teoretsko-mitskega koncepta o Indoevropejcih in o Evropi. V tem smislu je treba razumeti stališča, da je »temeljno dejstvo " Gl. t. -C. Rivitre « E 32/1979. m A. de Benoist v E 38/1981. ** »Sleherna obnova evropske civilizacije, pa najsi gre za tijto a XI stoletja. iz renesanse, iz prve industrijske dobe. K bila vedno zasnovana na ekonomskih strukturah, čeprav te. v nasprotju z marksističnimi koncepcijami, niso bile zgodovinski trvon inovacij Tako je tudi danes Ekonomijo in tehniko, ki ju implicira evropska civilizacija, je treba priznati za plemenita instrumenta hi za sredstvi, podrejeni političnim in kulturnim vizijam«. G. Five Contre l/conomume. Paris. 1983. p. 65. 47 V potrditev tega so navedeni številni filozofski in zgodovinski teksti, med drugim tisti o »največji koristi polilcizmii. iz Nietschejesv »Vatle znanosti' in •Antikrista«. »Krščanstvo nam je odvzelo plodove antične aviliza-cijc «; to se posebej polljuje v biblijskih in drugih tekstih netolerantnega židovskega boga. »boga arabskih puščav, osamljenega in ljubosumnega, ekskluzivnega in okrutnega», pozneje pa tudi v fanatizmu krščanstva, ki nt le na gnnadah acfagjlti heretike in ženske, ampak je na antropološkem področju zničilo bistvene moti evropskega duha. ** A de Benoist La religion de f Europe. E 36/1980 m Comment peut-on etre paien'. Paris 1981 današnjega sveta planetarna supremacija dveh velesil in da »med Ameriko vulgarnosti, egalitarizma in merkantilnega duha in Rusijo gulagov in zatiranja . . . stoji okupirana Evropa (IE 226 in d. in E 41/1982). V primerjavi s komunistično hegemonijo niso nič manj nevarne Združene države Amerike, ta družba privlačnega materialnega bogastva, univerzali-stičnega duha, brez kulturnih vrednot višjega reda, prepotentno prepričana, da je obvezen vzor vsemu svetu. Zato Evropejci danes ne smejo nasesti manihejski teoriji o nujnosti izbora med »svobodnim svetom« in »komunistično tiranijo«; kajti za Evropejce, piše de Benoist, »ni večjega zla, kot je mnenje, da je ena okupacija bolj zaželena kot druga . . . Med Moskvo, ki zatira telo, in Washingtonom, ki si prilašča duše, čakam, da se bo Evropa vrnila sama k sebi« (IE 266). Vprašanje odnosa Evrope do teh dveh totalitarnih materialističnih velesil je torej vprašanje možnosti preporoda in neodvisnosti Evrope. Tako imenovana »atlantska Evropa« ne uresničuje te možnosti; je le polovica evropskega prostora in v njej še ni niti evropske zavesti niti evropske volje, je le še ena od ameriških stvaritev. »V središču razdeljene Evrope je narod: Nemčija; v središču tega naroda je mesto: Berlin; v središču tega mesta je zid: sramota. Prihodnost naše kulture leži pod tem zidom« (IE 270). Nemčija je namreč slika Evrope v malem.49 Zatorej je neposredno pomembno odvreči mani-heizem in nasprotovati razdeljenosti Evrope. »Potrditi nujnost tretje poti,™ tretje sile . . . Evrope Odpora, kakor bi rekel de Gaulle,51 odpora proti kolaboracionistom na obeh frontah.« Do trenutka konstituiranja Evrope v njenem resničnem prostoru, od Atlantika od Urala, pa je treba ponovno »odkriti kulturne vrednote, ki jih vsi evropski narodi - in samo oni - nosijo kot svojo dediščino«; treba je vzpostaviti zavest o tem, da »Evropa stoji in mora stati, politično, geografsko, geopolitično in ideološko, med tema dvema sistemoma, in nad njima. Evropa je, potencialno vzeto, nekakšna vrsta Cesarstva Sredine. Sredine odločitev in sredine ravnotežja . . . Dežela prave mere. Dežela odločujočih sintez.« To pa pomeni, da je usoda njenih narodov v svetovnih političnih odnosih, da potrdijo svoje mesto v hierarhiji vrednot. Niti najmanj benigno niti pluralistično tvegano ne zveni sklep, da ostaja Evropa matica Vzhoda in Zahoda. Ostaja izvor ustvarjalnih sposobnosti, bloka pa, ki sta v njej rojena in od nje odtrgana, sta samo nosilca uresničenja. Evropa ostaja kultura, medtem ko imata " O lern gl I udi A Möhler. Lidentur aHemande et la irotsteme voir, v La [rotstem* vole. Parit 1984; simpatije do pacUistično-tievtralističncga gibanja v Nemčiji to odvisne od njegove »vse vetje nacionalne obarvanosti* (E 41/1982) 10 To )c morda najboljla priložnost. da pokažemo. da so boleti na XVII nacionalnem kolokvqu GRECE pojmu »tretja pot« pripisati precej iirti filozofski pomen v pogledu odstopanja od dualizmov (inspiriral jih je aristcKclovski princip izključitve tretjega), ki prevladujejo v tradicionalni družbeni misli in ki te »vnaprej jemljejo pogum vsaki sintezi» ter »radikalno izključujejo Drugo«. Iz dualizma logično izhaja tudi egalilaruem v vseh svojih razvojnih oblikah. Za primere •tretje poti« imajo novodesmčarji »zavračanje lažnih alternativ« med malerializmom tu metafiziko, konservocifo in rtvoluci/o. liberalizmom in socializmom, in dividual i z mom in kolektivnizmom, rasizmom in asimilacijo, monoietzmom in ateizmom itd., gl. La troiiieme vote, nav d. Anne Joberl razvija isto misel, kar se tiče znanosti; niti saenlizem niti nihilizem. temveč »znanost kot kultura*, ki bo ob razumu vključevala tudi moč, naključje in mil. g. A. Jobert: Le retour d~Hermes, de la science au saert. Paris 1984. "Ode Gaulleu gl E 43/1992. bloka samo civilizacijo. Evropa pozna smisel zgodovinskega dejanja, bloka pa vesta le za njegov vzrok in posledice. Smisel se namreč nujno nanaša na prvo dejanje duše naroda, ki ga Mircea Eliade imenuje ustanovitveni mit. Namen, koristnost, odnos-to je dodano kasneje« (IE 273-4). Za potrditev teh misli navajajo Nietzscheja, Heideggra, R. Abellia.52 Pri tem tudi poudarjajo, da je Evropa »kot tretja pot povsem naravno solidarna s Tretjim svetom, ali točneje, z vsemi tistimi državami, ki zavračajo politiko blokov in uvrščanje pod eno ali drugo velesilo. Vsaka neuvrščena država je naravni zaveznik Evropejcev«.53 V aktih zadnjega, XVIII. nacionalnega kolokvija GRECE (1984), imenovanega »Konec nekega sveta«,5* se omenjena stališča še bolj zaostrujejo v smeri katastro-fične napovedi »zadnjih metastaz Zahoda«, tj. smrtne agonije tako ameriškega kot sovjetskega sistema, ki sta kolonizirala svet; to pa pomeni tudi propad vseh idejnih temeljev egalitarizma: prepričanja o naravni enakosti ljudi, o vsemogočnosti razuma, o neomejenem zgodovinskem napredku. Zahod je neozdravljiv. Ne moreta mu pomagati niti moda neoliberalizma niti tehnokratska vera v kompjuterje in v »konec ideologije« - vera, ki je v bistvu tehnicistična ideologija o navidezni nevtralnosti in goli instrumen-talnosti tehnike.55 A. de Benoist opozarja na Heideggerjevo označitev tehnike kot uresničenja »pozabe bitja«. Tehnika, ki se ji predaja Zahod, »ni nevtralna, ampak je nevtralizator smisla. Obzorje tehnokozmosa je brez-smisel. Tehnicistična ideologija je torej prva ideologija, ki ne proizvaja smisla, ampak brez-smisel.« Človek pa ni nujno podrejen tej ideologiji; lahko dojame pozitivno obliko modernosti in določi tehniki drugačne naloge, ji vtisne smisel in ponovno postane »posrednik med simboličnim in realnim, akter lastne zgodovine«.56 En ciklus se zaključuje, drugi se začenja. Zahod je padec, »zapisan zakonu entropije, smrti zaradi homoge-nizacije«, prihaja v svojo »zadnjo fazo statistične eksplozije in smrti vrednot«. Zahod je neozdravljiv, Evropa pa je bolnik, ki lahko še ozdravi, ugotavlja G. Faye v »Koncu nekega sveta,«57 V knjigah Orientacije za odločilna leta. Glavni sovražnik (Benoist) in Sistem za ubijanje naroda (Faye) sta liberalizem in potrošniška družba določno označena kot »glavni sovražnik« konservativne revolucije; hkrati pa Benoist v »Elements« 12/1982, v članku »L'autre visage du socialisme«, z veliko spoštovanja ocenjuje teorijo »nacionalnega socializma* avtorjev Henrija de Mana, Wernerja Sombarta, Edmonda Laskina, Ferdinanda Lassalla in drugih. " O Raymond!, Abtlbou gL E 35/1980 '' A. de Benoist. La Irotucme voic. nov d p. 5Ä - < M U fin d'un monde. Pariz. 198} 55 C. Faye v Le Systeme k tuet le» peuplet, Paris. 1981. pokaie. da kompjulfrska tehnika danes postaja sredstvo absolutnega ekonomskega totalitarizma w La fin d'un monde, ca. p. 63. 57 La fin d un monde. nt p. 72. gl tudi G. Fttye: L'Ocodent comme dtdin. Paru. 1984 Organska ekonomija Kakšna bi morala biti ekonomija prihodnje združene Evrope? Glede na to, da zanemarjajo skoraj vsa vprašanja politične ekonomije, posebej tista o produkcijskih sredstvih in produkcijskih ter razrednih odnosih, ljudje iz GRECE ocenjujejo, da je za vse sodobne družbe, kapitalistične in socialistične, bistveno to, da v njih prevladuje ekonomistični ali »merkan-tilni« duh - kar pomeni, da v njih buržujski ekonomski determinizem in računarstvo vladata nad vsemi drugimi družbenimi funkcijami, vključno s politično. Posledica tega je odmiranje specifičnosti narodnih kultur, nastopa »psihološka domestikacija« naroda (K. Lorenz), prihaja do kolektivnih moralnih kriz in dolgoročnih demografskih motenj (R. Ru-yer) itd.58 V odgovor liberalističnemu individualizmu in socialističnemu kolektivizmu predlaga nova desnica tudi na področju gospodarstva svojo »tretjo pot« - tako imenovano »organsko ekonomijo«.59 Gre za ekonomski koncept, ki nima. kot poudarjajo, ničesar proti pragmatski uporabi tržnih, planskih, zasebnih, javnih in samoupravnih gospodarskih mehanizmov; njeno temeljno načelo pa je, da mora bitipolitično-suverena funkcija nadrejena ekonomiji in da mora trajno uravnavati (torej ne le z začasnimi intervencionističnimi ukrepi, kot to počne Država blaginje) globalne ekonomske tokove za uresničevanje temeljnih nacionalnih interesov. Ob uvajanju biologistične obče teorije sistema L. von Bertalanffyja in »Ekonomske strategije« E. Wagemanna novodesničarji trdijo, da mora profit ostati nezamenljiv motiv (kapitalističnega) poslovanja, vendar samo na relativno avtonomni ravni »intra-ekonomskega obnašanja« - medtem ko mora biti omejen s t. i. načelom globalnega presežka (surplus global) ali dolgoročnih »socialnih izdatkov« na ravni »supra-ekonomskega obnašanja«; za to skrbi državna oblast in ob tem upošteva kolektivne, politične, ekološke, kulturne in druge družbene potrebe.60 Seveda pa se to trajno in strateško usmerjanje ekonomije ne kaže le v določanju gospodarskih ciljev, marveč »pomeni predvsem preobrazbo ideologije Države« v tem smislu, da dobijo primat določene temeljne politične in kulturne vrednote, ki »ustrezajo občim nalogam naroda«.61 Ob tem, pravijo novodesničarji. da omogoča logiko zasebnega profita, omejenega z odločitvami suverena. u V tvoji kritiki -novih ekonomistov ah frnncoskth neotiberatov (IE 204 in d-j navaja A. de Benoist iz deta H. Lepage- Aulogettion et caprtahtmc. Paris. 1978 ugotovitev, da /e za čikaiko loh značilno to. da ft »razlirila področje ekonomske analize na ftrvi/fw druga področja in probleme, ki so a priori neekonomski: ekonomika analiza zločina, ekonomska analiza pohotnega procesa (teorije birokracije, volilnih sistemov, iiutiiuciolalne inovacij«!, ekonomska analiza prava, teorija dntiine, teorija zakonske zveze, teorija usmiljenja in oltruizma. teorija rasne diskriminacije, teorija seksualnosti.« w Gl. nepodpisani manifest Economic organique et todtit matehande. E 29'1979, in C. Faye Comre Icvooomt «ne. Paris. 1983 in La nouvcllc socičte de consommalion, Paru. 1984, ► £ 44/198} najdemo dva udarna zapisa Proti ditavi blaginje in Liberalizem, to ne gre. m To politično upravljanj z »globalnim preseikom* na ravni msupra-ekonomskega obnašanja• obsega razen klasičnega driavno-pravnega nadzora, moneiamo-ftnančne pristojnosti itd. tudi ukrepe za popravljanja osah napak r alokaciji sredstev, ki jih nujno povzroča profuna logika rentabilnosti npr. deztnvestiranje v infrastrukturi, transportu, energijt. raziskovanjih, zdravstvu, visoki tehnologtji, informatiki, itd. " G. Faye: Contrc l'D'ou view I esprit' v It. 23/1984) intelektualce in študente. Nova desnica ne vzpostavlja niti političnih gibanj niti zares izvirne družbene teorije; nova desnica prispeva k nastajanju, kot je dejal R. Aron, določene duhovne klime. Verjetno najboljši poznavalec evropske nove desnice Marco Revelli tako razmišlja o tem: »To je v bistvu eno najnovejših dejstev osemdesetih let: splošno rušenje avtomatskih mehanizmov za odklanjanje in steriliziranje številnih ideoloških in kulturnih tem, za katere smo menili, da so s končano drugo svetovno vojno za vedno izginile; ponovno »vstopanje v igro«, posebej po poti množičnih medijev, časopisov in tednikov z visokimi nakladami, tistih stališč, kategorij, referenc in likov, ki se povezujejo, če že ne z »zgodovinskimi fažizmi«, pa vsaj z nekakšnim »idealnim tipom« metazgodovinskega fašizma; je Weltanschauung, radikalno protiegalitarističen, protiracionalističen in protidemokratičen, kar je nedvomno tudi posledica uspeha »hegemoni-stične« strategije nove desnice . . ,«85 Resnica je, na primer, da šele približno dvajset let ni več sramotno ali smešno, če se intelektualec na Zahodu, pa tudi v Franciji, javno razglasi za desničarja. Še več, kaže, daje takšno opredeljevanje postalo v nekaterih družbenih krogih celo moderno. Verjetno so k temu prispevale tudi dejavnosti evropske (še bolj pa ameriške) nove desnice, kot tudi široke literarne razprave, ki jih spodbuja nova desnica. To pomeni, da je novi desnici uspelo neposredno ali v smislu »obče duhovne arome« oblikovati nekatere politične in kulturne nazore dela inteligence v Evropi. To je pravzaprav natanko tisto, kar je nova desnica nameravala s svojim nastopom »desnega grams-cizma«.86 In nazadnje, ali je nova desnica navzoča danes tudi v Jugoslaviji? Z gledišča kateregakoli od njenih specifičnih obeležij tega ne bi mogli zatrjevati. Desnica v Jugoslaviji ima še vedno vse lastnosti tradicionalne, in sicer nacionalistično-populistične (šele v zadnjem času nekoliko neolibe-ralne) desnice. In le stežka bi presojali, ali je za nas srečna ali nesrečna okoliščina, da je socialističnemu sistemu nenaklonjena desna opozicija pri nas še vedno skoraj v celoti sestavljena iz primitivnih, balkansko-naciona-lističnih, »bedastih desnic«, ki se jih na Zahodu že otresajo. " M. Revetti La (intra radicale in Europa Sotizmno deli1 Instituta norico delta resistenza In Cunro 2S/19S4. p. 201. " Zanimivo je. dato nekateri bolj znani italijanski Uri intelektualci, npr Massimo Cardart. zatrli pozitiven dialog z novodanUarji. ur loko zanetili •strategijo pozornosti• /strategija deli attenzione) do tistih njihovih tem. ki v trm kriznem {asu sovpada/o z interesi levice, predvsem s temami o pnmatu kulture in o protikopltalizmu; gL o tem npr. M. Revellt-Qwest lom de «mline«. L'Astrogalo. luglio. I9S3 1061 Teorija in praksa, let. 23. I*. 9-10, Ljubljana 1986 K..