leto 2018 letnik 50 številka 1–2 (249–250) issn 0587-5161 ::anthropos časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved journal of psychology, philosophy & for the cooperation of humanic studies -Psihološke študije / Psychology Studies -Filozofske študije / Philosophy Studies -Evolucija in zavest / Evolution and Consciousness -Politika / Politics časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved Journal of psychology, philosophy & for the cooperation of humanistic studies Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani, izdaja ga Slovensko filozofsko društvo, Društvo psihologov Slovenije/Published under the authority of the University of Ljubljana by the Slovenian Philosophical Society and Psychological Society of Slovenia glavni urednik/Managing editor: dr. Franci Zore uredniški kolegij/Editorial board: dr. Andreja Avsec, dr. Janek Musek, dr. Janko Lozar tehnični urednik in tajnik uredništva/Technical editor and secretary: Martin Uranič izdajateljski svet/Publishing board: Dr. Karin Bakračevič–Vukman, dr. Valentin Kalan, dr. Edvard Konrad, dr. Borut Ošlaj (predsednik sveta/Chairman of the Board), dr. Vojislav Likar, dr. Janek Musek, dr. Argio Sabadin, dr. Velko S. Rus, dr. Andrej Ule, mag. Agata Zupančič, dr. Cvetka Tóth člani redakcije/Members of editorial board: dr. Edvard Kovač (teologija/theology), dr. Maca Jogan (sociologija/sociology), dr. Dean Komel (filozofija/philosophy), dr. Marko Kerševan (sociologija/sociology), dr. Andrej Marušič (psihologija/psychology), dr. Viljem Merhar (ekonomija/economy), dr. Marko Polič (psihologija/psychology), dr. Igor Pribac (filozofija/philosophy), dr. Velko S. Rus (psihologija/psychology), dr. Argio Sabadin (psihologija/psychology), dr. Marjan Šimenc (filozofija/philosophy), dr. Bojan Žalec (filozofija/philosophy) mednarodni uredniški sosvet/International advisory board: dr. Natalia Artemenko (Rusija/Russia, St. Petersburg State University), dr. Richard Capobianco (ZDA/USA, Stonehill College, Easton, Massachusetts), dr. Jevgenij Firsov (Rusija/Russia, Moscow State University Lomonosov), dr. Dominique Lassarre (Francija/France, Université de Nîmes), dr. Igor Mikecin (Hrvaška, Croatia, University of Zagreb), dr. Boško Pešić (Hrvaška/Croatia, University of Osijek), dr. Alain Soubigou (Francija/France, Sorbonne University, Ecole Normale Supérieure), dr. Michael Staudigl (Avstrija/Austria, University of Vienna, Institute for Human Sciences), dr. Karel M. Woschitz (Avstrija/Austria, University of Graz), dr. Dan Zahavi (Danska/Denmark, University of Copenhagen), dr. Josef Zumr (Češka/Czech Republic) uredništvo in administracija/Editorial and administrative office address: Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, telefon: 241 10 00, e-mail: anthropos@guest.arnes.si Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na transakcijski račun številka: 02010-11281745 NLB Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. The Journal has 4-6 issues a year. Manuscripts are not to be returned. Cena te številke je 10 EUR. Letna naročnina je 20,00 EUR. Price of this issue: 10 EUR. Annual subscription: 20,00 EUR. Angleške povzetke pregledal in prevedel/Proof-reading and translation of English abstracts: Janko Lozar Članki so recenzirani/All articles are reviewed Oblikovanje ovitka/Cover design: Jure Legac Računalniški prelom/Layout: MatFormat d.o.o. Tisk/Printed by: MatFormat d.o.o. Naklada/Print-run: 600 izvodov/600 copies Založba: Slovensko filozofsko društvo in Društvo psihologov Slovenije . Časopis izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. Anthropos je indeksiran v PsycINFO. http://www.anthropos.si ::anthropos KAZALO Anthropos 1-2 (249-250) 2018 PSIHOLOŠKE ŠTUDIJE 9-24 ::Zlatka Cugmas, Maja Zupančič, Mojca Poredoš, Eva Kranjec: Napovedniki zadovoljstva z osebnimi financami pri študentih prvega letnika FILOZOFSKE ŠTUDIJE 27-37 ::Adnan Sivić: Sufijska mistika v Bosni in Hercegovini v 18. in 19. stoletju na primeru Abdurahmana Sirije in Ilhami-babe 39-54 ::Jure Spruk: Lastnina in suverenost v pravno-politični misli Jeana Bodina EVOLUCIJA IN ZAVEST 57-66 ::Dejan Macura: Vprašanje človeške evolucije skozi kognicijo družbene zavesti 67-84 ::Jurij Perpar: Sebstvo, konstrukt sinergije medbiofizično pogojenimi mentalnimi psevdo-fenomeni in socialno-zgodovinsko pogojenimi sprevrnjenimi zavestmi POLITIKA: MED ŠKANDALOM IN ŠALO 87-105 ::Primož Mlačnik, Stanković Peter: Izginjanje političnih šal v postsocialistični Sloveniji 107-120 ::Dušica Vehovar Zajc: Politični škandal kot mehanizem repozicioniranja politične moči NAVODILA AVTORJEM CONTENTS Anthropos 1-2 (249-250) 2018 PSYCHOLOGY STUDIES 9-24 ::Zlatka Cugmas, Maja Zupančič, Mojca Poredoš, Eva Kranjec: Predictors Of First Year Students' Satisfaction With Personal Money Management PHILOSOPHY STUDIES 27-37 ::Adnan Sivić: Sufy Mysticism in Bosnia and Herzegovina in the18th and 19th Centuries throught the Example of Abdurahman Sirija and Ilhami-Baba 39-54 ::Jure Spruk: Property and Sovereignty in the Legal-Political Thought of Jean Bodin EVOLUTION AND CONSCIOUSNESS 57-66 ::Dejan Macura: The Question of Human Evolution through the Cognition of Social Consciousness 67-84 ::Jurij Perpar: Self, a Construct Emerged from the Synergy between the Neurobiological-Conditioned Mental Pseudo-Experiences and False Consciousness Conditioned by Socio-Historical Context POLITICS: BETWEEN SCANDAL AND JOKE 87-105 ::Primož Mlačnik, Stanković Peter: The Disappearing of Political Jokes in Post-Socialist Slovenia 107-120 ::Dušica Vehovar Zajc: Political Scandal as a Mechanism of the Relocation of Political Power INSTRUCTIONS FOR AUTHORS PSIHOLOŠKE ŠTUDIJE Zlatka Cugmas Maja Zupančič Mojca Poredoš Eva Kranjec NAPOVEDNIKI ZADOVOLJSTVA Z UPRAVLJANJEM Z OSEBNIMI FINANCAMI PRI ŠTUDENTIH PRVEGA LETNIKA 9-24 pedagoška fakulteta maribor koroška cesta 160, si-2000 maribor e-mail: zlatka.cugmas@um.si e-mail: eva.kranjec@um.si oddelek za psihologijo filozofska fakulteta aškerčeva 2, si-1000 ljubljana e-mail: maja.zupancic@ff.uni-lj.si e-mail: mojca.poredos@ff.uni-lj.si :POVZETEK : izvirni znanstveni članek udk 159.93:37.091.8:336 V spletni raziskavi, v kateri je sodelovalo 182 študentov (52,2 % študentk) prvega letnika različnih univerzitetnih programov, smo preučile vlogo različnih dejavnikov v njihovem zadovoljstvu z upravljanjem z osebnimi financami (FZ). Kot napovednike smo upoštevale spol in načrtovano stopnjo izobrazbe študentov, njihovo zaznavo spremembe finančnega položaja družine, samo-oceno znanja o upravljanju z osebnimi financami in nadzora nad finančnim vedenjem ter zazna-no finančno socializacijo v družini. Slednja je vključevala materino in očetovo spremljanje ravnanja udeležencev z osebnim denarjem ter sprejemanje mame/ očeta kot zgleda pri upravljanju s financami. Z napovedniki smo pojasnile visok odstotek variabilnosti v FZ. Med posamičnimi napovedniki sta v zadnjem koraku hierarhične regresijske analize k FZ pomembno prispevala samo-zaznano izbolj­šanje finančnega položaja družine in samo-ocena nadzora finančnega vedenja. Ključne besede: prehod v odraslost, študenti, finančna socializacija, finančno vedenje, finančno zadovoljstvo ABSTRACT PREDICTORS OF FIRST YEAR STUDENTS’ SATISFACTION WITH PERSONAL MONEY MANAGEMENT In the on-line study of 182 first-grade students (52.2% females) attending various uni­versity programs, we examined the role of different factors in their satisfaction with per­sonal financial management (FS). We considered gender, planned level of education, per­ceived change of family financial status, self-rated knowledge on financial management and control over financial behaviour, as well as perceived financial socialization in the family as predictors. The latter captured parental monitoring of students’ expenditures and acceptance of mother/father as a role model of financial management. The predictors explained a large portion of variance in FS. Among the single predictors, self-rated im­provement of financial status of one’s family and self-perceived control of financial behav­iour significantly contributed to FS in the last step of the hierarchical regression analysis. Keywords: emerging adulthood, students, financial socialization, financial behavior, financial satisfaction UVOD :: Osrednji predmet razvojno-psihološkega zanimanja v zadnjem desetletju je novo opredeljeno razvojno obdobje – prehod v odraslost, ki se razteza od posamezniko­vega 18. leta do konca dvajsetih let (Zupančič, 2011). Pojavlja pa se le v (post)mo­dernih družbah, ki mladim omogočajo odlaganje odraslih socialnih vlog v pozna dvajseta leta ali še dlje (Arnett, 2014). Poleg demografskih posebnosti (npr. nesta­bilnost bivanjskega in partnerskega položaja) in psiho-socialnih značilnosti, po ka­terih se prehod v odraslost razlikuje od mladostništva in zgodnje odraslosti (npr. poglobljeno identitetno raziskovanje, samo-zaznani razvojni položaj med mlado­stništvom in odraslostjo, zaznavanje številnih možnosti v prihodnosti), je zanj zna-čilno razreševanje večine razvojnih nalog, ki so v preteklem stoletju predstavljale ra­zvojne naloge mladostništva (Arnett, 2000, 2014; Zupančič, 2011; Zupančič in Kavčič, 2014). Obvladovanje ustreznih razvojnih nalog v posameznih obdobjih je pomembno tako z vidika posameznika kot tudi družbe, saj prispeva k mnogim po­zitivnim izidom, med njimi k zadovoljstvu in subjektivnemu blagostanju posame­znika (glej tudi Zupančič, 2009). Na prehodu v odraslost se oba ključna pozitivna razvojna izida (Arnett, 2007) povezujeta z doseganjem različnih vidikov neodvisno­sti od staršev (Kins in Beyers, 2010). V okviru obsežne razvojne naloge osamosvajanja od prvotne družine, so razisko­valci v Evropi in severni Ameriki obravnavali bivanjsko osamosvajanje mladih na prehodu v odraslost (npr. Kins in Beyers, 2010; Kins, Beyers, Soenens in Vansteen­kiste, 2013; Kuhar in Reiter, 2014) in njihovo psihološko osamosvajanje (npr. Kins, Beyers in Soenens, 2012; Saraiva in Matos, 2012; Zupančič in Kavčič, 2014; Zu­pančič, Komidar in Puklek Levpušček, 2014), prepoznali so nekatere dejavnike tega osamosvajanja ter podprli njegov pozitivni prispevek k subjektivnemu blagostanju mladih. Preučevanju dejavnikov razvoja finančne neodvisnosti, ki predstavlja po­membno domeno osamosvajanja (npr. Arnett, 2000, 2001; Shim, Xiao, Barber in Lyons, 2009), in z njo povezanega ravnanja z osebnimi financami, pa so psihologi posvetili bistveno manj pozornosti. Razlagalni modeli razvoja upravljanja z osebni-mi financami in vloge ravnanja z denarjem v sočasnih ter kasnejših razvojnih izidih pri mladih na prehodu v odraslost, med drugim v subjektivnem blagostanju, izha­jajo iz severno-ameriškega kulturnega okolja. Prav tako so bile tam večinoma opra­vljene empirične psihološke študije, praviloma s študenti. Pri tem se pojavlja vpra­šanje prenosljivosti ugotovitev v različna evropska okolja. V nekaterih izmed njih smo lani začeli preverjati posamezne predpostavke v ZDA empirično podprtega modela (Shim, Barber, Card, Xiao in Serido, 2010) ter konceptualnega modela A. Sorgente in M. Lanz (2017). A. Sorgente in M. Lanz (2017) predstavljata finančno pismenost kot eno izmed dveh sestavin posameznikove finančne blaginje (druga je finančno blagostanje) in tovrstno pismenost opredeljujeta z njegovim finančnim znanjem, finančnimi stali-šči in finančnim vedenjem. Finančno znanje vključuje posameznikovo poznavanje in razumevanje finančnih zadev, ki ga lahko ocenimo z objektivnimi pokazatelji (preizkusi znanja) in subjektivnimi pokazatelji (samo-ocena znanja o upravljanju s financami oz. subjektivno finančno znanje). Finančna stališča tvorijo posamezniko­ve ugodne/neugodne ocene določene finančne zadeve ali predmeta (npr. dolga, de­narja, posojila, finančnega ravnanja), finančno vedenje pa je katerokoli vedenje, ki se nanaša na posameznikovo upravljanje z denarjem (Gutter in Copur, 2011), in vključuje tudi nameravano finančno vedenje ter samo-nadzor finančnega vedenja (Sorgente in Lanz, 2017). Tako kot znanje, ima posameznikovo finančno blagosta­nje objektivno sestavino (npr. plača, privarčevana sredstva, dolgovi, stroški) in su­bjektivno sestavino (subjektivno finančno blagostanje). Slednje se nanaša na posa­meznikovo oceno njegove finančne situacije – finančno zadovoljstvo (Shim idr., 2010; Sorgente in Lanz, 2017). Poseben vidik posameznikovega finančnega zadovoljstva predstavlja njegovo za­dovoljstvo z upravljanjem z osebnimi financami, tj. glede obvladovanja finančnih ob-veznosti, odsotnosti težav pri kritju stroškov nakupa in zaskrbljenosti glede denar­ja. Ta vidik zadovoljstva je v ZDA, kjer študenti sami (nekateri s pomočjo štipendij) oz. njihovi starši plačujejo študij, pomembno napovedoval subjektivno blagostanje in študijsko uspešnost (Shim idr., 2010; Xiao, Tang in Shim, 2009). S. Shim in so-delavci (2009, 2010) so v svojem modelu razlage pozitivnih izidov, ki so ga tudi em­pirično podprli pri študentih prvih letnikov, navedli, da k večjemu zadovoljstvu z upravljanjem z osebnimi financami (v nadaljevanju finančno zadovoljstvo oz. FZ, kot so ta vidik zadovoljstva poimenovali avtorji) prispeva višji samo-nadzor finanč­nega vedenja in višja samo-ocena finančnega znanja. Slednja se je s FZ povezovala posredno, preko močnejšega samo-nadzora vedenja. Subjektivno so svoje finančno znanje študenti ocenili ugodneje kot študentke, tisti z bolj izraženimi k dosežku usmerjenimi vrednotami (npr. pridobivanje dobre izobrazbe) pa so preko ugodnej­ših stališč do preudarnega finančnega vedenja, ustreznih namer za finančno vedenje in samo-zaznanega finančnega vedenja poročali o višji ravni FZ. Pridobljena znanja o upravljanju z osebnimi financami in z njimi povezano fi­nančno vedenje ter stališča v obdobjih pred odraslostjo verjetno vplivajo na posa­meznikovo kasnejše sprejemanje finančnih odločitev in ravnanje (Xiao idr., 2009). V svojih študijskih letih mladi niso povsem finančno neodvisni in se še učijo ustre­znih spretnosti upravljanja z osebnimi financami (Arnett, 2014). Pri tem upošteva­nje značilnosti njihove finančne socializacije in izkušenj v mladostništvu pripomore k bolj celovitemu razumevanju tega, kako pridobivajo znanje o finančnem ravna­nju, spretnosti pri uporabi tega znanja in oblikujejo stališča do upravljanja z oseb­nimi financami. Finančna socializacija poteka preko številnih socializacijskih posre­dnikov, od katerih naj bi bili posebej pomembni starši, ki naj bi otrokom in mlado­stnikom predstavljali vzor pri ravnanju z denarjem, podkrepljevali njihovo finančno vedenje, sooblikovali njihova stališča o osebnih financah, jim namerno posredovali ustrezne informacije in jih učili finančnih spretnosti (Gudmondson in Danes, 2011; Gutter, Garrison in Copur, 2010). Poleg opazovanja staršev, razprav s starši o ravnanju s finančnimi viri, neposrednega poučevanja in spremljanja finančnega ve­denja s strani staršev, mladi usvajajo finančno znanje, spretnosti, stališča in vedenj­ske vzorce še preko lastnih izkušenj s pridobivanjem ter upravljanjem z denarjem, na primer izkušenj z delom (Danes, 1994; Mortimer, 2003; Moschis, 1987; Webley in Nyhus, 2006), formalnega izobraževanja o ustreznem upravljanju z osebnimi fi­nancami (npr. Shim idr., 2010), pa tudi preko sodobnih informacijskih medijev (Jagodič in Dermol, 2016). Konceptualni modeli procesov finančne socializacije (npr. Shim idr., 2009, 2010) temeljijo na znanih vzročnih modelih vedenja: (1) teoriji načrtovanega vedenja (Aj­zen, 1991), ki pojasnjuje posameznikovo namero za določeno vedenje na podlagi stališč do tega vedenja, subjektivnih norm in zaznanega nadzora nad vedenjem; (2) teoriji potrošniške socializacije (Moschis, 1987), ki pojasnjuje procese pridobivanja potrošniških spretnosti in znanja o izdelkih ter storitvah. S. Shim in sodelavci (2010) so dosledno s temi modeli ugotovili, da je pozitivno finančno vedenje star-šev, kot so ga zaznali študenti, prispevalo k samo-nadzoru njihovega finančnega ve­denja, in sicer preko sprejemanja staršev kot vzorov pri ravnanju z denarjem. K su­bjektivnemu znanju študentov o finančnih zadevah je prispevalo neposredno fi­nančno poučevanje staršev v preteklih letih, to znanje pa je dalje napovedovalo samo-nadzor finančnega vedenja, ki se je povezoval s FZ. Procesi učenja in drugi mehanizmi ter subjektivni dejavniki razvoja posamezni­kovih spretnosti upravljanja z osebnimi financami še niso dobro poznani, še pose-bej ne v različnih kulturnih okoljih, v katerih mladi nadaljujejo z izobraževanjem po zaključeni srednji šoli. Podobno velja za povezave med spretnostmi upravljanja z osebnimi financami, zadovoljstvom s tem upravljanjem in subjektivnim blagosta­njem mladih na prehodu v odraslost. Razumevanje navedenih procesov bi pomaga-lo pedagoškim delavcem in staršem pri oblikovanju strategij, s katerimi bi lahko po­magali mladim pri ustreznem ravnanju z osebnim denarjem (Shim idr., 2009). V skladu z vsem navedenim smo v raziskavi želele osvetliti vlogo subjektivnega finanč­na znanja in samo-nadzora finančnega vedenja ter zaznano vlogo staršev kot posre­dnikov finančne socializacije v zadovoljstvu mladih z upravljanjem z osebnimi fi­nancami (FZ) v Sloveniji. Na podlagi dosedanjih spoznanj na obravnavanem po­dročju (Shim idr., 2009, 2010) smo pri napovedi FZ upoštevale tudi spol in izobrazbene aspiracije mladih kot mere tovrstnih vrednot ter njihovo subjektivno oceno finančnega položaja družine. Družbeno-ekonomski položaj družine se je na­mreč pri študentih v ZDA tako neposredno kot tudi preko več posrednikov (spre­jemanje starša kot vzora pri upravljanju s financami in samo-nadzor finančnega ve­denja) povezoval s FZ, povezan pa je bil tudi z neposrednim poučevanjem staršev o finančnih zadevah, ki so preko subjektivnega finančnega znanja ter samo-zaznane­ga nadzora finančnega vedenja prispevali k FZ. Finančna stališča, ki so preko fi­nančnega vedenja napovedovala FZ, pa so bila višje povezana s poučevanjem kot sprejemanjem staršev kot vzora finančnega ravnanja (Shim idr., 2010). . RAZISKOVALNI PROBLEM S HIPOTEZAMI2 :: Glavni problem raziskave je bil ugotoviti vlogo dveh sklopov spremenljivk v za­dovoljstvu z upravljanjem z osebnimi financami (tj. finančno zadovoljstvo, FZ) pri slovenskih mladih na prehodu v odraslost (študentih). S prvim sklopom napove­dnikov smo želele na podlagi demografskih značilnosti (spol, subjektivna ocena fi­nančnega stanja družine) in vrednotne usmerjenosti k izobraževalnem dosežku (na-črtovana stopnja dosežene izobrazbe) preveriti njihovo napovedno vrednost za FZ. Nato pa ugotoviti, kolikšno prirastno napovedno moč ima za FZ drugi sklop napo­vednikov, ki vključuje posebne subjektivne sestavine finančne pismenosti (subjek­tivno finančno znanje in samo-nadzor finančnega vedenja) in subjektivno zaznane značilnosti finančne socializacije v družini (spremljanja študentove porabe denarja v preteklih letih s strani staršev ter sprejemanje mame in očeta kot vzora finančne­ga vedenja). Predvidevale smo (H1), da prvi sklop napovednikov pojasni statistično pomembni odstotek variabilnosti v FZ, drugi sklop napovednikov pa statistično pomembno izboljša to napoved (prispeva k pomembnemu izboljšanju pojasnjene variabilnosti). Glede posamičnih napovednikov smo predvidele (H2), da bo zaznano izboljša­nje finančnega stanja družine in višja raven samo-nadzora finančnega vedenja stati­stično pomembno prispevala k višji ravni FZ, ker so bile predhodno ugotovljene povezave neposredne. Za ostale napovedne zveze pa smo postavile ničelno hipotezo (H3), saj so bile predhodno ugotovljene povezave teh spremenljivk s FZ le posre­dne. Tako smo na ravni enostavnih povezav med spremenljivkami predpostavile, da: (i) študentke svoje subjektivno finančno znanje ocenjujejo nižje kot študenti; (ii) raven spremljanja študentovega finančnega vedenja s strani staršev se pozitivno povezuje s subjektivnim finančnim znanjem in načrtovano stopnjo izobrazbe (po­kazatelj vrednotne usmeritve), (iii) subjektivno finančno znanje in sprejemanje star-ša kot vzora finančnega vedenja se pozitivno povezujeta s samo-nadzorom finančne­ga vedenja. . METODA3 :: . Udeleženci1.3 :: V raziskavi je sodelovalo 182 študentov prvega letnika različnih univerzitetnih študijskih programov Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru (67,7 % je bilo vpisanih na družboslovne smeri, 26,4 % na naravoslovne, 3,3 % na humanistične in 2,7 % na druge smeri). Njihova povprečna starost je znašala 20,07 let (SD = 1,08 let), po spolu pa so bili enakomerno zastopani (47,8 % moških in 52,2 % žensk), 97,8 % pa jih je navedlo, da jim starši nudijo vso finančno podporo, ki jo potrebu­jejo. Največ udeležencev je poročalo, da v obdobju študijskih obveznosti na fakul­teti ne živijo doma s starši (36,3 % v študentskem domu, 23,1 % v najetem stano­ . Pripomočki in postopek2.3 :: vanju s sostanovalci), 39 % študentov je stalno živelo s starši, 1,6 % pa je bilo odse­ljenih od doma prvotne družine. Velika večina staršev sodelujočih študentov je bila zaposlena za polni delovni čas (81,1 % mam in 81,7 % očetov); 4,4 % mam in 1,7 % očetov je bilo zaposlenih za skrajšani delovni čas, 0,6 % mam in 3.3 % očetov je delalo občasno, upokojenih je bilo 3,9 % mam in 8,3 % očetov, nezaposlenih pa 9,4 % mam in 4,4 % očetov. Približno tri četrtine staršev je imelo opravljeno vsaj gimnazijsko maturo (78,9 % mam in 74,5 % očetov), tretjina mam in četrtina oče­tov pa je imela univerzitetno izobrazbo. Uporabile smo vprašanja in vprašalnike, ki so del baterije pripomočkov Finanč­no vedenje in stališča mladih na prehodu v odraslost. Udeleženci so odgovorili na de­mografska vprašanja (spol, starost, študijski program, način bivanja, izobrazba in zaposlitev njihovih staršev) in na vprašanje, katero stopnjo izobrazbe načrtujejo do­seči (diplomo oz. prvo bolonjsko stopnjo, magisterij oz. drugo bolonjsko stopnjo ali doktorat oziroma drugo višjo stopnjo izobrazbe, kot je npr. specializacija). Nato so pri petstopenjski Likertovi ocenjevalni lestvici (od 1 – nikoli do 5 – skoraj vedno) ocenili, kako pogosto so njihovo porabo denarja, preden so začeli študirati, spre­mljali starši. Prav tako so študenti pri petstopenjski Likertovi ocenjevalni lestvici (od 1 – nikakor se ne strinjam do 5 – povsem se strinjam) ocenili raven strinjanja s tremi trditvami (ločeno za mamo in za očeta), ki so se nanašale na sprejemanje star-ša kot zgleda pri upravljanju z osebnimi financami (zgledovanje po starših in iska­nje nasvetov pri njih v zvezi z upravljanjem s financami). Notranja zanesljivost oce­njevalne lestvice je bila zadovoljiva (a = 0,74). Dalje so udeleženci pri petstopenjski Likertovi ocenjevalni lestvici (od 1 – nika­kor se ne strinjam do 5 – povsem se strinjam) ocenili raven strinjanja s tremi trdi­tvami, ki so tvorile Lestvico finančnega zadovoljstva (Shim idr., 2010). Ta je vklju-čevala naslednje trditve: (1) Zadovoljen sem s tem, kako se mi izide plačevanje mojih finančnih obveznosti. (2) S kritjem stroškov za nakupe imam težave. (3) Stalno sem za­skrbljen zaradi denarja. Notranja zanesljivost lestvice je bila sprejemljiva (a = 0,63). Pri petstopenjski Likertovi ocenjevalni lestvici (od 1 – zelo nizko do 5 – zelo viso­ko) so ocenili še svoje razumevanje upravljanja z denarjem (tj. subjektivna ocena znanja), kako lahko (od 1 – težko do 5 – lahko) se držijo svojih načrtov pri upra­vljanju z denarjem (tj. samonadzor finančnega vedenja) in zaznano spremembo fi­nančnega položaja njihove družine v zadnjih letih (1 – zelo se je poslabšal, 2 – ne­koliko se je poslabšal, 3 – ostal je nespremenjen, 4 – nekoliko se je izboljšal in 5 – zelo se je izboljšal). Podatke smo zbrale s spletnim vprašalnikom od februarja do junija leta 2016, kot del mednarodne raziskave o Finančnem vedenju in stališčih mladih na prehodu v odraslost, ki jo koordinira M. Friedlmeier in je bila potrjena s strani etične komisi­je Univerze Grand Valley. Udeležencem smo v kratkem dopisu pojasnile namen in potek raziskave ter jim posredovale šifre, s katerimi so dostopali do spletnega vpra­šalnika. Zagotovljena jim je bila anonimnost in zaupnost posredovanih podatkov. . REZULTATI4 :: . Opisna statistika in korelacijska analiza obravnavanih spremenljivk1.4 :: Preglednica 1. Opisna statistika in Pearsonovi koeficienti povezanosti med obravnavnimi spremenljivkami Vzorec M Vzorec O Lestvica M SD M SD FZ NI SS Mo Zn Na Sp FZ 3,65 ,74 3,64 ,74 ,17 ,08 ,09 ,24 ,57 ,32 NI 2,02 ,69 2,02 ,68 ,13 ,13 ,03 -,03 ,03 ,01 SS 3,92 ,88 3,88 ,88 ,07 ,16 ,16 ,13 ,07 ,18 Mo 3,48 ,84 3,49 ,95 ,06 -,02 ,19 ,18 ,04 ,20 Zn 3,49 ,79 3,47 ,80 ,23 -,02 ,13 ,20 ,38 ,09 Na 3,63 ,93 3,63 ,93 ,58 ,04 ,08 ,12 ,37 ,18 Sp 2,87 ,84 2,88 ,87 ,31 ,01 ,16 ,06 ,08 ,19 Opombe: Vzorec M = študenti so ocenili mamo (Mo) kot zgled pri upravljanju s financami (N = 178); Vzorec O = študenti so ocenili očeta (Mo) kot zgled pri upravljanju s financami (N = 163); M = aritmetična sredina; SD = stan­dardni odklon. Statistično pomembne povezave so navedene okrepljeno. Pri njihovem določanju smo upoštevale Bonferronijev popravek za p < ,05; kot statistično pomembne so zato označene vrednosti pri p < ,002. V spodnji levi diagonali navajamo koeficiente povezanosti za vzorec M, v zgornji desni pa za vzorec O. FZ = zado­voljstvo z upravljanjem z osebnimi financami; NI = načrtovana stopnja izobrazbe; SS = zaznava starševskega spre­mljanja študentovega preteklega upravljanja s financami; Mo = zaznava mame oziroma očeta kot zgleda pri upra­vljanju s financami; Zn = subjektivna ocena znanja o finančnem upravljanju; Na = samonadzor finančnega vede­nja; Sp = samo-zaznana sprememba finančnega stanja družine v zadnjih letih. Kot je razvidno iz preglednice 1, so udeleženci razmeroma zadovoljni s svojim upravljanjem z osebnimi financami. Poročajo, da so njihovi starši pogosto vedeli, kako so (študenti) porabljali svoj denar pred začetkom študija. Delno se strinjajo, da sprejemajo mamo in očeta kot zgled pri upravljanju s svojim denarjem. Pri tem je izračun Perasonovega korelacijskega koeficienta pokazal srednjo raven ujemanja med ocenama sprejemanja mame in očeta kot zgleda (r = 0,48, p < 0,001), medtem ko se srednja raven sprejemanja mame in očeta kot vzora pri ravnanju z osebnimi financami ni statistično pomembno razlikovala (MM - MO = - 0,14, p = 0,44). Ude­leženci v povprečju ocenjujejo svoje znanje o upravljanju z osebnimi financami ne­koliko višje od povprečnega in menijo, da se razmeroma lahko držijo svojih načrtov pri upravljanju z denarjem. Zaznavajo, da je finančni položaj njihove družine v za­dnjih letih ostal nespremenjen oziroma se je nekoliko poslabšal. V povprečju tudi pričakujejo, da bodo dosegli izobrazbo na ravni magisterija oz. diplome na drugi bolonjski stopnji. Velikost statistično pomembnih povezanosti med obravnavanimi spremenljivka-mi (preglednica 1) kaže, da se FZ udeležencev razmeroma visoko povezuje z njiho­vo oceno samonadzora finančnega vedenja (višji kot je samonadzor, višje je zado­voljstvo oz. obratno); zmerno se FZ povezuje z zaznano spremembo finančnega sta­nja družine v zadnjih letih (doslednost ali izboljšanje se povezuje z večjim zadovoljstvom in obratno), nizko pa se povezuje s samo-oceno znanja o finančnem upravljanju (več kot menijo, da vedo o tem upravljanju, bolj so zadovoljni z njim in obratno). Zmerno pozitivno se pri študentih povezujeta tudi samo-zaznani nad­zor finančnega vedenja in subjektivno znanje o finančnem upravljanju (višji kot je samo-nadzor, višja je samo-ocena znanja in obratno) ter sprejemanje očeta kot zgle­da finančnega ravnanja in pozitivna sprememba finančnega položaja družine (ugo­dnejša sprememba se povezuje z več zgledovanja; povezava s sprejemanjem mame kot zgleda finančnega ravnanja je na meji statistične pomembnosti). Preverile smo tudi razlike med spoloma (t-test), ki pa se niso izkazale kot stati­stično pomembne. Tako tudi nismo podprle dela predpostavke (H3), saj se študent­ke in študenti niso statistično pomembno razlikovali v svojem subjektivnem finanč­nem znanju (MŽ - MM = - 0,08, t (173) = 0,71, p = 0,48). Hierarhični regresijski analizi v dveh korakih smo izvedle ločeno za mame in oče­te kot zglede pri upravljanju s financami, ostali napovedniki finančnega zadovoljstva (FZ) študentov pa so bili v obeh regresijskih modelih enaki. V prvem koraku smo upoštevale spremenljivke, ki se nanašajo na demografske značilnosti študentov (objektivne in subjektivne), tj. njihov spol, načrtovano stopnjo dosežene izobrazbe in zaznano spremembo finančnega položaja njihove družine v zadnjih nekaj letih. V drugem koraku smo dodale še niz subjektivnih spremenljivk, ki se nanašajo na samo--oceno študentov (znanje o upravljanju z osebnimi finančnimi zadevami in samo--nadzor nad finančnim vedenjem) ter njihovo oceno finančne socializacije v družini (pogostost spremljanja posameznikove porabe denarja s strani staršev v preteklih le­tih in raven sprejemanja mame/očeta kot zgledov pri upravljanju s financami). Preglednica 2. Povzetek rezultatov hierarhične linearne regresije: napoved FZ mladih z načrtovano stopnjo izobrazbe, spolom, zaznano spremembo finančnega stanja družine, samo--oceno znanja o finančnem upravljanju in samo-nadzorom finančnega vedenja, sprejemanjem mame/očeta kot zgleda finančnega ravnanja in njunim spremljanjem študentove porabe denarja . Rezultati regresijskih analiz2.4 :: Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 9-24 zlatka cugmas, maja zupančič, mojca poredoš, eva kranjec FZ Mama Oče 1. korak 2. korak 1. korak 2. korak ß ß ß ß NI 0,118 0,105 0,161* 0,148* Spol 0,021 0,018 0,020 0,019 Sp 0,307*** 0,210*** 0,319*** 0,224*** Zn 0,028 0,031 Na 0,531*** 0,513*** Mo -0,020 0,023 SS -0,025 -0,025 F 7,354*** 19,600*** 8,070*** 17,189*** R2 0,113 0,393 0,132 0,399 .R2 0,280 0,267 Adj. R2 0,097 0,368 0,116 0,372 Opombe: ß = standardizirani regresijski koeficient; F = F-razmerje; R2 = koeficient determinacije (odstotek pojasnje­ne variance); .R2= sprememba R2 v drugem koraku, Adj. R2 = prilagojeni R2; R2 pod 0,13, pojasni majhen odstotek variance, R2 med 0,13 in 0,26 srednje visok odstotek variance, R2 nad 0,26 pa visok odstotek variance (Cohen, 1988); FZ = zadovoljstvo z upravljanjem z osebnimi financami; NI = načrtovana stopnja izobrazbe; Sp = spremem­ba finančnega stanja družine v zadnjih letih; Zn = subjektivna ocena znanja o finančnem upravljanju; Na = samo--nadzor finančnega vedenja; Mo = zaznava mame/očeta kot zgleda pri upravljanju s financami; SS = zaznava star-ševskega spremljanja porabe denarja pri študentu v preteklih letih. * p < 0,05; *** p < ,001. V analizah, ki so vključevale spremenljivko mama kot zgled finančnega ravnanja, smo v prvem koraku regresijske analize pojasnile majhen, vendar statistično po­memben odstotek variance v FZ (11, 3 % oz. upoštevajoč popravek 9,7 %). Z na­povedniki, ki smo jih dodale v drugem koraku, se je napoved FZ študentov stati­stično pomembno izboljšala, in sicer za 28 %. Ob upoštevanju prilagojenega koefi­cienta determinacije smo tako z obema sklopoma napovednikov pojasnile 36,8 % variance v FZ študentov. Statistično pomembna posamična napovednika FZ sta bila zaznana sprememba finančnega stanja družine v zadnjih letih (doslednost ali iz­boljšanje) in raven posameznikovega samo-nadzora nad finančnim vedenjem. Štu­denti, ki so menili, da imajo večji samo-nadzor, so izrazili višjo raven FZ. Glede na velikost standardiziranega regresijskega koeficienta lahko sklepamo, da samo-zazna­ni nadzor finančnega vedenja izmed obravnavanih napovednikov najmočneje napo­veduje zadovoljstvo študentov z njihovim upravljanjem z osebnimi financami. Iz preglednice 2 so razvidni tudi rezultati druge hierarhične regresijske ana­lize, v kateri smo namesto udeleženčeve ravni sprejemanja mame kot zgleda pri upravljanju s financami vključile sprejemanje očeta kot zgleda. S prvim sklopom treh napovednikov smo pojasnile razmeroma majhen, vendar statistično pomem­ben del variance v FZ študentov (13,2 % oziroma s popravkom 11,6 %), dodani sklop napovednikov v drugem koraku pa je napoved FZ statistično pomembno iz­boljšal (za 26,7 %). Skupaj smo torej ob popravku koeficienta determinacije z obrav­navanimi napovednimi spremenljivkami pojasnile 37,2 % variabilnosti v FZ, kar je zelo podobno rezultatom prve hierarhične regresijske analize. Prav tako sta bila oba statistično pomembna posamična napovednika FZ v zadnjem koraku analize ena­ka, razmeroma najmočneje pa je FZ študentov napovedovala njihova raven samo--nadzora finančnega vedenja. Poleg zaznanega izboljšanja (ali stalnosti) finančnega položaja družine je v drugi analizi, ki je upoštevala očeta kot zgled ravnanja z oseb­nimi financami, FZ študentov pomembno napovedovala tudi njihova načrtovana stopnja izobrazbe. Višja stopnja te izobrazbe se je povezovala z višjo ravnjo zadovolj­stva udeležencev glede njihovega upravljanja z osebnim denarjem. Na podlagi rezultatov obeh hierarhičnih regresijskih analiz sprejemamo prvo de­lovno hipotezo (H1), saj prvi sklop napovednikov pomembno pojasnjuje FZ štu­dentov, prav tako drugi sklop napovednikov pomembno izboljša to napoved. Pod-piramo tudi drugo delovno hipotezo (H2), saj doslednost ali ugodnejša spremem­ba subjektivne ocene finančnega položaja družine in višja raven samo-zaznanega nadzora finančnega vedenja napovedujeta višjo raven FZ študentov. Ničelne hipo­teze o odsotnosti pomembnih napovednih zvez z drugimi spremenljivkami (H3) nismo v celoti podprle, saj je v modelu, ki vključuje očeta kot zgleda finančnega rav­nanja, višja načrtovana raven izobrazbe pri študentih napovedovala večje FZ. Na ravni bivariatnih povezav pa smo, razen odsotnosti razlik med spoloma v subjektiv­nem finančnem znanju, podprle predpostavljeno smer povezanosti med drugimi obravnavanimi napovedniki. Namen pričujoče raziskave je bil preučiti dejavnike zadovoljstva z upravljanjem z osebnimi financami (FZ) pri mladih na prehodu v odraslost, natančneje pri štu­dentih prvega letnika različnih fakultet na dveh slovenskih univerzah. Konceptual-no smo se pri tem opirale na hierarhično strukturo konstruktov, ki pojasnjujejo fi­nančno blaginjo posameznikov (Sorgente in Lanz, 2017) ter na empirično podprte modele finančnega zadovoljstva ter subjektivnega blagostanja študentov v ZDA (Shim idr., 2009, 2010). Del predpostavk v teh modelih smo preverjale z izbranimi napovedniki, saj razlage FZ, ki jih podpirajo empirični podatki v severnoameriškem kulturnem okolju, niso neposredno prenosljive na posameznike v drugih kulturnih okoljih. Rezultati so na opisni ravni pokazali, da so udeleženci raziskave bolj zadovoljni kot nezadovoljni s svojim upravljanjem z osebnimi financami, torej z delovanjem v domeni osamosvajanja, ki tvori eno izmed ključnih razvojnih nalog na prehodu v . RAZPRAVA5 :: odraslost (Arnett, 2000, 2014; Kins in Beyers, 2010; Shim idr., 2009). Menijo tudi, da je njihovo znanje o upravljanju z osebnimi financami nekoliko večje od povpreč­nega in da razmeroma lahko nadzorujejo svoje ravnanje z denarjem. Pri tem je po­trebno upoštevati, da finančno znanje in samo-nadzor odražata subjektivne ocene študentov, ki lahko vsaj delno vključujejo pozitivno pristranskost udeležencev (pre­cenjevanje), pa tudi medosebne razlike v njihovih osebnostnih značilnostih (npr. vestnost, optimizem, samozavest). Zato na izbranih področjih finančne pismenosti pri študentih ne moremo sklepati, da razmeroma ugodno subjektivno stanje odra­ža tudi dejanskega. Rezultati obsežne raziskave pri slovenskih odraslih, starih 25 let in več, so na primer pokazali, da jih več kot tretjina zelo malo vé o upravljanju z la-stnim denarjem, še najmanj o družinskem proračunu, vsi pa so bili prepričani, da imajo družinske finance pod nadzorom (glej Kočar in Trunk, 2016). Študenti v naši raziskavi so dalje retrospektivno poročali, da so v njihovih dija­ških letih starši pogosto spremljali, kako porabljajo svoj denar. Če privzamemo, da so starši najpomembnejši posrednik finančne socializacije otrok in mladostnikov (npr. Danes, 1994; Webley in Nyhus, 2006) ter da dijaki večinoma dobivajo denar prav od staršev (v slovenski raziskavi je tako npr. poročalo 88 % gimnazijcev; Jago­dič in Dermol, 2016), naša ugotovitev ni presenetljiva. Glede poudarjanja staršev, po katerih naj bi se mladi najbolj zgledovali pri upravljanju z osebnimi financami (Gudmondson in Danes, 2011; Gutter, Garrison in Copur, 2010), pa bi lahko pri-čakovali višje ocene pri naših udeležencih od ugotovljenih. Študenti so se namreč v povprečju delno strinjali s sprejemanjem mame in očeta kot zgleda pri upravljanju z denarjem. Podobno se je pokazalo v novejši slovenski študiji (Jagodič in Dermol, 2016), v kateri je malenkostno več kot polovica gimnazijcev odgovorila, da se je rav­nanja z denarjem naučila od staršev, ostali pa so navajali druge posrednike. Ker FZ v potrošniških družbah pomembno prispeva k splošnemu subjektivnemu blagostanju posameznikov, študijski uspešnosti in pokazateljem telesnega ter dušev­nega zdravja (Kim, LaTaillade in Kim, 2011; Xiao idr., 2009), je pomembno pozna-ti dejavnike FZ pri mladih na prehodu v odraslost, ki se spoprijemajo s finančnim osamosvajanjem in večinoma niso niti povsem finančno odvisni niti neodvisni od staršev. V skladu z modeli S. Shim in sodelavcev (2009, 2010) smo v prvem koraku naše napovedne analize FZ ugotavljale vlogo objektivnih (spol) in subjektivnih po­kazateljev demografskih značilnosti študentov (stopnja izobrazbe, ki jo načrtujejo doseči, zaznana sprememba finančnega položaja njihove družine v zadnjih letih) in podprle prvo delovno hipotezo. S temi značilnostmi smo pojasnile razmeroma maj-hen del razlik (približno 10 %) v FZ študentov, verjetno zato, ker navedene mere predstavljajo bolj oddaljene napovednike FZ, ki k FZ prispevajo preko drugih, so-cializacijskih in psiholoških značilnosti posameznikov (Shim idr., 2009). V drugem koraku analize pa smo s subjektivnima sestavinama finančne pismenosti (subjektiv-no finančno znanje in samo-nadzor finančnega vedenja) ter subjektivnima pokaza­teljema finančne socializacije v družini (starševsko spremljanje študentove porabe denarja v njegovih mladostniških letih in sprejemanje mame ter očeta kot vzora pri ravnanju z denarjem) prirastno pojasnile še preko 25 % razlik v FZ študentov. S tem smo podprle drugo delovno hipotezo in z obema sklopoma napovednikov sku­paj pojasnile 37 % razlik v FZ, kar predstavlja visoko napovedno vrednost. Ker v modelu S. Shim in sodelavcev (2010) sprejemanje staršev kot vzorov ravnanja z de­narjem, finančno znanje in samo-nadzor finančnega vedenja posredujejo vpliv obravnavanih napovednikov iz našega prvega sklopa na FZ in hkrati pojasnjujejo enkratne deleže razlik v FZ, naši rezultati nakazujejo tudi skladnost s tem delom njihovega modela. Med posamičnimi napovedniki sta v skladu s predpostavko (H3) zaznana ugo­dnejša sprememba finančnega stanja družine in višja raven samo-zaznanega nadzo­ra nad finančnim vedenjem napovedovala večje FZ študentov, natančneje s tem, kako se jim izide plačevanje finančnih obveznosti in kritje stroškov za nakupe ter koliko so ali niso zaskrbljeni zaradi denarja. Intuitivno bi sicer pričakovali, da tre­nutno finančno stanje družine, kot ga ocenjujejo sami, prispeva k njihovem FZ, vendar je zaznana sprememba tista, ki se močneje povezuje s FZ; če v napovedi upo­števamo obe spremenljivki, trenutno subjektivno finančno stanje družine izgubi pomembno napovedno vrednost (Zupančič in Poredoš, 2017), zato ga v regresijski analizi tudi nismo upoštevale. Predpostavljamo, da se z zaznanim izboljšanjem fi­nančnega stanja družine nekoliko povečajo tudi finančni viri študentov, zato se jim morda bolje izide plačevanje osebnih izdatkov. Ker je bila naša raziskava korelacij-ska, pa so možne tudi povezave v obratni smeri – študenti, ki poročajo o večjem FZ (morda zaradi bolj preudarnega ravnanja z denarjem v zadnjih letih), lahko ocenju­jejo, da se je finančno stanje njihove družine izboljšalo. Kot močnejši napovednik FZ pa se je pri študentih izkazal njihov samo-nadzor finančnega vedenja. Lažje kot so menili, da se držijo načrtov pri upravljanju z denarjem, višje so ocenili svoje FZ, in obratno. Podobno je v tujih študijah samo-zaznani nadzor finančnega vedenja močneje napovedoval FZ kot izkušnje z delom, subjektivno finančno znanje in fi­nančna stališča (npr. Shim idr., 2010; Sirsch, Levec, Reiber in Sideritz, 2017). Spre­tnosti samo-nadzora finančnega vedenja imajo verjetno pomembno vlogo v potro­šniško usmerjenem vsakdanjem življenju študentov. Omogočajo namreč zaviranje trenutnih impulzov, na primer trenutno privlačnih nakupov, ki so lahko dolgoroč­no tvegani, in odlaganje takojšnjega zadovoljstva, ki ga zahteva preudarno finančno načrtovanje in razsodno situacijsko odločanje o rabi finančnih virov. Pri tem pa ne izključujemo možnosti, da FZ deluje tudi spodbudno na izboljšanje samo-nadzora pri upravljanju z denarjem. Druge obravnavane spremenljivke v naši raziskavi posamično niso pomembno napovedovale FZ, kar smo tudi predpostavile, saj se po modelu S. Shim in sodelav­cev (2009, 2010) s FZ povezujejo le posredno (npr. preko samo-nadzora vedenja in subjektivnega znanja, ki tudi prispeva k FZ preko samo-nadzora). V skladu s tem delom modela smo večinoma podprle predpostavljene povezave med oddaljenimi napovedniki in posredniki njihovega vpliva na FZ, vendar samega strukturnega modela zaradi premajhnega vzorca udeležencev nismo preverjale. Tako se je zazna­no pogostejše starševsko spremljanje ravnanja z denarjem pri naših udeležencih v njihovih dijaških letih povezovalo z usmerjenostjo k višjemu izobraževalnem dosež­ku in z višjo subjektivno oceno finančnega znanja; študenti z višjo ravnjo tega zna­nja in močnejšim sprejemanjem mame ter/ali očeta kot vzora pa so poročali o ve-čjem samo-nadzoru svojega finančnega vedenja. Rezultati nakazujejo, da se samo--zaznani procesi finančne socializacije v mladostništvu povezujejo s ciljnimi usmeritvami študentov in z bližnjimi napovedniki oz. dejavniki FZ, ki posredujejo učinke finančne socializacije v družini in ciljnih usmeritev na FZ. Poleg navedene­ga naši rezultati nakazujejo verjetnost, da ima (ob upoštevanju vseh drugih napove­dnikov) tudi načrtovana stopnja izobrazbe slovenskih študentov majhno vlogo v napovedi njihovega FZ. Morda tisti, imajo višje in bolj dolgoročne cilje, bolj preu­darno ravnajo z denarjem in ustrezneje načrtujejo porabo osebnih finančnih virov ter so tako s svojim finančnim upravljanjem bolj zadovoljni. Iz metodoloških omejitev predstavljene študije izhaja več predlogov za njeno na­daljevanje in prihodnje raziskave. Smiselno bi bilo uporabiti vzdolžni pristop k zbi­ranju podatkov, povečati vzorec udeležencev in njegovo reprezentativnost ter prido­biti podatke iz različnih virov (npr. staršev, prijateljev), o različnih konstruktih (npr. finančna stališča, finančno vedenje), posrednikih (npr. izkušnje z delom) ali značil­nostih finančne socializacije ter s pomočjo različnih metod (npr. opazovanje, ekspe­rimenti). Vzdolžno spremljanje bi omogočilo ugotavljanje razvojnih sprememb v FZ in z njim povezanimi značilnostmi, na primer od prvega letnika študija do za­ključene 1. ali 2. stopnje. S podatki pri večjemu vzorcu udeležencev bi lahko pre­verjali strukturne modele, v katerih bi upoštevali različne posrednike pri napovedi FZ ter preverili celotni napovedni model S. Shim in sodelavcev (2010) pri sloven-skih študentih. V kombinaciji z vzdolžnimi podatki večjega vzorca bi lahko preko metode navzkrižnega zamika dalje raziskali smeri povezav med spremenljivkami. Tako lahko npr. tudi FZ vpliva na samo-nadzor finančnega vedenja, ne le obratno (Shim idr., 2009). Na podlagi podatkov reprezentativnega vzorca, ki bi vključeval med drugimi (npr. ustrezna zastopanost v geografskih regijah) tudi zaposlene in brezposelne mla­de na prehodu v odraslost, bi lahko ugotovitve posploševali na populacijo sloven-skih mladih na prehodu v odraslost. Upoštevanje podatkov o značilnostih udeležen­cev z več virov pa bi zmanjšalo morebitno napako istih ocenjevalcev, ki preceni po­vezave med preučevanimi spremenljivkami. Kljub predvidevanju, da na FZ mladih v večji meri vpliva njihova samo-zaznava lastnega vedenja in prepričanje v učinko­vitost pri upravljanju z osebnimi financami kot objektivne mere istih spremenljivk (Shim idr., 2010), bi bilo potrebno v podobnih raziskavah upoštevati tudi objektiv­ne mere (npr. preizkusi znanja), kar nakazujejo ugotovitve z odraslimi Slovenci (Ko-čar in Trunk, 2016). Opozoriti moramo tudi, da so po zgledu tujih raziskav (npr. Shim idr., 2010) nekatere spremenljivke temeljile le na eni trditvi. Zato bi bilo po­trebno z vidika zanesljivosti vsaj samo-nadzor finančnega vedenja in subjektivno znanje o upravljanju z denarjem meriti preko lestvic z več trditvami. Kljub navedenim omejitvam opravljene raziskave menimo, da daje prvi vpogled v nekatere subjektivne vidike upravljanja z osebnimi financami pri slovenskih bru­cih in značilnosti, ki se povezujejo z njihovim zadovoljstvom s tem upravljanjem. LITERATURA :: Ajzen, I. (1991): “The theory of planned behavior.” V: Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50/2, str. 179–21. Arnett, J. J. (2000): “Emerging adulthood: A theory of development from the late teens through the twenties.” V: American Psychologist, 55, str. 469-480. Arnett, J. J. (2001): “Conceptions of the transition to adulthood: Perspectives from adolescence through midlife.” V: Journal of Adult Development, 8, str. 133-143. Arnett, J. J. (2007): “Suffering, selfish, slackers? Myths and reality about emerging adults.” V: Journal of Youth and Adolescence, 36, str. 23-29. Arnett, J. J. (2014): Emerging adulthood: The winding road from the late teens through the twenties. New York, NY: Oxford University Press. Danes, S. M. (1994): “Parental perceptions of children’s financial socialization.” V: Financial Counseling and Planning, 5, str. 127–149. Gudmondson, C. G. in Danes, S. M. (2011): “Family financial socialization: Theory and critical review.” V: Journal of Family and Economic Issues, 32, str. 644-667. Gutter, M. in Copur, Z. (2011): “Financial behaviors and financial well-being of college students: Evidence from a national survey.” V: Journal of Family and Economic Issues, 32, str. 699-714. Gutter, M., Garrison, S. in Copur, Z. (2010): “Social learning opportunities and financial behavior of college students. ” V: Family & Consumer Science Research Journal, 38, str. 387-404. Jagodič, G. in Dermol, V. (2016): »Finančna pismenost dijakov srednjih šol.« V: Trunk, A., Dermol, V. in Trunk Širca, N. (ur.): Finančna pismenost med mladimi. Celje: Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije, str. 105-116. Kim, J., LaTaillade, J. in Kim, H. (2011): “Family processes and adolescents’ financial behaviors.” V: Journal of Family and Economic Issues, 32, str. 668-679. Kins E. in Beyers W. (2010): “Failure to launch, failure to achieve criteria for adulthood?” V: Journal of Adolescent Research, 25, str. 743-777. Kins, E., Beyers, W. in Soenens, B. (2012): “When the separation-individuation process goes awry: Distinguishing between dysfunctional dependence and dysfunctional independence.” V: International Journal of Behavioral Development, 37, str. 1-12. Kins, E., Beyers, W., Soenens, B. in Vansteenkiste, M. (2013): “Patterns of home leaving and subjective well-being in emerging adulthood: The role of motivational processes and parental autonomy support.” V: Developmental Psychology, 45, str. 1416-1429. Kočar, S. in Trunk, A. (2016): “Finančna pismenost med odraslimi v Sloveniji.” V: Trunk, A., Dermol, V. in Trunk Širca, N. (ur.): Finančna pismenost med mladimi. Celje: Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije, str. 91–96. Kuhar, M. in Reiter, H. (2014): „Leaving home in Slovenia: A quantitative exploration of residential independence among young adults.” V: Journal of Adolescence, 37, str. 1409-1419. Mortimer, J. T. (2003): Working and growing up in America. Cambridge: Harvard University Press. Moschis, G. P. (1987): Consumer socialization: A life-cycle perspective. Lexington, MA: Lexington Books. Saraiva, L. M. in Matos, P. M. (2012): “Separation-individuation of Portuguese emerging adults in relation to parents and to the romantic partner.” V: Journal of Youth Studies, 15, str. 499-517. Shim, S., Barber, B. L., Card, N. A., Xiao, J. J. in Serido, J. (2010): “Financial socialization of first-year college students: The roles of parents, work and education.” V: Journal of Youth Adolescence, 39, str. 1457-1470. Shim, S., Xiao, J. J., Barber, B. L. in Lyons, A. (2009): “Pathways to life success: A conceptual model of financial well-being for young adults.” V: Journal of Applied Developmental Psychology, 30, str. 708-723. Sirsch, U., Levec, K., Reiber, C. in Siderits, J. (2017): »Satisfaction with personal money management in Austrian emerging adult students.« Prispevek predstavljen na IACCP konferenci, Varšava, Poljska. Sorgente, A. in Lanz, M. (2017): “Emerging adults well-being: Protocol for a scoping review.” V: Adolescent Research Review, 2, str. 1-38. Webley, P. in Nyhus, E. K. (2006): “Parents’ influence on children’s future orientation and saving.” V: Journal of Economic Psychology, 27, str. 140-164. Xiao, J. J., Tang, C. in Shim, S. (2009): “Acting for happiness: Financial behavior and life satisfaction of college students.” V: Social Indicators Research, 92, str. 53–68. Zupančič, M. (2009): Opredelitev razvojnega obdobja in razvojne naloge v mladostništvu. V: Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.): Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, str. 511–524. Zupančič, M. (2011): »Razvojno obdobje prehoda v odraslost – temeljne značilnosti.« V: Puklek Levpušček, M. in Zupančič, M. (ur.): Študenti na prehodu v odraslost. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 9–37. Zupančič, M. in Kavčič, T. (2014): “Student personality traits predicting individuation in relation to mothers and fathers.” V: Journal of Adolescence, 37, str. 715-726. Zupančič, M., Komidar, L. in Puklek Levpušček, M. (2014): “Individuation in Slovene emerging adults: Its associations with demographics, transitional markers, achieved criteria for adulthood, and life satisfaction.” V: Journal of Adolescence, 37, str. 1421-1433. Zupančič, M. in Poredoš, M. (2017): »Predictors of life satisfaction in Slovene emerging adults and their parents.« V: Chodynicka, A. M., Więckowska, J. in Penczek, M. (ur.): From a cross-cultural perspective: Conflict and cooperation in shaping the future of Europe: Program and the book of abstracts / 9th European IACCP conference, Warsaw, July 16-19 2017. Warsaw: SWPS University of social sciences and humanities, str. 112. Raziskava je del mednarodnega projekta z naslovom »Finančna socializacija mladih na prehodu v odraslost: Vloga staršev, dela in osebnih vrednot« (Financial Socialization of Emerging Adults: The Roles of Parents, Work and Personal Values; koordinatorka prof. dr. Mihaela Friedlmeier, Univerza Grand Valley, Allendale, MI) in je bila opravljena v okvi­ru raziskovalnega programa Uporabna razvojna psihologija (št. P-0052), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. FILOZOFSKE ŠTUDIJE Adnan Sivić SUFIJSKA MISTIKA V BOSNI IN HERCEGOVINI V 18. IN 19. STOLETJU NA PRIMERU ABDURAHMANA SIRIJE IN ILHAMI-BABE :POVZETEK : izvirni znanstveni članek udk 165:281(497.15)''17/18'' Sufizem v Bosni in Hercegovini, zlasti v času razcveta mistične poezije v 18. in 19. stoletju, je bil predmet intenzivnega akademskega zanimanja v sodobni te­ologiji, veliko manj pozornosti pa je bilo tej tradiciji namenjeno izven teoloških okvirov. Namen tega članka je, prvič, na kratko orisati razvoj te tradicije ter, dru­gič, predstaviti osrednje motive v poeziji dveh znamenitih derviških pesnikov, Ab-durahmana Sirije in Ilhami-babe, na način, ki bi omogočal takó širšo fenomeno­loško interpretacijo kot medverski dialog z drugimi mističnimi tradicijami. V predstavljanju njune poezije avtor privzema zmerno neoperenialistično držo, ki pa vendarle ni ključnega pomena za pričujoči prispevek, saj je ta predvsem prikaz in ne podrobna interpretacija. V zadnjem delu članka bosta na kratko predstavlje­ni dve temeljni teološki stališči o sufizmu. Ključne besede: sufizem, tariqat, Abdurahman Sirija, Ilhami-baba, Bosna in Hercegovina, 18. in 19. stoletje, perenializem ABSTRACT SUFI MYSTICISM IN BOSNIA AND HERZEGOVINA IN THE 18TH AND 19TH CENTURIES THROUGH THE EXAMPLE OF ABDURAHMAN SIRIJA AND ILHAMI-BABA Sufism in Bosnia and Herzegovina, particularly during the heyday of mystical poetry in the 18th and 19th centuries, has been the subject of much academic interest in contem­porary theology, yet has received little attention outside theological circles. The aim of this paper is, firstly, to briefly sketch the development of this tradition and, secondly, to pre­sent the central motifs in the poetry of two prominent Sufi poets, Abdurahman Sirija and Ilhami-baba, in a way conducive to a broader phenomenological interpretation, as well as interfaith dialogue with other mystical traditions. In presenting the poetry of the Sufis, the author adopts a moderate neoperennialistic attitude, although this commit­ment is not essential for the purposes of this paper, since it is primarily a presentation and not a thorough interpretation. Finally, in the last part of the paper, two opposing theo­logical perspectives on mysticism will be considered. Keywords: sufism, tariqa, Abdurahman Sirija, Ilhami-baba, Bosnia and Herzegovina, 18th and 19th centuries, perennialism UVOD :: Sufizem ali tas.awwuf 1 je mistična razsežnost islama, katere zametke lahko najde-mo že v asketskih praksah nekaterih privržencev in prijateljev preroka Mohameda, medtem ko se je sufizem in sensu stricto pojavil v osmem stoletju n. št. Beseda tas.aw­wuf ima najverjetneje izvor v arabski besedi s.uf, kar pomeni volna in se nanaša na volnena oblačila asketov (jama-i s.uf) (Schimmel, 1975: 14). Čeprav je ta etimologi­ja danes splošno sprejeta, sta z vidika zgodovine in pomena te besede zanimivi še dve razlagi, po katerih naj bi beseda tas.awwuf izhajala iz grške besede sophós (mo­der) ali pa iz arabske besede s.uffa (klop), ki se nanaša na .ahl as.-s.uffa (dobesedno: lju­dje (s) klopi), tj. skupino Mohamedovih privržencev, ki so se pogosto sestajali na klopeh v bližini mošej in izvajali dhikr2 (Ćehajić, 1986: 8). Ko se je sufizem pojavil na območju današnje Bosne in Hercegovine, istočasno z osmansko osvojitvijo kraljevine Bosne v 15. stoletju,3 je že bil precej daleč od svojih ne­institucionalnih začetkov ter je igral pomembno vlogo v duhovnem življenju cesarstva, vključno seveda z Bosno in Hercegovino, kjer je svoj religijski in (zlasti) kulturni po-men ohranil vse do današnjega dne.4 Kot tak je bil bosanski sufizem v zadnjih dveh de­setletjih predmet intenzivnega akademskega zanimanja, ki pa se je večinoma gibalo znotraj okvirov teološke interpretacije.5 Namen tega prispevka pa je osvetliti temeljne poteze te mistične tradicije v času osmanske oblasti ter na kratko predstaviti fenome­nološke razsežnosti mističnih izkustev in cilj(e) mistične poti znotraj te tradicije, kakor so opisani v poeziji njenih najpomembnejših literarnih predstavnikov v 18. in 19. sto­letju, in sicer na način, ki omogoča interpretacijo zunaj teoloških okvirov kot tudi dia­log z drugimi mističnimi tradicijami. Že v osredotočanju na mistična izkustva in nji-hove poetične izraze (in ne na njihove konstruktivne vidike – tj. doktrinarne specifič­nosti) je sicer implicitna zmerna perenialistična drža v razumevanju mistike,6 vendar je 1 Arabske besede so napisane v skladu z mednarodno transliteracijo, kakršna je uporabljena v Schimmel, 1975. Za arabska imena velja enako, medtem ko so imena bosanskih avtorjev navedena v obliki, v kakršni so ustaljena v bosanščini (npr. Abdulvehab namesto 'Abd al-Wahab). 2 Dhikr (v bosanščini je ustaljena transliteracija zikr), kar pomeni spominjanje, je oblika kontemplativne molitve, pri kateri mistik večkrat (ali celo več tisočkrat) tiho izgovarja (pri t.i. glasnem dhikru) ali pa se osredotoča na (pri tihem dhikru) določeno frazo. Ta fraza je najpogosteje eno izmed Božjih imen, lahko pa je tudi daljši koranski verz. 3 Stjepan Tomašević, zadnji bosanski kralj, je predal oblast Osmanskemu cesarstvu leta 1463, vendar je zadnja trdnjava (Jajce) padla šele leta 1527. 4 Po padcu osmanske in vzpostavitvi avstroogrske oblasti v Bosni in Hercegovini in še zlasti po osnovanju FLRJ je vpliv derviških redov v duhovščini (tj. v krogih ulam) resda upadel, vendar je sufizem vseskozi obdržal svojo ključno vlogo v religijskem življenju izven okvirov klera. Kar se tiče nestrpnosti (takratnih modernističnih) ulam do sufizma, je bila le-ta na vrhuncu leta 1952, ko je privedla celo do prepovedi tariqatskih aktivnosti, ki je trajala vse do leta 1974. Po ukinitvi te prepovedi in osnovanju Skupnosti islamskih derviških redov SFRJ je ta odnos polagoma postajal dosti bolj pozitiven (Abiva, 2005: 203-4; Dolinar, 1992: 60). 5 Poleg teološke je sicer nekaj akademske pozornosti dobila tudi literarna interpretacija, gl. npr. članke zbrane v Hafizović, 2011. 6 Gre za zmerno (neo)perenialistično držo, kakršno zagovarja Vörös (2016: 55-58). Ta oblika perenializma se nanaša na fenomenološke značilnosti mističnih izkustev in jo je treba razlikovati od močnejše različice perenializma (kakršno zagovarja med drugimi Schuon), ki vključuje tudi druge vidike religije. POT IN BESEDA:TARIQATI IN SUFIJSKA POEZIJA :: avtorjev namen ostati čimbolj teoretsko nevtralen, saj gre vendarle predvsem za prikaz dotične tradicije in ne za podrobno interpretacijo. Ker pa je popolna teoretska nevtral­nost najbrž nemogoča – saj je mistična izkustva in njihove izraze, ki so vpeti v kontekst specifične tradicije pri vsakem opisovanju potrebno interpretativno izpeti iz tega kon­teksta (razen če gre za teološko razpravo znotraj iste tradicije) – si lahko prizadevamo vsaj za prikaz, ki je transparenten glede svojih teoretskih predpostavk. Kjer pa bodo do-ločeni pojmi ali odlomki interpretirani s sodobnim pojmovnim okvirom, bo to izrec-no poudarjeno (v besedilu samem ali pa v opombah). Zunanji izraz ezoterične razsežnosti islama v dotičnem zgodovinskem obdobju so predstavljali (in tudi danes predstavljajo) derviški redovi ali tariqati (ar. poti), ki so se med seboj razlikovali tako v doktrinarnih kot v praktičnih vidikih. Čeprav gre za raznolike tradicije, ki so v določenih ozirih celo nezdružljive, še posebno v odno­su do eksoteričnih vidikov islama, so bili tariqati vendarle institucije precej odprte­ga tipa – tako je bila, denimo, pripadnost enega derviša dvema različnima redovo-ma ali celo več redovom povsem navaden pojav. Glede na omenjeni odnos tariqa­tov do šeriata, jih lahko grobo razdelimo na ortodoksne in heterodoksne. Najpomembnejši (ortodoksni) derviški redovi v Bosni in Hercegovini so nakšiben­dije, mevlevije, halvetije in kadirije,7 medtem ko je heterodoksni bektašijski red, če­prav gre za najpomembnejši turški »ljudski« red (Dolinar, 1992: 52), deloval le krat­kotrajno in bil večinoma omejen na janičarske vojašnice. Ker so tariqati nepogre­šljiv sestavni del bosanske (kot tudi vsake islamske) mistične tradicije, prikaz njihove bogate zgodovine in doktrinarne raznolikosti pa bi močno presegal okvire pričujočega prispevka,8 bo v nadaljevanju na kratko predstavljen le nakšibendijski red, in sicer iz dveh razlogov: zato, ker je reprezentativen za ortodoksne redove v Bosni in Hercegovini nasploh, ter zato, ker sta bila najpomembnejša derviška pesni­ka v času razcveta mistične poezije in sufizma nasploh, Abdurahman Sirija in Ilha­mi-baba (o katerih bo govora kmalu), šejha tega tariqata.9 Nakšibendijski (naqshbandiyyah) red je dobil ime po Baha-ud-Dinu Naqshbandu Bukhariju (14. st.), katerega silsila (duhovna veriga učiteljev) sega, tako kot pri vseh 7 Imena redov so zapisana v prilagojeni fonetični obliki, v kakršni so ustaljena v drugih južnoslovanskih jezikih (v skladu s transliteracijo v Dolinar, 1992). 8 Za (po avtorjevem védenju edini) pregled zgodovine derviških redov v Bosni in Hercegovini v slovenščini gl. Dolinar, 1992, za izčrpnejši prikaz pa Ćehajić, 1986. 9 Avtorjev namen nikakor ni trditi, da predstavljata Sirija in Ilhami vrhunec bosanske književnosti v dotičnem obdobju, temveč se nanju osredotoča predvsem zato, ker sta bila (za razliko od drugih pesnikov, ki so pisali med drugim tudi o sufizmu) najprej šejha in šele nato pesnika. V obdobju osmanske oblasti v Bosni in Hercegovini je sicer izjemnega pomena tudi kadirijski šejh in pesnik Hasan Kaimija (17. st.), vendar Kaimija tukaj ne bo predstavljen zato, ker se avtor v tem prispevku osredotoča na obdobje razcveta sufizma v Bosni, tj. 18. in (predvsem) 19. stoletje, kot tudi zaradi jedrnatosti (saj si ta članek seveda ne prizadeva biti izčrpen prikaz mistične poezije v Bosni in Hercegovini). O Kaimiji gl. Ćehajić, 1986: 139-146. ŠEJH ABDURAHMAN SIRIJA :: »pravovernih« ali »povezanih« redovih, nazaj do preroka Mohameda.10 Ta red je pode­doval ortodoksne značilnosti horasanske sunitske mistične tradicije, ki jih je ohranil sko­zi svojo celotno zgodovino, zaradi česar je užival dober položaj znotraj verskih in admi­nistrativnih struktur Osmanskega cesarstva. V Bosni in Hercegovini so se nakšibendije pojavili že v 15. stoletju, istočasno z osmanskimi osvajanji teh dežel. O tem zgodnjem obdobju sicer vemo zelo malo, vendar je gotovo, da so bile ob grobnicah znamenitejših dervišev, ki so padli tekom vojne, zgrajene prve tekije tega reda (Ćehajić, 1986: 35).11 Svoj pravi razcvet pa je nakšibendijski red doživel v 18. in 19. stoletju, ko je postal zara­di svoje ortodoksne naravnanosti izjemno priljubljen najprej v meščanskem in nato tudi v ruralnem okolju, nakšibendijske tekije pa so se pojavile v skoraj vseh večjih mestih.12 Eno izmed teh tekij, v vasi Oglavak pri Fojnici, je na začetku 19. stoletja osnoval šejh in pesnik Abdurahman Sikirić (1785 – 1846 ali 1847), bolj znan pod derviškim vzdev­kom Sirija (po arabski besedi siri, kar pomeni skrivnost) (Ćehajić, 1986: 55-57). Šejh Sirija je pisal lirsko-mistično ter moralno-didaktično poezijo v bosanščini in turščini, pri čemer njegove pesmi, napisane v turščini, izražajo refleksije o raznih vidikih sufiz-ma in predstavljajo njegov literarni vrhunec, medtem ko so njegove pesmi v ljudskem jeziku napisane predvsem z vzgojnim in didaktičnim namenom (Gačanović, 2014: 61). Glavni mistični motiv, ki ga zasledimo v številnih njegovi pesmih v turščini je enost biti (wahdat al-wujud):13 po tem nauku je nujno bivajoča Bit poistovetena z Bogom, medtem ko so vse ostale bivajoče stvari (kar poleg pojavnega sveta vključuje tudi člove­ka samega) zgolj možna bitja, katerih bivanje izhaja iz nujno bivajoče Biti (Mole, 2003: 63). Zato je vsaka posameznost in vsako navidezno neodvisno bivajoče zgolj iluzija: »Obstoj tega sveta je zgolj privid, (...) V vsem, kar obstaja, velikem in malem, je Eden. (...) Tvoja izraza »jaz« in »ti« sta zgolj privid, Karkoli ti rečeš, pa je privid znotraj privida« (v Gačanović, 2014: 41) 10 Po Ćehajiću (1986) in Moletu (v Ćehajić, 1986), Naqshband ni pravi utemeljitelj tega reda, pač pa je zgolj prevzel in razvil tradicijo, ki jo je utemeljil Abdul Khaliq Ghijduvani (12.-13. st.). 11 Tekije (tur. tekke) so samostani ali lože, v katerih so se zbirali in živeli derviši. Tekije se od samostanov razlikujejo predvsem po tem, da niso vsi derviši živeli v tekijah, kar je povezano z odsotnostjo celibata pri (skoraj vseh) muslimanskih mistikih. 12 Za podrobno razpravo o doktrini in zgodovini nakšibendijskega reda gl. Ibranović, 2008. 13 Izjemno kompleksno vprašanje o tem, ali gre za wahdat al-wujud ali pa zgolj za wahdat ash-shuhud (oz. ali in v kolikšni meri sta ta dva pojma sploh različna) bo omenjeno v zadnjem razdelku, vendar le na kratko, saj presega okvire pričujočega prispevka. Podrobno o tem vprašanju znotraj nakšibendijskega reda gl. Ibranović, 2008. Uvid v wahdat al-wujud pa ni razumske, temveč izkustvene narave, saj predpo­stavlja »očiščenje srca« (tafsiat al-qalb), tj. korenito transformacijo načina biti, ki kulminira v smrti mistikovega jaza (fana.). To odmrtje jaza nastopi takrat, ko mi-stik svoj um z dolgoletnim urjenjem v dhikru popolnoma izprazni vseh vsebin in s tem postane eno s Poslednjo resničnostjo, Absolutom, kar je v sufizmu seveda Alah.14 S fenomenološkega vidika to transformacijo lahko razumemo kot spremem­bo doživljajske strukture: mistik vse pojave, vključno z lastno individualnostjo, z »mano« in »tabo« vred vidi kot pogojene izraze Absoluta, ker preseže dualistično doživljajsko strukturo samo, ki je v osnovi našega vsakdanjega življenja in mišljenja. Kontemplativno izpraznjenje uma torej ne pomeni samo to, da izginejo vsi objekti zaznave in mišljenja, ampak z objekti izgine tudi subjekt, vse kar ostane pa je Bog, oz. tisto, kar predhodi tako subjektu kot svetu (Vörös, 2016: 307). S smrtjo jaza in identifikacijo z Absolutom lahko pojasnimo tudi ekstatične mo-mente v Sirijevi poeziji, v katerih se pesnik enači z »mikrokozmosom, iz katerega je nastal makrokozmos« (v Gačanović, 2014: 42): tega ne gre razumeti kot blasfemi­jo, pač pa gre za shath, tj. vzklik v zamaknjenju (oz. njegov literarni izraz), ki ni ra­zumljen kot mistikovo dejanje (saj mistikovega jaza v tem stanju ni), ampak kot iz­raz Poslednje resničnosti same, po nekaterih intepretacijah pa celo kot pristno Bož­je dejanje (Mole, 2003: 74). Eden najslavnejših primerov tega je al-Hallajeva (858 – 922 n. št.) fraza »Ana'l-Haqq,« »jaz sem Resnica« (ibid: 74), v kontekstu Sirijeve poezije pa kot shath lahko razumemo eno izmed njegovih najbolj znanih pesmi, zla­sti njen začetek (prvi verz je sicer tudi naslov pesmi) in konec: »Jaz sem po obliki kaplja, toda po vsebini morje! V meni je celi svet, jaz sem svet in njegova vsebina. (...) Jaz sem odraz .Alijeve skrivnosti, Od vsega sem višji jaz!« (v Gačanović, 2014: 42) Najbrž ni presenetljivo dejstvo, da so bile takšne in podobne izjave vedno spor­ne s stališča šeriata, v Hallajevem primeru pa so privedle celo do obsodbe zaradi kri­voverstva in njegove usmrtitve.15 Sirija sicer ni bil tako kontroverzen kot Hallaj, saj 14 V tem odstavku gre za avtorjev (perenialistično obarvani) prikaz, ki zaradi zvestobe izvirnemu besedilu (oz. izvirni tradiciji, o kateri govori) ohranja teistične izraze, vendar bi ga prav tako lahko izrazili tudi na teoretsko nevtralnejši način, z izključno fenomenološkim izrazjem. Z vidika sodobne interpretacije teistični izrazi sicer niso nujno problematični, če se le zavedamo, da v kontekstu mistike označujejo ravno to nadbivajočo Resničnost in hkrati ničnost, ki je »razodeta« v mističnem izkustvu in ne v določeni tradiciji razodetega (dobrega, modrega, pravičnega itd.) Boga (Vörös, 2016: 310-311). Za podrobno razpravo o omenjeni spremembi doživljajske strukture in njenem odnosu do mističnih izkustev in kontemplativnih metod, na katero se opira tudi avtor, pa gl. Vörös, 2016, zlasti 5. poglavje. 15 Hallaj je bil obsojen in usmrčen leta 922, ampak je treba upoštevati tudi to, da je bilo krivoverstvo takrat obravnavano predvsem kot politični zločin, ki je bil predmet pregona večinoma v primerih, kadar so za to obstajali tudi politični razlogi (Ernst, 1995). Zato so Hallajeve javne pridige, naperjene proti takratni oblasti, bile verjetno ključni razlog za njegovo obsodbo (Mole, 2003: 74). nikoli ni šel tako daleč, da bi se izrecno izenačil z Bogom (oz. Resnico, al-Haqq, kar je eno izmed Božjih imen v islamu),16 poleg tega pa so bili ekstravagantni izrazi v sufijski poeziji dosti bolj običajni v 19. stoletju. Toda z vidika fenomenološke inter-pretacije njegove poezije lahko rečemo, da oba avtorja opisujeta enak način doži­vljanja, v katerem izginejo vse razlike med posameznostmi in, pri Hallaju še najbolj izrecno, med ljubečim in Ljubljenim (gl. tudi Mole, 2003: 72-76). Šejh Sirija ta način doživljanja v eni izmed svojih pesmi razčleni na dva momenta, ki so-vpadata s pojmoma fana. (ar. uničenje) in baqa. (ar. preživetje, obstajanje) v islamski misti­ki. V izkustvu fana., ko mistik metaforično »zapre oči,« se »v božanstvu izgubi« (v Gačano­vić, 2014: 52), tj. gre za razmeroma kratkotrajno izkustvo, v katerem docela izginejo vse di­stinkcije v zavesti in ki nastopi kot najpopolnejši dhikr, v katerem dhikr izbriše samega sebe (se pravi zavest o kontemplativnem objektu samem), medtem ko Ljubljeni popolnoma »prežema celega človeka« (.Isa, 1998: 121). S sodobnimi, teoretsko nevtralnejšimi izrazi lah­ko to izkustvo opišemo kot introvertirani moment mističnega doživljajskega spektra, »tran-scendentalni Eno-Nič,« ki ga spremlja občutek poenotenja in izničenja (Vörös, 2016: 306).17 Drugi moment, baqa., pa je za razliko od prvega trajen pojav, ki se udejanja v vsak­danjem življenju in ne le v kontemplativni molitvi: kakor pravi Sirija, »če odprem oči, živim z božanstvom« (v Gačanović, 2014: 52). Tudi v tem načinu doživljanja izgine dihotomija subjekt-objekt, vendar na drugačen način: če je namreč v introvertiranem izkustvu Eno-Ni­ča ta dihotomija izbrisana, pa je v ekstravertiranem mističnem načinu doživljanja, oz. stanju (kar ustreza pojmu baqa.) presežena (Vörös, 2016: 306).18 Vsekakor niti fana.niti baqa., ka­kor ju razume Sirija, v zadnji instanci nista posledici mistikovega lastnega prizadevanja, am-pak sta dar, ki ga je »prejel od Vsevišnjega Boga,« podobno pa velja tudi za razumevanje teh izkustev, ki ga je prevzel »od Abu Bakra, Omera, Osmana in .Alija« (v Gačanović, 2014: 52). Z vidika interpretacije in komparativne analize velja omeniti tudi to, da šejh Si-rija mistično pot opisuje s številnimi metaforami, ki jih najdemo v mistični književ­nosti najrazličnejših tradicij. Vzemimo za konec prikaza Sirijeve poezije le opis iz­praznjenja uma in minljivosti pojavnega sveta: »Iz srca je treba narediti bleščeče zrcalo, derviš, Iz njega je treba narediti .ur,19 kjer sijejo žarki pojavov, derviš, Gledajoč v to zrcalo, da motrimo Boga.« (v Gačanović, 2014: 55) 16 Zadnjo vrstico navedene pesmi lahko razumemo kot enačenje z Najvišjim, tj. Bogom, vendar pa obstaja pomembna razlika med takšno (implicitno) izjavo in popolnoma izrecno (Hallajevo) identifikacijo, ki bi bila tudi v Sirijevem času izjemno kontroverzna. 17 To sicer ustreza doživljaju, ki ga Robert Forman imenuje pure consciousness event, dogodje čiste zavesti (Forman, 2007: 76) in ki ga tudi številni drugi avtorji označujejo s podobnimi izrazi, vendar je nekritično enačenje tega doživljaja s čisto zavestjo teoretsko problematično (Vörös, 2016: 332). 18 To pa ustreza drugima dvema tipoma mističnih izkustev (oz. načinov doživljanja) po Formanu (2007), dualističnemu in unitivnemu mističnemu stanju, ki sta vsaj po imenu teoretsko nevtralnejši. O šibkostih Formanove analize gl. Vörös, 2016: 294. 19 .ur je arabsko ime za Sinajsko goro. ILHAMI-BABA :: Ta odlomek je še posebej pomenljiv, saj vsebuje takó »univerzalno« (zrcalo) kot specifično koransko (Sinajska gora) metaforo. V Sirijevi poeziji v turščini sta sicer dokaj pogosti obe vrsti, medtem ko jih v njegovi pretežno moralno-didaktični poe­ziji v bosanščini najdemo bistveno manj (gl. Gačanović, 2014: 56-60), saj gre za pe­smi, ki so namenjene dosti širšemu občinstvu in so zato napisane v preprostejšem slogu.20 Drugi pesnik, ki je zaznamoval razcvet sufijske poezije v Bosni in Hercegovini, je Abdulvehab ibn Abdulvehab (1773 – 1821), znan pod vzdevkom Ilhami-baba (po ar. ilham, kar pomeni navdih, baba (tur. oče) pa je naziv, s katerim so naslavljali šej-he) (Ćehajić 1986: 73).21 Odnos med Ilhamijem in Abdurahmanom Sirijo je sicer predmet spekulacije, vendar vemo, da sta bila vsaj v mladosti najverjetneje prijate­lja in da sta oba bila učenca šejha Husejna Zukića, vendar sta se potem njuni poti razšli (Ibranović, 2008: 79; prim. tudi Gačanović, 2014: 33, 67-71 in Ćehajić, 1986: 73). Glavna razlika med njima pa ni doktrinarna, ampak socialna: Sirija se je kot čislan šejh novoustanovljene in oddaljene tekije posvečal predvsem vprašanjem znotraj derviške organizacije, medtem ko so Ilhamija, nadarjenega, ampak revnega mladeniča, ki je že v otroštvu ostal brez staršev, zanimala predvsem etična in druž­bena vprašanja. Svojo družbeno angažiranost je Ilhami izražal tudi v poeziji, zaradi svoje neprizanesljive kritike takratnih družbenih razmer pa je bil leta 1821 usmrčen po ukazu bosanskega vezirja Dželaludin-paše.22 Toda usmrtitev ni prizadela njego­vega ugleda pri ljudstvu, ampak je iz njega naredila mučenca, ki ga zgodovina po­mni kot trajen simbol boja odločnega in odtujenega posameznika proti nepravične-mu družbenemu redu (Gačanović, 2014: 70). Njegovemu slovesu so doprinesla tudi njegova stališča o verski toleranci in nedotakljivosti človekove integritete, zara­di katerih je nasprotoval sleherni diskriminaciji nemuslimanov in rušenju cerkva (Ibranović, 2008: 76). Ilhami je, podobno kot Sirija, pisal tako v bosanščini kot v turščini, medtem ko je v arabščini napisal le nekaj krajših pesmi. Toda v Ilhamijevi poeziji ni tako ostre­ga stilnega in tematskega razcepa med pesmimi v turščini in v ljudskem jeziku: v njegovi poeziji v bosanščini je resda nekoliko pogosteje prisotna moralno-didaktič­na komponenta, vendar je Ilhami v obeh jezikih pisal tako o mističnih kot o etič­ 20 Sodobnemu bralcu bi Sirijeva poezija v bosanščini utegnila biti precej težko razumljiva zaradi številnih turških in arabskih izrazov, toda takšno izrazje je bilo v Sirijevem času povsem običajno, zlasti v religijskem kontekstu. 21 Poleg naziva baba se je sicer pogosto uporabljal tudi naziv dede (tur. ded): v nekaterih redovih gre za strogo določeno in zelo kompleksno hierarhijo (npr. dvanajststopenjska hierarhija bektašijskega reda, po kateri je naziv dede nad nazivom baba, najvišja stopnja pa je dedebaba (tur. praded)), medtem ko v drugih redovih naziva baba sploh niso uporabljali. 22 Obstaja sicer tudi domneva, da je bila razlog Ilhamijeve usmrtitve njegova pripadnost melamijskemu redu (Ćehajić, 1986: 74). nih in družbenih vidikih življenja (Ćehajić,1986: 74). Radikalnejšo plat njegove družbene kritike vsekakor predstavljajo nekatere pesmi v bosanščini, v katerih ob-soja pohlep predstavnikov osmanske oblasti,23 medtem ko so etične prvine v njego­vih turških pesmih splošnejšega značaja. Poleg družbenih vprašanj se je Ilhami nenavadno svobodno izražal tudi o svojem odnosu do vere. V prvih verzih ene pesmi tako govori o dvomu v Božjo previdnost: »Če si Ti luč vsega, čemu izgorevajo ti derviši in zakaj? / Če ostanejo v zablodi so-vražnika, si vendar Ti tisti, ki jih puščaš na cedilu, brez pomoči!« (v Ćehajić, 1986: 75). Ta dvom, ki po Ilhamiju temelji na razumu, tj. na ravni jaza, pa prežene tako, da preseže raven jaza in diskurzivne vednosti; z njegovimi besedami: »Zapusti vse, kar je minljivo in spet se vrni Bogu! / Odreci se sebi, svojemu jazu, preidi v nič.« (v ibid: 75). Tukaj gre znova za izkustveno spoznanje ali gnozo (ar. yaqin), ki ji Ilhami daje prednost pred razumskim védenjem. Pot do tega spoznanja, ki je spet predsta­vljeno kot v temelju nedualistično, pa je seveda dhikr. Ilhami tudi poudari, da ni zgolj ta gnoza nedualistična, ampak je bistveno nedualističnega značaja tudi meto­da, tj. dhikr sam, saj so v njem »cilji, želje in izpolnitve spojeni« (v Hadžijamaković, 1991: 82). Dhikr torej ni nekaj, kar bi mistik razumel kot sredstvo za dosego dolo-čenega cilja, ki je dhikru zunanji (med drugim zato, ker je ta »cilj« – mistično izku­stvo – v zadnji instanci vendarle »Božji dar,« ki ga mistik ne more povzročiti, ampak v najboljšem primeru omogočiti), saj v dhikru sploh ne sme biti nobenih želja ali pri-čakovanj, pač pa ga mistik izvaja zgolj zaradi predanosti Bogu. To je tudi zanimiva posebnost sufizma v primerjavi z drugimi pristopi k islamu: želje in pričakovanja, ki se jim sufi odreče, namreč niso zgolj tostranske (tiste so sicer dojete kot slabe – ali vsaj nične v primerjavi z onstranskimi – tudi v islamu nasploh), ampak gre za radi­kalno nenavezanost tudi v odnosu do onstranskega, večnega življenja. Motiv sufije­ve askeze potemtakem ni onstranska nagrada, ampak izključno ljubezen do Boga (Mole, 2003:47). Tariqat je torej, kot tista razsežnost vere, ki temelji na omenjeni ljubezni do Boga, za Ilhamija bistvenega pomena, toda on (za razliko od nekaterih heterodo­ksnih dervišev) nikakor ne zavrača eksoterične razsežnosti vere, tj. šeriata, ki je ven­darle »vladar vsega« (Hadžijamaković, 1991: 131). Zanimiva pa so Ilhamijeva stali-šča v odnosu do teoloških nesoglasij v obeh razsežnostih religije: tako madhabi (is-lamske pravne šole) kot tariqati so »le na videz različni,« medtem ko so povsem enaki v svojih ciljih, kar kaže tudi na nekoliko prej omenjeno »odprtost« derviških redov (ibid.: 140, 142). 23 O nepopustljivosti njegove družbene kritike priča med drugim tudi neka pesem, v kateri Ilhami obsoja lažne obljube oblastnikov, ki jih omenja po imenu. Ker natančen pomen dotične kitice tukaj ni relevanten, medtem ko bi ji prevod odvzel vso stilno vrednost, bo navedena kar v izvirniku: »Đe li ti je Halil-paša, / A musafir Ali-paša? / I goveda znaše naša, / Đe to biše laži vaše? / Postid'te se, sramota je, / Pobojte se, grehota je; / Što činite promislite! / Đe to biše laži vaše?« (v Ćehajić, 1986: 76). CILJ: POMEN IN SMOTER MISTIČNE POTI :: Mistiki in teologi so si edini, da cilj sufijske mistične poti zaznamuje občutek odmrtja jaza ter da je ta doživljajska sprememba tesno povezana z gnozo kot izkustvenim spozna­njem Boga. Z besedami sodobnega teologa Rešida Hafizovića (2005: 111): mistično po­tovanje se mora »končati v središču salikovega24ega, ki je v tolikšni meri zbledel od svetlo-be njegovega sufijskega spoznanja, da ga on niti ne najde v sebi, pač pa v vozliščnem pro-storu svojega bitja odkrije Božansko Prisotnost samo, živo iskro Deusa absconditusa (haqiqa al-haqaiq).« Ravno to naj bi bil smoter »velikega jihada« kot človekove borbe proti svojemu egu (ibid: 111). Toda čeprav obstaja obče strinjanje glede splošnejših zna-čilnosti končnih faz mistične poti, je bila natančna narava mističnih izkustev (kot tudi njihov smoter) skozi celo zgodovino sufizma predmet številnih teoloških sporov. Različ­na stališča o tem lahko grobo razdelimo na dve skupini glede na interpretacijo enosti biti (wahdat al-wujud) kot vrhovnega mističnega uvida. Po prvi struji, ki jo predstavlja med drugimi al-Ghazali, je wahdat al-wujud kot pristen ontološki uvid končni cilj sufijske poti, mistična izkustva pa so absolutno resnična in nadrazumska. Pripadniki druge struje, med katere sodita ustanovitelj nakšibendijskega reda Baha-ud-Din Naqshband Bukhari ter znameniti nakšibendijski teolog Ahmad al-Sirhindi, pa mistična izkustva kljub njihovim fenomenološkim značilnostim umeščajo v domeno subjektivnih doživljajev, ki so kot taki nujno zmotljivi in ne morejo vsebovati ničesar božanskega. Zato Sirhindi namesto wa­hdat al-wujud govori o wahdat ash-shuhud (dobesedno: enost pričevanja): fana. in baqa. sta namreč po njegovem pojmovanju zgolj subjektivna doživljaja, brez bivanjske (wujudi) razsežnosti, človek pa potemtakem »nikoli ne postane Bog, niti se z njim ne združi« (Ibra­nović, 2008: 161). Toda mistična izkustva niso zato zgolj iluzije, temveč tudi po Sirhindiju pripeljejo do uvida, in sicer uvida v človekovo popolno odvisnost od Boga, medtem ko je končni cilj sufijske poti po tem pojmovanju .ubudiyat, kar lahko prevedemo kot zasužnje­nost ali (absolutno) podrejenost (ibid.: 164). Kar se tiče sufizma v Bosni in Hercegovini, sta v sodobni teologiji prisotni obe interpretaciji, pri čemer prevladuje ortodoksno, Sirhindijevo razumevanje misti­ke. Mistika, o katerih je govora v tem članku, sicer nista pisala teoloških razprav, v ka­terih bi izrecno opredelila svoje pojmovanje mistične poti, vendar v njuni poeziji ne­dvomno zasledimo številne prvine, ki so (vsaj implicitno) v protislovju s Sirhindijevim pojmovanjem. Vprašanje o tem, v kolikšni meri gre to razumeti kot samosvojo orien­tacijo (kar je sicer precej bolj v skladu s sodobnimi perenialističnimi pristopi, ki misti­ko povezujejo z gnoseološkimi in ontološkimi vprašanji) in v kolikšni meri kot rezul-tat hiperboličnega pesniškega izražanja, pa je lahko predmet nadaljnih študij.25 24 Salik (od arabskega glagola salaka, kar pomeni potovati ali slediti) je mistik, oz. človek, ki sledi sufijski poti. 25 Zanimivo iztočnico bi lahko ponudilo iskanje povezav (tako intertekstualnih kot osebnih) med mistiki in filozofi, ki so pisali o sufizmu. Najbolj znan predstavnik »teoretičnega tas.awwufa« v Bosni in Hercegovini je sicer Abdulah Bošnjak, komentator ibn .Arabija, ki je živel v 16. in 17. stoletju, vendar poglavitno težavo v raziskovanju njegove filozofije predstavlja dejstvo, da ogromno njegovih spisov še ni prevedenih iz orientalnih jezikov (kar velja tudi za druge, manj znane filozofe). LITERATURA :: Abiva, H. (2005): »Kratak pregled sufizma na Balkanu.« V: Znakovi vremena 8 (26/27), str. 192-208. Ćehajić, Dž. (1986): Derviški redovi u jugoslovenskim zemljama sa posebnim osvrtom na Bosnu i Hercegovinu. Sarajevo: Orijentalni institut u Sarajevu. Dolinar, A. (1992): Derviški redi v Bosni in Hercegovini (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Ernst, C.W. (1995): »Shath.« V: Bosworth, V.E., van Donzel, E., Heinrichs, W.P. in Lecomte, G. (ur.) Encyclopaedia of Islam (2. izd., 9. zv.). Leiden: E. J. Brill, str. 361-362. Forman, R. (2007): »What Does Mysticism Have To Teach Us About Consciousness?« V: AntiMatters 1 (2), str. 71-89. Gačanović, E. (2014): Šejh Sirri baba – Oblikom kaplja, sadržinom okean. Fojnica: Nepoznata Bosna. Hadžijamaković, M. (1991): Ilhamija: život i djelo. Sarajevo: Mešihat Islamske zajednice Bosne i Hercegovine, El-Kalem. Hafizović, R. (2005): Ljudsko lice u ogledalu sufijske literature. Sarajevo: Naučnoistraživački institut »Ibn Sina«. Hafizović, R. (ur.) (2011): Mjesto i uloga derviških redova u Bosni i Hercegovini: Zbornik radova povodom obilježavanja 800 godina od rođenja Dželaluddina Rumija. Sarajevo: Orijentalni institut; Naučnoistraživački institut »Ibn Sina«. Ibranović, Dž. (2008): Nakšibendi-hafi-tarikat i njegov utjecaj u Bosni (doktorska disertacija). Sarajevo: Fakultet islamskih nauka. .Isa, A. (1998): Istine o tesavvufu. Tuzla: Odbor Islamske zajednice. Mole, M. (2003): Muslimanski mistiki. Ljubljana: KUD Logos. Schimmel, A. (1975): Mystical Dimensions of Islam. Chapel Hill: The University of North Carolina Press. Vörös, S. (2016): Podobe neupodobljivega: (Nevro)znanost, fenomenologija, mistika (2. izd.). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; KUD Logos. Jure Spruk LASTNINA IN SUVERENOST V PRAVNO-POLITIČNI MISLI JEANA BODINA :POVZETEK : izvirni znanstveni članek udk 34Bodin J.:330.522.6:342.36''15'' Avtor v članku analizira pravno-politično misel utemeljitelja absolutistič­ne teorije države iz 16. stoletja Jeana Bodina. Posebej se osredotoči na ideji lastni­ne in suverenosti, s katerima je Bodin osnoval legalnost in legitimnost francoske fevdalne monarhije v prelomnem obdobju, ki je bilo zaznamovano s spremenje­nim produkcijskim načinom materialnega in družbenega življenja. Vzpon kapita­listične forme produkcijskega načina je kot osrednjo menjalno sredstvo ustoličil denar, s čimer se je na renti utemeljen fevdalni produkcijski način pričel umikati tržni ekonomiki, kar je povzročilo zaton družbene moči plemstva, s tem pa je na­stalo zavezništvo med krono in meščanstvom, ki je želelo povezati srednjeveške parcialnosti in preprečiti fevdalne konflikte. Bodinovo koncipiranje lastnine in suverenosti prikazuje oris tega zavezništva, ki je opravilo zgodovinsko vlogo pri (1) postavitvi centralizirane ter notranje in zunanje suverene državne oblasti, (2) konstruiranju državnega teritorija kot enovitega trga ter (3) utemeljevanju narav­ne pravice človeka do zasebne lastnine. Ključni pojmi: Jean Bodin, suverenost, lastnina, absolutizem, meščanstvo. ABSTRACT PROPERTY AND SOVEREIGNTY IN THE LEGAL-POLITICAL THOUGHT OF JEAN BODIN In the paper the author analyzes the legal-political thought of the founder of absolutistic theory of the state from the 16th century Jean Bodin. The author is specifically focused on the ideas of property and sovereignty, with which Bodin founded legality and legitimacy of the French monarchy in a turning point era, which was characterized by a changed way of production of material and social life. Ascent of the capitalist form of production established money as a key trade means, which meant that a feudal way of production, which was established on a rent, began to move away in favor of market economics, which caused a decline of the social power of nobility and that meant that a crown and bourgeoisie established an alliance with a goal to link medieval partialities and to pre­vent feudal conflicts. Bodin’s conceptualization of property and sovereignty shows an out­line of that alliance, which has done a historic role in (1) establishing a centralized, in­ternally and externally sovereign state power, (2) establishing a state territory as a uni­form market and (3) substantiating a natural right of a man to private property. Key terms: Jean Bodin, sovereignty, property, absolutism, bourgeoisie. UVOD :: Koncept moderne države je v sodobno pravno in politično znanost vnesel te­meljno razumevanje narave politične skupnosti, v kateri je svoje mesto našel, s ka­pitalističnim načinom produkcije materialnega in družbenega življenja navdahnje­ni, poblagovljeni človek. Trije uveljavljeni konstitutivni elementi države, tj. ljud­stvo, oblast in teritorij, nam prezentirajo zgolj tehnične predpogoje za to, da lahko govorimo o državi, le s težavo pa nam omogočijo vsebinsko razumevanje moderne­ga koncipiranja države, kakršno se je pričelo vzpostavljati v obdobju med razpadom fevdalnega družbenega sistema in vzpostavitvijo meščanske oz. liberalne teorije dr­žave, ki je v zgodovini svoj zmagoviti pohod pričela z meščansko Slavno revolucijo v Angliji leta 1688. Moderna država je edinstvena konceptualna inovacija, ki se je pričela razvijati v zgodovinskih okoliščinah, katere je najbolj izrazito zaznamoval vzpon kapitalistične logike družbenega razvoja, začenši z individualizmom ter ma-nufakturno akumulacijo kapitala. Novemu načinu produkcije je morala slediti re-konceptualizacija najprej fizičnega sveta, ki prelomno točko doseže s Kopernikovo hipotezo o heliocentrizmu, zatem človeka, ki je svojo novo identiteto črpal iz raci­onalističnega naravnega prava, in nato še politične skupnosti, ki je svoje temelje do-bila v kontraktualistični tradiciji. Zgodovinsko obdobje v 16. stoletju je prineslo na površje absolutizem, ki je v svojem temeljnem namenu deloval za centralizacijo po­litične oblasti, ter za prilagoditev spremenjenemu načinu produkcije. Proces centra­lizacije politične oblasti je potekal v okoliščinah državljanskih vojn, ki so nastale primarno kot posledica preurejanja družbenoekonomskih razmerij med krono, plemstvom ter meščanstvom, pa čeprav so navidezno te vojne potekale pod krinko religioznih konfliktov. Religija, v tem primeru krščanstvo, je v primeru državljan­skih vojn, kot to velja za državljansko vojno v Franciji v 16. stoletju, ponudila le iz­hodiščni povod za konflikt. V ozadju konflikta je obstajal jasen interes fevdalne oli­garhije po instrumentalizaciji lastnine v politične namene. Denarno gospodarstvo je spodkopalo fevdalno ureditev, po kateri so se odvajale različne rente zemljiškim gospodom, tj. desetina ter tlaka. Meščanska ekonomika je namesto fevdalne rente vzpostavila zahteve po denarju, katerega pa je bilo potrebno zaslužiti na trgu1. Upo­ri in konflikti, ki so izšli iz navedenih okoliščin, so pomenili grožnjo tržnemu go-spodarstvu. Absolutizem je iz tega razloga potrebno razumeti kot politično doktri-no, ki je v zgodnje moderni dobi ponudilo recept za zavarovanje nastajajočih kapi­talističnih družbenih razmerij. Ideje poenotenja sodstva, birokracije, vojske2 ter zakonodajne in izvršilne oblasti so ustvarile neomejeno vladarjevo oblast, ki je kot svoj glavni cilj sprejela zagotavljanje družbenega reda in miru, hkrati pa, kot defini­ 1 Trgovsko pravo (lex mercatoria) se na podlagi naraščajočega števila mest in hitrega naraščanja kmetijske proizvodnje prične razvijati že v 11. ter 12. stoletju kot posledica zadovoljitve potreb naraščajočega družbenega razreda trgovcev. To novo vzpostavljeno pravo, kapitalistično pravo par excellence, se je razvijalo vzporedno s fevdalnim pravom (Berman, 1983: 333–334). 2 Za študijo o vlogi prisile in kapitala pri nastanku evropskih držav glej Tilly (1992). ra absolutizem Sruk (1995: 8), spodbujala gospodarska prizadevanja meščanstva. Kuzmanić (1996: 183–184) vsebino teorije suverenosti, preko katere je bila do­ločena definicija moderne države, razume kot usklajeno s pogledi cerkve, znotraj katere se je ideja vrhovnosti pričela razvijati in se šele kasneje sekularizirala v posve­tne namene. Dejansko Bodinovo koncipiranje suverenosti predstavlja sintezo do te­daj znanih načel iz rimskega prava ter srednjeveškega kanonskega prava, ki je bila prilagojena spremenjenemu načinu produkcije materialnega in družbenega življe­nja. Centralizirana fevdalna oblast po Bodinu predstavlja rešitev za frakcijske kon­flikte, ki so se porajali na pogon lastniških interesov cerkve in posamičnih plemiških rodbin. Le-te so se v okoliščinah državljanske vojne umetno razdelile na katoliški in hugenotski tabor. Bodinova pravno-politična misel vsebuje idejo naravne pravice do lastnine, pri čemer je koncipiranje pravičnega vladanja monarha vezano na spo­štovanje zasebne lastnine podanikov. V Bodinovi pravno-politični misli že identifi­ciramo tendenco, ki se je podrobneje sicer izoblikovala v času po 16. stoletju, po ka­teri se izvrševanje državne oblasti konča pri pravici do svobodne uporabe zasebne la-stnine. Navedeno tendenco razumemo kot posledico oblikovanja idej v prelomnem obdobju med srednjim in novim vekom, v katerem so zato obstajale koncepcije, ki so vsebovale tako fevdalne kot tudi že moderne sledove. Za razumevanje Bodinove­ga absolutizma moramo analizirati obe temeljni kategoriji – suverenost ter lastnino, iz katerih bomo razbrali, na kakšen način je absolutizem branil kapitalistični način produkcije, s čimer je hkrati gradil dolgoročni interes meščanstva. Na prehodu med srednjim vekom in moderno dobo se kot ključna politična doktrina uveljavi doktrina božanske pravice kraljev, s katero se najresneje začne spodkopavati papeški politični univerzalizem, ki je zagon dobil s t. i. investiturnim bojem iz 11. stoletja, v katerem so se kot bistvena vprašanja izpostavila tista, ki so se osredotočala na imenovanje lokalnih škofov in razpolaganje z lastnino. John Nevil­le Figgis (1896/1965) ravno doktrini božanske pravice priznava zasluge za to, da se je lahko razvilo moderno pojmovanje suverenosti, ki v temelju prinaša emancipaci­jo države v odnosu do klerikalnega nadzora. Konkordat iz Wormsa leta 1122 je pri­nesel le začasno rešitev v obliki kompromisa, na podlagi katerega si je papež izboril status najvišjega predstavnika Boga na Zemlji, hkrati pa je cesar obdržal vsaj ome­jen vpliv na cerkvene zadeve. Papeška respublica christiana sprva ni pomenila nika­kršne grožnje suverenosti posvetnega vladarja, temveč se je izkazovala za duhovne­ga zaščitnika vladarjeve posesti (Jurca, 2010: 11). Kohabitacija papeštva in cesarstva je delovala nadvse pragmatično, če razumemo potrebo Cerkve po zagotavljanju var-nosti s strani cesarja, na katero se je Cerkev morala zanašati praktično od vzpona njenega vpliva v 4. stoletju. Papež Gregor VII., ki je v 11. stoletju načel konflikt s cesarjem Henrikom IV., se je cesarju uprl zaradi potrebe po interni krepitvi položa­ja papeštva znotraj Cerkve ter preprečevanja izvajanja vpliva posvetne oblasti zno- SUVERENOST IN LASTNINA PRI BODINU :: traj Cerkve3. Idejno bistvo Gregorja VII. se je osredotočalo na svobodo cerkve (li-bertas ecclesiae), kar je pomenilo osvoboditev duhovnega telesa (sacerdotium) izpod nadzora laikov, ter popolno podreditev duhovnega telesa papežu. To slednje je Gre­gorjevo misel vodilo do osnovanja ideje o obstoju papeške monarhije (Canning, 1996: 87). Gregorjeva ''papeška revolucija'' je proizvedla idejo hierarhične superi­ornosti duhovne sfere nad posvetno in utrdila položaj papeštva kot centralizirane oblasti znotraj papeške monarhije. Razglašena je bila supremacija papeštva nad vse-mi kristjani, pravna supremacija klera nad posvetnimi oblastmi pod avtoriteto pa-peža, kar je pomenilo, da ima papež pravico odstavljati cesarja in imeti izključno pravico odločanja pri imenovanju škofov, ki so podrejeni zgolj papežu (Berman 1983, 94). Svojevrstna nadgradnja argumentacije v prid razdelitve na duhovno in posvetno sfero pa je nastala v buli Unam Sanctam iz leta 1302, v kateri je papež Bo-nifacij VIII. utemeljil svetovno božjo oblast po dveh mečih, tj. duhovnemu, ki ga vihti papeštvo, ter posvetnemu, ki ga vihti posvetni vladar, z jasno argumentirano nadrejenostjo duhovne sfere nad posvetno. Jurca (2010, 11) sicer kot papeža, ki se je odkrito spopadel s cesarjem za zmago na bojišču, navaja papeža Inocenca IV., ka­terega pontifikat je trajal med letoma 1243 in 1254. Argumenti, s katerimi je papež konsolidiral lastno oblast najprej znotraj cerkvenega občestva, zatem pa utemeljeval še zahteve po posvetni prevladi, so v kasnejših stoletjih postali orožje v rokah posve­tnih vladarjev pri njihovih zahtevah po absolutni oblasti. Kot osnova v teh razpra­vah je obema stranema služilo rimsko pravo, natančneje Justinijanova kodifikacija, ki je kot cesarsko pravo utemeljevalo absolutno oblast rimskega cesarja, in je bila zato še posebej primerna za utemeljevanje popolne prevlade, ter načela iz kanonske­ga prava, ki so nastala kot odgovor na zahteve posvetnih vladarjev. Doktrina božan­ske pravice sicer še vedno ostane v okvirih priznavanja fevdalne družbene formaci­je, a obenem se izkaže, da to isto formacijo kasneje pomaga rušiti. Božanska pravi-ca je pravzaprav pravica posvetnega vladarja, da upravlja politično skupnost, ne da bi mu pri tem kdorkoli postavljal omejitve, s katerimi bi nevtraliziral njegovo oblast. Znotraj doktrine božanske pravice monarh nosi status božjega poverjenika, s čimer se konstituira monarhova legitimnost. Izvor legitimnosti vladarjeve oblasti v božji volji pomeni, da je vladar odgovoren le Bogu, nikakor pa ne mnoštvu podanikov, katerim vlada. Jean Bodin v delu Šest knjig o republiki suverenost na začetku opredeli kot abso­lutno ter večno4 oblast države (commonwealth). Bodin si takšno oblast predstavlja kot pravično in suvereno oblast, ki je sestavljena iz mnoštva gospodinjstev in iz njih 3 V 10. in 11. stoletju so škofe, opate ter duhovnike običajno imenovali lokalni posestniki in plemiči, ki so ob tem od izbranih kandidatov pogosto zahtevali kompenzacije v obliki cerkvene lastnine. Plemstvo si je pogosto prisvajalo cerkvene dohodke od fevdalnih dajatev, s čimer so si cerkveni dostojanstveniki kupovali zaščito pred ropanjem in preganjanjem. Pritiske na kler so posamični plemiči in posestniki izvajali tudi v primerih, ko so se želeli ločiti od svojih žena in se poročiti z drugo žensko, za kar so potrebovali dovoljenje (Brundage, 1995: 31). 4 Večnosti Bodin ne definira konvencionalno, to je kot nekaj, kar nikoli ne preneha, temveč pomen veže na življenje konkretne osebe, ki oblast izvršuje, to je za življenja tistega, ki ima oblast. nastale skupnosti. Kot latinski, grški, italijanski in hebrejski sinonim za suverenost Bodin navaja termine maiestas, kurion politeuma, signoria in tomech shevet, ki se uporabljajo tako za privatne osebe kot tudi za tiste, ki imajo najvišjo ukazovalno oblast v državi. V osmem poglavju prve knjige prej omenjenega dela Bodin razvije logiko suverenosti, kot jo razume in kot je, po njegovih besedah, ni razvil še nihče pred njim. Za Bodina je ključno, da ločimo med javnimi funkcionarji, ki opravlja­jo svoje dolžnosti začasno in v omejenem obsegu, ter javnimi funkcionarji, katerih oblast je tako časovno kot tudi pristojnostno neomejena. V navedeni distinkciji se skriva odgovor na vprašanje, kateri oblastnik je resnično suveren in kateri le opra­vlja vlogo skrbnika javne oblasti. Skrbniki javne oblasti delujejo po načelih politič­nega predstavništva, ki se je razvilo že v času rimske republike in jih je utemeljil Ci­cero. Pristno suverena oblast ne more biti pozicionirana v rokah tistih, ki funkcijo opravljajo, če za to potrebujejo soglasje nekoga drugega. Oni so zgolj upravitelji in skrbniki oblasti, dokler je ljudstvo ali knez ne zahtevata nazaj /.../ Tako kot tisti, ki nekomu posodijo neko svojo dobrino, vselej ostanejo njeni la-stniki in posestniki, tako to ostanejo tudi tisti, ki dajejo oblast in avtoriteto, da presoja­jo in ukazujejo, bodisi za neko omejeno in določeno časovno obdobje ali za tolikšno ob-dobje, ki ustreza njim5 . Vir zakonite posesti oblasti je vselej pri tistemu, v čigar imenu se oblast izvaja. V primeru, da bi bila absolutna oblast, ki se predaja na skrbnike, obenem tudi suvere­na, bi to pomenilo, da bi skrbniki oblasti le-to lahko uporabili proti knezu in bi tako nastal položaj, v katerem bi subjekt ukazoval gospodarju (Bodin, 1576/1992: 2). Suvereni vladar ima pravico po prosti presoji delegirati pristojnosti funkcionar­jem, pri čemer je ključna njegova pravica, da delegirane pristojnosti vzame nazaj, kadar se mu to zdi potrebno. Suverena oblast se ne more vzpostaviti preko akta vo­litev ali preko kontinuiranega podaljševanja oblastnih pristojnosti, lahko pa se vzpostavi z aktom uzurpacije, to je nasilnega prevzema oblasti, kar vodi v tiranijo (Bodin, 1576/1992: 6). Bodin tu ne kaže nobene obremenjenosti z vrednotnim presojanjem konkretnih dejanj6. V primeru, ko vladar dobi absolutno oblast od ljudstva za čas njegovega življenja, Bodin dopušča možnost, da se takšen vladar po­imenuje suvereni monarh, a je v svoji razlagi precej nerazumljiv, ko pravi, da mora vladar oblast prejeti »popolno in preprosto«, brez podobnosti z delegiranjem oblasti na funkcionarja in ne v obliki podeljene privolitve ljudstva (Bodin, 1576/1992: 6). Bodin ne pojasni konkretno, kako bi se prenos med ljudstvom in vladarjem lahko dejansko izvršil, kot to stori v 17. stoletju Thomas Hobbes, a opozori, da se ljudstvo v tem primeru samorazlasti suverene oblasti z namenom, da to oblast predajo v vla­darjevo posest in jo tako položijo vanj. Bodin suvereno oblast očitno razume kot materialno lastnino, kar kaže na njegovo navezanost na civilno rimsko pravo v delu, 5 Bodin, J. (1576/1992): On Sovereignty, Cambridge, Cambridge University Press, str. 2. 6 Suverenost tirana je ravno tako suverena, kot je nasilna posest roparja realna, čeprav je v nasprotju z zakonom (Bodin, 1576/1992: 6). ko le-ta obravnava zasebno lastnino in pravico do njene uporabe kot imperium, tj. neomejenega razpolaganja z zasebno lastnino. Ko Bodin razlaga pomen besed »ab-solutna oblast«, to stori s pomočjo analogije dajanja darila, s čimer nakaže razume­vanje državne oblasti kot neomejene in arbitrarne. Država postane vladarjeva last, kar pomeni, da politični odnosi ne odsevajo ničesar drugega kot zgolj lastninske od-nose. Posedovanje lastnine je pogoj za politično participacijo v družbi in tako pred­postavlja političnost. Ljudstvo in aristokracija v državi lahko popolno in preprosto podelita nekomu abso­lutno in večno oblast, s katero lahko odpravi vsakršno lastnino ali osebo in mu je na raz­polago vsa država, ki jo nato lahko zapusti komurkoli želi, tako kot lahko lastnik iz svo­jih dobrin napravi popolno in preprosto darilo iz nobenega drugega, razloga kot iz lastne radodarnosti7 . Iskreno darilo je le tisto, ki s seboj ne prinaša nobenih pogojev ali omejitev. Po-stavljanje kakršnihkoli pogojev ali obligacij vladarju pri prenosu suverene in abso­lutne oblasti je nedopustno, če te konvencionalno vzpostavi ljudstvo. Vladar je od­govoren le božjemu in naravnemu zakonu, njegova oblast pa je legitimna le v toli­ko, v kolikor se pokori božji in naravni volji. Kot zgleda za tovrstno kreiranje suverene oblasti, Bodin navaja kronanji tatarskega kralja in karantanskega kneza, ki v ceremoniji kronanja ne izkažeta nobenih konkretnih obligacij do ljudstva. Edina vladarjeva obligacija je torej v njegovem razmerju do Boga. Bodin kot nekoga, ki je najbolje razumel absolutno oblast, navaja papeža Inocenca IV8., ki je kot temelje absolutne oblasti navajal običajno pravo, pri čemer posebej opozori na to, da papež ni govoril o božjem ali naravnem zakonu. Tu Bodin cilja predvsem na moč običaj­nega prava, t. i. salijskega zakonika (Lex Salica)9 v navezavi na prepoved spreminja­nja državne oblike10, na primer iz monarhije v aristokracijo, medtem ko v primerih, v katerih se običajno pravo ne dotika temeljnih pravil o organizaciji države, vladar sme spreminjati po lastni presoji, potem ko skliče zbor vseh treh stanov, pri čemer na njihove nasvete ni vezan. Človeškemu zakonu suvereni vladar ne more biti po­drejen, saj kot ugotavlja Bodin, po naravi človek samemu sebi ne more predpisova-ti zakonov11. Bodin jasno razume zakon kot omejitev12, ki pa suvereni oblasti ne pritiče, če želi opraviti svoje temeljno poslanstvo – dati zakon subjektom ter odpra­ 7 Ibidem: 8. 8 Papež Inocenc IV. (Sinibaldo Fieschi) je papeževal v 13. stoletju, ki ga je zaznamovala politična vojna med gvelfi in gibelini – bavarsko plemiško rodbino, ki je zagovarjala deželno avtonomijo v odnosu do cesarja, in plemiško rodbino Hohenstauffen, iz katere izhaja cesar Friderik I., ki je oblast prevzel leta 1152. 9 Salijski zakonik je okoli leta 500 zbral frankovski kralj Klodvik I. z namenom, da bi na enem mestu zbral dotedanje znanje, ki se je prenašalo na frankovskem ozemlju iz roda v rod po ustnem izročilu. 10 V primeru kršitve salijskega zakonika ima naslednik pravico razveljaviti odločitve svojega predhodnika (ibidem: 18). 11 Bodin se pri tem sklicuje na rimski rek Nulla obligatio consistere potest, quae a voluntate promittentis statum capit – obstajati ne more nobena obligacija, ki je odvisna od volje osebe, ki obljublja. 12 Tako kot si papež nikdar ne zaveže rok, tako si jih tudi suvereni vladar ne more, pa čeprav bi si tega želel (ibidem). viti neugodne zakone in jih nadomestiti z drugimi, kar pa ni mogoče, če nekdo nad njim izvaja oblast (Bodin, 1576/1992: 11). Ne samo, da zakoni, ki jih sprejme vla­dar, zanj ne veljajo, vsak aktualni vladar mora biti izvzet iz veljavnosti tudi v prime-ru zakonov, ki so jih sprejeli njegovi predhodniki. Pri tem so ključni privilegiji, ki jih je podeljeval vsakokratni monarh in se nanašajo predvsem na obdavčenje in iz­vajanje sodne oblasti znotraj posamičnih mest, kar se je v praksi kazalo v tem, da so posamična mesta, ki so spadala pod isto monarhijo, uživala različne privilegije, pra-vice in obligacije. Pri vprašanju spoštovanja zakona, za katerega je vladar prisegel, da ga bo spoštoval, se jasno izkazuje Bodinova primarna preokupacija z internimi francoskimi razmerami, ki so bile zaznamovane z državljansko vojno. Monarh v raz­merju do lastnih subjektov ni zavezan k spoštovanju tovrstnih zakonov, navsezadnje je prisega samemu sebi nesmiselna, je pa zavezan k spoštovanju sprejetih dogovorov, ki jih je on osebno ali njegov predhodnik sklenil z drugim vladarjem, pa čeprav tega ni potrdil s prisego, če je za to izkazan interes (Bodin, 1576/1992: 13). Bodin jasno razlikuje med zakonom in pogodbo, pri čemer slednja vladarja zavezuje ravno tako kot subjekta, če je k temu prisegel. Ključno je, da ne mešamo zakona in pogodbe. Zakon je odvisen od tistega, ki ima su­verenost in ki lahko zavezuje vse svoje subjekte, razen samega sebe. Pogodba med vladar­jem in njegovimi subjekti je vzajemna; vzajemno obvezuje obe strani, pri čemer je ena stran ne more kršiti na škodo in brez privolitve druge strani13 . Pogodbene obligacije obstajajo toliko časa, dokler za to obstajajo interesi vseh vple­tenih strank. V okvirih zasebnega prava lahko veljavnost obligacije prekliče le sodišče, medtem ko v primerih obstoja pogodbe med monarhom in skupnostjo končni razso­dnik ni sodišče, temveč naravno in božje pravo. Ko monarh presodi, da interes celo­tne skupnosti narekuje razveljavitev dogovorov, to lahko stori, ne da bi pri tem potre­boval soglasje. Kot ugotavlja Franklin (1973: 59), bistvene razlike med zakonom, ki je bil obljubljen, in običajnim aktom sprejema zakona ni, saj sta oba odvisna od eno­stranske presoje monarha o tem, ali je zakon v interesu pravičnosti in javne dobrobi-ti. Tovrstna fleksibilnost monarhove obligacije pa je značilna le za njegovo razmerje s skupnostjo kot celoto, medtem ko se ta fleksibilnost ne nanaša na njegova pogodbe­na razmerja z zasebniki, katera zadevajo odplačevanje posojil, opravljenih storitev ali plačevanja blaga iz zakladniške blagajne (Franklin, 1973: 80). Zakon je primarno odraz vladarjeve svobodne volje (Bodin, 1576/1992: 15), kar pomeni, da vladar ni vezan niti na nobena mnenja ali želje, ki mu jih posredujejo plemiški svetovalci predvsem v času, ko nov monarh zasede prestol in ima zaradi vzvišenosti nad zakonodajo neomejene možnosti v snovanju novih politični razme­rij, niti ni vezan na zahteve ljudstva. Izenačevanje vladarjeve volje in pozitivnega prava historično izhaja iz rimskopravnega načela quod principi placuit legis habet vi­gorem14, ki je nastalo v času absolutne oblasti rimskega cesarja, in je bilo kodificira­ 13 Ibidem: 15. 14 To, kar je všeč cesarju, ima moč zakona. no v Justinijanovem korpusu15. Obstoj plemiške aristokracije v nobenem smislu ne ogroža monarhove suverenosti. Kot bistvena karakteristika suverene oblasti se tako kaže opravljanje zakonodajne funkcije brez privolitve ljudstva (Bodin, 1576/1992: 23). Ni pomembno, kako veliko moč ima nek posameznik – magistrat, grof, regent, etc.. Če je zavezan zakonom, jurisdikciji ali ukazom nekoga drugega, to pomeni, da ni suveren (Bodin, 1576/1992: 49). Suvereni vladar ne priznava nikogar nad sabo, z izjemo Boga, prav tako pa tudi ne nikogar, ki bi mu bil enakovreden. Bodinov vla­dar se izkazuje za človeški ekvivalent monoteistične koncepcije Boga16. Lahko zaključimo torej, da je prvi prerogativ suverenega vladarja, da daje zakone vsem na splošno in vsakomur posebej17. A to ni dovolj. Dodati moramo brez pristanka kogarkoli drugega višjega, enakega ali nižjega od njega18 . Bodin potegne jasno ločnico med pravico (droit) in zakonom (loy), saj prva temelji na čisti pravičnosti (equity), druga pa na ukazovanju. Njegova definicija prava kot »ukaz su­verena, s katerim izkorišča svojo oblast,« (Bodin, 1576/1992: 38) deluje docela pozitivi­stično, pri čemer pa Bodin s sklicevanjem na naravno pravo pozitivnemu pravu nadene omejitve. To je najbolj razvidno iz Bodinove obravnave vprašanja o zaščiti zasebne la-stnine subjektov, iz katere izhaja, da niti papež niti cesar ne smeta arbitrarno zasegati za­sebne lastnine subjektov. Po Bodinu arbitrarno prisvajanje lastnine ni v domeni absolu­tne oblasti, temveč gole sile, ki je vselej na strani močnejšega in tatov, in je na ta način v nasprotju z zakonom, ki nam ga je namenil Bog, ki »nam je glasno in jasno s svojim za­konom povedal, da je prepovedano odvzeti, ali celo zgolj hlepeti po premoženju drugih ljudi« (Bodin, 1576/1992: 39). Vladarjeva pravica ni, da deluje nepravično. Ravno nasprotno, vladar je zavezan pravičnemu postopanju, kar se odraža tudi na način, da ne krade tuje lastnine, kar je sicer lastnost nemočnih, šibkih in strahopetnih vladarjev (Bodin, 1576/1992: 39). Upravičeni razlogi za odvzem zasebne lastnine so lahko le nakup, me-njava, zakonita konfiskacija ali okoliščine, v katerih se sklepa mir s sovražnikom, ki ogro­ža obstoj države (Bodin, 1576/1992: 39). V tem zadnjem razlogu Bodin nakaže svojo naklonjenost javnemu interesu, ki se dviga nad zasebni interes. Najpomembnejši cilj po­litične skupnosti je torej v vzdrževanju državne celote, to je vladarjeve lastnine na račun lastnine njegovih subjektov. A to vladarjevo lastnino opredeljuje legitimna oblast, med-tem ko zasebna lastnina ostaja posameznikom. Bodin tu citira Seneko: »Kraljem pripa­da oblast nad vsem, privatnim individuom pa lastnina19« in »kralj poseduje vse v oblasti, in­ 15 Hkrati je rimskopravna tradicija osnovala tudi nasprotujoče si načelo od navedenega imperialnega načela, in sicer načelo, po katerem cesarjeva moč in oblast izhajata iz privolitve suverenega ljudstva – utpote cum lege regia, quae de imperio eius lata est, populus ei et in eum omne suum imperium et potestatem conferat (Gough, 2001: 35). 16 Bog kot vrhovni suveren zaradi svoje neskončnosti ne more ustvariti boga, ki bi mu bil enakovreden. Tako tudi vladar, ki predstavlja božjo podobo, ne more ustvariti subjekta, ki bi mu bil enakovreden. Dve neskončnosti ne moreta obstajati hkrati (Bodin, 1576/1992: 50). 17 Omenjeni partikularizem je povezan s podeljevanjem privilegijev – zakonov, ki so sprejeti za enega ali skupino posameznikov. 18 Ibidem: 56. 19 Ad reges potestas omnium pertinet, ad singulos proprietas. dividui pa v lastništvu20« (Bodin, 1576/1992: 41). Bodin to Senekovo maksimo določa celo kot normo, ki definira kraljevo monarhijo21, ki predstavlja nasprotje despotskih monarhij, ki zaščite zasebne lastnine ne priznavajo, kar postavlja njihovo legitimnost pod vprašaj (Franklin, 1973: 84). Bodinova privrženost priznavanju pravice do zasebne lastnine se izkazuje tudi skozi njegov odnos do vpeljevanja novih davščin, za kar je pred­videl obvezno potrjevanje stanov. Franklin (1973: 91) vprašanje novega obdavčenja pre­zentira kot edino, pri katerem je Bodin izzval absolutno oblast. Navedeni izziv pa niti ni v nasprotju z Bodinovo koncepcijo močne centralizirane monarhije, saj je ob cilju do-datnega davčnega neobremenjevanja tretjega stanu zasledoval tudi cilj odmikanja mo-narha z zgrešene poti fiskalne in verske politike (Franklin, 1973: 91). V Bodinovi dok­trini suverene oblasti se ob očitnih razlikah nakazujejo tudi nekatere podobnosti z mo-dernimi teoretiki pogodbene teorije, denimo Thomasom Hobbesom22 in celo Johnom Lockom23, v smislu razumevanja državne oblasti kot branika instituta zasebne lastnine. Bodinov suvereni vladar je resda formalno neomejen pri izvrševanju oblasti, a kriterij pravičnosti njegove vladavine je vezan na spoštovanje zasebne lastnine njegovih podani­kov. Če Bodin o spoštovanju zasebne lastnine razpravlja na ravni normativnih priporo-čil suverenemu vladarju, pa moderni pogodbeni teoretiki z Lockom na čelu že osnujejo moderno naravnopravno tradicijo na temeljih pravic vsakega človeka, da se upre krivič­ni oblasti, ki ne priznava in ne spoštuje instituta zasebne lastnine. Monarhova legitimnost izhaja iz božje avtoritete, ki mu je oblast nad subjekti podelila, zato so po božjem in naravnem zakonu subjekti zavezani k spoštovanju njegovih odločitev. Bodin je posebno pozornost namenil varovanju zasebne la-stnine, za kar je odgovoren vladar kot božji poverjenik na Zemlji. Nepravično pri­svajanje tuje lastnine, ne zgolj materialne, temveč tudi žensk in otrok, je v dome-ni tiranske vladavine, ki je v nasprotju z učenjem preroka Samuela, in se tako od­mika od ideala pravične oblasti. Monarha od tirana ločuje ravno njegovo spoštovanje naravnega prava. Tako kot mora monarh spoštovati naravno in božje pravo, tako morajo tudi njegovi subjekti spoštovati njegove zakone (Dunning, 1896: 95). V kolikor vladar skrene s poti spoštovanja božjega zakona, gre za nje-gov zločin proti Bogu. Ljudstvo ga pri tem ne more klicati k odgovornosti, to je zgolj v božji ingerenci. Bodin v svoji teoriji suverene oblasti odstrani vse izterlji­ve omejitve vladarjeve oblasti, pri čemer moralne omejitve sicer obstajajo, a le-te ne predstavljajo temeljev za legitimen upor proti vladarju, saj za kršitev naravne­ga in božjega prava vladar ni odgovoren nikomur drugemu kot Bogu samemu (Franklin, 1992: xxiv). Vprašanje izvajanja in interpretacije naravnega in božjega 20 Omnia Rex imperio possidet, singuli dominio. 21 Restrikcijo, ki jo na ta način dominium vzpostavlja v razmerju do imperiuma, je posledica Bodinovega prepričanja o tem, da temeljno družbeno entiteto predstavlja družina, ki zasebno lastnino potrebuje zaradi lastnega materialnega obstoja (Skinner, 1978: 296). 22 O Hobbesovem koncipiranju individualizma in negativne svobode glej Spruk in Lukšič (2017). 23 O Lockovem koncipiranju lastnine glej Lukšič (2016). prava je vprašanje razmerja med monarhovo vestjo in Bogom, ne pa razmerja med monarhom in njegovimi podaniki (Andrew, 2011: 78). Prvi prerogativ Bo-dinove koncepcije suverenosti je v zakonodajnem primatu. Ta predpostavlja vse druge pravice in prerogative suverenosti, zato pravzaprav obstaja zgolj en, vrhov­ni prerogativ in posledično enotna oblast. Kot ostale prerogative Bodin našteva odločanje o vojni in miru, vrhovno presojanje o odločitvah magistratov, imeno­vanje in odpoklic najvišjih funkcionarjev, določanje davkov za subjekte ter preso­jo o njihovi morebitni izvzetosti iz plačevanja le-teh, odločanje o pomilostitvah, določanje imena, vrednosti in mere denarja ter pozivanje subjektom in vazalom k zaprisegi brezpogojne lojalnosti (Bodin, 1576/1992: 59). Po Bodinu je suverena oblast nedeljiva. Drugačna niti ne more biti po logiki, iz katere izhaja, da kakr­šnokoli drobljenje avtoritete predpostavlja obstoj enakovrednih entitet, ki ena drugo omejujejo in na ta način vzpostavljajo oblastna ravnotežja. Pristno suvere­na oblast je oblast, ki je skoncentrirana v eni individualni ali kolektivni osebi. Bo-din v svoji teoriji suverene oblasti pravzaprav sporoča, da je enotnost in stabilnost države v okoliščinah obstoja družbenih razredov, ki jih je ustvaril fevdalizem, mo­goča le skozi vzpostavitev oblasti, ki bo regulirala in dominirala nad vsemi enako, pri čemer je podrejenost suverenemu vladarju ključni pogoj za vzpostavitev drža­ve in državljanstva (Dunning, 1896: 91). To pa ne pomeni, da vladar v praksi od­loča o vsem. Bodinu je vrednost birokracije dobro poznana, brez nje država ne more funkcionirati. Posledično je Bodin merum imperium razbil na dva dela – manjši del, ki ga je smel izvrševati magistrat, ter večji del, ki je pripadal vladarju. Ključno pri vsem je, da so tudi odločitve, ki jih sprejmejo magistrati, sprejete v imenu vladarjeve avtoritete. Absolutistična teorija in praksa, ki sta terminologijo črpala iz teorije suverenosti, predvsem tiste, ki jo je razvil Jean Bodin, sta se zgodovinsko razvili v drugi polovici 16. stoletja predvsem v Franciji, sam termin »absolutizem« pa se je v političnem be-sednjaku uveljavil šele v 18. stoletju, ko se je pričel uporabljati za namen retrospek­tivnega opisa absolutistične vladavine (Vincent, 1987: 45). Politično doktrino ab-solutizma lahko razumemo kot refleks na okoliščine pričetka zatona fevdalne druž­beno-politične ureditve ter nastanka novega, tj. modernega pojmovanja države. Vincent (1987: 45) v absolutistični teoriji države prepoznava celo izrazitejši prelom s fevdalizmom, kot pa v konstitucionalni teoriji države, ki se je razvila v kasnejših stoletjih, tj. od 17. stoletja dalje. Absolutizem je v prelomnem obdobju med kon­cem fevdalizma in začetkom moderne dobe ponudil teoretsko osnovo za razumeva­nje političnih odnosov, pri čemer je izhajal iz kritike fevdalne politične fragmenta­cije oz. iz kritike vzpenjajoče koncepcije oblasti, katere temeljna karakteristika je, da se oblast in moč pomikata od spodaj navzgor v smeri proti najvišji oblasti. Absolu­tistično koncipiranje oblasti se je nasprotno usmerilo na padajočo koncipiranje ABSOLUTIZEM KOT GRADNIK INTERESA MEŠČANSTVA :: oblasti, ki v osnovi izvrševanje politične oblasti razume kot sprejemanje in vsiljeva­nje odločitev s strani centralne oblastne figure24. Absolutistično pojmovanje politič­nega se je ujemalo s takratnimi pojmovanji kozmičnega reda oz. kozmične hierarhi­je. Teološka pojmovanja Boga kot stvaritelja in vladarja celotnega kozmosa so se zli-la s političnimi pojmovanji vloge monarha kot edinega legitimnega vladarja na Zemlji. Absolutistični monarh ni nič drugega kot zemeljska podoba božjega odpo­slanca, ki za vladanje ne potrebuje privolitve ljudstva, kateremu vlada, tako kot tudi Bog ni vezan na nikakršna navodila ali zahteve pri kreaciji kozmosa. Edini vir pra­va je monarh, ki je odgovoren le Bogu. Absolutistična suverena oblast je predstavlja-la odgovor na praktične pomanjkljivosti fevdalizma, v katerem, kot ugotavlja Cre-veld (1999: 59), ni obstajala centralizirana javna oblast, temveč je bila oblast, ki se jo je razumelo kot zasebno lastnino, porazdeljena med večje število neenakovrednih vladarjev, ki jih je povezovala fevdalna zaprisega zvestobe. Leonid Pitamic je fevdal-no politično realnost opisal takole: Namesto tega (absolutne oblasti rimskega cesarja, op.) se poraja v fevdalni srednje­veški državi nešteto višjih in nižjih, torej relativnih oblasti, ki pristajajo raznim gospo­dom kot pravice in ki so med seboj s pogodbami vezane in zavarovane. Enotna oblast rimskega cesarja se razkraja na mnogo število oseb, na razno fevdalno gospodo, kralje, kneze, višje plemstvo in duhovščino, mesta, potem pa na papeža in na nemškega cesar­ja, ki se je smatral za naslednika rimskih cesarjev. Oblast knezov in kraljev v posame­znih pokrajinah se je zaradi tega zelo zmanjšala25 . Centralizacija zakonodajne dejavnosti je imela pomembne implikacije za nadalj­nji razvoj teorije države. Reinhard (2017: 60–61) ugotavlja, da so se v predmoder­ni dobi zakoni sprejemali ad hoc, tj. na zahtevo ali prošnjo, s čimer so se predhodni­ki moderne države odzivali na dane okoliščine, niso pa oblasti delovale samoinicia­tivno v smislu, da bi si pridržale monopol nad določanjem in poenotenjem prava njihove dežele in na ta način pričele regulirati družbene odnose. Centralizirani za­konodajni primat monarha je bil še toliko pomembnejši v okoliščinah državljanske vojne v Franciji, na katero se je v prvi vrsti odzival Bodin. Tilly (2005: 198–199) ugotavlja, da so se v Franciji najbolj množično za protestantizem odločali trgovci in obrtniki, pri čemer so protestanti po osvojitvi posamičnih mest ponavadi zaplenili cerkveno lastnino, jo prodali ali pa spremenili v javno last ter z njo odplačali javne dolgove, zato so si katoliški kralji prizadevali za zatrtje posamičnih mestnih skupno­sti, katerim so vladali protestantski oblastniki. Bodinu je v prvi vrsti šlo za ohrani­tev francoske fevdalne monarhije, pri čemer je obstanek te politične tvorbe najbolj ogrožala državljanska vojna, ki so jo poganjali partikularni lastniški interesi. Pra­gmatični Bodin je s sklicevanjem na Seneko želel predvsem zaustavitev vojaških spopadov, ki so načenjali obstoj francoske monarhije. Kralju oblast, podanikom pa lastnina je Bodinov napotek monarhiji, ki je zadel v samo bistvo razlogov za vojno 24 Za študijo o vzpenjajoči ter padajoči koncepciji oblasti glej Ullmann (1961). 25 Pitamic, L. (1927/2009): Država, Ljubljana, GV, str. 28–29. – nadzor nad lastnino. Monarh postane osrednji garant za spoštovanje zasebne la-stnine, ki predstavlja predpogoj za mirno sobivanje ljudi v politični skupnosti, ka­tero je vedno bolj obvladoval meščanski duh časa. Nalaganje davščin resda ostaja monarhova pravica, a hkrati za izvrševanje te pravice potrebuje soglasje predstavni­kov stanov. Zasebna lastnina se tako izkaže za najmočnejši omejevalni element sicer absolutistične oblasti. Po Bodinu pravičnega vladarja od tirana loči ravno izogiba­nje arbitrarnim posegom v zasebno lastnino. Da tovrstno poseganje ni priporočlji­vo, je bilo jasno tudi Machiavelliju, ki je knezu podal nasvet, s katerim je povzel člo­veško navezanost na lastnino: Vendar naj vladar, ki si ne pridobi ljubezni, uredi tako, da si obenem s strahom ne na­koplje še sovraštva. To namreč, da se ga boje in ga ne sovražijo, gre prav lahko skupaj, in to zmeraj, kadar ne sega po imetju svojih državljanov in podložnikov in po njihovih ženskah. In če že mora kdaj krvavo nastopiti proti komu, /.../, vendar naj nikakor ne sega po tujem imetju, kajti ljudje prej pozabijo na očetovo smrt, kot na izgubo dediščine26 . Kako razumeti povezavo med absolutizmom ter interesi meščanstva, tema dve-ma navidezno tako navzkrižnima elementoma? V moderni dobi se je kot izrazito meščanska politična doktrina izoblikoval liberalizem, ki se je v svojem izhodišču uprl fevdalnim ostalinam v okoliščinah vzpona kapitalistične produkcije družbene­ga in materialnega življenja, tj. absolutni oblasti, kakršno je osnoval Jean Bodin, privilegijem plemstva, krone in klera, ki so onemogočali preboj meščanskega inte­resa, predvsem pa fevdalnim sponam, ki so človeka držale vezanega na fevdalčevo zemljo, s čimer mu je bil preprečen prihod v mestna središča, kjer bi lahko prodal lastno delovno silo lastnikom manufakturnega kapitala. Z drugimi besedami bi lah­ko povedali, da je bil interes meščanstva v samem bistvu povezan z ločitvijo ekono­mije in politike, tj. z odpravo oblastnih razmerij, ki so temeljila na fevdalno pojmo­vani zasebni lastnini. Pa vendar je absolutizem spodbudil politične procese, pred­vsem tu mislimo na centralizacijo politične oblasti ter posledično odpravo deljene suverenosti, ki so omogočili razgradnjo fevdalnega partikularizma, ki ga je skozi sre­dnji vek pri življenju ohranjala stanovska družbena ureditev. Bodinova teorija suve­rene oblasti je suverenost osnovala z dveh zornih kotov, tj. notranjega in zunanjega. Notranja suverenost je pomenila predvsem vzvišenost suverenega vladarja nad ljud­stvom, ki se je manifestirala skozi teokratično pojmovano legitimnost vladarja ter njegovo izvzemanje iz spoštovanja zakonov, ki so nastajali po njegovi volji, medtem ko se je zunanja suverenost nanašala na nepriznavanje katerekoli oblasti za višjo ali enakovredno na lastnem teritoriju, pri čemer je tu v ospredju vprašanje cerkvenega vpliva na posvetno oblast. Bodinovo pojmovanje zunanje suverenosti zavrača pose-ganje papeštva v državne zadeve, s čimer je v pomembnem momentu presegel sre­dnjeveško podobo papeža kot vzvišenega nad posvetno oblastjo. Posebej pa sta na-čeli neodsvojljivosti ter nedeljivosti suverene oblasti načeli fevdalno pojmovane politične odnose. Goričar (1959: 160) navedeni načeli našteva kot prispevek k odpravi 26 Machiavelli, N. (1532/2006): Vladar, Ljubljana, Slovenska matica, str. 78. fevdalnega zasebnopravnega pojmovanja državne lastnine, ki je utemeljevalo preha­janje oblasti z lastnino zemlje vred na vsakokratnega lastnika, ter fevdalne verzije pogodbene teorije, ki je utemeljevala skupno vladanje sizerena in vazala na temelju pogodbe27. SKLEP :: Jean Bodin je v svojem najznamenitejšem delu Šest knjig o republiki osnoval teo­rijo suverenosti, ki je bila v samem izhodišču prilagojena argumentaciji v korist ab­solutističnega monarha, ki bi edini lahko ohranil francosko fevdalno monarhijo. Ohraniti francosko fevdalno monarhijo je v praksi pomenilo vzpostavitev politične­ga obvladovanja razrednih antagonizmov, ki jih je ustvarila zmes poznofevdalne ekonomike, utemeljene na cehovskem obrtništvu, ter zgodnjekapitalistične denar­ne ekonomije. Friedrich Engels ravno uvedbo denarja kot splošnega menjalnega sredstva določa kot prelomno dejanje v zgodovini, s katerim je meščanstvo dobilo najmogočnejše orožje. Srednji vek denarju ni namenil pomembnejšega vpliva, saj je v temelju eksploatacija tlačana s strani fevdalca potekala skozi prisvajanje dela in proizvodov (Engels, 1884/1975: 506). Preobrat v dojemanju moči denarja se prič­ne z razvojem meščanske trgovine, ki ni več sprejemala tlake in desetine kot menjal­nega sredstva. Fevdalna renta se tako začne umikati tržno-denarni ekonomiki. Kot garant materialne eksistence je nastopil denar, ki pa ga je bilo moč zaslužiti na me-stnih tržiščih. Temu se je moralo prilagoditi tudi fevdalno plemstvo, ki je tako v iz­hodišču izgubilo največ družbene moči. Kmečki upori so postali del vsakdana, saj je fevdalni rentnik zase zahteval vedno večji delež, tj. predvsem denarja, s katerim bi si lahko zagotovil obstanek v spremenjenih okoliščinah materialne produkcije, kar je plemstvo še dodatno izčrpavalo. Vpliv denarja na vzpon meščanstva ter zaton fev­dalizma je opisal tudi Engels. Že dolgo preden so novi topovi prebijali obzidja viteških gradov, jih je spodkopal de­nar; zares , smodnik je bil tako rekoč le sodni izvrševalec v službi denarja. Denar je bil veliki politični izenačevalni skobelj meščanstva. Vsepovsod, kjer je denarni odnos izpo­drinil osebni odnos, denarna dajatev pa naturalno dajatev, je meščanski odnos zamenjal fevdalnega28 . Ideja moderne svobode človeka se rodi v mestnih središčih, kjer se kot temeljna pravica vzpostavi pravica do zasebne lastnine. Bodinova pronicljiva ocena politične­ga stanja v Franciji 16. stoletja mu je narekovala oblikovanje patriarhalnega koncep­ta centralizirane oblasti v podobi monarha, katerega temeljno poslanstvo je, da v družbo vnese red in stabilnost, ki ju je praktično skozi celotno obdobje srednjega veka spodjedal konflikt med posameznimi fevdalnimi avtoritetami, katerih legiti­ 27 Za študiji o fevdalnih družbenih odnosih glej Bloch (1961) in Reynolds (1994). 28 Engels, Friedrich (1884/1975): O propadu fevdalizma in nastanku buržoazije. V: Ziherl, B. (ur.), Karl Marx, Friedrich Engels. Izbrana dela. Zvezek V, Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 507. mnost je izhajala iz izenačitve ekonomskega (lastnina) in političnega (oblast). Abso­lutizem je interes meščanstva lahko gradil v toliko, v kolikor je ustoličil kralja, ki je v svoji osebi združeval nedeljivo državno oblast, katera je pod svojo jurisdikcijo združila poprej razdeljene teritorialne enote, s čimer je osnovala velikanski tržni prostor, ki se je odtlej lahko svobodno pomaknil onkraj mestnih obzidij, hkrati pa je za moralni imperativ sprejel dolžnost izogibanja arbitrarnega poseganja v zaseb-no lastnino podanikov. Ključno znamenje suverene oblasti monarha je tudi njego­va pravica, da določa višino davkov, a pri tej pravici Bodin določi poseben korektiv absolutni volji suverenega vladarja v obliki potrebnega soglasja predstavnikov sta­nov. Na tem poudarku zaznavamo pojmovanje lastnine in državne oblasti, ki spo­roča, da se domet politične oblasti ustavi, ko trči ob zid zasebne lastnine. Jean Bo-din je z obema nogama stal na trdnih tleh, a z eno nogo je stal na predmoderni stra­ni zgodovine, z drugo pa na moderni strani. Idejni implikaciji na povezovanje fevdalnih parcialnosti, iz katerih so izšle moderne nacije, ter omejenost državne oblasti z lastninskimi pravicami ga vsekakor postavljata na stran moderne dobe. Družbena stabilnost in širjenje vpliva tržne ekonomike sta dva najizrazitejša poka­zatelja zmožnosti kohabitacije monarhije in meščanstva, znotraj katere se v družbe­ni ekvilibrij spravita politični monopol in ekonomska konkurenca. Absolutistična teorija države zatorej predstavlja epohalni kompromis med monarhijo in meščan­stvom, ki je bil ustvarjen z namenom ohranitve monarhije v okoliščinah vzpona ka­pitalistične produkcije materialnega in družbenega življenja, a obenem tudi še pre­šibke moči meščanstva, da bi odrezalo fevdalno glavo – kralja. LITERATURA :: Andrew, E. (2011): Jean Bodin on Sovereignty. V: A Journal for the Study of Knowledge, Politics and the Arts 2: 75–84. Berman, H. (1983): Law and Revolution. Cambridge: Harvard University Press. Bloch, M. (1961): Feudal Society. London: Routledge. Bodin, J. (1576/1992): On Sovereignty. Cambridge: Cambridge University Press. Brundage, J. (1995): Medieval Canon Law. London: Longman. Canning, J. (1996): A History of Medieval Political Thought, 300–1450. London: Routledge. Creveld, M. (1999): The Rise and Decline of the State. Cambridge: Cambridge University Press. Dunning, W.A. (1896): »The Monarchomachs«. V: Political Science Quarterly, letn. 19, štev. 2, str. 277–301. Engels, F. (1884/1975): O propadu fevdalizma in nastanku buržoazije. V Ziherl, B. (ur.): Karl Marx, Friedrich Engels. Izbrana dela. V. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 503–519. Figgis, J.N. (1965): The Divine Right of Kings. NY: Harper. Franklin, J. (1973): Jean Bodin and the Rise of Absolutist Theory. Cambridge: Cambridge University Press. Franklin, J. (1992): Introduction. V: Franklin, J. (ur.): On Sovereignty. Cambridge: Cambridge University Press, str. ix-xxvi. Goričar, J. (1959): Oris zgodovine političnih teorij. Ljubljana: Cankarjeva založba. Gough, J. (2001): Družbena pogodba: kritična študija njenega razvoja. Ljubljana: Krtina. Jurca, T. (2010): Dva meča. Novo razmerje moči med Cerkvijo in državo. Ljubljana: Studia Humanitatis. Kuzmanić, T. (1996): Ustvarjanje antipolitike. Ljubljana: ZPS. Lukšič, I. (2016): »Aktualnost in akutnost Lockove koncepcije lastnine«. V: Teorija in praksa, letn. 53, štev. 3, str. 625–644. Machiavelli, N. (1532/2006): Vladar. Ljubljana: Slovenska matica. Pitamic, L. (1927/2009): Država. Ljubljana: GV. Reinhard, W. (2017): Zgodovina moderne države. Ljubljana: Krtina. Reynolds, S. (1994): Fiefs and Vassals. Oxford: Oxford University Press. Skinner, Q. (1978): The Foundations of Modern Political Thought. Vol 2: The Age of Reformation. Cambridge: Cambridge University Press. Spruk, J. in Lukšič, I. (2017): »Thomas Hobbes: od krščanskega korporativizma k individualizmu«. V: Teorija in praksa, letn. 54, štev. 3–4, str. 458–476. Sruk, V. (1995): Leksikon politike. Maribor: Obzorja. Tilly, C. (1992): Coercion, Capital and European States, AD 990–1992. Cambridge: Blackwell. Tilly, C. (2005): Evropske revolucije: 1492–1992. Ljubljana: *cf. Ullmann, W. (1961): Principles of Government and Politics in the Middle Ages. London: Routledge. Vincent, A. (1987): Theories of the State. Oxford: Basil Blackwell. EVOLUCIJA IN ZAVEST Dejan Macura VPRAŠANJE ČLOVEŠKE EVOLUCIJE SKOZI KOGNICIJO DRUŽBENE ZAVESTI :POVZETEK : izvirni znanstveni članek udk 165.194:316.64:575.8 Avtor se v članku posveti vprašanju razvoja človeštva v moderni družbi. V uvo­dnem delu zastavi antinomijo, kjer postavi adaptacijo kot največjo prednost človeka nad vsemi živimi bitji na Zemlji, a hkrati v družbenem okolju postane njegova naj­večja slabost. Z analizo družbene zavesti postavi rešitev antinomije v obravnavi pro-blema zavesti, ki jo družba mistificira skozi znanstvene nazore in omogoča individu­umu, da ostaja na ravni antagonističnih odnosov, kar je izvor nepravične družbe. Fi­lozofija mora pristopiti kot protipol družbeni zavesti z znanstvenimi nazori in ji s teorijo subjekta omogočiti napredovanje skozi samozavedanje. Skozi analizo mate­matične resnice v Fenomenologiji duha se vzpostavi kritika matematične kognicije, kjer G. F. W. Hegel postavi krepko tezo, v kateri prikaže omejitve spoznanja mate­matične kognicije v obravnavi čutne gotovosti in s tem postavi vprašanje družbenega umevanja zavesti, ki je ključno za preživetje in razvoj človeške vrste. Ključne besede: evolucija, družbena zavest, matematična kognicija, dialektična logika, življenje. ABSTRACT THE QUESTION OF HUMAN EVOLUTION TROUGH THE COGNITION OF SOCIAL CONSCIOUSNESS The author focuses on the question of the development of mankind in modern society. In the prelude he sets an antinomy, where he defines adaptation as the best advantage of a man above all other living beings on Earth, but at the same time, the ability to adapt becomes mans greatest weakness. With the analysis of social consciousness, he creates the solution for antinomy by defining the problem of social consciousness, which is mistified by the society and its dogmatic thinking through various scientific viewpoints and therefore enables the in­dividuals to stay on the level of antagonistic relationships, which are the source of unjust so­ciety. Philosophy must play the role of the opposite to social consciousness with scientific view­points and enable it the ability to move forward through self-awareness with the use of the theory of the subject. Through the analysis of the mathematical truth in Phenomenology Of The Mind, G.F.W. Hegel makes a bald statement. In the statement he shows the limitations of the realisation of the mathematical cognition in the understanding of sense certainty and in doing so, sets the question to society and its understanding of consciousness, that is crucial for its survival and the development of a man through society. Keywords: evolution, social consciousness, mathematical cognition, dialectial logic, life ::ZAVEST KOT NADALJEVANJE ČLOVEŠKE EVOLUCIJE Ko opazujemo življenje v naravi skozi raznovrstnost živih bitij, opazimo neverje­ tne raznolikosti ekosistemov, v katerih je obstoj življenja odvisen od zmožnosti, da postane eno z okoljem okoli sebe. Živa bitja, ki se najbolje prilagodijo spremem­ bam, si zagotovijo možnost obstoja lastne vrste. Iz danega sledi, da je cilj, s katerim postavljajo bistvo svoje eksistence, adaptacija. Z adaptacijo si živa bitja zagotovijo konkretnejši, boljši obstoj, ločen in bolj dominanten od ostalih vrst ter s tem line- arno napredujejo po evolucijskem drevesu z razvojem kompleksnejše oblike prila­ goditve. Po teleologiji evolucijskega razvoja ima človek dano lastnost najbolje razvi- to, saj je na vrhu evolucijskega drevesa. Vendar, če prenesemo vzorec za ohranjanje vrst na delovanje človeka v današnji, kapitalistični družbi, ustvarjajoč narcistično kulturo, opazimo, da se vzorec adaptacije ohranja. Človek, neprilagojen spremem­ bam globalnega sistema, propade. Posameznik je degradiran na življenje v sistemu, ki se je skozi stoletja modificiral v obliko, osnovano na vodenju množice skozi plu­ tokracijo, v kateri je moral za subordinirano pozicijo uničiti druge skozi iluzijo kom­ petentnosti, s čimer se je vzpostavil družbeni red, analiziran skozi marksizem kot družba na ravni antagonističnega stanja. Človekova najboljša prednost po evoluciji, ki jo je za razliko od živali nadgradil do ravni, da obstaja v vseh možnih okoljih, ka­ tera ustvarja sam, je postala njegova največja slabost, saj se je bil zmožen prilagodi- ti sleherni spremembi in jo integrirati v lastno življenje, čeprav le-ta ni prinesla zmožnosti napredka in je zatirala človeštvo skozi razvoj zgodovinskega duha. Iz dane analogije med človeškim in naravnim svetom opazimo, da z evolucijsko teori­ jo ne moremo postaviti človeškega napredka, saj kot življenje na najvišji ravni ne more degradirati v nižjo, ker adaptacija omogoča sprejemanje sprememb, ki so za človeka avtodestruktivne ter nastajajo v njegovem lastnem sistemu in okolju kot proizvod lastnega dela. Napredovanja človeštva zato ne moremo utemeljiti zgolj z zasegom produkcijskih sredstev ali regulacijo denarja, temveč moramo najti večji in bolj obsegajoč pojem, kot so partikularni procesi obstoječe družbe. In prav v danem trenutku vstopi vprašanje kognicije, ki posamezniku poda obliko, skozi katero per- cipira lastno družbo in ustvarja antagonistične odnose. Če nadaljujemo vprašanje, se moramo vprašati, kaj je človeška distinktivna lastnost, ki ustvarja njegovo presežno vrednost in mu omogoča napredek. Kaj omogoča človeku gibanje skozi zgodovino in oblikuje dojém človeka kot nadaljevanje evolucije, ki je v današnjih znanstvenih nazorih tako prezrta, da družba ustvarja posameznike, ujete v prevladujoči ideologiji? V moderni družbi, ki vzpostavlja kognicijo skozi znanstveno metafiziko, v popolnem fetišizmu objekta zavest postane mistificirana. Družba, ki ne more umevati zavesti, ne more napredovati v evoluciji človeka, saj objektivizira in raci­ onalizira medčloveške odnose, s čimer zavrača vzpostavitev pravične družbe. Če želimo demistificirati zavest in jo približati pogledu, s katerim umevamo evolucijo, jo moramo na začetku prikazati kot nadaljevanje evolucije na najbolj primitivni ravni zavesti, s či- mer se približamo umevanju zavesti, ki nam ga prevladujoči znanstveni nazor ponuja, saj nima izgrajenega umevanja pojma, zato nam ne preostane nič drugega, kot da se so-očimo z njenimi začetki in pokažemo možnost za napredovanje v umevanju zavesti na družbeni ravni, ki je produkt in realizacija družbeno-znanstvenih nazorov. Prav zato moramo slediti napredovanju iz primitivnih oblik, za kar moramo postaviti drugačno pojmovanje logike, ki prestopi samonasebnost ter zajame gibanje in odnos do lastne ne­gacije, saj zavest kot lastnost objektov, ki bistveno delujejo skozi refleksijo, potrebuje umevanje z vključevanjem dojéma lastne negativnosti kot prvi pogoj, po katerem za-vest bistveno obstaja. Ker je bistvo zavesti postavljeno v pojem refleksije, njen konkre-tum pa se gradi z dojemom negativuma, bomo za začetek reflektirali kognicijo, ki ne more umevati lastnega negativuma in posledično oblikuje družbeno zavest ter posame­znikom postavlja napačen pojem zavesti, ali če se izrazimo drugače, pojem, ki je iluzo­ren njenemu umevanju, saj ostaja v abstraktnem dojemanju dejanskih odnosov. Filozofija mora vstopiti kot veda na nasprotnem polu znanstvenih nazorov v družbi, ki pokaže subjektu brez vedenja kritiko njegove pozicije in ga popelje do gi­banja uma, da se prične zavedati lastnih omejitev ter postavi smoter mišljenja v la-stni perspektivi in iz nje tudi bistveno napreduje. Vendar, da se filozofija razvije v dejanskosti z doseganjem momentalnega premika, mora na začetku obravnavati la-stno pozicijo v odnosu do vsakdanje zavesti,1 ki je ustaljeni kalup za izoblikovanje mišljenja pri posamezniku skozi družbene odnose. Kot vidimo, je lahko filozofija v našem času dejanska samo skozi obravnavo človeškega mišljenja, v katerem abstrak­tno mišljenje vsakdanje zavesti pripelje do zavestnega mišljenja. Prav tam, kjer se prične razlika med filozofsko vednostjo in vsakdanjo zavestjo, nastaja nova oblika vedenja, ki se zaveda smotra v gibanju, imanentnem slehernemu subjektu, zajetem v njegovem momentu razvoja. Za umevanje danega gibanja mora filozofija sprejeti tisto, kar se vrši v vsakdanji zavesti in ni umnost, temveč začetek uma, ki še ni pri­šel do lastnega zavedanja, saj v dojemanju objektov ni postavil vzporedne teorije su­bjekta, iz katere bi pričel sebe umevati nad abstraktnimi odnosi do objektov, s čimer se posameznik spopada sleherni trenutek. Vsakdanja zavest obstaja na dani ravni le kot zavest, ki postavlja abstraktnost filozofiji, katera ne more doseči razlage realno­sti. Vendar filozofija tega ne more dojemati kot zgolj napačno mišljenje, temveč mi-šljenje, ki je na začetku svoje poti, da postane samozavedno in je v procesu razvoja. V razkritem odnosu med filozofijo in vsakdanjo zavestjo mora filozofija pristopati kot tisti pol, ki privlači nasprotnega in ga pelje iz njegove popolne abstraktnosti v diferencialno mišljenje, v katerem mišljenje pridobiva dejansko podobo, izhajajoč iz biti. Kot vidimo, se nam postavljata dva nasprotna pola. 1 Vsakdanjo zavest ekspliciram kot tip zavesti, ki ohranja samonasebni pojem predstav skozi splošno, družbeno mnenje in se ni zmožna gibati onkraj podob, ki jih prejema. Prav zato poseduje ime vsakdanja, saj je njen cilj ohranjati željo družbe, da se kot samonasebni sistem ohranja sleherni dan, ali z drugimi besedami, zamrzne v času ponavljanja samonasebne strukture, zato ne more misliti negativno v odnosu do družbenega sveta in je zgolj njegov pasivni mehanizem. Sopomensko bi se lahko določila kot banalna, pusta zavest. Vendar bistvo znanstvenega raziskovanja ni podajati sodbe, temveč moramo tudi takšno zavest obravnavati v njenem delovanju, iz katerega se nam razprostre zgodovina kot menjavanje družbenih sistemov, ki niso bili teoretično zmožni umevati dane zavesti in razrešiti njene problematike, zaradi česar so propadali v različnih momentih človeške zgodovine. Na eni strani vidimo vsakdanjo zavest kot zavest, ki postavlja filozofijo in celotni svet v abstraktno delovanje, na drugem antipolu pa se mora filozofija razrešiti iz gole abstrakcije, zaprta v slonokoščeni stolp. In prav zato, ker filozofija poseduje zmožnost izstopa iz gole abstrakcije, mora vsakdanjo zavest pripoznavati za mišlje­nje, ki se še ni razvilo, saj le s tem dostopa do celotne teorije subjekta. Če je ne pri­znava za mišljenje, ne bo nikoli pričela vstopati v dejanskost in bo s svojo razrešitvi­jo postala prikrajšana za bogastvo vedenja, ki ga lahko omogoča zavesti, da zajame vse stopnje mišljenja in bistveno napreduje, kar je zahteva za filozofijo kot sistem, sposoben postaviti dojem mišljenja, razvitega v določenem prostoru in času. Filozo­fija mora obratno sestopiti iz svojega nasebnega teoretičnega dojemanja in pričeti z arche mišljenjem na ravni nerazvitega mišljenja, ne pa na ravni samonasebne proto­logije kot končnem cilju, ki izstopa iz človeštva in nezavedno zavrača humanizem v filozofiji. ::KRITIKA MATEMATIČNE KOGNICIJE KOT PREVLADUJOČI TIP ZAVESTI V DRUŽBI Najlepše v procesu zgodovine mišljenja je prav to, da je bilo dano mišljenje že iz­ peljano v kulminaciji filozofskega mišljenja skozi umevanja G. F. W. Hegla, danes pa ga je treba le modernizirati in ga vklopiti v problematiko 21. stoletja. V predgovo­ ru Fenomenologije duha spoznamo kritiko kognicije, ki oblikuje naš pogled na za- vest tudi danes in prav to je matematična kognicija kot prevladujoči okvir, s čimer postavljamo skozi družbo leče lastnemu subjektu, ki zre v svet. G. F. W. Hegel obrav­ nava pojem matematične resnice, v katerem spoznamo problem kognicije, ki obliku­ je našo družbo in je posledično tudi steber znanstvene metafizike. Vpliv matemati­ ke kot spoznavne teorije podaja subjektom neadekvaten pojem zavesti, saj matema­ tična vednost vsakdanji zavesti ustvari substancialno negibljiv prostor, kot pravi Hegel: »Snov, o kateri matematika čuva razveseljiv zaklad resnic, je prostor in eno. Prostor je bivanje, v katero dojem vpisuje svoje razločke kot v prazen, mrtev ele­ ment, ki so v njem prav tako negibni in mrtvi. Dejansko ni nekaj prostornega, tako kot se motri v matematiki; s takšno nedejanskostjo, kakršne so reči matematike, se ne zadovolji ne konkretno čutenje ne filozofija. V takšnem nedejanskem elementu je najti potem tudi le nedejansko resnično, tj. fiksirane, mrtve stavke; pri vsakem od njih je mogoče nehati; naslednji začenja zase znova, ne da bi se prvi sam gibal na­ prej k drugemu in ne da bi na ta način nastala kaka nujna sovisnost po naravi stva­ ri same.«2 Eksistenca in proučevanje bivajočega zahtevata drugačno logiko, kot jo ima ma­ tematično spoznanje, kar je osnova kognicije v naši družbi, sploh če zavest pokaže- mo kot pojem, ki je dejanski in se je razvil iz biti ter je vpet v eksistenco. V spoznav­ nem sistemu matematike opazimo, da vse stvari obstajajo po svoji identiteti v ne­ 2 G. F. W. Hegel: Fenomenologija duha, Analecta, Ljubljana 1998, str. 35. gibnem prostoru, zamrznjenem v času. Vendar v proučevanju dejanskosti nam manjka prav ena stvar z dano kognicijo in to je umevanje temporalnosti, saj skozi temporalnost pojem napreduje z zoperstavljenjem biti z ničem, ker vstopa v pojem gibanja skozi zapopadenje ali posredovanje lastnih momentov. Kar v eksistenci ob-staja, ni mogoče predstaviti z enotnim prostorom, saj bitje z umevanjem lastne ek­sistence napreduje skozi različne oblike realnosti, postavljene v antinomijah. Prav z zavedanjem limitacij in preseganjem le-teh konkretne stvari pridobijo konkretno vsebino. Realnost dejanskosti je vzpostavljena skozi negacijo, ki se odvija v gibanju med bitjo in ničem. In ker je gibanje struktura v mišljenju, izhajajoč iz biti in na­vsezadnje mišljenja dejanskosti, ga ne moremo postaviti v prostor enega. Realnost v matematiki bi obstajala tudi, ko bi odmislil vse negacije biti, ampak na takšen na-čin bi odpravili realnost samo, saj je prav skozi negacijo možno govoriti o njeni do-ločenosti. Z odvzemom diference ne moremo postaviti vsebine, saj so vse distinkci­je, ki določujejo relacijo med predmeti in predmetom samim, po katerih se bistve-no postavlja, odvzete, in vse, kar nam ostane od pojma, je gola abstrakcija v obliki praznega absoluta, saj nima več karakteristik, po katerih bi ga bilo mogoče pojmo­vati in bi obstajal zgolj na ravni čiste biti. Takšen tip logičnega mišljenja je mogoče opaziti na primeru singularne točke. Vprašajmo se, kaj je v tej točki. Nič, kajti ni bivanja znotraj in zunaj točke. Ker je brezdimenzijska, ne vsebuje nobenih ločnic in limit, ki bi jo determinirali. In ker čista bit ne vsebuje ničesar, nas napelje na zani­mivo misel, da se nič prikaže v biti kot prav to, kar določuje tisto, kar je. V obliki, s katero se ponaša vsakdanja zavest v matematičnim umevanju realnosti, podobe skozi njeno izkušnjo postanejo abstraktni dojem, brez umevanja dejanskosti, kar v filozofiji ustvari potrebo po drugačnem obravnavanju logike. Logiko, s katero dojemamo zavest, moramo postaviti na dialektičnem gibanju propozicij, kjer zavest z zapopadenjem nasprotij postavlja lastno identiteto. Za vzpostavitev definicije identitete moramo zajeti tri propozicije, v katerih postavlja-mo: (A = A) ^ (A = ne-A); ter ne-A eventualno prikaže, da je A, ali z drugimi bese­dami, identiteta se predrugači skozi gibanje v zapopadenju negacije, saj postavlja bolj konkretni dojém lastne identitete. Prav zato je možno dojemati mišljenje zgolj v mišljenju eksistence, v katerih propozicija spoznava lastno dihotomijo in z giba­njem v obliki postajanja prestopa v nasprotje v iskanju izvorne identitete, saj si z njim deli unijo in jo le tako lahko zajemamo v lastni celoti ter napreduje do kon­kretnejšega določila. Iz logične izpeljave dialektičnega mišljenja sklenemo, da je tre­tja dejavnost med dvema nasprotjema tisto, kar proizvaja mišljenje dejanskosti, saj z zavedanjem razlike, ki se nam postavlja, presežemo lastno nerazvito identiteto in jo gibljemo proti višji formi realnosti, ki je vsebovana že v logiki njene biti, saj kot pravi G. F. W. Hegel v Znanosti logike I v analizi zoperstavljanja biti in določujočega niča kot drugo: »Obe določili sta (bit in določujoči nič) isto, postajanje in tudi kot ti tako razlikovani smeri se vzajemno prežemata in paralizirata. Ena je minevanje; bit prehaja v nič; vendar je nič prav tako tudi nasprotje samega sebe, prehajanje v bit, nastajanje. To nastajanje je druga smer; nič prehaja v bit, vendar bit prav tako tudi odpravlja samo sebe in je, nasprotno, prehajanje v nič, je minevanje. Nastaja­nje in minevanje se ne odpravljata vzajemno, ne odpravljata se tako, da bi eno zu­nanje odpravilo drugega, temveč se vsako odpravi samo na sebi in je na samem sebi svoje nasprotje.«3 Dialektična logika v nasprotju z matematično resnico od subjek­ta zahteva umevanje, v katerem se mora mišljenje gibati med propozicijo, ki jo obravnava, in njeno negacijo kot bistvenim določilom. Z obravnavanjem negacije zavest napreduje skozi umevanje sveta, saj odpravlja samonasebne fiksirane podobe. Zato je dialektična logika nasprotna matematični resnici, saj je zmožna vpeljati an-tinomije kot bistveni gradnik spoznanja, s čimer omogoča zavesti umevanje dejan­skosti, v kateri ni zgolj pasivni subjekt, ki sprejema fiksirane stavke v obliki shema­tirajočega formalizma, temveč se zaveda zmožnosti lastnega gibanja skozi propozici­je, v katerih postane gospodar svojega kaotičnega okolja, in z zavedanjem samega sebe postane bistveno dejavna. Če nadaljujemo Heglovo misel v kritiki matematičnih resnic, le-ta ne obstane zgolj na prestrukturiranju filozofije in njene logike za dojém dejanskega sveta, temveč ugotovimo, da matematično spoznavanje ne more postaviti adekvatne teorije za umevanje zavesti, saj si z ontološko strukturo enega, negibnega prostora ne more za­dovoljiti niti začetka zavesti, pojmovanega čutno zrenje. Le-to Hegel obravnava v po­glavju Čutne gotovosti kot začetno točko zavesti, saj v njej zavest deluje kot percep­cija, kjer preprosto zaznava zunanji svet, v katerem se objekt direktno prezentira v zavesti, brez ločnice med zavestjo in objektom. Zavest se v dani točki prikaže kot či-sti jaz, saj nima ničesar, vsebujoč iz lastnega sebstva, temveč poseduje zgolj lastnost, da zrcali tisto, kar je zunaj nje. Še celo kot jaz je ne moremo pojmovati, saj nima di­stinktivnih lastnosti, ko prezentira zgolj to, kar je pred njo. Če reflektiramo dano razmerje med čistim jazom in njenim objektom, ugotovimo, da se nam po izgledu prezentira kot najbogatejša vednost, saj imamo čisti objekt v zavesti, ker »ne jaz ne stvar nima v tem pomenu mnogovrstnega posredovanja, jaz nima pomena mnogo­vrstnega predstavljanja ali mišljenja, niti stvar pomena mnogovrstnih takovšnosti, temveč stvar je; in je le, kar je; stvar je, to je čutnemu vedenju tisto bistveno, in ta čista bit ali ta enostavna neposrednost tvori njeno resnico. Prav tako je zagotovost kot odnos neposreden čisti odnos, zavest je jaz, nič več, neki čisti tale; posameznik ve čisto tole ali posamezno.«4 Zavest v dani poziciji ne počne ničesar drugega kot da prezentira drugi objekt skozi pasivno formo, ki jo zaznava pred seboj in jo neposre­dno prezentira. In prav tu se bo v trenutnem momentu zavesti zgodil zlom, ko bo doživela antinomijo, katere matematična resnica ne more doseči. Vendar, če gremo še dalje, v kritiki Hegla matematična kognicija ne more doseči niti osnovnega dojéma čutne gotovosti in prav tu se skriva njen problem v umevanju zavesti, saj ne more pričeti dialektičnega gibanja, da bi zavest prestopila stopnjo pasivnega doje­manja gole, abstraktne podobe. 3 G .F. W. Hegel: Znanost logike I, Analecta, Ljubljana, 1991, str. 98. 4 G. F. W. Hegel: Fenomenologija duha, str. 61. Zato se moramo vprašati, kaj se zares dogaja, ko percipiramo »zdaj« skozi našo zavest v slehernem trenutku in je to njena najbolj osnovna funkcija. Ali jo zares zgolj sprejmemo kot nealternirano danost, postavljeno direktno pred naše zaznava­nje, in jo zgolj izkusimo v njenem trenutku? Če si zamislimo primer »zdajle je noč«5 in želimo prikazati dano percepcijo čutne gotovosti kot resnico, ga lahko zapišemo, saj s tem resnica ničesar ne more izgubiti. Vendar to ni celotna zgodba, kajti obsta­ja tudi nekaj, kar izhaja iz njenega nasprotja, kar ni noč, in to je dan. In če nadalju­jemo primer, ugotovimo, da je ta zdajle nekaj več kot samo dan ali noč. Lahko je zdaj nekaj od obeh in se celo izmenjuje. Zato je zdaj nekaj, kar je lahko drugače od dneva ali drugačno od noči. Prav tu vstopi dialektično gibanje, kajti zdaj je lahko nekaj drugega, kar je bistveno za negacijo prvega. Tako ima zdaj večjo bistvo kot zgolj golo partikularnost v določenem primeru, saj mora zavest v čutni gotovosti po­staviti univerzalnost ali občo povezavo med partikularnosti, ki so si med seboj pro-tislovne. Kot vidimo, zdaj ni odvisen od vsebine, ki jo podamo v njegovo umevanje trenutka, kajti nadaljeval se bo naprej in zajemal novo konkretno vsebino. Vendar, mar ni to kontradikcija, ki se nam pojavlja, ko je lahko zdaj noč ali dan, kako zdaj preživi resnica čutne gotovosti. Da lahko preživi, mora vzpostaviti posredovanje sko­zi obče dojemanje trenutkov, zato kadar izrekamo čutno, njegova resnica, ki zajema vse dane partikularnosti in jih postavi v dejanskost, v medsebojnem razmerju delu­jejo protislovno. Kajti vse posamezne zdajle, s posredovanjem našega jaza, postavi-mo v obči odnos, saj s tem pridobijo vsebino, ker zdajle obstaja samo v multitudi svojih partikularnosti, lahko je v primeru, kot smo ga navedli, noč ali dan. Tako opazimo, da sleherna čutnost, ki se prezentira v zavesti, postavlja čutnost v sovi­snost, ki med seboj minevata in nastajata ter medsebojno sublimirata ena v drugo. Prav tako obstaja dialektično gibanje tudi na percepciji prostora, kot navaja Hegel s primerom: »Tule je drevo.«6 In ko se obrnem, izgine, ker vidimo hišo. Vendar sam tukaj ne izgine, obstane v trajanju izginjanja hiše, ko gledam drevo, ali obratno, hiše, ko sedaj pogledam drevo, saj se v posredovanju ohranjuje občost, ki zajema vse partikularne momente. Hegel pravi: »Zdajle in pokazanje tega zdajle sta torej ta­kovnšna, da niti zdajle niti pokazanje tega zdajle ni nekaj neposredno enostavnega, temveč je gibanje, ki ima na sebi različne momente, postavljeno je tole, postavljeno pa je nasprotno neko drugo ali tole je odpravljeno: in ta drugobit ali odpravljanje prvega je sama spet odpravljanja in se tako vračamo k prvemu. Toda to vase reflek­tirano ni čisto natanko isto, kar je najprvo bilo, namreč nekaj neposrednega; mar­več je ravno nekaj vase reflektiranega ali enostavnega, ki v drugobiti ostane to, kar je; neki zdajle, ki je absolutno mnogo zdajle; in to je resničnosti zdajle, zdajle kot enostaven dan, ki ima v sebi mnoge zdajle, ure; takšen zdajle, ura, je prav toliko mi-nut in ti zdajle prav toliko zdajle itn.«7 Že v čutni gotovosti mora zavest s posredo­ 5 G. F. W. Hegel: Fenomenologija duha, str. 62. 6 G. F. W.Hegel: Fenomenologija duha, str. 63. 7 G. F. W.Hegel: Fenomenologija duha, str. 65. :ZAKLJUČEK : vanjem urejati čutnost, da lahko sploh sestavi to, kar poimenujemo dejanskost v ne­posrednosti. Heglova analiza nam pokaže, da je že v najbolj primitivni konstrukciji zavesti skrit princip dialektičnega gibanja, v katerem zavest seže skozi golo neposre­dnost in ob posredovanju gradi kompleksnejši pojem ter na tem zgradi dejanskost in jo umeva takšno, kakršna pravzaprav realnost je. In zato zavest ni zgolj goli objekt ali zgolj njegova reprezentacija, kot jo je možno umevati skozi matematično kognicijo, temveč je bistveno dinamična in aktivna. Prav takšna teorija bi omogoča­la subjektu možnost, da doseže svobodo, saj je le-ta možna zgolj skozi njegovo za­vedanje. Zato Heglova kritika matematičnih resnic omogoča svobodo subjektu, da spozna lastno naravo in nam pokaže pot, v kateri bi morali ljudje prestrukturirati kognicijo, ki gradi družbeno zavest. Iz analize čutne gotovosti zaključimo, da zavest niti v zaznavanju objektov skozi golo percepcijo ne more obstajati brez posredovanja in refleksije, saj bi v tem prime-ru bila enačena z golim objektom. Prav to pa je problem v modernem svetu, v ka­terega percepcijo vsakdanje zavesti kot model dojéma postavlja matematična kogni­cija. Z matematično kognicijo ne moremo dojemati sveta kot zavestna bitja in prav s tem kapitalizem ostaja na ravni blagovnega fetišizma ter preproste racionalizacije, kjer obravnava zavest drugih ljudi zgolj kot gole objekte, saj vsakdanja zavest nima predstave o subjektu, temveč je celo supresirana, ponižana na raven objektivizacije okolja, saj ji znanstveni nazor ne more podati obravnave zavesti, ker zanjo nima ustrezne logike. Matematična resnica postavlja okvir za dojemanje realnosti, ki ne more umevati dejanskosti in postaviti logike, v kateri deluje zavest. Kajti prav bistvo zavesti je, da se zaveda lastnih procesov, in ko doseže samozavedanje, lahko napre­duje v izkustvu sveta ter skozi alienirani svet vstopa v dejanske odnose. Ob pogledu na evolucijski razvoj živih bitij opazimo, da imajo za razliko od ne­žive narave notrinski svet, v katerem percipirajo okolico in jo nato reflektirajo v sebi. Že v zaznavanju čutne gotovosti mora zavest izstopiti iz gole percepcije objek­ta in zajeti vse njegove partikularne momente, da si ustvari predstavo skozi prostor in čas. V kompleksnosti razvoja in postopnem razvoju gibanja zavesti se v njihovem notranjem svetu prične razvijati percepcija zunanjega sveta. Vendar, ko zavest na primitivni stopnji percipira zunanji svet, skozi čas dialektično napreduje do zmo­žnosti samozavedanja, v kateri se loči od sveta in ga postavlja ločeno od lastnega za­znavanja ter prične prepoznavati drugo zavest v obliki samozavedanja. Ker izvor za­vesti nastane ob gibanju v odnosu do zunanjega sveta, od katerega se diferencira, že­lja zavesti izvira iz spoznavanja sveta, s čimer omogoča razvoj življenju, da doseže višjo stopnjo razvitosti, kajti življenje je samo produkt zavesti, ki ga razvija, in obra­tno, ali kot pravi Hegel: »Predmet, ki je za samozavedanje negativum, pa je po svo­ji plati za nas ali na sebi prav tako šel nazaj vase kot po drugi plati zavesti. S to re-fleksijo vase je postal življenje. Kar samozavedanje kot sostvujoče razločuje od sebe, nima, tudi kolikor je postavljeno sostvujoč, na sebi zgolj načina čutne zagotovosti in zaznave, temveč je vase reflektirana bit, in predmet neposrednega poželenja je ne­kaj živega.«8 Bolj kot pričenja zavest razumevati logiko, po kateri deluje, bolj lahko vstopa v lastno naravo. Kajti narava človeka je postavljena v razumevanje, saj z njim človek ustvari okolje, v katerem lahko bistveno obstaja, ker sta bit in mišljenje iden­tična, saj mišljenje izstopi iz gole abstrakcije, ali z drugimi besedami, povezana sta premo sorazmerno. Da zavest doseže samozavedanje, mora lastni odnos do sveta okoli sebe razumeti skozi dialektično logiko, kjer je bistvo drugi, po katerem se de­finira. Iz želje zavesti ugotovimo, da prav zato, ker je osnova želja zavesti gibanje in spoznavanje alieniranega sveta, kot se ji postavlja v percepciji na začetni ravni, se mora gibati v odnosu do drugega in skozi zavedanje njegove diference ter zmožno­sti kompleksnejšega mišljenja omogoča razvoj kompleksnejšega življenja, kar se od­raža v človeški družbi. Prav za človeški napredek mora družba prestopiti golo poj­movanje človeka iz teleologije evolucije in v družbeni sferi dojemati zavest kot na­daljevanje človeške evolucije, ki mu omogoča dejanski napredek, saj le-ta prestopi spremembo z dojémom, kajti sama refleksija v reflektiranju že postavlja mejo, ki jo mora pristopiti in je v zavesti skrita možnost človeka, da razvije svoje življenje do neskončnosti ter se poda na pot svoje lastne, resnične evolucije. G.F.W. Hegel (1998): Fenomenologija duha, Ljubljana: Analecta Charles Taylor (1975): Hegel, Cambridge: Cambridge University Press, Charles Taylor (1979): Hegel and Modern Society, Cambridge: Cambridge University Press, G.F.W. Hegel (2013): Oris filozofije pravice, Ljubljana: Krtina G.F.W. Hegel (1991): Znanost logike I, Ljubljana: Analecta Dialog Parmenid (2001): Platon, Ljubljana: Založba ZRC Aristotel (1999): Metafizika, Ljubljana: Založba ZRC Rado Riha (2012): Kant in drugi kopernikanski obrat v filozofiji, Ljubljana: : Založba ZRC SAZU Max Weber (2002): Protestanstka etika in duh kapitalizma, Ljubljana: Studia humanitatis :LITERATURA : 8 G.F.W. Hegel: Fenomenologija duha, str. 98 Jurij Perpar SEBSTVO, KONSTRUKT SINERGIJE MED BIOFIZIČNO POGOJENIMI MENTALNIMI PSEVDO-FENOMENI IN SOCIALNO­ZGODOVINSKO POGOJENIMI SPREVRNJENIMI ZAVESTMI :POVZETEK : izvirni znanstveni članek udk 159.91:165.194:316.61 Psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in razne druge mentalne konstrukte omo­gočajo nevrobiološki faktorji človeških možganov, ki pa jih posameznik spričo bio­fizične (senzorične) omejenosti ne more zaznati; psevdo-fenomeni nastopijo na me-stu odsotne neposredne zaznave možganskih nevralnih struktur in procesov, ki jih omogočajo. Interakcija posameznika s socialno-zgodovinskim okoljem – manifesta­cija takšne interakcije je (re)socializacija – implicira sinergijo med izkustveno-men­talnimi psevdo-fenomeni in (identitetnimi) »sprevrnjenimi zavestmi«, pogojenimi s socialno-zgodovinskimi praksami. Sinergija med dvema vrstama »sprevrnjenosti«, ena je biofizično in druga socialno-zgodovinsko pogojena, omogoči konstrukt seb­stva: v procesu (re)socializacije identitetne (re)imaginacije »ovsebinijo« določene psevdo-fenomene, »ovsebinjenje« pa botruje nastopu iluzije sebstva. Ključne besede: psevdo-izkušnja (samo)zavedanja, engram, nevro-plastičnost, identitetna (re)imaginacija, sprevrnjena zavest, (re)socializacija, sebstvo. ABSTRACT SELF, A CONSTRUCT EMERGED FROM THE SYNERGY BETWEEN THE NEUROBIOLOGICAL-CONDITIONED MENTAL PSEUDO-EXPERIENCES AND FALSE CONSCIOUSNESS CONDITIONED BY SOCIO-HISTORICAL CONTEXT Due to biophysical (sensory) limitations, one cannot detect cerebral structures and pro­cesses that enable the pseudo-experience of (self)awareness and imaginings of mental content. The pseudo-phenomena emerge on the spot of the absent perception of the un­derlying neurobiological factors of human brains. One’s interaction with a socio-histori­cal environment, a manifestation of such interplay is a process of (re)socialisation, con­notes a synergy between the pseudo-phenomena and (identity) »false consciousness«, i.e. knowledge enabled and (re)produced by socio-historical practices. Every person’s self ul­timately emerges from the synergy between those two sorts of »falseness«, the one that’s bi­ophysically, and the other that’s socio-historically conditioned. In the process of (re)social­isation, identity (re)imaginings assign »meanings« to every person’s pseudo-phenomena. The »meanings« then enable the illusion of one’s self. Keywords: pseudo-experience of (self)awareness, engram, neuroplasticity, identity (re) imagination, false consciousness, (re)socialisation, self. . HANDICAP »ZDRAVEGA RAZUMA«1 :: Razlage fizičnega sveta se pogosto manifestirajo kot zdravorazumski, poenostavlje­ni opisi, omejeni s specifičnim spoznavnim okvirjem in/ali (psevdo) izkustvom.1 Za Evropejce, živeče v 17. stoletju denimo, je bila ptolemajska ideja o geocentričnem ustroju vesolja samoumevna in empirično dokazana: vsakdo z relativno zdravim vi-dom je lahko na jasen dan »zaznal« pot Sonca okoli Zemlje. Kakopak, sama iluzija ge­ocentričnosti ni (bila) vpisana v realno stanje, realno jo (je) zgolj omogoča(lo). Geo­centrična psevdo-izkušnja, podprta s prevladujočim diskurzom, za katerim je stala »vesoljna« cerkev, tiste dni zelo vpliven družbeni dejavnik, je bila tako močna, da jo je večina ljudi lahko sprejemala le kot Resnico. Zaradi psevdo-izkustvenih razlogov ilu­zija ni mogla, zaradi teoloških razlogov pa tudi ni smela biti prepoznana kot iluzija. Geocentrično teorijo je izpodbijal Galileo Galilei, čigar znanstvene teze niso bile skla­dne s psevdo-izkustvom večine in tudi ne s teološkimi predstavami o ustroju božjega stvarstva in privilegirani, osrednji vlogi človeka v njem. Razsvetljenci so učlovečenje in svobodo posameznika pogojevali z njegovo inte­lektualno rastjo. Kantovsko deljenje razmišljujočih ljudi na avtonomne in hetero­nomne sovpada prav s posameznikovo zmožnostjo prepoznavanja (družbeno posre­dovanih) konstruktov. Heteronomni misleci konstruktov ne zmorejo razbrati kot konstrukte, njihovo razumevanje (»danih«) pojavov ostane ujeto v okvirih določe­ne vednosti (episteme). Intelektualno ne odrastejo, ne vzpostavijo intelektualne av-tonomije, ki bi jim omogočala misliti svet onkraj samoumevnih Resnic posamezne vednosti. Njihova mnenja in ravnanja tako ostajajo odvisna predvsem od prepričanj in ravnanj tistih socialno-zgodovinskih dejavnikov, s katerimi si delijo določeno ve­dnost. S heteronomnimi misleci je moč manipulirati. Znanstvene discipline, naj gre za naravoslovne ali družboslovne, se ne poskušajo le izogniti zdravorazumskemu sklepanju, svet poskušajo misliti onkraj psevdo-em­pirije in spoznavnih okvirjev, ki jih omogočajo in (re)producirajo (prevladujoče) družbene prakse, neredko zaznamovane s teleološkim nazorom in podprte s prise­ 1 Slovar slovenskega knjižnega jezika (2010) izraz »izkušnja« pojasni z besedami: »kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi«; predpono »psevdo« pa pojasni z besedami: »lažen, navidezen«. Psevdo-izkušnja je torej lažno doživetje oziroma spoznanje. Zdravorazumsko razmišljanje neredko utemelji posamične Resnice prav na lažnih spoznanjih. Tudi sama znanost ne zna in ne more izrekati dokončnih Resnic. Kljub temu pa znanost v posameznem zgodovinskem obdobju lahko ponudi najbolj verjetne interpretacije analiziranih pojavov. To je mogoče tudi zato, ker znanstvene interpretacije temeljijo na izpopolnjenih metodoloških pristopih in se neredko sklicujejo na rezultate, pridobljene s tehničnimi pripomočki, ki omogočajo zmogljivejše, natančnejše zaznavanje, povezano z analiziranim pojavom, kot človeški organizem s svojim relativno skromnim naborom čutil. Zmogljivejše zaznavanje omogoča »boljše« izkustvo. ganjem na dogmatsko utemeljene režime Resnic.2 Lastnost znanosti ni le kopičenje novih spoznanj, pač pa tudi selekcija starih. Rabo raziskovalnih metod in znanstve­ne deskripcije spremlja zavedanje, da je tudi znanstvena vednost interpretativni kon­strukt. Zato je podvržena nenehnemu dvomljenju, kritičnemu preverjanju in po­stopkom ovržb. Znanstvene discipline ne operirajo z dokončnimi Resnicami, pač pa z ovrgljivimi (hipo)tezami, nauki, teorijami. Možnost ovrgljivosti znanstvenih tr-ditev jamči, da znanost nenehno ohranja interpretativni prostor odprt in da je moč znanstvena spoznanja nenehno spreminjati, dopolnjevati, tudi ovreči, če se pojavi­jo preverljivi argumenti, za katere je moč utemeljeno trditi, da v določenem zgodo­vinskem obdobju bolje pojasnjujejo nek pojav kot predhodno uveljavljena spozna­nja. Znanosti kot posebni obliki vednosti bi moral biti dogmatizem tuj.3 Znanost naj bi bila dvomeča in avtonomna: »Vsak znanstveni diskurz mora pre­stopiti prag pozitivnosti, prag epistemologacije, prag znanstvenosti in prag formalizaci­je, če naj se individualizira in pridobi lastno avtonomijo. Specifična znanstvena vednost se tako ne loči le od neznanstvenih vednosti, pač pa tudi od vednosti drugih znanstvenih disciplin« (Foucault, 1972: 188). Nepovezana (re)produkcija znanstvenih vednosti lahko predstavlja svojevrsten handicap, saj vseh raziskovanih zadev – konstrukta sebstva denimo – ni moč zadovoljivo pojasniti le v okviru posamezne znanstvene discipline. Včasih znanstvene analize terjajo interdisciplinaren oziroma transdisci­plinaren pristop. 2 Spolna identiteta denimo, je konstrukt zdravorazumske vednosti. Slednja skupaj s socialno-zgodovinskimi praksami, ki jo spremljajo in postavljajo normativne okvirje, določi število priznanih družbenih spolov in nosilcem pripisanih spolnih vlog določi tudi mesto v posamezni socialno-zgodovinski formaciji. Število priznanih družbenih spolov in značaji spolnih vlog se razlikujejo od kulture do kulture. Družbeni spol nikomur ni prirojen, pač pa mu je »podtaknjen« v procesu socializacije. V družbah, v katerih je omogočena resocializacija, posamezniki lahko opustijo spolno identiteto, ki jim je bila sprva privzgojena (spolno-identitetna nevtralnost), jo zamenjajo (trans-gender), gojijo več spolnih identitet hkrati ali pa se odločijo za katero od nepriznanih spolnih identitet. Družbeni spoli so ideološki konstrukti. A spolne subjektivacije so pogojene tudi s pripisovanjem bioloških spolov. Biološki spoli so v najboljšem primeru deskriptivni objekti znanstvene vednosti, izpeljani iz arbitrarno izbranih naravnih atributov, kot so kromosomi, hormoni, število kortikalnih nevronov idr. Znanstvena selekcija in klasifikacija naravnih pojavov, s katerimi se označuje biološke spole, kažeta na kompleksnost spolnega razlikovanja in na dejstvo, da je tudi spolna dihotomija konstrukt, cis-spolnost pa ideološki imperativ. Konstrukte torej lahko delimo na družbeno posredovane konstrukte in konstrukte, ki so pogojeni s psevdo-izkušnjami posameznika. Družbeno posredovane lahko izoblikuje znanstvena ali neznanstvena vednost. Znanstvena vednost praviloma implicira zavedanje, da gradi na konstruktih; neznanstvena vednost pa svojih konstruktov pogosto ne zazna kot konstrukte, ima jih za samoumevne totalitete, očitne Resnice, dokonča spoznanja, onkraj katerih je svet težko ali celo nemogoče misliti. 3 V znanosti ne obstajajo dokončne Resnice, največkrat tudi ne le eno tolmačenje istih pojavov. Če Maxwellov elektromagnetizem naravni fenomen svetlobe pojasni kot elektromagnetno valovanje, ga kvantna fizika kot pulzacijo kvantnih delcev (fotonov). Nadzorovani eksperimenti pritrjujejo obema interpretacijama. Eksperiment »dveh rež« (Al-Khalili, 2013), s pomočjo katerega je moč demonstrirati to »dvojno naravo« svetlobe, opozori tudi na dejstvo, da je rezultat eksperimenta odvisen od eksperimentalnega (merilnega) pristopa – različni pristopi lahko dajo različne rezultate. V rezultat znanstvene analize naj bi bila vključena tudi »motnja«, pogojena z opazovanjem oziroma izvedbo eksperimenta. Izbor metode oziroma načina meritve lahko vplivata na rezultat. . BIOFIZIČNI HANDICAP2 :: Nabor biološke (senzorične) opreme, prirojen homo sapiensu sapiensu, dopušča le omejeno izkušnjo fizičnega sveta, v katerega je posameznik vpet oziroma ga tvo­ri. Neposredno zaznavanje noumenalne razsežnosti fizičnega je onemogočeno, saj se nahaja onkraj posameznikove čutne zaznave. Zazna(v)ne entitete fizičnega so mu posredovane kot doživljajski konstrukti.4 Svet, kot ga zaznavamo in (posledično) in-terpretiramo, je »odraz« realnega, a ni realno. Dokončna resnica o entitetah fizične­ga je neopisljiva in nespoznavna, popolna informacija o njih je nemogoča. Maxwellova elektrodinamika pojasni fenomen svetlobe kot elektromagnetno va­lovanje. Človeško oko ne zazna spektra valovnih dolžin v celoti, (v zraku) zazna le dolžine med 380 in 750 nanometri; krajša je valovna dolžina, več energije nosi sve­tlobno valovanje, in daljša je dolžina valovanja, manj energije nosi svetloba. Dolži­ne elektromagnetnih valovanj, odbitih od različnih materialov ali izsevanih iz raz­ličnih svetlobnih virov, imajo različne vrednosti in (posledično) nosijo različne ko­ličine energije. Energija odbite ali izsevane svetlobe, ki pade na mrežnico človeškega očesa, vzburi na svetlobo občutljive čutne celice – foto-receptorje (čepnice in palič­nice). Tri tipe čepnic loči različna aminokislinska struktura foto-pigmenta, ki se na­haja v njihovih membranah. Razlike v aminokislinski strukturi pigmentov botruje­jo razlikam v absorpciji energije svetlobe. Čepnice posameznega tipa spremenijo prejeto energijo svetlobe v specifične elektro-kemične signale in jih posredujejo ganglijskim celicam mrežnice, v katerih se zgodi prva stopnja primerjave signalov iz vseh treh skupin čepnic. Ko ganglijske celice »zakodirajo« prejeto kombinacijo »barvnih« informacij, jo (skupaj z informacijami, ki se nanašajo na oblike in giba­nje opazovanih entitet) prek vidnega živca posredujejo v lateralno genikulatno jedro v talamusu in nato v primarno vidno skorjo v korteksu zatilnega režnja možganov. Vizualna informacija od ganglijskih celic do zatilnega korteksa potuje po treh po­teh: po magnocelularni poti se prevajajo predvsem informacije o gibanju in svetlob­nih kontrastih, po parvocelularni in koniocelularni poti pa »barvne« informacije.5 Pestrost informacij, dospelih do posameznih nevralnih omrežji človeških možga­nov, ki sodelujejo pri obdelavi vizualnih signalov, botruje pestrosti specifičnih ne­vrobioloških procesov. Teh procesov posameznik ne zazna neposredno, na mestu ne­ 4 Na zofi sedečega posameznika preveva občutek telesnega mirovanja. Psevdo-izkušnja mirovanja vznikne na mestu posameznikove nemogoče neposredne zaznave »opletanja« lastnega telesa, pogojenega z rotacijo in revolucijo Zemlje, kroženjem našega osončja krog središča Rimske ceste in drugimi gibanji, ki so lastna vpetosti naše galaksije v razne gravitacijsko vezane združbe astrofizikalnih sistemov. Intuicija in zdravorazumsko sklepanje, brez poglobljenega razumskega razčlenjevanja, pa tudi biofizično pogojena nezmožnost neposredne zaznave – biofizični handicap – posameznika ne vodijo k spoznanju, da je njegovo fizično mirovanje le utvara. 5 Berg, J., Stryer, L. & Tymoczko, J. (2002): »Photoreceptor Molecules in the Eye Detect Visible Light«. V: Biochemistry. 5th edition. Povzeto 16. julija 2017 s strani https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK22541/ Tekavčič-Pompe, M., Brecelj, J. & Stirn-Kranjc, B. (2004): »Kako testirati barvni vid pri otroku«. V: Zdravstveni vestnik, 73. Povzeto 1. julija 2017 s strani vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/view/2331/1836 mogoče zaznave vznikne psevdo-izkušnja posamične barve.6 Človeški možgani spričo biofizičnega (senzoričnega) handicapa ne morejo zaznati nevrobioloških procesov in struktur, povezanih s pojavom iluzije barv. Tudi pojav psevdo-izkušnje (samo)za­vedanja in mentalnih vsebin je pogojen z nemogočo neposredno zaznavo (višjih) nevral­ni aktivnosti ter struktur, ki jih omogočajo. Eliminativni materializem opredeli (samo)zavedanje in mentalne vsebine kot psev­do-produkte, katerih (re)imaginacijo omogočajo nevralne strukture možganov (Ram­sey, 2016). (Samo)zavedanja ni, tudi mentalnih vsebin ni, so le biofizična stanja možga­nov, razvejane nevralne strukture in procesi, ki v določenih primerih, denimo v pri­meru interakcije posameznika z okoljem, omogočijo vznik specifičnih (re)imaginacij. V nevralne strukture možganov ni moč »nameščati« mentalnih vsebin – kot na pri­mer s programiranjem ali uporabo programov v računalnik vnašamo binarno zakodi­rane podatke –, lahko pa posameznik »izpostavi« strukture učinkom lastnih interak­cij z okoljem in posledično modifikacijskim procesom. Stimuli iz okolja v nevronskih strukturah možganov omogočijo tvorbo engramov, biofizičnih oziroma biokemičnih sledi, nevralnih form, ki omogočajo zgolj imaginacijo mentalnih vsebin.7 Nekateri konekcionistični eksperimenti z umetnimi nevralnimi omrežji – poe­nostavljenimi modeli možganov, ki jih zaznamuje visoka stopnja (povratne) pove­zljivosti in avtonomnost nevralnih struktur – dokazujejo, da se omrežja lahko nau-čijo izvajati kognitivne operacije (prepoznavati obraze, preproste gramatične struk­ture, brati, pisati) brez predhodne namestitve programov, ki omogočajo manipulacijo s simboli oziroma vnesenimi vsebinami. Delovanje teh omrežji zazna­muje ne-simbolno procesiranje.8 Konekcionistični eksperimenti ne pritrjujejo tezi zdravorazumske psihologije, po kateri je kognicija neke vrste veščina manipuliranja z v možganske strukture »nameščenimi« simboli oziroma mentalnimi vsebinami. Konekcionizem indicira, da kognitivne operacije, denimo učenje, niso pogojene z men-talno reprezentacijo.9 Umetne nevronske strukture in umetni nevroni so imitacija naravnih: vhodne si­gnale (»uteži«) sprejema sklop dendritov, celično telo procesira signale in aksoni omogočajo izhodne signale. Izhodni signali so odvisni od kombinacije vhodnih si­gnalov. Nevroni so povezani po plasteh, vsaka plast stimulira naslednjo nevronsko 6 Način recepcije energijskih stimulov svetlobe se lahko pri pripadnikih različnih bioloških vrst razlikuje, prav tako psevdo-izkušnja barv. 7 Nevro-plastičnost možganov, en izmed biofizičnih pogojev tvorbe iluzije (samo)zavedanja in mentalnih vsebin, omogoča nenehno reorganiziranje sinaptičnih struktur. Reorganiziranje ni pogojeno le s stimuli, katerih izvor je v telesu, pač pa tudi s stimuli iz okolja (Kitayama et al., 2015). 8 Ramsey, W. (2016): »Eliminative Materialism«. V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 14. septembra 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/materialism-eliminative/ 9 Mentalna reprezentacija »je vsebinsko mentalno stanje, ki predstavlja dogodke in stanja v zunanjem ali notranjem svetu, in je simbol, realiziran v možganih« (Markič in Kordeš, 2007). Mentalna reprezentacija je interpretativni konstrukt zdravorazumske psihologije, s katerim naj bi bilo moč pojasniti funkcionalne vidike (samo)zavedanja. Zdravorazumski pristop je kakopak neznanstven. Problem pojasnjevalcev fenomenalnih vidikov (samo)zavedanja pa je v tem, da pojasnjujejo neobstoječe, saj (samo)zavedanja in mentalnih vsebin ni. plast (Tuma et al., 2016: 693–699). Učenje umetnih nevralnih struktur je inkre­mentalno, podobno človeškemu – postopno, na primerih, s ponavljanjem situacij, v katerih mora nevralna struktura vhodne podatke (denimo slike moških in ženskih obrazov) povezati s pričakovanim odzivom na izhodu (prepoznavo ustreznega spo-la). Ko ji uspe, je struktura samo-uglašena, naučena. Proces samo-uglaševanja, po­gojen z »učnimi« algoritmi, vključuje nenehno primerjanje vhodnih vnosov in pri-čakovanega odziva ter popravljanje odstopanj.10 Strojno učenje imitira naravno. Roboti brez vgrajenih umetnih nevralnih omrežji so vodene, vnaprej programirane naprave, nezmožne učenja. Naprave z vgrajenimi umetnimi nevralnimi omrežji po­stanejo učeče, saj omrežja omogočajo interakcijo naprav z okoljem, interakcija pa nenehno prilagajanje vhodnih »uteži« omrežji. Nove izkušnje napravam omogoča­jo nenehno situacijsko prilagajanje. Učenje ter prilagajanje sta mogoča brez mental-nih reprezentacij in ne vključujeta zaznave nevralnih omrežji, ki ju omogočajo. Prilagodljivost, ki jo omogočajo umetna nevralna omrežja, je pri pametnih na­pravah pomembna v enaki meri, kot je pri (človeških) možganih nevro-plastičnost. Psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in pestrost imaginacijskih konstruktov med dru­gim omogočajo in zaznamujejo nevrobiološki procesi, povezani z modifikacijami nevralnih struktur v raznih predelih možganov. Psevdo-izkušnja (samo)zavedanja in iluzije raznovrstnih mentalnih vsebin lahko »nastopijo«, ker ne vključujejo zaznave ne­vrobioloških faktorjev, med njimi nevro-plastičnosti možganov, ki jih omogočajo. Biofizični handicap ne omogoča spoznanja, da so barve iluzijski pojav, posamezni­ka prej pripelje do zaključka, da so barve imanentne fizičnemu svetu. Ideja, da je »ob-stajanje« barv pogojeno s specifičnimi nevrobiološkimi faktorji, mu je tuja in naspro­tuje njegovi intuiciji, njegovi »zdravi pameti« in izkušnji. Barve raje in lažje umesti med imanentne lastnosti konkretnih fizičnih entitet, kot da bi jim pripisal iluzijsko la-stnost in razumel pogojenost njihovega pojava z nemogočo neposredno zaznavo ne­vrobioloških (vizualnih) procesov ter struktur v lastnih možganih. Spričo biofizičnega handicapa tudi psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in imaginacijo mentalnih vsebin težko poveže z »ustreznimi« nevrobiološkimi procesi, strukturami oziroma njihovo nemogočo neposredno zaznavo. Nezmožnost zaznave ga lahko celo vodi k zaključku, da vznik (samo)zavedanja ni pogojen s fizičnimi, pač pa metafizičnimi razlogi. Pojem (samo)zavedanja se neredko enači s pojmom duše; namišljen obstoj duše pa nekate-rim religijam služi kot antropološki dokaz o obstoju boga.11 Nezmožnost posameznikove neposredne zaznave nevrobioloških procesov in struktur v možganih botruje vzniku tudi nekaterih drugih psevdo-izkušenj oziroma psevdo-doživetji. Zvok denimo, je iluzijski pojav, tudi čustva sodijo med psevdo-pro­ 10 Garson, J. (2016): »Connectionism«. V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 31. avgusta 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/connectionism 11 Teza panpsihizma je, da je (samo)zavedanje lastno vsaki materiji. Materiji nista lastni ne izkušnja ne psevdo­izkušnja (samo)zavedanja; a slednjo materija v določenih »stanjih« in okoliščinah omogoča. dukte, pogojene z biofizičnim handicapom.12 Posamezne vrste psevdo-pojavov pred­stavljajo svojevrstne iluzijske prstne odtise določenih nezaznavnih nevro-adaptacijskih in/ali hormonskih procesov v raznih območjih oziroma omrežjih možganov. Možgani v posamičnih primerih nemogočih neposrednih zaznav pod določenimi pogoji omo­gočajo vznik specifičnih iluzij. Za razumevanje pogojev pa ni pomembno le pozna­vanje biofizičnih faktorjev, ki omogočajo pojavnost iluzij, pač pa tudi poznavanje vpliva okolja in z njim pogojenih stimulov na posameznika.13 . NEVRO-PLASTIČNOST ČLOVEŠKIH MOŽGANOV, UČENJE3 :: IN VZPOSTAVLJANJE SOCIALNIH VEZI Povprečno velike moške možgane sestavlja približno 86 milijard živčnih celic in približno enako število ne-nevronskih – nevroglijskih ter endotelijskih – celic; slednje oskrbujejo in ščitijo prve (Herculano-Houzel, 2016: 79). Različne tipe nevronov loči­jo morfološke ter fiziološke lastnosti – denimo struktura, povezljivost, elektro-fiziolo­gija, RNK transkripcija, način metilacije baz DNK – in njihova namembnost. »69 milijard nevronov se nahaja v malih možganih« (prav tam), ki jim nevroznanosti ne pri­pisujejo pomembnejše vloge pri omogočanju procesov, tesno povezanih z vznikom psevdo-izkušnje (samo)zavedanja in imaginacijo mentalnih konstruktov. »Subkorti­kalnih nevronov je približno milijarda, kortikalnih pa 16 milijard« (prav tam).14 Pripa­dniki človeške vrste se razlikujejo od pripadnikov večine drugih vrst prav po velikem 12 Psevdo-doživetje naklonjenosti je med drugim produkt specifičnih nevrobioloških procesov, povezanih z aktivnostjo hipotalamusa oziroma njegovim izločanjem »hormona ljubezni«, oksitocina. »Oksitocin je ciklični nonapeptid, ki ga sintetizirajo nevroni paraventrikularnega jedra hipotalamusa in se deponira v njihovih končičih v nevrohipofizi, od koder se sprošča v kri« (Medicinski slovar, 2012). Hipotalamus nadzira telesno izražanje čustev. 13 Iluzija (samo)zavedanja je možna tudi v primerih, ko so nekateri nevralni korelati, ki omogočajo iluzijo, odsotni oziroma neaktivni; denimo med sanjanjem. »Stikalni« mehanizem v možganskem deblu med spanjem izključi nevronski sistem oziroma pretok signalov, ki pogojujeta motoriko – zato med spanjem ne tečemo, čeprav morda sanjamo, da tečemo. Posamezniki z okvarjenim »stikalnim« mehanizmom so lahko med sanjanjem aktivni (na primer hodijo) (Churchland, 2014). Posamezne nevralne strukture, ki med sanjanjem omogočajo (re)imaginacijo mentalnih konstruktov, lahko aktivirajo stimuli, pogojeni s specifičnimi potrebami, fiziološkimi primanjkljaji organizma sanjajočega. A tudi okolje, s katerim je v interakciji, ko je buden, je »vir« posameznikovih potreb, motivov, želja oziroma z njimi povezanih stimulov. Med sanjanjem je posameznikova interakcija z okoljem praktično odsotna, kljub temu aktivacija nevralnih struktur možganov, ki omogočajo (re)imaginacijo z okoljem pogojenih mentalnih konstruktov, ni izključena. 14 Metoda štetja nevronov, ki jo je v svoji raziskavi uporabila Herculano-Houzel (2016), je ne-stereološka. Ena izmed raziskav, v kateri je bila uporabljena stereološka metoda štetja, pa je pokazala, da je povprečno število kortikalnih nevronov pri moških 23 milijard, pri ženskah pa 19 milijard (Ankney in Rushton, 2007: 139). Kljub temu ni moč govoriti o tipskih moških in ženskih možganih, saj »je med osebami istega spola veliko razlik in med spoloma veliko prekrivanja v značilnostih zgradbe in delovanja možganov« (Bresjanac, 2008). Obstaja korelacija med številom kortikalnih nevronov in mentalnimi zmogljivostmi? Mortensen s sodelavci (2014) dokazuje, da število kortikalnih nevronov ni zanemarljiv, a hkrati tudi ne povsem zanesljiv pokazatelj mentalnih zmogljivosti. Celo pripadniki različnih vrst (z zelo različnim številom kortikalnih nevronov) naj bi kazali podobne mentalne zmogljivosti. številu kortikalnih nevronov.15 Nevroni v cerebralnem korteksu odraslega človeka lah­ko tvorijo več kot 160 bilijonov sinaps (prav tam: 22), pri otrocih je stopnja povezlji­vosti še višja. Veliko število sinaps omogoča veliko stopnjo povezljivosti kortikalnih nevralnih struktur, večja sinaptična plastičnost – tvorjenje, utrjevanje in razdiranje si-naps – pa večjo stopnjo prilagodljivosti struktur in večjo odzivnost na stimule iz oko­lja.16 Zmožnost nenehnega prilagajanja, lastna nevralnim strukturam možganov, omogoča (inkrementalno) učenje. Učenje, napredno spoznavanje okolja in razreševa­nje kompleksnih problemov omogočajo samonadzor, ta pa svobodno voljo.17 Človek se rodi biofizično nebogljen, njegov organizem je slaboten, formiranost mo-žganskih nevralnih struktur ob rojstvu je slaba, a njihova inherentna lastnost je plastič­nost. »Nevro-plastičnost je vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti. Z izkušnjami in urjenjem novih spretnosti pridobivamo nove zmožnosti. Da se lahko naučimo ali si zapomnimo dejstvo ali spretnost, morajo v možganih neprestano potekati funkcijske spremembe. Nevro-plastičnost je torej sposobnost možganov, da se z učenjem spreminjajo«.18 Pozitivna stran neizoblikovanosti možganskih struktur v zgodnjem obdobju življenja je ta, da se nevralne strukture lažje prilagajajo oziroma od­zivajo na stimule iz okolja, v katerem se nahaja posameznik. Rečeno drugače: bitja, ro­jena s slabo formiranimi nevralnimi strukturami, katere »krasita« nevro-plastičnost in veliko število kortikalnih nevronov, se v fazi razvoja oziroma odraščanja lažje, hitreje učijo. Odzivanje na izzive iz okolja se je sčasoma odrazilo na strukturi možganov in nji­hovem razvoju. Pri sesalcih se ta vpliv kaže v večplastnem ustroju neokorteksa, ki še po­večuje zmogljivosti nevralnih struktur.19 Slednje so pri človeških prednikih predstavlja­le neobhoden pogoj možnosti vznika kulturne (re)produkcije, kulturne prakse ter nji­hova transmisija pa so vplivale na nadaljnji razvoj nevrobioloških atributov pri človeku 15 Pred približno štirimi milijoni let naj bi se pojavili prvi bipedalni primati, daljni predniki človeka. Zgornje okončine, ki jim niso več služile le za oporo pri hoji, so se z večnamensko rabo postopno oblikovale v relativno izpopolnjeno delovno »orodje«. »Orodje«, ki je omogočalo izdelavo drugih orodji. Povečana rokodelska spretnost naj bi pred približno 3,4 milijona let botrovala izdelavi prvih artefaktov (McPherron, 2010). Čeprav so se pretežno rastlinojedi nabiralci lahko z uporabo artefaktov postopno prelevili v vsejede lovce-nabiralce in začeli uživati energijsko bogatejšo hrano, je bilo večanje možganske mase in števila nevronov relativno počasno vse do začetka uporabe ognja (pri pripravi hrane) pred približno poldrugim milijonom let. Skokovita rast števila kortikalnih nevronov sovpada z začetkom uživanja termično obdelane hrane (Herculano-Houzel, 2016: 215). Termična obdelava razgradi celično strukturo živil in poveča energijski izkoristek, hrano obenem tudi »razkuži«. Prvi »kuhar« v rodu homo naj bi bil prednik homo sapiensa, homo erectus (prav tam: 191). Čeprav možgani modernega človeka predstavljajo približno 2 % telesne teže, porabijo kar petino vse energije, ki jo posameznik vnese v telo s hrano (Gomez-Pinilla, 2012). Biofizični procesi v možganih so energijsko potratni. 16 V možganih vsakega se izoblikujejo specifični vzorci funkcionalne povezljivosti, zato je moč posameznika identificirati s pomočjo meritev njegove nevralne aktivnosti. Na oblikovanje specifičnih vzorcev povezljivosti vplivajo stimuli iz okolja in genotip (Finn, 2015). 17 Churchland, P. (2015b): Neurophilosophy and free will. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www.youtube. com/watch?v=su9K5cwt8Dw 18 Repovš, G. (2005): »Plastičnost možganov; kaj je to?« V: Sinapsa, 4. marec. Povzeto 16. julija 2017 s strani http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=1 19 Churchland, P. (2015a): Neurophilosophy and moral values. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www. youtube.com/watch?v=gEsEo1p8rlo – na ustroj korteksa, rast števila kortikalnih nevronov ipd. – in tako prispevale k pove-čevanju mentalnih zmogljivosti človeških možganov. Slaba stran ob rojstvu slabo formiranih možganskih struktur je nebogljenost po­sameznika. Preživetje nebogljenega posameznika je vsaj na začetku njegovega življe­nja pogojeno s skrbništvom. Skrbnik mora preseči svoje egoistične vzgibe, poveza­ne z zadovoljevanjem lastnih potreb in lastnim preživetjem, ter skrb zase razširiti na skrb za nebogljeno novorojeno bitje. Ta razširitev se je sčasoma odrazila na struktu­ri možganov pri pripadnikih vseh tistih vrst, ki skrbijo za svoje potomstvo. Altrui­zem, samožrtvovanje, empatija imajo svoje »odtise« v strukturi možganov. Hormon vazopresin in hormon oksitocin, ki ju sintetizirajo nevroni v jedrih hipotalamusa, dobita pri sesalcih še nalogo utrjevanja vezi med osebki. Ne utrjujeta le vezi med starši in potomstvom, omogočata tudi utrjevanje družbenih vezi.20 Skratka, nevro­biološki atributi možganov omogočajo učenje – slednje pri človeku vključuje tudi privzemanje ter (re)produkcijo praks, lastnih posameznemu socialno-zgodovinske-mu okolju – in lahko prispevajo k utrjevanju socialnih vezi. Vezi, ki povezujejo po­sameznike v skupino, se zahvaljujoč (re)produkciji specifičnih identitetnih vednosti lahko okrepijo, hkrati s krepitvijo vezi pa se lahko poglablja tudi nezaupanje, celo sovraštvo do vseh tistih, ki niso del (identitetne) skupine. Kakopak, manifestacije poglabljanja vezi ali nezaupanja med posamezniki niso neposredno odvisne od igre nevronov in hormonov, prej od praks, značilnih za posamezno socialno-zgodovin­sko okolje. Friedrich Engels (1893) je ideologijo opisal kot sprevrnjeno zavest; sprevrnje-no zato, ker ne omogoča razkritja realnih pogojev svoje socialno-zgodovinske po­javitve in posameznikom ne dopušča, da konstrukte, ki jih (re)producira, prepo­znajo kot konstrukte, prikazuje jih kot očitne Resnice. Tudi vednosti, pridoblje­ne v procesu (re)socializacije, so sprevrnjene, saj (indoktrinirani) posameznik praviloma ne zna in/ali ne upa misliti socialno-zgodovinskih pogojev njihovega vznika in (re)reprodukcije na ravni družbenih praks.21 Družboslovna analiza lah­ko opredeli epistemološke postavke posamezne sprevrnjene zavesti in opozori na ne-mislivo, spregledano, s socialno-zgodovinskimi praksami pogojeno nezave­dno, ki se bohoti onkraj meja režimov Resnic in pojmovanj, lastnih analizirani ideologiji; spregleda pa pojave na biofizični ravni, ki pri posameznikih omogoča­ 20 Prav tam. 21 Indoktriniranje, lastno procesu (re)socializacije, vključuje mnogotere socialno-zgodovinske institucije: družino, versko skupnost, vzgojno-izobraževalni (ideološki) aparat države, (dominantne) politične, kulturne, ekonomske in druge dejavnike. Posameznik sicer lahko zazna indoktrinacijske prijeme, a bolj pomembno je, ali lahko prepozna pogoje nastanka določene vednosti oziroma zavesti in Resnic, ki jih ta zavest omogoča, ter ali se lahko od njih distancira (avtonomija). V interesu posamezne ideologije je, da je indoktrinirani sledilci ne prepoznajo kot ideologijo – tako se jim lahko kaže kot vednost, ki omogoča Resnico. . SOCIALNO-ZGODOVINSKO OKOLJE IN IDENTITETA4 :: jo vznik in (re)reprodukcijo identitetnih in drugih (re)imaginacij, značilnih za posamezno ideološko vednost.22 Sodobne naravoslovne discipline človeka zvedejo na fizično pojavnost, mnoge ne­znanstvene vednosti pa človeku poleg materialne oziroma fizične razsežnosti pripišejo še duhovno, metafizično. Torej neke vrste sublimnega, nematerialnega, a substancial­nega »sopotnika« fizične razsežnosti, ki naj bi posamezniku vtisnil specifične miselne, čustvene in voljne lastnosti. V oči bijoč primer novoveške vednosti, pri kateri se vse vrti okrog razločitve posameznikove pojavnosti na fizično in duhovno substanco, predstavlja kartezijanska »meditacija«. Eliminativizem ovrže kartezijanske predstave o dveh avtonomnih človeških razsežnostih, fizični in metafizični, telesni in duhovni, »evidentno« in samoumevno Resnico o obstoju (samo)zavedanja, ki naj bi omogoča-lo kognicijo, čustvovanje in konec koncev tvorbo sebstva, pa prepozna kot zablodo. Rene Descartes23 ni verjel le v »realno različnost« fizične in duhovne razsežnosti človeka, pač pa tudi v popolno avtonomnost duhovne razsežnosti. Slednja (po De-scartesu) eksistira povsem neodvisno od fizične razsežnosti. Avtonomnost in z njo povezana domnevna lastnost, da duhovna substanca misli samo sebe – »(Jaz) mi-slim, torej (jaz) sem.« –, naj bi predstavljali pogoja možnosti subjektivacije duha. Kartezijanski subjekt ni pogojen z biofizično razsežnostjo, pač pa z avtonomijo ne­smrtnega duha in njegovo zmožnostjo (samo)zavedanja. Eliminativizem zvede (samo)zavedanje na psevdo-produkt aktivnosti umrljivih možganov. Kot takšno (samo) zavedanje ne more biti ne avtonomno ne substancialno; prav tako ne sebstvo, kon­strukt sinergije med psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in (re)imaginacijo, omogoče-no z identitetnimi nabori posameznega socialno-zgodovinskega okolja. Sebstvo je psevdo-produkt, ki dobi svoje mentalno »gradivo« šele v interakcijah po­sameznika z okoljem. Iluzije (samo)zavedajočega sebstva24 ne omogočajo le neza­znavni cerebralni procesi in strukture, pač pa tudi interakcija posameznika s social-no-zgodovinskim okoljem, ki spodbudi prilagajanje nevralnih struktur možganov na­borom identitetnih »sidrišč«, t. j. identitetnim stimulom. Posledica interakcije so 22 Nezavedno, lastno družbenim praksam, in nezavedno, lastno nevrobiološkim faktorjem možganov, sta pojava, ki ju ne gre zamenjevati s konceptom nezavednega v psihoanalizi. Nezavedno, lastno družbenim praksam, se nanaša na pojave, ki jih posamezna vednost oziroma sprevrnjena zavest ne vključi v svoj interpretativni, imaginarni model. Nezavedno, pogojeno z nevrobiološko razsežnostjo, pa je pojav, ki konec koncev omogoča psevdo-izkušnjo (samo) zavedanja ter (re)imaginacije mentalnih konstruktov in je lasten vsakemu človeškemu organizmu. Pojem »(samo) zavedanje« se v tem sestavku nanaša na nevrobiološko pogojeno zmožnost posameznika, da razvije psevdo-zaznavo svojih mentalnih stanj, lastnega (fizičnega) obstoja in okolice oziroma okoliščin, v kateri(h) se nahaja; z izrazom »zavest« pa označujem celoto idej, spoznanj o nečem, značilno za posamezno socialno-zgodovinsko formacijo in njene prakse (v dobesednih navedkih drugih avtorjev izraz ohranja izviren pomen). 23 Descartes, R. (1996): »Misli k dokazu bivanja boga in razlike med dušo in telesom urejene po geometrijski metodi«. V: Phainomena, V/17–18, str. 5–13. 24 »Iluziji se ni moč upreti. Za vsakim obrazom je sebstvo. Znamenje zavesti vidimo v lesku oči in si zamišljamo nekakšen eterični prostor za lobanjskim svodom. /.../ Neko bistvo. In kaj najdemo v prostoru za obrazom, ko pogledamo vanj? Kruto dejstvo je, da tam ni ničesar razen materialne substance: kri in meso in kosti in možgani. /.../ Nikogar ni tam« (Broks, 2004: 17). Za »videzom« sebstva (in »zaznavo« (samo)zavedanja) je »nič«: biofizični aparat brez pomenov in »duhovne globine«, sestavljen pretežno iz nevronov in nevroglijskih celic. . BIOFIZIČNA IN SOCIALNO-ZGODOVINSKA RAZSEŽNOST5 :: engrami, biofizične oziroma biokemične sledi, ki se pod vplivom stimulov iz okolja formirajo v nevralnih strukturah in med drugim omogočajo identitetno (retrospek­tivno) imaginacijo. Identitetni nabori sestavljajo spoznavne okvire vsake identitetne »opredelitve« posameznika, kakor tudi okvire identitetnih praks na ravni družbe oziroma posameznih družbenih skupin. Psevdo-izkušnja (samo)zavedanja, v temelju pogojena z noumenalno cerebralno aktivnostjo človeških možganov, v interakciji posa­meznika s socialno-zgodovinskim okoljem – izraz takšne interakcije je proces (re)socia­lizacije – »pridobi« določene subjektne značilnosti; te omogočijo dojemanje in izražanje lastne individualnosti oziroma formacijo sebstva.25 (RE)IMAGINACIJE26 Sebstvo je konstrukt sinergije med psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in identite­tnimi (re)imaginacijami mentalnih konstruktov, ki jih (re)producirajo socialno--zgodovinske prakse. Sinergija korelira s posameznikovo interakcijo s socialno-zgo­dovinskim okoljem, izraz takšne interakcije je (re)socializacija. Proces socializacije vključuje procesa učlovečenja in inkulturacije. Prvi zadeva učenje specifičnega človeškega načina obnašanja in razvijanje zmožnosti, denimo pokončne hoje in govornih sposobnosti; drugi pa je povezan z učenjem kulture ozi­roma prilagajanjem posameznika specifičnim socialno-zgodovinskim praksam. V procesu (re)socializacije so nujno pridobljene (oziroma modificirane ali zamenjane) posameznikove identitete, posameznikovemu sebstvu pa podeljene subjektne la-stnosti. Na nevrobiološki ravni pridobivanje identitet in modifikacije le-teh zaobje­majo (re)organizacijo nevralnih struktur – še zlasti tistih, ki omogočajo retrospektiv-no imaginacijo –, in procese, ki omogočajo (re)organizacijo. Interakcija posamezni­ka s socialno-zgodovinskim okoljem vključuje tako (1) njegovo biofizično pogojeno sposobnost (retrospektivne) imaginacije kot tudi (2) sklope relevantnih socialno--zgodovinskih informacij, denimo identitetnih, ki naj bi jih poznal posameznik, vključen v interakcijo. 25 »Zaznava« sebstva se ne nanaša nujno le na telo; posameznik jo lahko razširi tudi na druge fizične objekte, denimo na svoj »pametni« iPhone (Clayton et al., 2015). Konture (razširjenega) sebstva so pogojene tudi s socialno­zgodovinskimi praksami. Očitno posesivni individualizem, značilen za potrošniške družbe, in tehnološki izdelki, lastni informacijski dobi, omogočajo posebno obliko razširjenega sebstva, »iSebstvo«. 26 Slovarji izraz »spomin« pogosto pomensko opredelijo kot (posameznikovo, celično, imunsko, računalniško) sposobnost ohranjanja informativnih vsebin. Ker možgani ne hranijo informativnih vsebin – podatkovnih arhivov v možganih ni, so le nevralne strukture možganov, katerih aktivacija omogoči imaginacijo mentalnih vsebin oziroma konstruktov, denimo identitetnih –, v tem besedilu izraz »spomin« nadomeščam z izrazom »retrospektivna imaginacija« oziroma »re-imaginacija«, izraz »memorija« pa z izrazom »skupna re-imaginacija« (v dobesednih navedkih drugih avtorjev izraza ohranjata izviren pomen). (Re)imaginacija ni nekaj, kar bi nevralne strukture hranile, je pojav, ki ga omogočijo aktivacije nevralnih struktur možganov. Nevrobiološka pogojenost (re)imaginacije in čustva naklonjenosti 1.5 :: Na posameznikove (re)imaginacijske zmožnosti imajo pomemben vpliv nevralne strukture in procesi v možganih, ki omogočajo čustvovanje. Večjo intenzivnost ču-stvovanja sproži nek dogodek, bolj utrjene so nevralne strukture, ki omogočajo retro-spektivno imaginacijo podrobnosti, povezanih z dogodkom. Tvorjenje struktur, po­vezano z re-imaginacijo in zapažanjem, je pogojeno tudi z razpoloženjem. Dogodki, skladni našemu razpoloženju v času njihove zvrstitve, prej in močneje utrdijo nevral­ne strukture v možganih, ki omogočajo njihovo re-imaginacijo. In re-imaginacija je lažja, če vzbudimo čustva, podobna tistim, ki so ob zvrstitvi dogodka spremljala pre­oblikovanje nevralnih struktur. Nenehna nevralna aktivnost in plastičnost sinaps omogočita kratkožive, trajnejše spremembe v nevralnih strukturah pa dolgožive re­-imaginacije. Še zlasti pomembne med slednjimi so avtobiografske. Slednje tvorijo re­-imaginacije, povezane (1) s sebstvom (zajemajo referenčne okvire spolnih, etničnih, političnih, verskih in drugih identitetnih pripadnosti posameznika), (2) s (p)osebni-mi, epizodnimi doživetji ter (3) faktografijo oziroma raznimi občimi podatki.27 Nekateri eksperimenti razkrivajo, da stimuli, pospremljeni s čustvenim odzivom posameznika, tvorbo engramov vzpodbudijo hkrati v hipokampusu, korteksu in amigdali (slednja je osrednja struktura, povezana s čustvovanjem). Za indeksacijo stimulov poskrbi tvorba engramov v hipokampusu, za »vpis« čustvenega aspekta vsakega od stimulov tvorba engramov v amigdali, za (dolgo)živost njihovega »zapi­sa« pa tvorba engramov v (prefrontalnem) korteksu. Tako tvorba engramov v hipo­kampusu kot tvorba engramov v korteksu je pogojena s povezljivostjo med hipo­kampusom ter korteksom na eni in amigdalo na drugi strani ter tvorbo engramov v amigdali, ta (tvorba) pa s čustveno reakcijo posameznika ob nastopu stimula; če sti­mul, ki se »vpisuje«, ne spodbudi tvorbe engramov v amigdali, je re-imaginacija, na­našajoča se na stimul, otežkočena. Čustveni aspekt ima vpliv tudi na priklic in traj­nost retrospektivne imaginacije pri posamezniku. Eksperimenti kažejo, da motenje nevralnih povezav med amigdalo in hipokampusom slabi kratkoživo retrospektivno imaginacijo, motenje povezav med amigdalo in (prefrontalnim) korteksom pa slabi dolgoživo retrospektivno imaginacijo. Engrami v hipokampusu so aktivni takoj po nastanku, a njihova aktivnost je časovno omejena. Kako hitro (prva) aktivacija en-gramov v korteksu sledi njihovemu nastanku, je odvisno tudi od učenja, t. j. od (re) konsolidiranja struktur kortikalnih engramov.28 Aktivacija engramov, pogojena s 27 McPherson, F. (2004): »The role of emotion in memory«. V: About Memory. Povzeto 16. junija 2017 s strani http://www.memory-key.com/memory/emotion 28 Aktivacijo nevralnih struktur zaznamuje izmenjava električnih oziroma kemičnih signalov med nevroni. Vsaka aktivacija engramov, ki omogoča priklic dolgožive retrospektivne imaginacije, rekonsolidira sinapse, ki engrame omogočajo. Re-imaginacija zato nikoli ni povsem enaka, saj se engrami prenaredijo ob vsakem priklicu re-imaginacije (Bridge in Paller, 2012). Utrjenost strukturnih povezav oziroma engramov je pogojena s sinaptično močjo. V študiji Bartola in sodelavcev (2015) je s pojmom sinaptična moč opisana moč stika med dvema nevronoma oziroma stopnja vpliva aktivnosti enega nevrona na aktivnosti drugega. Velikost dendritskega trna na posameznem stiku – velikost trnov je spremenljiva – korelira s sinaptično močjo. stimuli – denimo s stimuli, posredovanimi z interakcijo posameznika z okoljem –, omogoči (re)imaginacijo mentalnih vsebin.29 Z vplivanjem na amigdalo hormon oksitocin pomaga pri vzpostavljanju zaupanja, ki med posamezniki omogoča sodelovanje. Višji je nivo oksitocina, nižji je nivo stresnih hormonov ter posledično močnejši občutek ugodja in varnosti pri posamezniku (Churc-hland, 2011). Oksitocin pri posamezniku omogoči občutenje in izražanje naklonjenosti, a ne določi »vsebin« naklonjenosti, te so pridobljene v interakcijah: »Oksitocin v možganih modulira družbene interakcije, kot so materinska skrb in obramba, romantične vezi, seksual­nost, memorija, solidarnost, zaupanje« (Neumann, 2007). Posameznik, ki vzdržuje odno­se z različnimi objekti naklonjenosti (denimo s svojim spolnim partnerjem, otrokom, pri­jateljem, športnim klubom, hišnim ljubljenčkom, bogom, državo, narodom), lahko do-življa oziroma »prepoznava« različne »vsebine« naklonjenosti. Ker jih kvalitativno razlikuje, jih tudi drugače poimenuje (romanca, starševska ljubezen, prijateljstvo, navija­ška gorečnost, ljubezen do živali, bogoljubnost, domoljubje itd.). Kljub temu da v različ­nih pojavnostih naklonjenosti odigra pomembno vlogo isti biološki dejavnik, oksitocin, posameznik čustvu naklonjenosti v različnih situacijah pripiše različne pomene in »vsebi­na« čustva se mu zdi povsem drugačna.30 V pristnost, sublimnost in substancialnost na­klonjenosti, ki jo čuti in/ali izraža do tega ali onega objekta, posameznik praviloma ne dvomi. Včasih ga prav odsotnost omenjenega dvoma privede do skrajnih dejanj.31 Podobno kot pri (samo)zavedanju gre tudi pri čustvu naklonjenosti za psevdo-po­jav, ki vznikne na mestu nemogoče zaznave biofizičnih faktorjev, ki ga omogočajo. Gre za psevdo-doživetje, pogojeno z biofizičnimi faktorji, ki pa posamezniku ne preskrbijo »vsebin« čustvovanja. Pojav slednjih je pogojen z interakcijo z objekti na­klonjenosti, ki jih naplavijo različne okoliščine – interakcija je zaznamovana z ra­znoterimi stimuli –, na nevrobiološki ravni pa s tvorbo in aktivacijo engramov, ki posamezniku omogočajo (re)imaginacijo objektov. Identifikacija je prvotna oblika čustvene vezanosti na objekt. Nastane lahko pri vsa­ki na novo odkriti skupni točki z osebo, ki ni objekt seksualnih gonov; bolj je skupna 29 Kitamura, T., Ogawa, S., Roy, D., Okuyama, T., Morrissey, M., Smith, L., Redondo, R. & Tonegawa, S. (2017): »Engrams and circuits crucial for systems consolidation of a memory«. V: Science 356.6333, str. 73–78. 30 Tudi psevdo-doživljanje naklonjenosti, ki vznikne v interakcijah med ljudmi in psi, je pogojeno z učinkovanjem oksitocina v telesih sodelujočih (Nagasawa et al., 2015). Ljudje ljubezni do svojih hišnih ljubljenčkov praviloma ne enačijo z ljubeznijo do svojih otrok, čeprav obe izkazovanji naklonjenosti pogojujejo podobni nevrobiološki faktorji v možganih. Psevdo-doživetji praviloma razumejo kot povsem različni izkazovanji naklonjenosti. Razlike zakoličijo specifike, pogojene z okoliščinami interakcije, z njimi določena tvorjenja engramov in (re)imaginacije posameznih objektov naklonjenosti. 31 Posameznik izkustveno težko poveže psevdo-doživljanje ljubezni z nevrobiološkimi procesi ter strukturami možganov, ki omogočajo psevdo-doživljanje, zato se mu ljubezen ne zdi fizično, prej metafizično pogojen, sublimen pojav, ki terja slepo pripadnost. Goreča pripadnost (osebi, narodu, bogu in raznim drugim objektom naklonjenosti) lahko pripelje do nasilja, uperjenega zoper tiste, ki naj bi ogrožali občudovane objekte. Socialno-zgodovinska pogojenost skupne (re)imaginacije 2.5 :: točka pomenljiva, večji so afektivni učinki identifikacije in trdnejša je lahko vez med osebami (Freud, 1949: 65, 66). Identifikacijske, afektivne vezi med posamezniki, ki jih omogočajo skupne točke (osebe, dogodki, dejanja, predmeti, prostori, obdobja, miti, ideje in drugi faktorji, ki opravljajo simbolno funkcijo), predstavljajo lepilo na­mišljenih identitetnih skupnosti. Nabori skupnih točk služijo kot nosilci identitet, ki omogočajo tvorbo organiziranih množic – političnih, etničnih, državnih, verskih in drugih skupnosti – ter njihovo (identitetno) (re)produkcijo. Izumljanje, odbiranje in ohranjanje nosilcev identitet je možno z (re)produkcijo skupne (re)imaginacije: »Me­morija ni mentalna operacija posameznika, ki je umetno odrezan od vseh družbenih vezi – spomini niso le stvar posameznika, pač pa nekaj, kar zadeva področje družbenega. V spo­minu individuuma obstajajo le 'fragmenti' in 'podobe', ki sami na sebi niso zadostni ozna-čevalci pomena, zato posameznik potrebuje družbeno institucijo, pričevanje in označeva­nje drugih ljudi, da bi vzpostavil veljavnost svojih idej in mišljen. Čisti spomin ne obsta­ja. Priklicevanje dogodkov v spomin je vezano na inteligenco in delovanje zavesti, ki si poiščeta ustrezne družbene okvire; ti pa določijo to, česar se bo skupina ljudi spominjala in kaj bo pozabila, pa tudi to, katera interpretacijska paradigma bo pri manipuliranju s spo­minsko materijo prevladala«.32 »Specifična memorija je pogojena s specifično socialno-zgo­dovinsko genezo in njeno transmisijo« (Kramberger, 2011: 217). Socialno-zgodovinske prakse opravijo selekcijo naborov skupnih točk, ki so posa­meznikom »ponujeni« v procesu (re)socializacije. Skupne točke vzbujajo in zaznamu­jejo specifične oblike identitetnih čustvovanj. (Dominantni) družbeni dejavniki na njih gradijo specifične identitetne vsebine; družbena razmerja moči, tudi pogojena s socialno-zgodovinskimi praksami, pa jih »dokončno« pomensko opredelijo. S pomo-čjo identitetno-kulturnih faktorjev (t. j. stimulov), ki vplivajo na »ustrezne« prilagoditve nevralnih struktur v možganih, posameznik ne najde le »ustreznih« »vsebin« svojih iden­titetnih čustev, pač pa tudi »svoje« subjektne značilnosti; omogočeno je sebstvo.33 32 Kramberger, T. (2011): »Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije (spremna beseda)«. V: Nevidne evidence: misliti idola tribus, str. 213. 33 Ni jasno, ali je morebitno (samo)zavedanje pri nečloveških bitjih iluzija, podobna iluziji (samo)zavedanja pri človeku. Morda je specifičen način psevdo-izkušanja (samo)zavedanja pogojen s specifičnimi biofizičnimi lastnostmi možganov pripadnikov posamezne vrste. Vizualna samo-prepoznava, meta-kognicija, empatija, dolgoročno načrtovanje in druge podobne zmožnosti niso lastne le ljudem, pač pa tudi pripadnikom nekaterih drugih živalskih vrst. Nevronske in druge celice, ki tvorijo človeške možgane, ter nevralne strukture so podobne celicam oziroma strukturam pripadnikov nekaterih drugih živalskih vrst. Tudi velikost človeških možganov ni izjema v živalskem kraljestvu (Tononi in Koch, 2015). Struktura in organiziranost človeških možganov imata nemalo skupnega s strukturo, organiziranostjo možganov pri pripadnikih drugih živalskih vrst, še zlasti pri sesalcih. Kljub temu da človek deli biološko platformo z drugimi sesalci, pa ima na razpolago zmogljivejšo kortikalno »opremo«, ki mu omogoča reševanje zelo kompleksnih problemov. Zato »človek ni le učeče bitje, je tudi inovator. Prav inovativnost pogojuje vznik in razvoj kompleksnih kultur« (Churchland, 2014). Ker pripadniki nečloveških vrst nimajo zmožnosti organiziranja v kompleksne socialno-zgodovinske formacije in tvorjenja kompleksnih identitetnih skupnosti – saj slednje med drugim vključujejo selektivno, s socialno-zgodovinskimi institucijami zakoličeno skupno (re)imaginacijo, z njo povezan nabor identitetnih skupnih točk ter specifične vednosti –, tudi ne morejo podleči raznoterim subjektivacijam in tvoriti kompleksnejših oblik lastnih sebstev. Nekateri pripadniki nečloveških vrst se lahko zavedajo svojega telesa, a zmožnost »telesnega« (samo)zavedanja sama po sebi – brez vključenosti bitja v kompleksen (re)socializacijski proces – bržda ni zadosten pogoj vznika sebstvo-tvorne sinergije. Brez ustreznih nevrobioloških atributov, ki bitju omogočajo (re)imaginacijo zapletenih spoznavnih vsebin, simbolov, je tvorjenje in mišljenje kompleksnih identitet težko verjetno. . KONSTRUKT SEBSTVA6 :: Sebstvo je konstrukt sinergije med posameznikovo psevdo-izkušnjo (samo)zave­danja – konsistentnost sebstva je lahko le navidezna – in identitetnimi (re)imagina­cijami, ki jih omogočajo ter (re)producirajo sprevrnjene zavesti. Sinergija je stranski produkt posameznikove interakcije s socialno-zgodovinskim okoljem, nastopi v procesu (re)socializacije. Kljub temu da so (samo)zavedanje in (identitetni) mental-ni konstrukti biofizično pogojeni, niso (bio)fizični pojavi – so iluzije, ki jih posame­znik ne prepozna kot iluzije, pač pa kot evidentne ter celo resnične pojave, včasih tudi kot metafizično pogojene, sublimne pojave. Izkustveni oziroma mentalni psev-do-pojavi nastopijo na mestu odsotne in nemogoče neposredne zaznave cerebralnih procesov in struktur, ki jih omogočajo. Tvorbe in aktivacije engramov – engramov, odnosno povezanih z identitetno (re) imaginacijo pri posamezniku – so pogojene s stimuli iz socialno-zgodovinskega okolja: z identitetnimi nabori skupnih točk, objekti naklonjenosti, spoznavanjem družbenih praks in identitetnih zavesti, ki so praviloma pridobljene (oziroma mo-dificirane ali zamenjane) v procesu (re)socializacije. Identitetne (re)imaginacije, ki so nujno čustveno obarvane, »ovsebinijo« izkustveno-mentalne psevdo-pojave, to »ovsebinjenje« pa botruje vzniku in vzdrževanju iluzije sebstva. . ZAKLJUČEK7 :: Sebstvo je rezultat sovpadanja psevdo-pojavov: (samo)zavedanja ter identitetnih mentalnih konstruktov, ki so biofizično pogojeni, in sprevrnjenih (identitetnih) za­vesti, ki so socialno-zgodovinsko pogojene. Izkustveno-mentalni konstrukti so sprevrnjeni iz podobnih razlogov kot ideologije: če sebstvo-tvorni psevdo-pojavi ne vključujejo zaznave nevrobioloških pogojev lastnih pojavitev, pa identitetne ideolo­gije, ki posameznika podvržejo specifičnim subjektivacijam, ne omogočajo razkritja dejanskih socialno-zgodovinskih okoliščin in kontingence lastnega vznika. Dokler ni razkrinkana njihova sprevrnjenost, ideologije delujejo prepričljivo in omogočajo privid lastne samoumevnosti ter neizpodbitnosti, sebstvo-tvorni izkustveno-men­talni konstrukti pa privid lastne očitnosti in substancialnosti. LITERATURA :: Al-Khalili, J. (2013): Double Slit Experiment [video datoteka]. Povzeto 16. junija 2017 s strani https://www.youtube.com/watch?v=A9tKncAdlHQ Ankney, C., D. in Rushton, J., P. (2007): »The Evolution of Brain Size and Intelligence«. V: Platek, S., Keenan, J. in Shackelford, T. (ur.): Evolutionary Cognitive Neuroscience. Cambridge, MA: The MIT Press, str. 121–161. Bartol, T., Bromer, C., Kinney, J., Chirillo, M., Bourne, J., Harrisin, K. in Sejnowski, T. (2015): »Nanoconnectomic upper bound on the variability of synaptic plasticity«. V: eLife Sciences Publications. Povzeto 16. julija 2017 s strani https://elifesciences.org/articles/10778 Berg, J., Stryer, L. in Tymoczko, J. (2002): »Photoreceptor Molecules in the Eye Detect Visible Light«. V: Biochemistry. 5th edition. Povzeto 16. julija 2017 s strani https://www.ncbi.nlm.nih. gov/books/NBK22541/ Bresjanac, M. (2008): »Ženski možgani, moški možgani«. V: Sinapsa, 4. marec. Povzeto 15. julija 2017 s strani http://www.sinapsa.org/radovedni/prispevki/Mo%C5%BEgani_in_spol Bridge, D. in Paller K. (2012): »Neural Correlates of Reactivation and Retrieval-Induced Distortion«. V: Journal of Neuroscience, 32 (35) 12144-12151. Povzeto 14. septembra 2017 s strani http://www.jneurosci.org/content/32/35/12144 Broks, Paul (2004): Into the Silent Land. London: Atlantic Books. Clayton, R., Leshner, G. in Almond, A. (2015): »The Extended iSelf: The Impact of iPhone Separation on Cognition, Emotion, and Physiolog«. V: J Comput-Mediat Comm, XX/2. Oxford: Blackwell Publishing Ltd, str.119–135. Churchland, Patricia (2011): Neuromorality [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https:// www.youtube.com/watch?v=8_4RV7V5Dzs --- (2014): Touching a Nerve: The Self as Brain [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www.youtube.com/watch?v=0V7QrxEAbLM --- (2015a): Neurophilosophy and moral values [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www.youtube.com/watch?v=gEsEo1p8rlo --- (2015b): Neurophilosophy and free will [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https:// www.youtube.com/watch?v=su9K5cwt8Dw Dittrich, L. (2016): Patient H.M. London: Chatto&Windus. Descartes, R. (1996): »Misli k dokazu bivanja boga in razlike med dušo in telesom urejene po geometrijski metodi«. V: Phainomena, V/17–18, Ljubljana: Nova revija, str. 5–13. Engels, F. (1893): »Engels to Franz Mehring«. V: Marx-Engels Correspondence 1893. Povzeto 19. julija 2017 s strani https://www.marxists.org/archive/marx/works/1893/letters/93_07_14.htm Finn, E. (2015): »How your brain activity is as unique as your fingerprints«. V: The Conversation, 12. oktober. Povzeto 16. junija 2016 s strani https://theconversation.com/brain-activity-is-as­ unique-and-identifying-as-a-fingerprint-48723 Foucault, M. (1972): The archaeology of knowledge. New York: Pantheon Books. Freud, S. (1949): Group Psychology and the Analysis of the Ego. London: The Hogarth Press Ltd. Garson, J. (2016): »Connectionism«. V: Zalta, E. (ur.): The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 31. avgusta 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/ connectionism Gomez-Pinilla, F. (2012): »How does the brain use food as energy?« V: BrainFacts.org, 21. december. Povzeto 16. julija 2017 s strani http://www.brainfacts.org/about-neuroscience/ask-an-expert/articles/2012/how-does-the-brain-use-food-as-energy/ Herculano-Houzel, S. (2016): The Human Advantage: A New Understanding of How Our Brain Became Remarkable. Cambridge, MA : The MIT Press. Kitamura, T., Ogawa, S., Roy, D., Okuyama, T., Morrissey, M., Smith, L., Redondo, R. in Tonegawa, S. (2017): »Engrams and circuits crucial for systems consolidation of a memory«. V: Science 356.6333, str. 73–78. Kitayama, S. Park, J. in Cho, Y. (2015): »Culture and Neuroplasticity«. V: Michele J. Gelfand, M., Chiu, C. in Hong, Y. (ur.): Handbook of Advances in Culture and Psychology. New York: Oxford University Press, str. 38–100. Kramberger, T. (2011): »Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije (spremna beseda)«. V: Kramberger, T. in Rotar D., B. (ur.): Nevidne evidence: misliti idola tribus. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 211–258. Markič, O. in Kordeš, U. (2007): »Kognitivna znanost«. Povzeto 4. oktobra 2017 s strani https:// plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/materialism-eliminative/ McPherron, S. (2010): »Butchering dinner 3.4 million years ago«. V: Nature, 11. avgust. Povzeto 17. julija 2017 s strani https://www.nature.com/news/2010/100811/full/news.2010.399.html McPherson, F. (2004): »The role of emotion in memory«. V: About Memory. Povzeto 16. junija 2016 s strani http://www.memory-key.com/memory/emotion Medicinski slovar (2012). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. Mortensen, H. S., Pakkenberg, B., Dam, M., Dietz, R., Sonne, C., Mikkelsen, B. in Eriksen, N. (2014): »Quantitative relationships in delphinid neocortex«. V: Frontiers in Neuroanatomy, 8, 132. Povzeto 14. septembra 2017 s strani http://doi.org/10.3389/fnana.2014.00132 Nagasawa, M., En, S., Kikusui, T., Mitsui, S., Mogi, K., Onaka, T., Ohta, M., Ohtani, N. in Sakuma, Y. (2015): »Oxytocin-gaze positive loop and the coevolution of human-dog bonds«. V: Science, 17. april. Povzeto 16. junija 2016 s strani http://science.sciencemag.org/ content/348/6232/333 Neumann, I. (2007): »Oxytocin: the neuropeptide of love reveals some of its secrets«. V: Cell Metabolism, 3. april. Povzeto 5. avgusta 2017 s strani http://www.sciencedirect.com/science/ article/pii/S1550413107000691 Ramsey, W. (2016): »Eliminative Materialism«. V: Zalta, E. (ur.): The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 14. septembra 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/ entries/materialism-eliminative/ Repovš, G. (2005): »Plastičnost možganov; kaj je to?« V: Sinapsa, 4. marec. Povzeto 16. julija 2017 s strani http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=1 SSKJ (2010). Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Tekavčič-Pompe, M., Brecelj, J. in Stirn-Kranjc, B. (2004): »Kako testirati barvni vid pri otroku«. V: Zdravstveni vestnik, 73. Povzeto 1. julija 2017 s strani vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/ article/view/2331/1836 Tononi, G. in Koch, C. (2015): »Consciousness: here, there and everywhere?« V: Philosophical Transactions of the Royal Society B, 30. marec. Povzeto 1. julija 2017 s strani http://rstb. royalsocietypublishing.org/content/370/1668/20140167 Tuma, T., Pantazi, A., Gallo, M., Sebastian, A. in Eleftheriou, E. (2016): »Stochastic phase-change neurons«. V: Nature Nanotechnology, 11, London: NPG, 693–699. POLITIKA: MED ŠKANDALOM IN ŠALO Primož Mlačnik Peter Stanković IZGINJANJE POLITIČNIH ŠAL V POSTSOCIALISTIČNI SLOVENIJI :POVZETEK : izvirni znanstveni članek udk 32:398.94:141.7(497.4)''20'' Zdi se, da so v zadnjih desetletjih politične šale v Sloveniji izgubile pomen, ki so ga imele v obdobju socializma. Za razumevanje te spremembe je bila opravljena analiza dvestotih šal iz petih najbolj všečkanih slovenskih Facebook strani, namenje­nih deljenju šal. Analiza tarč šal potrjuje, da so politične šale večinoma izginile iz slovenskega vsakdana in da se na njihovem mestu niso pojavile šale z izrazitimi no-vimi tarčami. Avtorja izginjanje političnih šal v postsocialistični Sloveniji interpreti­rata v povezavi z manj eksplicitnimi mehanizmi ideološke legitimacije, ki so v pri­merjavi s socializmom značilni za kapitalizem. Konkretno ocenjujeta, da ljudje na­petosti, ki so jim izpostavljeni v kapitalizmu, ne povezujejo neposredno s politiko oziroma družbeno ureditvijo, tako da jih razrešujejo zlasti s šalami z motivi iz vsak­danjega življenja. Ključne besede: politične šale, Slovenija, postsocializem, politiki, tarče, Facebook ABSTRACT THE DISAPPEARING OF POLITICAL JOKES IN POST-SOCIALIST SLOVENIA In the decades after the fall of socialism, political jokes seem to have lost their previous signif­icance in Slovenia. In order to understand and confirm this change, an analysis of two hun­dred jokes shared on the five most liked Slovenian Facebook groups has been conducted. The analysis has proven political jokes have largely disappeared from the Slovenian public sphere. The authors argue, that the virtual disappearance of political jokes in Slovenia indicates a change in expression of anxieties and frustrations under the market economy. Among the rea­sons for such transference are the less explicit mechanisms of ideological legitimisation. Keywords: political jokes, Slovenia, postsocialism, politicians, targets, Facebook . UVOD1 :: Ob vstopu v Evropsko zvezo leta 2004 je Slovenija uživala sloves ene od najbolj uspešnih in perspektivnih držav iz vzhodne Evrope, toda njena preobrazba v neod­visno in demokratično državo je v resnici potekala vse prej kot gladko. Zapleti so se pojavili že ob razglasitvi neodvisnosti leta 1991, saj je bil slovenski in hrvaški odhod iz bivše skupne države eden od povodov za izbruh krvavih konfliktov po vsej drža- vi. Z administrativnim izbrisom posameznikov s poreklom iz drugih bivših jugoslo­vanskih republik iz registra državljanov se je pojavil še en madež. Zelo neprizaneslji­va je bila tudi globalna ekonomska kriza, ki je sledila bankrotu banke Lehman Brothers leta 2008. V tem obdobju so namreč propadla številna slovenska podjetja in banke, kar je vodilo do naraščanja brezposelnosti, množičnega izseljevanja mla­dih izobraženih ljudi in skoraj popolne izgube zaupanja v politični sistem. Čeprav se je položaj v preteklih letih izboljšal, je veliko Slovencev še vedno globoko razoča­ranih nad stanjem v državi, o čemer med drugim pričajo izjemno nizek ugled poli­tike v družbi (Žerdin, 2018), strmo padajoča udeležba na volitvah (internetni vir 7) in podobno. To še posebej izstopa v luči socialistične preteklosti, do katere mnogi Slovenci gojijo razmeroma naklonjen oziroma nostalgičen odnos (Velikonja, 2008), čeprav v resnici tudi socializem v tedanjem času med Slovenci ni bil pretirano pri­ljubljen (kar velja še posebej za obdobje poznih sedemdesetih in osemdesetih let, ko je jugoslovanska socialistična družba zašla v stanje permanentne krize). Trditi bi bilo celo mogoče, da obstajajo med socialistično in sodobno Slovenijo pomembne vzporednice. V obeh primerih so bili namreč ljudje nezadovoljni s sta­njem v državi in so svojo jezo usmerjali (oziroma jo še vedno usmerjajo) predvsem na politike. Med obema obdobjema pa vseeno obstaja pomembna razlika. V času socializma se je ljudsko nezadovoljstvo v pomembni meri izražalo skozi šale, ki so se pripovedovale v zelo različnih družbenih situacijah in ki so bile usmerjene bodisi proti socialističnemu sistemu nasploh bodisi proti konkretnim politikom ( Interne­tni vir 1). Značilen primer je šala o ameriškem, ruskem in jugoslovanskem kirurgu: Ameriški kirurg zatrjuje, da so njihovi kirurgi najboljši na svetu. Ko je vlak nekomu odrezal noge, so jih prišili nazaj tako dobro, da je ta človek postal olimpijski prvak v teku. Ruski kirurg oporeka, da so v resnici najboljši ruski kirurgi. Ko je stroj delavcu od­trgal roke, so ji prišili nazaj tako dobro, da je ta človek postal najproduktivnejši delavec v državi. Jugoslovanski kirurg se sicer strinja, da so tako ameriški kot tudi ruski kirurgi res dobri, vendar vztraja, da so najboljši jugoslovanski. Da bi to dokazal, pove zgodbo o človeku, ki je med vojno stopil na mino. Eksplozija ga je razcefrala na majhne koščke, ampak jugoslovanskim kirurgom se je vseeno posrečilo, da so ga pokrpali. Ker pa niso mogli najti njegovih možganov, so v njegovo glavo vstavili gnoj. »No in poglejte ga zdaj,« zaključi jugoslovanski kirurg, »postal je minister v Beogradu.«1 1 Internetni vir 1: Politični vici nekoč in danes. Povzeto 12. maja 2017 na strani: http://stricmarc.blog.siol. net/2011/06/06/politicni-vici-nekoc-in-danes-2/ Nasprotno bi težko trdili, da se danes ljudsko nezadovoljstvo z razmerami v Slo­veniji izraža skozi šale. V splošnem se zdi, da je pripovedovanje šal veliko manj raz­širjeno kot v obdobju socializma, šale same pa so tudi redko naperjene proti politi­kom ali družbeni ureditvi. Nastaja vtis, da se zadeve v Sloveniji razvijajo podobno kot v drugih bivših socialističnih državah. Christie Davies (2011: 213-241) na pri­mer poroča, da so bile šale na splošno, še posebno pa politične, v Sovjetski zvezi iz­jemno priljubljene. Pripovedovanje šal je bilo značilno tudi za druge države vzho­dnega bloka, kar pa po Daviesu (2011: 213-214) ne velja za avtokratske režime za­hodnoevropskega tipa (za nacistično Nemčijo, fašistično Italijo, frankistično Španijo itd.). Lampland in Nadkarni (2016: 449-450) podobno trdita, da je bila praksa pripovedovanja šal v obdobju socializma razširjena tudi na Madžarskem, po­tem pa je ob prehodu v kapitalizem skoraj v celoti izginila. Ključno pri tem je, da so v pomembni meri izginile prav politične šale. Zastavlja se torej vprašanje, zakaj so politične šale izgubile vlogo, ki so jo imele v bivših socialističnih državah? Razmišljati bi bilo mogoče, da je pripovedovanje šal v socializmu cvetelo, ker so šale ljudem omogočale izražanje frustracij v zvezi z zati­ralskimi družbenimi okoliščinami in da ljudje po razpadu socialističnih režimov, ko je zavladala svoboda, te vrste humorja preprosto ne potrebujejo več. Toda ta teza je vprašljiva, saj je bilo vsakdanje življenje v zahodnih avtokratskih režimih prav tako zatiralsko, pa si ljudje očitno niso pripovedovali političnih šal. Poleg tega so ljudje v številnih bivših socialističnih državah pogosto zelo razočarani nad rezultati, ki jih je prinesel prehod v kapitalizem (glej: Balázs et al., 2015: 74-77; Konjanic, 2015; Ákos Bod, 2011; Kornai, 2016: 17-18), kar pomeni, da družbene okoliščine še ve­dno doživljajo kot zatiralske, pa se nanje očitno ne odzivajo s pripovedovanjem po­litičnih šal ali vsaj ne z enako mero intenzivnosti kot v socializmu. Stvari so očitno zapletene. Da bi razumeli, kaj se je zgodilo s prakso pripovedo­vanja političnih šal v bivših socialističnih državah v procesu prehoda v kapitalizem po letu 1989, moramo torej vprašanje pojasniti iz različnih vidikov. V nadaljevanju bova avtorja predstavila lastne razmisleke o možnih vzrokih za zamiranje prakse pri­povedovanja političnih šal v Sloveniji, ki sva jih zasnovala na analizi tipičnih tarč šal. Pri analizi tarč naju konkretno zanima, proti komu so šale usmerjene, torej kdo so tarče šal, saj lahko raziskovalci na tej podlagi humoristične prakse povežemo z raz-ličnimi družbenimi, s političnimi, kulturnimi in z drugimi konteksti. Primer so šale, ki so vzniknile v okupirani Čehoslovaški med drugo svetovno vojno. Te šale so bile primarno usmerjene na Nemce in njihove sodelavce, zaradi česar jih lahko ra­zumemo kot pomemben izraz simbolnega upora proti nacistični okupaciji države ali, bolj splošno, »kot skromne poskuse preprečevanja družbene fragmentacije in vsaj delnega osmišljanja absurdnega sveta« (Bryant, 2006: 151). V kontekstu očitnega izginjanja političnih šal v bivših socialističnih državah bova avtorja bolj natančno pojasnila naslednja vprašanja. Prvič, ali so politične šale v Slo­veniji v resnici izginile? Zdi se namreč, da so, ker pa tega še nihče ni raziskal, o tem nisva prepričana. Drugič, če so politične šale res izginile, ali so se pojavile kake nove . ŠALE IN NJIHOVI KONTEKSTI2 :: tarče, ki so nadomestile tarče, ki so prevladovale v času socializma, v prvi vrsti poli­tike? In končno, če so politične šale izginile, zakaj se je to zgodilo glede na to, da je v Sloveniji nezadovoljstvo s politiko in politiki očitno vsaj tako intenzivno, kot je bilo v obdobju socializma? Raziskava bo konkretno temeljila na analizi tarč sodobnih slovenskih šal, kakršne lahko najdemo na petih slovenskih Facebook straneh, ki so namenjene razširjanju šal in ki so jim slovenski uporabniki namenili največ všečkov. Na internetne šale se osredotočava, ker v dobi Facebooka, Twitterja, Instagrama, Snapchata (ipd.) tradi­cionalne oblike družabnosti, kjer so bili sodelujoči prisotni fizično, vse bolj nado­meščajo različne oblike spletne družabnosti, za katero je značilna prostorska in ča-sovna razdalja, tako da se tudi šale med ljudmi razširjajo na drugačen način. Če so se v preteklosti šale pripovedovale zlasti v situacijah fizične bližine, se danes vse po­gosteje širijo na družabnih omrežjih. Poleg tega se je na družabnih omrežjih pojavi-la tudi nova oblika šale, to je internetni »meme«. Eden od razlogov za raziskovalno zanimanje za šale je preprosto antropološko dej­stvo, da je zmožnost smejanja ena od osnovnih prvin, ki človeka ločujejo od drugih ži­vih bitij. Šale pa so nekaj posebnega tudi v kontekstu človeških dejavnosti. Po eni stra­ni izražajo izjemno sposobnost človeškega uma, da na položaj, v katerem se nahajajo posamezniki, pogleda iz nepričakovanih in nenavadnih zornih kotov, po drugi strani pa ljudje šale pogosto dojemajo kot nekaj izrazito vulgarnega oziroma neciviliziranega. Za raziskovalce so šale pomembne tudi kot izraz družbenih razmerij in napetosti. Richard M. Stephenson (1951) je že pred več kot pol stoletja trdil, da ima humor po-leg fizičnih ( kinetični odziv ) in psiholoških funkcij ( uveljavljanje jaza, sprostitev in-hibicije in agresije, projekcija, premestitev, itd.) tudi družbene. Te se nanašajo zlasti namedskupinski konflikt in družbeni nadzor. Šale lahko »/.../ izražajo strinjanje ali ne­strinjanje z družbenimi formami, skupnimi družbenimi sentimenti, lahko razvijajo ali ohranjajo stereotipe, razbremenijo napete situacije in izražajo kolektivno, sub rosa odobravanje dejanj, ki drugače niso eksplicitno sprejemljiva« (Stephenson, 1951: 570). Stephenson sicer v osnovi trdi, da resnična funkcija šal ni konfliktna, ampak in-tegrativna, kar utemeljuje s primerom šal v Združenih državah Amerike. Tam so na­mreč šale usmerjene predvsem na višje in nižje družbene ekstreme ( revne, bogate, etnične manjšine ), kar pomeni, da jih lahko v prvi vrsti razumemo kot obliko druž­benega nadzora iz pozicije mainstream vrednot (Stephenson, 1951: 571). Številni avtorji so bili do domneve o integrativni funkciji šal kritični. Čeprav šale običajno res merijo na različne družbene ekstreme, je vprašljivo, ali je to res nekaj pozitivnega. Iz perspektive funkcionalne analize, kjer je integracija eden bistvenih predpogojev za normalno delovanje družbe, ta možnost seveda obstaja (primerjaj: Parsons, 1990: 244-247), toda za same tarče šal so šale na njihov račun lahko tudi zatiralske. Očitno ilustracijo za to predstavljajo različne družbene manjšine, katerih nizek družbeni status se v šalah naturalizira. Simon Weaver (2011) na primer izpo­stavlja škodljive psihološke učinke šal, ki lahko vplivajo na skupinsko moralo in proizvajajo psihološke poškodbe (Weaver, 2011: 145). Iz vidika medijskih študij pripoveduje komedija po Medhurstu vedno »/.../ o moči; imamo tiste, ki se smeji­jo, in tiste, ki se jim smejimo« (Medhurst v Weaver, 2011: 415). Weaverjeva lastna raziskava podobno kaže, »/.../ da lahko utelešeni rasistični humor /v določenih oko­liščinah/ retorično podpira rasistična pojmovanja 'resnice' in /.../ izraža različne ra­sistično motivirane ambivalentnosti in protislovja« (Weaver, 2011: 416 ). To argu­mentacijo nadgrajuje Zenner, ki trdi, da obstaja pomembno nesorazmerje med ša­lami o družbenih večinah in manjšinah. O primeru, na katerega se nanaša Zenner, sta pisala Middleton in Moland: medtem ko so v času pred gibanjem za državljan­ske pravice temnopolti »/.../ pripovedovali hkrati 'proti-belske' in 'proti-temnopol­te' šale, so belci pripovedovali le 'proti-temnopolte' šale« (Zenner, 1970: 96). Dej­stvo, da člani podrejene skupine pripovedujejo šale o sebi, priča tudi o tem, da lah­ko humor v praksi upravičuje izključevanje družbenih manjšin in med njihovimi člani krepi občutke manjvrednosti. Tem argumentom pa nasprotuje Christie Davies. V svojem odmevnem delu Šale in tarče ( 2011 ) zatrjuje, da je na makro nivoju povezava med šalami, konflikti in so-vražnostjo v resnici zelo šibka (Kuipers, 2013: 418). V zaključku knjige tudi poudar­ja, da šale nimajo resnih posledic: »Šale so zgolj zabava, stvar smeha« (Davies, 2011: 267). Dokazi, ki jih Davies predstavlja, se nanašajo na specifične kontekste, v katerihse šale širijo. Šale naj bi tako običajno širili »/.../ v skupinah, tako da je njihova vloga očitno ustvarjanje in ohranjanje družabnosti, to pa pomeni, da se šaljivci skušajo izo­gniti pripovedovanju žaljivih šal, ki bi lahko prizadele ljudi, ki jim prisostvujejo« (Da­vies, 2011: 267). Medtem ko so Daviesovi poskusi razumevanja šal med najvplivnej­šimi na področju, je očitno, da so bili njegovi zaključki sprejeti z določeno skepso. Moira Smith je tako s pomočjo Billigovega koncepta ne-smeha (unlaughter) opo­zorila, da smeh ni vedno pričakovan. Ko so šale usmerjene proti obstrancem ali marginalnim članom skupin, se lahko ti odzovejo z ne-smehom. Včasih pa lahko ne-smeh pričakujejo sami pripovedovalci šal, saj lahko tovrsten odziv, ki je »/.../ v nasprotju s skupnim smehom preostale skupine, izpostavi meje do norčevanja in iz­občenja obstrancev« (Smith, 2009: 166 ). Billig (2001) sicer sam opozarja, da je do-mneva o šalah, ki so le šale, v resnici ena od najosnovnejših strategij, ki se uporablja­jo za upravičevanje ekstremnega rasističnega humorja. Še en značilen primer je We-averjeva analiza rasističnega humorja na internetu, kjer avtor zaključuje, »/.../ da je od retorične strukture šal bolj pomembno dejstvo, da so šale ustvarjene s komuni­kativnimi prijemi, ki posredujejo ideologijo, rasizem in sovraštvo, in da lahko torej storijo veliko več od oglaševanja nedolžnega smeha, zaradi česar je potrebno upošte­vati, da šale včasih enostavno niso 'samo šale'«.2 2 Weaver, P. (2011): »Jokes, rhetoric and embodied racism: a rhetorical discourse analysis of the logics of racist jokes on the internet.« V Ethnicities, 11/4, str. 431. Podobno zatrjuje Giselinde Kuipers, ki kljub temu, da se na splošno strinja z ne­katerimi Daviesovimi argumenti, zaključuje, da »/.../ na koncu šale obstajajo – in zabavajo – zgolj v mikro situacijah, te pa vključujejo tudi situacije, v katerih lahko šale tudi škodijo oziroma izključujejo« (Kuipers, 2013: 419). Šale so očitno vendar­le resna zadeva. . ANALIZA3 :: Za razumevanje sprememb v praksah šaljenja v Sloveniji po razpadu socializma bova avtorja torej najprej poskušala identificirati tipične tarče sodobnih slovenskih šal. Po Christieju Daviesu so »tarče /.../ skupine ljudi, iz katerih se šala norčuje po konvencionalnem komičnem scenariju, v katerem pridobijo neko nezaželeno kvali­teto« (Davies, 2011: 6). Pozornost bova namenila tudi prevarantom (tricksters) v ša­lah, katerih vloga je po Walterju P. Zennerju (1970: 105) razgaljanje domnevne ne­umnosti ( ali katerekoli že nezaželene lastnosti ) tarč. Prevaranti sicer niso nujni ele­ment šal, saj se šale pogosto pripovedujejo iz perspektive predpostavljenega splošnega zdravega razuma, kjer posebni »razkrinkovalci« neumnosti niti niso nuj­ni. V analizi bova prevarante torej skušala identificirati, ne bova pa jih iskala za vsa­ko ceno. Raziskovalni vzorec je sestavljen iz dvesto šal, ki sva jih zbrala devetnajstega janu­arja 2017 na petih najbolj priljubljenih slovenskih Facebook profilih, namenjenih deljenju šal ( glede na število sledilcev in všečkov ). Ti profili so: Vici in šale (ki je na dan analize imel 6945 všečkov in 6905 sledilcev); Jokes – Šale – Vici (6942 všečkov in 6907 sledilcev), Zajebancija in smeh (6355 všečkov in 6405 sledilcev), Šale stare in nove (611 všečkov in 609 sledilcev) in Vici za crknet (602 všečka in 602 sledilca). Iz vsakega od teh profilov sva vzela štirideset šal, ki so bile objavljene nazadnje. Ne-katere od teh šal so internetni »memi«: slike z vstavljenimi komentarji ali smešnimi kratkimi videi. Najina analiza bo potekala v treh fazah. Najprej bova v zbranih ša­lah analizirala značilne tarče. V drugem koraku bova skušala pogoste tarče povezati z različnimi družbenimi konteksti, kar nama bo služilo kot osnova za zadnjo fazo, v kateri bova skušala odgovoriti na najina raziskovalna vprašanja o domnevnem izgi­njanju političnih šal v Sloveniji. . Tarče1.3 :: Analiza frekvenc kaže, da so tarče v šalah vzorca dvestotih šal zelo raznolike (Ta-bela 1). Najpogostejša tarča šal so moški (29), ki jim sledijo ženske (26), blondinke (11), Janezek (10), Mujo in Haso (4), tašče (3), politiki (3), Fata (2), duhovniki (2), odvetniki (2), starejše ženske (2) in mlajši moški (2). Tarče vseh drugih družbenih skupin se v vzorcu pojavijo samo enkrat (takšnih je 38 primerov), medtem ko v 66 primerih posebnih tarč ni bilo mogoče identificirati (ker ne merijo specifično na ni­kogar). Med tistimi, ki se v vzorcu pojavijo zgolj enkrat, so Zlatan Ibrahimović, bio­ . Tarče v kontekstih2 . 3 :: -kmet, slovenske ceste, Adam in Eva, žaba, ljubezen, zdravnik, matematik, kristija­ni, krava, igralec, gejevski par in policist. Kategorija prevarantov je še bolj raznolika in videti je, da v šalah ne predstavlja pomembnega elementa. V šalah o moških so prevaranti, ki razkrinkavajo moško ne­umnost – v kolikor se sploh pojavijo – kar njihove žene, v šalah o ženskah pa so pre­varanti nasprotno njihovi možje. Ker takšni prevaranti očitno niso pomembni v šir­šem družbenem smislu, se bova pri analizi osredotočila zlasti na tarče. Izjema, ki premešča strogo razlikovanje med tarčo in prevarantom, so šale o Janezku, saj se ta lik v nekaterih primerih pojavlja tudi v vlogi prevaranta. Pri diskusiji o teh šalah se bova torej osredotočila tudi na to podrobnost. Preden nadaljujeva, morava opozo­riti, da so mnoge šale iz vzorca pogosto vulgarne ali pa celo niti niso smešne. Toda takšen je pač vzorec, tako da bova nekaj od teh očitno deplasiranih šal v nadaljeva­nju tudi predstavila. Kot sva že omenila, rezultati kažejo, da so najpogostejše tarče v vzorcu moški, ki jim sledijo ženske. Glede na pretekle ugotovitve raziskovalcev, da so šale običajno naslovljene na različne družbene ekstreme, je to nekoliko presenetljivo, saj sta kate­goriji moških in žensk tako splošni, da vsaj glede na biološke definicije spola zaje­mata veliko večino predstavnikov človeštva. V tem smislu bi bili rezultati manj pre­senetljivi, če bi bile prevladujoče tarče v šalah ženske, saj bi bil to jasen odraz patri­arhalnih družbenih razmerij. Toda vsaj v najinem vzorcu je šal o moških celo več kot o ženskah, čeprav razlika v številu niti ni velika. Kaj torej šale iz vzorca povedo o moških in ženskah? Za začetek je treba pouda­riti, da so moški iz vzorca prikazani na razmeroma raznolike načine. Šale se pogosto nanašajo na njihovo domnevno nepotešljivo spolno slo, vendar pa lahko le-ta v ne­katerih šalah pri zadovoljitvi partneric tudi zataji. Še pogostejše so šale, ki prikazu­jejo moške kot lene zasvojence s športnimi televizijskimi programi in pivom. V enem primeru moški tudi varajo svoje ženske, v nekem drugem primeru pa so pre­varani sami. V nekaterih primerih se nadalje izkaže, da so moški junaki v resnici ho-moseksualci. V nekaterih primerih so moški prikazani tudi kot patološki narcisi, če­prav niso redke šale, kjer so povsem podrejeni dominantnim ženam. Tole je na pri­mer ena od značilnih šal o moških: Sem poslal frendu mejl: ''A greva na 1-2 piva?'' Odgovor: ''12 se piše brez vezaja.'' (Internetni vir 2) Tudi ženske so prikazane na podobno raznolike načine, čeprav je pri njih mogo-če razbrati nekaj, kar bi lahko razumeli kot izrazit skupni imenovalec, in sicer sek­sistično stereotipiziranje. Mnogo šal namreč portretira ženske kot neumne; v več primerih jim je mar samo za nakupovanje, za moške pa se zanimajo le zaradi njiho­vega denarja. Najpogostejše šale o ženskah so sicer tiste, ki pripovedujejo o njihovi nezvestobi (od 26 šal se jih 5 vrti okoli tega motiva). Nekatere šale se ukvarjajo z za­nikanjem dejanske telesne teže, z ukazovalnim vedenjem do mož in z domnevno žensko nagnjenostjo do podleganja različnim oglaševalskim projektom. FANTJE! Če vas ženska vpraša, ali se je kaj zredila zdaj čez praznike.... Je najbolj­še, da se naredite mrtve. (Internetni vir 3) Dejstvo, da so v vzorcu 200 šal kar v 55 primerih tarče moški in ženske (običaj-no v zakonskih vlogah), napeljuje k ugotovitvi, da so odnosi med spoloma še naj­bolj travmatičen element v vsakdanjem življenju Slovencev. Ta ugotovitev je neko­liko presenetljiva posebno glede na to, da je bila raziskava narejena v času, ko se je slovenska družba še opotekala zaradi posledic hude gospodarske krize, toda tako so pač pokazali rezultati. Tretja najpogostejša tarča v vzorcu so blondinke, ki so že dolgo skoraj standardna tarča v zahodnem svetu. V analiziranem vzorcu nič ne predpostavlja, da so slovenske šale o blondinkah na kakršenkoli način nekaj posebnega. Nasprotno, indici obstajajo, da večina slovenskih šal o blondinkah izvira iz drugih okolij, predvsem iz ZDA (glej: Shifman in Lemish, 2010: 19), in da so bile za rabo na slovenskih Facebook straneh zgolj prevedene. Nekateri avtorji izpostavljajo (primerjaj: Davies, 2011: 112; Shifman in Lemish, 2010: 20; Morris, 2006: 10), da lahko šale o blondinkah interpretiramo zlasti kot seksističen odziv na proces ženskega osvobajanja v zadnjih desetletjih. To je morda nekoliko presenetljivo, saj so šale usmerjene izključno na blondinke (in ne na ženske nasploh), toda po drugi strani je treba upoštevati, da je prototip ženske blon­dinke, kakršen se pojavlja v teh šalah, v resnici zgolj do karikature napihnjen tradici­onalni stereotip ženskosti (Shifman and Lemish, 2010: 20), kar pomeni, da se s sme­šenjem blondink te šale v resnici norčujejo iz žensk nasploh. Šale o Janezku so najbolj izrazito slovenske šale v vzorcu. Janez je bilo včasih zelo razširjeno slovensko ime, danes pa je vse manj priljubljeno, tako da zveni že neko­liko arhaično. V bivši Jugoslaviji je bil Janez generični sinonim za Slovence nasploh, danes pa Slovenec podobno deluje tudi v šalah o Janezku, čeprav gre za pomanjše­valnico. Janezek je skratka mali Janez, njegova vloga v šalah pa je, da s svojimi naiv-no nedolžnimi dejanji in vprašanji razkrinkava različne absurde in dvoličnosti slo­venskega vsakdanjega življenja. ''Janezek, zakaj si prinesel mačko v šolo?!'' Janezek: »Zato ker sem zjutraj slišal očeta, ko je mami rekel ''Pojedel ti bom muco, ko gre mali v šolo'' (Internetni vir 3) V tem smislu lahko zaključimo, da je Janezek še najbolj izrazit približek liku pre­varanta v najinem vzorcu šal, čeprav je veliko tudi šal, v katerih Janezek ne prevze-ma vloge prevaranta, temveč predstavlja neke vrste običajno osebo, ki bi jo v resni­ci lahko nadomestila katerakoli družbena vloga ali ime. JANEZEK: »Mami, saj veš da ne maram lukenj v siru!« MAMA: »Potem pa pojej sir, luknje pa pusti na miru!« (Internetni vir 3) Cikel šal o Janezku lahko razumemo tudi kot izraz kompleksnih občutenj, ki so vzniknila po slovenski osamosvojitvi. Navsezadnje šale o Janezku pred razglasitvijo slo­venske neodvisnosti niti niso bile zelo pogoste. Če hočemo razumeti šale o Janezku v postsocialističnem kontekstu, moramo za začetek opozoriti na slovenske občutke supe­riornosti do ostalih jugoslovanskih narodov, ki so izhajali iz dejstva, da je bila Sloveni­ja po večini kriterijev najbolj razvita jugoslovanska republika. To ne pomeni, da so bili Slovenci boljši tudi kot ljudje, vendar je prav to impliciral slovenski popularni diskurz. Slovenci so tako za medetnične konflikte v Jugoslaviji tipično krivili pripadnike drugih narodov in narodnosti in so se jim pri tem tudi posmehovali (več o tem v analizi šal o Muju in Hasu). Ta občutek vsesplošne večvrednosti je bil tudi eden od temeljnih razlo-gov za slovensko odcepitev od Jugoslavije, a se je kmalu izkazal za precej neupravičene­ga. Kmalu po slovenski osamosvojitvi se je namreč pokazalo, da številni družbeni in ekonomski problemi, ki so jih Slovenci pred tem pojasnjevali zlasti z domnevno vse­splošno nesposobnostjo (in lenobo) ostalih jugoslovanskih narodov, ne izginjajo. Po-membno je tudi, da se je ob slovenski pridružitvi Evropski uniji pokazalo, da Sloveni­ja vsaj v primerjavi z drugimi zahodnoevropskimi državami nikakor ni tako zahodna,kakor so Slovenci domnevali v času osamosvajanja. Še posebej so na primer zaskrblju­joči podatki o visoki stopnji korupcije pri slovenskih politikih in menedžerjih. Takšno stanje je zagotovo zelo daleč od tega, kar so Slovenci pričakovali po raz­glasitvi neodvisnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Večina Slovencev posle-dično čuti razočaranje in se na potek dogodkov odziva na različne načine. Eden od teh so šale, čeprav se očitno ne pojavljajo v enakih oblikah kot v času socializma, ko so bile glavne tarče politiki. Bolj so razširjene druge vrste šal, med katerimi so tudi šale o Janezku, ki jih lahko razumemo tudi kot poskus narcistične ohranitve doje­manja Slovencev kot dobrih in delovnih ljudi, hkrati pa kot spoznanje, da je sloven-ska resničnost vse prej kot idealna. Kot sva omenila prej, je temeljna pripovedna strategija šal o Janezku zoperstavljanje Janezkove naivnosti vulgarnim in pogosto tudi absurdnim prvinam resničnega sveta. Ta kontrast se seveda uporablja zlasti za proizvodnjo komičnih učinkov, toda na bolj simbolni ravni ga lahko razumemo tudi kot retorično strategijo, ki Slovencem omogoča, da se še vedno razumejo kot dobri – pa čeprav hkrati nekoliko naivni – ljudje, saj v takšnih pripovednih scena­rijih komični problem praviloma ni Janezek ampak nepopoln svet, v katerem se je znašel. Cikel šal o Janezku z drugimi besedami temelji na razcepu med nedolžnim Janezkom, ki zastopa Slovence na splošno, in med pokvarjenim svetom. To pome­ni, da šale sicer po eni strani priznavajo vse prej kot popolno resničnost neodvisne Slovenije, hkrati pa ohranjajo narcistično domnevo, da za to stanje Slovenci neka­ko niso odgovorni (in se svetu, kakršen je, zgolj čudijo). Na tem mestu je potrebno opozoriti, da se ta interpretacija nanaša le na tisti del cikla šal o Janezku, ki temelji na razcepu med nedolžnim Janezkom in absurdnim svetom. Te šale prevladujejo, vendar obstajajo tudi take, v katerih je Janezek pred­stavnik vsakdanjega človeka brez posebnih značilnosti. V tem primeru se zdi, da se Janezek pojavlja zlasti kot priročna retorična figura. V vzorcu so tudi štiri šale o Muju in Hasu. Te šale so bile v republikah bivše Ju­goslavije zelo priljubljene (Brown, 1995: 205), oziroma so še vedno priljubljene v vseh državah, ki so nastale na pogorišču bivše skupne države. Usmerjene so na Bo-sance, natančneje, na bosanske muslimane (Bošnjake). Zakaj so se od vseh naro­dnosti večetnične Jugoslavije šale prvinsko usmerjale na Bošnjake, je kompleksno vprašanje. Obstajale so sicer tudi šale o ekstremno lenih Črnogorcih, o skopuških Slovencih in o drugih narodih in narodnostih, a od vseh so (bile) daleč najbolj pri­ljubljene šale o Bošnjakih. Očiten odgovor na zgornje vprašanje bi bil, da so bili Bo-šnjaki kot muslimanska skupnost v prevladujoče krščanski (katoliški ali pravoslav­ni) oziroma ateistični Jugoslaviji na kulturnem robu države. Po Daviesu namreč šale o neumnosti tipično merijo prav na »tiste z roba državnega, kulturnega ali lingvi-stičneg roba« (Davies, 2011: 254). In neumnost je v šalah glavna značajska lastnost Muja in Hasa. Čeprav je ta argument že sam po sebi dovolj pomemben, pa je potrebno omeni-ti, da obstaja v Bosni močna tradicija norčevanja iz samega sebe (Vucetić, 2004: 17). Zato obstaja možnost, da številne šale o Muju in Hasu v resnici izvirajo iz same Bosne in so jih ljudje iz drugih bivših jugoslovanskih republik morda prevzeli šele naknadno v skladu s svojimi stereotipi o Bošnjakih. Branko Djurić - Đuro, prilju­bljeni bosanski komik, ki živi v Sloveniji, je tako nekoč na primer izjavil, da imajo Slovenci in Bosanci v šalah isto tarčo – Bosance (Grčman, 2009). Po eni strani lahko torej šale o Muju in Hasu razumemo kot ostanek razmerij moči v bivši Jugoslaviji, kjer so se ljudje posmehovali neumnosti s kulturnega roba, po drugi strani pa tudi kot izraz samoponižujočega bosanskega humorja. V Slove­niji pa se to razumevanje še dodatno zapleta zaradi različnih konotacij, ki spremlja­jo pojem Bošnjak (oziroma v Sloveniji prevladujoče Bosanec). Tu gre za dva mo­menta. Prvič, izraz Bosanec se je v Sloveniji praviloma uporabljal za vse narode in narodnosti bivše Jugoslavije, in drugič, izraz ima negativno konotacijo neumnega fizičnega delavca s socialnega dna. V vsakem primeru mnogi Slovenci na Bosance še vedno gledajo zviška, tako da je razmeroma majhno število šal o Muju in Hasu v vzorcu celo presenetljivo. Resda vzorec vsebuje tudi dve šali o Fati, ki je ženski ek­vivalent Muja in Hasa (ter se v šalah pogosto pojavlja kot žena enega ali drugega), vendar skupno število zgolj šestih šal na temo Bosancev še vedno preseneča. Eden od možnih razlogov za relativno pomanjkanje šal o Bosancih je družbena razdalja med Slovenci in Bosanci, ki danes predstavljajo največjo etnično manjšino v Slove­niji, je, da so Bosanci na splošno, še posebej pa bosanski muslimani (Bošnjaki) med vojnami, ki so sledile razpadu Jugoslavije, ogromno pretrpeli, zaradi česar Slovenci navkljub predsodkom z njimi tudi sočustvujejo. ''Reci Haso, kak je kaj tvoja žena v postelji?'' ''Ne vem prav, eni pravijo tako drugi pa drugače'' (Internetni vir 4) Mujo in Haso na bojišču. Mujo vpraša Hasa: ''Ali vidiš tistega tam, s kapo?'' ''Koga?'' Tistega tam! ''Pa koga vendar?'' ''Daj mi puško!'' je rekel Mujo. Haso mu da puško, Mujo pa ustreli človeka, na katerega je kazal. ''Ali zdaj vidiš ti-stega, ki je padel?'' ''Ja, vidim!'' ''No, vidiš, to je moj brat!''3 Vzorec vsebuje tudi tri šale o taščah. Ena je taka: Mlad zakonski par je imel težko prometno nesrečo, v kateri je žena dobila močne opekli­ne po obrazu. Zdravnik je pojasnil možu, da ne more nikjer na njenem telesu vzeti kože, ker je njena koža preveč tanka. Tako je mož ponudil, da bo daroval svojo kožo. Ampak edina koža na njegovem telesu, ki bi bila primerna za presaditev, je bila tista na zadnjici. Mož in žena sta se dogovorila, da ne bo nobeden povedal, od kod ima kožo, prosila pa sta tudi zdrav­nika, da bi obdržal njuno skrivnost. Na koncu koncev, stvar je bila zelo občutljiva. Po ope-raciji so bili vsi presenečeni nad ženino novo lepoto. Bila je lepša kot kdaj koli. Vsi prijatelji in znanci so govorili samo o njeni lepoti. Nekega dne, ko sta bila z možem sama, so jo pre­magala čustva ob njegovem velikodušnem žrtvovanju. Rekla je »Dragi, še enkrat bi se ti rada zahvalila za to, kar si naredil zame. Nikoli ti ne bom mogla poplačati!« »Draga moja,« ji je odgovoril mož, »nikar ne misli na to. Vedno znova dobivam za­doščenje, ko vidim tvojo mamo, kako te poljublja na lica!«4 V splošnem lahko to šalo razumemo kot izraz mizoginije, kar lahko podpremo s podatkom o popolni odsotnosti šal o tastih v vzorcu. V vzorcu pa obstajajo tudi tri šale o slovenskih politikih. Glede na to, da so politične šale v središču najinega raz­iskovalnega zanimanja, si jih oglejmo. Kaj imajo skupnega učenci in politiki? Oboji nečesa ne vedo. Učenci odgovorov na testu, politiki pa, kam je šel denar (Internetni vir 2). Kakšna je razlika med mafijo in politiko? Mafija je organizirana (Internetni vir 2). V razredu je učitelj vpraševal otroke, kaj bi doma potrebovali. Prvi fant pravi: »Računalnik!« Učitelj odgovori: »To bi bilo res uporabno!« Drugi učenec pravi: »Novo kosilnico!« in dobi podoben odgovor. Janezek pa vstane in reče: »Pri nas doma pa ne rabimo ničesar«. Učitelj Janezku reče, da naj bolje premisli, saj vsakdo vsaj nekaj potrebuje.. Mali Janezek pa energično odvrne: »Ne, prepričan sem. Ko je moja sestra začela hoditi s pristašem Janše, je oče rekel: 'No, to je pa res zadnja zajebana stvar, ki smo jo še rabili!'«5 3 Internetni vir 6: Vici za crknet. Dostopen 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/vicizacrknet/. 4 Internetni vir 5: Šale stare in nove. Dostopen 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/%C5%A0ale­stare-in-nove-187794254604197/ 5 Internetni vir 5: Šale stare in nove. Dostopen 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/%C5%A0ale­ stare-in-nove-187794254604197/ V celoti so politiki v danih šalah reprezentirani kot inherentno zavajajoči, korup­tivni, lažnivi in neiskreni ljudje. V tem smislu obstaja pomembna razlika s šalami o politikih, ki so bile priljubljene v Sloveniji v obdobju socializma, saj so se slednje norčevale iz politikov na bolj raznolike načine; politiki so bili pogosto prikazani kot koruptivni, toda v številnih primerih so bili tudi neumni, neusmiljeni, ipd. V neka­terih primerih so se šale norčevale tudi iz njihovih fizičnih značilnosti. Takšen pri­mer je Stane Dolanc, vplivni minister za notranje zadeve, na katerega so šale letele zlasti v povezavi z njegovo debelostjo. Pride Dolanc na otvoritev nove tovarne za predelavo mesa. Direktor mu razloži sto­pnjo avtomatizacije: »Na enem koncu prihajajo v avtomatsko linijo prašiči, na drugem pa končni produkt klobase.« Dolanc povpraša: »Kaj pa če bi klobaso dali v stroj? Bi na drugem koncu prišel prašič?« »Žal ne!« odgovori direktor: »To je uspelo le vašemu očetu«6 Sodobne šale o politikih kot zavajajoči hordi goljufov jasno izražajo razočaranje Slovencev nad procesi političnega in ekonomskega prehoda iz socializma. Vseeno pa je najbolj opazna podrobnost v povezavi s političnim humorjem ta, da je politič­nih šal v vzorcu zelo malo: od 200 šal zgolj 3 merijo na politike. V tem smislu re-zultati raziskave potrjujejo vtis, da so politične šale večinoma izginile iz slovenskega javnega življenja, ni pa jasno, kako to interpretirati? Kaj se je zgodilo s političnimi šalami v postsocialistični Sloveniji? Rezultati analize seveda niso take vrste, da bi nam lahko ponudili dokončne od­govore na to vprašanje. Ne glede na to pa so frekvence, ki sva jih identificirala v vzorcu, vsaj do neke mere informativne, tako da bova v nadaljevanju na njihovi osnovi poskusila razmišljati o možnih vzrokih za izginjanje političnih šal v postso­cialistični Sloveniji. V uvodu sva zastavila tri vprašanja: Ali so politične šale v Sloveniji resnično izgi­nile? Če so izginile, ali so politike nadomestile druge tarče šal? In če so politične šale izginile, zakaj se je to zgodilo glede na to, da je ljudsko nezadovoljstvo s politiki in politiko očitno vsaj tako intenzivno kot v obdobju socializma? Odgovor na prvo vprašanje je jasen. Rezultati analize jasno kažejo, da so politič­ne šale v Sloveniji večinoma izginile. Iz vzorca 200 šal so le tri usmerjene na politike. Bolj natančno - dve merita na politike v splošnem, ena pa na konkretnega politika. Odgovor na drugo vprašanje je kompleksnejši. Res je, da rezultati analize kažejo, da se nekatere družbene skupine pojavljajo kot razmeroma pogoste tarče priljublje­nih šal, toda strogo gledano so tarče v vzorcu tako zelo razpršene, da je težko izpo­ 6 Internetni vir 1: Politični vici nekoč in danes. Povzeto 12. maja 2017 na strani: http://stricmarc.blog.siol. net/2011/06/06/politicni-vici-nekoc-in-danes-2/ . RAZPRAVA4 :: staviti nekaj kategorij, ki bi jih lahko razumeli kot nadomestek za politične šale iz obdobja socializma. Kot smo videli, je v vzorcu veliko šal o moških (29) in ženskah (26), druge družbene skupine pa se pojavljajo manj pogosto, pri čemer je povedno, da je še največ tistih, ki se v vzorcu pojavljajo zgolj enkrat samkrat. Bolj natančno je takšnih tarč v vzorcu z 200 šalami kar 38 (v 66 šalah pa tarč niti ni mogoče pre­poznati), tako da je mogoče zaključiti, da v sodobnih slovenskih šalah resda obstaja nekaj razširjenih tarč, ki pa vendarle niso tako zelo priljubljene, kot se zdi, da so bili politiki v socialističnem obdobju (natančno je o tem sicer težko soditi, saj v času so-cializma v Sloveniji ni bila izpeljana nobena raziskava tarč šal, ki bi omogočala bolj natančno primerjavo med obdobjema). Še pomembneje je, da dve daleč najpogo­stejši tarči v vzorcu, moški in ženske, nista družbena ekstrema, od koder naj bi vsaj po teoriji prihajale tarče (bodisi zelo bogati bodisi zelo revni oziroma družbeni mar-ginalci): tako moški kot tudi ženske sta namreč zelo splošni kategoriji, ki zajemata praktično celotno človeštvo, tako da lahko zaključimo, da izrazitih tarč v ožjem smislu besede danes v Sloveniji ni več, oziroma da je politični humor nadomestilo zlasti neke vrste neobvezno medsebojno zbadanje med moškimi in ženskami. Prav tako kompleksen je odgovor na vprašanje o možnih razlogih za izginjanje po­litičnih šal v Sloveniji. V nadaljevanju bova predstavila nekatere svoje razmisleke, vendar bi pred tem želela izpostaviti nekaj ugotovitev, ki sta jih v svoji razpravi o umiranju šal v postsocialistični Madžarski prispevala Lampland in Nadkarni. Razlog za ta ekskurz je, da so njuni argumenti pomembni tudi za razumevanje procesov transformacij političnega humorja na Slovenskem. Lampland in Nadkarni namreč trdita, da lahko izrazito zmanjševanje pomena humorja na Madžarskem razložimo tudi s postopnim izginjanjem »spontane družabnosti«, ki nudi obilo priložnosti za širjenje šal. Te prakse so bile uporabne pri vzpostavljanju in reprodukciji družabnih odnosov, ki so bili »v osiromašeni socialistični ekonomiji nujni za poklicno napredo­vanje in materialno varnost«, v kapitalizmu pa je »destabilizacija obstoječih družbe­nih hierarhij in mrež spodkopala občutek skupnosti oziroma deljenega truda, s tem pa tudi v veliki meri razloge za spontano družabnost« (Lampland in Nadkarni, 2016: 455). Še en njun argument je, da je proces demokratizacije razpustil preprosto razli­kovanje med »nami« in »njimi«, značilno za socializem: medtem ko je v socializmu posameznike družilo, da so bili na drugem bregu kot politična elita (člani komuni­stične partije, funkcionarji in podobno), so v kapitalizmu posamezniki fragmentira­ni vzdolž cele serije razrednih in političnih linij, kar pomeni, da lahko sedaj »politič­ne šale družbene vezi tudi trgajo« (Lampland in Nadkarni, 2016: 455). Lampland in Nadkarni nadalje pravita, da ljudje različnih družbenih statusov danes preživljajo ve­dno manj časa skupaj, zaradi česar se je zmanjšala sposobnost empatije prek različnih razrednih in statusnih meja. Rezultat tega je, da šale sedaj odsevajo zlasti polarizaci­jo političnega in družbenega življenja in ne več skupnega nezadovoljstva z oblastniki (Lampland in Nadkarni, 2016: 457). Naslednji argument je, da veliko Madžarov sicer še vedno verjame v pomen de­mokratičnih vrednot, da pa se je fantazma o demokraciji, ki bo čudežno rešila vse zagate in prispevala k večji kvaliteti življenja, razblinila. Avtorja v tej luči ugotavlja­ta, da je izginjanje humorja izraz postsocialističnega neuspeha, v katerega se čutijo ljudje preveč vpleteni, da bi se iz njega norčevali (Lampland in Nadkarni, 2016: 461). In končno, avtorja tudi pravita, da je olajšan dostop do nekoč tako zelo obču­dovanih zahodnih dobrin osiromašil sposobnost kritične interpretacije javne kultu-re (Lampland in Nadkarni, 2016: 462). Te poante so prenosljive tudi na slovenski primer, vendar je pri tem potrebno opozoriti, da Lampland in Nadkarni razpravljata o izginjanju šal na splošno, med-tem ko sva avtorja pričujoče razprave v raziskavi skušala odgovoriti na bolj konkre­tna vprašanja v zvezi z izginjanjem političnih šal. V skladu s tem pa je potrebno upoštevati tudi nekatere druge razlage. Prva stvar, na katero velja opozoriti, je, da je bil socializem, kakršnega smo ga po­znali v bivši Jugoslaviji, razmeroma privlačna tarča šal. Razlog za to je, da ga je Komu­nistična partija nenehno propagirala, saj ljudje o prednostih te ureditve niso bili ve­dno prepričani. Še posebej so dvome o socializmu zbujale privlačne potrošniške do-brine, ki so bile na kapitalističnem Zahodu na voljo v Jugoslovanom skoraj nepredstavljivih količinah. Tak razkorak med uradnimi razlagami o superiornosti so-cializma in vse prej kot idealno realnostjo pa je bil seveda odlična tarča za različne šale. Obstoj podobnega razkoraka med ideali in realnostjo bi sicer lahko očitali tudi kapitalizmu, vendar je tu pomembna razlika, saj kapitalizem očitno deluje brez po­trebe po različnih ideoloških upravičenjih, ki bi jih lahko posamezniki duhovito zo­perstavljali ne tako zelo popolni resničnosti. Kot so pokazali že številni kritični teo­retiki od Karla Marxa dalje, se kapitalizem v resnici legitimira na bolj subtilnih rav­neh, na primer z blagovnim fetišizmom, različnimi ideološkimi operacijami (na primer z althusserjansko interpelacijo), neoprijemljivim diskurzom o svobodi izbi-re in podobo. Strogo gledano je seveda tudi to neke vrste politična propaganda, vse­eno pa ni tako eksplicitna, kot je bila tista v socialističnih družbah, zato se je iz nje­nih sporočil težje norčevati (oziroma jih humorno zoperstavljati resničnosti). Drugi možen razlog za izginjanje političnih šal v sodobni Sloveniji je, da partij-ski funkcionarji v socializmu na svoje položaje niso bili izvoljeni, oziroma so bili iz­voljeni na ne povsem svobodnih volitvah. Zaradi tega niso bili pretirano priljublje­ni, še posebej v primerih, ko se je izkazalo, da ne delajo dobro, kar posledično po­meni, da so se ljudje začeli iz njih hitro norčevati. V obdobju od padca socialističnih režimov konec osemdesetih let dalje pa so politične elite izvoljene na vsaj formalno svobodnih volitvah, kar pomeni, da niso, tako kot je bilo to v obdobju socializma, že a priori v položaju nasprotnika, s tem pa priljubljene tarče različnih šal. . SKLEPI5 :: V članku sva avtorja naslovila vprašanje izginjanja političnih šal v Sloveniji po razpustitvi socialističnega režima leta 1989. Bolj natančno, poskusila sva ugotoviti, prvič, ali so politične šale v Sloveniji res izginile, drugič, če so izginile, katere tarče so se pojavile namesto politikov, in tretjič, zakaj je do morebitnega izginotja politič­nega humorja sploh prišlo? Raziskava vzorca 200 šal, ki so bile deljene na najbolj priljubljenih slovenskih Facebook profilih, namenjenih deljenju šal, je pokazala, da je odgovor na prvo vprašanje zelo jasen: rezultati kažejo, da političnih šal danes v Sloveniji skorajda ni več. Odgovor na drugo vprašanje je bolj kompleksen. Raziska­va je pokazala, da so tudi danes nekatere družbene skupine priljubljene tarče šal, vseeno pa ne zelo izrazito, predvsem pa sta dve najbolj pogosti tarči, ki smo ju pre­poznali v vzorcu, moški in ženske, nekoliko specifični. Tu gre za preprosto dejstvo, da moški in ženske nista ravno robni skupini (se pravi bodisi elita bodisi marginal-ci), za katere velja, da so običajne tarče šal, temveč splošna populacija, ki skupaj tvo­ri praktično celotno človeštvo. V skladu s tem ugotavljamo, da izrazitih tarč, ki bi nadomestile politike iz obdobja socializma, danes v Sloveniji ni, oziroma da je po­litični humor nadomestilo zlasti neke vrste vzajemno zbadanje med pripadniki obeh spolov. Slednje seveda ni nepomembno, saj lahko takšne šale razumemo tudi kot neke vrste reakcijo na proces redefinicije spolnih vlog v družbi, vseeno pa vsaj v rezultatih analize ni mogoče razbrati pojava izrazite nove tarče, za katero bi kazalo, da posamezniki vanjo usmerjajo svojo jezo in frustracije. Na tretje vprašanje o vzrokih za izginjanje političnih šal v obdobju po koncu so-cializma v Sloveniji je še težje odgovoriti. Najprej iz preprostega dejstva, da gre za kompleksno vprašanje, v primeru najine analize pa tudi zato, ker najin raziskovalni okvir, analiza tarč sodobnih slovenskih šal, niti ne omogoča prepoznavanja neposre­dnih razlogov za izginjanje političnih šal. V resnici je vprašljivo, ali bi kaka empirič­na raziskava sploh lahko ponudila dokončen odgovor na to vprašanje, saj vzroki za izginjanje političnih šal v družbi verjetno presegajo raven individualnih racionaliza­cij in razlag, ki jo pri takih raziskavah obravnavamo. Čeprav na to vprašanje zaradi epistemoloških omejitev torej ne moreva ponuditi kakršnih koli konkluzij, pa sva v analizi izpostavila nekaj možnih interpretacij trenda depolitizacije šal v Sloveniji. Najprej sva predstavila argumente, ki sta jih pri poskusih razlage podobnega procesa na Madžarskem razvila Lampland in Nadkarni. Ti so za nas pomembni, saj si Slovenija in Madžarska glede izginjanja političnih šal očitno de­lita dokaj podobno izkušnjo, v nadaljevanju pa sva dodala še nekaj lastnih razmisle­kov v povezavi z dejstvom, da je bil socializem zaradi nekaterih svojih posebnosti še posebej dovzeten za norčevanje, medtem ko kapitalizem deluje po načelih, ki sicer niso nujno manj problematični, a se je od njih očitno težje distancirati, oziroma se iz njih norčevati. Čisto na koncu se lahko vrnemo tudi k razmislekom o očitni prevladi šal o moških in ženskah v analiziranem vzorcu (od 200 analiziranih šal jih kar 55 meri na moške oziroma ženske). Zgoraj smo omenili, da je moške in ženske kot tarče aktu­alnih slovenskih šal težko razumeti v smislu neposrednega nadomestka za šale na ra-čun politikov oziroma družbene ureditve, ki so bile razširjene v obdobju socializma, saj smo moški oziroma ženske bolj ali manj vsi, politiki pa so bili v socializmu elita, iz katere so se posamezniki v socializmu norčevali med drugim ravno zaradi njene dru-gačnosti, konkretno odmaknjenosti od vsakdanjih tegob, ki so pestile običajne ljudi. Toda spet po drugi strani šale o ženskah in moških vseeno nekaj povedo tudi o sodobni družbi. Omenjali smo že spremembe v odnosih med spoloma, ki očitno vodijo k različnim duhovitim artikulacijam, na tem mestu pa dodajmo še nekaj: možnost, da pri prevladi šal na temo moških in žensk razumemo kot neke vrste transfer drugih skrbi. Ta možnost je povezana z že omenjenim argumentom, da se kapitalizem kot družbena ureditev legitimira s pomočjo razmeroma diskretnih me-hanizmov. Če je namreč oblast v socializmu družbeni sistem nenehno razlagala in upravičevala (v jugoslovanskih osnovnih šolah je bil celo obvezen predmet o druž­benem sistemu samoupravljanja), poteka v kapitalizmu družbena legitimacija zlasti na način naturalizacije konkretnih vrednot, kot so individualizem, egoizem, zaseb­na lastnina, večstrankarski sitem ipd., kar pomeni, da temeljna vprašanja o naravi družbenih razmerij v javnih razpravah niti niso prisotna in posledično tudi ne pred­stavljajo privlačne tarče šal. Obenem pa je kapitalizem ureditev, ki proizvaja mnogo negotovosti in skrbi. Te se nanašajo na grožnje brezposelnosti, tržna nihanja, pona­vljajoče se gospodarske krize, nenehne zahteve po uspešnosti v visoko tekmovalnih poslovnih okoljih in podobno. Če torej v socializmu ljudje v splošnem niso imeli dostopa do množice potrošnih dobrin, vseeno pa so bili njihovi položaji v družbi re-lativno varni, je v kapitalizmu ravno nasprotno življenjski standard višji, a so naša življenja manj zavarovana. Ta kontrast je še posebej pomemben za vzhodnoevrop­ske družbe, kamor sodi tudi Slovenija, saj so bili posamezniki tu v socializmu nava­jeni visoke stopnje eksistenčne varnosti. Če torej poskušamo vse omenjeno – skoraj popolno nevidnost kapitalistične ideološke legitimacije in dejstvo, da kapitalizem proizvaja veliko negotovosti, še posebej v turbulentnih postsocialističnih družbah – povezati, lahko ugotovimo, da tudi v kapitalističnih družbah obstajajo mnoge na­petosti, ki pa se ne izražajo v odkrito političnih šalah, saj se kapitalizmu kot druž­beni ureditvi v veliki meri uspeva ideološko naturalizirati. Ker torej kapitalizem sam po sebi v javnosti ni velika tema, se napetosti in negotovosti v šalah očitno izražajo skozi druge motive, tipično skozi tiste, ki so bolj povezani z vsakdanjimi izkušnja-mi, kakršne so na primer odnosi med spoloma. To pa je seveda zgolj domneva. Dodati velja, da je prevlado šal o moških in žen­skah v analiziranem vzorcu mogoče interpretirati tudi kot izraz negotovosti, do ka­terih je prišlo ob relativno hitrih spremembah razmerij med spoloma v postsociali­stičnih družbah (v prvi vrsti gre tu seveda za postopno emancipacijo žensk). Dejstvo namreč je, da so spremembe kulturnih vzorcev med tistimi, ki so za posameznike najbolj neprijetne. Obenem pa je treba dodati, da se je proces intenzivne emancipa­cije žensk v Sloveniji v resnici začel že v obdobju socializma, kjer je bila enakost med spoloma razumljena kot eden od najpomembnejših političnih projektov. Ker pa se zdi, da so bile v tistem času šale o moških in ženskah mnogo manj priljubljene kot danes, lahko domnevamo, da spremembe v odnosih med spoloma same po sebi ne morejo pojasniti izjemno velikega deleža šal na račun moških oziroma žensk v ana­liziranem vzorcu. V skladu s tem ostajamo pri oceni, da je velik delež šal o moških in ženskah v vzorcu mogoče pojasniti zlasti v smislu psihološkega transferja: izraža­nja strukturnih napetosti, ki dušijo posameznike v postsocialističnih družbah, sko­zi preproste in domače motive, kakršen je na primer t. i. »vojna med spoloma«. . LITERATURA6 :: Ákos, B. P. (2011): »The unloved Hungarian capitalism. More than just the proverbial Hungarian blues.« V Hungarian Review, 2/4. Povzeto 16. maja 2018 na strani: http:// www. hungarianreview. com/ article/ the_ unvolved_hungarian_capitalism. Balázs, P. & Bozóki A. & Ştefan, C. & Gotseva, A. & Horvath, J. & Limani, D. & Radu, B. & Simon, Á. & Szele, A. & Tófalvi, Z. & Perlaky-Tóth, K. (2015): »25 years after the fall of the Iron Curtain. The state of integration of East and West in the European Union«. V European Commission, Directorate-General for Research and Innovation, Bruselj. Billig, M. (2001): »Humour and hatred: the racist jokes of the Ku Klux Klan.« V Discourse & Society, 12/3, str. 267-289. Brown, K. S. (1995): »Political Realities and Cultural Specificities in Contemporary Macedonian Jokes.« V Western Folklore, 54/3, str. 197-211. Bryant, C. (2006): »The language of Resistance? Czech Jokes and Joke-telling under Nazi Occupation.« V Journal of Contemporary History, 41/1, str. 133-151. Davies, C. (2011): Jokes and Targets. University of Indiana Press: Bloomington, str. 213-241. Grčman, L. (2009): »Prvi izbranec drafta NBA iz bosanske lige.« V Žurnal, povzeto 16. maja 2018 s strani: http://www.zurnal24.si/prvi-izbranec-drafta-nba-iz-bosanske-lige-clanek-55167 (16. maj 2018). Kojanic, O. (2015): »Nostalgia as a practice of the self in post-communist Serbia.« V Canadian Slavonic Papers/Revue canadienne des slavistes, 57/3–4, str. 195-212. Kornai, J. (2006): »The Great Transformation of Central Eastern Europe: Success and Disappointment«. V Economics of Transition, 14/9, str. 207-244. Kuipers, G. (2013): »Christie Davies, Jokes and Targets (recenzija knjige).« V Sociology, 47/2, str. 417-419. Lampland, M. & Nadkarni M. (2016): »‘What Happened to Jokes?’ The Shifting Landscape of Humor in Hungary.« V East European Politics and Societies and Cultures, 30/2, str. 449-471. Mitchell, C. (1978): »Hostility and Aggression toward Males in Female Joke Telling.« V Frontiers: A Journal of Women Studies, 3/3, str. 19-23. Morris, R. C. (2006): »From the dumb blonde to the demonized mother-in-law: How humour preserves the status quo.« Povzeto 16. maja 2018 s strani: http://www. robvox.com/scholar/ docs/RC_Morris_Honors.pdf. Parsons, T. (1990): »Pojam društva: dijelovi i njihovi medžuosobni odnosi«. V Kuvačić, I. (Ed.). Funkcionalizam u sociologiji, 385-394. Zagreb: Naprijed. Shifman, L. & Lemish, D. (2010): »Blondejokes.com: The New Generation.« V Society, 47/1, str. 19-22. Smith, M. (2009): »Unlaughter, and Boundary Maintenance.« V The Journal of American Folklore, 122/484, str. 148-171. Stephenson, M. R. (1951): »Conflict and Control Functions of Humour.« V American Journal of Sociology, 56/6, str. 569-574. Velikonja, M. (2008): Titostalgija – Študija nostalgije po Josipu Brozu. Ljubljana: Mirovni inštitut. Vucetić, S. (2004): »Identity is a Joking Matter: Intergroup Humor in Bosnia.« V Spaces of identity, 4/1, str. 1-28 Weaver, P. (2011): »Jokes, rhetoric and embodied racism: a rhetorical discourse analysis of the logics of racist jokes on the internet.« V Ethnicities, 11/4, str. 413-435. Zenner, P. W. (1970): »Joking and Ethnic Stereotyping.« V Anthropological Quarterly, 43/2, str. 93-113. INTERNETNIVIRI BREZ RAZVIDNEGA AVTORSTVA :: Žerdin, A. (2018): »Prepričljivost in verodostojnost.« V Delo. Povzeto 11. maja 2018 na spletni strani: http://www.delo.si/sobotna-priloga/prepricljivost-verodostojnost-49814.html Internetni vir 1: Politični vici nekoč in danes. Povzeto 12. maja 2017 na strani: http://stricmarc.blog.siol.net/2011/06/06/politicni-vici-nekoc-in-danes-2/ Internetni vir 2: Vici in šale. Povzeto 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/Vici-in-%C5%A1ale-468162523293988/-Internetni vir 3: Jokes – Šale – Vici. Povzeto 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/Jokes-%C5%A0ale-Vici-137340116291262/ Internetni vir 4: Zajebancija in smeh. Povzeto 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/zajebancijainsmeh1/. Internetni vir 5: Šale stare in nove. Dostopen 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/%C5%A0ale-stare-in-nove-187794254604197/ Internetni vir 6: Vici za crknet. Dostopen 19. januarja 2017 na strani: https://www.facebook.com/vicizacrknet/. Internetni vir 7: Volilna udeležba na parlamentarnih volitvah v Sloveniji. Danes je nov dan. Povzeto 15. maja 2018 na strani: https://www.facebook.com/danesjenovdan/photos/ a.415560015192794.102570.415115695237226/1718561264892656/?type=3&theater Dušica Vehovar Zajc POLITIČNI ŠKANDAL KOT MEHANIZEM REPOZICIONIRANJA POLITIČNE MOČI :POVZETEK : izvirni znanstveni članek udk 33.02:316.344.4:177.2 Politični škandali so bili vedno osrednji vidik v politiki in zdi se, da so škan­dali deležni več pozornosti kot kdajkoli prej. Namen prispevka je predstaviti (re)po­zicioniranje politične moči v političnem prostoru. Na tej podlagi želimo oprede­liti politično moč, ugled kot eno izmed dimenzij politične moči ter politični škan­dal kot orodje poseganja v razmerja političnih sil. V prispevku zagovarjamo temeljno tezo, da je politični škandal proces oblikovanja, porazdelitve in uvelja­vljanja moči med političnimi akterji, njegov namen pa je repozicioniranje politič­ne moči. Ključne besede: politična moč, politika, politični prostor, ugled, politični škandal ABSTRACT A POLITICAL SCANDAL AS A MECHANISM OF THE RELOCATION OF POLITICAL POWER Political scandals have always been a central aspect of politics, and scandals seem to be getting more attention than ever. The purpose of the paper is to present the (re)position­ing of political power in the political space. On this basis, we want to define political power, reputation as one of the dimensions of political power and a political scandal as a tool for intervening in the relations of political forces. In the paper we defend the fun­damental thesis that a political scandal is a process of shaping, distributing and exercis­ing power among political actors, and its purpose is to reposition political power. Keywords: political power, politics, political space, reputation, political scandal UVOD :: Politični škandal je povezan z močjo informacij v politiki, saj so škandalne vojne med politiki del politike. Ti škandali so del politike in zdi se, da škandali prejema­jo več pozornosti kot kdajkoli prej v sodobnem stalno spreminjajočem se medij­skem okolju. Z razvojem družbe so se narava, obseg in posledice političnega škan­dala spremenile. Škandali se porajajo v različnih oblikah, povzročajo pa jih premiki v razmerju političnih sil, čeprav na prvi pogled izgleda, kot da jih povzročajo poli­tiki z obnašanjem v svojem zasebnem življenju na način, ki je v nasprotju z obnaša­njem kredibilnih politikov. Tako so nekateri škandali povezani z nezakonitimi de­javnostmi, drugi so moralne narave ali pa odgrinjajo različne vrste nesposobnosti. V prispevku se na podlagi zastavljenih vprašanj v prvem delu lotevamo politične moči, konceptov in definicij v smislu njene opredelitve (mehka, trda, pametna). V drugem delu se posvetimo eni izmed dimenzij politične moči – ugledu. Na podlagi prvega in drugega dela se v tretjem delu osredotočamo na pomen političnega škanda-la pri (re)pozicioniranju politične moči, ki predstavlja sestavni del političnega1. POLITIČNA MOČ :: Koncept moči ima bistven pomen v politični znanosti, saj je politični proces obli­kovanje, porazdelitev in uveljavljanje moči (Lasswell in Kaplan, 1950: 75). Rye (2014: 45) razmišlja o moči in nemoči v političnem smislu, pri čemer meri predvsem na po­litične voditelje ali medijske osebnosti, za katere sodi, da so »močni«, ker so sposobni varno dosegati zastavljene cilje tudi takrat, ko se jim to neposredno poskuša prepreči-ti. Tako Rye definira moč kot sposobnost igralca, da ne glede na uporabljena sredstva, ki so mu na razpolago (posebna znanja, dostop do vplivnih omrežij ali dostopov do pokroviteljev) zavaruje svoje dosežene rezultate in pridobi druge. Najbolj razširjena in analitična obravnava moči je še vedno definicija moči nem­škega sociologa Maxa Webra, ki jo je v svojih delih s področja gospodarske in druž­bene organizacije natančno obrazložil in določil. Webra je zanimala moč kot dejav­nik prevlade (dominacije), ki je temeljila na ekonomskih interesih ali interesih av-toritete. Weber (1978: 53) tako definira moč kot »verjetnost, da bo nekdo v družbenem odnosu zmožen uveljaviti svojo voljo ali doseči cilj, ki si ga želi, kljub odporu in ne glede na temelje, na katerih sloni ta verjetnost«. Osrednja točka We-brove definicije je njegovo enačenje moči z verjetnostjo, ne pa z nečim, kar bi brez­pogojno imeli, če bi imeli moč. Izjava o moči se nanaša na družbena razmerja, v ka­terih lahko nekdo doseže (ali pa ne doseže), kar si želi ali potrebuje. Večja kot je ver­jetnost, bolj uspešno ali zanesljivo bo posameznik dobil, kar želi, zato je večja tudi njegova moč. 1 Ko govorimo o političnem, mislimo na: politiko kot oblast, politiko kot ureditev in politiko kot identiteto (Gamble, 2005: 10). Weber nadalje poudarja, da bi morali razmišljati o virih in količini odpora kot dela katerekoli ocene moči. Zmanjšanje odpora, da bi ljudje dosegli, kar želijo, je eden od elementov moči. Uphoff je pregledal znanstveno literaturo o moči, z željo spoznati in razumeti, katere so različne osnovne vrste moči virov, ki so jih predlaga­li politologi, sociologi in ekonomisti v preteklosti (Ilchman in Uphoff, 1969; Uphoff, 1989). Te osnovne oblike virov moči je Uphoff povzel v šest kategorij virov moči, ki so uporabljeni za doseganje ciljev. Vrste virov moči, ki omogočajo ljudem, da dosežejo svoje želje in cilje preko ekonomskih, družbenih in političnih procesov, so (Uphoff, 2005: 6–7): – ekonomski viri izhajajo iz nadzora nad zemljo, delom in/ali kapitalom kot tudi nad blagom in storitvami, ki so narejeni iz teh produkcijskih faktorjev; – družbeni viri, to je družbeni položaj, ki izhaja iz (a) uglednih družbenih vlog ali (b) spoštovanih družbenih skupin ali kategorij in/ali (c) skupin, ki izpolnjujejo družbeno cenjena merila; – politični viri so v prvi vrsti posledica vloge oblasti, ki v imenu države razpolaga z državnimi sredstvi, da bi uveljavila svoje odločitve; – informacijski viri. Znanje je lahko produktivno in koristno že samo po sebi; am-pak če je znanje produktivno in koristno tudi za druge, je lahko vir moči; – moralni viri pomenijo legitimnost, ki jo nosilci odločanja, njihove vloge, odloči­tve, ki jih sprejemajo in/ali sistem upravljanja uporablja pri vodenju ljudi, da sprejmejo ali zavrnejo odločitve drugih ljudi; – fizični viri ustvarjajo fizično silo, ki so jo ljudje pripravljeni in sposobni izvajati proti drugim, da bi jih prisilili v sodelovanje ali strinjanje z njimi. Sila je »prisi-la«, če se uporablja z zahtevo legitimnosti ali kot »nasilje«, če uporaba te sile ni bila sprejeta kot legitimna. Dahl (1957) je nadaljeval Webrov pristop v opredelitvi moči. Po Dahlu se moč osredotoča na sposobnost (pri)dobiti druge, da delujejo na način, ki je v nasprotju z njihovimi prvotnimi željami in strategijami. Za merjenje ali presojanje moči mo-raš vedeti, kako močne so začetne želje oseb ali države in kako se lahko te spreme­nijo s tvojim trudom (Dahl v Nye, 2011a: 11). Kjer je Weber obravnaval moč v okviru organizacije in njenih struktur, je Dahl razpravljal o moči znotraj mej dejan­ske skupnosti. Po njegovi teoriji o moči skupnosti (angl. theory of community power) je moč lahko izvajati v skupnosti z določenimi posamezniki, medtem ko je drugim posameznikom to onemogočeno. Moč se izvaja nad posamezniki, da bi le-ti sledili zasebnim željam teh, ki imajo moč. Moč je tako proizvodnja poslušnosti glede na preference drugih. Najbolj vplivno teorijo moči je v zadnjih letih razvil Nye. Moč je zanj izmuzljiva in težko merljiva kategorija ter jo definira kot sposobnost, ki omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga ali kaj. Pri tem Nye razmišlja, da ne moremo samo reči, da ima akter moč, ne da bi navedli, kaj lahko s to močjo naredi. Tako poudarja, da mo-ramo določiti, kdo je vpleten v razmerje moči (obseg nadzora) kot tudi katere teme so vključene (področje moči). Pri oblikovanju koncepta moči merimo predvsem to, kako lahko akterji prisilijo ljudi, da delajo stvari, ki so pogosto proti njihovi volji in proti njihovim interesom. Akterji se tako osredotočajo na sposobnost vplivanja na politični proces z različnimi dimenzijami moči. Nye je razvil tri dimenzije moči: trdo, mehko in pametno moč, ki je obravnavana v nadaljevanju. Trda politična moč :: Trda moč je intuitivna oblika moči in je zelo preprosta. Trda moč je starejša od mehke oblike moči in se manifestira na zelo praktičen in konkreten način. Poleg tega jo je lažje videti in meriti njene učinke. Trda politična moč se uporablja za do-seganje vpliva akterjev na druge udeležence s fizično prisilo, izsiljevanjem, zastraše­vanjem in prisilo (Hill, 2003: 135). Nye (2004: 207) opisuje, da trda moč izhaja iz spodbud oz. »korenčkov« ali iz groženj. Nadalje avtor (Nye, 2004: 247) pojasnjuje, da se trda moč navezuje na poveljevalno obnašanje, kot sta prisila in spodbujanje, najverjetnejša sredstva (viri) pa so sila, sankcije, plačila in podkupnine. Prav zaradi teh značilnosti trda moč temelji na virih, saj temelji na sposobnostih akterjev aku­mulirati toliko virov, kolikor je potrebno za dosego svojega cilja. Z viri mislimo na materialne vire v smislu opredmetenih sredstev in ne neopredmetenih sredstev, kot so ideje in mnenja. Prav v tem se trda politična moč razlikuje od mehke politične moči. Mehka politična moč :: Mehka politična moč je nasprotje trde politične moči, saj predstavlja sposobnost dobiti, kar želiš, s privlačnostjo, ne pa s silo ali plačilom. Mehka politična moč se uporablja za doseganje vpliva akterjev na druge udeležence na posreden način izva­janja moči, kjer posamezniki ne ravnajo tako, kot od njih zahteva vodja, vendar rav­najo tako, ker želijo sami slediti akterju, cenijo njegove vrednote itd. Z mehko po­litično močjo oblikujemo in usmerjamo druge udeležence, da si želijo prav to, kar želiš ti (Nye, 2004: 207). Gre za delovanje s privlačnostjo, njena sredstva pa so in-stitucije, vrednote, politike in kultura (Nye, 2004: 247). Nye (2004: x) opredeli mehko moč kot zmožnost vplivati na druge udeležence preko oblikovanja vsebin, prepričevanja in izvabljanja pozitivnih privlačnosti z namenom doseči želene rezul­tate. Hill (2003: 135) opredeli mehko moč kot posredno, dolgoročno in tako, ki deluje bolj s prepričevanjem kot s (pri)silo. Skratka, mehka politična moč sloni na sposobnosti oblikovanja preferenc drugih brez uporabe sile, prisile ali nasilja ter se kaže v različnih kontekstih in v različnih stopnjah intenzivnosti. Pametna politična moč :: Pametna politična moč je uspešna združitev virov trde in mehke moči pri po­vezovanju sredstev s cilji, ki jo je razvil Nye kot nov koncept, saj je v izrabo moči vključil tudi pretkanost (angl. smartness). Pametna moč pomeni razvoj celostne strategije, baze virov in kompleta orodij za doseganje nekaterih ključnih ciljev, s sklicevanjem tako na trdo kot mehko moč. To je pristop, ki poudarja ne le nuj­nost močne vojaške sile, ampak tudi veliko vlaga v zavezništvo, partnerstvo in in-stitucije na vseh ravneh za širjenje vpliva in vzpostavljanje legitimnosti. V vsakem primeru je glavna točka to, da pametna politična moč presega mehko in trdo po­litično moč ter ni tretja izbira moči, ampak je način, pristop uporabe sile, ki daje nosilcem odločanja možnost, da izberejo najboljši način za obravnavo posame­znih (političnih) vprašanj. Pametna moč 21. stoletja se ne nanaša na vprašanje po­večanja moči ali ohranjanja hegemonije (Nye, 2011a: 207). Gre za iskanje nači­nov združitev sredstev v uspešne strategije v novem kontekstu difuzije moči. Stra­tegija zahteva jasnost glede ciljev (želenih rezultatov) ter sredstev in taktik za njihovo uporabo. Po Nye-u (2011a: 208–209) strategija pametne moči predvide­va odgovore na pet vprašanj. Prvič, katere cilje ali rezultate preferiramo? To pome­ni, da moramo imeti jasne cilje, da bi lahko strategijo pametne moči zasnovali za doseganje teh ciljev. Vsega v življenju ne moremo imeti takoj, ta odgovor zahteva več kot le izgradnjo seznama želja. Pomeni, da moramo določiti prednostne nalo­ge na podlagi strukturiranih kompromisov. Drugič, katera sredstva so na razpola-go in v kakšnem kontekstu? Potreben je popoln popis mehke in trde moči ter razu­mevanje omejitev vsake od obeh moči ter informacije, kdaj (ne) bodo viri posa­mezne moči na voljo ter kdaj se lahko situacija spremeni. Tretjič, kakšna so stališča in preference ciljne skupine? Bistveno je, da imamo natančen pregled nad stališči in željami kakor tudi morebitnimi reakcijami ciljne skupine, na katero želimo vpli­vati. Četrtič, kakšne oblike vedenja moči so najverjetnejše za uspeh? V dani situaciji je bolj verjetno, da uspemo z vedenjem ukazne trde moči ali s sodelovalno meh­ko močjo, prepričevanjem in atrakcijo ali pa s kombinacijo obojega. Petič, kakšna je verjetnost uspeha? Lahko imamo strašne posledice, če nas spremlja prekomerni optimizem ali namerna slepota o verjetnosti uspeha. In nenazadnje, če je verje­tnost uspeha na preizkusu, se moramo vrniti na prvo vprašanje in ponovno sku­paj oceniti cilje, prioritete in kompromise. Po tej prilagoditvi steče znova strate­gija pametne moči po seznamu vprašanj navzdol. V Tabeli povzemamo spretnosti, ki se uporabljajo pri posamezni vrsti politične moči. Trda moč 1. Organizacijske spretnosti - upravljanje nagrajevanja in informacijskih sistemov - upravljanje notranjih in zunanjih ljudi (neposredno in posredno vodenje) 2. Spretnosti po Machiavelliju - sposobnost prepričevanja, kupovanja in pogajanja - sposobnost gradnje in vzdrževanja zmagovitih koalicij Mehka moč 1. Čustvena inteligenca - sposobnost vodenja in karizma - čustveno samozavedanje in kontrola 2. Komunikacije - prepričljive besede, simboli, primeri - prepričljivost bližnjih in daljnih privržencev 3. Vizija - privlačna za privržence - učinkovita (uravnoteženi ideali in zmožnosti) Pametna moč 1. Širše politične spretnosti - razumevanje razvijajočega se okolja - izkoriščanje trendov (»ustvarjanje sreče«) - prilagajanje stila vodenja vsebini in privržencem Vir: Nye 2008, 83. Politične moči v celoti ni mogoče meriti, saj gre za fluidno kategorijo, ki se pre­taka med političnimi opcijami in političnimi akterji. Prav tako je nemogoče odkri-ti in meriti vse mehanizme generiranja politične moči, saj prihaja do razdrobljeno­sti različnih vidikov in se moč v glavnem analizira kot študije konkretnih primerov, v konkretnih kontekstih (Fabiani, 2015: 50). Za obravnavo razmerja moči in vpli­va so v politični znanosti v ospredju transakcijske in transformativne teorije vodi­teljstva (Fabiani, 2015: 47). Prav te teorije obravnava in priredi tudi Nye v svojih raziskavah o mehki/pametni moči in jih poveže z voditelji/voditeljstvom oziroma mehko/pametno moč implementira v fenomen voditeljstva (Fabiani, 2015: 51). Ljudje hitro naredijo napako s tem, da jo dodelijo vodji. Vidimo, kaj se dogaja prav ali narobe v skupini ali organizaciji ter rezultat pripisujemo vodji. Tako ta po­stane grešni kozel tudi takrat, ko gre za simbol neuspeha in ne za njegov vzrok. Vo­livci nagradijo in kaznujejo politike za gospodarske razmere, ki so bile pogosto ustvarjene, preden je politik nastopil mandat. V navzočnosti več vzrokov in na­ključnih dogodkov pripisovanje krivde ali pohvale osebam lahko daje občutek psi-hološkega udobja in zagotovilo o naši sposobnosti razumevanja in nadzorovanja do-godkov v kompleksnem in zmedenem svetu. Nye (2008: 3) zaključuje, da sodobna politična arena ponuja podobno iluzijo: vera v sposobnosti političnega voditelja, da spremeni zadeve, lahko ustvari občutek neposrednega nadzora. Sposobnost njego­vega nagrajevanja ali kaznovanja pa se uveljavlja z glasovanjem, ki pomeni vpliv. Kako, na kakšen način se torej kažejo spremembe v (re)pozicioniranju politične moči v političnem prostoru? Delovanje posameznikov in urejanje socialnih in poli­tičnih odnosov – kdo jih načrtuje, nadzoruje, usmerja in razsoja – so ključne pred­nosti moči. Individualna moč predstavlja nekoga, ki je močnejši v enem iz serije izoliranih dogodkov, vendar ne razkriva veliko o tem, kako je moč zavarovana dol­goročno s strani prevladujočih akterjev. Ne samo kako A zmaga nad B, ampak kako ohranja trajno prevlado? Odgovor na to vprašanje leži v sposobnosti vplivati, opre­deliti in oblikovati pogoje ter nadzor virov, s katerimi se utrjuje takšna moč, da se zaposluje strateška moč. Strateška moč je pogojena s konfliktom. Od individualne moči jo loči to, da se osredotoča na sredstva, s katerimi se upravljajo konflikti. Ana-liza strateške moči osvetljuje proces in obseg odločanja, ne pa odločitve kot take. Strateška moč priznava, da so konflikti posredovani z organizacijskimi pravili in normami ter da so te razlike v moči potencirane s strani organizacij (Rye, 2014: 107). Z drugimi besedami, gre za neenakost norm in pravil političnih strank, kar pomeni, da so nekateri bolj slišani od drugih. Sposobnost akterjev zavarovati svoje želje je odvisna torej ne samo od zavarovanja prednosti, ampak tudi od sposobno­sti, da se drugim prepreči, da bi lahko zagotovili uresničevanje z manipuliranjem pravil ali norm, da bi se izognili kratkemu stiku soočenja. Skratka, strateška moč je odvisna od sposobnosti nekaterih akterjev nadzorovati postopke odločanja (Rye, 2014: 76–78). Z raziskovanjem in preučevanjem politične moči se v večji ali manjši meri ukvar­ja večina vseh družboslovnih ved. V prispevku se osredotočamo na preučevanje raz­merja med politično močjo, ki je v domeni politične znanosti, in političnim ugle­dom, ki je ena od dimenzij politične moči. Kot družbeni konstrukt predstavlja ugled splošno soglasje o tem, kako drugi vi-dijo posameznika. To soglasje pogosto omogoča posameznikom s pozitivnim ugle­dom, da so obravnavani kot bolj legitimni, pristojni in zaupanja vredni. Poleg tega te osebe pogosto uživajo prednosti, kot sta višji družbeni status in sprejemanje ugo­dnosti v primerjavi s tistimi na nižjem družbenem statusu (Hall in drugi, 2009: 383). Bagheri in drugi (2009: 410) definirajo ugled kot distribuirano, družbeno pripisano in kolektivno prepričanje ene same osebe, skupine ali položaja, ki je raz­vit na osnovi splošnega prepričanja akterjev družbe, ne glede na to, ali je neka opre­delitev v skladu s pričakovanji vloge posameznika. Visoka stopnja ugleda neposre­dno prispeva k razvoju močnejšega družbenega statusa in vpliva. Po mnenju avtor­jev (Bagheri in drugi, 2009: 411) je formalna definicija strukture ugleda odvisna od vsebine, družbenih vrednot in ciljev okolice v ciljni skupini, kjer je bil ta ugled opredeljen in razporejen. Ugled je splošno znan kot zaupanje in spoštovanje v družbi s strani posameznikov in organizacij. Uporaba ugleda kot ocene moči političnih akterjev ima v politologiji in politični sociologiji dolgo tradicijo. Začetki segajo v 60. leta prejšnjega stoletja v ZDA, do danes pa se je merilo ugleda uporabljalo v političnih analizah, v različnih dr­žavah in političnih področjih. Meritev velikosti ugleda tako temelji na oceni udeležen­cev, ki ne sodelujejo v procesu odločanja, ampak ga preko poročanja medijev in poli- UGLED :: tike spremljajo, saj vsebinske lastnosti politika v novicah pokrivajo glavno javno mne­nje o njem. Pri tem Carroll in McCombs (2003: 36) poudarjata, da večje medijsko poročanje omogoča večje ozaveščanje javnosti in tako poudarjene lastnosti pri poro-čanju medijev postanejo lastnosti javne opredelitve. Glede na ugled politični akterji dobijo politično podporo volivcev ali pa glasove na volitvah. Ker so volitve eno od najbolj eksaktnih meril politične moči, ker so hkrati tudi eksekutivne, izvršljive, lah­ko sklepamo, da ugled političnih akterjev vpliva na politično moč. Ugled je dragocena dobrina in močno orodje, ki ima tako negativne kot pozitiv­ne vplive. Pomembnejša kot je politična funkcija, bolj krhek lahko postane ugled. Eisenegger (2009: 13–14) opisuje elemente, ki sestavljajo ugled, ki jih v nadaljeva­nju povzemamo in predstavljamo. Ne glede na to, za katerega nosilca ugleda gre – naj bo to podjetje, politik ali celo akademik, je ugled vedno sestavljen natančno iz teh treh dimenzij: funkcionalne, družbene in izrazne dimenzije ugleda. Prvič, nosi­lec ugleda mora dokazati svojo usposobljenost in izkazati zahtevani uspeh. Ta funk-cionalni ugled je odraz odnosov v različnih funkcionalnih sistemih, ki nas uspešno pripeljejo do cilja (v politiki, v gospodarstvu itd.). Drugič, nosilci ugleda se morajo dobro izkazati v družbenem svetu. Osrednje vprašanje tukaj je, v kolikšni meri so nosilci ugleda »dobri državljani«: ali preprosto teptajo druge pri svojem prizadeva­nju za uspeh ali ravnajo odgovorno, v skladu z družbenimi normami in vrednota-mi. In tretjič, nosilci ugleda imajo tudi izrazni ugled. Kjer sodbe temeljijo na di­menziji funkcionalnega ugleda in na etiki dimenzije družbenega ugleda, dominira­jo sodbe okusa, ki prevladujejo v svetu »lepega«. Nato se nosilce ugleda ocenjuje glede na čustveno privlačnost njihovega značaja in glede na to, kako univerzalni so, ko se pojavijo v javnosti. Posamezniki s pozitivnim izraznim ugledom so privlačnej­ši, bolj simpatični in edinstveni. Bolj kot raziskovanje moči, ki deluje pod strukturami in sistemi poveljevanja, nas zanima, v kolikšni meri se zaradi uporabe škandalov kot političnih dogodkov spre­meni politična moč posameznih akterjev v teh dogodkih, kjer lahko politično moč merimo kot pozicioniranje politične stranke ali politika v očeh javnosti2. Pri umeščanju škandala v politični znanosti se naslanjamo na koncept politične­ga škandala, ki ga je razvil Thompson in je v sodobnih razpravah pogosto upora­bljen. Politični škandali so bili vedno osrednji vidik v politiki in zdi se, da so škan­dali deležni več pozornosti kot kdajkoli prej v tem sodobnem stalno spreminjajo-čem se političnem okolju. 2 Za merjenje ugleda politikov v očeh javnosti se v Sloveniji uporablja Vox populi. Vox populi oziroma lestvica priljubljenosti slovenskih politikov in strank od leta 1991 kontinuirano meri agencija Ninamedia. S kvantitativno metodologijo ocenjujejo priljubljenost politikov na vzorcu anketirancev, ki jo nato povzemajo na celotni populaciji. POLITIČNI ŠKANDAL :: Politični škandal je tisti škandal, v katerega je vpletena politična osebnost oziro-ma politična figura (Thompson, 2000: 91). Politični škandal je mogoče povezati z javnimi institucijami, vendar ima večina teh škandalov v središču politično figuro, npr. politika, javnega uradnika ali slavno osebnost, ki postane tarča medijev (Gar­rard, 2006: 18). Pri političnem škandalu moramo poleg politične figure upoštevati tudi politične odnose in institucije, na podlagi katerih ta posameznik uživa politič­no moč (Thompson, 2000: 91). V razširjeni kombinaciji različnih pristopov in na podlagi široko sprejete osnov­ne definicije Thompsona (2000) in drugih predstavnikov (npr. Lull in Hinerman, 1997, Keppling, 2012, Entman, 2012, Allern in Pollack, 2012) lahko določimo osrednje značilnosti koncepta škandala: – dejanski ali domnevni prestopki: škandale zaznamuje dejstvo, da dejansko pred­stavljajo ali celo predvidevajo prestopke norm, vrednot ali moralnih konceptov družbe; – razkritje in javna razprava: pogoj škandala je, da je domneven prestopek, ki je bil do sedaj neznan, dostopen širši javnosti prek javne razprave in obtožb javnosti; – povezanost oseb in/ali institucij: škandali so vedno povezani s pogojem, da se kr­šitve lahko pripišejo posameznim akterjem, to je osebam, organizacijam ali usta­novam, ki so pomembni kot nosilci tvorci in posledic teh dejanj, saj je to edini način, da se lahko izvede škandal. Osnova za nastanek škandala je pojav nepričakovanega dogodka; nekdo mora poskrbeti, da se ta dogodek plasira v javnost, ki mora biti nad dogodkom zgrožena. Nujno potrebna pa je predvsem minimalna svoboda javnega mnenja in tiska, da se lahko o »dogodku« odkrito razpravlja. Za politologijo je jasno, da so škandali del političnega procesa. Ti so vedno nameren poseg v politična razmerja sil, zato je tudi jasno, da škandal sproži neka politična sila in nek akter s povsem politično namero. Škandal se nikoli ne začne z novico ali poročilom o tem, da je kdo od politikov rav­nal neprimerno ali narobe. Škandal se začne takrat, ko je tovrstna nerodnost ali na­paka v oceni političnih nasprotnikov primerno orodje za diskvalifikacijo v obstoje-čem razmerju sil, ki upošteva tudi senzibilnost javnosti oz. volilnega telesa za tovr­stno temo. Demirhan (2017: 26) poudarja, da so škandalne vojne med politiki del politike, saj so politiki nenehno na preži za informacijami o transgresijah njihovih tekmecev. Te so koristne za napad ali protinapad. Vsak škandal premika družbeni konsenz glede določene zadeve ali vrednote in pogleda ter spreminja tudi razmerja političnih sil, ki to vrednoto ali zadevo utrdijo na novi ravni. Škandal je tako vedno nek obred iniciacije, spremembe identitete po­sameznikov in skupnosti, političnih akterjev ter politične skupnosti. Vendar pa je vse bolj jasno, da so v zadnjih desetletjih, zlasti od leta 1960 naprej, škandali posta­li vse bolj razširjena oblika političnega življenja v mnogih zahodnih družbah. Kljub temu da je javnost pozorna na škandal in je njegov normativno transformacijski po­tencial ogromen (Hondrich, 2002), Thompson (2000) zatrjuje, da so resnične spre­membe v socialnem ali političnem sistemu komaj opazne. Pojav škandala je vezan na sposobnost ustvarjanja javnosti, zato so škandali možni samo v demokratičnih družbah (Neu, 2004) ali kot »del transformacijskih« družb, v katerih je ustanovljeno načelo javnosti (Imhof, 2002: 77); v drugih oblikah družb paga je težko doseči zaradi cenzure. Škandal lahko tako obravnavamo kot kazalnik de­mokratičnih družb. Thompson (2000) opisuje več dejavnikov, ki pojasnjujejo, zakaj so liberalne demokracije bolj nagnjene k škandalom kot avtoritarni režimi. Prvič, politika v liberalni demokraciji deluje na področju konkurenčnih sil, ki so organizirane in mobilizirane s političnimi strankami in drugimi interesnimi skupi­nami. To ustvarja napeto vzdušje v konfliktih in soočenjih; stranke in druge intere­sne skupine so stalno vključene v napadanje svojih nasprotnikov. Ti si prizadevajo izkoristiti vse zaznane točke šibkosti svojih konkurentov. V takih okoliščinah je škandal lahko močno orožje. Demonstrirati ali celo trditi, da je politični nasprotnik prestopil moralno zavezujočo normo, da je bil vpleten v korupcijo in goljufije ali se je obnašal na način, ki vključuje znatno stopnjo prevare, je lahko učinkovit način diskreditacije. To kaže še na drugo obravnavo, ki je pomembna v liberalni demokraciji, kjer je ugled pomembna kategorija. Temeljni pogoj za liberalno demokracijo je institucio­naliziran proces volitev, ki se ga politični voditelji udeležujejo v rednih časovnih presledkih. V boju za volilni uspeh je ugled pomemben vir. Zato je škodovanje ugledu zaradi škandala tveganje, ki se mu politični voditelji ali voditelji, ki si to pri­zadevajo postati, izogibajo. Škandal je tako instrument v rokah nekaterih nasprotni­kov, ki želijo zmagati, in prepotrebno orožje v volilnem obdobju. Tretji dejavnik, ki potrjuje, da je liberalna demokracija bolj nagnjena k škandalom, je relativna avto­nomija tiska. V liberalnih demokratičnih družbah medijske institucije niso povsem neodvisne od uveljavljanja politične moči. Te institucije na splošno delujejo znotraj regulativnega okvira, ki ga določa država. Razen tega so lahko izpostavljene različ­nim oblikam pritiska – tako neposredno preko financiranja ali odkrite cenzure kot posredno, s poseganjem v njihovo dejavnost. Vendar pa imajo v primerjavi s polo-žajem medijskih institucij v avtoritarnih in enopartijskih državah mediji v liberal-nih demokracijah veliko politično širino. Pogosto so sposobni poročati (velja samo za nekatere pravne omejitve in novinarske kodekse ravnanja) o dejanjih ali dogod­kih, ki lahko vodijo do škandalov. Nekateri sektorji tiska so še posebej usmerjeni v javno artikulacijo ali diskurz. Še več, glede na komercialno naravo večine medijskih organizacij v zahodnih družbah in njihovo odvisnost od prihodkov, ustvarjenih na trgu, imajo te organizacije pogosto interes proizvajati odmevne zgodbe, ki bodo pri­tegnile pozornost javnosti (Thompson, 2000: 94–96). Pri političnem škandalu imamo pogosto dve strani – za in proti škandaliziranemu politiku –, ki tekmujejo za prevlado javnega mnenja, zato škandal ne obstaja zunaj ko­munikacijskega delovanja. Diskurzivno-komunikacijska teorija3, iz katere izvira veči­na kritikov funkcionalne teorije škandala, nam daje drugačen pristop. Prvič, zavrača 3 Diskurzivno-komunikacijska teorija škandala analizira, kako so škandali simbolično konstruirani in izvedeni. misel, da razkritje dejstev in okoliščin naredi škandal. Veliko pomembnejši od količi­ne škandaloznih prekrškov postane pravi čas, strateška korist in oblikovanje škandali­zacije (Entman 2012, 9). To nakazuje, da je škandal diskurzivna konstrukcija (Thomp­son, 2000), v kateri je dejanska nepravilnost škandaliziranega političnega akterja dru­gotnega pomena. Ali bo domnevna kršitev postala škandal, se odloča na drugi stopnji škandala – na ravni komunikacijskega postopka škandalizacije (Bulkow in Peresen, 2011). Zato se diskurzivno-komunikacijski vidik škandalnih teorij osredotoča na in-herentne procese škandala, kot so dramatizacija, moralizacija, škandalizacija, odpoved in uspešnost (Allern in Pollack, 2012: 9), ne pa na njihovo splošno družbeno funkci­jo. Tako te teorije ne predvidevajo nobenega normativnega soglasja družbe na začetku ali koncu škandala (kot posledice odkrite normativne kršitve) ter imajo več prostora za čustva, saj se s procesi dramatizacije, moralizacije in ritualizacije lahko bolje razlo­žijo mehanizmi čustvenega upravljanja. Pri diskurzivno-komunikacijskem pogledu na škandal gre za stvaritev in reakcijo normativnih družbenih okolij v času škandala, zato se je ta izkazal za bolj primernega za analizo političnih škandalov v sedanjih plu­ralističnih družbah (Verbalyte, 2017: 64). Politični škandal skuša zmanjšati politično moč političnim akterjem, proti kate-rim je uperjen, in hkrati povečati ali vsaj ohraniti politično moč in vpliv akterjem ter političnim silam, ki sprožajo škandal. Politični škandal je zavezan logiki politi­ke, kar pomeni, da je vezan na interese posameznih političnih sil in akterjev z na­menom, da se repozicionirajo moči v političnem prostoru. Politični škandal torej ni neka samorasla zgodba, temveč je na cilj naravnana in zavestno vodena dejavnost političnih sil, katere samo en del poteka na očeh javnosti. Na podlagi povedanega lahko o repozicioniranju politične moči v političnem prostoru zaključimo, da se politične stranke in njihovi politiki soočajo s posebnimi izzivi v sodobnih demokracijah. Glavni razlog za nove izzive za politične stranke in politične osebnosti predstavljajo družbene spremembe in (ne)učinkovitost obrav­navanja posledic teh sprememb na področju politike. Vse nastale spremembe prina­šajo številna vprašanja in hkrati dileme. Klasična dilema političnih strank in politič­nih osebnosti je, da je nemogoče izpolniti vsa pričakovanja, ki so usmerjana proti njim istočasno. Javnost pričakuje od politike politično opredelitev do problemov, vendar se vedno nekdo počuti prikrajšanega ali celo razvije nove zahteve, ki jih obi­čajno nikoli ni mogoče popolnoma zadovoljiti. Politične stranke in politiki so tako v stalnem nasprotju med neizpolnjenimi pričakovanji in rešitvami, za katere se meni, da niso primerne. Naslednji izzivi nastajajo zaradi družbenih sprememb in razvoja fragmentirane4 družbe, za katere je značilno razpadanje prej stabilnih vred­ 4 Fragmentacija se nanaša na proces, pri katerem je enaka pozornost občinstva razpršena med več medijskih virov (McQuail, 1997: 133). ZAKLJUČEK :: not, sistemov in zavez, ki temeljijo na višji ravni izobrazbe ter pluralizmu informa­tivnih virov. Vse to se odraža na upadanju volilne udeležbe in nepredvidljivih napo­vedih volilnih rezultatov, kar predstavlja izziv za politične stranke in politiko na­sploh. Nadalje se spremembe kažejo v novi obliki poročanja o politiki, v kateri so ideje, vrednote in rezultati manj pomembni kot moraliziranje, škandalizacija in personalizacija v obliki »zabavnega poročanja« (angl. infotaiment). Politični škanda­li so danes v medijih prezentirani veliko hitreje, kar lahko prispeva k trivializaciji politike in njenih akterjev, kar nedvomno negativno čutijo politične stranke. Upo­raba medijev za nadzor nad medijsko podobo in ugledom je postala pomembna po­litična spretnost. Mediji s svojim poročanjem in okvirjanjem škandala vplivajo na mnenja in razpoloženja sprejemnikov, to pa se naprej odraža v priljubljenosti poli­tikov in političnih strank, ki jo meri lestvica Vox populi. Ugled posameznega poli­tika in/ali politične stranke je pomemben, saj sta priljubljenost in moč sorazmerno povezana. Večja priljubljenost pomeni večjo moč vplivanja na odločitve ali agendo vlade oziroma politične stranke, kar se kaže v lažjem doseganju svojih interesov. In seveda obratno. Za politologijo je jasno, da so škandali del političnega procesa. Ti so vedno na­meren poseg v politična razmerja sil, zato je tudi jasno, da škandal sproži neka po­litična sila in nek akter s povsem politično namero. Politični škandal je povezan z močjo informacij v politiki, saj so škandalne vojne med politiki del politike. Z ra­zvojem družbe so se narava, obseg in posledice političnega škandala spremenile. Dogovori med političnimi strankami so se spremenili v »šov biznis« in politični spori v »telenovele«. Produkcija škandala pogosto povzroči premike v javni podpo­ri kandidatu ali politični stranki, ki sta tarča škandaliziranja. Bolj kot raziskovanje moči, ki deluje pod strukturami in sistemi poveljevanja, je pomembno, v kolikšni meri se zaradi uporabe škandalov kot političnih dogodkov spremeni politična moč posameznih akterjev v teh dogodkih, kjer politično moč merimo kot pozicioniranje politične stranke ali politika v očeh javnosti. Moč torej izhaja iz položaja ali avtoritete osebe, ki ima sposobnost spreminjanja drugih ali sposobnost ubraniti se pred spremembami ter lahko vpliva na ljudi tako pozitivno kot negativno. V družboslovju je moč sposobnost vplivati ali nadzorova-ti obnašanje ljudi. Termin »avtoriteta« (authority je v angl. celo sinonim za oblast) je pogosto uporabljen za moč, ki jo družbena struktura dojema kot legitimno. Osnovna ideja moči je, da morajo imeti tisti, ki sodelujejo v postopku odločanja, najbolj natančen pregled nad tem, kako je moč razdeljena med udeleženci. Allern, S. in Pollack, E. (2012): »Scandalous! The Mediated Construction of Political Scandal in Four Nordic Countries.« V: S. Allern, A. Kantola, E. Pollack in M. Blach-Orste (ur.): Increased scandalization. Nordic political scandals 1980-2010. Goteborg: Nordicom, str. 29–50. Bagheri, E., Zafarani, R., & Barouni-Ebrahimi, M. (2009): »Can reputation migrate? On the propagation of reputation in multi-context communities.« V: Knowledge-Based System, str. 410–420. LITERATURA :: Bulkow, K. in Petersen, C. (2011): Skandale. Sturkturen und Strategien öffentlicher Aufmerksamkeitserzeugung. Wiesbaden. Carroll, C. in McCombs, M. (2003): »Agenda-setting effects of business news on the public’s images and opinions about major corporations.«V: Corporate Reputation Review, 6, str. 36–46. Dahl, R. (1957): »The Concept of Power.« V: Behavioral Science 2, str. 201–215. Demirhan, K. (2017): »Scandal Politics and Political Scandal in the Era of Digital Interactive Media.« V: K. Demirhan in D. Cakir-Demirhan (ur.): Political Scandal, Corruption, and Legitimacy in the Age of Social Media. Hershey: IGI Global, str. 25–50. Eisenegger, M. (2009): »Trust and reputation in the age of globalisation.« V: J. Klewes in R. Wreschniok, Reputation Capital. Berlin: Springer-Verlag, str. 11–22. Entman, R. M. (2012): Scandal and Silence: Media Responses to Presidential Misconduct. Cambridge: Polity Press. Foucault, M. (1994a): »The Subject and Power.« V: J. Faubion (ur.): Power: The Essential Works of Foucault 1954-1984. London: Penguin, str. 326–348. Foucault, M. (1994b): »Truth and Power.« V: J. Faubion (ur.): Power: The Essential Works of Foucault 1954-1984. London: Penguin, str. 111–133. Gamble, A. (2005): Politika in usoda. Ljubljana: Založba Sophia. Garrard, J. (2006): »Scandals: an overview.« V: J. Garrard in J. L. Newell (ur.): Scandals in past and contemporary politics. Manchester: Manchester University Press, str. 13–29. Hall, A. T., Zinko, R., Perryman, A. A. in Feriss, G. R. (2009): »Organizational citizenship behaviour and reputation: Mediators in the relationship between accountability and job performance and satisfaction.« V: Journal of Leadership and Organizational Studies, str. 381–392. Hill, C. (2003): The Changing Politics of Foreign Policy. Houdmills, Basingstoke and Hampshire: Palgrave Macmillan. Hondrich, K. (2002): Enthüllung und Entrüstung. Eine Phänomenologie des politischen Skandals. Franfurt am Main: Suhrkamp. Ilchman, W. in Uphoff, N. (1969): The Political Economy of Change. Berkeley: University of California Press. Imhof, K. (2002): »Medienskandale als Indikatoren sozialen Wandels. Skandalisiserung in den Printmedien im 20. Jahrhundert.« V: K. Hahn (ur.): Öffentlichkeit und Offenbarung. Eine interdisziplinäre Mediandiskussion. Konstanz: UVK, str. 73–98. Kepplinger, H. (2012): Die Mechanismen der Skandalisierung. München: Olzog. Lasswell, H. D. in Kaplan, A. (1950): Power and Society: A Framework for Political Inquiry. New Haven: Yale University Press. McQuail, D. (1997): Audience analysis. Sage Publications. Nye, J. S. (2008): »Public Diplomacy and Soft Power.« V: Annals of the American Academy of Political and Social Science 616, str. 94–109. Nye, J. S. (2004): Soft power: the means to success in world politics. Washington, DC: Public Affairs Institute. Nye, J. S. (2011a): The future of power. New York: PublicAffairs. Rye, D. (2014): Political parties and the concept of power: a theoretical framework. London: Palgrave Macmillan. Thompson, J. B. (2000): Political Scadal. Cambridge: Polity Press. Uphoff, N. (1989): »Distinguishing power, authority and legitimacy: Taking Max Weber at his word using resource-exchange analysis.« V: Polity 22 (2), str. 295–322. Uphoff, N. (2005): »Analytical Consideratons of Power as the Basis and the Goal of Empowerment.« Povzeto 20. April 2018 s strani http://www.un.org/esa/socdev/egms/docs/2012/ NormanUphoffPower.pdf Verbalyte, M. (2017): »Deconstruction of the Emotional Logic of Political Scandal.« V: A. Haller, H. Michael in M. Kraus (ur.): Scandalogy: An Interdisciplinary Field. Köln: Halem, str. 63–88. NAVODILA AVTORJEM Časopis Anthropos zavzema mesto osrednje slovenske znanstvene revije za interdiscipli­narno in transdisciplinarno povezovanje humanistike in družboslovja ter njunih jedrnih strok, predvsem filozofije in psihologije. Pri tem revija ohranja in spodbuja tudi dialog z drugimi disciplinarnimi področji, npr. naravoslovjem, medicino idr. V svoji vsebinski usme­ritvi revija objavlja in bo objavljala vrhunske domače in mednarodne znanstvene izsledke s področja filozofije in psihologije, drugih humanističnih, družboslovnih strok ter še zlasti znanstvene prispevke, usmerjene k interdisciplinarno ali transdisciplinarno obravnavanim aktualnim tematikam, ki presegajo disciplinarne okvire in vključujejo vsa znanstvena in strokovna področja. Jedro revije predstavljajo izvirni znanstveno raziskovalni članki iz ome­njenih področij (tako empirični kot teoretsko pregledni). Anthropos je uradni časopis Slo­venskega filozofskega časopisa in Društva psihologov Slovenije. Predloge prispevkov je treba poslati po elektronski pošti na naslov: anthropos@guest.arnes.si. Uredništvo po prejemu elektronske verzije avtorja po elektronski pošti obvesti o prejemu pri­spevka, ki gre v recenzentski postopek. Avtor je o sprejemu ali nesprejemu prispevka v objavo praviloma obveščen v času 3 mesecev po prejemu članka. V istem času avtor prejme elektron­sko pismo, v katerem ga uredništvo obvesti o morebitnih nujnih in priporočenih popravkih, po potrebi se od avtorja zahteva vnovičen jezikovni pregled besedila. Avtor mora vrniti poprav­ljen prispevek v roku 7 dni. Po objavi prispevka avtor prejme 1 izvod časopisa na domači ali delovni naslov in separat prispevka v elektronski obliki na elektronski naslov. Uredništvo članek opremi tudi z UDK vrstilcem, prispevki pa so razvrščeni v naslednje kategorije: -Izvirni znanstveni članek vsebuje izvirne rezultate lastnih raziskav, ki še niso bili objavlje­ ni. Članek je recenziran. Avtor se z izjavo obvezuje, da prispevka ne bo objavil drugje. -Strokovni članek prikazuje rezultate strokovnih raziskav. Tudi ti prispevki so recenzirani in avtor se z izjavo obveže, da prispevka ne bo objavil drugje. -Pregledni članek imajo značaj izvirnih del. To so natančni in kritični pregledi literature iz posameznih zanimivih strokovnih področij. -Poročilo vsebuje krajše znanstvene informacije o zaključenih raziskovanjih ali kratek opis strokovnih in znanstvenih srečanj. Taki prispevki naj vsebujejo od 3000 do 7500 znakov. -Strokovna recenzija predstavlja znanstvenokritično ovrednotenje relevantnih objavljenih znanstvenih knjig. Prispevki naj vsebujejo od 3000 do 7500 znakov. Prispevki so lahko napisani v slovenskem ali v enem od svetovnih jezikov. Obsegajo lahko do 2 avtorski poli (60.000 znakov) in morajo biti pregledno strukturirani, po potrebi tudi z vmesnimi naslovi. Naslov (in podnaslov, kadar je to potrebno) prispevka mora jasno odra­žati njegovo vsebino. -naslov in podnaslov prispevka v izvirnem jeziku in prevodu v tuj jezik -ime in priimek avtorja, avtorjeve nazive in akademske naslove, ime in naslov inštitucije, kjer je zaposlen oz. domači naslov -povzetek v slovenščini in enem od svetovnih jezikov, dolžina do 120 besed, s ključnimi besedami v slovenščini in tujem jeziku, do 7 ključnih besed (enako velja, če je prispevek napisan v tujem jeziku) NASLOVNASTRAN TIPKOPISANAJ VSEBUJE: :: -Prevod naslova prispevka v tuj jezik -na dnu strani naslednjo izjavo: »Prispevek ni bil oddan v objavo drugje v identični ali podobni obliki, niti ne bo v prvih treh mesecih po oddaji na uredništvo časopisa Anthropos.« NASLEDNJASTRAN TIPKOPISANAJ VSEBUJE: :: -naslov in podnaslov prispevka -povzetek v slovenščini s ključnimi besedami Naslov in podnaslovi so tipkani polkrepko, naslovi knjig v kurzivi, naslovi člankov z uporabo »dvojnih navednic«. Odstavkov se ne ločuje s prazno vrstico. Za označitev novega odstavka se uporablja tabulatorski zamik v desno. Grafično oblikovanje (slog, okviri, števil-čenje strani) se ne uporablja. Glavno besedilo je napisano v pisavi Times New Roman v velikosti 12, sprotne opombe pisavi Times New Roman v velikosti 10. Vsebinske opombe se navajajo na sprotni način pod črto, ravno tako bibliografski navedki, če citat presega 40 besed (glej tipske primere spodaj). Če citat ne presega 40 besed, so bibliografski podatki vključeni med besedilo v skrajšani obliki na koncu citata (Veber, 1999: 12). Vsa citirana li­teratura mora biti s popolnimi podatki navedena na koncu članka v poglavju »Literatura«. Bibliografske navedbe morajo biti razvrščene po abecedi avtorjev ter po letu izdaje, kadar gre za več del istega avtorja, omejiti pa se morajo na tista besedila in avtorje, ki v prispevku služijo kot neposredna referenca. Posamezne tipe bibliografskih virov navajamo na naslednji način: KNJIGA :: Nietzsche, F. (2005): Vesela znanost. Ljubljana: Slovenska matica. ZBORNIK :: Vogrinc, J., Rošker S., J. in Saksida, A., (ur.) (2000): Prestop: Spominski zbornik Iztoka Sakside-Saxa. Ljubljana: ZIFF. ZBORNIK, PRISPEVEK :: Held, K. (1997): »Grundbestimmung und Zeitkritik bei Martin Heidegger.« V: Papenfuss, D. in Pöggeler, O. (ur.): Zur philosophischen Aktualität Heideggers. Frankfurt am Main: Vittorio Klosterman, str. 31-57. :ČLANEK VREVIJI :: Barbarić, D. (1997): »Človek v noči.« V: Phainomena, VI/19-20, Ljubljana: Nova revija, str. 126-144. INTERNETNI PRISPEVEK :: Fredrickson, B. L. (2000): »Cultivating positive emotions to optimize health and well-being.« V: Prevention & Treatment, 3, Article 0001a. Povzeto 20. novembra 2000 s strani http://journals.apa.org/prevention/volume3/pre0030001a.html. ::Za bibliografske navedke v opombah uporabljamo naslednjo tipologijo: Descartes, R. (1988): Meditacije, Ljubljana: Slovenska matica, str. 34-35. Barlow, D. H. & Lehman, C. L. (1996): »Advances in the psychosocial treatment of anxiety disorders.« V: Archives of General Psychiatry, 53, str. 730. Prav tam, str. 45. Prispevke, ki ne bodo ustrezali omenjenim kriterijem, bo uredništvo prisiljeno zavrniti. Uredništvo tipkopisov ne vrača. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS Anthropos journal is the leading Slovenian scientific journal of interdisciplinary and trans-disciplinary orientation, bringing together human and social sciences, with philoso­phy and psychology as its core disciplines. The journal also encourages dialogue with other scientific fields, such as natural sciences, medicine etc. It publishes top national and inter­national original scientific research results from the field of philosophy, psychology and other human and social sciences, and especially scientific contributions of interdisciplinary orientation, keeping up with relevant scientific research in Slovenia and around the world. Anthropos is the official journal of the Slovenian Philosophical Society and Psychological Society of Slovenia. Authors should send their proposal to the editorial email address: anthropos@guest. arnes.si. After receiving the electronic version of the proposed contribution, the editorial board sends author an e-mail confirming the submission of contribution, which then enters the review process. Author is informed of the reviewers’ decision in up to 3 months after sub­mission. Author is requested to do the proofreading of the text if contribution fails to meet the layout and language quality standards. The author’s response, with or without correc­tions, should be sent within 7 days. After publication, one issue of journal is sent to author’s surface address, as provided on the first page of proposed contribution, and an electronic offprint to the provided electronic address. Contributions can be written in Slovene or any major foreign language, and should not exceed 10.000 words (60.000 characters). THE FIRST PAGE SHOULD CONTAIN: :: -title and subtitle of contribution (with translation into a major foreign language) -name(s) of author(s), surface and email address -a 100-120 word abstract in Slovene or any major foreign language, a list of up to 7 key words in Slovene or foreign language -Statement of exclusive submission at the page bottom: “This paper has not been submit­ted elsewhere in identical or similar form, nor will it be during the first three months after its submission to Anthropos.” THE SECOND PAGE SHOULD CONTAIN: :: -title and subtitle of contribution -abstract and key words The title (and subtitle, if necessary) is written in bold type, book titles in italics and ar­ticle titles within “double quotation marks”. No blank lines between paragraphs are to be applied. New paragraphs are introduced by shifting the left margin to the right (using the TAB key). Graphic design (style, framing, edges, pagination etc.) should not be applied. Uniform font style is used throughout the text (Times New Roman), the font size for the main body of the text is 12 and for footnotes 10. For notes, footnotes should be used; the same applies for quotation references, if quotation exceeds 40 words (see examples below). Otherwise, the “author-date” style of referencing should be used in the main body of the text by inserting the author surname, year of publication and page number in brackets at the end of quotation (Nietzsche, 1992: 31). Entire bibliography should be listed in alpha­betical order and according to the year of publication (if more works by the same author are listed) at the end of contribution under the heading “Literature”, and should be limited to the scope of works directly referred to in text. Bibliography at the end of text should be put down according to the rules applied in the examples listed below, and organized alphabetically: BOOK, AUTHORED :: Husserl, E. (1970): The Crisis of European Sciences and Transcendental Phenomenology: An Introduction to Phenomenological Philosophy. Chicago: Northwestern University Press. BOOK, EDITED :: Felner, R. D., Jason, L. A., Moritsugu, J. N. & Farber, S. S. (Eds.) (1983): Preventive psychology: Theory, research and practice. New York: Pergamon Press. BOOK, CHAPTER :: Held, K. (1997): »Grundbestimmung und Zeitkritik bei Martin Heidegger.« In: Papenfuss, D. in Pöggeler, O. (Eds.): Zur philosophischen Aktualität Heideggers. Frankfurt am Main: Vittorio Klosterman, pp. 31-57. JOURNAL ARTICLE :: Elliot, A. J. & Thrash, T. M. (2002): “Approach-Avoidance Motivation in Personality: Approach and Avoidance Temperaments and Goals.” In: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 82, No. 5, pp. 804-818. DISSERTATION :: Trent, J.W. (1975): Experimental acute renal failure. Dissertation, University of California. INTERNET PUBLICATION :: Seligman, M. E. P. (1998): “Positive psychology network concept paper.” Retrieved June 22, 2000 from http://www.positivepsychology.org/ppgrant.htm ::For quotation references in footnotes, the style of the following examples should be followed: Descartes R. (1989): The Passions of the Soul. Indianapolis/ Cambridge: Hackett Publishing Company, pp. 18-19. Barlow, D. H. & Lehman, C. L. (1996): »Advances in the psychosocial treatment of anxiety disorders.« In: Archives of General Psychiatry, 53, p. 730. Ibid, p. 45. Editorial board will not accept contributions that fail to meet the required criteria. Manuscripts are not to be returned.