J. Jurančič, N. Pribič, Studien zum literarischen Spätbarock 219 Na koncu pregleda vsakega posameznega jezika je po n e k a j strani (od 2,5 do 9) tekstov iz l i terature. V stcksl. delu so t r i je odlomki iz Zografskega ko- deksa, morda bi bilo bol je navesti cn odlomek, vendar iz razl ičnih spomenikov, da bi jih bralec lahko pr imer ja l . Pri drugih jezikih je izbor v prvi izdaji zbudil začuden je nekater ih krit ikov, žal p a avtor n j ihovih p r ipomb ni upo- števal in je izbor tekstov ostal isti. Mogoče bi bilo pr imerno v t re t j i izdaji uvod in l i terarne tekste skra jša t i in poenotiti , zato pa nekatere k ra j še slov- nične preglede predelat i in razširiti . Seveda bi bilo t reba za t re t jo izdajo pregledati tudi bibl iografi jo. Zasta- rela dela bi lahko brez škode izpadla, van jo bi morala priti novejša ali tudi novejše i zda je temel jnih del. N a j omenim samo, da so Slovanski jeziki R. Nahtigala izšli v drugi izdaji 1952. da je izšel tret j i zvezek Vail lantove pri- mer ja lne slovnice slovanskih jezikov 1966, da je istega leta v Kijevu izšel tudi uvod v primerjalno-zgodovinski š tudi j slovanskih jezikov pod redakci jo O. S. Mel jničuka itd. Kl jub vsemu, kar sem povedal, pa vel ja še enkra t poudar i t i , da nihče ne dvomi o koristnosti te knjige, ki bo tudi v drugi izdaj i našla širok krog upo- rabnikov in tako razš i r ja la zan iman je za slovanske jezike in nj ihovo proučevanje . Janez Zor Filozofska fakul te ta , L jub l j ana NIKOLA PRIBIC, STUDIEN ZUM LITERARISCHEN SPÄTBAROCK IN BINNENKROATIEN, ADAM ALOISIUS BARIČEVIC* Z veliko zamudo in skora j po nak l juč ju mi je prišla v roke š tud i ja z gornj im naslovom, delo. ki studiozno obravnava književne in splošne ku l tu rne razmere v civilni Hrvatski , kakor se av tor ju razprave kažejo, ko raz iskuje zanimivo živl jenje in delo enega zadnj ih zastopnikov ba roka pri ka jkavsk ih Hrvatih, čigar pomen pa sega daleč čez meje njegove ožje domovine. Delo je toliko pomembnejše , ker naša knj iževna h is tor iograf i ja ni bogata z deli, ki bi z nefilološkimi merili obravnava la s tare jša obdobja. Pomembnost dela na j bo opravičilo, da z veliko zamudo o p o z a r j a m na knj igo in njenega av tor ja . š t u d i j a je razdel jena na šest poglavij . Prvo poglavje (7—45) govori o duhovnih izročilih iu splošnih razmerah na Hrvaškem, iz kater ih je zrasla osebnost in delo A. A. Baričeviča. Avtor raz- pravl ja na splošno o našem baroku, sp reml ja joč vsa ku l tu rna g iban ja pri nas od human izma do konca 18. stoletja, ko se začnejo kazati izrazite inovacije v polit ičnem, gospodarskem, nacionalnem in književnem živl jenju hrvaških pokra j in . Drugo poglavje (46—61) n a m preds tav l ja Adama Alojzija Baričeviča kot človeka in kot kul turnega delavca. V osrednjem poglavju (62—91) je Pribič podal analizo nekater ih Baričcvičevih spisov. Tu so n a j p r e j Zapiski iz š tudi jskih * 1961. Verlag IL Oldenbourg. München. Südosteuropäische Arbeiten, 58. 160 str. let na Dunaju , nato Sentence posavskopanonskih pisateljev (De scriptoribus Pannoniae Saviae collectanea), Katalog- zagrebških tiskov (Catalogus l ibrorum Zagrabiae impressorum ordine chronologico), Tri je življenjepisi, Različni zgo- dovinski in življenjepisni zapiski (Varia historica et biographica notata), Pravkar odkrit zvezek rokopisov s temami v prvi vrsti iz orientalistike in končno O novcih (Nummorum . . . explicatio). Četrto poglavje (92—144) govori o bogato razvejeni Baričevičevi korespon- denci med leti 1779—1805, o pojavu, ki je prav' za to dobo nadvse značilen, ko je znanstveni interes izredno živ, znanstvena komunikat ivna sredstva in možnosti publ ic i ranja pa so še dokaj omejene. O tem nam pričata tudi dva najmarl j ivejša korespondenca iz naše kulturne zgodovine prve polovice 19. st., Jernej Kopitar in Vuk St. Karadzic. Peto poglavje (145—150) povzema dognanja prejšnj ih poglavij, v zaključnem poglavju (151—158) pa je pisec dodal Bari- čevičevo Professio fidei, njegovo oporoko in imenski register. Po temeljitosti in znanstveni dokumentiranosti se od del, ki v tujem jeziku razpravl ja jo o naših kul turnih zadevah, s Pribičcvo knjigo najlaže pr imerja ču rč inova razprava Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur. Zadnja tri desetletja 18. st. so zanimiva za vso Evropo: v tem času so naglo izginjale stare, preživele oblike življenja, ozračje je bilo naelektreno, kazalo je na velike družbene pretrese, ki so našli svojo realizacijo v francoski re- voluciji in napoleonskih vojnah. V Angliji se oglašajo znanilci romantike, v naših, po krivdi Avstrije in številnih drugih faktor jev ekonomsko in politično zaostalih pokra j inah s še dokaj trdnim fevdalizmom pa so najnaprednejša dela Satir iliti divji čovik, Soveti zdravago razuma, Matijaš Grabanci jaš dijak, Razgovor ugodni naroda slovinskoga itd. To seveda niso revolucionarna dela, ki bi pretresala svet, so pa jasno kazala, da so nastale nevarne razpoke v osemstoletni simbiozi Hrvaške in Ogrske, zgrajeni na fevdalnem družbenem redu in na latinskem jeziku znanosti, šolstva in uprave, ker sta se oba part- nerja ekonomsko, politično in družbeno neenakomerno razvijala. Ogrski sta- novski zbor se je izrekel za nacionalni, konkretno za madžarski knjižni jezik namesto latinskega, hrvatsko zastopstvo pa je v tej debati po nalogu svojih stanov vztrajalo pri tradicionalni latinščini. V tem prelomnem času je živel Adam Alojzij Baričevič, značilen predstavnik svojega časa in svojih razmer, velik zagovornik baroka, ko je to pomenilo zamudništvo ne le v Evropi, temveč tudi v njegovi ožji domovini. Sa j so v zadnj ih dveh desetletjih 18. stoletja tudi hrvaško družbo vznemirjale reforme cesarja Jožefa IL Baričevič se ni strinjal z jožefinsko ideologijo, kar ga je pripeljalo v ostro nasprot je z za- grebškim škofom Maksimiljanom Vrhovcem. Ta spor je usodno usmeril Bari- čevičevo življenjsko pot. Kakor je kot duhovnik odklanjal škofove direktive v smislu jožefinizma, tako je tudi kot kul turni delavec bil gluh za dogodke, ki so naznanjal i novo epoho. V njegovi najbližji okolici se vse pogosteje razpravl ja o potrebi, da ljudski jezik zavzame v javnem življenju mesto, ki ga je doslej nesporno imela latinščina. Izraz teh teženj je bila slovnica kajkavskega na- rečja (Jezičnica horvatsko-slavinska za Imsen Slavincev i potreboču ostaleh stranskoga jezika narodov), ki jo je leta 1826 izdal Josip Durkovečki. Lite- rarni nemir je zajel celo sosedne Slovenske gorice, ki so se 1803 po zastopnikih na »urbanski akademij i« posvetovale o vel javi in rabi l judskega jezika. Dobri dve desetletji po Baričevičevi smrti (1806) p a se je s Kra tko osnovo horvatsko- slavenskega p ravop i san ja ofieialno začel ilirski narodni preporod. Baričevič je bil torej eden na jbo l j doslednih med tistimi izobraženci na Hrvaškem, ki so mislili, da mora tudi za n a p r e j vse teči po starih kolesnieah: šole z la t inskim učnim jezikom n a j obl ikuje jo humanis t ičnega izobraženca, baročnega univerzal is ta in polihistorja , v l i teraturi pa pri ložnostnega lat inskega pesnika. Trdovra tna zagledanost v humanis t ični izobrazbeni ideal z lat inskim jezikom ni bazira la zgolj na ideoloških diskrepancah z novim časom, temveč v znatni meri tudi na naivnem prepr ičan ju , da se bo hrvaško javno živl jenje na ta način obranilo nemščine, ki jo je, kot d rugim nenemškim narodom habsburške države, vsiljeval jožefinizem. Obenem je s t rah pred nemščino, ki je p rav v tem času bohotno pogan ja l a tudi iz priseljenega in domačega meščanstva, potiskal politiko hrvaških deželnih stanov v zavezništvo z ogrskim, madža r sk im plemstvom, ki pa je ob tem času že imelo svoj nacionalni koncept in ta se je bistveno razločeval od nacionalne brezizraznosti hrvaškega plemstva. Hrvaško plemstvo je namreč pričakovalo, da bo madžarsko agresivnost lažje zlomiti kakor nemško. Od svojih l i terarnih in znanstvenih načr tov jih je B. malo dokončal in tudi končani rokopisi niso vsi objavl jeni . Y obširni korespondenci, ki je zajela vidne latiniste in polihistorje tistega časa od Btisije do Ital i je in Nemčije, nam je zapusti l važna sporočila o času in l judeh. Pismene zveze je imel tudi z dvema slovenskima korespondentoma. Blažu Kumerde ju je 1795 ponudil svojo pomoč pri izdelavi vseslovenske slovnice (Versuch einer historisch-krit ischen Krainisch-Slavischen Grammat ik) , novo- meški f ranč i škan Kastul Weibl. »Moderator Provineiae S. Crucis Carnioliae•.., pa na j bi mu bil 1801 poslal poda tke o f ranč iškanih Hrvat ih , ki so služili v slovenski provinci. Na drugih mestih omenja tudi Zoisa in Linhar ta . K l j u b zagrizeni zagledanosti v anacionalni humanizem je bil goreč patr iot z rahlo slovansko zavestjo, kakor se je manifes t i ra la v tem času in ki jo ne- kateri knj iževni zgodovinarj i naših dni imenuje jo baročni slavizem. Znanstvena l i te ra tura o tako zanimivi in tako razgledani osebnosti druge polovice 18. st. je razmeroma skromna. Največ je o n jem pisal Vladoje D u k a t v Radu 224 in 243, v Letopisu JAZU in drugod, o Baričeviču kot l i terarnem zgodovinar ju pa F r a n j o Fancev. Kra tko ga omenja tudi M. Koinbol v Povijesti h rva tske književnosti in še kra jše Fr . Kidrič v č lanku o A b r a h a m u Jakobu Penzelu (SBL, 6. zv., 500). P rav zato, ker se je o tej značilni osebnosti doslej tako malo pisalo, je Pribičeva znanstveno dobro dokument i rana , v nekater ih poglavj ih morda celo predaleč segajoča š tud i ja dragocen prispevek hrvaški l i terarni in kul turni his tor iografi j i , ki je doslej za s tarejše obdobje na jveč pozornosti posvečala dubrovniški l i teraturi , latiniteti pa je odmer ja la malo prostora in t ruda v svojih znanstvenih pr izadevanj ih . Janko Jurančič Filozofska fakul te ta , L jub l j ana