ŽENSKI SVET
LETNIK V.
KBRUAR 1$27.
ŠTEVILKA a.
VSEBINA 2, ŠTEVILKE^ ®®ms2Sis®si3®s®fflss®sss®raa!B
OBRAZI !N DUSE. XL. - ZOFKA KVEDER-DEMETROVIĆEVA ■ Nadsljevanje
- {Minis GovekarjeTS.)..............................Sira« 54
JUNAKINjA ZVESTOBE. — PoTesi iz lurškfh časov. — Nadaljevanje. — (t,ea
f^nriera.)...........................«
mm - Pesem. - (Anica C.) ..,-.............. - «
UMETNIK IN ŽENSKA - (France Bevk.).............. . «
!Z ZBIRKE .VEČNA PLAMENICA" - Pesem - (Karlo KocjaBČič,) .... , 4t
SABINDRANAT TAGORE PRI NAS. - (Milan Čelešnifc.).......'- - 59
E HEINEJEVE LIRIKE. - Pesem. - (Vida Jerajeva.).......... -
TRUBADUR. - NEKATERI. — (t Src/ko Kosovel.) . ........ ■, - 51
SOlVEJO. - (Marijana Kokoljeva.y.......■ ■ ..... • .
GOSPODINJSTVO KOT POKLIC ..................55
SVOJEOLAVNOST. - (Oizela Majeva.) . ............. «55
SMREKA - (Marija Jezeralkova.) . - ,..... .........5T
NAŠA DECA......................... . 5?
tZVESTJA: f Ivana Kobilca. — Po ienskenr svetu. — Kuhinja. — Oospodinjsivo. — O lepem vedenju. — Književnost in ometnosi. — b naše skrinje. . 60, 61, 62, 63i «4.
Moda in rotno delo. ______________UREDNICA: PAVLA HOČEVASJEVA. ........................
„ŽENSKI SVET"
le nasloviti
na upravo „Ženskega Sveta", Ljubljana, Karlovška c. 20.
Uredništvo in uprava:
Trst (Trieste), posta centrale, Casella postale 384.
Izdaia 'žensko dobrodelno udruženje" v Trstu, Uia Torre bianca 39/1 Tfeka fiskama nEdinosf u Trstu (Trieste). Via 5. Francesco d'Assisi 20
«» O^e^fCftkElP^Strojiža šivaiije,vezenje ^^ iSB^ W in pletenje, za domin vsa-a	PotrtbŠčiJic
TRST. Väa i4ada »jeschia 3 Napeljave z motor, pogo-1/6	nont. Popravila.
_ ^ mae^traio»' -EfesiJiaeea ponU v Tasaeain
snem
KNJlGARNA-PAPIRNICA-KNJlGOVEZNiCA
STÖMÄ d. 1 g. -
MILANO ŠTEV. 37
Jam v lalofii na debelo In drobno vse pisarniike potrebSčtne za iole. ohEin-' «to. iS toodvetiiUkc urade, kakor tudi vsakovrstne alovens&e knjige. OMi^U^ molilvanika itd. - Iivräujs vsakovrstna knjigove^niJSka dela.
IsvrSnie vankovrstne peSate ta tlsteovlae. P. B. .odnijara naznanja, da »prejema in izvršuje vezanje zemljeknjižnih in bančnih knjig tudi v madniških prostorih v mestu in na deželi. — DE[.0 S>OLlUN<J_
Obrazi in duše.
yr
Zofka Kuedev - Demetvovićeva.
5.
I.jublfana. Poljanski nasip št. 14, 3. Vil. 98.
Blagurodna gospica! V prilogi pošljem zopet nekaj za morebitno vporabo u '<Slovenkiy>. Ako še niste popravili one moje povesti brez naslova, prosila bi. da mi jo vrnete. Nekaj hi rada premenila.
i<Pri zdravniku» ste itak dejali, da se svoječasno porabi. Še nekaj bi prosila, — upam, da ne bodete napak tolmačili. Jaz imam namreč zadnji čas vrlo mnogo stroškov, vrhu tega se nameravam v jeseni preseliti v Prago, da se še nekoliko naobrazim. Naravno je, da moram paziti na vsak izdatek. Prosim torej, velecenjena gospica, če bi bili tako prijazni, uredite, da se mi <iSlovenkaT> za drugo polletje 1. 1. pošilja brezplačno. Naročena sem še na "Zvon», «Dom in sveti', ^Nadoy in < VrenaC' in težko mi /c zmagovati vse naročnine.
STRAN 34.	ŽENSKI SVET šl. 2.	LETNIK V.
Agitirala sem neka; za Ust, po brez uspeha. Nekaj si jih list izposodi, nekaj jih pa stvar ne zanima. Nekatere so mi celo dejale, da «Slovenka-- niti pravega programa nima, da so soinidniki ženskega glasila večinoma moški, da se priob-čuje preveč prevodov itd. — Je pač težava vsem ustreči.
Tudi gospodične in gospe, 3 kolikimi sem se seznanila, so jako mrzle. Takrat še kimajo in potrjujo, ko človek sedi pri njih, stori pa nobena nič.
Upajmo, da se kdaj vendar prebudi naše ženstvo iz te nesrečne letargije.
Z najodličnejšim velespoštovanjem
Vas pozdravlja Vam vdana '	Zofka Kveder.
6.
Blagorodna gospica!
Prosim, da mi odpustite^ ker sem toliko časa molčala. Zahvaliti bi se bila morala na Vaši ljubeznivosti, a jaz nisem storila ničesar. — Odpustite mi, moje duševno stanje je bilo Vam uprav grozno. — Ensetzlich mutlos! Moj Bog, niti delati nisem mogla, niti misliti! Ta melanholija me je prevzela popolnoma. — Komaj zdaj sem postala zopet malo pridnejša. Moji dragi «Slovenki» pošljem v prigiba nekaj malenkosti. vShčice» sem vzela «Domu in svetu* nazaj. Najbolje mi je hote! zavreči, a tega nisem' pustila. Naj raje v predalih «Slovenke^^ zagledajo dan. — Natisnite, kakor in kadar Vam drago, jaz bi rada, če natisnete kmalu in dosti na enkrat. Prijema se me neka grozna reakcija in prav potrebujem dokazov, da ne obupam o sebi. — Tiskajte, jaz Vam pošljem še več. Za Verne duše kaj, za Božič kaj, o delati hočem!
V pisarni mi postaja čezdalje bolj neznosno. Neki cenjeni moj šef mi je te dni prepovedal pisateljevanje sploh tako «durch die Blume» in posebej še fabriciranje «Narodovih» podlistkov naravnost. — Duševna sužnost! — No jaz sem mu povedala svoje mnenje in nato mi je «milostno» «dovolil», da radi «materijalnega» uspeha smem še pisati in tudi v «Narod», a sicer pod moško šilro. — Jaz sem se morala ukloniti tem milim in pravičnim zahtevam iz navadnega vzroka, ker ne more človek o zraku živeti! — Odvisnost! In potem še drago! — Govekar mi je obljubil, da natisne vsak teden vsaj dve moji stvari, a zdaj pride jedva vsaka dva meseca ena na vrsto. Gabršček mi natisne moje stvari enkrat drugo leto, .«morda» namreč, ker še ni pregledal vsega gradiva, četudi ga ima že dva meseca v rokah in četudi mi je zatrjeval, da izda moje stvari, če bodo le sploh «količkaj» za tisk. — Profesor Bežek mi ne reče ni «dobro», ni -slabo», četudi imam neko stvar čez mesec tamkaj. In moja Praga se mi, naravno, odteguje po takih uspehih vedno dalje in dalje.
Ah kako delam z veseljem, kadar slišim kje kako vzpodbujevalno besedo, a tako spim in požiram razna razpravljanja našega šefa o dolžnostih. — Dobili smo pisalni stroj. Na njem se spočetka ne more absolutno po besedah agenta delati več ko štiri ure na dan. Jaz sem razbijala v nedeljo na njem osem ,ur in ko sem popolnoma utrujena, ko me je bolela glava, ko so me bolele roke, da sem mislila, meso mi odstopi od kosti, ko sem dejala, da ne morem več, odpustil me je s par špičastimi in pikrimi opazkami. In to je bilo še celo vse nedelje, ko so druge pisarne redno zaprte. Obiskala me je prijateljica, a jaz sem morala sedeti v pisarni in šef je v svoji «velikodušnosti» nakazal Medenu, naj si zapomni, da imam jaz prvič, ko «ne bo dela», en prost dan. — Ha ha, seveda pravično!...... Oh svoboda, prostost! Ne sme biti človek, treba je biti mašina! —
In če bi imelo vse hlapčevstvo kaj smotra! — Pa nič, da sem «sita», to je edini rezultat. -- O ne, če ostanem tu, otrpnem popolnoma za vse, a kaj, kaj
LETNIK V.
ŽENSKI SVET ii. 2.	STRAN 35
nai DOČnem'^ Svojo pot sem morala odložiti na 1. februarja, pa kaj.J?r - Ne. ne fedZ gr m Jvsak način, bodi tako ali tako! Da le vem. zal«, stradarn pöil mi ne bo sile. A tu to vsakdanje ubijanje duše m pamet,, samo da se človek naje. ne, to se mi že gabi. tega mora biti konec!
- V gledališče sem jela pohajati, na galerijo seveda {""'.""'""..'f'.f'^. letarijatomin poslušam vsakdanje neumne opazke h	"f ŠP«.
z neL ironijo duše vsak vzlet. .- In a smeh! -- ^Ha slišim v najbolj dramatičnem prizoru! -- Ah	" JT. "
se^nahizirane goske. koketirajo med pd^zamr m zdeha,o med ,g>o ter n.ti ne slutijo, kaj je prostost in kaj je suzno^t.
In to naše ljudstvo, ti obrtniki, ti čevljar^, te	^nX/
nisem niti vedela, kako surove živce imajo. Samo komičen cut, ta ,e se neha,
razvit pri njih, drugega pa absolutno nič.
fnhnl AH v meni se že to kuha in vre skoro ves mesec.	_
Oprosti m! in smejajte se mi! Saj sem neumna! Kaj pa ,e z,vl,en,e, ko cela vrsta takih prismodarij!? —
Plavaj ali utoni! - No pa še plavajmo, če se vlije kdaj ravno malo prevelika	vode v grlo, nič zato. par požirkov ne	^^ bolj trLiiv! Plavajmo, enkrat se menda gotovo pnde na breg. m ce ne!. - Na, d'osti jih utone, in le kadar je sam, je človeka strah! -
Pa z Bogom! Klanjam se! Prisrčen pozdrav od	^^^^^
Prosim, če mi izvolite prejetje tega lista naznaniti z dopisnico.
7.
Ljubljana, 5. X. 98.
Predraga gospodična! Res ne vem. kako bi sc Vam zahvalila za Vaš zadnji list J^k^j"' ho sem ia brala, četudi nisem ravno premehke namue, kakor ste videt,. ^ Zda Te fopet delam, namreč spisujem! Tako sem vesela, da se mi ,e zopet
povrnila ljubezen do dela! ^ In to se imam	°	kZ
hvakžna' - Draga gospodična, ne morete si misliti, kako sem Vam vdana, kako
Va poštujem in-IjMm! - P.a. pn.rčno -	"/if
prijazne ponudbe. Prve seveda ne morem sprejet,, sa, bi bile vendar greh llLbiti dobroto drugih, dokler sem zdrava in mlada.	"„^^
četudi Višega drugega predloga za sedaj ne uporabim. Ne dvomim.	jn. J
bilo bolje, ali mene kar vleče v Prago in tja gor na	/j;";^^^^
dve tri leta bi se pa v resnici rada nastanila v Trstu. - Tore, prav iz srca se Vam zaivaL. Uuerili ste me, da so še dobri ljudje na svetu. Toko sem sama in-dasi sem res samostojna in odločna, včasih s tem vendar ne	^
trebuiem prijateljstva in naklonjenosti, in sicer takega, ki ne ,zv,ra 1 takega mnogokrat pogrešam in potem postanem vsa potrta m obupana. Ne veseli m? nič in nekako trmoglavo in jezno hodim okrog.
O Va« zadnje pismo mi je tako drago! - Smejali se boste morda, ce Vam
povem, da sem ga poljubovala, a jaz sem že , r T.iTc^ Lm mi je pisal. - vem. da se imam tudi to zahvahii Vam! ..... Jutr, ga ob,scem.
STRAN 36._	ŽENSKL-SVET št. 2,^ ^^ LETNIK V,-"
Vprašala bi ga rada mnogo stvari, a nekoliko se ga skoro bojim. Pa menda se privadim, saj ima tako dobre oči......
Moj šef je tak, kakor je bil, pa potrpeti hočem na vsak način,do 1. svečana. — Včasih mi sicer vre kri, a premagam se — še štiri mesece! _
V kratkem spet kaj napišem in pošljem! —
Prav prisrčno Vas pozdravlja
Vaša iskrena in vdana
Zofk«.
Se enkrat prav prisrčna hvala za Vaš list!
8.
Predraga gospodična!
Prav, prav lepo bi Vas prosila, če bi hoteli posredovati, da se priloženi dopis prav v kratkem natisne v ^^Edinostir,. — Molčati ne kaže, pisati v «Narod>, ne smem, v «Slovenca^> nočem, torej mi ostane še «Edinosi». — Saj boste tako dobri, kaj ne? Prav lepo prosim! - Me uboge ženske', še tega .borega kruhka nam ne privoščijo! —
_ V petek sem bila pri Aškercu. O to Vam. je res dober človek, jaz sem vsa srečna, tako je prijazen! —
Po Vašem zadnjem pismu sem čisto prerojena. Draga gospodična, vedno mtslim na Vos; se li Vi kdaj spominjate onih dni, ko ste bili v Ljubljani^ Aškerc pravi, da je bil v Trstu, a Vas ni videl. Meni je žal zanj, da ni mogel govoriti z Vami. — '
Toda hiteti moram, — jaz res ne vem, kam mi čas izgine!
Torej še enkrat: Prosim, bodite tako dobri, kakor ste vedno, in oprostite, da vas vsak čas nadlegujem.
Prav prisrčno Vas pozdravlja
Vaša vdana
Zofka.
9.
Predraga gospodična Marica!
Ali lahko pridem jutri popoldne, po kosilu? — Tako hi Vas rada videla' — IVeko pismo imam tudi za uredništvo. No, ni Bog zna kako važno! Jaz prav pridno delam m ptsem — t; pisarni in na pošti. Danes sem spisala že celo kopo pisem m vcera, tudi — Jelovšek je. odšel v nedeljo zvečer. Dolgčas mi je malo. Kako se Vam dopade ta dečko?Name ima precejšen vpliv. Ali Vam je Marica s Štajerskega kaj pisala? —
Toda. da ne pozabim. Kaj ne, saj tukaj lahko odpovem s 15. — stanovanje namreč. Jaz mislim, da v 14 dneh že dobim pri kakih Italijanih primerno streho. Lascine znam ze grozno dosti. Tako moško se odrežem: no, no, kadar mi ponujajo svoje usluge. — Prebita stvar, — en četrt na štiri in pisati moram še Aškercu in Jetovsku! —	, ■	I - „ -r
J	t	• I ■ - T® if -
Torej — ali jo primaham? Zdaj bom že znala; samo če boste imeli, čas! —
Če nič ne pišete, pridem, drugače bom pa že vedela.
Prisrčni pozdrav ~ in menda gospod Bartol ne bo hud, če pridenem še en skromen poljubček.
Trst. 10. 1. L 09.	2ofka
LETNIK v7 ' ^ ' ŽENSKI SVET št 2.	STRAN 37.
2. Njena pot v življenje.
Minulega leta, septembra meseca, je iskala naša Zofka pomoči svojemu bolnemu telesu v ljubljanskem Leonišču. Posečala sem jo vsak dan in da zamim vsaj za kratek hip njene težke in tako tužne misli, ki so se kakor v krogoteku vračale vedno in vedno k istemu predmetu, sem jo vprašala, kako se je pravzaprav začelo njeno literarno delovanje. In pripovedovala mi je:
<<Äo sem prišla iz Kočevja od drž. geomefrskega urada v Ljubljano, so me nekateri znanci nagovarjali, da bi se poizkusila v pisateljevanju, češ da imam talent. Nekaj pesmic sem imela takrat že narejenih, a mso bile dosti vredne. Bolj me je veselila proza. Sama mislim, da sem imela ze kot otrok velik dar opazovanja. Že doma na vasi in pozneje v uradu in v pisarni pri advokatu so se mi razni tipi in dogodki kar ponujali, da jih opišem.
In tako sem napisala lepo število črtic. Izbrala sem jih pet, ki so se mi zdele najboljše, ter sem v začetku 1. 1898. hkratu poslala po eno «Sovenki», ■ Slovenskemu Narodu», <iLjub. Zvohu^, «Domu in Svetu» in «Slovencu», hi rekla sem si: ako bodo vsaj tri črtice priobčene, bom smatrala to za migljaj, naj nadaljujem... A do konca leta je izšlo vseh pet mojih črtic.
Tako je bila moja usoda odločena. Uredništva so me vzpodbujala. In delala sem mnogo, gledala vase in v svet, čitala, se učila in pisala»...
Zopet je zakljuvalo v njej in obrnila se je v bridko sedanjost. Toliko mi je še povedala, da so bili pseudonimi prvo leto njenega pisateljevanja: Milena, Zofija, Z, Modroslava, Grabovska, Poluks, Janja Legat. — Črn obup se je zgrnil nad njo, ničesar več nisem mogla zvedeti.
Ko je sirota odšla od nas, da se nikoli več ne vrne, me je poleg neizmernega sočutja in globoke bolesti zapeklo spoznanje, da je ostalo toliko neizgovorjenega in nezapisanega iz njenega bogatega, sreče, najvišje radosti, uspehov, a tudi bolesti in najkrutejših razočaranj prepolnega življenja.
V njeni literarni zapuščini sera našla sedaj nedovršen spisek, ki je bil vsekakor namenjen «Ženskemu svetu» kot nekak popravek dr. Iv. Lahovega «Obraza in duše» v 3. štev; 1, 1924, Zanimiv je ta Zofkin spisek, ker razgrinja vsaj v površnih potezah pogumno življenje njene prve mladosti,
«Popravek» se glasi:	. ,
«Da, gospa urednica, popravek pišem! Dolgo sem molčala, pa zdaj mislim, čas je, da se oglasiš!
Pisal je moj prijatelj dr. Lah enkrat pri Vas o meni, in zelo me je pohvalil, pa zopet pisal iako, kakor mi ni bilo všeč.
Da samo po kmetskih hišah hodim od skromnosti prevelike. Res imam zelo rada naš svet, pa naj bo primorski, gorenjski ali odkoderkoli. Grem pa res rajše v mornarsko belo izba, kjer je tišina večja in gospodar tako lepo pripoveduje o svojih plovitbah po morju. Gospodinja je pa. čista in tadi mnogo ve o težavah zimskih, o samoti, skrbeh in tudi o veselju v hiši. Tako po. vseh krajih, hrvaških in slovenskih.
Hotel, kaj ne, to je kakor vojašnica; malo najdeš individualnega, ker so takozvani višji sloji povsod enaki. Narod pa ima v vsaki vasi, na vsakem hriba, ob vsakem obrežju nekaj samorodnega. To me je vedno zanimalo.
STRAN 38.	ŽENSKI SVET ši. 2,	LETN'lk V,
Z, drjem. Lahom sva si dobra prijatelja od nekdaj. In tam, u Pragi ms je nekoč posetU, prav ko sem svojo prvo punčko pitala z mlečnim zdrobom. To so bili še časi borbe, ko smo kljubovali vsemu svetu. Ej, koliko naših fantov, dr. Dermota, dr. Lotrič in mnogi drugi so domov pisarili, kako imenitno se jim godi.
Takrat še ni bila takä moda, da starišem kljubuješ, pa vsäeno visiš in moleduješ na njihovi denarnici. Tista generacija Masarykovih učencev smo bili še 'ikarakterjiy,. Če nočeš in ne moreš poslušati starišev in iti v tisto iiran, v katero oni žele, silijo in zapovedujejo, smo ,zbogom' rekli in šli po svojih potih. In rajše bi bili umrli, kakor od doma kaj prosili. Ponos je bil na obeh straneh, in na kartah smo pisali, da se nam izvrstno gadi.
Tako sem jaz odšla od doma; najprej v Kočevje, pa v Ljubljano, u Trst, in odondod v Švico, da študiram. Goriški Gabršček me je takrat uka-kanil. Pozneje je res vse poravnal, ali takrat v Švici mi je trda predla. Y Carihu sem sodelovala pri nekih revijah in dnevnikih; in bilo je toliko, da sem obed plačala. Zvečer sem pa jedla ogrizke kruha, ki sem si jih opoldne vtaknila v žep; in vodo sem pila, imenitno alpsko vodo. Se zlato urico sem rešila, ki sem jo dobila od papana za svoj petnajsti god. Napisala sem bila še v Trstu «Orfseue». Vsak mesec — pol leta — mi pošlje po 50 goldinarjev v Švico, tako je obetal Gabršček, a ni pošiljal. Sedaj sva dobra prijatelja, a takrat mi je glad predel po želodcu. In če bi ne bilo nemških revij v rajhu in na Dunaju, bi bila morala iti s čolnom sredi Curiškega jezera, ki je večkrat burno; in če vesla odvržeš, te že nevihta premaga in pokoplje... Bolje za mlado gospodično, kakor, kaj drugega.
Tako sem pa z denarjem od revije «Schweiz», '^Züricher Zeitung», dunajskih «Dokumente der Fraueni in berlinskega «Universuma» po dvomesečnem bivanju v Curihu odpotovala v Bern. Ondi je imel stari rektor pravico, da imenuje za rednega slušatelja, kogar hoče. Pogovarjal se je z reflektantom, in ako se mu je zdel inteligenten, je bil sprejel.
Tudi moja inteligenca je zmagala, in takoj pri sprejemu mi je dal rektor povabilo na četrtkov čaj pri njegovi gospe ter vizitko s par besedami priporočila za «Berner Bundx, da sprejmejo kake moje članke in ieljtone.
V Bernu je bilo krasno in mnoga sem se tam naučila, čeravno sem bila še vedno naivna, da je strah. A ravno ta naivnost, ta odkritosrčna vera do vseh ljudi mi je odpirala vrata in me očuvala vsakega razžaljenja in ponižanja. V Bellinzono sem bila povabljena na počitnice; povsod so mi šli na reko.
Zmagala bi bila, ali me je neka jugoslovanska ljubezen do mojega poznejšega prvega moža, Hrvata, vlekla v Prago. Popoti sem se ustavila v Monakovem in plačala sobo ter obed za mesec dni. Drugo — sem si mislila — zaslužiš s kakšnim feljtonom ali dobiš kak honorar iz domovine... Iz dimooine ni nič pridig. Pri časopisih in revijah pa je bila v Monakovem
' LETNIK V.	ŽENSKI SVET šl, 2.	STRAN 39.. __
konkurenca prevelika; trebalo hi sedeti dve, tri leta, poiem človek zrnata, kakor so delali Poljaki in Skandinavci, ki so imeli štipendije od svojih vlad. Jaz pa ničesar. Ves mesec je bil obed zelo prijeten in obilen, zajutrek in večerjo pa je nadomeščala voda.
Končno sem dobila za neki podlistek vendar nekaj denarja in sem se odpeljala v Pra^o. Tam mi tudi ni takoj od začetka kapal med izpod oblakov! Ali vedno so hodile karte domu: «Meni je izvrstno! Ne skrbite zame!» — Bila sem od -"Značajne» generacije takratne in moje |es/o je bilo še iz prvega dekliškega albuma: «Vse ali nič», in pazneje: «Zmagaj ali padi!»
V Pragi me je spoznal tudi dr. Lah. Niso bili sijajni časi. Midva z možem sva kljubovala vsemu svetu, in sploh vsi, ki smo bili tistikrat v Pragi, smo hoteli vse reformirati.
Da, takrat je prišel dr. Lah, fant od fare izpod Šmarne gore; ljubezniv pevec, dober učitelj mladini, tudi borec, samo druge vrste. Naj ne zameri Takega pastirja mlademu svetu ne najdeš kmalu, kakor je dr. Lah.
Jezim se pa nanj, da me je proglasil za neko žensko, ki reda ne pozna.
To pa priznam: stokrat sem na mizi skuhala otrokom tisto pico z mlekom, in materinsko sem hranila otroka v naročja kakor druge mame. Kadar je kdo prišel, sem čebljala ž njim, dete mi je tako sladko in sito ležalo na roki in na kolenih, da sem bila vsa blažena.' Pa sem se vendar razgo-varjala z obiskovalcem o gledališču, knjigah, časopisih, o tem, kako vre mladina, kje je kaka nova razstava i. t. d.
Otrače mi je enkrat tako zaspalo na kolenih. Jaz mehanično nosim žličko k sladkim ustecam, a otroče jih odpira, samo ne požira. Ko smo opazili, kako se cedi otroška hrana ob desni in levi izpod rožnatih ličec, je bilo mnogo smeha. Z neizmerno srečo sem. odnesla malo, ki je takrat že skakala in bežala po ulicah, na njeno posteljico. Pospravila sem lon-čiče, pobrisala sem, vse malo gospodarstvo pa skrila pod malo paličico v kotu, da pride strežnica in mi pomije ostanke obeda moje punčke. Razmaknila sem knjige in papirje, pa se je zopet pisalo. Nekaj doli domu, prevodov čeških dram za slovensko gledališče, slovenske in hrvatske romane pa za češke nemške časopise, a tudi slovaške in poljske.
Koliko vsega tega se je pogubilo! Še naslovov več ne vem. Koliko so tudi prevajali mojih originalnih stvari; nikdar nisem spravljala teh odtisov...
Da, in tudi Vi, gospa urednica, ste mi krivico storili.*) Res je, polno knjig se je nabralo okoli mene; koliko kritik sem napisala! Leta gredo — in potrebuješ knjig za razvedrilo in za dušo — zdaj žalostno, zdaj veselo. In koliko knjig je tudi mej mož zbral, mnogo že zastarelih, brez koristi.
Da, istina je, da sem vsako dete, če je bilo kaj bolehno, dala prenesli v to našo '.'.delavnico», kjer so bile velike pisalne mize in knjig vse polno, in kjer se je mnogo, mnogo delalo. Ne samo tisto, kar bi si srce želelo,
*) Gl, 1, zvezek Ž. sv., letnik IV.: «Lea Faturjeva».
STRAN 40,
ŽENSKI SVET št. 2.
LETNIK V.
nego mnogo več tistega, kar narod potrebuje. Potrebno je, pa delaš, ko nihče drugi ne dela. Tebi ostane trudna roka, narod je pa že pozabil, kdo je kaj storil zanj in kdaj in kako z muko se je delalo. Tudi u nočeh, ko je že davno odbijala polnoč. O, večkrat je tudi zora zasijala v lo «so&o dela».
Kaj je ostalo, ne vem. In nihče drugi ne ve, kaj ostane od našega dela. Bolj z dušo, s srcem, od človeka do človeka smo sejali in govorili. Knjige že izumirajo. Zdaj kakšen velikanski film, amerikanski, italijanski, francoski, nemški premeri vse narode od severnega tečaja pa do južnega in mnogo nauči in morda še Več pokvari tiste, ki ga gledajo... Taka je usoda».
Tako' zapada Zofka v razmišljanje, HlozoHranje, a mahoma jo zopet zaskeli javno izrečeno mnenje, da je pri njej bohem prevladoval nad navadnim človekom, da ni bila gospodinja in mati v besede običajnem pomenu...
«Pa vendar, tudi moje deklice so dosti punčk imele, obleke in predpasnikov in druge take sladke robe, ki jim jo je sešila mama. A potrganih nogavic, ki jih je Zofka zakrpala, bi bilo cela gora!
O, tudi jaz sem žena! Bog me je visokovzraslo ustvaril, živo in agilno. In ta dar mi je dal: vse žari v meni, kadar se smejem in me sreča vodi. A kadar trpim, sestre, oh, da bi morje preko mene valovilo in mi hladilo pekočo bol, solze so preslabe! In zdaj trpim...
Kaj ne, kratko je življenje u primeri z vesoljstvom, in kako smešna je varka, da si vesel, ko nisi! Čemu nečimern plašč, da pokriva našo žalost kakor maska? Kako smešno! Če te prst boli, smeš tožiti. A kadar ti drhti vsa duša nebogljena in na križ pribita, takrat igraj bajaca. Nedostojna je gluma, nedostojna laž, ko bičan, strt in izmučen klečiš na zemlji in vse vesoljstvo, Boga Visokega in tajnega kličeš na pomoč v svoji bedi...»
Tako se neha «Popravek».	(Dalje prih.)
MINKA "GOVEKARJEVA.
Antonija 'Mikuletičeva, roj. ŽnidarSičcva, ki v svojem 81. letu piše pesmice in sestavlja zgodovino Ilirske Bistrica. — f Ana L, Schöntagov». (Cl. sir. 60.)
' LETNIK V......ŽENSKI SVET šl, 2.	STRAN 41.. __
Junakinja zvestobe. (Lea Faturjeua.)
Povest iz turških časov.
2. Govor o junakinji.
ahrški samosrajčniki so se zbrali tudi tisti daa po svoji navadi ob koritu pri vaškem viodnjaku. Tam ja prala navadno kaka ženska, tja so priganjali živino. Iz korita se je odtekala voda, otroci so jo zajezili, so gradili mlinčke, sploh: zabavali so se nebeško — lepo. Tu so bili zbrani malčki, ki so se gibaili še negotovo na kratkih nožica'h, in nekoliko večji dečki, ki so se obnašali napram manjšim, kot da štejejo oni med odrastle. Dolge, več ali manj raztrgane srajce, so bile obična obleka otrok, tako dečkov kakor deklic, v tem je vladala ravnopravnost obeh spolov. Kronist nam ne poroča, da bi bile gabrške matere posebno vesele, ko so prihajali otroci, mokri in blatni do ušes, k domači skledi, toda otroci so se tam tako motili, da so pozabili na glad, in to je bilo v hudii časih glavno,. Bivanje ob vodnjaku je bilo za otroke tudi visoka šola raznoličnih znanosti. Tu so se shajali stari in mladi in se razgovarjali ne glede na igrajoče se otroke, tako so poznali otroci vse tajne dogodke na vasi in po svetu; pcenali so vso vaško živino in vedeli, čegav je ta ali oni konj, govedo, mula, osliček. Radi so se igrali tovornike in so nakladali dečku, ki je bil mula, butare drv — šibice — ali žakelj soli — pesek.
Tisti.dan je prala pri vodnjaku stara Moliorka, tašča Balantove gospodinje; njen mož, stari Mohor, je kalal vodo. Bila sta tu tudi stari Zahar s koli in sodčkom za vodo in stara Sinica, ki je naslonila svoj škaf na rob vodnjaka. Stari sovaščani so bili utopljeni v zanimiv pogovor, ki je pordel in pomladil njih vela lica in vzravnal sključene postave. Mogoče da je vplivalo na njih pogovor toplo trepetanje v zraku, ki obuja davne spomine: kljub slabim časom so se pogovarjali o mladosti in lepoti. Stara i"^k)horka jo tožila:
«Poglejte oni drobiž! Kolikokrat v življenju smo vlekli takele v burji in mrazu v Zavinko, da jim rešimo dušo in telo. Ali je kaj čudno, čs smo stari in nakazani, kakor da bi ne bili nikdar mladi in lepi. Kako sem se postavljala nekdaj, Sinica, tudi tebe je pogledal marsikdo in ta reveža — ali se jih spominjaš? Zdaj pa smo kakor okleščene hoje, kakor gaber smo krivi in grbasti. Poglej roke: prsti so polni grč, ta je izgubil glavico od kose, drugi od črva. Nohti so potolčeni in črni, dlan raskava, delo piše vanjo kakor na rovaš, palec je ploščat od zavijanja pri preji, spodnja ustnica se je povesila od slinjenja pri preji, jezik je odebelel, usta so se usušila. Oči
STRAN 42.	ženskt SVET št. 2.	LETNIk' v."
su nam brljave od dima in grljevke, nos'nam visi v brado, zobje so kakoi-senožeški stolp, noge razracane, stegna suha. Poglejmo Mohorja! Desni uhelj in tri prste na desnici mu je vzela sablja, medved na Maticniku mu je razpraskal obraz in bi mu bil skoraj odgriznil nos, Zahar vidi samo na levo oko, desno je izgubil, ko je šel s škofom Ravbarjem za požigalcem Civranom, Lepi smo... Turek bi ne maral za nas, pobil bi nas na mestu. In še le ko je človek sitar, spozna vrednost lepote. Zakaj je Krumpčeva mlada tako na glasu? Ker je mlada in pravite, da je lepa.»
«Saj je tudi», se oglasi nekdo izmed otrok. Mohorki zastane sapa, hudobno si namežikneta moža. Stara žena bi vzrojila nad otroci, toda ravno tedaj je zapel Sbliman svoj solo in se mu je odzval pasji zbor in kurji kokodajs in kikirik.
Otroci so spreanljali tuljenje psov s svojim vriščem, Stari ob vodnjaku pa so umolknili in se spogledali:
Spomin,., Komu velja?
Mraz je šel po starih kosteh,,. Vsak se je bal zase, nikdo ni hotel pokazati strahu. Mohor je vzdihnil:
«Živali so v marsičem modrejše od nas. Ko bi jih čOovek razumel, bi se obvaroval mnogokrat škode. Pes, konj, govedo in kura vidijo duhove. Kadar se vzpne konj, razbija s kopiti in noče naprej in se trese po vsem životu — takrat vidi duha. Pes naznanja smrt. V hiši, pred katero zatuli, bo kmalu mrlič».
«Saj ne tuli pred hišo, na pašniku tuli», je oporekal zopet nekdo izmed otrok, Mohorka je preslišala in omenila žalostno:
«Ko bi mogli vsaj na sveti večer razumeti, kar si pripovedujejo živali. Izvadeli bi za svojo in za usodo vseh hiš. Pa moraš imeti praprotovo seme, ki se je razcvelo in vsadilo na kresni večer.»
Stari Zahar je kimal potrto: «Spomin! Bog nas varuj neprevidene smrti. Zdaj se spomnim., ni mi bilo na mar: Krumpcev ded mi je pravil, da je sanjal sinoči o svoji materi. Pokazala mu ]e na širioko in obljudeno pot. Dolgo, dolgo vrsto let ni sanjal o materi' in čudno se mu zdi »
Torej Krumpčev! Oddahnili so se. Kajti če sa bili tudi nadložni in stari - na tisto neznano pot se jim ni mudilo. Sočutno je migala koščena brada Siničina; «Pogrešali bodo deda, pogrešali... Če je tudi črez devetdeset, vendar seka in pili po ves dan, za hlapca jim odleže».
«Kdo pa dela več kakor stari pri hiši? Mladi svet varuje svojo lepoto. Jerneja si šiva novo pečo, sedi v hladu, jaz pa peri to trdo hodnino. Ustrašila sem se pa taka spomina, da se mi kar tresejo noge».
«Oh spomin! Krumpčev Soliman tuji, kadar zagleda kačo, drugi psi mi! pomagajo. Kadar sliši Krumpčev petelin Solimana tuliti, pa zapoje, da
' LETNIK V._ŽENSKI SVET šl, 2.__STRAN 43.. __
ga fHjlolaži. Krumpčev pes, Kruinpčev petelin, Krumpčeva mlada se derejo vedno, da jih je slišati po celi vasi.»
Deček, ki se je vtikal že prej v pogovor starih, je stal med njimi, drugi drobiž je gledal vanje. Rahel zasnish je zvene! iz besed in pogleda paglavca. Kar zaprhala je Mcihftj-ka;
«Ti galjot ti! Komaj za ped ga je, pa se vtika v pogovor starih ljudi... Kdo te je v^)rašal? Še nikdar ni bilo tako predrznih otrok na svetu...»
Mohor in Zahar pa sc sta smejala: «Ravno taki smo bili mi vsi».
Bila jimia je všeč, da je deček omalovažil spomin. Mohorka pa je skočila s palico za dečkom.
«Poješ že zopet svojo staro pesem, Mohorka?» je ustavil Zahar nevoljen jezikanje ženice. «Sama veš, da je Srebrna ravno take prave vere kakor ti, in pri izpraševanju si sama slišala, da je prekosila vas vse. Zaradi svoje katoliške vere je zapustil Srebrniti oče svojo posest v Bosni in žlahtni gospod Frainkopan ga je pripeljal sem, ko mu je bil cesar daroval grad Senožeče. V gradu mu je izročil skrb za zidovje in orožje. Nikola Nikolič so ga klicali. Njegova žena je bila iz rodu bosanske kraljice, iz rodu Kiosaničev. Vsi vemo, kako sta romala Nikoliča s sinom Nikolom v Rim, vsi smo slišali prawiti, da sta molila tudi na grobu svoje kraljice v cerkvi,»
«Vem», je bila Mohorka s pralnico po platnu, «kraljici je Hlo ime Katarina, to je Katrica. Tako ime bi se podalo Kruinpčevki, ne pa Äebma. Ajdovsko ime je, pa je, če jo kliče tudi Matija za Nico in Srebrijico. Nikdar ga ni nosil krščen človek.»
«Pogorela stara, pogorela», je poskočil njen mož, «na Dolenjskem je grad Zlatnik in graščakcvi gospe je ime Srebrna. Tlačani pravijo: Zlati gospod ima srebrno ženo. Povedal je deseti brat Tomaž, ki hpdi vedno [JO svetu...»
«Tomaž je lažnjivec in....»
«Potrdili so tudi gospodje, ki prihajajo v grad. Vsem se je zdelo ime Srebrna lepo».
«In Srebrna še bolj. Poznamo to gospodo».
«Je že tako, da visak raje pogleda kaj lepega», se je pošalil Mohor. Belo ga je pogledala njegova žefla in švrknila:
«Vsi so nori za Srebrno. Naredila je Matiji, ko mu je dala tisti robček, obšit z zlato nitjö — naredila je vam vsem. Saj se je učila čarovnij tačas, ko so rekli, da je v Ljubljani».
«Ti Mohorka, glej, kaj govoriš! Ne maži poštenih in učenih domačih ljudi s svojim strupenim jezikom. Nikola, sin Nikoličev, se je vendar oženil pri najbolj odlični rodbini v Senožečah in je Srebrna prava domačinka. In Marjeta, Srebrnina teta, se je poročila — z Jurijem iz Senjožec, ki je bil v đradu za oskrbnika. Srebrna je bila res v Ljubljani pri Larobergovih,
STRAN 44.____ŽENSH SVET i št, 2. "	LETNIK V.
pri sorodnikih našega rajnega gospodarja Lamberga, ki je bil dobil za Frankopanom Senožeče.
Nikola, Srebrnin oče, je padel pod turško sabljo, ko so plenili Turki zadnjič tod. Stara dva je pobrala kuga. Dekletce je bilo pri teti Marjeti v gradu».
«In tam jo je videl gcspod Lamberg, ki je imel ravno toliko hčerko. Dogovorila sta S8 z Marjeto, da mu pusti dekletce za par let da se bo učila z njegovo Solzano», je prekinila Sinička moža.
«Suzana»; je popravil Zahar. «Srebrna se je res naučila vsega, kar je v gosposki hiši potreba. Dosti pa je znala že od stare matere in očeta, saj smo se čudili otroku, kako je bil pameten in priljuden. Kdo si je mislil, da bo tak cvet ostal v naši vasi, v kmečki hiši — še ko ji je prerokoval Tomaž, da bo velika gospa».
«Tomaž — ta pa ve kaj, čeljusti in čeljusti se», se je zasmejala porogljivo Mohorka. Zahar je planil: «Kaj je ni hotel poročiti mlađi gospod Lamberg? Kaj ni prišla Srebrna zato domov, ker so hodili vsi gospodiči le za njo in ne za žlahtna Lambergovo gospodično. In kolikokrat je prišel gospod Lamberg v naš grad in je prosil Srebrno, naj se poroči ž njim — ona pa je obljubila njegovemu očetu, da mu ne bo delala težav. Nam se je smilil mladi lepi gospod».
«Potem se je pa začela nastavljati Matiji, kadar so bili vgradu do-mlatki, je plesala ž njim, tačas je še godel Tomaž, potem po Srebmini poroki z Matijo je kar izginil, že tri leta ni sluha o njem».
«Da se mu ni kaj zgodilo, Tomažu», je skrbela Sinica, prezirno je povesila Mohorka usta: «Kaj naj se mu zgodi, goslaču kvantaču? Saj pana še volka in medveda s svojimi gosli. Tomaž zna več kakor hruške pćč, rečem vam. V samostanu je bil, učil se je-dijaškega jezika, pa usoda ga je gnala ven. Deseti brat! Ej tudi Tomaž je gledal Srebrno — in kako! Pa kaj je hotel?»
«Lahko bi ji bil naredil, da bi bila morala za njim, kakor je naredil ropar cigan mlinarjevi Liziki», se je zamislila Sinica»,
«Naučil jo je pa le, Srebrno, da zna čarati. In kaj ni vendar ugenil Tomaž, da boi velika gospa? Saj jo imajo neumni stari res kakor kako gospo, Matija jo vozi po sejmih in po shodih se baha ž"njö, mati pa pravi; naj se veselita, dokler sta še sama. Lahko bi že zdavna zibala...»
«Kakšna gospa pa?» se je čudila zdaj Sinica. «Srebrna dela vse, kakor delajo druge, samo bolj od rok ji gre in vse se ji posreči, kmalu bi naredila iz prosenega kruha pšenično pogačo».
«Zato ker zna čarati. Meni se že zmiraj zdi, da ni tu kaj v redu. Lahko je Srebrna kak podvržek vil... Poglejte: Prošli teden je zapela pri Krumpčevih tista črna kokoš — zapela je prav kakor petelin. Krumpčevka jo je takoj zaklala, ker naznanja to nesrečo, in prvemu, ■ ki je■ prišel v
' LETNIK V.	ŽENSKI SVET šl, 2.__STRAN 45.. __
hišo, je dala zaklano, da odnese pretečo nesrečo od. hiše.,.»
«Sam zloidej je v tebi, Mohorka», se je razvnel Zahar, «govoriš tako, da bi spravila kmalu nedolžno Srebrno na grmado, ko bi ne vedeli vsi ljudje v; Gabrčah, v Senožečah in v gradu, da si ji nevoščljiva, ker je pustil Matija Jerneje kljub njeni veliki doti. Pazi na svoj kačji jezik!»
Jezen je sunil Zahar v, sivoj voziček, da se umakne iz bližine hudobne ženske, otroci so se uprli v kolesa, da jim pomagajo, Sinica je pograbila, svoj: škaf in Mohor je grozil ženi s pestjo.
Novo lajanje, ki je šlo od hiše do hiše, jih je ustavilo. Otroci so obkolili v strahu stare,, vpijoč:
«Turek! Ropar! Landrovec! Mavhar!»
3. Jernejino upanje.
Opustošena so svetišča, zapuščeni ali porušeni samostani, delež devic, ki soi se zaobljubile čistosti, je sramota; služabnikom, božjim je določil nevernik mučno smrt ali še mučnejšo sužnost. Krivi preroki begajo zdaj čredo brez pastirja. Roji kobilic zatemnjujejo obok neba, roparske ptice se zbirajo v jatah na zapuščenih selili, delajo «red»-, po bojiščih, Beguaci. prihajajo in begajo ljudi z divjimi poročili o porezanih ušesih in nosih, o glavah na kolih, o prihajajočem poginu krščanstva. Nevidne roke odklepajo cerkve po gorah, nevidne roke prižigajo večno luč, glas Nevidnega kHče lenim kristjanom: «Prižigaj ti Meni luč po noči, Jaz jo bom tebi ob dne.»
Gibljejo se skale, ponicajo vode in pritekajo zopet na dan, gnane od pošastnih močeradov, ki žive v votlinah gora. Znamenja pišejo zvezde, znamenja so v letu ptic, znamenja vstajajo iz megle po mlakah in gorah. V šumenju gozda, v šepetanju dreves, v prelahnem gibanju bilk po travnikih je napoved divje burje. Žalost gre in hodi od mesta do vasi, žalost prepleza obrambne nasipe najvišjih gradov, odpahne vrata palač in koč. Bolečine posameznika se izgubljajo v morju s.plošne bolečine — zakaj torej se ne vdaš ti svoji usodi, Jerneja? Si mar sama, ki je izgubila ženina? Si mar sama zapisana od usode v kotiček, starih tet pri peči za kolovratom?
Tako in enako se glasi tožba modrih žena. Jerneja pa ugovarja uporno: Drugim je izmaknila smit ali sužnost ljubljenega izpred oči — jaz ga vidim ob strani druge. Zibala bi zdaj in pestovala. Meni pretakajo prazni dnevi,— a hiša, v kateri bi vriskali moji otroci, je prazna...
Sedi Jerneja pred domačo hišo, povesile so se ji roke, zamaknile so se ji črne icči v hišo, ki je prelezla v reber ležečo vas in je zlezla skoraj višje od Sv. Antona. Strmi v hišo, zdi se pa, da gleda v slike, ki žive, zelo žive v notranjosti duše. Hripavi glasovi starih ob vodnjaku, srebrni glaski najmlajših ne prihajajo do njene zavesti, dasi gre.lahko vsak močnejši šum po vsi majhni vasi; nemir, ki je prevzel živali, je ne moti, ker je, kakor da bi zrastel iz njenega notranjega neinira. Pod dekliškim trakoin na čelu se je stisnila koža v gubo, valovijo deviška prsa, gibanje je v dolgih kitah,
STRAN 46.
ŽENSKI SVET št. 2.
LETNIK V.
ki visijo Jerneji po plečih. Vsa Jerneja, s svojim krepko zarisanim obrazom in krepko postavo, se je prepustila raisH, ki ji polni in razjeda dušo. in želja, ki se poraja iz misli, je tako močna, da je razgibala vse Jemejine duševne sile, da se zanima km-ačko dekle za vse, kar more izvedeti o zunanjih dogodkih, in da jih premotruje z vidika svoje želje. Tako računajoča z dejstvi je ta želja in tako vroča, da je Jerneja prepričana, da se mora izpolniti. Še se bo napolnila hiša tam gori veselega vrišča otrok, Jernejinih otrok. Saj Srebrna ne ziblje in ne bo zibala, saj Srebrna ne ljubi Matije, samo njena lastna nesreča jo je vrgla na Jernejino pot.
Po navadi zaljubljenih žensk premišljuje Jerneja rada ves začetek svoje nesreče in se utaplja v upu prihodnjosti.
Srebrna in graščina. To dvoje se je v Jerneji spojilo v isti pojem in misel, ko j;e bila še otrok. Graščine si pa ni mogla drugače misliti kakor v zvezi s tlako, ki je jemala kmetom najbolje dni za dcmače delo; graščine si ni mogla drugače misliti kakor v zvezi s kletvijo svojega očeta, deda, pradeda, s kletvijo cele vasi, V graščini, tako je umeval otrok, je strašna pošast, ki se ji pravi «urbar», ta pošast našteva kmetcm, kdaj in kaj morajc^ delati, kaj in koliko desetine morajo dati. «Sanio graščakove pravice na-.števa», je robantU oč3, «naše stare pravde pa ni več nikjer».
«Treba jo bo poiskati-,., je pristavljal Mene, Jernejin slarejši brat, že kot deček. Toda oče ga je posvaril: «Bodi se ti z graščino...»
(Dalje, prih.)
SENOŽEŠKI GRAD. (Po Valvazorju.)
' LETNIK V.
ŽENSKI SVET šl, 2.
STRAN 47.. __
Pisma. (AmcaČ.)
IV.
v zlatem jutru prvi žarki, v žarkih prvi, ki Te išče: dragi, to je moja misel, ki se po veselih sanjah vrača v svoje pristanišče!
Dragi, to je moja misel, ki je tiha in globoka — in ki gladi Tvoje lice, ko ga skrb je razorala, kakor ga je milovala Tvoje majke topla roka,
V.
V trdih časih trda volja in ponosno kljubovanje: dragi, to je moja želja, ki usodo Tvojo spremlja in ki čuva Tvoje sanje.
Dragi, to je moja želja, hi je sebi priborila pravo, da Ti vse olajša, da Ti ure mračne krajša in — če Ti je v svetu težko, da Ti je življenska sila.
') Glej letnik IV. sir. 270.
VI.
Čuješ v noči pozne ure? V poznih urah pozne glase? Dragi, to je moja duša, ki v spominih nate išče davne vere davne čase.
Dragi, to je moja duša, ki je svojo pot zgrešila, ko je v tesnem, čudnem strahu, v čakanju in v večnih dvomih vero v Tebe izgubila.
Dragi, to je moja duša, ki je bila prebogata — pa ne more preboleti, da je dvoje — čisto svoje: sanjati in doživeti.
Dragi, to je moja duša, ki ji vera je umrla, ko je — čuješ li? — zaprla trudna, slaba in samotna Tebi in besedi Tvoji svoja tajna, skrivna vrata...
Dragi, to je moja duša, ki je bila prebogata!
Umetnik in ženska. (France Bevk.)
I e vražje vprašanje, več nego vražje. Večkrat so se ga dotaknili, mnogokrat so udarili mimo njega. Ni ga mogoče rešiti s kvanto, s pesmijo je bilo do dna zasluteno. Treba pa ga je enkrat vzeti hladno kot račun.
Kaj je umetnik? — Kot umetnik je ustvarjajoči duh, kot človek je hlapec svojega duha, kateremu samemu je dolžan služiti, i	Kaj je ženska? — Ona je ljubezen, njena naloga
BftV^.^^W^i'TOt jg čuvanje ognjišča, da ne ugasne družinski ogenj, in roditi možu otroke ter mu služiti s svojim srcem. Kaj ima ženska z umetnikom skupnega? — Nič. Ona je ženska, ki ima svoje zakone, ki so iz nagona in čuvstva sestavljeni, umetniGist pa gre preko teh meja. Storiti mu mora le
STRAN 48.	ŽENSKI SVET št. 2.	LETNIK V.
eno uslugo, da ga ne ovira in ne teži človeka v umetniku s tako silo, da ta ne more hlapčevati svojemu duhu, ampak nji.
Kaj je ženska umetniku kot človeku? — S tiha, nežno kretnjo mu odvaja strupe, ki ga pritiskajo k tlom grdobije, in mu pripomore, da se lažje posveti čistosti ustvarjanja,
V	umetnikovi družini je samo eden gospodar, muž in žena sta hlapca njegova in mu morata slediti skozi led in trnje ter ga ubogati: to je čisti duh, hrepenenje po večni lepoti, izraz najpopolnejšega oblikovanja. Temu je treba žrtvovati družabno konvencijonalnost, udobnost in takozvano družinsko srečo filistrov.
Tu pa začnejo tragedije. Iz te poganjajo nesreče, tu je križpotje, ki loči moža od lunetnosti, ali moža od žena.
V	očeh žensk nosijo pesniki preveč lažne glorijole, premalo jih poznajo v realnem življenju, prcdno sklenejo Ijubensko razmerje ž njimi. Naša vzgoja je površna; družinska sreča še vse preveč cdvisi od lepe obleke in pohištva, oid nastopov v javnem življenju in bleščečega - imena moža. Zgodi se, da ostane od umetnika samoi blesteče ime, in čz to za hip mrkne, tedaj leže ženska na njegovo ramo kakor kamen očitanja in prebudi v njegovem človečanskem delu najnagnusnejšo stran. Kakšen kontrast! Ona ga je spoznala spočetka v ljubezni, ko je poizkušal pred njo odkriti najintimnejši in najdražji kotiček svoje duše, zdaj pa je razgrnila njegov ekstrem! Kakšno nasprotje! On je videl pred seboj v ljubezni njegovi rmietnosti udano bitje, ki mu je nudilo ramena 'za pomoč, zdaj pa se mu je zagnusil goli ženski egoizem, ki je pogledal iz nje.
To sta dva človeka, ki se nista jasno sporazumela za pot, ki jo bosta hodila. Zdaj sta smrtno razočarana oba. Če se uda ženska, se bo z vsakim korakom bolj oddaljevala od sreče, ki jo je spričo vzgoje in, družabnega mišljenja zamislila kot vzor. Če se ukloni umetnik, se bo oddaljil od ravne poti in bo kradel ženi ure za umetnost in bo zamenjal višjo dobrino za manjšino...
Težko je — a tu ni srednje poti. Prav je, da človek žrtvuje ženski nekaj v prilog njene sreče. Žrtvuje pa naj nekaj od samega sebe, od človeka, ne od umetnika. Umetnost pa je več; večni lepoti in resnici pa morata služiti oba, mož in žena, in mu žrtvovati vsie, tudi laž.no srečo in vse svoje življenje.
Gledam — a redki so, ki jih vidim. Dnevniki, ki prihajajo po smrti velikih mož na dan, izpričujejo včasih čudne stvari. Včasih je celo življenje teh ljudi neprestan boj. Boj človeka z umetnostjo in mesom. Ženska in večna dobrina sta kakor dva skrajna pola, ki privlačujeta. Človek je magnetna igla med njima.
V	mislih imam Strindberga. Odkod izvira njegovo sovraštvo do žensk? Iz njegove telesne moči, spolne napetosti, iz njegove ljubezni od žensk,
" LETNIK V.	'ženski SVET št. 2.	STRAN 49.
njegove udanosti do njih. Ni se jim mogel odtrgati, da bi se posvetil samo, delu; žrtvovati jim je moral ure objema; po objemu je nastopilo streznjenje, sram in mržnja. To je občutil že marsikdo. Njegova žena je trpela, večji trpin je bil radi svojega poklica on.
Zdi se mi, da je čudovito razmerje Prešerna do Ernestine iz podobnih, korenin kot Strindbergovo razmerje. Hipna mržnja in ponovna ljubezen. Ali boste trdili, da zanikam duševno življenje? Kje pa neha telo in začne duša?
Čudovito S3 bo morda komu zdelo, da je malo žensk, ki so delile življenje z umetniki, da bi ne bilo kanilo nekaj grenkih kapelj v njuno razmerje. Čudovito bi bilo, če bi ne bilo tako. Obsojanja nista vredna ne ženska niti umetnik, oba sta sledila svojemu klicu. Ženska, ki je razumela moža do dna in postala z njim vred sužnja njegovega stremljenja, je zaslužila spomenik bolj nego moiž.
/z zbirke ,.Večna plamenica". (Karh Koqanau
Ob nekem mrtvaškem odru.
Ali si videl kdaj eterični nasmeh dragih mrtvecev?
In si menil, da so res mrtveci?
In si vzdihoval, da so prenehali živeti, ki so odsevali v življenje tvoje.
radost in ljubezen,
in da so prenehali namesto tebe, ki boš za vse življenje podoben
vpihnjeni luči v praznoti in temoti?
Tarnal si, da so utrujene obstale te majhne roke (morda roke tvoje matere), ki so bile ustvarjene za božanja in za dobroto? Jaz pa ti pravim: Ne tarnaj! O, ne tarnaj!
Kajti življenje je smrt in v smrti je začetek življenja. (In bi moral jokati k večjemu, kadar se nov človek porodi v trpljenje, a ne tedaj, ko te ostavlja pred vežo večnosti.)
Kaj ne razumeš, da ne trpi, kdor se je z nasmehom utelesil v novo
bivanje,
in da ga žalostiš s svojo žalostjo
in da te hoče utešiti z nemo govorico nadzemeljske radosti v potezah bledega obraza?
To sem jaz videl, ko sem opazoval eterični nasmeh mrtvecev.
Stran so........~ ženski svet «.'a;........letnik'V.
Rabindranath Tagore pri nas.
(Milan Čerešnik.j
Indijski pesnik in filozof Rabindranath Tagore potuje po Evropi, da spozna socijalne in kulturne prilike te zemlje. Hoče, da jo seznani s svojo filozofijo in svojim' naukorn o ljubezni in duhovni vezi med narodi. Tudi Jugoslavijo je posvetil. Govoril je v Zagrebu in v Beogradu.
Tagore je starec z nastopom preroka. In je prerok! Jasen pogled njegovih oči in njegova siva brada nam ustvarjata dojem, da stoji pred nami poslanec božji. Njegova temna poli in milina obraza nam kažeta, da je z dragega sveta. Ta je za nas neadomljiv in zagoneten. Zato je samo ta svet — Indija — mogel roditi Tagoreja.
On pride mirno na oder. Sede! Resno gleda po ljudeh. Pogled njegov je blag. Prodira v naše duše. Dvigne se Tagore! Govori tiho in mirno. Besedam daje moč izraz njegovega lica. Njegova mimika. Pesem njegovega glasu. Počasi pada Tagore v zanos. Glas raste. Mehak in kovinski je. Mirne oči dobe sijaj. Včasih se zgane postava, odeta v opekasto haljo. Gledamo ga, in čutimo ono Indijo, ki je poslala Tagoreja na zapad. Samo pesnik «Sadhane» in ^<Gitandžalov» more nastopati tako. Iz mirnega govora pride Tagore v zanos. Besede so močne. Kakor da so rojene iz brona! In ta impozantni, preroški starec, močan kot mladenič, nam govori o ljubezni, ki jo poznamo iz «Vrtnarja», «Žetve», «Gitandžalov» in «Sadhane». V naši dobi povzdiguje on moč te ljubezni. Vsi ljudje in narodi morajo živeti med seboj v miru. Duhovna vez med njimi stvarja pravo življenje. Življenje, ki ne pozna samo gole zunanjosti, ampak zahteva tudi nekaj višjega, nekaj duhovnega. 'Glavno, za čemer stremi ta duhovnost, je povratek k prirodi, gledanje stvarstva božjega v vsaki bilki in ljubezen med sestrami in brati, med ljudmi in narodi. Zapad, ki tiči v borbi z materijalizmom in trpi na hiperprodukciji, ne more v tej obliki naprej. Še stoletja je treba, da se umiri kot Indija. In samo z nadvlado našega duha, ki nam vedno svetuje dobro in lepo, in srca, ki hoče ljubezni, se more umiriti Evropa. Naše življenje se mora poglobiti. Kar je sveto in večno v nas, ne sme umreti. Mi vsi živimo tudi življenje duha, nismo samo stroji, ampak otroci božji, dolžni izpolnjevati evangelij visoke ljubezni, katere poslanec je Tagore,
Ko začne čitati svoje pesmi, čutimo lepoto indijskega jezika. Njegovo mu-ziko in ritem. Mehak in kovinski glas Tagoreja mu daje še več lepote in moči. Godba tega jezika raste, lahno zamahne Tagore z roko, ko čita. Ta živa monotonost in godba jezika njegovih pesmi ustvarjata svet Indije. Ne razumemo ga, a vemo, o čem govori. Na obrazu mu čitamo to. Kakor da bi se spojili ž njim. Tihi glas raste, postane glas leva v puščavi in pada z mehkim dihom ljubezni. Spoznamo glas iz «Rastočega meseca», «Žetve», «Vrtnarja» in «Ptic selivk». Čujemo indijski Gang, ki poje o široki ljubezni med nami. Vidimo človeka iz «Sadhane» in «Gitandžaiov» in razumemo ga. Iz njega beremo religioznost njegove poezije in mistiko njegovega duha. Da se je rodila ta religioznost in mistika, je bilo treba Brahme, Budhe, «Ramajane» in indijskih modrijanov, ki so v času stoletij raziskavah našo notranjost in iskali Boga.
Ko Tagore konča, se nasmehne. Ljudje ploskajo. Tiho in plaho. Boje se omadeževati s kričanjem njegov evangelij. Počasi odhaja starec od nas. Smehlja se. Sklene roke, kakor za molitev. Tako se na njihov način zahvali za aplavz. Še nekoliko časa stojimo. Nekdo je šel od nas, ki nam je videl v dušo. Čutimo, da je velik in skrivnosten, in da ga je težko razumeti.
' LETNIK V.
ŽENSKI SVET šl, 2.
STRAN 51.. __
Iz Heinejeve lirike. (Vidu Jerajeva.j
Poletno leskeče se jutro, šetam kraj vrtnih se gred, cvetovi šepečejo z_mqno, a jaz sem-brez besed.
Cvetovi šepečejo z mano, in vsaka pravi od rož: Sestrici naši odpusti, ti žalostni, bledi mož!
Iz mojih solz prelitih so vzklile rožice, in moji srčni vzdihi so slavca pesmice.
Če, deklica, v me se zaljubiš, ti dam ta travnik rož, ti pod oknom'slavček bo peoal, poslušala ga boš.
3.
Če v tvoje se ozrem oči, več v srcu bolečine ni, če tvojih ust dotaknem se, se vrne moje zdravje vse.
Kadar na prsih ti slonim, slast paradiža zaživim, če praviš pa; — jaz ljubim te -iz srca bridko jokam se.
Trubadur. (t Srečko Kosove:.) Mesec siplje luč mehko izza zagrnjene temine, drevesa rastejo v nebo, veje So polne tišine.
«Ej gospa, vi mlada gospa, li čujete sveto tišino? Kakor godba iz srca tajnost prepreza daljino...»
'^Ej gospa, vi mlada gospa, li veste, kaj pravi orakelj? Tam — sredi vašega srca Srebrn je tabernakelj...»
«Lepo je, ko mesečina prek las pada v visokem poletju, gospa, kako iep je vaš obraz — vi ste še v dehtečem cvetju —
Odprt v mesečino je beli balkon, in ona leži na njem bela. Tako je minila lepa pomlad — in ona je dotrpela.
Nekateri. (t Sicčl<o Kosovel)
Nekateri živijo od ideje, nekateri živijo od drobtin, a vsem se življenje enako šteje, in Lazar umre kakor bogatin.
STRAN, 52.	ŽENSKI SVET št; 2/"	LETNK V.
Sol ve j g. (Marijana Kokaljeva.)
Kakor je Marjetica lepa misel, ki se plete skozi življenje učenega Fausta, je Splvejg skrivna uteha razburkane duše Peera Gynta.
Henrik Ibsen, veliki nordijski dramatik, je poosebil v svoji romantični pesnitvi «F^eer Gynt».rane in značaj, pravljice in pripovedke svojega naroda. Peer Cynt je sin fantastične matere in očeta — pijanca. Živi nebrzdano po svoji domišljiji ter laže svet in seba.
Potika se po svetu in uživa naslade in razkošnost žen vseh narodov. Bogati in se ne meni za bedo ljudi. Sfinga in piramide ne govore k njegovi duši, še-le norišnica v Kaim mu jo pretrese. Zastudi se sam sebi, ko spozna, da je bilo njegovo samoljubno življenje podobno! življenju blazneža.
Starček Peer Gynt je drugi Ahasver, Večni mornar, ki se vrne v svojo domovino Norvegijo.
Vendar ga spremlja vse življenje bleda, angelska silhueta ~ Solvejg.
Ona ga ljubi. Potrpežljivo ga čaka, stara se, osivi, oslepi...
In Peer Gynt se vrne k njej. Solvejg mu je mati, ki verno posluša izpoved njegovih blodenj, ga razume in mu odpusti. Zapoje mu svojo pesem ljubezni in on umrje v njenem naročju.
Kakor sta Boiti in Gounod uglasbila ljubezen in trpljenje Marjetice, je Edvard Grieg zapel bol Solvejge v operi «Peer Gynt».
«Pesism Solvejge» je mehka, sveta in svetla — kar zastoka v njej bolest, obup... Po raztrganem tonu zadiha zopet ljubezen, upanje, tihe solze, dokler se ne poizgubi vse v udano čakanje, trpljenje... .
Solvejg je romantična junakinja 19. stoletja, njena.pesem pa je izraz življenja žene vseh časov in narodov.
Gospodinjstvo kot poklic.
. o čitam v listu razne pomisleke in nasvete, kako naj bi se izboljšal ženam-gospodinjam položaj v hiši in kako naj bi se bolje uredilo razmerje med možem in ženo, pride tudi meni marsikaj na misel. Premišljam, kako se je ženi godilo nekoč in kako se ji sedaj, pa najdem pri tem nekatere vzroke, ki bi se morda dali odpraviti. Da mož žene ne spoštuje, kot bi zaslužila, je vzrok v njegoivi bahavosti in prevzetnosti. Zdi se mu, da bi bil ponižan, če bi dal ženi priznanje, ki ji gre. — Je pa mnogokrat vzrok tudi ta, da žena sama sebe ne ceni dovolj, ali pa sploh ne. Spoštuj sama sebe in tudi drugi te bodo spoštovali! Ni treba, da bi se človek precenjeval, videl v sebi boga, v vseh drugih pa smeti. Ne! A tudi ni treba, da bi druge oboževal, sebe pa
"letnik v. "	ženski svet št. 2.	- stran 53.
podcenjeval, da ne rečem zaničeval. Srednja pot, zlata pot! Žena naj ne vidi v možu svojega odrgšenika in gospoda, ampak svojega tovariša v življenju, ki ga spoštuje in ceni, a ne obožuje, in tudi on bo tedaj prisiljen, da bo žeiii vrnil spoštovanje.
Večkrat vidimo prav žalostno sliko med našimi dekleti, ko se mladeničem takorekoč silijo.; smejejo se, da se na prvi mäh vidi, da hočejo vzbuditi pozornost. Če govore s fantom, kciiko je tu hibitanja in nepotrebnega smejanja, naravnost izzivajočega; ugajati mu hočejo. Ali ne opazimo na takem mladeniču, ko govori z dekleti, neko objestnost, neki pretirän ponois, češ; kako se vesele, le'da jih pogledam. Ko pa stopi tak mladenič v zakon, ali more potem prav saditi ženske', ko soi se mu že v njegovi mladi duši pokazale kot manj vredne, ko je čutil, da je on vsej one pa nič? Ali more potem biti v zakonu, kjer ima mož tako slabe predsodke o ženskah, pravo razmerje, res prava čista ljubezen med njim in žerto? Ali mu ne bo žena le igrača, le nekaka sužnja? Če bo pa ženska spoštovala tudi samo sebe, če bo pravilno ponosna nase, če ne bo omedlela pri vsakem pogledu, ki ji ga . viže moški, in si ne bo domišljala, da ga je že očarala, ter se temu primemo obnašala in vzbujala pri njem zasmeh, temveč bo vedno in ob vsaki priliki ohranila svoj prirodni ponos in samozavest, tedaj si mora pridobiti spoštovanje pri vsakem. Njen ponos se pa ne sme stopnjevati v domišljavost in ošabnost.
Pravijo, da je sedanja ženska izgubila ono nežnost, ki je bila njen' čar. Nežnosti pa žena ni izgubila in je tudi nikakor ne'more izgubiti; morda se zdi, da je Y borbi za vsakdanji kruh otrpnila, ko pa pride prilika in potreba, se prepričaš, da je še vedno na mestu. Zakaj preminiti, izginiti ne more to, kar je ženski prirojeno. Ženska je v svoji naravi nežna in kot taka je in bo 'ostala, zadobila je le drugo obliko. Treba je namreč razlikovati nežnost kot nekaj milega, dobrosrčnega, ljubeznivega od one nežnosti, pod katero se često razume slabotnost, odvisnost od nekega drugega, močnejšega. Da, to zadnjo «nežnost» je sedanja žena izgubila, ker se je pričela zavedati svoje veljave; s tem pa ni nič izgubila na svoji prikupljivosti. Žena je še vedno ostala v bistvu žena, nežna, polna ljubezni. Borba za obstanek ji ni vzela nežnosti in ji tudi ne more vzeti, dodala ji je le. Saj žena, ki ji je znano trpljenje, trda borba v življenju, ibo, ko bo gospodinja, znala ceniti denar, ki ji ga mož da, bo znala varčervati. Žena, katere izobrazba ne zaostaja !za moževo, bo razumela moža, mu bo znala svetovati, mu bo brala vsako željo z obraza, ga bo tolažila in mu lajšala trpljenje. Saj ga bo razumela! Prvi pogoj sreče v (vsakem zakonu pa ja poleg, medsebojnega spoštovanja in ljubezni razvmjevanje. Sedanja žena, ki pozna življenje, more biti možu res prava toivarišica na trnjevem potu življenja. Žena, ki bi lahko radi svoje nevednosti postala brezčutna, postane ravno z izobrazbo (četudi je skromna) plemenito bitje. Znano, ji je trpljenje in skušala ga bo olajšati.
STRAN 54.__ŽENSKI SVET št. .2._LETNIK V.
Ali ni Blati pölna nežnosti, pa naj pesluje dojenčka ali naj ziblje vnučka. V ženski naravi je nežnost in ni se bati, da bi jo izgubila, četudi
trdo dela, ali pa se sprehaja po sobanah.	Čilaleljica.
; Z veseljem prebiram Ženski s-vct; kadar pa naletim na članke, ki se tičejo raamerjä med služkinjo in gospodinjo, me list še dvakrat bolj zanima.
Oprostita naj mi gospe v nov. šteV. lanskega letnika, da se jima drznem ugovarjati.
Da je treba z neukim dekletom, ki komaj pride ž dežele, potrpeti, to je vsakomur znano; koliko pa potrpi dekle, samo še plašno in ubogo, to pa je znano malokomu.
Toda vse to traja malo časa in dekle se kmalu privadi novemu domu, ako rairaajo z njo lepo in človekoljubno.
Da potrpite s služkinjo stokrat več kot z možem in deco, dvomim, gospa, da ste za svojega bližnjega tako požrtvovalni.
Kar se tiče hrane in postelje, ne mislite, da je Vaša dobrota, ako je služkinja tako kaktoi- vi; saj to je samoobsebi umevno, da mora imeti primerno brand in posteljo, Toi je le Vaša dolžnost. In plača, kaj je tiorih 60 do 80 lir, ki jih ima začetnica, akp človek pomisli, da je mesec dolg in da Vam je dekle na razpolago ponnči in podnevi, pogostokrat mora še služiti za igračo Vašim razvajenim malčkom.
Če mora poleg tega prenašati še sitnosti in muhe nikdar zadovoljne gospodinje, je plača še težje zaslužena. Prepričani bodite, da le z dobrim dosežete dobro. Da se liblaži razmerje med gospodinjo in služkinjo, je pač potrebno sočutje prve in zaupanje druge in še bodo vedno nasprotja.
Bila sem nekoč pri gospodinji, ki je imela zame vsdno prijazen nasmeh in mil pogled; vzljubila sem njo in vse, kar je bilo z njo v zvezi. Življenje se mi je zdelo lepo in delo mi je bilo igrača. Še vedno se je spominjam z ljubeznijo,
O dolžnostih, ki jih imajo služkinje, je odveč govoriti, ker vsako dekle dobro ve, da nastopi službo za delo, in nje dolžnost je delo.
Gospodinja lahko zanemari in pozabi dolžnosti, ki jih ima napram služkinji, toda dekle ne more pozabiti, saj je gospodinja, ki jo spomni na nje, dočim dekle ne more gospodinje in si ne upa ter potrpi, tudi ako se ji godi krivica.	--
. Ako vzamete dekle, ki Vam bo poi volji, bodite dobri z njo, ne opominjajte je samo glede dolžnosti, spolznajte tudi nje telesne potrebe, po možnosti tudi dušeivaie, in vž-gojili si bodete tudi Vi pošteno, zvesto in delavno dekle.	Služkinja.
' LETNIK V.	ŽENSKI SVET šl, 2.	STRAN 55.. __
Svojeglavnost. (Gizela Majeva.)
^trašmo trmast je moj otrok, vzklikne maü, ako vjitraja otrok pri svoji zahtevi in ne odneha, dokler mati nc zadosti njegovi volji ali pa ga kaznuje, ker ne najde drugega izhoda in sredstva, da bi ga pkrotila.
Kaj je pravilneje, da mati ugodi otrokovi volji ali da ostane neizprosna?
Na ta odgovor ni določenega pravila. Mati, ki ^Dozna dušo svojega otroka, mora vedeti sama, kako naj postopa ž njim cd slučaja do slučaja, a znati mora pted vsem ločiti, kdaj je otrok trmast in kdaj se udejstvuje v njem trdna voilja.
Svojeglavnost je podedovana ali privzgojena. Zamenjati je ne smemo z zdravo, trdno voljo otrokovo, ki je podlaga krepkemu značaju.
Trdna volja zida in dviguje človekovo osebnost, svojeglavnost in trma je napaka, ki žene marsikaterega v pisgubo in mu prinaša občutno škodo.
Svojeglaven otrok je suženj lastne volje in materi prava muka. On misli, da se mora izvršiti vse, kar mu pride na um, ne glede na \'prašanje, je Ii to v njegovo korist ali škodo.
Gorje materi, ako ne spozna pravočasno te napake otrokove, če mu je prirojena, še večje gorje, ako mu jo sama z zgrešeno metodo privzgoji. Tedaj vzraste otrokova trma nad njene zmožnosti in neizogil?na posledica je, da ukazuje in zmaguje vedno svojeglaven otrok in ne duh matere.
Kako spozna mati otrokova trmo, kako' jo ozdravi ali pa prepreči?
Že majhen otrok ima svojo voljo, ki jo hoče udejstvovati pri vsaki priliki; voldi ga pri tem le instinkt, ne pa razum, ki ni še raavit. Otrok se zaveda svoje želje, ve, kaj hoče, a ne ve, je li izpolnitev te želje v njegovo korist ali škodio. Ne vpraša se, v kakšni zvezi je udejstvovanje njegove volje z voljo in koristjo drugih ljudi. Ker nima Se razsodnosti, hoče doseči, kar si poželi, tudi s silo, s krikom in jezo, ako drugače ne gre.
Pretirane, neumestne želje so le sad nerazsodnosti. Marsikatera mati raje ugodi jokajočemu otroku, da ga potolaži, kot bi poslušala krik. To je povsem zgrešeno. Pri vsaki priliki vporabi tedaj otrok solze, ker ve, da mu pomagajo do cilja. Tak otrok ima dispozicijo za svoje,glaVnost in mati, ki m« ugodi vsako željo, priliva trmi in jo goji sebi in otroku v propast.
Otrok postaja svoieglaven in trmast, ako mu mati izpolni prav vsako željo in prošnjo, a tuidi, ako mu vse odreka. Če je otrok lačen in si želi sadja ali kruha, naj mu mati ugodi, ako je ura obeda. Ko bi ga v tem slučaju zavrnila, ga navaja k trmoglavosti. Ugciditi mu pa ne sme, če so le otrokove oči lačne. Otrok si tedaj pokvari želodec, ker uživa hrano iaven obeda; privadi se nerednosti, kar škoduje telesu, a škoduje tudi volji.
STRAN 56,	ŽENSKI SVET št, 2.	LETNIK V,
Mati naj se torej ne ukloni otrokovi volji, če jo hoče udejstvovati ob nepravem času in v napačni obliki — s krikom, z jezo, na nelep način, V takih slučajili bcidi mati dosledna, a ostajaj mirna in ne vporabljaj nasilnih sredstev, kot kazen, zmerjanje ali celo šibo. Njeno dostoijanstvo, njen pogled, njena mirna beseda, to naj zmaga. Ob materini stanovitnosti otrok uvidi, da se mora v gotoivih ozirih podrediti njeni volji, še posebno v slučajili, ko bi ugoditev otrokove volje bila le v škodo njemu ali komu drugemu.
Otrok mora mater vedno le prositi. Ako se to ne zgodi, naj se mati tako dolgo ne ozira na otrokovo govorjenje, dokler sam ne spozna, v kakšnem tonu mora goworiti z materjo. Dokler je otrok majhen,' se vsemu privadi.
Nikakor pa bi ne bilo prav, da mati ugodi vedno otroku in le zato, ker prav lepo prosi. Ona mora vedeti, kdaj naj odreče in kdaj naj ugodi. Njeni muhasti volji bi otrok zameril — postal bi trmast, a tudi njena čezmerna mehkoba bi ga vodila do svojeglavnosti. Zmaguje naj vedno le njena razsodnost.
Kako Si6 utrdi otrokova voJja v dobrem?
Le slaba in škodljiva nagnjenja naj se odstranijo, a otrokova volja naj se v dobrem vedno le podpira in izpolnjuje. Le tako se i-azvije v otrokovi duši hrepenenje po dobrem in trdna volja, da bi dosegel to dobro. Doslednost v neizpolnjevanju otrokove volje naj se druži po možnosti z izvršitvijo otrokovega instinkta, ki izhaja iz hrepenenja lastnih dobrih nagiboiv. Materina modrost naj odloča, kdaj naj otroku ugodi in kdaj naj mu odreče.
Izgovorjene besede ne jemlji nazaj! Le omahljivci in nesamostojneži preklicujejo že dano besedo. Otrok mora zaslutiti v vzgojiteljici avtoriteto, ki izhaja iz modrega in preudarnega razmišljanja. Le taka avtoriteta vodi otrokovo voljo modro in spreobrne polagoma tudi tnnastega otroka.
Večkrat se zgodi, da se pokaže otrokova trma šele v letih, ko se razvija v njem značaj. Tudi na ubogljivost navajen- otrok se tedaj noče podrediti materini volji. Z vsem bistvom, z vso silo stremi po samostojnosti in ne misli na to, da ni še zrel za samostojnost. Doba razvoja do zrelosti je značilna in potrebuje skrbnega vodstva. Otrok si tedaj napačno tolmači svobodo duha; manjka mu še modrosti in razsodnosti, da krene z razpotja na pravo pot,
Svojeglavnost, ki vzkali v tej dobi, je prehodna in vodi k očiščenju ali pa k neiztrebljivi trmi. Naloga matere je tedaj, da otroku svetuje, nikEJcor pa ne sme zahtevati, da se otrok brez ugovora ukloni le njeni volji. Vodi naj ga neopaženo, brez poudarka na svojo lastno voljo.
Ako bi zlomila tedaj otrokovo voljo, uničila bi trdnost njegovega značaja — usužnjila bi si otroka. Sužnji pa so duševni slabiči, ki poteptajo božje dostojanstvo v sebi.
' LETNIK V.	ŽENSKI SVET šl, 2.	STRAN 57.. __
SniT6k3> Povest iz^naših gozdov. - (Marija Jezernikova.)
! a hribvi je stala mogočna smreka. Stara je bila, a ni klonila. Leto za letom je poganjala novo vreteno. Pomlad za pomladjo se je ponašala s sveže zelenimi vršički. Krepko se je borila z jesenskim vetrom za vsak storž, za vsako iglico, ki jo je mislil nasilnež sneti.
Visoko se ji je vzpenjalo vitko deblo nad ponižne hčerke. Gledala je čez bregove in doline in pravila številni rodbini, kaj se godi dmgje. «Že vidim prvi svit!» je klicala zjutraj, ko so mlade smreke še dremale v tihem mraku. Zvečer, ko se je solnce poslavljalo, ji je zadnji snelo zlato krono s ponosne glave.
s #
«Tetka! Tetka! Na temenu se vam rdečijo igle!» je zaklicala jezična mlada jelka.
Vse se je ozrlo proti smrekovemu vrhu.
«Saj ni nič», je rekla mioigočna smreka, «mraz me je nekoliko osmodd. Hitro poženem sveže igle.»
«Nič ni, nič», so šepetale mlade smrečice, košate jelke in utrjeni borovci.
«Nič ni, nič», je šuštela praprot, se je pomirjalo robidovje in se je veselilo šipčevje ob poti.
Teme mogočne smreke pa le ni ozelenelo, igle so mu ostale r j äste. Čim-dalje večja je bila lisa v temnem zelenju.
«Tetka je bolna», so si skrivaj pripovedovale velike zvončnice kraj gozda.
«Tetka je nevarno obolela», je šepetala trava in se upogibala pod težo kristalnih solza.
«Po zdravnika bo treba!» «Kdo ve za najboljšega zdravnika?» «Zekna žolna iz Podgorja». Črna žolna s Sinjega vrha». «Detel s Smrecnika», Brglez iz Notranjčeve loze,» «Sinica iz Jelovine,» tako so se posvetovali med seboj. Poslali so na vse strani.
Pri frčal je gospod zdravnik v črni obleki z rdečo čepico. Nataknil si je naočnike in globoko zamišljeno korakal po deblu navzgor. Potrkal je z močnim kljunom, odmevalo je polno.
«Dobro, dobro,» je pokrmaval.
Potrkal je na drugem mestu. Odmevalo je votlo. Prevrtal je lubje in z dolgim jezikom osnažil rano. — Zopet je iskal, trkal, vrtal in snažil.
•T Za~dcco, «Glei članek v št. 1. Ž. sv.: «Mati pripoveduie pravliice,»
STRAN 2.	ŽENSKI SVET št. 4.	LETNIK V.
Prišli so še zdravniki pcmočniki; v zeleni obleki z rdečo čepico, v pisanih krpicah, v rjavi sxiknjici. Trkali, vrtali, snažili so V2S dan. Žalostno je odmevalo po gozdu. Mogočna srmcka je tiho prenašala bolečine in strah.
Zvečer je sedel zdravnik z naočniki k najstarejši hčerki mogočne smreke in ji pcšepnil; «Bolezen je že proveč napredovala, ni rešitve!»
Odleteli so zdravniki, gozd pa je molčal v silni bolesti.
Jutro za jutrom ob prvem svitu so se ozirale skrbne cči na teme mogočne smreke. Rjasta lisa je rasla in rasla.
Kako bi prikrivala ubogi mcgočni smreki skib in bolest?
Poprosile so mehke sapice, da so božale ubogo bolno smreko. Ogiba'e £0 se soinčnim žarkom, da so iahko greli tla pod smreko. Povabile so ptiče vseh logov, da so zapeli bolnici najslajše pesmi. Šipčevje se je odelo v nežno rožasto obleko veselja. Praprot je cbrobljala gozd z nežnimi zeler nimi pahljačami, da bi razveselila bolno tetko.
Kadar je bila gozdna mladina preglasna, so branile smreke: «Pst, pst, babica se pogovarja s solncem! Tiho, tiho, babica prisluškuje vetru!»
Smrečice in jelke so skrivaj pretakalo dehteče zlate solze.
Rjasta lica je rasla in rasla. Objela je že ves vrh in se širila po stranskih Vejah.
Vsako jutro se je vpraševala bolna smreka; «Kolikokrat bom še pozdravila žarko sclnce?»
Večer za večerom jo je stresala groza, kadar ji js solnce snemalo zlato krono.
Prišel je dan, ko se je zasvetilo brušeno jeklo v temni hosti. Udarec za udarcem je cdmeval v gozdni tišini in trgal srce smrekam in smrečicam,
Ko je solnce najbolj grelo, je smreka globoko vzdihnila in se nagnila. Ves gozd je zadrževal sapo.
Ljubeče so jo prestregie krepke smreke in smrečice in počasi položile na mehko ležišče dchtečih iglic.
Bujno šipčevjo je pristopilo in se nagnilo nad ubogo smreko, nežno robidovje pa jo je iskreno objelo z dclgimi vejami.
Sapice in solnčni žarki so imeli dela dovolj, da so vsak dan nanovo posrkali kristalne kapljice, ki jih je pretakal žalostni gozd.
LETNIK V.
ŽKNSKI SVKT št, 2.
STRAN 59.
Vida Če:r.;Bc:-=va ix Tr=l., i:c<1b Atra,tcv=, i. TrsSa, Mira Nada Skrioiarievi iz Hotoi-a. Barkovlia.ta atcni-a Martclaitčeva, Kaic'a Eialiiieva od Sv, Ivana, LasSanceh Marko Sbil.
Marica in Ljubica in Borut in Staša so veliki prijatelji in se dostikrat spo-rečejo in Marica obljubi, da je ne bo nikoli več k nam, ker je Borut hudoben. Včasih je res cel rokovnjač. Nekega večera sva se pogovorila o vseh hudih dogodkih tistega dne in Borut me je z globokim vzdihom vprašal: «Slišiš, ali me imaš kaj rada?» In sem menila: «Kaj hočeš, vse si ujezil, ves dan si razgrajal, prav malo te morem imeti rada». Pa go se ulile solze skesanemu grešniku in je ihtel: «To je za mamice zelo lahko — da imajo svoje fantke rade, kadar so dobri. Pa ti nič ne veš da sem jaz prav revež, kadar sem poreden. Sem hudoben, pa mi je hudo in ne morem zato in bi me ti morala imeti še bolj rada.» In je bilo še meni hudo in sem ga potožalila: «Le lepo moli sXj in bo ljubi Bogec dal, da boš jutri dober!» - «Ce l,ub. Bogec hoče, sem pa Sobern -- «Seveda,. - «Zakaj - zakaj pa danes ni hotel?» Meni ,e poötalo se bol, vroče in sem se ustrašila, kaj bo, ko pride v šolo in se bo, zncbd kakšne t^kel Pa do takrat fia bo morda že minulo tisto brezkončno izprascvnn,e,	mama,
STRAN 60.		ŽENSKI SVET št. 2.	LETNIK V.
		IZVESTJA	
			
			
Ivana Kobilca.
Umrla je u Ljubljani 4. decembra lanskega leta. Dasi že v 65. letu, je vendar še vedno živela svoji umetnosti s tisto vnemo, ki jo je vodila vsa dolga leta pri njenem slikarskem ustvarjanju po širokih mestih Evrope. Nenadna je njena smrt za nas, ki smo še 1. 1924. čitale v «Ženskem svetu» o njeni bogati delavnici, nenadna pa tudi za umetnico samo, ki se je baš bavila z načrtom, kako ho priredila v Ljubljani kolektivno razstavo svojih del. Z njo je izgubila jugoslovanska umetnost odlično zastopnico, ki je bila bolj cenjena in poznana v tujini nego v domovini, Slovenke pa žalujemo ob grobu blage sestre, ki je vse svoje življenje posvetila umetnosti in si priborila nesmrtno mesto v vrsti naših velikih žen.
PO ŽenSKEM SVETU.
Dr. Eliška Krasnohorska je umrla v Pragi 26. novembra 1. 1. Pokojnico prištevamo med največje češke žene. Bila je odLčna pesnica in je izdala več zbirk epskih in lirskih stihov. Prevedla je v češčino najboljša dela Byronova, Mickiewiczeva, Hamerlin-gova in Puškinova. Znana je po opernih libretih, katere so u^lasbili Smetana, Bendl, in Fibich (Poljub, Blanik i dr.) Vec let je bila urednica «Ženskih Listov». Nepozabne in neprecenljive so njene zasluge za pro-sveto češke žene: ustanovila je «Ženskf v^robni spolek česky», šolo za praktično dekliško izobrazbo in prvo žensko gimnazijo «Minervo». Eliška Krasnohorska je prva žena, ki je prejela za svoje velike zasluge častni doktorat praške univerze. Njen pogreb je bil kakor slavnostna manifestacija ženiskemu delu. Umrla je v osemdesetem letu in je videla ob koncu svojega življenja uresničene vse svoje ideale: osvobojeno domovino in češko ženo na najvišji kulturni in socijalni stopnji. Bila je žena velikega duha in silne volje.
(O priliki objavimo obširnejšo študijo o njenem delu in življenju.)
Ana L. Schöniagova ie druga velika Čehinja, ki je preminula koncem lanskega leta. Bila je priznana glasbcnica in zaslužna feministka, ki se je borila za ženska prava do zadnjih dni svojega dolgega življenja. Že s petimi leti je čudovito lepo • igrala na vijolino vsak komad, ki ga je sli-
šala, Vsled družinskih ovir se je šele pozno posvetila umetnosti. Zložila je tudi nekaj glasbenih del trajne umetniške vrednosti. Kot petdesetletra žena je stopila v feministične vrste. Bila je med glavnimi ustanoviteljicami «Ženskega kluba Češkega», «Odbora za volivno pravo žen» in «Društva privatnih učiteljic». Noč in dan je delala na tem polju in 77-letno starko so imenovali «najmlajšo feministko»; tako čila, podjetna in vztrajna je bila. Bila je v pravem pomenu besede umetnica in žena.
Ana Vertua Genlile, znana italijanska pisateljica, je umrla koncem novembra min. leta v Lodiju. Smrt soproga in sina jo je tako potrla, da :se jc odpovedala svetu in je preživela zadnja svoja leta v tihem samostanu. Napisala je mnogo knjig, posvečenih deci in odraščajoči ženski mladini. Vsa njena dela preveva ljubezen do mladine, iskrena vernost in stroga moralna in vzgojna načela.
Predsednica Mednarodne zveze za žensko volivno pravico, gospa Korbett Ashby je sprejela ponudbo liberalne stranke, näj kandidira pri bodočih državnozborskih volitvah na njeni listi. Ashbyjeva že nastopa na vo-livn'h ishodih in pojasnjuje program svojega nameravanega dela na socijalnom polju. Njenih shodov se udeležujejo rfioški in ženske v ogromnem številu.
Poštne znamke z žensko sliko. Na Poljskem so izdali nove znamke, ini sicer s sliko slavne učenjakinje Marije Sklodowske,
ža-
LETNIK V.	_ ŽENSKI SVET št. 2.	STRAN 61.
por. Curie. Znano je, da je ta svetovnozna-	teljica v Savinjski dolini, je nenadoma pre-
na žena Poljakinja, rodom iz -Varšave, Po-	minula na pljučnici v najlepši življenski
zneje se je poročila s prof. Curiejem v Pa-	dobi, S težko prizadeto materjo in sestra-
rizu in je postala seveda francoska držav-	mi iskreno sočustvujemo. Ijanka Domovina pa ji je izkazala hvalež- .	26. I. v Trstu gospa Marija
nost m pocešcenje s tem, da ,e izdala	Torjanova, marljiva članica našega društva,
znamke z njeno sliko. Dosle) so^ bile na	^^^^^^	soproga ter skromna
znamkah le slike vladariev ah simbolični	^ ^^^^^^^ je^a. Povozil jo je tramvaj in
■ ,.„.,.,	. 1 J ■ • smrtno nevarno ranil. Naše članice je vest
Manja Skrm,ar,CTa, naša isotrudmca iz ^	„g^^j^j .„j^ti globoko pretresla in
Trsta, )e izgubila ljubljenega sinka ' jytijo ob njenem grobu nenadomestlji-S t an k a, očeta dveh hcerkic - sirotic. ^^	^ ^^gih ^j-stah.
Umrl je v Kotoru. Tugujoci materi, zeni in	_
vsej družini naše iskreno sožalje.	Plemeniti pokojnici neminljiv spomin,
t Olga Čekova, s Katinare pri Trstu, uči- lostni družini pa najgloblje sožalje. ^ - -
Gospe Zinki Rybarevi.
Umrl Vam je ljubljeni soprog, skrbni oče svoji deci, plemeniti voditelj našemu roda.
V hvaležnem spoštovanju do velikega blagopokojnika dr. Olokarja Rybdfa, umrlega 12. januarja t. 1. v Beogradu, mislimo na Vas. Solzam Vašim in tugi Vaše družine se v najglobljem sočutju pridružujejo vzdihi naše grude, naše duše.
ODBOR
Ženskega dobrodelnega udruženja -
___________v
KtlHlNlA	mlinec iz peči, z železno veslico
ali pa z grebljico za ogen[, mora biti drugi Za pust. Gibanice. To je narodno äe priprayljeii na loparju Ce imaš kaj suro-pecivo. poznano samo po vaseh okrog vega masla, bo zelo dobro,_ ce pred peko Maribora, Ptuja in do Ljutomera. Prava do- nekoliko z maslom poškropiš. Potem ga na-movina gibanic pa je Mursko polje. Po Pri- reži na pravokotne štiri prste široke, podol-morskem in okrog Ljubljane, pa tudi Nemci gaste) rezine m naloži na krožnik drug na gibanic ne poznajo. Zlasti ob trgatvi, za drugega. Sladkorja se ne daje, ker je tako pust in ob žetvi se pečejo gibanice. Ponekod boljše._ Spodaj je testo mehko, ne sme biti 'ih zovejo gibanci ali gibajnci, krapci, vzdig- ti-do, Ce je trdo, je bilo ze predolge v peči. aušce. Najvažnejše pri gibanicah je toplina Pomaz, ga, ce je trdo, s surovim madom peči. Pečejo se samo v veliki pekovski ali m daj se za 3 mmute v pecjiazaj, da se kmečki peči. Toplina nn sme biti močna, robček testa omehča, b) Fmejsi nacm. Na-ker so drugače gibanice trde. Torej se manj pravi kakor zgoraj Testo naredi fmejse, a ne zakuri kot za kruh. Peče se vsak «blek» ali zelo razkošno. Nadev Je iz zmletih v mleku mlinee (po murskopoljsko «švolel») le za kuhanih orehov, drobtm m _ smetane, vse četrt ure, Vratica od peči ne smejo biti zmešano v zmerna redko kaso. Lahko tudi zaprta, ampak le napol prislonjena, sicer s.r v mes; ah se rozine, all^ smetana m ja-bodo giban:ce trde. Narediš jih lahko na tri bo ka zase. Pa teh sicer m treba. Povrhu načine? a) Naredi testo iz moke, mleka ali pokapaj s surovim maslom. Ta nacm je ze-vode in kvasa. Posoli. Pusti, da kipne (vzide). lo dober, to se kar cedi pod zobmi. Medtem naredi mešanico iz kmečkega sira c). Delaj tako k»kor prej. Vzemi le sedaj in vmešaj par jajec. Tudi brez jajoc jih delajo krompirjevo testo zriban krompir, moka, revni ljudje. Na leseni lopar, s katerim se jajce, malo mle_ka_ ah nic m pecivni prašek, deva kruh v peči daj nekaj testa, nagloma ce ga ravno hoces, a treba ga m, testo naj le razvaljaj za prst visoko. Po vrhu tega testa pol ure počiva), V mleku skuhaj zmletih ore-
posuj sir. Pa ne čisto do roba, ker moraš rob hov, dodaj medu, da prevre in droblinic.
okrog in okrog nekoliko zapogniti, da se ne Krompirjevo testo naj bode holi trdo. kot za
razleze po peči. Potem deni mlinec v peč.	cmoke, a ne zelo,
V tej četrtinki ure, ko se peče, moraš pri- Limone in pomaranče. Februarja so nai-
praviti na loparju že drugi mlinec. Ko vza-	boljše in najcenejše. Ako jih z voskom za-
STRAN 62.
ŽEI^Kl 'SVET št. 2.	LETN'KV-
Hieš lam, kier jo odtrgan pcccli, in naložiš P-kti6na, Ua,li _ tak ovratmk o
med pesek, se ohrarnjo do oktobra popol- časa svez m.snažen. Gospodin,a si pnhran,
noma dobro. Tanka, gladka lupina in težka toda, pran,e m °vmtmkl d.Ule Uaia,o.
^LJn = pf rs'^.nrtJL^	'iT-e^^lŠ^^o
l°pine stoii in sc ohlajena strdi, pa drži. enkrat poškrobi m polika.
o lepem vedenju.
Kompot iz pomaranč. Po vseh .navodilih,	qj^,.^.; ^„^ra vzgoja.
ene lim^e m ene pomaranee^ Olupi,ene	^	„iH
pj^ii TpÄl ii ts^ Ä'
lupom.	--------------govoriti, kakor da se navadi trivijalnih iz-
GOSPOD1N3STVO.	-- .Sf sf^Lkovi jezi ah njegovim do-
Lesri pepel; To čistilno sredstvo je sicer mislicam. Ne kaži otroka gostom, če ti tega precej poznano, vendar morda še ne ve ne želijo. Ako pa se je izrazila taka zel|a, vsaka, da je pepel Ireba prc:cjati, da ni na) otrok vstopi sam, na, pozdravi m se vmes kak trd kamenček, ki bi potem pustil takoj odstrani, če še nima petna,st let. L črte na železni ali kositreni posodi. _ Se- dvanajstimi leti otroci sami sP^iem?!" veda je treba potem posodo tudi čedno svoje prijatel|e m priiate!,ice Navadite izplahnili da ne ostanejo drobci. — Pepel otroka čistosti in obzirnosti do n,egove je posebno pripraven za okajene lonce ali obleke, pohištva, posebno do tujega. _ U emajlasto pModo, ki je vsled dolge rabe Ne trpite, da otrok grfvori, ee m vprašan, otCMncla	ne pri obedu, še man., pa, kadar so navzoči
Saje: Tudi o teh še ne vede vse, da so znanci starišev. Naj ne šepeta aH tiho^ na dobre za čiščenje srebra, niklja in medi. Z uho pnpoyedu,e. Na, ne pozna lazi m pre-mchko cunjieo malo drgnemo kovinaste reči drznosti! Odvadite ga bo,azl|ivosti! in blestele se bodo kot nove; prihranili bo- Privoščite ..ot^k". P"!^"".'^«?,	"
demo s tem vse. one pripomočke, ki jih tako Dajte mu kn,ig! Pel,lte ga hvalijo in ki so primeroma dragi, pa bodisi šee, v izbin iger bodite P-^^vldn in iz-milo, sidol, globus ali podobno,	birčni. K otroškim predstavam ga lahko pe-
O^ralnUd pri moških srajcah. Mnogim go- Ijete že s tremi leti, drugače pa otroci pred spodom niso všeč popolnoma mehki ovrat- štirina|stim letom ne spada,o v SledaWe niki pri srajcah, popolnoma trdih pa tudi Pogovori odraslih vpričo otrok na, bodo ne m^arajo. 'Hoteli bi nekaj srednjega in vedno primerm, da se n,.h nedolžnost n^ ovratnik primeren srajci, ki jo oblečejo, ne rani. Skrbimo, da odgovar,amo otrokoni bel. Izvedena gospodinja si zna pomagati; r.anio na vprasan|a, ki ,ih otroci ume,o sicer ker pa gospodar ali gospod sin zahtevata se ,im s pravim odgovorom umika,mo. fo-
" Natdn! lÄ'w so\a rabili za bele	üa'ris'i vedno, vljuden. Vpričo otrok na,' y
trde ovratnike, zredči in v tem namoči	ne prepira m ne govori slabo o drugih, tud.,
ovratnike posameznih srajc. Tako bodo	ne o poslih. . . '
gospodje v hiäi imeli ovratnike kakor	Starišem se priporoča, vpostevati mnen,e
srajce in ne bodo premehko in ne pretrdo	odraslih otrok, tudi če ,e to v nasprot,u z
zlikani — tako v zlali sredi, ki je pa tudi	njihovim mišljenjem.
T.ETNIK V.	^ ŽENSKI SVET št. 2.	STRAN 63.
Prestopkov ill zmot otrokom ne predba-	NA PLESU,
civai, jih ne ponižuj, najmanj pa pred tujimi	K t^^u poglavju se pozneje še povrnemo,
osebami. , j	K^er smo baš v dobi plesnih prireditev, naj
Razdor v družinah nastaja večkrat vsled	pograjamo pri tej priliki vedenje naše mo-
tega, ker stariši izrabljajo svojo avtoriteto,	jjj^ mladine. Radi političnih razmer 'se mo-
Nasprotnc pa je obsojanja vredno oblastno	remo le poredkoma sniti na kaki zabavi,
in nasilno občevanje otrok z njihovimi	Xo p^ je tudi edina prilika, da se mladi
stariši.	3vet mod seboj seznani. Toda naši mladi
Ni dosledno, čo je človek ljubezniv in	gospodje docela prezirajo to dejstvo. Pri-
vljuden samo s tujimi osebami, z domačimi	(j(.jo na ples in plešejo edino le z onimi,
pa ne. Vljudnost v družini je bolj prisrčna	katere že pripeljejo s (seboj. Dekle, ki
in intimna nego v tuji družbi, zato pa nič	znane moške družbe, mora neopa-
manj korektna. Otroci naj doma ne štedijo	£^„0 sedeti ob robu dvorane, kjer nepre-
<5 «prosim» in «hvala», kadar občujejo s svo-	stano plešejo isti pari: poročeni gospodje
jimi stariši. Posebno nasproti materi na)	si med seboj izmenjavajo žene, neporočeni
bodo otroci obzirni in pozorni v vsakem	plešejo s svojimi starimi znankami. Če se
oziru. V njeni navzočnosti naj premagajo	p^ vendar dobi kdo — bela vrana — da gre
slabo voljo, nestrpnost in jezo.	po drugo, neznano, tedaj pa sedi njegova
Otrokom se naj prepove prisluškovali in	plesalka in nihče se ne zmeni za njo. Zato
se vtikavati v pogovore starejših, aH prena-	se mora seveda tako) zopet povrniti k n)c).
šati kar so slučajno slišali.	Ni čuda, če se potem dekleta odtuje naši d vsaki priliki naj skušajo otroci biti družbi in zahajajo na drugorodnc Priredi-svojim starišem na uslugo in jim kolikor tve, kjer dobe znance in plesalce katerih
mogoče pomagati pri delu in opravkih.	zaman iščeio med svoiimi. (Dal|e prih.]
kniiževdostin umethost.
Ätt^li	-- lir tr u^::
nn stnu	vem letu. Urejuje ga prav praktično, spretno
' Dedi fn babico moramo spoštovati, ne	in razumno Utva. Tudi letošnji letnik ima.
samo radi njih starosti, ampak tudi radi	jako pripravno, skoro do zadnjega uporabno
njih preteklosti, njih trpljenja in skrbi in tudi	gradivo.
rädi*^ dobrot, ki so jih izkazovali našim	Izpcdtaknem naj se le ob sestavku «Omara
starišcm '	za perilo». Poleg številnih slovniških napak
Radi njih slabosti uh ne obsojajmo in zane-	ima tudi stvarne netočnosti. «Kapn« so nam
marjajmo. Pozorno jih poslušajmo, četudi nas	tu]e po nazivu m nepraktične v rabi. Ko ko
morebiti včasih njih pripovedovanje dolgo-	dela ,e z gumbnieami in sc za vsako^
. ' '	te pa ne moremo pripenjati rjuh. Mesto nem-
,n ,im pomaga,mo,	.^P ^^^^ ^^^ ^^ PJ j pripravnejše velike
Ne zamudimo praznovati njih god ali	„krašenim gornjim robom, ki se za-
rojstni dan, če le mogoče s kakim dan eem,	pod ž'imnico. d^ se človek
n Dr, s pismom, s cvetkami ah z darilcem,	,1,,,: u„i„:i, Mml,
k ?mo ga .ami napravih. Vnuki naj obdrže	ne razodene, zlasti bolnik in otrok
le navade tudi v slučaju, da so lastni stariši Platneno penlo nosi malokatcra, je pac z dedom in babico sprti in v razporu.	predrago, pa tudi nepripravno. Higijena m
. , , . ^	______današnja moda, posebno letna, zahteva, da
Na.pro i tastu m tasci "	se preoblačimo tudi med tednom. Platno pa
šali z istim spoštovanjem, z isto pozorno- . f	„„,„j„r, nknmfi
sljo in vljudnostjo kakor nasproti lastnim y P"'!" nerodno m okorno, starišem. Tudi khčemo jih z imeni «oče» Nočne jopice so tudi iz mode. Sa) ph tez-in <mati» če Se kdo do teh imen težko ko gledamo celo v omari, kamor so zašle lju izpušča naziva pred leti. Ponoči imamo spalne srajce z dol-se pa pri tem tudi gimi ali kratkimi rokavi. Bolnice pa se črez dan, zlasti kadar sede v postelji, rajše oble-desni last, na levi 6ejo v haljaste jopice iz barvanega balista, sedi tašča, na levi krepdešina ali sličnega blaga. Bele niso vec v modi in so tudi delikatne. Najmanjša kap-.služijo ljubezni in Ijica, proga ali guba, pa je ne moreš več h našega spomina, imeti na sebi
,dlo.	:i, naj	pri	govor
oče	» in «mi	iti»;	izpušč
	r «gospe	id..	«gospa
Za	mizo S'	cdi	snahi t
ijen	oče. Ze	tu 1	aa desr
ijegc	jva mat		
Tv	idi teto		strici
:poš	tovanja		ib Sod,
STRAN 64.
ŽENSKI SVET št. 2.
LETNIK V.
1 Gospodinjski koledar» je namenjen so polodprta usta. Vsak telovadec, sport-izključno gospodinji, ni ženski al- nik, plesalec mora dihati skozi nosi — manah m ima zato omejen delokrog. Kompozicija je bila odločno premonotona, Dobro je doslej izpolnjeval svojo dolžnost izvzemši prekrasno «Stoji drevo» in «Pein nalogo, Vendar se mi zdi, da bi sčasoma sem». Najbrže tudi ne gre prilagojevati pe-lahko razširil in pomnožil isvoje predale. Po- sem plesu, ampak obratno. S «Pesmijo» leg vsakdanjih gospodinjskih navodil naj bi (3.) in «Stoji drevo» (v 3. skupini) je Vid-vsaj na kratko zabeležil važnejSe znan- marjeva dokazala, da zasluži ime umetnice, stveno strokovne pridobitve na gospodinj- V najlepši točki vsega večera — drevesu — skem polju: prinašal naj bi izčrpen pregled je dosegla popolno uravnovešenost. Fraza domačega in svetovnega feminističnega dela, s tekstom in melodijo. Drevo stoji tam, gib-fi^žjstriral važne ženske kulturne nastope, Ijejo iti upogibljejo ga vetrovi in viharji, jubileje in smrti, objavljal primerne zdrav- njegove yeje se, kakor proseče roke člove-niške članke itd. V tem pogledu moram kove, dvigajo k nebu. Krasna slika — iz ponovno pohvaliti predlanski zvezek, do- življenja iztrgan simbol človekov. — Da je čim se je letošnji preveč omejil le na ku- ples umetnost o tem menda vendar nihče limio m sobo. več ne^ dvomi! Saj plesni umetniki kot visi Tiskovna zadruga v Ljubljani je izdala v drugi iščejo le . izraza svojemu doživetju, zbirki «Oder» H. Manncrsovo; «Peg, sr-	________-^eva.
IZ NAŠE SKRinjE.
Makedonci. (Nadaljevanje.) Čudila sem ise, da nimajo tu poleg tolikih
ček im o j.» Cena Din. 18. Na liubljanskem odru ie imela prav lep uspeh.
V isti. založbi je izšel 11.-12, snopič svetovno ■ znanega Sienkievičevega romana
Potop», Cena zadnjemu snopiču Din, 20. ______________i-w.^g
. J^*^	Scrnečeve «S p o m i n e» je	kač, modrasov in gadov (tu se modras ime-
izdala Tiskovna zadruga. Zanimiv prispe-	nuje osoinica) posebnih zagovornikov za
vek k naši kulturni in politični zgodovini,	kačje pike. Slišala sem, da je v bližini
Cena__Dm. 36, vez. Din. 46.	Debra neki stari pop, župnik, kateri ima ču-
Knjige Goriške Matice so bile letos iz-,	dodelno knjigo; samo da prečita gotovo
redno hitro razprodane. Že pred Božičem	molitvico, pa neha kačji strup delovati,
iih ni bilo več mogoče dobiti. Pač na'jas-	Zato je ta gospod pop široko slaven v svoji
nejši dokaz, da njih.vsebina res ustreza že-	ozki coprniji. Kačji pik se drugače tu zdravi
Iji naših ljudi in kulturnim potrebam da-	s pravilnim kirurškini načinom. Ud, kate-
našnjega časa.	rega je strupena kača ujedla, se trdno pre-
dovina naših domačih živali' in pitomih	sto z vročim železom mali izpečcVbolnrka rastlin. Koledar ter mladinska knjiga. Kdor	umijejo še z blagoslovljeno vodo, rano žabo doplačal še L 3, bo dobil zgodovinski	vežejo in vse je v redu, roman F, Bevka: «Nebesna znamenja..	Tudi druge vraže so silno razširjene.
Na .«-'Orisko Matico se naročite pri po-	Tako hodijo k neki ženi po z d r a v i 1 o z a
verienikih ali pa v pisarni Gor. Matic . v	1 j u b e z e n. To sestoji iz kake deske, pete-
Gorici, via S. Giovanni št. 6
linovega kremplja in nekega zoba, po navadi je zraven še malo ščetin, izruvanih na
Plesni večer Mete Vidmarjeve. Dne 7.	živem prašiču. To mora dekle na skrivaj
januaria se je v Ljubljanski operi predsta-	pred solnčnim vzbodom vreči preko strehe
vila občinstvu Meta Vidmarjeva, učenka	onega, katerega si želi. Ravno tako tudi
šole Wigmannove, pri kateri še nadaljuje	za moške, še drugo zdravilo poznajo: o
svoje študije. Spored je obsegal pet delov:	polnoči gredo na grob kakega sorodnika,
1.) Začetek (ples brez godbe), 2.) Narorlni	nabero nekoliko trave ali cvetov, pa vr-
motivi;, 3.) Melodije, 4.) Slovenske, 3.) Pe-	žejo v žep oni ali onemu, kateri je cilj Iju-
sem, — Umljivo je, da pri začetnici ne mo-	bežni.
remo zahtevati popolnosti. Za tehnične hibe	Razen tega verujejo tudi, da zna kak
le nedvomno smatrati poševno postavlja-	pop ali hodža čarati ali pa zapisati. Z enim
1)6 nog |v nasprotju z naravnim), ki po-	takim zapiskom, če ga imaš pri sebi, si ob-
vzroca nesigurnost na prstih in moti tudi	varovan vseh nezgod in nesreč
celotno formo Morda je to napaka šole;	Izmed rastlin so v svetu vraž'najpomemb-
ne poznam re toliko Vem.le, da večina dru-	nejše: detelja, bosiljak, kukurek (strupena
eiil monernth .tsnl k„TtiTM,-<.	---___ii:__i	.t^	.
gih ^ modernih šol kultivira drugo postav- rastlina) in 'peirn"" Ijaoie. fV tlorisu V : II). Druga hiba le vrste
(Dalje prih.). Mara Husova.



na viale XX Settećnbre štv. 94
dobite po zmernih cenah sledeča vina: vipavsko, istrsko in kraški teran. Stara vina: raSoSk, rioShssS iti pinol v
^uSSiJkah. — Od S litrov dalje se dostavi na dom, Najuijudneje se priporoča udani	Sr^ANCAR FSIAH.
JS
PoŠtah» plačana v sotoviiiL
L.Ö.9Ö
1.0.90
LEKARNA: CASTILLANOVKH
lASTHilC r aĆKFflO
YIÄdeiCIÜLIÄHI42
Vca> t>its< «tn. Hn^ k Hwi«
Jakob Perhaue
«tanllMi iiX m Trsl,«liXM^Telef.2-3S
VtH» • Hl<|i il P« SMrii i»u «Mki b» ?
tmmiiiriMiMnkl lM|rii>Me,tni»kri- I
- LhU whBiis	i hsMt Hn, i«iip>i4«, iuua tatnU tririk, •
iKiteCMMi to ilntiib - Sperma ihi«	J
kč^rt teOenai BSitlaHtrasuTaiBlUEÜ.	•
■«♦♦♦«•«♦♦«•««♦♦«««♦««««««S
URITE Jenski svEri
UNDERWOOD
PORTABLE
K««i*aäaa iHriKbwv mUUS.
KafM^l ipreiEliewIee M pato-
vsqa, zeio prtkUtei v vhin ia ot psniika, Opresajea s tMuuoS 2* äovca^ pis*vtL Tdda^ltrtl-ao in (txne polovico navadom pltalnega (troja, medton ko ix> vrSiiie iaio däa.-2xiiienitc^ Qndl» g cenlkt. !%{Uae sl^Sive.
C.II.NOHOVtCH,Trst
«IAMAUIM17


i Dr. Fran Ambrožič
zdravnik
se je stalno naselil Št. Petru na Krasu
Odlnira v Kanalcovi hiši vsak dan od 9--'%2 in od 13—15.