P. pl. Raclics: Anton Linhart. 27 Anton Linhart. Spisal P. pl. Radics. Kraftiger kann eine Nation zu der Liebe der Wissenschaften und der Tugend niclit angefeuert werden, als wenn ste mit edlera Stolze Beispiele dieser Art zu Hause er-blicket. J. G. Zimmermanii: » Vom National-stolze". Frankfurt und Leipzig 1781. S. 108. adar imenuje slovenski narod najboljše svoje može, treba mu je vsekdar na odličnem mestu imenovati zgodovinarja in pesnika Antona Linharta. Anton Linhart je bil namreč prvi, ki se je v svojem delu »Versuch einer Ge-schichte von Krain und den iibrigen Landern der sudlichen Slaven Oesterreichs« (žal, da je ostala ta zgodovina le ulomek) postavil na slovansko stališče, prvi, ki je na podlagi etimologije in primerja-jočega jezikoslovja raziskoval najstarejša bivališča prebivalcev kranjskih, njih narodno sorodnost in družabni razvoj, prvi, ki je posvetil kulturnozgodovinskemu momentu pri paganskih Slovanih ono pozornost, iz katere je m6či ustanoviti podlago za izvajanje pravnega in politiškega razmerja, in tudi prvi, ki se je po vzgledu Schlozerjevem oziral na sorodne sosede in tako svojim rojakom pokazal malone popolno sliko avstrijskih narodov. Anton Linhart pa je bil takisto prvi, ki je dal naši dramatiki v domačem jeziku govoriti svojemu narodu, in ta poskus, ustanoviti slovensko dramatiško književ-nost, uspel mu je tako vrlo, da njega igri »Zupanova Micka« in» Matiček se ženi« še sedaj, po sto letih, kar najbolj zanimljeta slovensko občinstvo. -X- * -X- Anton Linhart se je porodil dne n. grudna 1756. leta v Radovljici. O njega roditeljih nimamo podrobnejših izvestil, zakaj Linhart sam ni ostavil nobenih življenjepisnih podatkov, in tudi njega vrstniki ne govore natančneje o njega pokoljenji. Nadarjeni deček je zvršil humanitarne razrede ljubljanskega liceja in je potem namerjal stopiti v jezuvitski red.x) Ker pa je bil prav tedaj ta red odpravljen, šel je k staroslavnim cistercijencem, ki so imeli takrat dva samostana v Setičini in Kostanjevici. Izvolil si je samostan setiški, kjer je bilo prav tedaj lepo-duševno življenje in se je pojavljala šoli prijazna tendencija. Poleg opata Tauffererja je znan- ') Šafafik-Jireček, »Geschichte der siklslav. Lit « L, str. 28, 28 P. pl, Radics: Anton Linhart. stveno delovalo več redovnikov, tako samostanski knjižničar Kuralt, Raditsch, Scharf i. dr. Linhart je stopil v vrsto samostancev leta 1776. z imenom Kristijan.*) Vender pa je skoro ostavil samostan, zlasti zato, ker mu po besedah istodobnega vira ni ugajal ondotni samostanski red, zakaj konvent se je dolgo let prepiral s svojim opatom Ksaverjem baronom Tauffererjem, in ta prepir je šele prestal, ko je bil leta 1784. odpravljen samostan. 2) Linhart se je poslovil leta 1778. kot qua clericus iz zveze cister-cijenškega redu in šel na dunajsko vseučilišče, da bi se ondu učil prava. Pod vodstvom slavnega Sonnenfelsa je dobro napredoval v redar-stvenih, trgovskih in finančnih znanostih in se je tako kar najbolje izobražen za državno službo za nekaj let vrnil v Ljubljano. Najprej je dobil službo v knežješkofijski pisarni. Knezoškofa Karola Jožefa grofa Herbersteina (od leta 1773. do leta 1787.) je že kot dijak, ko je rečeni škof zasedel prestol ljubljanske škofije, opeval v daljši nemški pesmi »Aemona's Feyer«. To pesem je potem opiljeno vzprejel v svojo zbirko nemških pesmij, ki je izšla leta 1781. pod naslovom »Blumen aus Krain« v Ljubljani pri Egru. Leto prej (1780.) je izdal Linhart nemško žaloigro »Miss Jenny Love« v Augsburgu (pri Stadeji). O tem delu ni v Ljubljani nobenega izvoda; bržkone je ukrenil ž njim prav tako kakor z imenovano pesniško zbirko, katero je, kolikor je je bilo namreč dobiti, nakupil in sežgal3), ker so se mu zdeli ti pesniški mladostni poskusi pozneje nevredni samega sebe.4) Linhart se je vrnil domov v srečni dobi živahnega duševnega delovanja. Našel je može kakor nepozabnega barona Žigo Zoisa, grofa Edlinga, predsednika »academiae operosorum«, ki se je iz nova prebudila leta 1781. in kateri je seveda Linhart precej pristopil pod imenom »Agilis«, zgodovinarja in pesnika Valentina Vodnika, etnografa in prirodoslovca Belzacarja Hacqueta, lingviste Kopitarja, Kumerdeja, Japlja i. dr. Zlasti pa se je Zois živo za- 1) Primeri moj spis sDie Gegenabte Albert und Peter von Sittich«, Dunaj 1866, str. 106. ff. 2) »Neue Annalen der Literatur des osterreichischeu Kaiserthums« 1808 , I , str. 127. 3) Nekaj izvodov se je odteguilo temu autodafeju pisateljevemu, in nekatere hrani kot redka »carniolica« tukajšnja c. kr. licejalna knjižnica Opomnja pisateljeva. 4) Neue Annalen der Literatur des osterreichischen Kaiserthums« 1 c. P. pl. Radics : Anton Linhart. 29 nimal za Linharta in ga kakor v obče vse domače nadarjene može vsestransko spešil in podpiral. Bržkone je tudi bas Zois priporočil Linharta, ki je bil iz knežješkofijske pisarne prestopil k c. kr. okrožnemu uradu ljubljanskemu za »protokolista«, da so ga odločilne osebe dvignile iz te podrejene službe. Zakaj že nekaj let pozneje vidimo Linharta v vplivni službi c. kr. okro ž nošoIskega komisarja in še kesneje kot tajnika kranjskih deželnih stanov, vodečega deželno pisarno kranjsko. Obe ti višeuradni službi, kateri je dobil hitro drugo za drugo, stojita tudi pod njega imenom na naslovnih listih prvega, odnosno drugega zvezka njega velikega dela: »Versuch einer Geschichte v o n K r a i n und der ti b r i g e n s u d 1 i c h e n Slaven Oester-reichs«, in v »posveti« drugega zvezka, katerega je leta 1791. poklonil novemu predsedniku in deželnemu glavarju kranjskemu, Njega Prevzvišenosti Ivanu Nep. grofu Gaisrucku, apostrofira Njega Prevzvi-šenost, »naj se z milostnimi očmi ozira na trud uradnika, katerega je ljubezen do domovine zvedia preko področja njega uradnih dolž-nostij.« V predgovorih k obema zvezkoma tako znamenitega torza, katerega je jedno najboljših kritiških glasil one dobe, »Jenaer Literatur-zeitung«, ocenilo izredno ugodno, zlasti kar se tiče jugoslovanskih študij, pojasnjuje Linhart svoje stališče proti domoznanstvenemu raziskovanju in zgodovinskemu opisovanju tako, da si ga je umestno nekoliko ogledati, zlasti ker se je dosihdob uvaževalo vse premalo. V predgovoru k prvemu zvezku gorenje svoje zgodovine — po- v svetil ga je »guvernerju združenih dežela Štajerske, Koroške in Kranjske«, grofu Frančišku Antonu Khevenhullerju in »slavnim gospodom stanovom Vojvodine Kranjske« — govori Linhart, ko je označil do tedaj izdana dela o zgodovini kranjski, Valvasorjeva, Schon-lebnova in Thalbergova, doslovno o svojem delu tako-le: »Sie (die Arbeit) soli mehr sein als ein chronologischer Auszug, sie soli den Gang der Menschheit in diesem kleinen Theile Europa's (und welcher Theil ist in diesem Gesichtspunkte klein) durch die Reihe unendlicher Vorfalle begleiten, sie soli die Schicksale zahlreicher Volker, die theils hier wohnten, theils ihren Durchzug hier nahmen, mit ihren Ursachen und Folgen aneinander binden, sie soli endlich die Geschichte der Slaven Oesterreichs im Suden sein.« Do načina, kako obravnavati Slovane kranjske, katere obeta za drugi zvezek že tukaj, ko je šele opisal kranjsko razmerje do Konstantina Velikega, vzpodbudil ga je, kakor navaja sam, zgodovinar 3° P. pl Radics: Anton Linhart, Anton v Gorlitzi, s katerim si je dopisoval delj časa. Leta je namreč leta 1783. v Lipsiji izdal knjigo »Erste Linien eines Versuches iiber der alten Slaven Ursprung, Sitten, Gebrauche, Meinungen und Kennt-nisse.« Kakor Anton, hotel je tudi Linhart splošno in posebe raziskovati jezikovne sledi in primerjati šege slovanskega naroda, bivajočega na Kranjskem. »Oft ist die Natur selbst meine Quelle geworden. Wir sehen und bevvundern ihre mannigfaltigen Wir-kungen. Wenn wir durch jahrhunderte zuriickwandern und diese Wir-kungen je eine nach der andern wegrechnen, so erscheint sie, die Natur, in ganz andern Gestalten. Zu der wahrscheinlichsten Gestalt, die sie in diesem oder jenem Lande einst haben musste, die Nach-richten der Alten verglichen, so erhalten sie ganz neue Bedeutungen, und neue Wahrheiten decken sich auf. Krain enthalt reichen Stoffzu solchen Betrachtungen.« Na konci tega predgovora k prvemu delu svoje zgodovine pravi: »Vielleicht wird man sagen, dass ich die Grenze des Landes, dessen Geschichte ich liefern wili, zu sehr iiberschreite. Man hat zum Theile auch recht. Denn mein Versuch ist: Geschichte von Krain und den iibrigen siidlichen osterreichischen Slaven, die von S e r v i e n und Dalmatien am adriatischen Meer bis an Tirol und Bojo-arien hin, von Istrien bis an die Mur in derSteiermark wohnen. Habe ich doch wirklich ausgeschweift, so ist mein Verthei-diger Herr Schlozer (der beruhmte Historiker und Publicist). Nach seiner Meinung ist jede Specialgeschichte trocken, wenn sie nicht auf die Schicksale der benachbarten Lander state Seitenblicke thut und sie parallel mit der ihrigen herunter laufen lasst. Ich glaube auch, dass eine isolierte Geschichte in der strengsten Bedeutung nicht mog-lich ist. Ordnung und Zusammenhang herrscht in der ganzen Natur. Immer fiiessen Folgen aus den Ursachen. Aber die Ursachen, warum eine Nation das w a r d, was sie ist und jenes nicht ward, liegen nicht immer in i h r selbst, meistentheils miissen sie bei einem dritten Volke gesucht werden. Und dann glaube ich, ist es unvermeidlich, dass der Geschichtschreiber aus-schweifen muss.« V drugem zvezku, kjer obravnava zgodovino kranjsko »od prve naselitve kranjskih Slovanov do njih podjarmljenja po Frankih,« piše Linhart: »Dass die Slaven, obschon kaum bemerkt in der grauen Vor-zeit, eine Grosse, wie keine andere Nation, erreicht haben; dass sie, ehe Rom und Bvzanz ihren Namen wusste, furchtbar und weit aus-gebreitet dastanden, um Reiche zu zerstoren und zu errichten, dass P. pl. Radics: Anton Linhart. 31 sie noch jetzt fast das halbe Europa und Asien beherrschen oder be-wohnen, dass keine Nation die Aufmerksamkeit des Geschichtsfor-schers, des Philosophen und des Staatsmannes so sehr verdienen als die slavische, daruber is t man in der gelehrten Welt se h on einig geworden.« Dalje naglasa: »Dass aber unter den Volkern der oster-reichischen Monarchie die Slaven an Zahl und Macht die iiber lege n sten sin d, dass, w e n n e s in der S t a a t s k u n d e iiblich ware, die Summe der vereinigten Krafte, worauf die Maje-stat dieses Staates ruht, von der grossten homogenen Kraft zu be-nennen, Oesterreich ebenso eigentlich, wie Russland, ein slavi-scher Staat heissen miisste, glaube ich, ist man noch zu wenig auf-merksam gewesen. Man lasse aber, um iiberzeugt zu sein, nur einen Blick vom adriatisehen Meere durch Innerosterreich, durch Ungarn und die einverleibten Konigreiche — mit einem Seitenblicke gegen Osten hinab — durch Galizien und Lodomerien, durch Schlesien, Mahren und Bohmen hinwenden, zahle alsdann die Millionen Slaven und urtheile, was sie fiir Oesterreich sind, was sie sein konnen!!!« Predgovor sklepa s pozivom do zgodovinarja Gebhardija v Lii-neburgu, naj nikar ne prezira tega poskusa zgodovine Kranjske, predno dovrši svoje delo vseh slovanskih držav, čegar prvi zvezek je izdal leta 1790, v njem popolnoma prezrši Slovane notranjeavstrijske. Linhart pravi doslovno : »Denn wir finden, dass sie (Slovani notranjeav-strijski) einen betrachtlichen Stamm ausmachen, der seine Unabhan-gigkeit unter eigenen Vojvoden wider die machtigen Longobarden, Avaren und Franken bis aufKarl den Grossen vertheidigte, dann zwar dem Lehen sisteme der Franken sich u n t e r w a r f aber die charakteristischen Ziige der alten w e n d i s c h e n Verfassung noch unter demselben hell du rchschi m mer n las s t und Sprache und Sitten, die unterseheidenden Zeichen einer Nation, in origineller Form erhalten hat.« »Mit Vergniigen« — tako pravi Linhart drugje v svoji knjigi —• »unterwerfe ich mich der scharfsten Prufung. Wenn auch ich dabei verliere, so gewinnt doch die Wahrheit.« — Linhartu ni bilo dano, da bi bil učakal oceno p rvega dela svoje knjige, oceno, ki je izšla leta 1797. v časopisu »Jenaer allgemeine Lit erat urzeit u ng« 1), zakaj umrl je že leta 1795. Le-ta ocena je ') II. zvezek (april, maj, junij j str. 142. in si. 32 P. pl. Radics: Anton Linhart. sicer po jedni strani precej rezka, vender pa v obče Jako častna, zlasti kar se tiče obravnavanja kranjskih Slovenov. Ocenjevatelj neusmiljeno razdeva prvi del Linhartovega spisa in zlasti ostro graja to, kako je opisana rimska doba na Kranjskem, češ: Linhart, kot domačin, ki pozna ceste in položje svoje dežele iz dolgoletne izkušnje, bil bi lože nego vsak inozemec pojasnil ležo mnogih krajev, nikar pa da je skrčil dotična raziskovanja na nekaj pol, v katerih ponuja le malo novega in še menj zanesljivega. Končno vender piše tako-le: »Ungleich vorzuglicher ist der zweite Theil, welcher die Geschichte der eingewanderten Slaven bis zur Zeit Kari M. sehr genau, wenn auch mit zu vieler Vorliebe ftir das Vaterland behan-delt« . . . »Rechnet man,« nadaljuje pozneje, »dergleichen kleine Flecken der Partheilichkeit ab, (dass z. B. Kram n i c h t zum Longo-bardenreiche gehort und frei unter eigenen Vojvoden dagestanden) s o ist die ganze Geschichte richtig erzahlt, gut vorge-tragen, gewahrt Belehrung und Vergniigen, unter a n-derem auch durch das Gemalde von den Sitten und G e-wohnheiten der sudlichen Slaven; schatzbar finden wir die reichhaltigen Bemerkungen iiber die slavischen Spr achen.« Naposled želi ocenjevalec, da bi se iz nova natisnilo delo, katero je menda menj znano, nego je bilo splošno vredno. — Prvi zvezek svoje zgodovine je izdal Linhart leta 1788. Ako je pokazal v njem, kako izreden prijatelj je svojemu narodu in kako zgovorno ga zastopa v javnosti, ponudila se mu je takisto prilika, da se je pokazal prav takšnega prijatelja še drugje, in sicer na polji gledališkem, ki je velikemu občinstvu dostopnejše in zato tudi dokaj vplivnejše. (Konec prihodnjič.) # v Šopek. toji na deve oknu kupa Zaman, dekle, vprašanje tvoje, Cvetice v njem dehte lepe"; Zaman po njem ti zrd oči . . Dvoječ mladenka toži, upa: Na oknu ptiček pesem poje: »Kdaj pride po cvetice te"?« »Pozabljen cvet, izdana ti!« 86 P. pl. Radics: Anion Linhart. Anton Linhart. Spisal P. pl. Radics. «¦ (Konec.) eliki mecen Zois je namreč z vložkami slovenskih pesmij za italijanske pevce prvi dokazal, da se narodni jezik lahko oglaša tudi z odra, in Linhart, Zoisov varovanec, lotil se je naloge, podati svojemu rodu prve gledališke igre. Dne 28. grudna 1789. leta so njega »Zupanovo Micko«, veseloigro v dveh dejanjih po Richterjevem nemškem izvirniku »Die Feldmuhle«, prvič predstavljali diletantje v deželnem gledališči. Na gledališkem listu so natisnjene te-le osebe: Tulpenheim, en shlahtni Gospod (suknar Desselprunner), Shternfeldovka, ena mlada bogata vdova (gospa pl. Garzarolli), Monkof, Tulpenheimov perjatel (dr. Ma-koviz x), Jaka Shupan (dr. Merk2), Mizka, njegova hzher (gospa Linhartova), Anshe Mizken shenen (dr. Piller), in Glashek, en Shribar (dr. Repitsch); za šepetalca je bil Linhart sam. Igra je bila vzprejeta jako pohvalno, in »Laibacher Zeitung« s) z dne 29. grudna je pisala o predstavi tako-le: »Gestern haben unsere Theaterfreunde abermals die Schaubiihne betreten und uns zugleich den iiberzeugendsten Bevveis geliefert, dass auch die krainische Sprache Biegsamkeit, Geschmeidigkeit, Nachdruck und Melodie genug besitze und sich gleich der russischen, bohmischen und polnischen Sprache in Thaliens Munde gar gut horen lasse . . . Shupanova Mizka oder »Marie, des Dorfrichters Tochter« eigentlich das bekannte Lustspiel: Die Feldmuhle, frei und ganz nach dem Co-sttime der krainerischen Sprache bearbeitet. Die treffliche Uebersetzung gab diesem Stiicke alle innerliche Vollkommenheit und die schon bekannte Kunst dieser Schauspieler und Schauspielerinen (von deutschen Dilettanten-Vorstellungen her) iibertraf alle Erwartung des Publikums. Euch, meine Herren und Frauen dieser Gesellschaft, dankt nicht nur der Arme aus Herzensfiille (die Vorstellung fand zum Besten der Armen statt); auch die ganze Nation ist stolz auf Euch und wird Euch in den Jahrbiichern der Literatur verewigen und sagen: Diese waren es, die den Grund zur Vervollkommnung der Muttersprache gelegt und sie auch fiir den Soccus brauchbar gemacht haben.« 4) x) Linhartov svak. ž) Pozneje dvorni svetovalec na Dunaji. 3) To je bila Merkova ,,Laib. Ztg.", zakaj takrat sta izhajala dva časopisa tega imena, jeden v založništvu Kleinmavrjevem, drugi v založništvu firme Merkove. 4) Dimitz, Geschichte Krains. IV., 226, P. pl. Radics: Anion Linhart. 8? Igra se je ponovila leta 1790., in tedaj je poleg Linharta, Pil-lerja i. dr. nastopil tudi grof Frančišek H oh en wa rt h.1) Tistega v leta je bila »Zupanova Micka« tudi prvič natisnjena, in sicer pod naslovom: »Shupanova Mizka. Ena komedia v dveh akteh. Prenarjena po tej nemshki Die Feldmuhle inu v' Lublani jegrana v Lejti 1790. Stifkana per Joan. Frideriku Egerju.« 8°. 37 str. Leta 1790. pa je tudi že izšla druga igra Linhartova »Ta vesseli dan ali Matizhek se sheni. Ena komedia v pet aktih obdelana po ti francofki: La folle journee, ou le mariage de Figaro par M. de Beau-marchais. Stifkana v Lublani v lejti 1790 per Ignazi od Kleinmayerja.« 8°. 150 str.2) O obeh igrah je napisal Kopitar v svoji knjigi »Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karnthen und Steiermark« (leta 1808.) lapidarne besede: »Die Shupanova Mizka und noch mehr der Matizhek unseres leider! zu friih verstorbenen Geschichtschreibers Linhart verdienten, als die einzigen erwahnenswerthen Denk-male unserer profanen Literatur recht sehr eine zweite ver-besserte Auflage.« 3) Kar se tiče »Matička«, slušal je duhoviti Smole, prijatelj Prešernov, to željo velikega slavista in oskrbel leta 1840. novo izdajo, ki je izšla pri J. Blazniku v Ljubljani. Safafik sodi v svoji knjigi »Geschichte der siidslavischen Literatur« (izdal Jireček)4) jako priznalno o obeh igrah. Ne označuje ji kot prevoda nego kot slobodni predelavi, ki imata narodno prikrojeno snov in pričata o zvestem opazovanji narodnih šeg; obe igri da sta živi sliki kranjskega življenja v dobi Linhartovi. Tudi v jeziku se zdi Safafiku, ne glede na nepotrebne germanizme, v obče pristni kranjski zlog tako zadet kakor v malokaterih knjigah kranjskih. — Politiško razmerje ob smrti cesarja Jožefa II. (dne 20. svečana 1790. leta), čegar samovlado po smrti Marije Terezije je Linhart — bodi to mimogrede omenjeno — opeval v navdušeni nemški odi, provzro-čilo je, da so tudi v kranjskem deželnem zboru leta 1790. (dne 27. malega srpana) »stanovi« podpisali najudanejšo spomenico novemu vladarju cesarju Leopoldu II. Ta spomenica je terjala nove podelitve izvestnih stanovskih sloboščin, izdelal pa jo je historijograf Anton Linhart. Prej jo je hranilo zgodovinsko društvo kranjsko, dandanes pa jo čuva deželni muzej. Vsega skupaj ima tri dele in i) „Novice", 1850, str. 25. 2) Obe igri sta v c, kr. licejski knjižnici v Ljubljani. 8) L. c. str. 295., opomnja. *) L, str. 85. in si. 88 P. pl. Radics: Anton Linhart. obseza 52 polovično popisanih pol v folijski obliki. Najprej obravnava nekdanjo upravo stanov in dežele, nato prihodnjo upravo stanov in dežele, končno splošne deželne pritožbe in želje. Kaj je bilo povod tej najudanejši spomenici, to čitamo v nje uvodu: »Euere Majestat haben die treugehorsamsten Stande dieses Herzogthums Krain mit bevorkommender landesvaterlicher Gnade aufgefordert, ihre Rechte, ihre Beschwerden und Wiinsche iiber die innere Verwaltung des Landes, ihre vorige gliickliche und jetzige traurige Lage mit Frei-miithigkeit vorzutragen.« V uvodu spomenice same pa je citati v točni obliki: »Wenn Dankbarkeit, Liebe, kindliches Vertrauen, gran-zenloses Entziicken nach einem langen Schlummer der Seelen plotzlich erwachen und auf dem hochsten Grade stehen, so hat die Sprache keine Worte mehr, um diesen Zustand auszudriicken. In diesem Zu-stande befinden sich die treugehorsamsten Stande. Zu einer Zeit, wo sie von unsaglichem Kummer niedergebeugt, ihrem Verderben entge-genzitterten, als der Schlag, die Ueberreste ihres Daseins zu ver-nichten, schon gefiihrt und jede ihrer wehmiithigen Klagen von der angenehmen Stimme verratherischer Schmeichler erdriickt war, er-schienen Euere Majestat auf dem Throne Ihrer Vater, zerstreuen den Nebel, der ihn umgab, zerstoren den feindseligen Geist einer Reform, welche die Grundfesten des Staates, die geheiligten Verhaltnisse der Menschen zu untergraben drohte, und bieten grossmiithig Hilfe an.« Nato se pragmatiško - zgodovinsko navaja prejšnja in poznejša uprava kranjskih stanov, in končno se uporabljuje zgodovinske vzporednice, naštevajo deželne pritožbe in želje. Kako korenito in zgodovinsko resnično je Linhart sestavil ta meritoriški del težavne svoje naloge, o tem se čitatelj, ki se zanimlje za to delo, blagovoljno uveri iz ponatisnjene spomenice same, katero je v važnejših točkah priobčil dr. E. H. C o sta v »Mittheilungen des historischen Vereins fiir Krain« leta 1859. *) Za svoje delo je dobil Linhart, takrat še c. kr. okrožni komisar, nagrade 50 zlatnikov, zakaj v vložnem zapisniku notranje-avstrijskega glavnega gubernija v Gradci za Kranjsko2) je dne 24. svečana 1791. leta zabeleženo: »Krain. standischer Ausschuss-Bericht um Anweisung der 50 Dukaten dem Herrn Anton Linhart in Laibach, k. k. Kreis-Coar in Laibach fiir dieverfasste pragmatische Schrift als eine Remuneration.« — Poleg omenjene spomenice pa je izdelal Linhart tistega leta za stanove še drug državni spis, tičoč se jožefinske uravnave davkov. *) Zvezek mali traven — mali srpan. a) Štev. 155. P. pl. Radics: Anton Linhart. 89 To spomenico, katero naj bi stanovsko poslanstvo izročilo na cesarskem dvoru, zvršil je, ko so mu prepustili v porabo stanovski arhiv, v šestih tednih. Obsezala je zgodovinske in listinske priloge, štela 18^2 pol in je bila izdelana kar najtočneje. Leta 1790. so jo prebrali v javnem deželnem zboru. Nagrada sto zlatnikov, katero so ji prisodili stanovi, pa se je šele po Linhartovi smrti izplačala njega vdovi, ko se je odpravljala na Dunaj. *) Iz navedenega vložnega zapisnika graškega gubernija pa posnem-ljemo tudi drugo beležko k životopisu Linhartovemu, namreč da je bil ta tolikanj uporabni in spretni učenjak in uradnik za svojega službovanja kot okrožni komisar tudi prelagatelj uradnih razpisov v slovenski jezik. Zabeleženo je namreč tole: »12. Juni 1791. Anton Linhard, Kreiscommissar in Laibach, bittet um Anweisung der Douceur fiir die Uebersetzungen der Zirkulare2); 5. Juli 1791. Buch-halterei adjustirt die angesuchte Remuneration des krain. Kreiscom-missars Anton Linhard wegen vom 20. Mai bis 1. Juni 1791 ins Krai-nerische iibersetzten Patenten und Kurrenden3); 24. Oktober 1791 Hofkanzleidekret vom 6. Oktober d. J. wird dem Kreiskommissar in Laibach, Herrn Anton Linhard fiir die bewerkstelligte Ueber-setzung der Allerh. Verordnungen und Patente in die krain. Sprache die eingerathene Douceur von 12 Dukaten oder 54 fl. b e w i 11 i g t.«4) — Ko je že omenjeni grof Gaisruck leta 1791. nastopil deželno glavarstvo kranjsko, prišel je Linhart, kateri mu je potem posvetil drugi zvezek svoje kranjske zgodovine, od okrožnega urada v deželno pisarno za tajnika z letno plačo 900 goldinarjev. 6) V tem je čimdalje pridneje občeval s Zoisom in učenjaki, katerim je bil Zois iskren podpornik in zaščitnik; zlasti se je kazal prijaznega Vodniku, kateri pa je pozneje (od leta 1793-) odšel v Bohinj in ondu živel jako osamel. Iz onih dnij izvira dopisovanje med Zoisom in Vodnikom; pisma baronova je priobčil Costa v Vodnikovem albumu. Mimo tega, da podajajo splošno mnogo zanimljive snovi za domačo kulturno zgodovino in z jasnimi žarki razsvetljujejo prelepo vzajemno delovanje tedanjih književnikov kranjskih na čast deželi in narodu, obsezajo ta pisma tudi dokaj podrobnostij, kako se je Linhart, l) Neue Annalen der Literatur des osterr. Kaiserthums, I. str. 127. 3) Štev. 2386. 3) Štev. 2749. *) Štev. 4630. 5 J Neue Annalen der Literatur des osterr. Kaiserthums, I. str. 127. 9<-> 1'. pl. Radics : Anton Linhart. udeleževal Vodnikovih del, zlasti njega »Krajnske Pratike«, za katero je kar najpridneje opravljal korekture in prirejal zgodovinske doneske. Tako piše Zois Vodniku dne 20. sušca 1794- leta: »Kummerdai, Linhart und Japel denken schon lange an die Kalenderverbesserung« in meseca rženega cveta tistega leta mu poroča svojo in Linhartovo oceno o prejetem dodatku s članki za poznejše letnike »Pratike«. Članek »Pergodbe od ftare« ni jima bil kar nič po volji in zato tudi ni bil vzprejet v prihodnje letnike (od leta 1795. do leta 1797.) Kar se tiče te stvari, piše Zois tako-le: »So zusammengedrangte Perioden der Bibel- und Fabelgeschichten stehen auf allen schlechten deutschen Provinz-Kalendern und vorztiglich in einem bei Eger in Laibach auf-gelegten, dessen Verfasser der Sprachketzer Markus l) ist. Linhart hat es ubernommen, aus seiner ,Geschichte von Krain' die merkwurdigsten Perioden seit der ersten Ansiedlung der Slaven i m Lande zu extrahieren und beidrucken zu lassen — wofur ihm jeder Bauer mehr Dank wissen wird, als dem Markus ftir den Salomonischen Tempel und die Ruinen von Troja.« Leta 1794. pošilja Zois Vodniku tudi nekatere izvode živino-zdravniške knjige, katero je Linhart po izvirniku živinozdravnika Woll-steina na Dunaji preložil v slovenščino. Bil je Linhart tudi član ekonomske družbe na Kranjskem (sedanja c. kr. kmetijska družba) in rečeno knjigo je že leta 1784. poslovenil pod naslovom »Bukuvze od fhvinfkih bolesni sa kmetshke ludij«. Zois je Vodniku poslal te izvode, da bi jih razdelil med kmete.2) — Lepo delovanje znamenitih rodoljubov pa je skoro zadela nena-domestna izguba, zakaj dne 14. malega srpana 1795. je umrl devet-intridesetletni Linhart po kratki bolezni na bridko žalost mnogih pri jateljev in vse dežele. Zois je o tej priliki pisal Vodniku to-le: »Mit welchen Worten soli ich Ihnen die betriibte Nachricht verkiindigen ? Linhart ist nicht mehr! Er starb plotzlich an einem Aneurysma der Aorta, das zur Grosse einer Mannsfaust anwuchs und in dem Au-genblicke, als es zerborst, die ganze Blutmasse in die Brust- und Lei-beshohle ausgoss. Die Anatomie trostet uns wenigst mit den Beweisen, dass kein Fehler, noch Mangel menschlicher Hilfe unterlaufen sey. — Unsere besten Kopfe bemiihen sich, um Epithaphien auf Linharts Verdienste zu fertigen.« V drugem pismu pa piše: »Ueber Linharts Tod wird noch immer gedichtet und nichts entschieden. Man spricht, es sei von der Obrig- 6) Pohlin. ') Vodnikov album, str. 47. Rastislav: Meni žal srce krepi. 91 keit verboten worden auf Trauerbeweise weder Grabsteine noch Elegien offentlich Hand zu legen.« Naposled je dobil Linhartov nagrobni kamen na ljubljanskem pokopališči nastopni napis : ANTONIO LINHARD Carnioliae Historiographo et Caesareo Regii Capitaneatus Secretario Hoe monumentum merenti moerentes Posuerunt amici Obiit 14. July 1795. Linhartova slika je ohranjena v silhuveti, katera je vezana pred zvezek njega nemške pesemske zbirke »Blumen aus Krain«; ondu čaka, da se razmnoži potomcem. — Govorili smo že v teh vrstah o soprogi Linhartovi. Bila je sestra ljubljanskega odvetnika Makoviza in je odšla po smrti svojega moža na Dunaj. Ali je imel Linhart kaj otrok, to ni znano. Takisto ne vemo, ali je na pustem mestnem svetu za Gradom, katerega mu je na večkratne prošnje leta 1792. prepustil magistrat ljubljanski, zgradil poslopje ali napravil vrt, in če ga je, kdo je dobil to poslopje ali ta vrt, ko je odšla Linhartova vdova na Dunaj. Morda provzroče te vrstice, da se bode še dalje raziskovalo življenje Linhartovo v obče in to njegovo zunanje življensko razmerje posebe. Saj je bil Linhart, kakor smo dokazali, prezaslužen tako za svojo kranjsko domovino kakor za narod slovenski! Meni žal srce krepi . . . ež polela na poljd, Rosi. dež, na cvet polja, Žalost pada mi v srce". Padaj, žalost, v dno sred! Polju cvet dež poživi, Meni žal srce" krepi. Rastislav.