“* - --'••• - MO) , II 59964 DUHOVNO ŽIVLJENJE A V S !P 0 iF§ LETO IX. - ŠTEV. 156 JANUAR 1941 U A ANO IX. - NUM. 156 E N E R O 1941 Iz domovine so zapeli nam svetonočni spev zvonovi, v nebeško radost se odeli nocoj slovenski so domovi. A mi pa jokamo v tujini po domovini — brez veselja, tolažijo nas le spomini, gori nam v srcih ena želja: Da še enkrat bi te objeli ljubeče, mati domovina, s teboj božični spev zapeli, ki vzela nam ga je tujina. * Dragi bratje, sestre, zgodbo vam povem: Bog nocoj prišel je iz nebes k ljudem. Zvon božični poje, srca molijo, brate, sestre svoje obiskujejo. Dragi bratje, sestre, pridite nocoj domov, z nami si delite svetonočni blagoslov! * Božični zvonovi pojo nocoj v domovini lepo, s kadilom domove kade, s prošnjo božično krope, da Bog bi bil varuh domov in dal vsem stvarem blagoslov Božični zvonovi pojo, solze nam v tujini teko; na drage, ki so v domovini, Jnule se nocoj nam spomini. DUHOVNO ŽIVLJENJE je mesečnik. Uredništvo: P a s c o 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48 - 3361 (48 - 0995) Kliči od 11—13 ure in po 7 uri zvečer. sredah in petkih ni dom:.. Uprava: Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413 Rcgistro de Prop. Intelectual 81190 Letna naročnina za Argentino 2 $. CERKVENI VESTNIK BOžIc. Polnočnica na Paternaiu (Av. d'l Čampo 1653). Ob 10 uri maša na Avellrnedi. Molitve na Paternaiu. 29. d :c. Maša na Paternaiu za Ivana Pečenko. Molitve na Avellansai. 1 jan. Maša na Avcllanedi za I"erer.ca Vogrin. 5. jan. Maša na Paternaiu za Jožefa Bizjak. Molitve na Paternaiu. 12. jan. Maša v San Antonio de Padua. Molitve v San Antonio ds Padua. 19. jan. Maša v Co.uodoro Riva-davi?.. 26. jan. Maša v Cinco Saltosu. Krščen je bil na Paternaiu Ivan Karel Pečenko. Na Avcllanedi se vrši domača družabna zabava 29. decembra po popoldanski molitvi v prostoru poleg dvorane, žene in dekleta nam bodo preskrbele peciva, drugi bodo poskrbeli pa za lepo razvedrilo, da bomo lepo proslavili god Janezov in Štefanov. V zavodovi dvorani bomo imeli kinopredstavo, pogrnjene mize pa na dvorišču pod ponjavo. IZ UPRAVE “Duhovno življenje” je nastopilo že IX. leto. Upamo, da svojo lepo nalogo med rojaki vrši v splošno zadovoljstvo svojih bralcev. Žal, da niso vsi bralci “Duhovnega življenja tako točni v izpolnjevanju svojih dolžnosti napram nam. Prosimo torej vse naročnike, ki ste na zastanku z naročnino za leto 1940, da nikar ne odlašajte več. Tisk je drag. 200 $ vsaka številka! Ona dva pesa naročnine naj vsak doprinese, še kakega novega naročnika naj pridobi, pa bomo še bolj zadovoljni. Če kdo še kaj priloži za sklad mu bomo pa še posebno hvaležni. Pošljete lahko tudi kar v poštnih znamkah. Naročnina se lahko poravna tudi pri “Slovenskem listu” in pri gg. Laknerju in Škrbecu na banki. Albert Marangunič starosta med jugoslovanskimi naseljenci v Argentini je umrl v Parana, kjer je bil zelo spoštovana osebnost in tudi častni jugoslovanski konzul. Rajni je bil na široko znan po svoji dobrodelnosti. Nešteti naši rojaki so pri njem našli pomoč v potrebi. A za mesto Parana je bil pokojni nepozaben dobrotnik, ki je velike tisočake poklonil za mestne dobrodelne potrebe in za okras mesta Parana, ki se ponaša s svojo bogato lepoto, katero je dolžna deloma tirdi rajnemu Maranguniču. A NUESTROS LECTORES La revista "La Vida Espiritual" no es exclusiva de la Colectividad Eslovena, sino que puoden abonarla todos nuestros simptiz.intes. Nos di-rigimos a los amigoj leetores, pi-diendo colaboren con abonos y ad-quirir tambien otros abonados. La revista es mensual. £>.; inteneiön es servir a la compene iracičn mutua. Con este motiva sienpre sacaremos algunas paginas sekcias en caste-llano. El abono cs ds S 2 anuales. PADRE JUAN HLADNIK direetor de la Revista, capellän de la Colectividad Eslovena rzside en la PARROQUIA DE SANTA ROSA DE LIMA Pasco 431. U. T. 48-3361 (48-0095). En časa estä £eneralmente todos los d las por la mandna. Por la tarde estä despues de las 17 lioras, menos los liuer-coles y viernes. Los domingos estä solo hasta las 9 horas. Los qus quisieran couf sarse, eneuen-tran su confesionario en el lado derecho que lleva su nomtire. El confesionario tie-ne tambien el tinfbre para llamar. PEREGRINACION ESLOVENA a SAN ANTONIO DE PADUA se realizarä el 12 de Enero con la salida de Plaza Once a las 8 lioras, con parada en Flores y Liniers, regresando desde San Antonio a las 19 horas. Pidanse los Boletos en Santa Rosa de Lima o en la Administration de La Vida Espiritual. UN AVISO IMPORTANTE P. Juan Hladnik, el capellän yu-goslavo se ausentara de Buenos Aires desde el 13 hasta el 29 de Enero, para visitar las colonias yugoslavas del Sud Argentino. Pasarä por Olavarria, Bahia Blanca, Comodoro Rivadavia, San Carlos de Bariloche. Plaza Huincul, Cinco Saltos y Villa Regina. Cordoba. 26. novembra 1940 je po dojgi in mučni bolezni preminula gospa Ivana Slavec por. Grakonija, stara komaj 34 let. Pokojna je prišla v Argentino pred 10 leti iz Ospa pri Trstu, ter zapušča tu moža Milana, sinčka Emila, svaka Jožefa, svakinjo Antonijo, v Evropi pa štiri sestre in dva brata. Rajna je bila zelo priljubljena od vseh, ki so jo poznali, ne le naših temveč tudi tukajšnjih znancev. Pokopana je bila 27. novembra 1940 na pokopališču San Jcrönimo z lepo vdolečbo naših rojakov in rojakinj, položena k večnemu počitku v Panteon Tramvajskega Podpornega Društva. V imenu Slovenskega Delavskega Podpornega Društva “Edinost” v Cordobi, največje sožalje naš mu elanu Milanu in njegovemu sinčku Emilu. V SAN ANTONIO DE PADUA Romanje se viši 12. januarja. Vsi gotovo ne boste mogli tja. Upam pa, da se boste mnogi pridružili in vas vse rojake prav lepo povabim, da se vdeležite te naše lepe slovesnosti. Vsi razumete, da so s takimi prireditvami združeni stroški, če boste pa pokazali vsaše plemenito srce in si pravočasno preskrbeli vozni listek, bo s tem finančna težava premagana. Ne dvomim, da jc med nami 400 rojakov, ki boste radostno pohiteli v San Antonio. Prosim vas pa le to, da sc pravočasno prijavite, da bomo tako vse bolje pripravili. Vsakdo razume, da bo za skupno pečenje (atado) mogoče poskrbeti la tistim, kateri se bodo zato pravočasno priglasili. Spored: Odhod iz Plaza Once ob 8 uri (subterrä-neo). Postanek v Floresu in Liniersu. Ob 9 uri bomo že v San Antonio. Z postaje bomo šli peš 6 kvader v povorki po tlakovani cesti med travniki. Ob 10 uri bo slovesna sveta maša. Od 12—15 ure se bomo zadržali na vrtu v prij-tni senci, kjer bomo imeli asa do in hladna okrepčila. Nato bomo stopili v dvorano, da se še malo poveselimo. — Na programu bo kino. Ob 17 uri bodo -lovesne popoldansko molitve. Ob 19 uri cdkod. Vozne listke si oskrbite čim preje. Posebno ugodno priliko imate o božičnih praznikih. Cene so sledeče: Iz ONCE: mayores S 1.10, menores S 0.55. Iz PL O RESA: mayores S 0.85, meno- res S 0.45. Iz LINIERS A: mayores $ 0.60, menores S 9.30. CENA ZA SKUPNI ASADO bo za velike 8 1.—, za male $ 0.50. Vsak bo dobil pečenko in kruha. Kupite si tudi izkaznico za asado! PIJAČO si bo pa vsak sam po svojem okusu lahko preskrbel tam na mestu. VOZNI LISTKI in IZKAZNICE za kosilo se dobe: Pasco 431 — v šoli na Paternaiu: Paz Soldän 4924 — pri Cotičevih: Donato Al-varez 2262 — pri g. Laknerju in g. Škrbcu na obeh bankah in doma. — na Ave-llanedi v Društvu in pri Preiningerju — v Villi Devoto pri Madonovih: Marcos Sastre 5655 in pri špacapanovili: Pasa je La Regia 5542 — Santos Lugares pri živcu: Rocque Acardmi 641. — Saavedca, v trgovini pri Oškrci: Miller 4411. Ker je število voznih listkov omejeno, nikar ne odlašajte! Za slučaj dežja se bo romanje vršilo pozneje! Kake morebitne meglice se pa ne bomo ustrašili. V San Antonio de Padna je krasna cerkev in samostan. Poleg pa vodijo slovenske solske sestre šolo, ki ima prostoren vrt z gosto senco, ki nam bo nudila prav prijetno zatišje in za nekaj stotin ljudi dovolj udobnega prostora na zeleni trati. V Atenah in drugod po Grčiji živi znatno število katolikov, največ iz Francije. Ti so naslovili ganljivo pismo na pravoslavnega nadškofa v Atenah in na ves verni narod, kot odgovor na poslanico nadškofa Krvsantdsa, ki ga je naslovil na cel krščanski svet. Pismo je vidno znamenje zbliža n ja med učenci evangelija po celem svetu! ;MUY FELICES FIESTAS DE NAVIDAD A NUESTROS APRECIADOS LECTORES! Que sea la paz con Ustedes, esa paz que Jesus ha traido al mundo. Todo el mundo quiere la paz. Lo curioso es que todos quieren que se les de la paz, pero muy pocos piensan en darla. Y sin embargo: hay que sembrar antes de eosechar. Que pocos comprenden que la paz puede tener solo aquel quien primero la da. Asi lo hizo nuestro Senor Jesucristo. Aunque conocia la ingratitud que le espe-raba, el proceder criminal que el mundo le tcnia p repa rado, quiso despojarske de la glo-ria de Dios, para darse para nosotros pobre, desamparado... Su pobreza es nuestra riqueza, Su frio nos calienta, Su fuga nos consuela, Su sonrisa nos invita Para que tambien nosotros no pongamos nuestras esperanzas en las cosas pasajeras. i Jesus no se buscaba a si, sino a nosotros! Cuanto mäs desinteresado uno imita a Jesus en el desprcndimiento, tanto mäs goza su corazön en la paz verdadera. BOŽIČNI VEČER Spet se nam bliža božični večer. Budijo se nam lepi spomini prošlih dni in srečnih časov. Neusmiljeno življenje ntfs je iztrgalo še mlade iz domačega kraja. Kako bridko nam je bilo na prvi božični večer v tujini. Zato ne morejo rti v pozabo oni topli spomini, bi žive zapisani v dno duše. Šele sedaj prav spoznavamo srečo božične noči med domačimi, zato se nam misli vračajo tako rade na one srečne čase. Popolnoma pri-prosto in tiho, pa vseeno z globokim veseljem in občuteno lepoto, kot skromni delavni 1 judje, smo praznovali ta veliki večer. Britki so taki spomini v tujini. Kje so tisti časi? Več se ne vrnejo. Ostali so; nam pa pustili spomine srečnih dni. VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE VSEM NAŠIM BRALCEM! Mir ljudem na zemlji! Kako zelo smo ga potrebni danes in vendar divja sovraštvo. Toda brezbožnik nima miru! Mir more imeti samo tisti, ki ga je najprej vsejal. Božje Detece pa nam kaže, kako se mir seje. Sin božji se je odrekel svoji božji slavi, odrekel nebeškemu veličanstvu, odrekel se je bogastvu in udobnosti in prišel na svet kot revno, nebogljeno dete, trepetajoče v mrazu, na begu pred preganjalci.... Srečo seje torej tisti, ki nikdar sebe ne išče samoljubno, temveč z radostnim srcem da karkoli more za druge. Kolikor plemenitejši je človek v svoji ljubezni do drugih, čim manj samega sebe išče, tembolj napolni mir njegovo srce! Takoj bo pa prišel tudi med narode mir, ko bodo tudi mogočni narodi spolnili zapoved ljubezni do nemočnih brezbrambnih sosedov. Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji! Še bridke j e se godi našim dragim tam daleč za morjem: našim fantom in možem in onim ki vztrajajo na domači grudi! Njih rana vedno bolj krvavi in vedno globlja je —• trpini na lastnem domu! Tudi njim se bliža božični večer. Otroci, ki bodo prisrčno čebljali okrog božičnega drevesca, bodo še povečali materi njeno bolest. Kje so mladeniči, da bi zapeli dekletom podoknico? Kje ste očetje, ki vaši malčki neprenehoma vprašujejo po vas? Tudi vi se spominjate srečnega dneva božične noči pod domačim krovom, tudi vaši spomini so nepozabni! Starši, bratje, sestre, le upajte še, da pride spet srečni božični večer! Duša vam bo spet polna radosti. Spet boste veseli in srečni pod domačim krovom. Rana sie vam bo zacelila! Nam pa ostane upanja malo! Ostane nam božični večer samo za spomin! ^ Pepca Furlan ROJAKOM NA JUGU V VEDNOST Namenil sem se spet, da izrabim poletne počitnice za obisk rojakov na argentinskem jugu. Moje potovanje se bo vršilo od 13—28 januarja in sicer po sledečem načrtu: 13. jan. (pondeljek) pridem v LOMO NEGRO. Naslednji dan bo maša v OLAVARRIJI, nakar bom nadaljeval pot v BAHIJO BLANCO, kjer se bom zadržal do četrtka ob 9 uri. Nato bom nadaljeval pot v COMODORO RIVADAVIA, kjer se bom zadržal v petek, soboto in nedeljo. V nedeljo 19, jan. bo tamkaj tudi sveta maša. V soboto zvečer in nedeljo zjutraj bodo imeli ro- jaki priliko za svete zakramente. Že v nedeljo bom odpotoval v SAN CARLOS DE BARILOCHE, kjer bom v torek in sredo. V Plaza HUINCUL sem namenjen v četrtek in bom tam ostal v petek. V CINCO SALTOS pridem v soboto in bo tam maša v nedeljo 26. januarja po enakem programu iz prejšnjega leta. Nadaljeval bom še pot do Ville Regina od koder se bom vrnil v Buenos Aires. Rojake po vseh tistih krajih prosim, da sporočite moj prihod vsem našim in da mi kar mogoče greste vsi na roke. Kdor ima kake želje, naj mi jih že sedaj sporoči. (Janez Hladnik, Pasco 431.) Božič na Dolenjskem Bilo je ob času, ko je zmanjkalo belega in črnega kruha; ko niti ni bilo več s čim prižgati luči; ob času ko je predzadnja vojna vihra zajela vso Evropo. V Trstu je postalo nevarno. Začele so deževati bombe! Zato smo morali kar proč. V zeli smo samo najnujnejše stvari in se vsedli na vojaški vlak, ki nas je odpeljal na Kranjsko. To je bila vožnja! Vsak čas so nas puščali kje na progi, nato so nas spet potegnili za par pdstaj naprej. To je trajalo natančno tri dni. Ob koncu te nenavadne vožnje smo sc znašli v Novem mestu, na Dolenjskem ! Iz vlaka smo se preselili na velik kmečki voz, in zopet je šlo dalje ob dolgih posejanih njivah po beli eesti. Prelep svet, nekaj svojevrstnega, je Dolenjska, polna romantike in starih gradov. Njen pisatelj Josip Jurčič jo je opisal prav tako, kakršna je. Moja mama, ki je čitala njegove spise v svoji mladosti, se je takole izrazila tedaj, ko smo se zibali na kmetskem vozu: “Še vse lepše je, kakor v knjigah”. Skoro gotovo pa ni pričakovala, da bo živela s svojimi otroci cela tri leta v starem gradu pri Kostanjevici, kjer se je vršila povest Jurčičeva “Kloštrski Žolnir” (inženir)! Konec naše poti je bil namreč tisti staroslavni klošter. Zgodovina “gradu” ali kloštra je tale: Baje ga je dala sezidati pred sedemsto leti Juta, hči češkega kralja Otakarja izpolnivši neko obljubo! Sedaj je tisto staro zidovje s starodavno zanemarjeno, pa še trdno cerkvijo last države! Tedaj ob vojni pa je živel tam neki dunajski vitez pl. Guttenberg s svojo družino. Njim smo se imeli z ahvaliti za naše toplo zavetje. Zidovje je bilo obsežno, zelo prostorno, obdano z vrtovi polnimi najokusnejših jabolk in drugega sadja! Kjer se je začel park je stal mlin, ki je tudi bil last gradu! Malo dalje tja pa je že rastla “Opatova gora”, polna krasnega bukovja, ki sega vse notri do hrvatske dežele. Polna čistega zlata pretkanega z vsemi barvami se je nasmihala gora porastla s košatim gozdom, ko je stopal sv. Miklavž čez njene bregove in oznanjal bližajočo se zimo in teško pričakovani Božič, ves bel in snežen. “Božič” na deželi, v zasneženi prirodi! Komaj v knjigah, v pravljicah smo ga videli naslikanega! Tihi gozd v svojem belem odelu! Vse bajke, ki nam jih je prečitala mama doma, v zimskih večerih, ob znani tržaški burji, so nam prišle v s pomin! In smo ga pričakali ! Kar naenkrat, neko jutro je bila pokrajina vsa bela. Po zasneženih cestah so brzele sani in cingljali kra-guljčki! Nekaj lepega je sedeti na saneh in se voziti po snegu. Sama belina vsepovsod in drevje, ki se pripogiba pod težo snega; sem pa tja osebenkova bajta, ali ponosen dom bogatega dolenjskega kmeta! Tisti dan pred Božičem je zapadel sneg še bolj na debelo! Pa nič zato! Saj ni bilo treba več v gozd po mah. Imeli smo ga, da bi si lahko postlali postelj in ne samo za bogate jaslice na veliki kmetski peči v našem kloštr-skem stanovanju. To vam je bilo poezija! Vsa narava je slavila praznik. Kaj šele v srcu! Že v ranem jutru, smo začeli prepevati svete božične pesmi. V naši družini je to nekaj tradicijonalnega. To j e še spomin naših dedov in babic! Zato nam je bilo otožno in sladko ob teh starih pesmicah! Sladko zato, ker je mamina ljubezen osladila in omilila vso trpkost! Ah, samo da je bila z nami! Otožno pa radi odsotnosti našega očeta, ki je trpel tam po umazanih strelskih jarkih! Bili smo pač v vojni! Tisti dan pa je bilo pozabljeno vse zemsko gorje. Pričakovali Smo rojstva božjega deteta, ki je prišel odrešit svet zablode in vsega hudega. In je priplaval kakor na n evidnih perotih tihi “Sveti večer”. Ni bilo na izbiro božičnih dobrot kakor v prejšnjih letih. Saj je bila vojna, pa mama je kupila veliko ribo ulovljeno v zeleni Krki; skuhala je obilico krompirjev; imeli smo prihranjenih orehov in lešnikov, in suhih krhljev, imeli smo celo božično potico — ali mar to ni bila že kraljevska večerja! v tistih časih polnih bede gladu in vsega slabega.... Pa nam je bilo vsem v srcu, kakor velika lepa bajka ! Vse tako različno od prejšnjih Božičev! Prav nič nam ni bilo do tega, da nismo imeli druge luči, nego tisto svetlo nebeško, ki je sijala na nebu, obdana od tisočerih zvezd. Tiste luči je bila polna vsa soba! V prelepih jaslicah je temnel svileni mah, so se belile stezice, in iz božjega hlevca je prihajal neki mamljiv čar: čar svetega večera! — Kakšen prizor! nikoli pozabljen! Razvrstili smo se ob jaslicah, in pobožno zapeli “Sveta noč, blažena noč”... Menda še nikoli s tako čudovito zbranostjo in resničnim hrepenenjem po odrešitvi! Pesem je ganila, tembolj, ker sta jo spremljala na gosli moja dva bratca! In mama! Kdo bi pozabil njeno sladko obličje tistega pravljičnega večera, prvega v tujini... Zunaj je počivala priroda! Iz Opatove gore, je od časa do časa prišel do nas kak odaljen glas gozdnih prebivalcev. Neopaženo je šel čas naprej, in kar hitro je prišla enajsta ura. Tedaj pa so se premaknile na Vodenicah, daleč gori v bregu, svetle baklje, ki so kazale vernim svetonočnim romarjem ozko gaz. Mesec je namreč že zlezel tja nekam za gore. V dolgi vrsti se odvijala iz gorskih selišč procesija svetonočnih romarjev, ki so hiteli, da se poklonijo božjemu Detecu, da mu zapojo slavo z angeli in da prosijo božjega miru razburkanemu človeštvu. Ni jih ostrašil visok sneg v zametih, da bi ne pohiteli k fari k polnočnici! Kako utrudljiva mora biti taka dolga pot ki traja ure — pa je še močnejši skriti čar svetega večera, v katerem je nevidno hrepenenje vsega lepega in veličastnega, in v katerem se čutimo boljši in plemenitejši — ko človek začuti tudi žarek božje ljubezni, ki se je na sveti Božič razodela. Hiteli so ponočni romarji za nevidnim vodnikom v svetlo noč! Ni bilo čuti božičnih zvonov polnočnih, ker jih je ugrabila vojna in prelila v topove, — pa smo jih čuli v srcu, bila jih je polna vsa soba, ves dol in breg okoli nas. Skrivnostno je zvenela melodija: Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč. Le Devica z Jožefom tam, v hlevcu varje Detece nam. Spavaj dete sladko.... Vida Ivanovna V SAN ANTONIO DE PADUA 12. JANUARJA z vlakom iz Once ob 8.03 uri. Ne zamudi prilike, da prav po domače preživiš cel dan. Kupi si čim prej vozni listek! Božični Motiv iz Slovenije. Pokojno čaka vas Podkoren na Gorenjskem, kdaj pride spet toplo sonce in prežene snegove. EL PANORAMA DE NAVIDAD En deredor de la iglesia se lian estrechado las humildes casitas de los campesinos en Eslovenia. Hace frio fuera. Los campos estän descansando bajo la sabana blanca de la nieve. En deredor de la estufa caliente se desarrtllan las actividades caseras del inviemo. Y la iglesia. De alli tambičn šale el calor. Aquel calor que atrae las almas, que calienta los corarzones. La torre es como el indice hacia el cielo. Las campanas son los ängeles de la Navidad anunciando la paz a los veci-nos, atrayčndolcs con sus cantos. El templo es ura imagen de bellezas Bternas, adornado con todo lo mejor que la gente buena puede contribuir. El sacerdote es el padre de todos los vecinos: levantando a los caidos, con-solando a los afligidos, fortaleciendo a los debiles, alegre con los alegres y sufriendo con los que sufren. iEl panorama de la paz! NOCHEBUENA EN ESLOVENIA Blancura infinita. .. En el aire una cancion de alegria se eleva, como la de los ängeles en Belen. La campina, con su vestido inmaculado de nieve conme-mora el misterio mäs grande, profundo y maravilloso del mundo. Nace Jesus. Los ärboles inclinan sus ramas car-gadas de nieve dando la bienvenida al Senor; la choza y el castillo le albergan, las luces le invitan a entrar, los cänticos le ensalzan. jGloria a Dios en las alturas! Todos le reciben y le dan abraigo en sus corazones lle nos de amor. A1H en un rincön estä el pesebre, los pas-tores le ofrecen sus regalos al Nino Dios. j Que dulce mirar el de la Virgen Madre! Nace Jesus. Las campanas repican en su honor. Allä en el valle sus sonidos se extienden y llegan hasta el corazon. Comienza la fiesta del amor. En todos los hogares se reza la oracion cotidiana, el Ave Maria del anochecer; pero hoy es mäs dulce, es una caricia, como un rocio que aleja todo sufrimiento o pena. El alma se eleva y la gracia del Senor inunda el ser entero. Las campanas resuenan como llamados de amor. Nace la Esperanza. Llego el Salvador. Luz y Alegria. Luz para guiar el mundo, alegria para aliviar sus dolores. Nace Jesus. La procesičn humilde se pone en marcha. Al frente el primogenito con agua bendita hace la senal de la cruz sobre todo objeto o lugar, que la bendiciön del Senor este presente dentro de la časa y fuera de ella tambien, que sea bendito el campo entero con sus sem-brados, el corral, el granero, los establos. El padre con el rosario tradicional, va pasando las grandes cuentas entre sus manos de campesino, mientras la madre derrama nubes de incienso que van a confun-dirse allä en el cielo con el fulgor de las estrellas. Los ninos con una cruz pequena entrecruzados los dedos siguen a sus padres, los ojos inocentes reflejan una alegria inmensa, las tres partes del rosario se terminan de rezar ya de regreso en el hogar. La mesa preparada para la cena les espera. Continua la melodia de la campanas, allä en la loma la iglesia refleja una luz rojiza sobre la nieve. Hay algo sobrehumano, celestial, lleno de aegria, luz y cantos. La familia feliz se sirve el arroz con leche (o mijo con leche) lo sninos se apresuran para que los ängeles ten-gan tiempo de colocar el ärbol de Navidad mientras ellos descansan. A las once de la noche, las campanas echadas a vuelo despiertan al valle. Invitan a la Miša de gallo. Con sobresalto los ninos se incorporan en sus lechos, un extrano silencio les rodea. Se escuchan pasos y una voz carinosa les lama, besa y arregla sus ropaš y de la mano los guia a la pieza principal. Emociones de la infancia, impresiones que jamäc se olvidan. Luces resplandecientes, juguetes ansiados, velitas de colores en el ärbol magnifico. Un minuto de estupor e indecisiön y luego la räpida carrera para contemplar de cerca el cuadro brillante de luces y regalitos que envia Jesus. qHabrä traducido bien mamä nuestros deseos? Risas, carinos, alegria.... En la Nochebuena el Cielo se inclina sobre la Tie-rra, la Bondad infinita de Dios, da a nuestros corazones la esperanza de la dicha eterna, a los grandes que poseen virtudes excelsas y a las humildes almas, inge-nuas y transparentes. Las campanas invitan. Se forman procesiones largas en fila india. La nieve helada cruje bajo los pies. La luz rojiza de las antorchas se reverbera en la sabana de nieve cristalizada; silenciosos avanzan romeros noc-turnos. Ya no resultan penosos los pasos por la huella angosta. Ellos siguen la voz de las campanas, atraidos por una promesa, guiaidos por la Fe. Felices, con paso ligero, allä van.... y Jestis va con ellos por el camino blanco y largo que termina en el Cielo para los que en la tierra le aman. Blancura infinita.... Millones de estrellas en el cielo.... Silencio.... Nace Jesus. PO ARGENTINI SEM TER TJA V septembru sem spet stopil malo ven v deželo. Ta pot je peljala na sever. Pa ni treba misliti, da sem šel na “sprehod” prav zato, da bi mi ne primanjkalo pisanja za Duhovno iž vij en j e! Glavna moja misel je bila, da obiščem rojake; da vidim kako je kaj z njimi; da dam priliko, da tudi oni kaj božjega slišijo, da se Bogu približajo, da se spet zavedo, da je tudi nad nami nekaj, da je pred nami -- večnost, na katero človek tako strašno lahko pozabi tukaj, ko ne sliši vsak dan vabečih zvonov. Skozi Rosario, Cordobo, Santa Fe in Parana je vodila moja pot. Do minute natančno sem si izdelal program 2000 km dolge poti, do minute natančno sem ga tudi izpolnil, prav tako, kakor je bil napovedan v sep-temberski številki Duhovnega Življenja za dneve od 14—22 sept. Ne bom opisoval tega pota na široko. Saj sem že večkrat pisal o mestih, katera sem obiskal, nekatere vtise pa naj vseeno podam našim bralcem. Prvo, kar lahko zapišem, je to, “da sem imel srečo”. Tudi ta beseda se lahko razume, kakor kdo hoče. Jaz sem imel srečo! Drugi pa trdijo: “da imajo smolo”... Vrabca ne bodo imeli smole, če pa posnemajo — osla, o katerem pravi pregovor: osel gre le enkrat na led... pregovor pa pristavlja: “baš to je oslov-stvo”... Človek, ki se takoj od kraja ustraši, ki z doma ne gane, tudi nikamor ne pride... potem bo pa rekel, da ima smolo! Seveda jo ima, toda sam si jo je skuhal. Zakaj pa ni šel odločno naprej svojo pot, pa bi premostil začetne težave in se dokopal do česa vrednejšega. Jaz sem imel srečo! Pa bi tudi lahko imel smolo! Če bi se ustrašil kislega vremena, ki mi je porinilo v roke dežnik, ko sem odhajal na vlak v Retiro. Kar nič dobrega se mi ni obetalo. Saprabolsko bi mi šlo vse narobe, če bi kisli nedelji sledil enak teden, kakor jih je bilo cela vrsta brez izjeme prejšnja dva meseca... Bil sem pod varno streho vlaka. Neusmiljeno je pralo, od nekod je pa še mrzlo vleklo pod mene, da sem kar z veseljem segel po debeli suknji, ki sem si jo na samo srečo vzel s seboj. Skozi bliske in grom in naliv je drvel vlak. Onstran San Nicolasa je naliv ponehal, oblaki so se dvigali in ko smo se ustavili v Rosariju, so že bile ceste skoro ^rez luž... Seveda! Saj tam je že precej preje prenehal 'dež. Prav tedaj, ko so ga odpeljali v Buenos Aires! Pravijo, da je v ponedeljek v Buenosu cel dan deževalo! V Rosariju je bilo pa lepo božje sonce! In kako prav mi je to prišlo! Tako se je hitro sušila pot, da sem mogel prav izrabiti dan. Zares imel sem srečo! Pa bi prav tako imel lahko smolo — če bi se namreč ustrašil in ostal doma! NAŠEL SEM GA — V ROSARIJU Še ko sem odhajal v Ameriko, mi je nek tovariš naročal: poišči mojega brata! Seveda bom! Kaj bi ne! tako si človek misli. Kljub temu, da sem vedel, da je Argentina velika dežela, se človeku iz dalje zdi, da ne bo nemogočega, poiskati tega in onega. Kdo bi gledal na naslove natančno, ker je iz dalje Argentina vendar komaj majhna zelena lisa na stisnjenem zemljevidu južne Amerike. Saj je tudi luna nič več kot srebrn toler... če jo gledaš iz zemlje in še za kovača je premalo prostora na njej... Poišči mi brata, pa ošpotaj ga, če je tega potreben ! Tako mi je naročil sošolec iz bogoslovja Ivan Casar man, ko sem odhajal v Ameriko. Ni pesjan, da ga nebi našel, tako sem mu odgovoril. Pa sem ga iskal dolgo, tako dolgo, da sem že pozabil, koga iščem! Spet sem dobil pismo, v katerem me opozarja gospod Ivan, kamniški kaplan, na svojega brata Jožeta... Toda, kdo bi v se napravil. Saj Jožetov in Tonetov je brez konca, katere naj bi človek našel, pa so se razgubili na najbolj skrite kote po deželi. Pisma pa prihajajo vsak dan, ki prosijo, naj poiščem sina, brata, moža.... Oni dan sem imel pa srečo. Preje mi ni bilo najbolj na voljo, ker je prejšnji dan dež vsa pota zablatil, — tista namreč, ki držijo do naših ljudi, ki večinoma žive v netlakanih delih mesta. Gospod konzul Rubeša je bil tako ljubeznjiv, da mi je s svojim avtom okrajšal pota. Obšla sva že dober del hiš v Barrio Suizo, nato pa v Saladillo, — to je blizu frigorifika. Nekatere družine tam sem že poznal preje, a vedno me je prehitela noč, da nisem mogel do vseh. Kurtin Evgen, Av. Lucero 159, sem imel zapisano. Dobro! je menil g. konzul in smo zdrčali naprej, obiskali Mirca, nato pa zavili čez mal mostiček, ki drži čez potok Saladillo. Tlakane poti je bilo konec. Kmalu smo bili zakopani v blato. Ravnodušno je gospod konzul ustavil motor. Saj ni šlo nikamor več: ne naprej ne nazaj. Pa kar nič ni bil v zadregi. Hola, Jože! Nas boš potegnil ven iz blata! je zaklical gospod konzul fantu, ki je prav tisti hip prišel mimo. Ali ga ne poznate, gospod Janez, je mene vprašal? To je Jože Casarman iz Vrhnike! Ni pesjan! Štiri leta že ga iščem, pa ga vse do danes nisem dobil pred oči! Njega res da nisem poznal do danes, toda z njegovim bratom sva bila tovariša v semenišču in... Prav, ravno prav! Sedaj nas bo pa iz blata potegnil! Pa ni treba misliti, da je taka strašna stvar potegniti iz blata avto. Saj je to vsakdanji dogodek in je vsak avtomobilist tega vajen in ima zato vedno s seboj tudi vrv. Na prazniku Zedinjenja so se v Rosariju zbrali mnogi Jugoslovani, med njimi tudi mnogi Slovenci, in pokazali trdno voljo za skupno domovino vseh južnih bratov. Jloooooruk.. . pa smo bili na trdili tleh. Potem nas je pa povabil Jože v svojo hišo, kjer ima svoj sedež “Slovanska knjižnica” (Biblioteca Cultural, Union Eslava), v kateri se združujejo mnogi Jugoslovani, ki so tudi glavni voditelji društva. — Tako sem našel Jožeta. Kdo bi si mislil, da tam okrog živi toliko naših ljudi. Kar zraven sem našel še dve slovenski družini: Čer-meljeve in Fakinove. Prav malo od tam, na mestni strani pa živita oba brata Kurt in: Evgen in Angel j, ki sta med najbolj delavnimi elani slovenskega društva Triglav. PO SELU SLADKOSTI Potrudil sem se, kar je bilo v moji moči, da bi obiskal čim več naših rojakov v Rosariju. Pa bi bilo treba iti še ven v okolico, v Perez in Roldän, toda čas je bil prekratko odmerjeni. Za soboto, za dan povratka, sem namenil, da še kam stopim. Upal sem, da bo prišlo kaj več ljudi k maši, ki je bila za soboto ob 8 uri že davno preje napovedana. Pa jih je bilo tako malo! Prišle so nekatere šolske deklice, ki so skupno s sestrami zapele med sveto mašo. Tako lepo so zapele, in tako lepe so bile besede njihove pesmi, da me je globoko ganilo. Kar solze so mi uhajale in.... “Grešnikov se nas usmili, spreobrni nam srce, da bi zvesto ti služili, žalovali za dolge 1” Ne samo za one v Rosariju, ki jim je božja stvar tako malo vredno, temveč prav tako za vse druge rojake, ki so prav tako otopeli za vse božje stvari, ki za k maši nimajo nikdar časa, za spoved pa “nobenih grehov”... Dovolj vzroka je, da bi človek solze točil s prošnjo: “spreobrni nam srce!”... To je največja nesreča tujine, ker človeku izpije dušo v neprestanem pogonu za izboljšanjem gmotnega položaja. Ni nedelje ne praznika, molitev utihne, kletev se pa ne pozabil... Človek pozabi, da je rojen za trpljenje, ter bi se hotel rešiti neprilik, ki pravo življenje vedno spremljajo! Grešnikov se nas usmili, spreobrni nam srce! Saj človek razume prizadevanje ljudi, ki je ne Je potreba, temveč tudi dolžnost. Samo tega naj bi nikar ne pozabili, da se zastonj trudijo zidarji, a ko Gospod ne zida hiše. Da je prazno vse človekovo delo, če ga Bog ne blagoslovi. Nazadnje ostane vse nedodelano, če je človek svoje življenje zapravil v samih zemeljskih stvareh... Nikogar ne bom sodil jaz. Za vse bom pa molil, da naj božja milost gane otopela srca. Kdo ve, če ni še marsikomu sojeno, da ga tako naglo pograbi kakor Antona Brumeca, ki je tako naglo dodelal, da so njegovi prijatelji in znanci, njegovi sodelavci v Rosariju, zvedeli za njegovo smrt, ko je bil že v — jami. Kdo ve, če mu bo sojeno dovolj časa v zadnjih dneh, da bo lahko popravil, kar je bilo preje zavoženo in zadolženo! Da. Tako zgodbo sem zvedel v Selu Sladkosti oni dan. Zbolel ,je, kar na naglo je bilo; asistencia ga je odpeljala in šele drugi dan, ko je bil že v jami so zvedeli za njegov nagli konec. Anton Brumee je dodelal! Zvedel sem pa še tudi marsikaj drugega. Nekateri si, si pomagali naprej. Maks Bratina in Štefan Žigon imata že nekaj lastnega, pa tudi nekateri drugi, toda časi so slabi. Slabe so kupčije z opeko in prav tiste dneve je bil tudi št ra j k in sobota popodne; tako, da sva dobila z Jožetom Čukom precej ljudi doma. Naravno, da je bilo treba vedno porivati, da ne bova dela samo na pol opravila, da bova čim najbolj vse obiskala. Bo Selu Sladkosti avto ne velja. Tam je konj in dvo-kolniea uporabnejša priprava in tako sva gonila z Jožetom, da sva bila ob Zdravi Mariji pri Vidmarju, ki je nedavno otvoril tamkaj gostilno, sedaj zbirališče Slovencev. Saj naju je že od daleč pozdravljala slovenska pesem. Spet tam sem našel nekatere iskane. PO KORDOBSKIH PLANINAH Tako je bilo namenjeno in tako se je zgodilo. V torek in sredo 16. in 17. sept. je bila napovedana sveta maša v Cordobi in je tako tud* bilo. V ponedeljek o polnoči je odrinil vlak, ki se je poganjal in spet postajal, dokler ni slednjič prikukal dan skozi okno. Sveže zelenje je oživelo po polju. Menda je nedeljski dež srečno odpodil sušo in zbudil pomladno rast. Tam naprej je že bilo videti kordobske gore, mesto samo je bilo pa že kar blizu. Tako je kazala ura in tako so napovedovale tudi naselbine. Okrog skromnih bivališč, so se razposajeno smejale cvetoče breskve. Nekaj rožnatega, neka veselega me je prevzelo, ob pogledu na čudoviti breskov cvet, ki je pel pozdravno pesem jutranjemu soncu. Skozi grdo razmelinjen svet je ovijal naš dolgi vlak. Malomarno so mulili po robeh travo mršavi osli, drugod pa s o poganjali to živinče otovorjeno; matere so odpravljale v šolo razcapane zamazančke, v katerih je očividno največ zamorske krvi... Zato se zadovoljujejo v tako beraških kolibah! Obstal je vlak. Vsuli so se potniki iz voz; nasproti je pritekla procesija pričakujoče množice. Tudi jaz sem sledil valu in pozorno gledal, če bom zapazil znani obraz. Prijatelju Francetu Bartolu sem javil za moj prihod. Trikrat sem mu pisal, pa ni bilo ne črne ne bele. Menda se mu ni kaj zgodilo, tako sem prevdarjal. Vedel sem, da on na formalnosti malo da, v dejanju pa vedno stori vse, kar more. Ko sem takole ugibal že začujem: “oHla, Janez!” Bil je France! Torej vse v redu in kar njegov gost sem bil za čas mojega bivanja v Cordobi. Kaj besede! Mnogi obetajo vse, store pa nič! “Evo! Tu je moj avto”, me je popeljal do krasnega voza in že sva zdrčala k Belim menihom, k j er je že on vse uredil zastran maše. “Ti se boš name jezil, zakaj ti nisem odpisal, kajne Janez, tako je menil France, jaz bom pa tebe prejel za odgovor, kod hodiš. V petek sem te klical celo popoldne in cel veee r po telefonu, pa te ni bilo doma!” Bil je v Buenosu, jaz pa v — La Plati! Pa kaj zato. On je bil na mestu, jaz pa sem tudi pravi čas prišel in vse je bilo prav. Po končani maši sva odbrzela na njegov dom. Prijazno domačijo si je ustvaril France, kjer bodo njegovi sinčki imeli dovolj prostora za svoje otroške nagajivosti, oče in mati pa prijeten dom. En košček tistega doma je pa tudi zame, tako se mi je zdelo, ko sva s Francetom lepo pokramljala o nekdanjih časih, ko sva še skupaj hlače trgala in naloge pisala in študentovske burke uganjala tam nekje pod Šmarno goro. Sedaj pa kar povej, kako in kaj misliš, da urediva tvoj program v skladu z mojim; tako je presodil France. Do pete ure sem ti na razpolago z mojim avtom. Moj načrt je pa tale: rad bi obiskal Alto G racijo, Malagüeno, Rio Ceballos in še kaj. Odločila sva za tisto popoldne v Rio Ceballos in potem pa malo v gore. Torej kar na cesto! Mirnodušno, hladnokrvno, kot je Francetova narava, je spustil voz. Kar švigale so mimo naju hiše in drevje. Kazalo je 120 km. Kot bi trenil sva bila sredi kamnolomov v Rio Ceballos, kjer je imel on službene opravke, jaz pa naše rojake, ki sem jih tamkaj v tistih skalah našel kar kakih deset. Večinoma so pivčani, deloma poročeni. Trenutek ni bil ugoden zato, da bi človek lahko kaj več pozvedoval, ker so bili v delu. Eni so viseli visoko gori na bregu in vrtali v trdo skalo, drugi so nalagali skale na vozičke, tretji premikali vlake. .. Marsikdo, -— ki se radi neprijetnega dela, katerega mora opravljati, samemu sebi smili bi šel vše bolj veselo na delo, če bi videl trpljenje in nevarnosti teh trpinov. Saj nikdar ne more imeti gotovosti, da se bo zvečer iz dela srečno vrnil! Kako lahko se utrga razmajana skalnata stena, prihrumi iz strmine razbesnela skala in — človek je v večnosti. Več kot eden je takole dokončal svojo Ameriko... In za vse tisto delo so še slabo plačani! Dosti slabše kot v Buenosu malovarji! Naprej v Rio Ceballos! Iz gore naju je pozdravljal Kristusov kip “Nu Pora”. Lične vile so se pripele na strma pobočja med zeleni gozdni breg. Še čez potok in bili smo v Rio Ceballos, koder je že marsikak naš človek zaslužil k ak krajcev pri zidanju lepih vil in udobnih hotelov, ki nudijo prijeten dom za čas počitnic marsikateremu meščanu. Tamkaj dela nekaj naših mizarjev. Pozdravila sva jih in nato hitela naprej. Zavila sva v strmi breg. V Cosquin, ki leži na oni strani prvih gora sva se namenila. Vratolomno se je ovijala pot vse više. Strmi bregovi so svarilno opominjali k pazljivosti; najin konj se je pa gnal, da je kar sapo jemalo. Više in više! Pod goro “Pan de Azticar”, ki nekoliko spominja na istoimensko goro v Rio de Janeiro, sva dobila pred oči novo deželo. Onstran gore se vleče zelena dolina z mestom Cosquin. Mesto jetičnih! Marsikdo, čigar zdravje je b ilo v nižinah na koncu, je tamkaj našel pravi zrak in se popolnoma opomogel. Menda je večina prebivalstva v tistih krajih sami jetični. Tamkaj so dobri; če bi se pa povrnili nazaj v nižavo, bi bilo po njih. Po gladki asfaltni cesti sva brzela naprej. Doli nekje je blestelo jezero San Roque, kjer zajemajo vodo za mesto Cordobo. Še naprej in na okrog, in zavila sva na desno. Še nekaj voz sva prehitela in že so bili pred nama sledovi Cordobe. Še mimo tovarne avijonov, kjer tudi služijo nekateri naši svoj kruh. Ura je pa tudi stekla d aleč naprej, tako da je moral France po svoji dolžnosti, jaz pa sem stopil na Alto Alberdi, kjer sem našel stare znance: Francetiče, Obermanove, Jazbeca, Movernove. To pot sem se srečal tudi s Stepanom iz Suhorja. Povedali so mi, da so pravkar na delit, da organizirajo prvo skupno prireditev obeh dotedanjih društev, ki sta sklenili združitev v “Edinost”. Po vseh delih mesta so raztreseni naši rojaki, zato je bilo treba kar urno naprej. Pa ker je bila ura bolj pozna, kot sem si želel, ko sem prišel v Alto General Paz, kjer živi skupina 5 družin. Kar po domače rečejo, da je gori na “Krasu”, ker so skoro sami Kraševci. Za naslednji dan je ostalo še marsikaj opravkov.. Ob 8 uri zjutraj maša! Ob 20 uri bo pa krst Gecove hčerke. Takoje bilo sklenjeno in storjeno. Pri maši sem spoznal novega rojaka, gospoda Petelina, ki mi je nato delal prijetno družbo, ko sva obiskala Gregoriče pri pivovarni in še ostale družine v tistem delu, in nato v Novi Cordobi, kjer sta kar dva al- macena,, oba nova: Petelinov in Jeleničev. Od tam je šla pot dalje v Alto Gracijo, nato pa na Malagueno, kjer sem bil to pot prvič. Velikanski stroji meljejo kamenje, tam se žge apno in še kaj drugega. Naši ljudje imajo društvo “.Istra”. Slovencev je tam 6. Pred oči nisem dobil nobenega, ker so bili vsi odsotni. Za nami so ostale prijazne gore, ni bilo več rožnatih cvetnih breskev, spet smo bili med hišami, da obiščem še tiste rojake, za katere sem vedel. Ob 20 uri sem bil pa spet na mestu in smo krstili Gecovo Elvirico tako kot je bilo sklenjeno. Potem smo bili pa tudi ha večerji veseli, tako da nam je bilo kar žal, ker je večer tako hitro minul. SKOZI SAN FRANCISCO V SANTA FE Že pred šesto zjutraj v četrtek, ko je bila še noč, je odrinil rnikro, ki vozi 350 km daleč v Santa Fe. Dobrih 6 ui', pa bomo tam. Kmalu smo se izmotali iz mesta ven. Zopet in zopet, smo križali železnice, dokler se nam ni slednjič odprla prosta pot, ki je peljala nekam v puščo. Nisem se posebno mnogo zanimal za okolico, ki ni nič posebnega kazala. Najprej je treba poravnati račune z Bogom, da mi ne bo brevir delal zapreke zvečer. Redka naselja so pričala, da so še velikanski kompleksi zemlje, ki ne dajo ničesar. Po deževju zadnjih dni je bilo vsepovsod videti mnogo svežega zelenja. Na splošno pa so dolgočasne gmajne (montes), med katerimi se le tu pa tam pokaže gladka jasa obdelane zemlje. Skozi jutranje oblake je iskalo sonce pot in od hipa do hipa osvetlilo “vodni mlin” ali odkrilo tam nekje dalje kako človeško selišče. Tako so bežali mimo nas kraji, križali smo rečne struge, pred nami je hropel vlak po tiru ozkotirne železnice FCCC, ki spremlja cesto; pa smo ga kmalu pustili zadaj. Čim dalje smo šli, tem bolj je bila dežela obdelana. Gmajne sose umaknile že daleč tja nekam na obzorje, če jih je še sploh bilo videti. Črede pasoče se živine so se menjavale z zelenim poljem mlade pšenice. V vasi pred nami, ki se ponaša z zgodovinskim imenom Fuerte-cito (Tabor) je dolgočasno molel v zrak starinski tovarniški dimnik, toda nihče od sopotnikov ni imel pojma, kakšna tovarna je v tistem kraju. Prostorno, udobno smo se vozili od kraja, toda vedno je vstopil kak nov sopotnik in se je voz vse bolj polnil. Ob 8 uri smo postali 20 minut! nam .je oznanil. Bili smo v kraju “El Tio” (Striček). Na jugoslovanskem poslanstvu 1. decembra. Minister dr. Izidor Cankar med gosti. Pismo župnika-komunista > ii. NI PRAVICE NITI LJUBEZNI V TEJ SOLZNI DOLINI. Spoštovani gospod! V prejšnjem pismu sem podal one krepke besede svetega očeta: “da je življenje proti vsaki pravici, in brez krščanske ljubezni’’. Ostra je tale psica, kajne! Pa bom že poskrbel, da se bo dobro zapičila na pravo mesto. Vajeni smo, tako je rekel sloveč sociolog P. Dabin, na neštete protivnike. Pa jih nimamo samo med načelnimi nasprotniki, temveč tudi med samimi katoliki. Med temi je namreč precej takih, ki so slabo podučeni, ali pa krivo razlagajo nalogo Cerkve v tem času; zato se zboje preproste razlage realnega krščanstva, obseženega v tako važnih dokumentih naše vere, ki sta okrožnici ‘‘Rerum Novarum’’ in “Quadragesimo Anno’’; saj se nekaterim te papeške okrožnice zdijo odkrito revolucionarne in jim dvigajo lase kvišku. Trda je beseda, pa vendar je res: da danes ni niti pravice niti ljubezni. Zares! Ni pravice. Pravica je tista čednost, ki vsakemu daje, kar mu gre. Prav! Po naravni pravici gre vsakemu, da živi človeka vredno življenje in da lahko vzdrži svojo družino, če jo ima. To je nesporno! In, moj dobri gospod! Danes je premnogo takih, ki niti ne morejo živeti človeka vredno življenje, in še manj skrbeti za dostojno vzdrževanje svoje družine. — Torej ni pravice! Pa bi ta krivica ne bila tako kričeča, če bi ne bilo prav zraven njih razbrdancev in razsipnežev, ki netijo zavist in podžigajo sovraštvo. Saj je kot preračunano nato v Buenos Airesu, kjer bleste razkošne izložbe trgovin in izzivajo nesmiselne želje v siromašnem gledalcu, ki si razkošja ne more privoščiti. To rodi zavist, zagrenjenost in sovraštvo. Pozabljamo besedo sv. Auguština ki je rekel: Kar je bogatinom čez potrebo, tega siromaku nedostaja. Koliko je bogatih, ki tega nočejo razumeti. Zabubili so se v svoj samopašni “jaz”, na revnega siromaka pa sipajo trnje. . Eni so, ki stiskajo milj one, drugi pa bede umirajo. Poznam deželo, kjer se koruza sežiga, za siromaka pa ni drobtin, — kot za evangeljskega Lazarja, ki si je želel ostankov bogatinove mize. — Živimo v mestu z razkošnimi palačami in nesnažnimi “konventiži”, kjer se kote vse moralne in socijalne nečednosti. Kdo bo torej še trdil, da vlada na tem svetu pravica! “Ni res, da je zadoščeno socijalni pravici, če delavci nimajo zagotovljenega svojega obstoja s pripadajočim dohodkom, potrebnim njihovi družini in namenu! Če niso v položaju, da si 711 orejo preskrbeti nekaj imetja za varstvo proti splošnemu pauperizmu!” (Pij XI). Naj navedeni lepo misel iz knjige: “Kristus na vseh potih”: Betlehemsko Detece! Dalo si zlato, srehro, petrolej itd.... peščici amerikancev, argentincev, jodov. .. Pa velika večina njih ne vedo, ali pa se nočejo spomniti, da je Tvoje tisto zlato, tisto srebro, tisti petrolej--ki so ga prejeli le, da bi kot Tvoji pooblaščen- ci delili od tistega njim, ki nimajo nič! In kaj se godi? Takole pravi sveti oče: “število stiskanih proletarcev, katerih jok vpije od zemlje do neba, je brezkončno porasti o”. In kljub temu Vi, gluhi-gospod, nočete slišati sive trgajočega krika, ki ga prilil «• j a oče krščanstva z vpitjem nedolžne Abelove krvi, ki jo je prelil njegov brat Kajn. ** / . * Ni pravice. Pa tudi ljubezni ni! Ta sveta krščanska krepost je v tem: da ljubiš svojega bližnjega kakor samega sebe. In kako ljubimo sami sebe! Kdliko skrbi imamo za te umrljive kosti! Kot da bi ne bil že na pragu oni večer, ko jih bo treba pustit i! Koliko skrbi za obleko, za jed, za naslado, za udobnost, morda se lišpaš, s telesom izzivaš!... Vse za tvoje t elo! A za druge?... Ali sc to pravi ljubiti bližnjega kot samega sebe? Spomni se tegale nagrobnega napisa: “Nimam več, kar sem potratil; moje pa je kar sem dal! Boli me, kar sem odrekel; kar shranil sem, vse je zgubljeno!” Gospod nam ne da denarja, temveč nam ga posodi. Pravi sveti Auguštin: Kadar delam obračun, o moj Bog, spoznam, da so vsi moji dohodki samo tvoji darovi! Ljubezen mora imeti svoj red. Če imam en novec, prosijo me pa trije, potem je potrebno, da najprej premislim, komu ga bom dal. Tistemu p ač, ki je najbolj potreben. Vsem ne morem pomagati. Pomagal bom pa tistemu, kateremu morem! In njemu pomagati moram! Kako malo je tistih v Buenos Airesu, ki to razumejo. Dela usmiljenja je treba vršiti z ljubeznijo! Oni dan sem videl Vašo gospo, ki je “ Vieentina”, ko je šla 7ia dobrodelen obisk. Z razkošnim avtom se je pripeljala, livriran šofer ji je odprl avto, z napuhnjenim obrazom, ki gleda iz viška doli, je brez besede izročila mlečno nakaznico! Kje je tu kaj ljubezni? Moj gospodar me nikoli ne pozdravi, je tožil drugi! Ta gospodar je močno bolan, kajti ni le gluh, temveč tudi slep, ker ne spozna, da ni nič bolj človek, kakor njegov sluga, ker je odrešen s prav isto zveličavno krvjo Kristusovo in poklican k isti nebeški slavi; je človek z enakimi potrebami, pa tudi s trpečim srcem, ki ga boli krivica! In sedaj pa še nekaj za premišljevanje, za katero imate časa dovolj. Evo 44 § iz okrožnice “Divini Re-demptoris”: Bogatini naj nikar ne iščejo svoje sreče v zemskih stvareh... pač pa naj vedo, da so samo upravniki z odgovornostjo pred na j višjim lastnikom in zato naj porabljajo vse, kar imajo, kot dragoceno sredstvo za vršitev dobrih del, ker zato so prejeli vse od Boga. Vse kar imajo “odveč” so dolžni dati siromakom po evangeljskem naročilu; sicer se jim bo zgodilo po besedah apostola sv. Jakoba: “Nujte, vi bogatci, jokajte sedaj, vpijte do neba, zaradi nesreče, ki prihaja nad vas! Preperelo je vaše bogastvo in vaša oblačila so raz-grizli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo, in njuna rja bo pričala zoper vas in razjedla vaše meso kakor ogenj. Nakopali ste si na glavo srd za one poslednje dni! Nekoč ste kot fantek prejeli sveto birmo in sedmere darove. Vsak dan prosim Svetega Duha, naj obnovi v Vas dar razumnosti, da bi prav spoznali dolžnosti, katere Vam nalaga krščanska vera kot bogatemu nasproti siromaku. Zadeva je grda! Nikar se ne slepimo! Tako lahko človek pozabi, da se spreobrnitve ne vrše po postavah, temveč po dobrovoljni preobrazbi lastne vesti, kar mora narediti vsak sam zase! Začnite, dragi prijatelj, z vašo lastno vestjo! Če ste v zadregi, kje začno in do kam segajo dolžnosti krščanske vesti, vprašajte za svet dobrega duhovnika, ki Vam bo pokazal meje pravice in bratske ljubezni ! Sv. Magdalena Zofija Bar at je neki dan delila obleko siromakom. Pa se je oglasila soredovnica: Vi dajate UNA PAGINA DE HISTORIA Una eompilaciön de varias obras histörieas esloveiicR por Francisco Dalibor. I. Antes del arribo de los Eslovenos. — Teatro de la historia eslovena. — La epoca prehistörica. — La epoca de los Romanos y de las grandes emigraciones de pueblos. Para presentar una breve historia del pueblo eslo-veno, es menester delimitar su posiciön geogräfica, que siempre le fue, lc es y le serä adversa, pues queda enela-vado entre tres pueblos numericamente mayores: ale-manes, italianos v hüngaros, los que en el eurso de la historia diezmaron su poblaciön y territorio, de tal manera, que hoy apenas cuenta von 2 millones de almas (de las cuales easi 40% bajo dominio de las 3 naeiones vecinas arriba mencionadas. Cuenta con un territorio