n—ir
L. XII 16 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 28. VII. 1965
PROGRAMIRAN POUK IN STROJNA UČILA
(Šesti kulturni večer)
K. 'R.
Če določeno učno snov razdrobimo v zaporedje čim manjših učnih enot in ob prehodu iz vsake enote v naslednjo zahtevamo od učenca, da čez ravnokar obravnavano snov napravi miniaturen izpit, smo snovi dali obliko „programa“. Enote morajo biti med sabo logično povezane in smotrno zgrajene druga na drugi, vsaka zase pa mora biti karseda kratka in preprosta. Če so enote lahko umljive, pravijo zagovorniki programiranega pouka, tudi njih vsota, celotna snov, ne bo mogla delati težav in napredek bo zato gotovejši in hitrejši. Poskrbljeno je obenem, da učenčeva pozornost ne opeša, ker se vsaka enota končuje z vprašanjem, in kdor ne odgovori prav, se mora potruditi nanovo, dokler ne zadene. Rešitev se nahaja takoj na začetku naslednje enote. Če je učenec napak odgovoril, tako ni prilike, da bi se mu zmotna predstava utrdila. V nekaterih sistemih so napačnim odgovorom posvečene posebne enote, ki učencu razjasne, kar ga je zavedlo v zmoto. Včasih so potrebni precejšnji ovinki, preden se učenec z nezadostno podlago ali prešibkim umom lahko vrne na glavno pot. Dober učenec si seveda ovinke prihrani, zakaj program mora biti tako prirejen (in preizkušen), da normalen učenec redno pravilno odgovorja. V tem je psihološka osnova programiranega pouka, kajti pravilni odgovori utrjujejo ravnokar pridobljeno znanje in pozitivne ocene učenca bodrijo.
Skušnjavi, da bi učenec prebral rešitev, ne da bi sam poskusil odgovoriti na vprašanje, se izognejo programirani učbeniki tako, da enote niso tiskane v naravnem zaporedju, temveč zmešano. Ker se pa tudi tako ni mogoče absolutno zanesti, da učenec ne bo goljufal, so iznašli posebne mehanične priprave, „teaching machine", ki ne pokažejo rešitve, dokler učenec ni dal svoje. Poleg kontrole popolnejša strojna učila izvršujejo tudi druge funkcije: ilustrirajo pouk z audio-vizualnimi sredstvi, pa tudi registrirajo odgovore in ocenjujejo.
Gre za amerikansko novotarijo-enodnevnico ali pa je mogoče programiran pouk kal radikalne reforme šolstva, nekaj podobnega kot industrijska revolucija 19. stoletja? Katero mesto pritiče učitelju v programiranem pouku? Ali se dajo duhovne vede utesniti v „program“?
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Filozofski odsek
Šesti kulturni večer bo v soboto 7. avgusta ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital
SPORED
PROGRAMIRAN POUK IN STROJNA UČILA
Predaval bo g. prof. Karel Rakovec
Ponovno opozarjamo na točnost začetka, ker je za našo še ena prireditev v isti dvorani; poleg tega zamujanje zelo moti predavatelja in poslušavce
. Deformiran odnos do materinščine pa razkrivamo Slovenci včasih na krajih in v situacijah, ko se od nas celo pričakuje, da bomo govorili v svojem jeziku. Človeka je sram, ko posluša naše predstavnike v raznih državnih institucijah (napr. konferenca mest), kako govorijo ,,jugoslovanščino“ s karikirano — smešno ljubljansko izgovorjavo . . . Naši predstavniki se vselej silijo z ,,jugoslovanščino“ (to ni eden izmed jugoslovanskih jezikov, temveč umeten, od Slovencev slabo govorjeni srbo-hrvatski jezik) in s tem včasih sodržavljane iz drugih republik naravnost podcenjujejo. . . Vselej pa ne gre le za podcenjevanje, ampak za pravo podpiranje duševne lenobe sodržavljanov. Slovenščina je eden izmed jugoslovanskih (ustavnih) jezikov in je enakovreden vsem drugim takim jezikom v državi. . . Slovenec to dobro ve in če se vkljub temu na vsakem mestu kar najhitreje odreče materinščine, potem s tem tudi sam kaže, kako malo jo ceni, kako ,,neporabna“ je, kako je „neracionalna“. Niti moralne, niti praktične pravice nima terjati, da bi giii drugi razumeli. Tako Slovenci sami dajemo potuho lenobi sodržavljanov, ki res radi nenavadno hitro izjavijo, da slovenščine niti malo ne razumejo.
. . .Ali ni v našem odnosu do materinščine nekaj slovenske lakajske zakompleksiranosti. V isti sapi dodajmo in si kar priznajmo, da nas je tega' izdajalskega odnosa do materinščine tudi sram in segamo po raznih slepilih, da bi se skfili. Pri nas se je deformirani odnos do materinščine že zelo razširil in dobiva včasih tako čudne oblike, da postaja že problem naše narodne avtentičnosti. . . “
Iz revije DIALOGI, Maribor 1965, št. 5, str. 252 - 253
GLAS mnogo naših prijateljev že dolgo dobo let prejema brezplačna, ker želimo, da bi vsi Slovenci v zamejstvu sledili sodobnim kulturnim dogodkom, jih ocenjevali in pri tem spoznavali, kam gredo smeri in pota naše in sveta 'usode. List pošiljamo, da bi se uvrstili med naše naročnike vsi naši bravci, kdor pa bi tega še ne mogel, naj prispeva vsaj za naš sklad,, saj si mora priznati, da list dostojno opravlja svojo nalogo.
o	TARIFA REDUCIDA
2p-o	
“ š <J	
8 S =	CONCESION 6228
<	R. P. 1. 847847
ZAHVALA KARDINALA BERANA
Kardinal Beran je predsedniku SKA Rudi Jurcem poslal fotografijo s posvetilom ter zahvalo in pozdrave ob članku, ki ga je napisal v majski številki Duhovnega življenja z naslovom : Kardinal Beran — zmaga v ljubezni do Kristusovega namestnika. Posvetilo je na prvi strani, na drugi pa: „Gospod Bog naj Vam poplača za mili članek — lepe želje Vam vsem in Vašim dragim, + Josef kardinal Beran, nadškof praški."
Besede eminence kardinala Berana veljajo dejansko kot zelo lepo priznanje vsem slovenskim kulturnim delavcem v emigraciji; saj vemo, kako se je kardinal Beran z nami vključil v usodo v času, ko komunizem oznanja koeksistenco, pa jo umeva tako, da najprej doma izganja, uničuje in zatira, potem pa zunanjemu svetu ponuja roko koeksistence. Besede kardinala Berana naj nam bodo potrdilo, ne samo, da smo hodili po pravi poti, ampak tudi stalno svarilo za vse, ki še govore o dialogu, seveda tako, kakor ga pojmujejo v Pragi, Budimpešti in tudi Beogradu: dialog z zunanjim svetom, doma pa teror in usužnje-vanje.
PETI KULTURNI VEČER
EVROPSKE SESTAVINE KOROŠČEVE POLITIKE
Peti kulturni večer je bil dne 17. julija in bil posvečen spominu doktorja Antona Korošca ob petindvajsetletnici njegove smrti. Prireditev je bila v okviru zgodovinskega odseka in je vodja večera Marijan Marolt uvodno poudaril, da se večer priključuje proslavi stoletnice rojstva Janeza Evangelista Kreka, ki je bila v maju na prvem večeru letošnje sezone. Podčrtal je pomen obeh prireditev, ko se Slovenska kulturna akcija v okviru svoje delavnosti pridružuje proučevanju ene najbolj pomembnih dob naše zgodovine, ki je na pragu našega stoletja zvezana z imeni Kreka in Korošca.
Predsednik SKA Ruda Jurčec je uvodoma podčrtal, zakaj se kulturni delavci želimo oddolžiti spominu velikega slovenskega državnika. Anton Korošec ni bil samo politik in državnik, ampak tudi podpornik in pobudnik sodobnega kulturnega ustvarjanja med Slovenci. Ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je njegovo delo in njen razmah je podprl z velikim mecenskim darom. Prav posebno pa je cenil delo upodabljajočih umetnikov in ni bilo pomembnejše slovenske razstave, ki se je ne bi udeležil in bil je na vsaki tudi najbolj učinkovit kupec umetnin, ki jih je poklanjal za umetnostne galerije v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Med knjigami na njegovi polici so bile vedno sproti tudi vse slovenske knjižne novosti. SKA se je odločila vsaj na skromen način oddolžiti se spominu in delu velikega Slovenca.
Predavatelj Ruda Jurčec je za temo izbral Evropske sestavine Koroščeve politike. Začel je s pogojenostjo Koroščeve osebnosti. Panonska Slovenija je v oblikovanje slovenske politike vnesla najširši element prav zaradi svoje karakteristike. Podal je nekaj značilnosti kulturnih delavcev iz panonske Slovenije — od Vraza do naših dni — in postavil trditev, da je pri njih vsebina in globina dojemanja slovenske problematike segala čez zgolj slovenski okvir, dasi je ostajala trdno zasidrana v korenine slovenstva, kakor je mogla biti ravno
bbrasi in ebserja
LITERARNA TRENJA NA MADŽARSKEM
Madžarski narod je stisnjen med mnogoštevilne narode Podonavja in spada med tiste, ki so si v 19. stoletju utirali pot do narodnega prebujanja in osvobojenja po poti, ki je niso prvenstveno utirali politiki ampak književniki in kulturni delavci. V prvi polovici devetnajstega stoletja je vladal Metternichov sistem in so se nasprotniki vladarskega absolutizma zbirali okoli pesnikov in po kulturnih domovih, ker so dajali duška svojim čustvom. Narodno gibanje je zelo podprla romantika in tako je tudi med Madžari okr. leta 1848 postal najmočnejši glasnik narodne osvoboditve pesnik Aleksander Petoefi (1823 -1849). Ko so se narodi v letu 1848 upirali proti Dunaju, je med madžarske bojevnike v prve vrste stopil tudi Petoefi in v bojih proti cesarskim četam tudi padel. Petoefijevo ime je ostalo narodu geslo za vse čase; v njegovem imenu so se dvigali proti nasilju in ko se je oktobra 1956 v Budimpešti začel upor proti komunistični vladi, je gibanje vodil klub književnikov in študentov, ki si je nadel Petoefijevo ime.
Izid upora v oktobru 1956 je znan. Zadušile so ga sovjetske čete, ki jih je Hruščev poslal na pomoč Kadarjevi vladi — Busi so zatrli plamene svobode, kakor so zlomili upor v letu 1848 in so Avstrijci zatrli revolucijo s pomočjo čet, ki jih je poslal ruski car na pomoč cesarju Francu Jožefu, svojemu dunajskemu „bratrancu“. Dvakratni poseg ruskih čet proti idealom in ciljem madžarskega naroda je narodu ostal v spominu. Kakor drugod, svoboda, tudi na Madžarskem ni zatrta, boj gre naprej, le da prejema tokrat zelo značilne oblike.
Moskva je dvakrat zatrla ogenj svobode na Madžarskem in kakor da bi se moral bodoči feniks svobode roditi v naročju zatiravca, se madžarska mladina ozira danes zlasti v Moskvo za rešitev. Ugotovitev izzveni kot paradoks, saj ne more priti svoboda od tam, kjer je ves ruski narod pod rdečim jarmom že 'skozi skoraj pet desetletij. Madžarski narod je v večini katoliški, poleg tega pa je vedno zrl na zapad in od tam prejemal smernice za oblikovanje svojega obraza v svetu kulture. Komunistični režim je 1945 deželo potegnil za železni zastor — vse do Stalinove smrti in še čez je smelo izhajati v Budimpešti samo tisto, kar je odgovarjalo partiji v njeni zvezi in podrejenosti moskovski vladi. Ko je bil v novembru 1956 upor popolnoma zatrt, se je pritisk na književnike in mladino povečal. Oblasti so vedele, kje je največja nevarnost za odpor.
DUH VEJE, KODER HOČE
Osmi kongres sovjetske komunistične partije v Moskvi je 1954 vkljub tajnosti posvetov segel čez meje Rusije. Stalin ni bil obsojen samo v Moskvi; drug veter je zavel v vseh satelitskih državah in tildi na Madžarskem. Revolucija 1956 je segla predaleč, Madžarska se proti Moskvi ni mogla osamosvojiti v toliki meri, kakor je to dosegla npr. Poljska.
Nov veter je zavel, ko je po letu 1958 postalo v Rusiji znano ime mladega pesnika Jevtušenka. Po madžarskih univerzah, kjer je bila ruščina uvedena kot obvezen učni predmet, se je razgibalo, kakor da bi uporniški moskovski pesnik zapel tako, kakor je Petoefi pel v Budimpešti v letu 1848. Ker je Hruščev potre-
boval glas mladega pesnika tudi za svoje namene — saj mu je dovolil bučno potovanje na zahod —, se vlada v Budimpešti ni znala orientirati, kako bi se uprla novemu idealu svoje mladine, ki je bil priznan in slavljen tudi med moskovsko, mladino. Ko je leta 1960 izšla v Budimpešti zbirka sodobne sovjetske poezije, kjer so bile tudi pesmi Jevtušenka in Voznesenska, je bila zbirka v nekaj dneh razprodana in so se manjši kraji pritoževali, zakaj knjiga ni prišla do njih. Študenti slavistike (ruščine) na Univerzi v Segedinu so ustanovili klub prijateljev Jevtušenka in ker se jim je mudilo, so sami začeli prevajati njegove pesmi in jih širiti v razmnoženinah. Na drugih univerzah so brž. posneli drzno dejanje segedinskih študentov; posebni recitajski večeri Jevtušenkove ppezije so na univerzi v Szombatheliju (Monoštru) Večkrat na teden zbirali recitatorje iz vrst študentov, delavstva in meščanov. Jevtušenko je osvajal „novi val“ madžarske mladine. Pritisk mladine je bil tolikšen, da je vlada morala, pristati na izdajo prevoda Jevtušenkovih pesmi. Izšla je knjiga 232 strani in je bila razprodana v eni uri, dasi je izšla v 25.000 izvodih. Usti v provinci so protestirali, zakaj ni bila naklada desetkrat večja, ker bi jo povsod kupovali z enako vnemo, kakor V prestolnici.
Vladi je prišlo zelo prav, ko so v letu 1963 v Moskvi Jevtušenka obsodili; rešil se je, da je nad samim seboj izrekel •,avtokritiko“, popravil nekatere pesmi in dodal nekaj režimu Ugodnih. Vendar je moral za nekaj časa v izgnanstvo v svoj rojstni kraj v Sibirijo.
Vrenje med madžarsko mladino se ni polegla. Dopisniki v Moskvi so prejeli nalog, naj v dopisih na široko pišejo, kako se je Jevtušenko spokoril in preklical svoje zmote, ki da jih Hi bilo malo... Toda med klubi na madžarskih univerzah se debata ni polegla. Študenti so prejemali mirno vsa pojasnila Vladnih listov in izjavili, da priznajo možnost Jevtušenkovih Pomot. Toda pomote gredo na račun discipline in kdor se pred Partijo izpove, mu napake oproste. Toda zmote in napake pri individualnem pesniškem izražanju ne morajo imeti veljave, ker pesnik rojeva in razliva vsem svoje bogastvo notranjega doživetja — in zanje je bilo važno, kako je Jevtušenko izpolnil to nalogo.
Debata se še ni polegla, ko se je letos na spomlad iz Moskve razširilo, da je pesnik Jevtušenko smel zapustiti konfinacijo; dovolili so mu' celo, da bo spet smel potovati na. zahod. . . Pesnik torej režemu ni bil več „nevaren“ — verjetno je smel na zahod, ker je vlada mnenja, da ji je tako dejanje pred zapadnim svetom Potrebno in koristno.
Kaj bo za mladino v komunističnem svetu pomenil Jevtu-' Šenkov razvoj v bodoče, je težko presoditi. Značilno je, da pesnik v Varšavi ni niti malo priljubljen, kjer govore o njem z rahlim Prezirom in izjavljajo, da njegovi pesniški talenti ne presegajo Povprečja. Če Moskva povprečja tako „dobro‘‘ plačuje, kaj bo moral dati šele Gomulka, kadar se bo v Varšavi pojavil podoben »kamen spotike". Madžarski listi so poročali, kako sodijo na ^oljskem o literarnih razmerah v Moskvi. Toda oblasti vkljub temu ne morejo zavreti gibanja med mladino. Hkrati z zanima-Pjem za Jevtušenka je porastlo zanimanje za vse, kar prihaja z zahoda, kamor sme „upornik“ iz Moskve, a je madžarskim tovarišem pot tja zaprta s sedmimi pečati.
Vse to mladina ve —- in to ni malo !
pri Korošcu zaradi teh okoliščin. — Osnovna črta te politike je bila ohranjenje celotnosti slovenstva, njega usmerjanje v črpanje sil v evropskem in svetovnem okviru, kajti slovenski narod se je mogel ohranjati le z vstrajnim naporom ohranjanja ravnotežja s sosednimi narodi in s tekmo za pravo obliko duhovnih stvaritev slovenskega, to je evropskega naroda.
Poslej je šlo za ohranjanje slovenske celote in njene varnosti v oblikah, ki so se rušile in gradile; utonila je etapa pod vodstvom Dunaja in začenjala se je nova pod vodstvom Beograda.
Pri tem ni moglo biti najbolj pomembno
stališče za ali proti (5°slaviji, ampak varnost in prospeh slov! ,a v novi dobi razvoja po prvi svetoviUvtii. Koroščevim naporom za utrditev P1^ temeljev slovenstva v Jugoslaviji sOjiv^ili poskusi za stabilizacijo položaja v vdonavju jn na Balkanu, kjer so bili K0vcveVi ukrepi in posegi podlaga za morebita® j, sitev miru in s tem bi bila odprta mirna •'i. varna pot za razmah slovenstva na poti d^hčnih ciljev in oblik. — Spoznal je trhlost ^Oe cesarstva na Dunaju in je slutil, kaU bo zgodilo po njega razpadu. Kako je	usodo sistema, ki
je imel Beograd za V^sče, je mogel samo nakazati, ker katastr0 V aprilu 1941 ni več
doživel. Pač pa je dvignil notranjo moč in zazrtost slovenstva na višino čez Evropo in celo nad svet; zato je opozoril na kont.empla-tivno, metafizično pogojenost reševanja slovenstva že takrat, ko je naročil knjigo o Slovenskih Marijah, ker bodo prišli časi, podobni dogodkom ob propadu Dunaja — in so nas potem res zajeli ob propadu prve Jugoslavije.
Debata je še raztegnila in osvetlila nekatera obdobja, vsekakor pa opozorila na tehtnost in bližino problemov, ki se bodo še bolj razjasnili, ko bo na sedmem kulturnem večeru 21. avgusta na sporedu predavanje: Slovenci in Jugoslavija.
ZA TISKOVNI SKLAD GLASA so darova-vali: g. N. N., Ramos Mejia (poseben dar),
6.000	pesov; g. Ludvik Pikec, Ramos Mejia, 200 pesov; gdč. Anica Šemrov, Ramos Mejia, 100 pesov; g. Jakob Pavlovčič, San Martin,
1.000	pesov; g.Franc Lobnik, San Martin, 500 pesov; gdč. Mara Bidovec, San Justo, 100 pesov; g. N. N., Lomas del Mirador, 1.000 pesov; g. Drago M. Šijanec, Bs. Aires, 200 pesov; g. Aleksander Majhen, Ramos Mejia, 50 pesov; g. Jože Jonke, Villa Adelina, 1.000 pesov; g. Slavko Urbančič, San Justo, 200 pesov; č. g. Ivan Dobršek, Italija, 1.200 pesov; ga. Martina Beznik, ZDA, dol. 4.50. Vsem dobrohotnim prijateljem se za vse prav iz srca zahvaljujemo.
— Prijatelj A. Z. nam piše iz Danske: „Res sem Vam zelo hvaležen za pošiljanje Glasa. Tukaj sem sam med mnogimi Jugoslovani, toda ne zahajam med nje, ker imajo zvezo z uradnimi titovskimi predstavniki, jaz pa nočem med nje. Ljubim svoj narod in domovino, a ne ljubim vlade, ki mi je leta 1945 nečloveško ubila dva brata. Zelo rad berem Glas, ker je edino, kar prihaja slovenskega do mene. Ker pa za list še nisem plačal, mi sporočite, koliko stane letna, naročnina. Obenem Vas prosim, da mi pošljete Mau-serjeva Ljudi pod bičem, oba dela. Ob koncu sprejmite moje iskrene pozdrave in Vam želim obilo uspeha pri lepem delu..."
Prijatelj iz Argentine pa nam piše: „Hva-la za Glas, zlasti pa za članek: Obsojeni smo na vstajenje..., kjer ste pravilno povedali, kaj je bila prava vsebina osrednje proslave... ponosen sem na svoje otroke, da so bili zraven. . . Sam sem prepričan in tudi vsi moji znanci so istega mnenja, da so bile letošnje junijske prireditve prvič v dvajsetih letih res na višini in v skladu s tem, kar. čutimo. Prosim sporočite čestitke vsem, ki so delo pripravljali, vsekakor pa naj se ne ozirajo na ovire."
— Našim bravcem je že znano kaj se dogaja s kulturnimi revijami v Ljubljani. Ko so zadušili Perspektive, so novi uredniki vodilne revije Sodobnost morali na prvo mesto zapisati, da je revijo ustanovila Zveza slovenskega delovnega ljudstva, kar je slovensko ime za komunistično partijo. Ker se je spor zaradi Perspektiv raztegnil tudi na to revijo, je uredništvo odstopilo. Partija je izvolila izročiti jo v nove roke in te so po dolgi zamudi mogle konec aprila 1956 izdati trojno številko novega letnika.
Slušatelji ljubljanske univerze pa imajo svojo revijo „Tribuna“, ki je zvezek podobnosti" v novi obliki pozdravila z besedami: „Nekoliko pustnega razpoloženja je prinesla mojemu ljubemu narodu tudi nova revija Sodobnost, ki je izredno debela, kot najdebelejša svinja, so je pa same kosti in ima masla izredno malo. Objavlja pisma nekega gospoda nekemu drugemu gospodu, kako je ta prvi gospod čir na želodcu imel ali nekaj podobnega — to, moraš priznati, je izredno pustno zabavno. Neki gospod prav tako objavlja garniture tuljenja, vzdihovanja in besednega ropotanja in ta glasbeno pesniška kombinacija se baje imenuje rapsodija. Razen tega objavljajo tehtne prispevke stari veterani naše literature, nakar jaz resnično mislim, da bi morali po izidu te Sodobnosti ukiniti društvo književnikov ali pa apelirati na SZDL, da postavi še en novi uredniški odbor. Te lepo pozdravlja tvoj votlo sodobni sin — Satir."
Tako pisanje bo gotovo prejelo prvo nagrado na festivalu preteklega, sodobnega in bodočega blajvajzarstva.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
;<■ \ <*i	i s n %■:	oh' t .
Sedmi kulturni večer v soboto 21. avgusta ob 19. uri istotam bo zajemal predavanje: Slovenci in Jugoslavija in sicer ob spominih Milana Stojadinoviča, Ivana ..Meštroviča in Anteja Trumbi-ča. Predaval bo prof. dr. Srečko Baraga.
Osmi kulturni večer bo dne 4. septembra 1965. Dantejev večer bo vodil prevajavec Božanske komedije dr. Tine Debeljak.
— Nenadoma je umrl znani francoski zgodovinar in književnik Daniel RopS, avtor zbirke del o zgodovini Cerkve: Bil je osebni prijatelj papeža Janeza XXIII, ko je bil nadškof Roncalli nuncij v Parizu po letu 1945. Pred kratkim je izšel v slovenščini prevod njegove knjige „K maši •— bratje!“. Bil je član Akademije.
— Motili so se tisti, ki so v Ljubljani mislili, da bodo z ukinitvijo „Perspektiv“ ustavili bun-tovinškega duha zlasti med mladino. Ta ima na univerzi svoje glasilo „Tribuna“, kjer je Andrej Inkret močno „strgal“ dve kulturni veličini režima: Bojana Stupico in Bratka Krefta. Režiser Stupica je iz Beograda prišel v Dramo režirat Adamovo dramo „Pomlad 71“. Inkret pa je po predstavi v kritiki zapisal: „ ...B. Stupica nam je bil zgled polnega, neodtujenega in avtonomnega gledališčnika, ki natančno ve, kje je perspektiva resnično modernega gledališča. Z režijo Adamova je režiser sam razbil mit svojega gledališkega koncepta ... Z Adamovim in Stupico je Drama prišla na kant. ..“ Ko pa je Drama ponovila uprizoritev „Kreatur“ Bratka Krefta, je ugotovil, da „ ... subjektivna in objektivna dimenzija Kreatur dr. Bratka Krefta v današnjem slovenskem družbenem prostoru ne more biti nepogrešljiva pa usodna..."
■— V okviru sedme stoletnice rojstva Danteja je na tržaškem radiu med slovensko oddajo dne 22. junija predaval pisatelj Alojzij Rebula o temi: „Gradnik in Debeljak prevajata Božansko komedijo".
—- Zanimivo je, da sta danes v Sovjetski zvezi najbolj znana izmed nemških pisateljev dva avtorja, ki sta iz Zahodne Nemčije in nista naklonjena komunizmu. Prvi Erich Maria Remarque je še iz stare generacije in bi mogli reči, da je najbrž priljubljen zaradi izrazite pacifistične tendence njegovih del. Prevodi
izbranih del so dosegli 41 izdaj in so jih prodali nad tri in pol milijona izvodov. Poleg ruskega izhajajo njegova dela še v litav-skem, estonskem, letonskem, ukrajinskem in moldavskem (romunskem) jeziku. Na drugem mestu so dela sodobnega vodilnega pisatelja Heinricha Boella, ki je bil nekaj tednov na potovanju po Rusiji in se je o položaju v deželah pod komunizmom zelo neugodno izražal. Vendar so v Moskvi napovedali že 'prevod njegovega najnovejša dela “Ansichten ei-nes Clown“ in bo prva izdaja izšla v 200.000 izvodih. Če vpošte-vamo, da se naklada trgovsko “krije” pri 2000 izvodih, se mora sklepati, da ruske založba izdajajo toliko naklade, ker mora biti zaslužek zelo visok, a dobiček pobere država, oziroma partija, ker so vse založbe državna last.
— Mnogo vodilnih pevcev z o-pernih odrov v Vzhodni Nemčiji je sprejelo ponudbo stalnega Wagnerjevega gledališča iz Bay-reutha za nastop v letošnji sezoni. Vsi so pogoje sprejeli, pred-no pa so odšli na zahod, so jih gledališka vodstva črtala iz seznama uslužbencev oziroma sodelavcev gledališč.
— Pripravljavni odbor za letošnji mednarodni kongres Pen kluba (julija na Bledu) je prejel iz vseh delov sveta nad 2000 prijav, od teh je 400 književnikov. Vendar je pred kongresom bilo še nejasno, kako bo potekel, ker je mnogo uglednih kulturnih delavcev protestiralo zaradi obsodbe Mihajla Mihajlova, univ. prof. v Zadru, ki je moral v zapor, ker je v člankih ostro kritiziral razmere v Sovjetski zvezi.
— Poročali smo, da je ljubljanska literarna in kulturna revija „Sodobnost“ začela letos objavljati ime njenega ustanovitelja: „Zveza slovenskega delovnega ljudstva", kar je drugo ime za komunistično partijo. Toda mariborska založba Obzorja je z letošnjim letom začela zalagati revijo „Dialogi“, ki jo pa izdaja Zveza kulturnih delavcev v Mariboru.
■— Slovenska radijska postaja v Trstu je omogočila dijakom slovenskih srednjih šol, da so se izkazali, ko so za radijsko oddajo pripravili priredbo znamenitega romana Alessandra Manzoni-ja „Zaročenca“. Delo je prevedel prof. Andrej Budal in ga v ta namen dramatiziral prof. Martin Jevnikar. Celotno vodstvo izvedbe je bilo v rokah prof. Jožeta Peterlina.
— Pablo Picasso je želel preprečiti, da bi izšli spomini „Vivre avec Picasso", ki jih je napisala
Uprcva SKA lahko oskrbi lično vezavo za letnike Meddob-ja. Ker so prvi kompleti že pripravljeni, se obračamo do vseh, ki bi želeli imeti svoje letnike tudi vezane, da naj nam do konca avgusta sporoče, obenem pa nam pošljejo svoje izvode. Cene vezavi bodo kar najbolj zmerne in bodo tem nižje, čim več bo priglašencev.
Frangoise Gilot, ki je deset let bila njegova življenjska družica. Šel je celo na sodišče in skušal izzvati zaplembo, a mu ni uspelo. Kritika je kmalu mogla ugotoviti, da so Picassovi poskusi proti knjigi povečali zanimanje zanjo in je delo na pariškem trgu zašlo med „bestsellerje“. Pisateljica je tudi slikarka in se je s štirideset let starejšim Picasom srečala, ko je iskala učiteljev za svojo pot v svet umetnosti. Danes je tudi ona zelo znana slikarka. Kritiki se čudijo, zakaj je bil Picasso tako malenkosten, ko je vendar vsem znano njegovo privatno življenje, zlasti veliki smisel za' denar, za ženske in za — politiko, ko dela tlako komunizmu. Seveda. Gilotova o vsem tem piše, vendar zelo zmerno in je povsod vidno občudovanje do učitelja, ki je bil skozi deset let sicer njen mož, a jo je potem odslovil, pa jo poslal v svet kot znano slikarko.
— Založba Luchterhand v Berlinu je napovedala izdajo del pesnika Arna Holza ob stoletnici rojstva. Poročila literarnih komentatorjev navajajo, da bo s tem izpolnjena važna vrzel v nemškem slovstvu, kajti sedaj bodo Nemci spoznali, da je bil Holz v literaturi tisto, kar sta pozneje postala James Joyce in Ezra Pound. Nemci so se navduševali za oba tujca in pri tem spregledali, da so med seboj že imeli njunega predhodnika. Ista založba je sklenila tudi izdati vsa dela marksističnega filozofa in esteta Georga Lukacsa, ki je sedaj predsednik madžarske akademije znanosti in umetnosti ter profesor marksistične estetike na univerzi v Budimpešti. V letu 1965 je med uporom v Budimpešti bil prosvetni minister v vladi Imreja Nagyja ter je bil zato prepeljan v Romunijo, odkoder se je vrnil hkrati z Nagyjem, ki so ga ustrelili, njemu pa vrnili mesto na univerzi. Dela bodo izšla v sedmih debelih knjigah po pribl. 800 strani in jih bo založba prodajala do konca leta 1967 samo v subskripciji, nakar bodo dela šele na razpolago v nadrobni prodaji. Vsaka knjiga bo stala okr. 50 ..Mk, to je okr. 5 dolarjev.
“El Vocero de la cultura eslovena" — Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N? 847847 — Editor respon-sable: Rodolfo Jurcec — Redaccidn y Administracidn: Ramon Falc6n 4158. Buenos Aires, Argentina. — Tel. 69-9503 Impreso en Talleres Graficos de “Editorial Baraga S.R.L”, Pedernera 3253, Buenos Aires