Založba BoMa Majda Pajer Ko se mrak oči dotakne Murska Sobota 2021 Zbirko pesmi posvečam svojim otrokom ... VČASIH, KO SI SAM Včasih, ko si sam, čutiš, da bi rad napisal pesem. Pesem polno harmonije. Pesem, ob kateri solza se ulije. Pesem, ki po mračni sobi se topló razlije. Včasih, ko si sam, si zaželiš, da nekdo bi stopil k tebi, rokó prijateljsko položil ti na ramo. Da jokal bi in čutil s tabo. Da misli težke bi prešle v pozabo. Včasih, ko si sam, pride tak trenutek, ko v sobi nočeš si luči prižgati. Ko nočeš več ob radiu zaspati. Ko hočeš v mraku in tišini sam ostati. Res, včasih ko si sam, pride tak trenutek … VEČER Večer je. In zvezde so svetlé. Tišina. Le pesmi čričkov v temo se glasé. Vse spi. Le nekdo ne more spati. Solze. Srce ne more nehati jokáti. Povsod je mir. Prinaša ga noči globina. Stokanje. V srcu mi je grenka bolečina … CVETLICA V PRAHU Mnogi so šli mimo in nihče je ni opazil. Nihče je ni pobral s prašne ceste. Vsakdo jo je mirno – pogázil. Mimo je prišel deček. Videl jo je, pa je ni dvignil s tal. Le z nogo jo je potisnil s ceste in razposajeno odskakljal. Potem sem prišel jaz. Videl sem, da jo je nekdo zlomil. Vedel sem, da umira, pa me je bilo sram, da bi se sklonil. Tako sem tudi jaz šel mimo nje. Nihče ni vedel, da je tega dne umrla cvetlica iz mestnega parka … OČI Tvoje zrcalo so tvoje oči. V njih se vidi vsa tvoja podoba. V njih je dobrota – ali pa zloba. V očeh se zrcali tvoje življenje – ali je sreča ali trpljenje. Mamine oči so najlepše … Ali so temne ali so sive, ali otožne so ali igrive, v njih se zrcali njena milina, njena ljubezen in bolečina. Poglej za trenutek v otroške oči. Včasih velike in vprašujoče, včasih so solzne in očitajoče, včasih od brezskrbnega smeha svetlé, včasih od otroškega joka temné. Dragi prijatelj, poglej mi v oči! V njih našel boš ogenj, ki zate gori. Zazri se vanje, da čutiš toploto, v njih najdeš ljubezen in … pravo lepoto … LE BESEDA Če hočeš onesrečiti človeka, ni potrebno rušiti sveta, treba ni postavljati meja. Dovolj je le b e s e d a – beseda bo podrla svet, beseda bo zapreka. Če osrečil rad bi sočloveka, treba ni graditi ti gradov, ni ti treba zidati mostov. Dovolj je le b e s e d a – beseda bo zgradila srečno bivališče, beseda bo povezala bregova, ki loči ju sovraštva reka. NEKEGA DNE Hodim po tem našem planetu, gledam cvetlico, ki hoče cveteti. Tukaj se popek odpira, a tamkaj je moral umreti. Hodim po tem čudnem svetu, hodim in čutim življenje. Tukaj so radostni vzkliki, tamkaj je tiho trpljenje. Nekega dne bo drugače … Nekega dne bodo vsi popki vzcveteli. Nekega dne bomo beli in črni v bratski ljubezni srečno živeli. MENE NE SPRAŠUJ Vprašal si: Kaj je to – svoboden biti? Ne sprašuj svobodnega človeka, ker ti ne zna odgovoriti. Vprašaj ptico, ki so jo divjini vzeli in so v kletko jo zaprli. Zlatega nasuli zrnja, da zopet sladko bi zapela, pa le otožno glavo je sklonila. Vprašaj jo, če ve … Njega vprašaj, ki ne bo več videl sonca, ker so oči mu oslepeli. Vprašaj mater, ki so otroka ji ubili. Očeta vprašaj, ki so mu delo vzeli in kruha lačna je družina. Otroka vprašaj, ki so starše mu ugonobili. Vprašaj jih, če vedo … Jaz ne vem. Ne sprašuj svobodnega človeka! PESEM MIRU Prisluhni pesmi miru – poslušaj, kako pojejo ptice, prisluhni letu čebele s cvetlice. Čutiš, da pesem življenje je tvoje? Prisluhni pesmi miru, ki ti jo svet poje. Prisluhni pesmi miru, ki se rodi, ko se najdejo dlani, ko se srečajo oči. Takrat veš, da si srečen nadvse. Prisluhni pesmi miru, ki ti jo poje srce! MLAD ČLOVEK Mlad človek je kot žitna bilka, ki hoče v polni klas odrasti. Postati mora vztrajen in močan, ne sme se vdati, ne sme propasti. Mlad človek ljubi zeleno, ljubi svetle in sončne planjave. Oči ne poveša nikoli in sklanja ne glave. Mlad človek ne sme nikoli žalovati. Naj vedno veder smeh ožarja lice. Mlad človek ne sme nikdar le tiho sam ob strani stati … … mlad človek ne sme noben večer zaspati, preden si ne reče: Danes bom zaspal dober, jutri hočem boljši vstati! ZDOMEC Kakor na traku sledijo si dnevi, kot vlak, ko vagonu sledi nov vagon. Ni trave zelene, sonca premalo, srce je ujeto v sivi beton. Pozno popoldan gre delavec z dela. V gruči ljudi ostaja on sam. Stopaje po cesti se z upom ozira, če opazil med tujci obraz bi poznan. Ko pa na nebu prižgejo se zvezde, se tudi njemu zasveti oko. On ve, da tam daleč zdaj sonce je vstalo. Ob misli na dom mu je v srcu toplo. BELA SLED Takrat, ko si odšel, snežilo je močno. Jokálo tvoje je srce, jokálo je nebo. Ko stopal si po poti brez solz in brez besed, za tabo je ostala le mokra, bela sled. Hrib zakril je hišo, sneg zabrisal tvojo sled. Ko si ozrl se poslednjič, v prazno segel je pogled. NE ČAKAJ Ne čakaj na dni, ko ne bo več luči, ko bo sonce zašlo in več vstalo ne bo. Naj tvoj bo smehljaj kakor žarek svetál, naj tvoje oči bodo polne luči! Ne čakaj na dni, ko ne bo več poti, kadar pesek in led bosta zbrisala sled. Naj odločen korak tvoj pred nami bo znak, naj tvoje sledi nam vod´jo poti. Ne čakaj na dni, ko ne bo več ljudi, ko vse, kar lepega je, ne bo več ljubil nihče. Naj tvoje srce ne čaka na to gorje. Naj ne čaka na dni, ko ne bo več ljudi! DREVO ŽIVLJENJA Kako si mogočno - življenja drevo! Ko gledam ti v krošnjo široko, srce ne pusti, da umaknem pogled. Z vsem bitjem kljubuješ silnim viharjem, v žile se steka sok ti življenja. Spomladi vzbrstijo cvetovi in ko je konec cvetenja, začenja se doba zorenja. Toda – tvoje jedro ni zdravo. V deblu ti vrta črv trpljenja, solzá, strahu, bolečine. Nič se ne boj, saj ti ostanejo krepké korenine: dobrota pravica, mir in ljubezen, kar vedno živi in nikoli ne mine! OHRANITE MI SVET Šele takrat, ko bodo zadnji zeleni bilki postavili spomenik, šele takrat se bo nekaj zganilo. Šele takrat se bo nekaj zbudilo. Šele takrat boš zaslišal besede – besede otroka, ki se še ni rodil, besede moža, ki nas je že - oh, kdaj! zapustil: Prosim vas, ohranite mi svet! SLIKA Sonce kakor goreča oblina skrita za temne vrhove gorá. Proti zahodu za zadnjimi žarki rišejo sence ptičjih se kril. V vročem pesku sledovi bosih nog in nekaj ptičjih peres. Razmršeni otroški lasje in iskreča se morska gladina. In nemi glasovi, ko mrtvi veter nagiba temne krošnje osamljenih dreves … NIKOGAR NI Nekega večera, ko svet gre spat in se poslavlja dan, med nemimi zidovi ostaneš človek sam. Nikogar ni - bili so, pa so vsi odšli. Slišiš še glasove, njihov smeh in jok, čutiš še v dlaneh bežne stiske rok. A nikogar več ne vidiš – bili so, pa so vsi odšli. Nekega večera, ko utihne pesem dneva in ostaneš človek sam, ne zakrivaš si obraza, pred sabo te joka pač ni sram, saj ni nikogar več – bili so, pa so vsi odšli … LE KJE JE TA KRAJ Nekega dne bi rad odšel in našel kraj, kjer srečno bi živel. Rad bi našel kraj, kjer cvetijo vedno rože krasne, kjer ljudem ogenj v srcih ne ugasne, kjer od jutra do večera preko polj odmeva pesem dela. Rad bi našel kraj, kjer je veselje v vseh očeh, kjer žulji so na vseh dlaneh. Rad bi našel kraj, kjer so vse pesmi večne. Oh, le kje bi bil tak kraj, kjer so tudi solze srečne? PESEM DOMOVINE Med morskimi valovi, silnimi kot hrepenenje, med strmimi vrhovi, kjer buči življenje. Med rekami, ki neutrudoma hitijo, med rumenim žitnim klasjem in vetra melodijo; med snežnimi bregovi, zelenimi gozdovi, med srečnimi ljudmi, kjer nikdar ne zmanjka ljubezni in topline, čutim nežno pesem moje domovine. ŽIVETI, ISKATI, LJUBITI ŽIVETI pomeni se z vsakim jutrom roditi, z vsakim dnem se boriti in peti ob zvokih strun hrepenenja. Živeti pomeni učiti se življenja, pomeni – se s sončnimi žarki smejati, v deževnih dneh z nebom jokáti. Živeti pomeni – biti … ISKATI je težko, če ne veš – kaj, iskati je lepo, če veš – zakaj. Iskati? Iskati sebe? LJUBITI pomeni za nekoga živeti, v nekom sebe iskati … Ljubiti pomeni se za nekoga darovati … … živeti … iskati … ljubiti … PRIŽGITE LUČ Vse je mirno … spijo trave in drevesa, molčijo misli in besede. Noč se spušča nad zemljó – temnikasta zavesa. Le dežne kaplje tiho govorijo, kakor jaz se one teme ne bojijo. Prižgite luč, prijatelji. Srca vsa človeška ogenj naj zajame. Iskre v vseh očeh naj v en plamen zagorijo. Zasije naj ljubezen, naj kot bratje vsi živijo. Prižgimo luč, prijatelji sredi teme in tišine. Prižgimo luč za tiste, ki svetlobe ne poznajo in ne čutijo topline. Prižgite luč, prijatelji. Prižgimo luč. Sprejmimo luč. Bodimo luč. SLEPA Vem za sonce, ki ga ni, za vsako jutro, ki rodi se v temini, za vsak lep dan, ki zame spi, za barve, ki so vse v črnini. Vem za dolgo pot v praznino, ki jo vidijo le moje oči, za svetlobo, ki ne pride od luči, za lepoto cvetja, ki ga zame ni. Vem za dnevu enak večer, za zvezde v žalni kotenini, za mrtvo solzo, ki čez lice mi zdrsi, ko mračen dan spet mine v nemi bolečini … SOLZE MORJA Nekega jutra sem stal ob morski obali in čutil sem morje, kot bi živelo – sem slišal bučanje srca iz globin in zrl v nebesno modrino oči. Nekega dne sem stal ob morski obali in slišal sem morje da je zapelo – iz dalje so pesem prinesli valovi in jo razlili nad morsko sinjino. Zvečer spet sem stal tam ob morski obali in morje je z mano bridko ihtelo. Odnesel je solze razpenjeni val in skril bolečino v morsko globino … ZAKAJ Zazri se oko v zvezdno nebo – zakaj je tako? Morda zvezde vedo … Zakaj nekje roka po ljubljenem licu drsi, drugje pa za hladno orožje drži? Zakaj se nekje oko v radosti sveti, drugje pa solzi se v strahu in bedi? Zakaj se nekje iz ust vsipa pesem o sreči, drugje pa se trga krik groze boleči? Zakaj si nekje v pozdrav segajo dlani, drugje pa se stiskajo v trde pesti? Zakaj nekje noga zdrsnila v rosno je travo, drugje pa stopila je v lužo krvavo? Zakaj nekje človek ljubi ta svet, drugje pa mu pravi: bodi preklet! Zazri se oko v zvezdno nebo – zakaj je tako? Morda zvezde vedo … LJUBEZNI Ljubezni so globoke – kot oči, ljubezni so skrivnostne – kot noči. Ljubezni so koprneče – kot srce, ljubezni so različne – kot ljudje. Ljubezni je mnogo, a zame le ena – nosijo jo črke tvojega imena. MENI PA NI VSEENO Ali te nič srce ne boli, ko vidiš, da cvet že spomladi zveni, ko vidiš, kako reka se kalna vali, kako se zelena veja suši? Poglej otroka, ki se v pesku igra – se nič ne sprašuješ, kako bo živel, zakaj naj bi on zaradi tebe trpel? Mar ti je vseeno? Molčiš. Jaz pa nočem molčati. Vse, kar mi na duši že dolgo leži, hočem glasnó izkričati. Jaz pa nočem molčati! Meni ni vseeno. Za nobeno stvar. KJE SI Kje si – veter, ki solze sušiš? Kje si – voda, ki ogenj v prsih gasiš? Kje si – pesem, ki krik obupa preglasiš? Kje si – veter; jaz sem tukaj in v daljavo zro oči, zro in jočejo. Kje si – veter, da mi solze posušiš? Kje si – voda; tukaj je hladno, a mene v prsih žge, v srcu ogenj mi gori. Kje si – voda, da mi ogenj pogasiš? Kje si – pesem; tukaj je tišina, a vendar misli mi kričijo, neme so, a vpijejo. Kje si pesem, da krik obupa preglasiš? Kje si … KAPLJICA Vzemi morju eno kapljico. Bo morja zato kaj manj? Za tisto – eno kapljico? Vzemi s kupa žita eno zrno. Bo žita zdaj kaj manj? Za eno žitno zrno? Ubij v človeku eno drobno upanje. Bo zato kaj manj človeka? Za eno drobno upanje? Bo – za eno drobno upanje. Kajti, mnogo upanj je v človeku in mnogo kapljic je v morju. Nihče nima pravice vzeti niti ene drobne kapljice … ODRASEL SI Svet ni nek sanjavi grič, kjer kot otrok si se igral. Zdaj veš, da dedka Mraza ni, da pravljic ni si zdaj spoznal. V vrtincu sanj so vsi odšli, ki si kot otrok imel jih rad. Boli te, da ne boš odkril, kje leži začarani zaklad. Počasi se zavedaš, da izgubljaš neka leta ki jih več nazaj ne bo. Ostal ti bo le lep spomin na otroške solze in brezskrben smeh in vedno ista iskrica v očeh, čeprav odslej bo tvoj pogled drugačen na sveta stvari, kajti, odrasel si. AFRIŠKI DEČEK Sonce že zahaja in reka se je umirila. V krošnjah divjih dreves razlega se neznani krik. Ob pozni uri še sedi ob reki deček in oči mu sledijo soncu na zahod. Zakaj še ne odideš, črni deček, zakaj oči v nebo ti žalostno strmijo? Zakaj – sprašuješ? Le čemú pa naj se veselijo? Sam ob vodi tu sedim in se sprašujem, zakaj jaz tukaj sploh živim. Zakaj toliko je narobe, a jaz sem tukaj sam? Le kako naj spremeni krutega sveta obraz nebogljeno níče – kot jaz? Naj jočem? Drobna solza, kot je moja, ne bo ničesar spremenila, blatnega sveta ne bo umila … Ne, premajhen sem. Ničesar ne morem dati ljudem. Ostal bom tukaj ob reki. Sonce je že zašlo. Boli me srce, zdaj v neznano strmi mi oko. Sem le ubogi afriški deček. MATI Nekoč, ko smo se razšli, so nam tvoje besede dale moči. Ti si nas učila živeti – kako ostati pošten in iskren, kako v nesreči tiho trpeti, da se prijatelj iz srečnega sna ne zbudi. Učila si nas z delom srečo graditi – hvaležno pobožam tvoje zdelane dlani. Učila si nas v revščini bogastvo iskati – kako rad se zagledam v tvoje preproste oči. Nekoč bi želel postati tak, kot si ti. Čeprav so ti leta razorala obraz, na njem še vedno srečen nasmeh živi – bom imel kdaj tak nasmeh tudi jaz? Bom tudi jaz kdaj ponosen na svoje sive lase, ki so jih naredile težke skrbi? Bom tudi jaz kdaj v sebi nosil táko široko in bogato srce, kot ga nosiš mama ti? PŠENIČNI KLAS Ležal je tam sredi poti pšenični klas. Kdo ve, kako je tjakaj zašel, kateri srp ga je požel? Po poti je pridrsal starček – videla sem njegov zgubani obraz – sklonil se je in pobral izgubljeni žitni klas. S težkimi koraki je po poti dalje stopal. Ne vem, mogoče se mi je le zdelo, da je jokal. Le čemu bi naj težil si srce? Truden pogled mu je objemal žitno poljé in v roki je držal tisti pšenični klas … ŽELJA Gledam zvezdnato nebo - zvezda tu, zvezda tam. Naenkrat ena se utrne in v tem hipu nekaj v meni se obrne. Točke bleščeče krasijo nebo, svetle lučke žarijo v oko, ene se v druge zastrmijo, se druge drugim čudijo, a ne zbežijo … Gledam zvezdnato nebo, zvezda tu, zvezda tam. Naenkrat ena se utrne in v tem hipu nekaj v meni mine in se vrne. TEŽKO JE VERJETI Težko je verjeti, da je svet premajhen za vse ljudi, da se vsaka pravica med tisoč krivicami kot igla v slami izgubi, da sreča le v nekaterih ljudeh živi, saj je povsod občutiti ni; težko je verjeti, kajti, vsaka resnica boli. OBRAZI Obraze delimo v dve skupini – na tiste v ljudeh in tiste na površini. Obrazi na površini so zanimivi, včasih celo lepši, kot tisti za njimi., Nekateri bi bolj oglati biti ne mogli, njim nasprotni pa so lepo okrogli. Starejši imajo gube ponavadi, gladki pa so še čisto ali manj mladi. Nekateri obrazi so radi brkati, tako, da so videti malo bolj možati. Nekateri gladki obrazi skoraj vpijejo: PAZI! SVEŽE PLESKANO! O njihovi drži pa le na kratko: držijo se kislo, mrko, togo ali sladko. Od zunanjega se razlikuje notranji obraz, ki se mu pravi »tvoj pravi jaz«. Ne vidiš ga na sliki, ne kaže ga zrcalo. Tvoja dejanja so njegovo ogledalo. Če bi o njem le rad izvedel vse, ti lahko svetujem tole le: Najboljšega prijatelja, ki te dobro pozna, razjezi, kolikor ti duša dá! Povedal ti bo resnico naravnost v obraz, kakšen je videti tvoj pravi jaz. NA SILVESTROVO Ko pride polnoč in sveče zagorijo, v srcih ljudi se želje zbudijo. Čutim jih povsod. Kot iskre sence se med ljudmi sprehajajo, se srečujejo in si malo pomežiknejo, za hipec postanejo, zablestijo se v očeh in se med rokami podajajo … »Želim si … želim ti …« besede se lovijo, med njimi nove želje zopet zaživijo. Ko ura odbije polnoč, se nekaj je končalo. Novemu začetku je prostor svoj predalo. KOLIKO ŽELJÁ Kolikor zvezd, toliko željá je v tej noči žarelo nebo. Koliko željá! Ko bi lahko moje želje vse solze pokrile … Ko bi lahko nekaj spremenile! Ko bi želje otrokom lačnim kruha dale, ko bi obupanim upanja dati znale … Ko bi se z željámi dvignila gorja zavesa in bi se vrnilo to, kar svet že dolgo pogreša … Koliko željá! Brez smisla je takole v zvezde strmeti in si brez moči samo nekaj želeti. So stvari, ki jih ne bom mogla nikdar razumeti … ZVEČER Zvečer, ko se oglasi tišina, se oči zagledajo v naletavajoči sneg in na ustnicah se nariše otožen nasmeh. Zvečer ni več svetlobe dneva, le v oknih bleščijo se luči. Zvečer gre svet spat, bedijo le osamljeni. Zvečer sneg ni več bel, zvečer se tudi pogumni začnejo bati. Zvečer se odpre vsako srce, tudi srečni začnejo jokáti. Zvečer se vse spremeni, besede v misli, dejanja v sanje. Zvečer se srečamo z ljudmi, ki čez dan mislimo nanje. Zvečer je treba le tišine, da sliši se nevidni smeh. Srce si ne želi luči, osamljeni so sami tudi v temí. SIVI LJUDJE Ne vem, zakaj se mi zde taki, zakaj vidim sive vse. Ne vem, zakaj jim pravim sivi ljudje. Svetu zmanjkuje barv življenja, svet postaja siva obleka. Bojim se, kako se bojim sivega človeka! Le en prijateljski nasmeh, le ena prijazna beseda in dan postal bo jasen, slikovit, ne bo več sivega pogleda. SREČEN SEM, KER SEM Ali veš, da si edinstven, da enak ti ni nihče? V sebi nosiš splet skrivnosti, ki imaš jih zase le. Povej, kaj ni to čudovito, ko v izložbi vidiš svoj obraz, si nasmehneš in si rečeš: prav lepo pozdravljen, jaz! Lahko si rečeš, to je čudež; le eno na svetu je moje srce, le ena moja domišljija, le ene moje misli in željé. Sam sebi si lahko tako domač in, pred sabo te nikoli ni sram. Kljub temu včasih se sprašuješ: ali se dovolj poznam? Če ti veselje kdaj v očeh ugasne in sreča se zdi kot daljni sen, zaveš se, kaj pomeni biti: srečen sem zato, ker SEM! NAJLEPŠI STIH Šel je nekoč pesnik v puščavo, da najde besede za najlepši stih. Toda pesek prostrani, puščavski mu vroč, a mrtev dal je navdih. Šel je še dalje, iskal je in hodil in končno prispel v gozdič je zelen. Drevesni mu šum dal mnogo besed je, a med njimi izbran ni verz bil noben. Toda pesnik se vdal ni in ni še obupal, hrepenenje ga je pripeljalo k morju. Pa vendar ni našel, kar je iskal, le morja šepet in sonce na obzorju. Razočaran in skoraj obupan vrnil nazaj se je med ljudi. Mislil, da sam, oh da sam je ostal, a sprejeli so ga prijatelji. Vrnil se je pesnik in je spoznal, da med njimi je želen in srečen. Našel je namreč, kar je iskal – stih ljubezni, neizpet in večen. MOJE PESMI Izmed trenutkov, ki dan jih je v meni pustil zvečer se rojevajo stihi. Ob glasbi iz radia in ob svetlobi sveče lebdijo v mislih kot vzdihi. Potrebujem le še svinčnik in papir, ker z nekom moram deliti svoje misli. Če si me želiš spoznati, odkrivajo me moje pesmi. PRVI APRIL Napisala bi pesem o sreči, če bi lagati znala. Resnico nosíla sem v očeh, kadar sem jokála. Hotela sem prekriti jo s smehljajem, ko sem laž spoznala. Ker vem, kako resnica boli, včasih rada bi lagala … POMLADNI DAN Dan se končal je kot bežen smehljaj. Pogrešala bom današnje trenutke, jih želela nazaj. Kmalu le še na sliki bom občudovala spomladansko cvetje, ob pogledu na novi prvi sneg poslušala današnje ptičje petje. Bo to spomin še kdaj? JAZ DANES Morda je bil današnji dan srečen – kdo ve? Morda si želim, da bi bil večen - ali pa ne. Nekateri v smehu zasanjajo, nekateri pa v solzah zaspe. Nekaterim sreča ne dá spati ali pa brez sna tiho trpé. Kaj pa jaz? Zase ne vem. Nikamor ne sodim, ali pa sem le to, kar mislim, da sem: človek z neuresničljivimi željámi, želim to, česar ne smem … NEDELJA V ponedeljek se posloviš od nedelje, v torek se spominjaš nedelje, v sredo si že daleč od nedelje, v četrtek že pozabiš na nedeljo, v petek si zaželiš nedelje, v soboto si že bližje nedelji; ko pride nedelja, ti je je žal … PESEM BOLEČINE Nekje je votlo zagrmelo in na šipo je udarila težka dežna kaplja. V trenutku se utrne solza, ki bolečino počasi raztaplja. Kaplje, pršite! - hoče nebo. Žalost izmijte! - joče oko. Dež je kot pesem, pravi nebo, pesem mokre sivine. Tudi jok je pesem, pravi oko, pesem bolečine. Še zadnja kaplja se na šipo je ujela, še zadnja solza po licu je zdrsela. Še zadnjič se je pesem siva ponovila, bolečina se je v solzah raztopila in razlila … LE ZA DAN JESENI Kot svobodna ptica se počutim zdaj, ki le za dan v kletko si želi nazaj. Povsod je toplo, povsod je zeleno, jaz pa jeseni želim si vseeno. Le za dan jeseni, le en dan sivine, le dan za otožnost, le dan za spomine … …da ne pozabim resnice, da se ne prevaram – ko vidim trudno lice ženice, da se zavem, da se tudi jaz staram. In da ne bo današnji dan, ki že jutri ga pozabiš. Da ne bo pretekel čas kot denar, ki ga za nič porabiš … ŽIVLJENJE ZA ŽIVLJENJE Mrak nad zemljo, oblak čez nebo; roka trepetaje zatisne oko. Bolečina nemoči, to je slovo. Ne, to ni konec, novo življenje nekje rodi se isti hip. Iskra sreče zagori, ko začutiš njegov prvi utrip. Življenje za življenje ... Ne morem doumeti, zakaj v življenju moraš trpeti, zakaj za življenje moraš umreti? JESEN Da se je končalo, čutim v vetru, ki med smreke se zaganja. To je tisti znani konec, ki jesen naznanja. Dobro ga poznam, zamolkli, mračni mir. Le nekje se še blešči – v očeh solzá izvir. Dlan se je iz dlani izvila, v vetru se je pesem izgubila kot lahák papirnat zmaj. Minilo je. Le na ustnicah ostal je pozabljeni smehljaj … PRIDE ČAS Pride čas, ko v soncu se zasveti žitni klas. Pride čas, ko pesem preko polja se oglasi. Pride čas, ko zvečer se v oknih zablešči, ko v očeh se zablešči in obraz zazre se v obraz … Pride čas, ne kot pravljica v kočiji zlati, le kot sreča, ki veže srci bogati, le kot ljubezen, ki dozori kot žitni klas … VERJEMI V SREČEN DAN Ne boj se grmenja, če v tebi je mir, ne boj se dežja, če usahnil v očeh solzán je izvir. Kadar si nesrečen, ne glej se v ogledalo, tam nečesa ni – žarka, ki sijal bi srečnemu iz oči. Ne želi v zlat svet sanj, saj so sanje mrtve vse. Verjemi le v srečen dan, le v srečen dan, ker je … PREPROSTE OČI Zakaj več ne vidim sonca luči? Ker se nekje še bolj živo blešči. Ne upam si zreti v širne planjave, nekje je več preprostosti sanjave. Nekje je še čista reka globoka – v očeh, ki se ne sramujejo joka. Zakaj več ne iščem v ognju topline? Pogled me ogreje v srčne globine. Ne iščem več čiste resnice v ljudeh, saj se iskri le v nekih očeh ... Vsa lepota zapletenega sveta je skrita v preprostih očeh najbližjega prijatelja. TRENUTEK List v vetru. Šum svobode. Mrak večera. Dih prirode. Ujeta glasba. Laž smehljaja. Žalostinka svet postaja. DAN Zjutraj, ko se zbudiš, si najprej dobro jutro zaželiš in da bi bil dan ves lep in svetál, da se ne bi nikoli končal. Ko se konča dan, ki ni izpolnil željá in pričakovanj, si želiš le še zaspati, le še miru in tišine v svetu najglobljih sanj … ŠE VETER Še veter razume bolečino – le čemu bi potem solze na licu sušil? Je kot bitje, ker zna razumeti, je kot življenje, ker zmore dojeti; le čemu bi še človek takšen ne bil? MED SMREKE SI ŽELIM Pišem pesem. Medtem pa naletava sneg, tako bel in čist. Zabrisal bo spomin na žalost praznikov, kot da bi iztrgal iz zvezka počečkan, umazan list. Pišem pesem. Medtem pa plamen sveče riše sence tja na stene … Sveča gori, plamen živi, prazno je, nikogar ni, nikogar ni več poleg mene. Preveč sem vajena samote, da bi iskala družbo med ljudmi. Sem kot kos ledu ob robu zmrzle reke. Le miru si še želim, Le miru in tišine sredi snežne beline. Želim si tja med zasnežene smreke … ČLOVEK SI – KAKOR JAZ Vsak dan se srečujem z različnimi ljudmi. Želim si, da bi se spoznali, si izmenjali nasmeh. Pa vendar me boli, ko marsikdaj moj »dober dan« ne pritegne njih oči. Človek si, kakor jaz. Le zakaj me ne priznaš? Ne vem, od kod prihajajo in kam jih vodi pot. Ne vem, kateri je njihov najljubši cvet, katere barve so jim všeč; vem pa, kaj si skrivoma želijo – da se kdaj pa kdaj iz srca nasmejijo. Človek si, kakor jaz. Le zakaj me ne priznaš? Morda še pride dan, ko se bomo vsi opazili, si pogledali v oči ter si z nasmeškom rekli »ti« … Ne odtujujte mi ljudi, ki jih še poznam. Ne jemljite mi upanja, ki ga še imam! USODA Izmed vseh skrivnosti prihodnost je najbolj skrivnostna. Vemo le za strah in želje, slutnje in pričakovanja, zaupamo si branje iz dlani, verjamemo v horoskop in sanje. Zakaj? Ker prihodnosti se vsi bojimo, ker ljudje smo, ker živimo. Verjamem vanjo, ki je kot v megló ujeta, ki je kot globoka, kalna voda. Pravim ji – usoda. Kam me vodiš, hrepenenje, kam se mi oko oziraš? Lepo je, dokler lahko izbiraš, pa vendar mi je že določila življenje – ta skrivnostna tetka, v črno-beli plašč zavita, v njem je moč usode skrita. PESMI SKOZI ČAS Spomladi se pesmi zbudijo. Zlivajo se v zeleno melodijo, šepečejo si ljubezni besede in se prelivajo skozi skrivne poglede; spomladi se pesmi rodijo. Poleti pesmi najlepše cvetijo. Med omamnimi vonji se z vetrom igrajo in se s sončnimi žarki smehljajo. Poleti pesmi jokáti ne znajo, le pojejo še in se veselijo. Jeseni se pesmi počasi razgubijo. Nekatere z lastovkami in listjem odletijo, drugim vesele besede zamro, od pesmi ostane le rosno oko, jeseni se pesmi zapro v melanholijo. Pozimi pesmi spijo. Besede spevne so zamrznile in ni toplih dlani, da bi jih odtalile, ni goreče ljubezni, da bi se prebudile; pozimi pesmi bolijo … PODARI MI MINUTI DVE Podari mi minuti dve – kar tako, da mine čas, da pozabim na boleči svoj poraz. Časa ni več za ljudi, srce nam bije zase le. Zastonj srce razda se ne, ljubezni brez plačila ni. Kadar duša zaboli, želi si le srce in sanje, le v ljubezni mirno spanje, po njej boleče hrepeni. Zakaj ti je tako težko le delček sebe darovati? Kako le moreš človek kakor kamen trd ostati, ko te prosim – odpri se mi! Prosim za minuti dve, brez dejanj in misli, brez besed. Za drobni dve minuti Naj se zdaj ustavi svet – kar tako, da mine čas, da pozabim na boleči svoj poraz … LEPOTE NI Pravijo – lepote ni. Dolgo sem premišljevala, vsepovsod sem jo iskala. Bojim se, da še zdaj ne vem, kaj je sploh na svetu všeč ljudem. Kaj je tisto, v kar oči najraje zrejo, za kaj ljudje srce odprejo? Iskala sem, iskala, lepota je lagala. Ni me v šopek šmarnic in trat zelenih plašč zavila, ni se mi kot pesem oglasila .. Iskala sem jo med ljudmi … Morda so jo pod mrkimi obrazi skrili? Ali pa so pozabili, kako lahko ves svet je lep, če se med sabo imajo radi in so jo za vedno izgubili … Za vedno? Ne upam si priznati … BREZ VSEBINE Morda tudi kamen boli, ko ti noga pretežko stopi na njegov trdi obraz? Morda tudi kamen čuti toplo bližino, ko ga stisneš v dlan … … in ko ga zalučaš v reko, gotovo čuti njen boleči mraz … Ali se tudi kamen boji? Morda se ravno zato stiska k tlom, da ga ne bi opazili … Kdo ve, Morda je tudi v kamnu življenje, kot je v življenju kamenje? Ni stvari brez vsebine, ni stvari brez vsebine … JAZ PA NE V meni ni not za lepe melodije, jaz nisem klavir, na katerega bi igral svoje simfonije. Jaz ne maram za bele cvetove, nisem zemlja za tvoje cvetoče vrtove. Na meni ne boš kosil nobene trave, ker jaz ne maram zelene barve. Kadar bi rad rdeče vino pil, pri meni ga ne boš dobil. Jaz nisem steklenica z vratom za tvoja usta. Ne zalivaj svojega zelja z menoj, nimam vode, zate sem puščava pusta. Nisem vžigalnik za tvoje cigarete, ne balon za tvoje polete. Ne delaj iz mene ponošene copate, nisem obuvalo za tvoje podplate – JAZ NE MARAM ZATE! Čeprav imaš zobe vse zlate, četudi zanimiv je tvoj obraz, vedi – nisem zate jaz. Jaz se nočem spremeniti. Tebi hočem iz objema rok uiti, da, tebi svet, od hinavščine, sovraštva, krivice izžet, v megli laži ujet! Jaz se pa ujeti ne pustim, jaz že ne … KO SE MRAK OČI DOTAKNE Praviš – sonce je življenje. Praviš, da deževen dan izmije blesk iz oči. Praviš, da sivina ti smehljaj zakrije in srce okameni. V notranjo svetlobo ne verjameš, ne verjameš, da srce lahko odpre najlepši dan … Ko se mrak oči dotakne, ko se sončni žarek skrije – le če v meni ni praznine, če ni v srcu bolečine – zavesa osame za spoznanje se razmakne in sonce v meni spet zasije tako močno, da občutim, da sem nebo … SPOMIN Odhajal je en sončen dan. Takrat so letali galebi. Morje je bučalo. Ostal je le en tih večer. Prišel je en boleč nemir. Prinesel je skeleč spomin. Morje je molčalo. PUSTITE ME HREPENETI Ne obsojajte mojih oči. Niso krive, če ste v njih svoje iskali, pa niste odkrili, zakaj v vaših ognja več ni. Pustite jih, naj se smejijo; zakaj naj bi jokale, če v vaših veselja več ni? Zakaj tako gledate v moje oči, kadar smeh v njih se skrije, kadar solza s solzo se zlije in modrina se zamegli? Pustite jih v daljavo zreti še dolgo v noč, ko vsi zaspijo; naj se tišine naživijo, miru in občutka olajšanja bolečine, pustite jih v nič strmeti, naj si odpočijejo od težkih misli; tudi jaz moram hrepeneti … ODHAJANJE Odhajajo ptice, listje odhaja, odhajajo veselice, pesem odhaja. Odhajajo cvetovi, trava odhaja, odhajajo poljubi, ljubezen odhaja. Odhajajo besede, življenje odhaja, odhajajo ljudje, poletje odhaja. ZAKAJ NOČEŠ RAZUMETI Sonce se je dvignilo izza gore, zlate žarke začelo dobrotno deliti – enega zame, enega zate … Skupaj poslušava pesem zvonov, ki se v večerno zarjo razliva in po isti poti korakava v temi domov. Utrgam dva bela cvetova, že vnaprej vem – eden je zate. Veš, da še ob dveh bonbonih pomislim najprej nate? In polovica mojega srca tebi pripada … Le kako naj ti drugače povem, da te imam rada? Le bolečine ne morem deliti s teboj, tiste skeleče, ki včasih v duši vztrepeče, ker ti ne zmoreš razumeti, kako je kadar začne moja polovica srca boleti … BITI SAM Kako je včasih lepo biti sam. sam v družbi tišine, v prijetnem okolju nemih zidov, sam s seboj v iskreni harmoniji, v tesnem stisku lastnih rok, v druženju smehljaja in solz … Kako je včasih lepo biti sam, misli o sreči sam s seboj deliti, občutek bližine sam sebi podariti, prijetne spomine sam ob sebi obuditi … Biti sam privilegij v sebi bogatih, biti sam – vsa čustva, ves smeh in ves jok obdržati ... Pa vendar je tako hudo – biti sam … RESNI LJUDJE Človeštvo je družba resnih ljudi, kajti, če nisi resen, si norec … ali otrok. Resni ljudje se ne smejijo, resni ljudje le izražajo svoje veselje. Resni ljudje ne poznajo pomena želje in se le trudijo, da vse dobijo. Resni ljudje se ne igrajo, saj vendar delajo za življenje. Resni ljudje vedo za trpljenje, morda se zato za resne imajo. Resni ljudje se niso resni rodili, a že od nekdaj vedo za resnico. Resni ljudje zahtevajo pravico - čemu bi sicer tako se borili? Le kadar resni ljudje jočejo, pozabijo, da so pravzaprav resni ljudje, saj tudi resne lahko boli, da stočejo, da pozabijo, da imajo resno srce. NA JESEN ŽIVLJENJA Poleti, misel moja, poleti na grič zeleni sredi jutranje zore, poleti misel moja in ljubi dom mi objemi, ker oko ga več moje objeti ne more. Oh, ko bi mogel vrniti enkrat se na travnik življenja! Natrgal bi šopek ur preživelih, utrgal cvet srečnih dni, rdečih lic, v soncu zardelih. Kdo si – življenje, da si mi srce do suhote izpilo? Usahnilo je moje globoko oko – kje si, da bi s solzami obraz mi zmočilo? Ne bi jokal za dnevi, ko sem iz stezic ceste gradil ne za veseljem, ki sem ga bil drugim dal; le za čas brez trpljenja, dela in hrepenenja, za dneve brez vsebine mi je strašno žal … RESNICA Nenadoma se je ustavil korak. Pogled se je zdramil iz sanj in roka je segla globoko v prah, pokrivajoč resnico grenkih spoznanj. Nikoli več te ne smem prizadeti, nikoli več te ne smem izgubiti. Skrbno, kot kruh v dlani te zavijem, da te pred lastnimi mislimi skrijem; le-te so jo ranile, le-te jo v prah zabile, poteptale dragoceni dar le za eno stvar – denar? Jaz pa nočem je izdati, naj odleti kot ptica z dlani, naj odleti med tiste ljudi, ki jo znajo varovati … KRUH Mati kruh je zamesíla, potna kaplja vanj kanila. Iz peči ga potegnila, skorja solzo je popila. Ljubezen ga je zamesila, ostrina bridka ga ranila. MAJSKI VEČER Nocoj je v meni skrivnostni nemir. Od daleč je prvo seno zadišalo. Kje si je srnjad za spanje postlala, da varno spi … … in ko čuti, če le list zašelesti, ali sluti to, kar se je bala … In čez daljni, daljni čas srce bo ob misli na maj vztrepetalo … SONČNICA Zakaj drviš v neznane smeri čez trdo, skrivnostno zemljó? Predaleč si človek od prave poti, da bi dosegel nebo. Mene vpraša naj, kdor blodi, kam upreti svoj obraz. Kakor jaz za soncem hodi, v soncu najdeš pravi čas! KJE SI Nekje vidim tisto sončno pot, a ne najdem sledi več do nje. Kdo, le kdo me bo tja popeljal, komu je mar še za me? Nekje še slišim tisti globoki glas, a odgovoriti več mu ne znam. Kje si prijatelj, da slišiva se, ali še koga ob sebi imam? Nekje še čutim tisto toplo dlan, iz katere nekoč sem svojo izvila, kje si ti žarek, dobro mi znan, da bi te znova odkrila? Le da odkrijem tisto srce, ki sem ga nekoč izgubila … Le da se vrnem na stare poti, le da bi zopet ljubila … SAMA Prehitro se svet okrog mene vrti, ne znam in ne morem pravilno izbrati. Ko pridejo, spet odhajajo vsi. Te večne, predolge poti, a moj korak droban in šibak in ta prehojena daljina zaman … In moje oči so iskale … Zakaj imaš v dlani obraz zakopan? Morda le zato, da te ne bi spoznale? BELE NALEPKE Potrebujem le sveženj nalepk, takih belih, brez motiva, da prekrijem umazani svet namesto snežnega belila. Bele nalepke za besede, prehitro ali kasno izrečene, za v slepe ulice usmerjene korake, za naloge napačno narejene. Naj prekrijejo obraze – sopotnike turobnih dni, stiske, žalosti, poraze, naj prekrijejo – ljudi. Bele nalepke – namesto snežnega belila za ta umazani planet … OB STRANI Vidim, da pomlad razvija nežna stebelca in cvetje in slišim drobne ptice glas; čutim sonce, ko zagreje in staplja trdi led v nas. Poznam ljudi, ki se smejijo, kot bi na novo se rodili in čutim veter, ki igra se s kodri mojih las… Vidim jo – pomlad, da res prihaja, ker krošnje drevja so vse bolj zelene. In vem, da z vsakim dnem se lepša čas in vem, da ne zaradi mene … ČE GREM STRAN …če grem kadarkoli stran, pusti mojo sliko, da ostane – sončni zahod, narisan slabó naj spominja name … Kako ljubim smeh in sijaj oči! Stopala bi le na svetle in sončne poti. Ljubim ljudi, ki ne zamerijo, če rečem besedo tja v »tri dni« … … in hrepenim po poletju … Uživam v trganju cvetja, čeprav potem ne vem, kaj z njim početi. Le v oči se branim zazreti, v katerih je delček žalosti … In ljubim dni, polne vsebine, čeprav jim sledijo dnevi le z besedo »nič« … In želim, da ne pozabiš – če grem kadarkoli stran, pusti mojo sliko, da ostane. Sončni zahod, narisan slabó naj spominja name … V PRIČAKOVANJU Kadarkoli nežno potrkaš, se vedno znova zavem, kako čas hiti in v meni vzbudi se radost in strah – kot vedno, kadar me spomniš, da SI. Le kakšen bo tvoj pogled, ko prvič se srečava iz oči v oči? Kakšen bo videti svet, ko se prvič okrog tebe zvrti? Kadar prideš … Kaj ti morem dati kot srečna, mlada mama v tem, tesnobe polnem času razen ljubezni, ki jo nosim v sebi že od dne, ko sem izvedela, da nisem več sama … Če moreš razumeti, najlepše je živeti v prvi domovini, od katere ne ostanejo ne slike ne spomini. Kadar prideš … zaželen na ta pokvarjen svet, kadar te življenje z vsemi silami objame – morda že takrat začutiš grenkobo v solzah sreče svoje mame? TVOJ SMEHLJAJ Večje sreče ni, kot biti mati, ni ljubezni večje, kot življenje dati. Kako le mogla sem živeti še prej, ko smela sem le to dojeti? In tvoj smehljaj, moj mali najlepši je poklon, ki si ga prinesel v najin mali dom. KOT ČEZ 50 LET Se tudi tebi prijatelj kdaj pa kdaj čudno zazdi, da trši pogled za trenutek dobile so tvoje oči? In v tebi tvoj lastni jaz se naenkrat pokaže kot starejši obraz – kot bi se življenje obrnilo na glavo in da tvoja mladost je že zdavnaj za tabo … Misli pa brez cilja tavajo enako skozi svetlobo in skozi temo, kot da jim za vse, za čas je že popolnoma vseeno … PRAZNA Spoznala sem, da sem preveč razdala, vse svoje pesmi, misli in srce; sama, prazna sem ostala – kot soba, iz katere so odnesli vse. Še ena pesem nova, a slišal je ne bo nihče. V moji duši brez naslova bo izpeta zame le. KOT VSAKO POMLAD V meni danes biva čuden hlad. Do dna srca me stresa ta mrzli veter, pa ne vem, zakaj. Kot vsako pomlad vsa v cvetju so drevesa in sonce z vsakim jutrom opominja, da je maj. Oh, pomlad, spomini zdaj so še z menoj. O, pomlad, kot vsakokrat odhajajo s teboj … MOJ OTROK Gledam ga, ko poskuša prve, nerodne korake in jočem, saj me nekdo je prvič poklical »mama«. Kar čutim, ne morem z nikomer deliti, to ostane med nama, moj otrok. Je to tisti žarek mojega življenja, ki sem ga tako iskala? Zdaj vem, zdaj končno sem spoznala, da v nejasnih sanjah, po neznanem hrepenečih klical me je - moj otrok. ZAMAN Zdaj ostajam brez besed, ki upanja bi dale in le za hip tvoj dvignile pogled. V meni ni luči, zaman boš hrepenel ko boš iskal oči žareče - človek moj. Izgubil si, nikogar ni, da bi verjel, kar bi v uho mu šepetal … Tvoj klic ostal bo brez odmeva, ne bo odgovora na tvoj pozdrav … NIKOLI VEČ Nikoli več ne išči me z dlanmi, ne kaži mi poti in ne sprašuj me, kdaj, zakaj, kako; nikoli več ne pravi, ne svetuj mi, kam naj misli mi teko. Stopi stran, ne skrbi zame, ne stapljaj svojega pogleda mi v očeh, ker hočejo ostati same. Prav tako na ustnicah nasmeh. Pusti moje noge; same bodo v korak stopile, v smer, ki sem izbrala jo za pot. Nikoli več ne bodo ti sledile in spremljale te vsepovsod. Nisem tvoja polovica, da bi nosil me s seboj, nisem puščice konica, da ubijal bi z menoj. MOJA MALA SLIKANICA Čas s teboj je mala slikanica. Z vsakim dnem porišeš novo stran, z jutrom tvoj smehljaj zasveti se v nov dan in večer nariše miren sen na lica. V tvojih očeh vidim sinje nebo, v njih sončni odsev mi pravljico riše, s tega sveta za trenutek me zbriše in znova nariše nazaj na zemljó. Včasih pa sonce za hipec se skrije, v tvojih očeh se narisati noče. Včasih pač najina pravljica joče in solzica mala čez list se razlije. Obrniva pisani list za nocoj, bliža se že zadnja stran. Pred tabo pa že nov roman življenje piše zate – mali moj. MED HIŠAMI Med hišami me vodi tiha pot. Ljudje v domove so vstopili, ki prej so prazne jih pustili. Med hišami me vodi tiha pot. Med hiše je počasi legel mrak. Ljudje v domovih so luči prižgali, v domove svoje so svetlobo dali. Med hiše je počasi legel mrak. Nad hiše se že spušča hladna noč. Ljudje v ognjiščih ognje so prižgali, v domove svoje so toplino dali. Nad hiše se že spušča hladna noč. Med hišami me vodi tiha pot. Ljudje v domovih so ´krog miz se zbrali, domovom svojim so vsebino dali. Med hišami me vodi tiha pot … KORAKI Koraki, koraki, koraki, po čudnem tem svetu hitijo, po belih cestah, po skritih stezah – kamor ljudje jim velijo. Drobni korakci v rosni mladosti že delajo prve sledi, na koncu koraki trudni, počasni odhajajo z zadnje poti. In moj korak? Za mano je malo, Pred mano … ne vem. Bojim se naprej, pa vendar obstati ne smem … MOJA PESEM JE OBRAZ ZAKRILA Moja pesem je obraz zakrila, pa ne, da bi se solze moje sramovala, pa ne, da bi se bala, da bolečino mojo bi izdala. Mojo pesem slepi svetloba sonca, če za dolgo se zagleda vanj … Morda je tam, kdo ve, morda je tam nekje to upanje, morda je tam nekje to, v kar verjamemo ljudje? Moja pesem je obraz zakrila, ker skeli jo ta sijaj od tam … BELA MIZA Bela miza tam stoji … Koga vabi in gosti? Vse oči so vanjo uprte, v to skrivnost so vse zazrte, za njo vsak biti si želi. Jaz pa sanjal sem nocoj … Ob mizi tej je stolček moj. Jezus, brat me ni pozabil, k mizi svoji me povabil, rad večerjal bi z menoj. Ko se nasmehne mi, kar tja bom šel, saj vem, da rad me bo sprejel. In miza, bela in prijazna nikdar ne bo več sama, prazna. Me Jezus vedno bo vesel! KAMENČEK ZATE Ta kamen drag ni, je brez cene. Kot suh je cvet, ki ne ovene. Ni bonbonček, a sladi, če nekdo ga v dar dobi. Robček ni, a lahko se zmoči, v žalosti se nanj izjoči. Vedno te bo razumel, saj je tisoč let živel! ŽIVLJENJE V času, ki nam svet vrti, življenje je le del poti. Le enkrat vsakdo stopi vanj, v njem eno je sámo mesto zanj, priložnosti več nove – ni. Nešteto pa je dni, noči … Med vzponi padci se vrstijo, med smehom solze se iskrijo, v trenutke kratke sreče vpletajo se níti bolečine in brezmejne žalosti … VAMA Iz pomladnega cvetenja goloba bela sta vzletela, v pesmi poročnega zvonjenja sta ljubeče se objela. Za tren je v radosti življenja srce boleče vztrepetalo, v bojazni sredi hrepenenja nekoč da sámo bi ostalo … In mirno naj življenje teče v zvezi, ki jo sklepa bog, ljubezni polno žlahtne sreče in smeha vajinih otrok! JUTRO Najlepše je to jutro, glej, zate tke najlepši dan! V njem nitke se prepletajo želja, resničnosti in sanj … Najlepši v takih jutrih je tisti sveži, zgodnji čas, ko prvi sončni žarek nasmeh ti riše na obraz. Najlepši so spomini na jutra iz mladostnih dni, ko na večer življenja zapreš utrujene oči. GAŠENJE Nekje med plameni se je vnela ljubezen - silna kot grom in nežna kot pesem. Z žarečimi zublji ogenj vodo objame, nje hladna milina vso moč mu odvzame. Plamen se vodi upreti ne zna, a ta ima kamen namesto srca. Ta čudna ljubezen se v sreči ne išče, za sabo pustila je pogorišče. Ostal za ovinkom je rdeči odsev in v dalji se sliši sirene odmev. SOŠOLKI Še veš, da skoraj deklica vstopila si v neznani svet zrelih in navihanih obrazov, večnih in pozabljenih besed, uspehov svetlih in porazov? In veš, da rada si imela glasove in podobe, smeh, ki nikdar več ni bil enak, ko je v tistih mladih, srečnih dneh poslal v življenje tvoj korak. Morda, ne v teku dvajset let, le nekaj dni nazaj ti solza je pogled zmeglila, nekdo – nevednež – vprašal je: »zakaj?«, in si odgovorila: »Le nekaj mi v oko je padlo ravno zdaj ...« PRAVA POT Ne bom ti rekla »zbogom«, da greš, ti ne priznam – le svojo smer spreminjaš na poti svojih sanj. Verjamem, ni lahkó nenadoma odpotovati, a morda je težje meni čeprav želim ostati. To misel s sabo vzemi na pot v novi svet. Preresno je ne jemlji, poante teh besed: Kdor nikoli ni v življenju na napačno pot zavil, morda nikdár ne bo izvedel, da je kdaj na pravi bil! PRVA SVEČKA Zdaj umerjaš že korake v moči svojih malih nog. A vedi, tvoja pot se sklepa v čarni ta življenja krog. Včasih bo težko, verjemi, pot prepolna je ovir. Z jutrom pač nikdar ne vemo, kaj prinesel bo večer. Naj plamen tvoje prve svečke ti posveti v pravo smer, da boš vedel, kje začeti, kod boš hodil venomer. NEKAJ JE Nekaj je, kar vedno v tebi živi in ti pravi, da si dober, da si natanko to, kar si. Nekaj je, saj veš, da kadar padeš, te objame skrivna sila in te dvignejo nevidna krila. Kadar te zajame dvoma temna noč, je nekaj, kar ti vrne svetle vere moč. Prebuja vdano te v modrosti, vrline daje in kreposti. Čuva te, da se ne izgubiš v laži, v stiski, žalosti te potolaži … Nekaj je, kot življenjski ti prijatelj in sopotnik tih, kot studenec je resnice … … jé nekaj – BOŽJI DIH … V LUČI ZLATA Zakonu je dano mnogo poti, a prava je tista, ki dolgo drži. Prek strmih pečin, morjá globočin, nevihtnih oblakov in trudnih korakov – ob padcih je včasih težko se pobrati, neredko ne vemo, če kaže – obstati … Poznamo začetek, nikoli pa kraja. Ljubezen je večna, dokler pač traja. A lepo doživeti je dan za oba, ko sreča zasije v luči zlata! NITKE SREBRNE Pomladi so vama cvetele v ljubezni vse dneve, noči. V poletja zaton zablestele so v zlatu vse skupne poti. Zdaj štejeta nitke srebrne - le kdaj so zašle v lase? Jeseni se spomnita prve, ko k srcu je našlo srce. Naj vama življenje nakloni veselih in zdravih še let. Vse skupne dni z mirom napolni in s srečo naj dom bo odet! LEPO JE ŽIVETI Lepo je živeti ta zemeljski čas; včeraj in danes nam svoje ponuja, ura življenja nikdar ne zamuja – natanko odmerja leta med nas. Lepo doživeti ta čas je poletja, čas juter dehtečih v barvitosti cvetja in s soncem v srcu žareč je obraz. Res lepo je imeti mir, srečo in zdravje ter polnost svojih let čas … ZATE Dišeča pomlad naj zavéje nad tvoje bivališče, te poišče, obišče, pokloni ti cvetko z željo iskreno in s podpisom pod njo – od nekoga, ko že misliš, da je pozabil, čeprav dobro veš, da nikoli ne bo ... GREŠ Praviš, da v teh dneh te spremljajo trenutki, ko obdajajo te mešani občutki. Zaletavajo se vate iz vseh smeri, vendar ti že veš, da stopaš na svetlejšo stran poti. Praviš tudi, da nič več ni, kar bi te zavedlo, presenetilo, te zmedlo, in vzbudilo ti skrbi. Praviš, da v letih, kjer si ti, grobo te življenje boža, da postane trda koža in brez vlage so oči … Res, nobena druga cesta prejšnji ni enaka, morda je dobro, da ne vemo, kaj nas za ovinkom čaka. Za teboj praznina bo ostala ... ... za vse, kar je minilo reci - hvala, a za kar še pride, reci – DA! MOJIM OTROKOM – 1 Mladosti čaR OKUšaš na pragu odraslosti zdaj, življenju pred sabo postavljaš en velik vprašaj. Morda ne razumem, saj vem, misliš, da ne slišim, da ne zmorem prisluhniti mladim ljudem. Gotovo boš kdaj osamljen, a nikoli sam. Vedno nekdo bo s tabo držal. Trden si človek, razumen in dober, ob padcih se boš zagotovo pobral. MOJIM OTROKOM - 2 In ti si koMET, KI pritegne vsak pogled, zvezda, ki ji je zapisan svet. Četudi iz izbice mračne najdeš kdaj pot do svetle palače, vedno živeti boli, čeprav vsakokrat malo drugače. Vse – radost in bol pride in mine in nekega dne bo izginil še mamin objem. A misel naj moja v ljubezni te boža – zdaj ... in potem ... MOJIM OTROKOM - 3 Tudi v zdraVI DUši se kdaj ból naselí – že takrat, ko si majhen, se ti lahko veliko zgodi. Gledam te, rad se smejiš in igraš, dobivaš – izgubljaš, ves čas. Malo zahtevaš, veliko pa daš. Če ena iskra kdaj ugasne, ne pusti pepela. V duši topli kot je tvoja se bo spet razvnela. MOJIM OTROKOM - 4 BitjA NI, KI bi tebi enako bilo, globokih oči, kot je sinje nebo. Bila si od boga darilo. Najlepše, položeno mi v naročje se še četrtič je zgodilo. Punčka, ti boš vedno moja mala, vsak trenutek, dan za dnem. Kadar k mojemu prisloniš svoj obraz, napolniš s srečo moj objem ... KAZALO Table of Contents VČASIH, KO SI SAM VEČER CVETLICA V PRAHU OČI LE BESEDA NEKEGA DNE MENE NE SPRAŠUJ PESEM MIRU MLAD ČLOVEK ZDOMEC BELA SLED NE ČAKAJ DREVO ŽIVLJENJA OHRANITE MI SVET SLIKA NIKOGAR NI LE KJE JE TA KRAJ PESEM DOMOVINE ŽIVETI, ISKATI, LJUBITI PRIŽGITE LUČ SLEPA SOLZE MORJA ZAKAJ LJUBEZNI MENI PA NI VSEENO KJE SI KAPLJICA ODRASEL SI AFRIŠKI DEČEK MATI PŠENIČNI KLAS ŽELJA TEŽKO JE VERJETI OBRAZI NA SILVESTROVO KOLIKO ŽELJÁ ZVEČER SIVI LJUDJE SREČEN SEM, KER SEM NAJLEPŠI STIH MOJE PESMI PRVI APRIL POMLADNI DAN JAZ DANES NEDELJA PESEM BOLEČINE LE ZA DAN JESENI ŽIVLJENJE ZA ŽIVLJENJE JESEN PRIDE ČAS VERJEMI V SREČEN DAN PREPROSTE OČI TRENUTEK DAN ŠE VETER MED SMREKE SI ŽELIM ČLOVEK SI – KAKOR JAZ USODA PESMI SKOZI ČAS PODARI MI MINUTI DVE LEPOTE NI BREZ VSEBINE JAZ PA NE KO SE MRAK OČI DOTAKNE SPOMIN PUSTITE ME HREPENETI ODHAJANJE ZAKAJ NOČEŠ RAZUMETI BITI SAM RESNI LJUDJE NA JESEN ŽIVLJENJA RESNICA KRUH MAJSKI VEČER SONČNICA KJE SI SAMA BELE NALEPKE OB STRANI ČE GREM STRAN V PRIČAKOVANJU TVOJ SMEHLJAJ KOT ČEZ 50 LET PRAZNA KOT VSAKO POMLAD MOJ OTROK ZAMAN NIKOLI VEČ MOJA MALA SLIKANICA MED HIŠAMI KORAKI MOJA PESEM JE OBRAZ ZAKRILA BELA MIZA KAMENČEK ZATE ŽIVLJENJE VAMA JUTRO GAŠENJE SOŠOLKI PRAVA POT PRVA SVEČKA NEKAJ JE V LUČI ZLATA NITKE SREBRNE LEPO JE ŽIVETI ZATE GREŠ MOJIM OTROKOM – 1 MOJIM OTROKOM - 2 MOJIM OTROKOM - 3 MOJIM OTROKOM - 4 Majda Pajer: Ko se mrak oči dotakne Avtor: Majda Pajer Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Poezija Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2008/2011 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI–ID=79863043 ISBN 978-961-95529-0-2 (ePUB)