Krivda, holokavst in kjul^lbl
Skrivnost (Claude Miller)

SPELA BARLIC
Filmi o holokavstu so kljub tradiciji in kilometrini še vedno eden najbolj priljubljenih kanalov, skozi katere zahoctni svet čisti svojo vest. Zgodovinski dolg je odplačalo že kar %kaj znanih imen francoskega filma, med njimi tudi stari mački, kot sta Resnais in Ophiils. S Skrivnostjo (Un secret, 2007) se \ jim pridružuje še veteran Claude Miller, a holokavstu drznoV odmerja le stransko vlogo v tragediji člo^ških strasti. Skrivnost je namreč bolj kot film o medvojni usodfltancoskih Judovfilm o nestanovitnosti in nepredvidljivosti Človfeške narave.
Tragika Grimbertove družins|j#sage n£ izvira toliko iz zgodovinskih okoliščin kot iz telesa in z njim zvezanih iracionalnih vzgibov, ki povozijo razum in moralo. Ko s^ V^ebne drame vmeša še tista druga, družbena grožnja, na katso prav tako nihče ne more vplivati, postane jasno, da se iz uscxjceba klobčiča ne bo mogoče izmotati brezAev. Miller v baročno ^stavljeno časovno strukturo skolažira zJidbo o krhkem Françoisutyalentin Vigourt), o njegovih impresivno raščenih, športno zagrizenih starših, Maximu (Patrick Bruel) in Tanir (Cécile De France), ter o njuni skrivnosti,^ si na nenavaden način znova utre pot v njuni življenji. Kje seje materializirala, Miller namigne že takoj na začetku filma, z umazano, zapackano podobo, ki jo malemu Françoisu vrača ogledalo v otvoritvenem prizoru. V to drobno, nerodno, bolehno trlo je vpisana tuja krivda, ki ga bo šele skozi kasnejšo narativizacijo spustila iz krempljev.
Prav telo je v Millerjevem filmu tista točka, na kateri pride do prešitja osebnega in zgodovinskega, intimne in družbene drame; je glavni igralec,'okrog katerega Miller organizira svojo pripoved in nanj pripenj" mnogovrstne pomene. V prvi plan ga postavi že v uvodni sàjjvenci, kjer se ob bazenu odvija pravi praznik lepote, mladcBti in zdravja, medtem ko v njem nerodno čofota mali François, jalovo dete delikatne konstitucije in okornih gibov, 2'aznamovano s stigmo družinske krivde. Njegova starša sta popolno nasprotje, ultimativna inkarnacija kulta telesa. Telo je v Millerjevi percepciji posvečeno mesto lepote, popolnosti, skladnosti in hkrati demonično brezno slabosti, šibkosti, vir vsega hudega. Še posebej Tanjino silhueto kadrira tako, da pogled gledalca enostavno prilepi nanjo in ga s tem potegne med ostale like, ki vsi po vrsti delijo njegovo fascinacijo.Telo postane ikona, kult, a obenem tudi že prostor ironične dekonstrukcije. Prav v tej visokorasli, mično izklesani Judinji, plavaJJT in maneljgpki z vsemi atributi arijske lepote.
najbolj bole« odzvanja nesmisel na fiziologiji utemeljenih nacističnih idealov. In ker je od zamaknjene popolnosti do trdih tal realnosti le korak, Miller v svojo pripoved nenehno vpleta tudi hrbtno sliko idealiziranih atletskih podob: gnila, posušena, v brezoblično gmoto zmetana trupla taboriščnikov in arhivske posnetke na vagone strpanih živih okostnjakov.
Z mehko zabrisanimi prehodi Miller prekriva povojne prizore s predvojnimi, imaginarne z realnimi, dramatizirane z arhivskimi. Enostaven zasuk barvne kodifikacije, ki preteklost prikaže v barvah, sedanjost pa v črno-beli tehniki, daje sedanjosti videz izžetosti, spranosti, oropanosti; videti je, kot da bi preteklost iz nje izsesala vso živost. Med žongliranjem s čez pol stoletja razpenjajočimi se časovnimi okviri Miller zlagoma gradi suspenz in z zaupanjem v nemo igralsko izraznost v velike plane brez meiodramatskih izbruhov lepo lovi pritajeno, na silo zajezeno napetost, ki, zamolčana, a še kako živa, vibrira med Maximom inTanio.
Velika skrivnost je na koncu razkrita in duhovi, ki mučijo Fran^oisovo dušo in telo, dobijo svoja prava imena in obraze. Toda resnični vzroki tistih usodnih potez in odločitev, ki osupnejo gledalca in pahnejo Grimbertove v območje tragičnega, ostanejo zakopani pod enigmatičnimi obrazi protagonistov. Skrivnost zato ni le še en film o holokavstu, ampak nenavadna, intrigantna družinska kronika, ki svoj šarm dolguje prav tem skrivnostnim mestom nedorečenosti in nedoumljivosti.
Na sporedu v Kinodvoru