UDK 316.324.6/.7:316.323.7(497.1)
Mojca Novak
(PERIFERNE) POSEBNOSTI (POST)SOCIALISTIČNIH
DRUŽBENIH SISTEMOV
Ko se razmišlja o Jugoslaviji, se ob različnih občutkih in sklepih vedno pomisli tudi
na socializem, samoupravljanje in komunistično partijo . Do konceptualnega okvira, v
katerem sta tako politični sistem kot komunistična partija kot elita moči pripoznana kot
glavna razloga jugoslovanskega nazadovanja, ni več daleč. Če pa socialistično obdobje
in leto 1945 nista osrednja elementa analize, se možnosti v iskanju novih odgovorov na
stara vprašanja pomnožijo . Analiza jugoslovanskega vključevanja v globalne (tehnološke
in ekonomske) modernizacijske tokove daje nekaj tehtnih ugotovitev, od katerih so
predvsem tri zelo pomembne, in sicer : prvič, da so pokazali endogeni dominantni akterji
malo interesa in dobre volje za vključevanje v te tokove; drugič, daje mogoče (analizirane)
industrializacijske tranzicije označiti kot preplet "zgodnjezamudniških" in
poznozamudniških" značilnosti, in tretjič, da je v tej perspektivi obdobje 1941/45 bolj
pomembno kot zlom dominantnih akterjev kot pa razblinjenje predsocialističnih struktur .
Do teh ugotovitev seje mogoče dokopati, če je okvir analize zgrajen iz nekaterih konceptov
teorije modernizacije in teorije odvisnosti .
Thinking about Yugoslavia evokes ambiguous feelings and conclusions ; but socialism,
selfmanagement, and the Communist party always come into one's mind . A corresponding
frame of conceptual references is subsequently built which highlights the political
subsystem and Communist elites as the main source of contemporary Yugoslav
backwardness . Leaving the socialist period and moving away from the year 1945 as the
turning point of Yugoslav history would provide the first step towards the new answers to
old questions. Analyzing Yugoslavia's joining to the global (economic and technological)
modernization, one could discover some fatal features . By means of empirical evidence
one can conclude that Yugoslav agents showed very poor interest and good will in joining
the advanced world. Gerschenkron's concept on the "early latecomers" and the Kerr's
"elites of industrialization" perfectly fit the processes of Yugoslav (industrial) transitions .
No matter how fruitful and effective these concepts are, they have no theoretical capacity
to explain the division of the national economy into the modernizing enclaves and local
exclaves. ln order to explain these indigenousfeatur  of Yugos v mod rn transitions one
should lookfor them in the dependency theory, introducing Amin's conclusions about dual
economies in the Third World, which were by no mean the outcomes of adapted peripheral
industrialization. This research venture provides two important findings : first, two main
indigenous features of the Yugoslav industrial transitions are discerned, i .e . the "early
latecoming" and "late latecoming" into the global processes, and second, the period
1941/45 is rather the downfall of dominant agents than the vanquishing point of the
pre-socialist processes and structures.
industrializacijska tranzicija, elite industrializacije, zgodnji zamudniki, pozni
zamudniki, dualna ekonomija
27
Potovanje proti robu centra sveta
Ena osnovnih razsežnosti pozicije, s katere dojemamo svoj svet in svetove okoli sebe,
je vedno tudi razsežnost centralnosti. Naše dojemanje je dojemanje iz središča proti
obrobju, ne glede na to, da lahko prav to "obrobje" temeljno določa naše bivanje, delovanje
in dojemanje in da je dejanska smer učinkovanja ravno nasprotna - od centra proti nam,
kot obrobju. Oblikovanje vsake družbene realitete je kozmično centralno, in po tem so si
različne kulture oz . različno organizirani družbeni sistemi med seboj močno podobni - pa
naj se to dogaja v smaragdnem gozdu, v avstralskih suhih predelih, v antičnem ali v
preporojenem Sredozemlju ali v novoveški protestantski Evropi . Biti središče sveta (četudi
druga središča to našo umišljenost omejujejo na lokalni obseg in pomen) ne pomeni le
vzklikati "Država, to sem jaz!" ali konkretne vzorce družbenega sistema razglašati za .
globalni novum, temveč tudi privzeti, da je naš svet, naš družbeni sistem, sprožilec
iniciativ, ki presegajo njegovo naravo in njegov domet . Vztrajnost in trajanje teh sanj in
sprenevedanj sta lahko različno dolga in nista samo pogostost in moč komunikacij z
drugimi svetovi tisti, ki bi jih relativizirali, temveč sta to tudi znanje in pripravljenost, da
sami sebe umestimo v svetovni čas, poiščemo svoje prednosti in neprednosti, spregledamo
napihnjeni pomen prelomnih točk v genezi svojega sveta in premerimo pot do zunanjih
svetov. To ni napoved vojne brisanju nekaterih delov konstrukcij predvsem preteklih
realnosti niti omalovaževanje teženj biti moderen . To je samo poskus premišljanja o
razmerju center - center; ali, bolj prozaično, lokalni center (obrobje) - svetovni center
(center) na razsežnosti znanja o sebi, o preteklem sebi, ki še vedno vztraja v sedanjem meni
in o tem, kako ta pretekla realnost določa samoosmišljanje "tu in sedaj" in predvsem "do
tod in sedaj" . Torej, gre preprosto za to, kako, s kakšnimi (še drugačnimi) znanji lahko
razmišljamo o družbenih sistemih, ki so se zadnjih tričetrt stoletja imenovali Jugoslavija.
In ne samo to; z namerjenim premišljanjem se prav tako lahko postavimo ob bok
uveljavljenim dojemanjem in pojasnjevanjem procesov in struktur družbenih sistemov, ki
jih je zadnjih pol stoletja označevala deklarirana socialističnost.
te opredelimo svojo izhodiščno izjavo kot "Beda, ime ti je (bilo) Jugoslavija!" ali
"Zla, ime ti je (bilo) Komunistična partija! ", potem je v celoti določen ne samo zorni kot
opazovanja jugoslovanske realitete, temveč tudi pojmovna aparatura, ne glede na to, v
katerem paradigmatskem okviru se gibamo. Od tod pa do uveljavljene in kar naprej
ponavljane sheme o realsocialističnih družbenih sistemih, kjer politični subsistem
prevladuje in obvladuje vse druge subsisteme in s tem seveda ovira smer in zavira tempo
sprožanja, porajanja sprememb v njih, je samo še razmik med dvema napisanima stavkoma .
In prav nič ne pomaga eno osnovnih vedenj o družbenih sistemih, namreč, da noben
subsistem v celoti ne določa niti samega sebe, torej toliko manj tudi druge subsisteme, in
da ni zidu, ki bi hermetično zaprl ali preprečil dotok zunanjih informacij, če se to dogodi
že komunikacijam . Kajti, bremeniti s totalno in absolutno odgovornostjo (bivše)
dominantne politične akterje, jugoslovanske revolucionarje - komuniste, je isto kot
vzklikati "Pekel, to so drugi! " . te pa že uporabljam to peklensko metaforo, moram postaviti
tudi vprašanje, kaj vzpostavlja njeno nasprotje v smislu "Pekel, to sem (tudi) jaz" . Katera
znanja, katere perspektive opazovanja in dojemanja realitete, in, predvsem, kateri izseki
realitete omogočajo njeno vztrajanje in katera znanja jo lahko tudi spodbijajo? Notorična
neljubezen do revolucionarjev kot elit oblasti, ki preplavlja in prežema različno kritične
profesionalne in ljubiteljske družboslovce, naj ostane zunaj okvirov te razprave .
28
Ponavljanje istega
Za primer vzemimo modernizacijsko paradigmo, ki šele v zadnjih letih postaja
konceptualni okvir tudi za analizo jugoslovanskih realnosti in pozabimo, da v svetovnem
okviru doživlja že svoj preporod (če mislimo na "centralno" družboslovje) in tudi
"obrobne" aplikacije (kot n .pr. v obliki ti . indigenizacije "centralnih" socioloških teorij na
svetovnem obrobju) . V tem okviru pa vzemimo dva podobna vnosa modernizacijske
konceptualne aparature v jugoslovansko sociologijo in realiteto, vendar ne v šolski obliki
medigre med teorijo in empirično evidenco, temveč ob postavki, da bi rezultati analize
empirične evidence potrdili teoretska izhodišča, če bi se ta medigra zgodila. Tako lahko
sklenemo, če sprejmemo konceptualni okvir in njegovo argumentacijo pri Adamu (Adam,
1989) in Berniku (Bernik, 1989) . Ob izhajanju iz svojega nabora teoretikov (Adam :
Ruschemeyer, Offe, Eisenstadt, Weber, Habermas, Ogburn ; Bernik: Offe, Eisenstadt,
Moore, Strassner & Randall) priplujeta vsak na svoj način do skupne ugotovitve o
centralnosti političnega subsistema in temu dejstvu kot zaviralnem dejavniku, zaradi česar
so se bili realsocialistični družbeni sistemi zmožni modernizirati le parcialno, deformirano
ali obrobno in zaradi česar so bili zmožni le ekstenzivnega razvoja oz .rasti (Adam). Ker
pa bi nadaljevanje oz . prehod ekstenzivnega razvoja v intenzivno stopnjo nujno zahteval
tudi redistribucijo družbene moči (=ukinitev oblastnega monopola revolucionarjev), se
njeni dominantni nosilci temu upirajo na različne načine . Logična posledica teh zaviranj
so izbruhi družbenih kriz; manifestacija ter možnosti in načini preseganja le-teh pa so
določeni tudi s stimulativno ali zaviralno vlogo tradicije, ali drugače, s tem, v koliko je
civilizacijski oz .kulturalni kod združljiv z izhodiščnimi postavkami vsake modernizacije
- to so rastoča funkcionalna diferenciacija, prevlada tržnega mehanizma kot regulatorja
odnosov, pluralizem artikuliranih političnih interesov . . . . Za zdaj ni razlogov, da obema
avtorjema ne bi pritrdili, če seveda dojemamo njune utemeljitve kot primerek tovrstnega
načina analize in osmišljanja določenega izseka realitete .
Kakorkoli, glede na možnosti konceptualiziranja raziskovanja in interpretacije
rezultatov, kijih ponuja in razkazuje modernizacijska paradigma, so takšne sheme prej kot
ne skromne, in to ne samo pri ugotavljanju značilnosti procesov, temveč tudi njihovih
nosilcev. Ta skromnost pa ob "politizaciji" ugotovitev postane kar naprej ponavljani
redukcionizem, ko se (samo) nekaterim akterjem ugotovljenih "negativnih", deformiranih
procesov pripiše zanje krivda. V vsakem primeru so to revolucionarji, nosilci Janusove
zgodovinske odgovornosti - najprej so se poklicali za realizacijo revolucionarnega obrata,
zdaj jih drugi kličejo na odgovornost, ker so ta obrat tako učinkovito izvedli .
Revolucionarji, z dejansko ali samo simbolno karizmo, ki so politični subsistem
organizirali kot pahljačo svoje monopolne oblasti in kot paravan svoje družbene moči ;
civilizacijski kod pa naj bi jim to slast še bolj sladil ali grenil .
te opazujemo jugoslovanske družbene sisteme ter razmerja in interakcije v njih (in
med njimi) samo v časovnem izseku zadnjega pol stoletja, potem se nam tako strukture
kot procesi razkrivajo kot Adamu in Berniku, hkrati pa prikrivajo svoje korenine, svojo
genezo. Tudi znanje o civilizacijskih in kulturalnih kodih, čeprav skromno, ima v shemi
centralnosti političnega subsistema obrobni pomen . Kajti, naj se tovrstni pristopi in njihovi
avtorji še tako trudijo pri oblikovanju kompleksnega konceptualnega okvira za
pojasnjevanje jugoslovanskih sodobnih realnosti, ostajajo "prekratki" prav zaradi
nenehnega vračanja k ugotovitvam o centralnosti političnega subsistema in k njegovim
monolitnim dominantnim akterjem, četudi so bili krediti, ki so jim jih dodelili v
pojasnjevalni shemi, že zdavnaj porabljeni. Temu bi lahko lahkotno, vendar nikakor ne
29
lagodno, rekli, da se je nezmožnost artikulacije različnih političnih interesov prenesla v
vztrajno in neusmiljeno znanstveno kritiko monopolnega političnega interesa, ne glede na
paradigmatski okvir in ne glede na drugačne možnosti osmišljanja in dokazovanja, ki jih
ti okviri ponujajo. Prav zato se moramo in zmoremo spustiti v avanturo drugačnega
premišljanja in osmišljanja teh procesov v okviru mnogodimenzionalnega konceptualnega
prostora modernizacijske paradigme, pa tudi nehati samo vztrajati pri ugotavljanju in
dokazovanju centralnosti političnega subsistema in oblastnega monopola revolucionarjev
in si raje postaviti vprašanji :
kaj se je dogajalo v jugoslovanskih družbenih sistemih, da so revolucionarji
razmeroma preprosto prevzeli vso oblast
in kako je mogoče ta problem konceptualno in metodološko utemeljiti,
da bi lahko odgovor nanju vstavili v mozaik konstrukcije sodobnih realnosti .
Življenje je (tudi) drugje
Poskusimo razpreti še kakšen drug del instrumentarija, ki ga za raziskovanje družbenih
sistemov - struktur in njihove geneze - ponuja modernizacijski teoretski sklop . Endogene
in eksogene kritike, ki so namenjene posameznim pristopom v tem sklopu in jim v
najboljšem primeru očitajo grandioznost, če že ne konceptualnega imperializma kot
predhodnice akcijskega v smislu neokolonializma (King, 1986 : 201), postavimo ob stran ;
vendar ne zato, da bi jih zanikali, temveč, ker je mogoče to pripisano grandioznost
pojasnjevati tudi drugače . Kajti, očitno je, da teorije, ki imajo vse možnosti postati velike
- že zato, ker so oblikovane v vladarskih predelih sveta, ki narekujejo način in tempo
spreminjanja, ne pridobivajo značilnosti grandioznosti predvsem v procesu svojega
nastajanja, temveč v procesu bolj ali manj ustreznih prenosov za pojasnjevanje empiričnih
realnosti zunaj družbenega prostora, v katerem so bile oblikovane . Zato nobenega od
pristopov, ki bodo uporabljeni kot podstat, ne bomo uporabili kot recept ali okosteneli
zbirnik pravil, temveč kot smerokaz, kje iskati odgovore na spregledana vprašanja in katere
metode uporabiti v tej avanturi . Torej, predvsem kot konceptualno in metodološko
napotilo, ne pa kot molitvenik za osmislitev določene realitete. Če določen teoretski
podstavek ne bo ustrezal dejstvom, zato ne bomo rekli "Toliko slabše za dejstva!", temveč
"Toliko slabše za teorijo!". Koliko belih lis puščajo za sabo poskusi pojasnjevanja
konkretnih realnosti z eno samo vseobsegajočo teorijo, dokazuje celo Parsonsova
resignirana ugotovitev pred slabimi štirimi desetletji, da "človeško znanje pač ni niti v
stanju niti nima takšnega obsega, da bi lahko oblikovali eno samo, vseobsežno teorijo
procesov spreminjanja družbenih sistemov" (Guessos v Moore, Cook, 1967), čeprav to še
vedno kar naprej poskušamo .
Torej, katera napotila za konceptualizacijo raziskovanja empiričnih realitet v
jugoslovanskih družbenih sistemih lahko prepišemo iz velikega učbenika z naslovom
Modernizacijska paradigma?
Najprejje, verjetno, potrebno opraviti z različnimi zadržki, zaradi katerih tako pogosto
hierarhično razvrščamo družbene sisteme in procese v njih in zaradi katerih ima vse, čemur
lahko prilepimo oznako "moderno", pozitivni prizvok ; če pa dobi oznako "nemoderno" ali
"tradicionalno" v smislu povratnega časa in zaviranja procesov modernizacije, pa
negativnega . K temu lahko pripomore tudi spoznanje, da imajo ne le različni družbeni
sistemi, temveč tudi različni deli, elementi teh sistemov, različen tempo spreminjanja . In
prav ta različnost med družbenimi sistemi je tista, ki v procesu prenašanja eksogenih
30
sprememb pomembno določa tempo, način in rezultate adaptiranja, kar je Ogburn (Ogburn,
1964) označil s kulturalnim razkorakom (cultural lag) . Le tega ni mogoče takoj in
enostavno negativno ovrednotiti kot zaostanek (Adam, 1989), ker se elementi družbenih
sistemov zaradi svojih različnih zmožnosti in značilnosti različno in različno hitro
prilagajajo na vnešene spremembe . Ali, če to ponovimo z Ogburnovimi besedami :
Spremembe se prenašajo podobno kot trki biljardnih krogel ; postopno se na začetni impulz
prilagodijo vsi oz .tudi drugi elementi . Na svoj način - prostovoljno in tudi nasilno . te pa
se še nekoliko zadržimo pri Ogburnu, potem ne moremo spregledati običajnega generatorja
družbenih sprememb - tehnološkega subsistema . Torej, sprememba v načinu produciranja
je običajno izvorna družbena sprememba, tej pa se ob globalni atraktivnosti spremembe
postopno, z različnim tempom in na različne načine prilagajajo drugi elementi družbenega
sistema in tudi drugi družbeni sistemi .
V procesu prenosa sprememb postanejo naenkrat poleg generatorskih zanimivi tudi
(ali predvsem) družbeni sistemi, ki adaptirajo zunajsistemske spremembe, in prav pri njih
začnejo različne konceptualne osmislitve procesov spreminjanja pridobivati tisoč in eno
varianto - tiste, ki so precej oddaljene od generatorskih prostorov, imajo lahko že kaj malo
skupnega z izvorno teoretsko podlogo. V procesu modernizacije in v njeni tehnološki
varianti - v procesu industrializacije - naenkrat postane civilizacijski oz .kulturalni kod tisti,
ki mu podelimo zadostno pojasnjevalno moč . te se tehnološka modernizacija zunaj
družbenega prostora pretežnega generiranja modernizacijskih sprememb razvija z
intenzivnim tempom, kot n.pr . na Japonskem, pri "štirih azijskih tigrih", v Turčiji, Grčiji
ter v Španiji in na Portugalskem po odpravi fašističnih diktatur, potem ima ta kulturalni
kod oz.tradicija produktivno, pospeševalno vlogo ; v nasprotnem primeru pa postane "medij
povratnega časa" (Levi-Strauss v Giddens, 1984), okameneli ostanek preteklosti, ki vztraja
v sodobnosti ter na ta način prispeva k deformirani, parcialni ali obrobni modernizaciji . V
tej shemi obrobnim družbenim sistemom ne ostane prav nič drugega kot to, da si pri bolj
moderniziranih od sebe ogledajo svojo prihodnost, z dvigom rok v nacionalni skupščini
odstranijo blokade in sledijo ogledalom svoje prihodnosti. Tako se zdi in tudi vidi, da je
razvrščanje možno samo ob navpičnici: bolj modernizirani, manj modernizirani ; sodobni,
zaostali . Izvorne zmožnosti družbenih sistemov in njihovo izvorno prilagajanje na
eksogene spremembe? V takšni osmislitvi jih ne bomo našli .
Tako se nam znano in tudi obilno kritizirano razmerje med družbenimi sistemi
pretežnega generiranja modernizacijskih sprememb (kulturalni prostor protestantske etike)
in družbenimi sistemi njihove pretežne adaptacije (n .pr. pozni zamudniki) - "iniciativa -
odgovor" - pokaže le kot okostje, na katerega bi bilo dobro tudi kaj pripeti . Na kakšen način
in s kakšnimi rezultati so adaptirane enake iniciative v različnih družbenih sistemih, v tako
okleščeni shemi ne bomo spoznali, ker manjka vedenje in znanje prav o različnih
značilnostih in zmožnostih teh sistemov . Prav tako pa se samo s takšnim znanjem lahko
elegantno izognemo vsem pastem westernizacije in evropeizacije kot temeljnim kritikam,
ki so najbolj pogosto namenjene naslovu Modernizacijska paradigma . Pri vsem tem je
prvo, kar si velja zapomniti, to, da smo lahko zanimivi in očarljivi za druge samo s
posebnimi značilnostmi svojih miniaturnih zgodovin . V konkretnem primeru je to analiza
družbenih sistemov pretežno adaptirane modernizacije ; analiza družbenih sistemov, ki so
se začeli modernizirati z adaptacijo zunanjih iniciativ sprememb ob diktatu zunanje
dinamike.
te je eden od virov našega znanja o procesih modernizacije Eisenstadt ali če tovrstno
znanje dopolnjuje njegova ugotovitev, "da je sistematično, komparativno raziskovanje
31
modernizacijskih procesov večinoma še pred nami" (Bernik, 1989: 32), potem te izjave ni
le dobro zaznati z našimi mentalnimi senzorji, temveč jo je dobro tudi internalizirati in
operacionalizirati v načrt akcije . Ne gre samo za to, da je ta avtor ob svojih študijah to
spoznal, temveč za to, daje to edini način, ali pa vsaj eden od redkih, ki so na voljo, da nas
ne zapelje grandioznost modernizacije kot procesa in kot njegova teoretska osmislitev .
Kajti, ravno metoda komparativnega interdisciplinarnega raziskovanja je tisti
instrumentarij, ki omogoča po eni strani sploh oblikovanje teorije modernizacije kot
konceptualnega okvira za raziskovanje struktur in njihovih genez v sodobnih družbenih
sistemih, po drugi strani pa prav tako izvirni prispevek vsakega družbenega sistema v obliki
ustrezno osmišljenih miniaturnih zgodovin . Vedenja in znanja o genezi nekega pojava pa
ni brez rekonstrukcije preteklih realnosti, le teh pa ne brez analize različnih
zgodovinopisnih evidenc kot outputa različnih zgodovin . Ali, kot bi rekel Black: Zaradi
različnih značilnosti in zmožnosti podobni procesi (ob enakih iniciativah) pridobivajo
različne pojavne oblike in rezultate . Podobnost in različnost pa lahko ugotavljamo samo s
primerjalno analizo primerljivih procesov na primerljivih dimenzijah (Black, 1967) . In kot
se da naslutiti, so procesi modernizacije, predvsem kot postopno prehajanje iz enega
svetovnega časa v drugega, ravno pravšnji naslov za tovrstni podvig : zahtevajo analizo
zgodovinopisne evidence in primerjavo njenih rezultatov in že samo v (bivši) Jugoslaviji
je mogoče popolnoma zadostiti temu osnovnemu postulatu .
Ker se primerjalna metoda kaže kot ustrezno sredstvo za organizacijo empiričnega
gradiva, se sploh ne postavlja vprašanje, ali jo uporabiti ali ne, temveč, kako jo uporabiti,
da bi se izognili morebitnim pomanjkljivostim in izkoristili prednosti, ki jih ponuja . Spet
bi bilo dobro upoštevati Blacka in njegove raziskovalne izkušnje . te si torej izberemo
primerjavo kot enega od metodoloških temeljev analize in če to počnemo ob
modernizacijski teoretski utemeljitvi, potem se v nobenem primeru ne moremo izviti
naslednjim nujnim kriterijem : upoštevanju časovne razsežnosti primerjanih pojavov,
njihove natančne opredelitve, kvalitete uporabljenega gradiva in razmišljanju o tem, ali je
sploh mogoče posploševati naše ugotovitve, ne da bi zapadli analogijam, namesto da bi
primerjali (ibid :39) .
Med naštetimi kriteriji je potrebno posebej podčrtati dva : časovno razsežnost in
natančno opredelitev pojavov, ki jih imamo namen analizirati . Zakaj prvo? V vsakem
pojavu gnezdi več časov : so preplet preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ; vsaka sedanjost
ima tudi svojo predsedanjost, svojo zgodovino, svoje trajanje . In ravno pri tem se moramo
odločiti in natančno razmejiti svoj raziskovalni interes ; ali nas bodo zanimali pojavi v istem
časovnem preseku ali pa na primerljivih stopnjah svoje geneze . Odločitev za eno ali drugo
opcijo ima usodne posledice za ugotovitve analiz, ki jih imamo namen primerjati, in eno
temeljnih metodoloških sprenevedanj se dogaja prav na tem izseku raziskovanj, ko
primerjamo pojave (=rezultate analiz empiričnih evidenc) različnih družbenih sistemov .
Vendar ni toliko problem primerjava sama, temveč kritike in njihove politične implikacije,
ki iz njih sledijo:"Če je to mogoče na Švedskem, v Nemčiji . . . . zakaj ni možno tudi pri
nas?!" . In še, zakaj je pomembna natančna opredelitev pojavov, kijih analiziramo? Zaradi
podobnih razlogov kot prva : zaradi neupoštevanja "notranjih" časov družbenih pojavov in
zaradi tega, ker pogosto primerjamo pojave s podobno pojavnostjo in zelo različno vsebino ;
to se dogaja posebno pri primerjavah v istem časovnem preseku .
Vsi ti konceptualni in metodološki problemi niso niti dramatični in še manj usodni, če
s teorijo in raziskovalnim aparatom ne zapuščamo okolja njunega oblikovanja. Problemi
nastanejo in se večajo sorazmerno z (kulturalnim) odmikom od izvornega okolja ;
32
sorazmerno se večajo privid teoretske grandioznosti in obeti o popolnem pojasnjevanju
družbene dinamike, prav tako pa tudi bele lise, ki jih ta pušča za sabo . Zato je smisel tako
zastavljenih raziskav, kot priporočata navedena avtorja, to, da aplicirajo konkretno
empirično gradivo na različne hipotetske posplošitve, vendar pa analitiki ne smejo pozabiti,
da so tudi te posplošitve že rezultat konkretnih empiričnih raziskav . Njihov smisel je ravno
ugotavljanje podobnosti in različnosti med primerjanimi pojavi . To so vprašanja; vendar
nobena preteklost, še tako bogata, in nobena raziskava, še tako temeljita, ne moreta
sodobnim generacijam prihraniti iskanja njihovih lastnih odgovorov, bi rekel
Gerschenkron . In če dodamo, tudi postavljati njihova lastna vprašanja na znane odgovore .
Sedaj smo na točki, ko se lahko začnemo vračati v prihodnost; k primeroma, ki sta bila
vstavljena na začetek, da bi z njima zastavili konec . In postavimo si vprašanje : Ali je
mogoče govoriti o parcialni, deformirani ali obrobni modernizaciji realsocialističnih
(jugoslovanskih) družbenih sistemov? Mogoče je, vendar, ali ne obvisijo tovrstne
ugotovitve v praznem prostoru? Zakaj? te se odločimo, da bomo uporabili možnosti, ki
nam jih dajejo različni pristopi v modernizacijski paradigmi, potem bomo upoštevali prav
njihov temeljni postulat : analiza geneze družbenih pojavov . V izbranem izseku dojemanja
realitete v tej razpravi pa to pomeni analizo geneze industrializacije - analizo
industrializacijskih prehodov . Ali drugače, da ne bodo različno označene strukturne
značilnosti, kot so parcialna, deformirana in obrobna modernizacija, prosto obvisele v
praznem prostoru, jim je najprej potrebno zgraditi njihove temelje, njihovo predsedanjost .
Zelo preprosto, vendar doslednost razlogov zahteva takšen vrstni red raziskovalne
avanture, v katero smo se navdušeno pognali. Le ponovimo: aplikacija eksogene teorije
oz. konceptualnega aparata, (civilizacijska/ kulturalna/družbena) oddaljenost med sistemi
generiranja in adaptiranja tega aparata ter neobstoj oz .spregledanje teh znanj v
jugoslovanskem družboslovju.
Zakaj toliko poudarjam pomembnost znanja o genezi družbenih pojavov? Zaradi
pomanjkljivega znanja o modernizacijskih nezmožnostih jugoslovanskih družbenih
sistemov - vendar ne kot dejstva, temveč zaradi izpeljav, ko postanejo nekateri tradicijski
kodi zaradi svojega produktivnega prispevka k modernizaciji več vredni kot drugi . Kajti,
pri tem se pozablja, daje bila sedanja tradicija v obdobju svojega polnega razvoja moderna
in da njeno sodobno vztrajanje v t .i . modernizacijsko "produktivni" ali "zaviralni" obliki
kaže na dejanske in ne zgolj na pripisane zmožnosti dražbenega sistema samega ; na preplet,
gnezdenje različnih časov . In če pojmujemo dražbeno strukturo kot moment v razvoju
družbenega sistema (Giddens, 1984) ter zaradi tega preplet preteklosti, sedanjosti in
prihodnosti, kot sobivanje različnih svetovnih časov, potem se ne bomo reducirali na
predmodernizirani in predmodernistični rezervat, temveč bomo ob vedenju o endogenih
zmožnostih družbenega sistema vzpostavili ustrezna konceptualna in akcijska razmerja z
eksogenimi svetovi .
Ali je mogoče končati preteklosti?
Če naj bi ustrezno določili in si predočili sodobne strukture, čeprav v njihovih
parcialnih ali deformiranih izvedbah, jim je pred tem potrebno določiti njihove korenine .
Vendar pa ta povrnitev ni samo izlet v proces odčaranja sveta, s čimer se tako pogosto
zoperstavlja moderna racionalnost in preglednost družbenih procesov in struktur
predmoderni, tradicionalni, temveč pustiti se očarati preteklosti . In potem bo vedno manj
razlogov za ugotavljanje, da se zgodovina ponavlja samo kot farsa in vedno več za to, da
33
pravzaprav tečemo skupaj z njo začarani krog ; kot da bi se ji hoteli iztrgati, pa nimamo
moči in volje (=resursov) za to ; v resnici pa so pričakovane zmožnosti tiste, ki jih ni .
Vrnimo se k začetku razprave in poskušajmo ugotoviti, ali lahko priskrbimo parcialni,
deformirani ali obrobni jugoslovanski modernizaciji korenine z intenzivno medigro med
modernizacijskim teoretskim okvirom in empirično evidenco, ki jo lahko najdemo . Lahko :
z informacijami, ki si jih lahko priskrbimo pri različno disciplinarno usmerjenih
zgodovinarjih in etnologih . In če se osredotočimo na "trdo" modernizacijo
(industrializacijo), potem se bodo začele podirati domine spoznanega in vztrajno
ponavljanega realsocialističnega tipa razvoja kot ekstenzivnega tipa razvoja (večanje,
rast. . . .) druga za drugo. te odpremo sezam, ki se imenuje prevzem oblasti od
revolucionarjev (posebno v Rusiji in Jugoslaviji), potem ugotovimo, da tip razvoja,
avtorstvo, ki se ga pripisuje njim, ni njihov izum, temveč je neskončno ponavljanje
podedovanega vzorca, prek katerega so se ti družbeni sistemi vključevali v svetovne
procese tehnološke in ekonomske modernizacije konec prejšnjega stoletja ; prav tako kot
Nemčija, Italija, Japonska, Avstro- Ogrska	kot zgodnji zamudniki (early latecomers) .
In v tem okviru lahko pojasnimo tudi nosilce vzorca, ki so se razlikovali med sabo : bolj so
bili oddaljeni od centra, ki je sprožal iniciative modernizacijskih sprememb, več nasilja so
dominantni akterji izvajali s svojimi strategijami modernizacije .
S tem pa smo seveda vstavili nov element v pojasnjevalni okvir vloge revolucionarjev
oz.komunistične partije v oblikovanju vzorca jugoslovanske modernizacije. Tako njihova
vloga ni "generatorska", temveč "imitatorska" in "repetitorska" . To, kar se tako zlahka in
samoumevno imenuje realsocialistični tip (jugoslovanskega) razvoja, ni nič drugega kot
(že!) stoletno vrtenje na istih dimenzijah . Nič socialističnega ni v njem, razen nezmožnosti
njegovega preseganja in relativnega pomanjkanja modernizacijskih resursov, če je
socializem drugo ime za fizično nerazpoložljivost kapitala za velike investicijske podvige,
nezmožnost koncentracije razpršenih resursov, nevoljo za prodiranje in osvajanje zunanjih
svetov, nezmožnost in nevoljo za preseganje omejevanja na svoj edini svet (Novak, 1991) .
S tem pa je opravljena tudi relativizacija zalomilne točke v genezi jugoslovanskih
družbenih sistemov v letih 1941-45, ko naj bi novi red zamenjal starega ; ko naj bi se stari
svet razblinil; ko naj bi izničili spomine nanj, spomine, ki naj bi se vsiljeno vračali samo
v obliki bolečine ali sentimenta, kot produktivna ali zaviralna tradicija . To, kar nam se iz
perspektive sodobnih struktur razkazuje kot parcialna in deformirana modernizacija, se
nam v perspektivi trajanja razkriva kot stoletno ponavljanje istega v svoji srži . Prav
primerjava vzorcev različnih modernizacijskih prehodov pa nam razkrije še nekaj, kar bi
kazalo preveriti tudi n .pr . s temeljito študijo "štirih azijskih tigrov" ; po tej bomo verjetno
rekli: "Štirje azijski tigri? Nein, danke! " . Namreč, razkrilo se nam bo, da se družbeni sistemi
vključujejo v svetovne procese vedno prek najsodobnejših tehnologij, ne glede na to, ali
imajo za to endogene zmožnosti ali ne (ibid) .
Do ugotovitve o stoletnem vrtenju istega vzorca jugoslovanskih modernizacij je še
mogoče shajati s konceptualnim aparatom modernizacijske paradigme ; brž ko pa si
postavimo vprašanje, zakaj seje uspelo uspešno modernizirati n.pr. Japonski, Nemčiji ali
Italiji (prav tako zgodnjim zamudnikom), je odgovor, ki ni samo dovolj blizu, temveč je
lahko tudi dovolj smiselno in trdno utemeljen, prav v prevzemu oblasti od revolucionarjev
in v razglasitvi socialistične revolucije z vsemi manifestiranimi posledicami . Toda, tu se
konča, in še to le navidezno, samo eno od poglavij zgodbe ; pa še to ni prvo, temveč eno
zadnjih .
34
Raziskovanje prehoda družbenega sistema s predmoderne na moderno stopnjo razvoja
nam mimogrede ponudi tudi informacije o njegovih nosilcih, dominantnih akterjih . Z
modernizacijskim kategorijalnim aparatom smo jih lahko ugotovili in popisali ter celo
določili njihov sistemski izvor - endogeni ali eksogeni. Da pa bi lahko pojasnili njihovo
povezanost z značilnostmi sprememb, ki so jih prenašali in adaptirali, ter z rezultati teh
procesov, pa teorija modernizacije ni več dovolj . V tej situaciji se pokaže in izkaže sklop
teorij odvisnosti (v večini primerov so utemeljene v okviru marksistične paradigme) kot
izredno prikladen okvir za pojasnjevanje razločitve družbenega sistema na sfero, ki se
razvija pretežno zaradi učinkovanja eksogene dinamike, in na sfero, ki se razvija pretežno
po endogeni dinamiki. In v genezi jugoslovanske modernizacije se je zgodilo prav to .
Posamične ekonomije so bile že celo pred oblikovanjem Jugoslavije kot skupnega
formalnega okvira razklane na dve razločeni sferi: na enklavo, ki se je ob eksogenih
iniciativah sprememb radikalno in pospešeno modernizirala in vključevala v svetovne
procese, ter na eksklave, ki so tako po dotoku inputov kot odtoku outputov ostajale v
svojem zaprtem lokalnem svetu .
Kakorkoli že, realiteta je običajno vedno bolj kruta od še tako morečih sanj . Prav
zanimivo je, kolikokrat v jugoslovanskem družboslovju so se in se še kar naprej pojavljajo
teorije odvisnosti, vendar vedno samo kot eksotični način konceptualiziranja drugih,
oddaljenih, divjih svetov ; kot znanje, ki je uporabno zgolj in samo za tretji svet, nikakor
pa ne za nas, razpete na križi(šči)h med Zahodom in Vzhodom. Tretji svet'? To so drugi .
Ne, Tretji svet smo mi . Kajti osnovna značilnost Tretjega sveta v perspektivi
modernizacijskih prehodov ni periferna geografska umeščenost na celine svetovnega
novoveškega obrobja, temveč eksogena dinamika, ki mu določa smer in tempo razvoja :
eksogeni dominantni akterji kot nosilci resursov in iniciativ modernizacijskih sprememb .
Toda to so le prevladujoče poteze na podobi .
Šele sedaj, ko smo jugoslovanske družbene sisteme potisnili v Tretji svet, na svetovno
obrobje, pridobi svoj pravi pomen lomilna točka njihove geneze - obdobje v letih 1941-45,
deklarirano kot osvobodilna vojna, državljanska vojna, socialistična revolucija . Iz
perspektive modernizacijskega prehoda je ta točka manj romantična, zato pa bolj tragična
in usodna. Prekinila in ukinila je dotok eksogenih resursov (in eksogeno kontrolo njihove
implementacije), prek katerih so se jugoslovanski sistemi modernizirali in vključevali v
svetovne procese . Vse milijarde ameriških dolarjev pomoči in kreditov niso mogle ohraniti
vzpostavljenih pretokov. Zakaj ne? Ne predvsem zato, ker so revolucionarji nasilno
razlastili in ukinili avtohtone dominantne akterje (ti so v modernizacijskem prehodu
ostajali bolj ali manj v lokalnih okvirih), temveč predvsem zato, ker so prekinili dotok
iniciativ radikalne, enklavne modernizacije. Razvoj se je tako nadaljeval le v okviru
obstoječega, prevzetega, podedovanega ; le v svoji ekstenzivnosti, ne pa tudi intenzivnosti ;
kajti za kvalitativni premik so potrebni dominantni akterji kot nosilci produkcijskih
sprememb. To pa revolucionarji nikakor niso bili, zato je potrebno v tem okviru tudi
premisliti in osmisliti njihovo permanentno inoviranje in renoviranje principov upravljanja
kot edinih resursov ohranjanja monopolne oblasti . Vsaka sprostitev inoviranja produkcije
bi nujno sprožila tudi iniciative za redistribucijo družbene moči (Pešec, 1987) . Skratka, v
tej perspektivi je bilo potrebno Ogburna prisilno zadržati na glavi .
Zakaj ni mogoče končati preteklosti?
Torej, vprašanje, ki se kar naprej vztrajno ponavlja, je, kako biti moderen z modernimi
koncepti modernizacijskih sprememb . Z racionalizacijo svoje preteklosti in njenega
35
vgrajevanja v pozitivne in ne zgolj negativne identifikacije? S takšnim analiziranjem
svojega trajanja in vztrajanja, da bo nepojasnjen ostanek kar najmanjši? Trije konceptualni
okviri so bili ponujeni kot možen itinerar raziskovalne avanture : tisti del modernizacijskih
pristopov, ki se ukvarjajo predvsem s polzenjem, prehajanjem družbenih sistemov iz enega
svetovnega časa v drugega; pristop, ki poudarja odločilni pomen sprememb produciranja
in njihovih nosilcev, ter pristop, ki se ukvarja z modernizacijskimi prehodi in njihovimi
rezultati na svetovnem obrobju . Eklekticizem konceptualnih aparatur? Mogoče . Zakaj pa
ne?! V situaciji, ki se skozi svetovne čase kar naprej ponavlja : ko so bili in so še
jugoslovanski družbeni sistemi vedno na obrobju ali celo zelo daleč od centrov svetovnih
dinamik, pa čeprav geografsko zelo blizu ; ko prenosom in vnosom iniciativ sprememb
produciranja sledijo tudi prenosi njihovih teoretskih osmislitev; ko endogena dogajanja
osmišljamo, premišljamo in pojasnjujemo z mislimi, ki sojih izvrgle konkretne in omejeno
prenosljive izkušnje drugih družbenih prostorov, čeprav generatorjev svetovnih dinamik,
je eden od možnih načinov odčaranja, razumevanja naših korenin prav kombinacija
različnih čarov. Morda bomo tako le lahko končali svojo obrobno preteklost in se drugače
dojemali v sedanjosti : kako zmoremo v modernizem in s čim lahko očaramo moderni svet?
S Tevto? S Kosovim in Gosposvetskim poljem? Z antično-grškimi in beneškimi kolonijami
ob Jadranu? S perifernostjo v Habsburškem in Otomanskem imperiju? S knezom Kocljem
in carjem Dušanom?
Resje, Tretji svet so drugi ; Tretji svet je Indija s svojo večtisočletno bogato imperialno
kulturo; Tretji svet so davna afriška cesarstva, ki so razpeta med predantično in novoveško
civilizacijo ; Tretji svet je starodavna Kitajska, ki ima že dolga tisočletja znanja, katera novi
vek šele danes odkriva ; v Tretjem svetu so še vedno nerazkrita znanja in skrivnosti Mayev,
Aztekov, Inkov . . . .
Kaj je vendar tisto, kar že skozi tisočletja omogoča Balkanu, ne le, da ni nikoli sprožilec
globalnih sprememb, temveč, da vedno kasni celo kot posnemovalec?! Samoupravljanje
in t .i . socializem sta bila poskus preseganja v tej smeri . Sezam se ni odprl . . . .
Viri
Adam, F. (1989) . "Deformirana modernizacija - (realni) socializem med tradicijo in modernostjo" .
Družboslovne razprave . 6 .
Amin, S . (1976a). Imperialism and Unequal Development. Brighton : The Harvest Press .
(1976b). Unequal Development. New York : Monthly Review Press .
(1988). "Comment on Senghaas" . Review. 11 .
Apter, D. (1987). Rethinking Development. London : Sage .
Berend, I .T ., Ranki, G. (1980). Underdevelopment in Europe in the Context of East-West Relations in the 19th
Century . Budapest : Akademiai Kiado.
Berend, I ., et al. (1970) . Social Economic Researches on the History of the East-Central Europe . Budapest :
Akademiai Kiado .
Bemik, I . (1989). "Socialistična dražba kot 'obmoderna' družba" . Družboslovne razprave. 6.
Black, C .E. (1964) . The Dynamics of Modernization . New York : Harper .
et al. (1975) . The Modernization of Japan and Russia ; A Comparative Study. New York : 'Me Free Press .
Cameron, R. (1985). "A New View of European Industrialization" . Economic History Review, 2nd Series . 38 .
Cardoso, F.H., Faletto, E . (1979). Dependency and Development in Latin America . Berkeley: University of
California Press .
Eberhard, W . (1965) . Conquerors and Rulers . Leiden : Brill.
Eisenstadt, S .N. (1973). Tradition, Change and Modernity. New York : John Wiley & Sons.
36
Erlich Stein, V . (1971) . Jugoslovenska porodica u transformaciji . Zagreb: Liber.
Geertz, C . ed. (1963). Old Societies and New States . New York : The Free Press .
Gerschenkron, A . (1962). Economic Backwardness in Historical Perspective . Cambridge, Mass . : The Belknap
Press of Harvard University Press .
Giddens, A . (1986). The Constitution of Society. London : Polity Press .
Gonzales Casanova, P. (1970). Democracy in Mexico. Oxford : Oxford University Press .
Kerr, C., et al. (1973). Industrialism and Industrial Man . London : Penguin Books .
King, R. (1986) . The State and Modern Society ; New Directions in Political Sociology . London : Macmillan .
Kostić, C . (1955). Seljaci, industrijski radnici . Beograd : Rad .
Krndija, D. (1964). Industrializacija Jugoslavije . Sarajevo : Ekonomski institut Univerziteta u Sarajevu .
Kukoleča, S. (1941). Industrija Jugoslavije 19I8-1938 . Beograd: Balkanska štampa .
Lampe, J .R ., Jackson, M .R . (1982). Balkan Economic History; From Imperial Borderlands to Developing
Nations 1550-1950. Bloomington : Indiana University Press.
Mirković, M . (1968) . Ekonomska historija Jugoslavije. Zagreb : Ekonomska biblioteka .
Moore, W.E ., Cook, R.M ., eds . (I967) . Readings on Social Change . Englewood Cliffs : Prentice Hall.
Mouzelis, N . (1986) . Politics in the Semi-Periphery; Early Parliamentarism and Late Industrialization in the
Balkans and Latin Arnerica. London : Macmillan.
(1988). "Sociology of Development; Reflections on the Present Crisis" . Sociology, University of Chicago
Press. 22.
Novak, M . (1991). Zamudniški vzorci industrializacije; Slovenija na obrobju Evrope . Ljubljana : Znanstveno
in publicistično središče .
- Novak Pešec, M . (1989) . "Zalorn elit v jugoslovanski modernizaciji" . Sociologija. 31 .
- Ogburn, W. (1964). On Culture and Social Change . Chicago : The University of Chicago Press.
- Pešec, M . (1987) . "Mogući uzroci kočenja inovativnosti u jugoslovenskom društvu".Sociologija . 29 .
- Pollard, S . (1973) . "Industrialization and the European Economy" . Economic History Review, 2nd Series . 26 .
- Rihtman Auguštin, D . (1984). Struktura tradicijskog rnišljenja . Zagreb : Školska knjiga.
- Rosovsky, H ., ed . (1966) . Industrialization in Two Systerns . London : John Wiley & Sons, Inc .
- Rostow, W. W . (1961). The Stages of Economic Growth ; A Non-Communist Manifesto . Carnbridge: Carnbridge
University Press .
- Senghaas, D. (1988). "European Development and the Third World : An Assessment" . Review. 11 .
- Shils, E. (1981). Tradition . London : Faber .
- Šorn, J. (1959) . "Razvoj industrije v Sloveniji med obema vojnama" . Kronika . 7.
(1979) . Industrializacija Slovenije v letih 1919-1940 . Raziskovalno poročilo.
(1984) . Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja .
Wallerstein, I . (1979) . The Capitalist World - Economy. Cambridge : Cambridge University Press .
Weiner, M ., ed. (1966). Modernization : The Dynamics of Growth New York : Basic Books .
37