UDK 808.63(091)
Tomo Korošec
Fakulteta za družbene vede, Ljubljana
PRISEGA RIBJEGA TATU IZ L. 1675
To je doslej še neobjavljeni fotoposnetek rokopisa iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Nemški zapisnik o tatvini rib in slovensko besedilo prisege ribjega tatu sta iz uradne knjige fevdalnega gospostva v Polhovem Gradcu blizu Ljubljane. Opozorjeno je na nekatere značilnosti takratnih slovenskih upravnopravnih besedil in podobnosti z znanimi slovenskimi prisežnimi obrazci mesta Ljubljana iz približno istega obdobja.
This is a still unpublished photocopy of a manuscript from the National and University Library in Ljubljana. A German record of a fish theft and the Slovene text of a fish thief's oath are from the official record book of th feudal dominion from Polhov Gradec near Ljubljana. The article points out some characteristics of the administrative-legal texts from that period and the similarities to the well-known Slovene oath formulas from the city of Ljubljana of approximately the same period.
1 V rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani so shranjeni štirje fotokopirani listi (signatura 27/58),' dar Državnega arhiva Slovenije (16. 4. 1957), na hrbtni strani prvega od listov je pripis DAS, Polhograjski arhiv, Verbreitungs Protokol 1673-1678, Thorn II, str. 137-139. Rokopis je od dveh piscev. Tri četrtine prvega lista (Verzichtbrief) in prav toliko četrtega je pisala ena roka, in kot se vidi, razen ene podrobnosti za naš prikaz nista pomembni. Spodnja četrtina prvega, celoten drugi in dobra polovica tretjega lista pa je z drugo roko pisan zapisnik, katerega sestavina je slovensko besedilo, ki se začenja na drugi polovici tretjega in končuje s štirimi vrsticami na četrtem listu. Nemški rokopis je t. i. kurrentschrift.
Samo dejstvo, da so listi prišli v NUK prek DAS-a iz polhograjskega arhiva, bi bilo seveda premalo za zanesljivo krajevno določitev rokopisa in vse ostalo, potrebno za predstavitev slovenskega besedila. Krajevni izvor besedila je razviden iz Zap. I, II, in III. V Zap. I d je zapisano Jurij Pollonz. sonsten Zepez genandt. fischer der Hschaft Pillichgraz, v Zap. III f stoji Lorenz Brun pfleger der Hschaft Pillich-graz, v vrsti g pa Pillichgraz den 8. Marty 1675}
1	Tukaj sem jih zaznamoval z rimskimi črkami od I do IV, v knjigi, od koder so bili očitno izrgani, pa imajo strani 136, 137, 138, 139. Slovensko besedilo na listih III in IV sem na levi strani zaznamoval s števkami od 1 do 12. Vrstice v nemškem besedilu, na ketere opozarjam, so zaznamovane s črkami a, b, c ild. Slovensko besedilo je v tem prikazu zaznamovano s kratico PRT, besedilo nemškega zapisnika o dogodku pa z okrajšavo Zap. I-IV.
2	Pisava kurrentschrift je imela v 16. st. že izrazite osebne rokopisne poteze, tukajšna pa je še posebej površna in težko čitljiva. Pri branju krajevnega imena so bila težave. Poznavalec stare nemške pisave g. Wilhelm Eisenbeiss iz Regensburga je omahoval, dr. Božo Otorepec iz Ljubljane pa potrdil, da se to bere kot ime Pillichgraz. Obema se zahvaljujem za prijazno pomoč. Besedilo na listu I ne spada v okvir našega prikaza, zato mu sprva nisem posvečal pozornosti, saj naslov Verzichtbrief napoveduje odpovedno listino med bratoma Matijo in Georgom Drobtina. Vendar je natančen podatek o krajevnem imenu ravno v tem besedilu. V vrstici a je zapisano nach Herrschaft Billichgräz gehöriger, v vrstici b je imenovan Marc Anthoni Krumpl von Baumgardten auf Billichgräz (najbrž njegova pisava, »eigene fertigung«), v vrstici č pa še enkrat Herrschaft Billichgräz von 19. febr. ad. 1675. To se ujema s Smoletovo (1982 : 374), ki navaja, daje bil od 24. aprila 1658 lastnik gospostva Mark Anton
2	Kolikor je mogoče razbrati iz mestoma nerazločnega in zaradi črnilnih madežev sploh nečitljivega rokopisa, so bile okoliščine, zaradi katerih je nastal zapisnik s slovenskim besedilom, v kratkem naslednje.
Jurij Polane, po domače Cepec, zaposlen kot ribič in služabnik na gospostvu Billichgräz v Polhovem Gradcu, je 4. marca 1675 v enem od potokov gospostva1 ujete postrvi »odtujil« (zuendtfremden), njegova žena pa jih je, ne vedoč, da so pridobljene nezakonito, v Ljubljani prodala. Koje prišla tatvina na dan, so Jurija sicer trdo prijeli, saj je bil zapriseženi ribič (dass er wider den Beruff eines treuen Fischers und diener), vendar so zadevo rešili brez sodišča, kot hišni prekršek. Po-lančev bratranec Matija Vezjak, sam »nevešč branja in pisanja«, je v navzočnosti priče Lorenza Bruna, oskrbnika v gospostvu Billichgräz, 8. marca podal slovesno izjavo, v kateri z vsem svojim imetjem (premičninami in nepremičninami) jamči, da bo lastniku gospostva pl. Krumplu povrnil vso škodo, ki bi jo Jurij povzročil s ponovno tatvino rib. Jurij pa je besedilo svoje prisege najbrž ponavljal za zapisnikarjem ali pa je besede poslušal ob narekovanju in zapisovanju. Podpisa ni.
3	Iz teorije govornih dejanj je znano, da so performativi (izvajalniki) izjave, s katerimi izvršimo določeno dejanje. Povedano preprosto, ko rečem »Prisegam«, je dejanje prisege izvšeno. Tu ne sme motiti, da je dejanje prisege lahko opravljeno tudi molče, npr. samo z dvigom desnice. Jezik je tu vključen v nameri za izvršitev dejanja, ta pa vsebuje razumevanje vsebine prisege. V družbeni konvenciji je, daje dejanje prisege uspešno ne le s samim izrekanjem (lokucijo), ampak je dejanje uspešno (prisega zavezuje), če so zagotovljene določene duševne dispozicije pri prisežniku. To velja ne samo za prisego (zaobljubo, kletev ipd.), prvotno najbrž v območju religije, ampak tudi takrat, ko se ta prenese v družbene konvencije in se priseže pred osebo, katere interes je, da se prisežnik zaveda obveznosti, izhajajoče iz prisege. Vsebina, ki prisežnika obvezuje, pa naj jo je izrekel, potrdil s kretnjo ali na vprašanje »Ali prisegaš, da...?« odgovoril pritrdilno, torej mora biti razumljena.
Z vidika zgodovinskega razvoja slovenščine to pomeni, da so bile prisege tisti del jezikovne prakse, kjer je slovenščina v zgodnjih'razvojnih obdobjih stopala v javno življenje. V interesu nemških fevdalcev je bilo, da so Slovenci kot podložniki ali državni uradniki prisegali v maternem jeziku. Pisana besedila slovenskih priseg so služila kot prisežni obrazci skoraj celotno 17. in del 18. st. Tista iz prve polovice 17. st. dobro kažejo znake knjižnega zastoja, naj bolj. seveda glede pravopisa, ki nasproti protestantskemu izročilu izkazuje znatno nazadovanje, v znanih prisežnih obrazcih mesta Ljubljana in tudi v PRT pravzaprav odsotnost vseh že uveljavljenih pravopisnih pravil. To je razumljivo. Prisege spadajo na upravnopravno področje, to
Krumpl pl. Baumgarten, od. I. 1684 baron Billichgräz. Ta lastnik je omenjen tudi v Zap. II e: wolcrnunten 11. Krumpl dieses meines Versprechen desto sicherer sein möge. S tem je dogodek s slovenskim besedilom vred zanesljivo postavljen v gospostvo Billichgräz v Polhovem Gradcu.
'Omenjeni so »potoki gospostva«, kateri natanko, pa se na da razbrati. V poStev pride Mala voda kot pritok GradaSčice, ker pa je h gospostvu spadalo tudi posestvo l^esno brdo, 5e HorjulSčica. - Izrecna omemba »ribe in postrvi« (fisch und forellen) se najbrž nanaSa na klene in postrvi; slednje so imele na ljubljanskem trgu občutno viSjo ceno.
pa vključuje ustrezno izobrazbo in uradništvo z znanjem jezika. Uradništvo pa je bilo pretežno nemško in samo visoko humanistično izobraženi Nemci tedanjega časa (npr. Megiser) so bili sposobni praktično upoštevati slovensko knjižno izročilo. To okoliščino potrjuje pisava v PRT, kakor tudi ostala kar številna besedila t. i. prisežnih obrazcev kranjskega in ljubljanskega mesta.
Ljubljanske obrazce je objavil Vatroslav Oblak v Letopisu Matice Slovenske za 1. 1887.4 Razen ugotovitve o popolni zmedi v pravopisu teh besedil je Oblakov pristop raznočasijski. Zanima ga, kako dolgo so se glede na starocerkvenoslovanske ohranile posamezne oblike, in ker se ta besedila ne odlikujejo po arhaizmih, zanj nimajo posebnega pomena.5 Po Oblakovih merilih tudi polhograjsko besedilo PRT ni nobeno izjemno odkritje, primerjava s TSR pa le navrže nekaj uporabnih sklepov:
- Med ljubljanskimi prisežnimi obrazci so prvi iz leta 1726, drugi so nekaj poznejši in so kot obrazci služili skoraj celo stoletje. To kažejo imena vsakokratnega cesarja, omenjenega v nastopnem delu besedila: prečrtan je npr. Ferdinand III in pripisan njegov naslednik Leopold I. Proti koncu 17.st. so sicer samo mestoma spreminjani obrazci ohranjali zelo konservativno podobo jezika glede na dobo nastanka, tj. dvajsetih let 17. st., tako da za primerjavo s stanjem jezika ob koncu 17. st. ne dajejo zanesljivih podatkov.
V PRT je omenjen »priseženi hlapec«, kar kaže na to, da so po ljubljanskih (ali kranjskih) obrazcih prirejali podobne (npr. za ribiče) tudi v deželnih gospostvih, le da v posameznih besedilih niso omenjali cesarjevega, ampak kvečjemu fevdalčevo ime. Ker se da PRT časovno natančno določiti in ker se vidi, daje nastanek besedila povzročil določen dogodek (tj. tatvina, ne pa npr. nastop službe), za naše besedilo ni mogoče predpostaviti posebnega slovenskega obrazca, ampak je bilo po kakšnem splošnejšem nemškem obrazcu improvizirano ob enkratni okoliščini. Potemtakem bi mogli pričakovati, da vsebuje podatke o stanju v jeziku 1. 1675, in nekatere podrobnosti bi bile glede tega prvovrstnega pomena, ko bi bil materni jezik tvorca slovenščina.
Medtem ko za ljubljanske prisežne obrazce Oblak dopušča slovenskega pisca (a je o tem mogoče utemeljeno dvomiti), pa PRT ne dopušča nobenega dvoma o tem, da je bil pisec nemško govoreči uslužbenec in je slovenščino kvečjemu slabo razumel, pri »obravnavi« v graščini (kjer so bili navzoči ribič Jurij, njegov bratranec Matija in kot priča oskrbnik Lorenz Brun) pa je zapisoval iz nemščine sproti preva-
4 Pod naslovom Trije slovenski rokopisi iz prve polovice 17. stoletja. V nadaljnjem besedilu TSR.
5Za zgodovino slovenskega knjižnega jezika pa ta besedila le niso brez veljave. Predstavljajo širjenje govornih položajev z izrazitim prevladovanjem upravnopravne vrste besedil in podzvrsti med razvijajočimi se funkcijskimi zvrstmi. Kažejo, kako je potrebo po strokovnem izrazju zapolnjevala nemščina, npr. z barbarizmi tipa irunga, vachtar, richtar, rat, purgermeister, shirmati, vunkai klizanic liga ognia 'obveščanje o požaru' itd. To vstopanje germanizmov v zahtevnejšo intelektualno sfero je držalo skoraj celo stoletje in proti njemu so bila v sredini 19. st. obrnjena prva resna jezikovnokulturna prizadevanja. Ta besedila izkazujejo zahtevnejša, tudi nova, medstavčna razmerja, tako priredja kot podredja, umikanje vezalnih priredij z veznikom ino, namesto njega pa nastopanje brezvezij in vezalno-stopnjevalnega tako - kakor ipd. Vse to bo treba še natančno pregledati, saj drugih strokovnih besedil iz taga obdobja manjka.
jane besede, kot jih je izgovarjal eden od navzočih, najverjetneje Brun. Nekaterih zapisov drugače sploh ni mogoče razložiti, kot bo pokazano nadalje. Tej trditvi bi mogla nasprotovati ena sama, a zanimiva stilna posebnost, kakršne v drugih besedilih te vrste ni. Zaključki vseh priseg se z besedami »na poslednji dan in uro« zaklinjajo k Devici Mariji in vsem svetnikom, tu pa je pristavljen (bolj veder kot resnoben) »ljudski« frazeologem kadar se bode moja uboga grešna dušica od telesa ločila (v pesmici Kalobskega rokopisa 1640-1651 npr. kadar Spustish duShizo,...).

b
c

■ /'"'W
II •"•//'
/л .......
-v
-La-




Q	t	.
„/	*	v, t ais

- {rät-*
\Y Ly^i u J/J^r^t
f g
1
2
3
4
5
6
7
8
\(Jwt (U^ Ju.	јилМ^ ^ ^
^ м/^к^ .
300	_Slavistična revija, letnik 44/1996, št. 3, julij-september
V i v", \êm
9 10 11
V j
,lL-	-h* -CJi	ćLS:
/ "v V ' V , , , ,	. i' A J
WÄ^-C ^ ,	Â Uli	JL^
i2 v-	' ;
<
Prepisano neprečrkovano besedilo prisege z listov III in IV je tako:
1	JeJt Juri Pollonz alle Zepez persheshem per tem iemeni
2	Gospodi bogo, diuize Marie ienu vJem Juetnikom, de
3	iest poJegomou nezem vez obeno tatuino per teh ribah
4	Jpogati alle dopernafchet. Jemez moigo gnadliuego
5	GoJpodo JueJtu, bromnu, ienu poJhtenu te Jlesbe tego
6	ribeJtuo Jchlusiti, koker Je Jraima enemo JueJtemo ienu
7	perJcheshenemo Glabzo. te ribi nikolo vez dergam date alle pastiti, ampak ti/te vJelei
8	moimo gnadloumo GoJpudo alle nech nameJtnico JcaJate.
9	ieno toku pre v Je Jcode derJhate. koker meni buch
10	pomogoi, diuiza Maria ieno vJe Juetnike na mui
11	poJledne don, keder Je bode moia bogo greshna duJiza
12	od tega teleJsa lozhilla omen.
4 Težava je v tem, da površen latinični rokopis moti ravno pri besedah, kjer bi o posameznih oblikah naredili trdnejši sklep. Tako je npr. namesto pričakovanega a-ja skoraj v vseh besedah črka bolj podobna o-ju,6 vendar zapisi Pollonz l, moigo gnadliuego 4, tego ribeShtuo 6, don 11, omen 12 ipd. ne dopuščajo nobene možnosti za sklepanje, da bi bili slišani (ali nemara govorjeni) kako drugače kot z a, zato jih brez skrbi beremo kot Pollanz, moiga gnadliuega, tega ribeShtua, dan, amen itd. Zato pa razločno zapisani o v dajalniku množine vSem Suetnikom 2 dopušča dvom o tem, ali gre za prvotno obliko -om ali pa smemo brati zgodnji izgovor -am, kot piše v TSR, vendar tistih, ki spadajo že v začetek 18. st. (gl. Oblak 1887:273). Enaka težava je v bogo v zvezi per iemeni Gospodi bogo 2: če to razumeno kot atrakcijo (pritegnitev), potem moramo iemeni Gospodi bogo brati kot Gospoda boga, če pa gre za kontaminacijo med prisegati pri imenu + R in med prisegati + D (komu), potem Gospodi bogo beremo kot Gospodu bogu.
V zapisu pomogoi 10 beremo prvi nenaglašeni o z gotovostjo kot o, naglašeni o v pomogoi ne dopušča nobene druge možnosti kot branje a, prav tako pa o v zadnjem zlogu kot -ai (izgovora -ei tudi neslovenski pisec ne bi zapisal z -oi). Tudi -ou v poiegomou 6 moramo brati le kot -au ( skupaj z odrazom 1-ja).
Če sprejmemo verjetnejše branje boga za bogo 4 in sploh površno oblikovane o-je v navedenih zgledih beremo kot a-je (razen zapisa bromnu, ki ne more kazati na o-jevski izgovor), potem z o-ji zapisane dajalniške zveze enemo SueStemo Glabzo 6-7, moimo gnadloumo Gospudo alle nech nameStnico 8 moramo brati kot o. Tak gorenjski izgovor kažejo tudi nekateri zapisi v TSR (prim. Oblak 1887:273). Zapisani o v koker 6, 9 smemo brati kot o, tj. dolenjski in takrat tudi že gorenjski izgovor (pri Trubarju samo pisava koker s polglasniškim izgovoron e-ja; Megiser v Diet. in ThP tudi kakor, kakar, slednje šteje za koroško). Naglašeni ali nenaglašeni
6 Pisec je moral za slovensko besedilo »preklopiti« iz pisave kurrenschrift v latinični črkopis. Znak o, ki je enak v obeh črkopisih, mu pri tem ni delal težav, a pa je v kurrenschriftu drugačen, tako da je latinični a praviloma izpeljal kot o.
etimološki oje pisec v PRT zapisal tudi z dolenjskim u: SueStu, bromnu, poStenu 5, a tudi to v tistem času ni mogel biti samo dolenjski izgovor. Na gorenjski odraz pa kaže zapis -e- v Sue!tu ( za dolgi naglašeni jat).
Kot se vidi, v tem zapisu ne gre samo za površnosti latiničnega črkopisa in neurejenost v slovenskem pravopisu, ampak tudi za izražene narečne neenakosti (razložljive z vmesno lego polhograjskega prostora), zlasti različne odraze samo-glasniškega upada in odraze za nenaglašeni in naglašeni etimološki o, npr. !chlusiti : date : dopernaS chef, iemi : i eno ; moiga : gnadliuego, enemo, Sue! temo ; Gospudo : Gospodo ; mui : moiga.
Raba zaimka ta v vlogi določnega člena je pričakovano dosledno izpeljana (tike 7 ni v vlogi določnega člena, ampak je kot kazalni zaimek v vlogi zaimenskega naveznika; danes te), ne preseneča tudi bogo 11 za uboga in obeno (oblika nobeden po Škrabcu sto let pozneje).7
Tu bo opozorjeno še na nekatere zanimivejše oblike, kot nastopajo tekoče po vrsticah:
1 Zepez: črka z se tukaj piše za izgovor c v besedah Pollonz 1, Zepez 1, Glabzo 1, diuiza 10, 11, za č pa v nezem 3, vez 3, 7, Semez 4, za č je samo enkrat zapisano zh v lozhilla 12. Polancu bi se zato po domače lahko reklo tudi Čepic.
1 persheshenv. nam. perSeshem (kot ima Megiser, pri dejero v Diet. tudi še nere-ducirano priSezhi). Tudi /chlusiti 6, pri. Megiserju dvakrat /hlu/hba in /hlu/hiti. Izgovor š nam. s peršežem je fonetični pojav in znan tudi od drugje. V pesmici iz Kalobskega rokopisa (Kalobje na Kozjanskem) 1640-1651 je shluSbo, pogovorno je služba ponekod slišati še danes. Pisec zvenečnosti v persheshem, slesbe 5, Schlu-siti 6, derShate 9 ni znal zapisati. Oblak (1887:264) navaja, daje v TSR za ž sedem različnih zapisov: s, S, Ss, sh, Sch, Ssh in sch. V PRT so za ž znaki .v, sh, Sh.
1 iemeni, ienu 2, 5,6,9, ieno 10: Oblak (1887: 269) take oblike (v nenaglašenih prvih zlogih) pojasnjuje kot vzporedni pojav z upadom nenaglašenega i-ja in ohranitvijo zloga, narečna določitev pa ga ne zanima. Kot je znano, ni gorenjski, govorec (narekovalec pišočemu) je to izgovarjal, kot so takrat govorili v dolenjsko-notranjski narečni skupini.
3	poSegomou : = posihmal. To je eden izmed (vsaj) treh zapisov, ki jasno kaže, da je besedilo zapisoval Nemec, ki slovenščine ni dobro razumel, koje (po nareku) zapisal slišanoposehmau (seveda s polglasniškim c-jem in u-jevskim odrazom za 1). Pisec TSR (po Oblakovem mnenju Slovenec) je enkrat zapisal Potehmal (282) in poSehmal (284).
4	Spogati, Schlusiti 6, pastiti 7; date 7, ScaSate 8, derShate 9; dopernashet 4:
Pri nedoločnikih (tudi pri pridevniku poSledne 11 z nakazanim polglasniškim
izgovorom) je občutna neenakost med nereduciranimi in še ne dokončno reducira-nimi i-ji s polglasniškim izgovorom (takrat predvsem gorenjskim). Glede tega je
7G1. Škrabec 1917: 113-115 in 140-145. Oblak (1887: 271) piše, je prvi zapis nobeden našel 1. 1729. Stara oblika obeden seje pisala še do konca 18. st., npr. Linhart 1792.
podobno stanje v TRS, vendar Oblaka (1887: 268-269) bolj kot narečna določenost zanima časovna, tj. prva polovica 17. st., torej nekaj prej, kot je mislil Skrabec.
4 Spogati: Tu v pomenu 'dovoliti si'. Danes v pogovornem jeziku še živo v pom. 'privoščiti si', prim. SSKJ)
4 dopernaSchet: Pri Megiserju samo dovršna oblika doperneSti, med ustrezni-cami iz Bohoričevega registra k nem. leisten bi ustrezala dokonzhati, sverShiti, vendar Megiser nima svojilnega sich\ lat. exsequi. Poznejši slovarji tudi nedovršnik, npr. Kek (1834) dopernaShati - thun, begehen; slednji bi sobesedilno najbrž ustrezal, pri Janežiču ( 1867): eine Sünde begehen - grešiti, pregrešiti se. SSKJ ima za zastareli pomen doprinašati - delati, početi.
4	Jemez: Glede na druge razločne zapise t-jev, je tukaj treba brati J. Pri Trubarju dosledno temuzh\ pri Megiserju (ThP) tamazh, tamuzh, temuzh. Nasproti temu ampak 7, pri Megiserju Sclav, ampak, Carinth. (= koroško) ampack\ temveč in ampak sta v našem besedilu obakrat rabljena kot protivna (zamenjavna) priredna, torej z zanikanjem v prvem delu priredja; pri Trubarju ampak tudi kot stopnjevalni priredni ne le - ampak. V besedilih TSR se na mestu prirednega temveč pojavlja tudi sa-muzh/semuzh', samuzh pogost pri Trubarju v pom. samo/edino, pri Megiserju s sklicevanjem na Bohoriča v pom. lat. nisi. Protivnost je vseeno nekoliko zabrisana, včasih pa se pomen protivnega temveč razume kot temveč samo/edino: »... nozhem obeni uiShi alli stalti samolzhati, semuzh prau, inu po riSnize pouedati...« (Oblak 1887: 285).
6 Sraima: Pomen je mogoče razumeti samo z Megiserjem (ThP), pri katerem je Se raimati in Se glihati pri lat. congruo, med nemškimi ustreznicami pa za naše besedilo prideta v poštev Megiserjeva sich schicken, reymen. V današnji gorenjščini urajmati se v pom. 'naključiti se, primeriti se'. V TRS je na mestu tega glagola v frazeologemu samo spodobiti se.
5	Glabzo: Tako kot zapis poSegomou tudi ta kaže na nemško govorečega pisca, ki je nezveneči mehkonebni pripornik h v izglasju zapisal teh ribah (glede na nem. ich, Bach), pred zvočnikoma m, 1 pa z zvenečim g.
8	nameStnico'. Pri Megiserju (ThP) nastopa nameSnik pri lat. vicarius, nem. Statthalter in lat. haeres, ob slednji pa tudi erbizh, erb, deidizh. Ta beseda iz upravno-administrativnega sveta je tu pristavljena zaradi pravne jasnosti. Treba je pač upoštevati, da bi nepismeni ribič, seznanjen z besedilom prisege, mogel navedbo s samo »mojemu gospodu« to razumeti dobesedno in »svojega gnadlivega gospoda« nadlegovati z izročitvijo vsake ribe. Tukaj gotovo bolj v pomenu Statthalter kot pa Erb.
9	pre vSe Scode derShate: pre = pres; Megiser v Diet. in ThP samo pres, npr. pres Sob, kot so pisali protestantski pisci, tudi Znojilšek v Lutrovem katekizmu 1595. Ta zveza sicer spominja na nem. frazeologem sich an etwas schadlos halten, slov. nekako odškodovati (se), vendar ta pomen ne gre neprisiljeno v pravni smisel prisege. Zato se zdi primerneje prosto razvezati v »ne narediti nobene škode«.
5	Besedilo PRT se z besedili v TSR ujema v izraziti tridelni členitvi, tj. na ravni vzorca. - Besedilni nastop zajema navedbo prisežnika (Jaz, NN), sledi omemba božjih prič (Boga, Device Marije in svetnikov), nadalje naslovnika prisege (v mestnih prisegah so to poleg vsakokratnega vladarja predstavniki mestnih oblasti), nato osrednji del s kar se da izčrpnim opisom dejanj/dejavnosti kot predmeta prisege, zaključni del pa obvezno zaklinjanje na Boga itd., ki naj prisežniku pomaga varovati se pred prelomitvijo prisege. Poleg dvodelne skladenjske strukture osrednjega dela je podobno tudi besedje besedilnega nastopa:
PRT: prisežem pri imenu Boga, device Marije in vseh svetnikov
TRS: prisežem Bogu očetu nebeškemu.
-	Dejanje/dejavnost, glede katerega se prisežnik s prisego zavezuje, je najprej izraženo z negativnim nasprotjem, temu pa sledi pozitivni opis dejanja. Na skladenjski ravni je to izraženo v protivnem priredju ali protivnoprirednih zvezah, tako da prvi del priredja zajema prepovedano, drugi pa zaukazano, vsebina izvajalnika (performativa), tj. dejanje/dejavnost v objektivni resničnosti pa sta ista (ne bom kradel, ampak bom pošten). Tu ne gre za slovesno tavtologijo, ampak za zakonsko izčrpnost, saj naštevanje prepovedanega natančneje določa zaukazano. V PRT sta takšna vzorca (posodobljeno):
-	ne bom zagrešil nobene tatvine, ampak bom služil pošteno
-	rib ne bom nikoli dal drugam, ampak vselej svojemu gospodu.
TRS: da drva ne bodo peljana nikamor drugam, ampak edino v mesto (283).
-	V tem osrednjem delu je podobna tudi frazeologemska določitev priseženega dejanja, tj. »delati, kot se spodobi«:
PRT: pošteno služiti, kakor se zrajma zvestemu hlapcu
TRS: kakor se zvestemu služabniku spodobi storiti (284).
-	Izrazito se ujemajo zaključki s sklicevanjem na božjo pomoč:
PRT: kakor mi Bog pomagaj, na moj poslednji dan '
TRS: kakor mi Gospod Bog in vsi njegovi svetniki na moj poslednji dan in uro pomagaj (284).
6	Prečrkovano in v sodobno knjižno slovenščino prosto prestavljeno besedilo prisege ribjega tatu je takole:
Jaz, Jurij Polane, po domače Cepec (Čepič?), prisegam pri imenu gospoda Boga, Device Marije in vseh svetnikov, da poslej ne bom zagrešil nobene ribje tatvine, ampak bom ribiško službo za svojega spoštovanega gospoda opravljal zvesto, prizadevno in pošteno, kot se spodobi zvestemu in zapriseženemu hlapcu. Rib ne bom nikoli več oddal drugam, ampak jih bom vselej izročil svojemu spoštovanemu gospodu ali njegovemu namestniku in ne bom naredil nobene škode. Tako mi pomagaj Bog, Devica Marija in vsi svetniki na moj poslednji dan, ko se bo moja uboga grešna duša ločila od telesa. Amen.
Literatura
JANEŽIČ, A., 1867: Deutsch-ttovnisches Taschen-Wörterbuch für Schule und Haus. Klagenfurt.
KEK, J., 1834: Mali besednjak Slovenfkiga in némlhkiga jezika. Ljubljana.
LÄGREID, A., 1967: Hieronimus Megiser, Slovenisch-deutsch-lateinisch Wörterbuch.
Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592. Wiesbaden. OBLAK, V., 1887: Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja. Letopis Matice
Slovenske. Ljubljana. 259-315. SMOLE, M., 1982: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS. STABEJ, J., 1977: Hieronimus Megiser, Thesaurus Polyglottus. Iz njega je slovensko bese-dje z latinskimi in nemškimi pomeni za Slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil J. S. Ljubljana.
ŠKRABEC, p. S„ 1917: Jezikoslovni spisi. I. zvezek, 2. snopič. Ljubljana: Leonova družba.
Summary
The unpublished text of a Slovene oath by its form and content fits together with previously known urban oath formulas that were in use almost throughout the entire 17th century. The text is particularly interesting because it was instigated by a particular event, i.e., a fish theft, and not by, for instance, the projected commencement of a job. The time and place of the text's origin can be determined precisely (Polhov Gradec near Ljubljana, March 8, 1675). The Slovene text was composed spontaneously during the hearing, having a similar German text as a prototype. The recorder was a German-speaking clerk, therefore he could not follow century-old Slovene literary tradition; this fact is reflected mainly in non-uniform orthography, particularly in spelling of sibilants and shibilants, as well as in switching from German script (»Kurrentschrift«) to Latin script. Since the recorder did not speak Slovene (and understood it poorly), he wrote down dictated text, translated on the spot from German by a speaker who had - probably because of the intermediate position of the Polhov Gradec area - Upper Carniolan as well as the Lower (Inner) Carniolan dialectal features. The text also contains German loan words (»barbarisms«) typical for that period (špogati, zrajmati).