Olga Kunst-Gnamuš UDK 80 + 82.081 :
Pedagoški inštitut pri Univerzi
Edvarda Kardelja v Ljubljani ^
LEKSIČNO UPOVEDOVANJE

Doslej smo bili vajeni pomene besed razlagati v razmerju do predmetnosti (beseda je ime j predmeta) ali kvetjemu v razmerju do zavestno tvorjenih pojmovnih kategorij (beseda je i ime pojma). Vendar pomena zaznamujočega ni mogoče izčrpati v razmerju do poimeno- ; vane predmetnosti oziroma pojmovnosti. Teorija pomena kot enotnost konkretnega > (predmetnosti) in abstraktnega (pojmovnosti) ne izčrpa pomenskih podatkov, ki jih nosi beseda med sporazumevanjem. Trditve ni težko dokazati. Neprestano lahko opazujemo, kako isto predmetno vsebino upovemo na razne načine, odvisno od tega, s kom se spo- : razumevamo in kakšen je namen sporazumevanja. ^
Ce želimo naslovnika, ki opravlja neko prepovedano dejanje (denimo, da namerava pre-; čkati cesto mimo prehoda za pešce ali voznik prevoziti rumeno luč) opozoriti, da je v bli-; zini miličnik, lahko rečemo:
(1) Pazi, kifeljc prihajal
(2) Pazi, miličnik prihajal
i i
14 i
Izbrali smo med besedama kifeljc in miličnik. Izbira ni naključna in je ni mogoče razložiti v okviru sopomenskosti. Z izrazom kifeljc smo namreč povedali več kot z izrazom miličnik: sporočili smo svoje vrednotenje in čustveno razmerje do miličnika; to je nekoliko podcenjevalno, izraz nenaklonjenosti do uslužbencev oblasti in zagovornikov reda. Toda svoje videnje smo pripravljeni sporočiti le naslovniku, ki nam je družbeno blizu, ki mu zaupamo. Zato npr. učenec te povedi ne bo izrekel učitelju, ampak le sošolcu.
Izbrana beseda torej pove veliko več, kot samo poimenuje predmetnopomensko sestavino; sporoča naše videnje in vrednotenje predmetnosti. Ravno po tem pomenskem podatku se navidezni sopomenki razlikujeta. Izbira besedišča v besedilu je temeljno sredstvo za čustveno, vrednostno in idejno nadgradnjo predmetnopomenske plasti.
Pomen besede je izraz naslednjih razmerij:
Predmetnopomensko prvino poimenujemo v skladu z vrednostnim in spoznavnim razmerjem do predmetnosti in v skladu s sporočilnim namenom. Predmetnopomenska ravnina je zgolj oporišče, sporočamo pa vrednosti in spoznavni presežek. Prek izbire besedišča ustvarjamo smisel. Operacije, ki povezujejo predmetnopomensko prvino s sistemom pomenskih razmerij oziroma poimenovanj, imenujemo paradigmatske leksične operacije; te so bistvena sestavina sporazumevalnih zmožnosti. Govorci včasih ekspUcitno tehtajo, s katero besedo bi najustrezneje izrazili sporočilni namen:
Zbrali smo se, da bi premislili I pretehtali / ocenili položaj in se odločili za ustrezne ukrepe.
Taka izbira lahko hkrati kaže govorčevo negotovost ali poskus, da bi omiUl težo izraza, zlasti še, če gre za sporna dejanja.
Pri tvorjenju besedila je bistven pomenotvomi postopek prav izbira besedišča, s katero pisec poimenuje isto predmetnost. Opravka imamo s t.i. koreferenčnimi poimenovanji. Za ubeseditev koreferenčnih razmerij imamo v besedilu na voljo naslednje možnosti:
Izražanje
koreferenčnih
razmerij
Razvijanje smislov (nadpomenov):
(1) nezaznamovano: pozaimljanje in izpusti;
(2) ponovitev poimenovanja, kadar je razdalja med sestavinama koreferenčnega razmerja zadosti velika;
(3) leksično preimenovanje s sopomenko, nadpomenko, protipomenko, metaforo ah metonimijo
Primeri:
(1) Peter pleza na drevo. Padel bo (0 = Peter), če ne bo (0 = Peter) pazljiv.
(2) Peter pleza na drevo. Otrok / fant/deček / teleban (idr.) bo padel, če ne bo pazljiv.
Če bi želeli opis leksičnega upovedovanja uskladiti z upovedovalno teorijo, bi dejali, da so predmetnopomenski podatki vhodni, izbrano poimenovanje pa izraža pričakovanje in sporočevalčevo videnje predmetnosti.
15
Pričakovanja (M): vrednotenje, spoznavanje
IZBIRA LEKSEMA
vhodni podatki (P): predmetnopomenske sestavine Oglejmo si nekaj primerov iz besedil.
(1) H. C. Andersen, Snežna kraljica, 2. zgodba: Majhen deček in majhna deklica
Predmetnost: deček in dekhca
nadpomenka: protipomenka:
metonimija:
siromašna otroka
nista bila bratec
in sestrica, čeprav ...
za njim (oknom) se je iskrilo
ljubko milo očesce, za vsakim eno
(del predstavlja celoto);
To sta bila mah deček in mala deklica,
Key in Gerda.
določno:
Vseskozi gre za isto predmetnost, dva otroka, ki ju pisatelj natančneje določi s pridevniškimi besedami,- pisatelj ju s poimenovanjem postopoma predstavi: deček in deklica; otroka nista bratec in sestrica; Key in Gerda; čustveno razmerje izrazi z metonimičnim poimenovanjem: ljubko milo očesce.
Na drugem mestu vpelje osebo s poimenovanji: (stara) žena, ženska, ni bila hudobna čarovnica. Poimenovanje s protipomenkami še posebej ni razložljivo brez upoštevanja pisateljevih pričakovanj in predpostavk pri dojemanju predmetnosti.
(2) Posebej poučno pa je besedilo Slavka Gruma, Matere:
S posinelimi obrazi stiskajo iz sebe rožnate plodove. Med stegni leži potem nekaj capljajo-čega, davečega se v joku. S plašno skrbnostjo spremljajo nato nevarne gibe mlade pomočnice, rahlo, drobno srečo v njenih rokah ... Z naglimi, odločnimi kretnjami oskrbi babica novorojenčka ... brez prestanka nova rožnata telesa.
Kako pisatelj v besedilu poimenuje novorojenčka:
NOVOROJENČEK (nezaznamovano)
SMISEL
rožnati plodovi
¦ rahla, drobna sreča
¦ nova rožnata telesa
¦ nekaj capljajočega, davečega se v joku
s stališča matere (stavčni osebek)
stvar po sebi (a v ozadju ne pozabimo pisatelja)
- novorojenček
s stališča babice
V besedilu pisec usmisluje upovedovano predmetnost tako, da jo poimenuje z vedno novimi izrazi. Toda pri tem ne gre zanemariti skladenjskih odnosov, znotraj katerih se uresničuje to poimenovanje. Razmerje do predmetnosti je sočasno izraženo kot razmerje stavčnega osebka do te predmetnosti: materino čustvovanje je izraženo najprej s poimenovanjem rožnati plodovi; prek besede plod je rojevanje razumljeno kot del naravne reprodukcije. Novorojenček je za mater rahla, drobna sreča. Za babico, ki opravlja svojo »službeno dolžnost«, je ustrezno nezaznamovano poimenovanje - novorojenček. Sam po sebi, kot zaznavna sUka, je nekaj capljajočega, davečega se.
16
Tako se predmetnost pretvarja v smisel, smisel s stališča raznih osebkov: matere, babice in stvari same po sebi. Pozabiti pa ne smemo, da drži mrežo teh razmerij v rokah - pisatelj. Smisel predmetnosti pisatelj ustvari tako, da s preimenovanjem ustvari razmerja do besedilnih osebkov: za mater je novorojenček rožnati plod in sreča, za babico nič več kot novorojenček, sam po sebi je nekaj capljajočega, se davečega. V razmerju do mrtvih teles (ta nastopijo kasneje) pa rožnato telo (pomensko nasprotje).
Leksična razčlemba besedila jasno potrjuje uvodno postavko o tem, da ima pomenotvorni proces dva izvira: predmetnopomenskega in sporočevalskega. Smisel se v besedilu določa kot razmerje oseb do poimenovane predmetnosti. Tako pisec besedila smisel naseljuje v besedilo prek besedilnih osebkov.
(3) Oglejmo si še, kako poimenuje ježa Fran Erjavec v svojem orisu Jež:
- čuden ponočnjak
- (se prikaže) rtast rilček (in precej za njim)
- čudna žival starikavega in nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupa, v bodeči sivi suknji
- jež, jež - ponovitve jež          - jež = čuden svat
godi se mu kakor sploh poštenjakom —¦ presuponira = pošten/oA obrekovani siromak plašni samotarec
Ali pisatelj v oris ježa ni morda vstavil nekaj svojih lastnosti?
Pri obravnavi koreferenčnih poimenovanj bi kazalo upoštevati in raziskati celotno po-imenovalno besedno zvezo in še celo prek prisojevalnega razmerja s povedkovim določilom prisojene lastnosti.
(4) Oglejmo si vlogo leksične vezivnosti v besedilu Ivana Turgenjeva Vrabec, in sicer s stališča treh temeljnih udeležencev - glavnih junakov: vrabca mladiča, njegove matere in psa Trezorja. Kajti njihova medsebojna razmerja pisatelju omogočijo, da izrazi svoje videnje in vrednotenje sveta.
17
Leksićno preimenovanje predmetnopomenskih sestavin oziroma treh glavnih junakov I pripovedi kaže sporočevalčevo (pisateljevo) osmišljanje opisovane predmetnosti, iz ka- i tere končno izlušči temeljno idejo - moč ljubezni, ki premaga strah pred smrtjo. Junaka ; psa vpelje z nezaznamovanim poimenovanjem (pes); v razmerju do vrabca - matere ali i očeta-je to zobata odprta past, veličastna pošast (metaforizacij a predmetnosti). Ko pes prepozna položaj, postane spet pes, pisatelj gaindividuahzira, tako da ga poimenuje z lastnim imenom (Trezor). Ker si ne zna razložiti nastalega položaja, ga imenuje zmedeni pes. Vrabca mladiča poimenuje s pomanjševalnicami (vrabič, ptiček) in tako izrazi svojo naklonjenost, ki jo stopnjuje do sočustvovanja z živaljo. Vrabič postane ubogi goliček, ne-godno detece. Maü vrabčevka kot predstavnica junaštva je črnogrudi vrabec, primerja jo s kamnom, neskladje med junaštvom in njeno majhnostjo izrazi z njegovo drobno telesce. '\ Zaradi svojega dejanja postane majhna junaška ptica.
Sklenemo lahko, da so koreferenčna leksična poimenovanja ter skladenjska razmerja, v \ okviru katerih se ta uresničujejo, bistvena sestavina jezikovne materialnosti, prek katere j se uresničuje »umetniško sporočilo«, smisel sporočila, pomeni, ki predmetnost nadgra- ] jujejo in prek katerih sporočevalec izrazi svoje videnje, vrednotenje in čustvovanje.
, i
Sklepne ugotovitve i
I
S prispevkom sem želela potrditi dve temeljni postavki leksičnega upovedovanja: (1) Lek-1 sično upovedovanje je bistvena sestavina upovedovalnega procesa; z izbiro besed ne vpeljujemo samo predmetnopomenskih prvin sporočila, ampak naseljujemo smisel; ta izraža naše spoznavno, vrednostno ali čustveno razmerje do sveta. (2) Leksike besedila ni mogoče raziskovati s statističnimi postopki, npr. preštevanjem. Zlasti v umetnostnem besedilu, v katerem nastopa več oseb (junakov), se smisel nalaga v razmerju do njih in idej-nosti, ki jo zastopajo.
Summary
LEXICAL WORD PROCESSING
The paper deals with the word's meaning within the text. A word within the text draws, as to its meaning, on three sources: in the relation designated - designating there is formed its concrete meaning; the linguistic-system relations designating - designating form the semantic relations countersemanücs, supersemantics, subsemanücs, cosemanücs; the word within the text draws also on the context and on the sense, respectively. The latter being formed by the relations between the various denominations of the same concrete-meaning element within the text. Thus, the sense of the word within the text is formed in the way of a stratification of the modal meaning strata, i.e., of the differences between a non-designated denomination of the concrete-meaning element (a new-born child) and the other denominations of the same concreteness (a rosy fruit; slight, little happiness; doddering; strangled crying). That way we express the differences in experiencing various persons or the modal strata in experiencing one and the same person; namely, the experiencing of concreteness is not a one-stratum one, and neither is it so, especially, in a literary text
The meaning of a word is examined within the framework of the three relations: the relation to concreteness, the relation to the other words in a dictionary or system, the relation between the various denominations of the same concreteness within the text All the relations are meaning-creating.
18