LJUDSKO GLEDALIŠČE PRI SLOVENCIH
Za 190-letnico rojstva Andreja Šusterja DraJxusnjaika (* 6. maja 1768)
Niko Kuret
I. POJEM
Pod konec prejšnjega stoletja je postalo vprašanje »ljudskega gle-
dališča« na mah aktualno. V Parizu, osrčju tedanje kulturne Evrope, se
je zbral ob pisatelju Romainu Rollandu krog književnikov in dal po-
budo za prvi mednarodni kongres ljudskega gledališča ob pariški sve-
tovni razstavi 1900. Kongresa sicer ni bilo, pač pa je začela izhajati v
>Revue d'Art Dramatique« v letih 1900—1903 vrsta člankov Romaina
Rouanda o ljudskem gledališču. V njih je podal kvintesenco vseh do-
tedanjih naporov za uresničenje »ljudskega gledališča« v preteklosti,^
hkrati pa je iz hotenj in prizadevanj svoje dobe, ki je bila prve boje za
politične, gospodarske in kulturne pravice proletariata, izoblikoval po-
skus estetike novega gledališča, ki bi temeljilo na ljudstvu in bi bilo
njemu namenjeno.^
Ko se je v drugi polovici 19. stoletja kapitalistična družba prevesila
v svoje imperialistično obdobje in je prolétariat po svojih voditeljih
vedno glasneje in uspešneje zahteval svoje pravice, so se namreč pojavili
' Ze Jean-Jacques Rousseau je strogo obsodil gledališče svojega časa in
v Pismu D'Alembertu (Lettre a d'Alembert, 1758) naslikal idealno gledališče po
zgledu starih Grkov. Podobno je sanjaril Denis Diderot (Second Entretien sur
le Fils Naturel, 1757) o emocionalni sili, ki jo vsebuje navzočnost štiridesettisoč
do petdesettisoč ljudi. Iz Rousseaujevih in Diderotovih misli je spletal svoje
nazore Louis Sébastien Mercier, ki je pozneje navdušil Friedricha Sc hil-
ler j a. Mercier je že nedvoumno zahteval gledališče, ki bi iz ljudstva izhajalo
in bi bilo njemu namenjeno. Tem iz razsvetljenjskih nagnjenj spočetim mislim
je ustvarila francoska Revolucija ugodna tla. Marie-Joseph Chénier jim je
postal glasnik, Konvent pa jim je dal 1793 celo zakonito obliko (Loi de regle-
ment sur les spectacles). Nova republika je dobila zdaj državna gledališča,
brezplačne predstave, širokopotezno montirana množična slavja — le iger ni
hote o biti. Napoleonovo cesarstvo je pomedlo s široko zastavljenimi ukrepi.
Izluščil jih je spet zgodovinar Revolucije Michelet, ki je postal na Sorbonni
glasnik revolucijskega ljudskega gledališča. Teoremi in poskusi so rodili en sam
sad, ki pa je nemalo pomemben: Friedrich Schiller je ob njih vse svoje
življenje snoval in eno eto pred smrtjo ustvaril igro, ki je v Svici ponarodela,
to je »Viljem Teli«! Genialni pesnik je v njej uresničil teorije posameznikov
in švicarsko ljudstvo jo je sprejelo za svojo. Se dandanes jo igrajo v vasi Alt-
dorfu ob Štirikantonskem jezeru.
* Njegovi članki so izšli v ponatisu in z dopolnili v knjigi: Le Théâtre du
Peuple. Essai d'esthétique d'un théâtre nouveau. Paris 1905.
U
Niko Kuret
»demokratično« usmerjeni poskusi tudi v kulturnem življenju, predvsem
v gledališču. Socialisti ustanovijo 1890 v Berlinu svojo »Freie Volks-
bühne«, Dunaj dobi 1899 svoj »Volkstlieater«. V Parizu nastajajo de-
lavska gledališča: 1899 »Cooperation des idees«, 1903 »Thćatre Populaire*
(rue de Belleville) in »Thćatre du Peuple« (Clichy). V Vogezih začne s
svojim »Thćatre du Peuple« 1892 Maurice Pottecher, v Nemčiji mu
sledi 1903 Ernst Wachler s svojim »Harz-Theater«. V Franciji so že
precej prej začeli obnavljati antično igranje v starih gledališčih in amfi-
teatrih (Orange 1869, Nîmes in drugod), v Nemčiji pa rasejo zanaprej
kakor gobe po dežju številni »Berg-«, »Wald-« in »Natur-Theatri«. An-
glija slavi zgodovinske obletnice svojih mest z množičnimi gledališkimi
predstavami na prostem, v Ameriki pa postanejo torišča takšnih pred-
stav zlasti vseučilišča.
Vsi ti poskusi so se lotili stvari predvsem pri oblikovni plati, češ da
ima predstava z velikimi množicami nastopajočih pod milim nebom že
sama po sebi »ljudski« značaj!
Romain Rolland je bil prvi, ki je terjal načelno jasnost. Zavrnil je
dobršen del dramskega sporeda od antike do moderne in zahteval novih
iger, ki naj bodo ljudstvu »razvedrilo, vir moči, luč duha«, prikazujejo,
kar vsa skupnost čuti, in jih naj oživlja neki ideal (»il faut une foi a
l'art«). V oblikovnem pogledu je pritegnil tedanjim stremljenjem; naj-
prikladnejša je igra s petjem, z množicami in zbori, z obilico dejanja,
igra brez zamotane psihologije, po možnosti pod milim nebom, na simul-
tanem igrišču, monumentalna — ne vsakdanja zabava, marveč slavnostni
dogodek.
Na Slovenskem začno čitalniški odri, narodnoobrambno orožje in
hkrati zabava našega malomeščanstva, v sedemdesetih letih pešati. Po
novih bralnih društvih vstajajo zdaj »ljudski odri«, namenjeni predvsem
tedaj še prevladujočemu kmečkemu prebivalstvu. Njihovo število hitro
raste.^ Dne 8. septembra 1906 je dobila Ljubljana svoj sicer stalni, toda
amaterski »Ljudski oder« (v Ljudskem domu v Streliški ulici). Duhu
časa je s tem sledilo novo »krščansko-socialno« gibanje z Jan. Ev. Kre-
kom.* Zdi se nam pa, da slišimo neposredni odmev novih nazorov Ro-
maina Rollanda, če beremo v »Domu in svetu« 1908 članek Izidorja
Cankarja, »Ljudsko gledališče«." Pisec ugotavlja prepad med vrhnjo
plastjo in ljudstvom, govori o pogospojeni umetnosti na oficielnih odrih
in na drugi strani zavrača »kosmat dovtip, rokovnjaško junaštvo, ne-
umetniško genljivost, moralizujočo tendenco, bedasto kričečo sceno« na
^ To je omogočUo 1906 celo nastanek 3>Zbirke ljudskih iger« ne preveč slav-
nega spomina.
¦* Gl. Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljub-
ljana 1928. 148 si. — Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vpra-
šanja. Ljubljana 1957, 293 si.
= France Bregar, Ljudsko gledališče. DS 21 (1908), 371—375. — France
Bregar je bil psevdonim Izidorja Cankarja (gl. Anton Dokler, Jubilejno
kazalo za vseh petdeset letnikov Doma in sveta. Ljubljana 1938, 100).
12
Ljudsko gledališče pri Slovencih
tako imenovanih (naših) ljudskih odrih. Trdi, da ljudstvo umetnosti ne
razume, dokler je lačno. Ko pa nastane »mirno blagostanje« vseh slojev,
ko se raven kulture izravna, takrat dobimo podlago za ljudsko umetnost.
Demokracija je na pohodu in »dan njene popolne zmage bo rojstni dan
ljudske umetnosti in ljudskega gledališča«.
Govorica razgledanih duhov izza 50 let zveni precej podobno. Vsi
vidijo pred seboj isti ideal: po zmagi ljudstva ustvariti v okviru nove
kulture tudi novo gledališče, ki bo samo po sebi ljudsko, enovito, kakor
bo družba enovita, brezrazredna. Vsi pa izhajajo tudi iz prepričanja, da
ljudskega gledališča d njihovi dobi še ni! Trudijo se pač, da bi za ljud-
stvo nekaj storili, dokler se daljni ideal ne uresniči.
To prepričanje je nadvse značilno za inteligenčno plast tiste dobe;
njegova dediščina se vleče v marsičem prav do današnjih dni!
Romain Rolland se je navduševal za švicarsko^ ljudsko gleda-
lišče, očitno pa se ni niti zavedal, da živi takšno ljudsko gledališče —
v njegovem času — po vseh drugih evropskih deželah! Tako je tudi »Dom '
in svet« pozabljal ljudsko gledališče na Slovenskem Koroškem, pozab-
ljal je Drabosnjaka, ki je po celovškem »Miru« opozoril nanj že 1892
Anton Trstenjak.' Vnemar je puščal naše »mladoletne igre«, ki jih je
po zaslugi Davorina Trstenjaka otel pozabljen ju Karel Štrekelj,^
in kolede vseh vrst tja do mimičnodramatske zakladnice naših ženito-
vanjskih običajev, ki so se zanje zanimali že v zgodnjem 19. stoletju.
Seveda za to ne gre kriviti posameznikov. Resnica je namreč ta, da
vsega tega pri nas in — z izjemo majhnega kroga — tudi drugod nihče
ni ne videl ne vedel! Glasniki »ljudskega gledališča« izza 50 let in nji-
hovi predhodniki so mimo preteklosti in sodobnosti govorili v prihod-
nost. S svojim prepričanjem, da ljudskega gledališča še ni, so sicer za-
padli zmoti. Ljudsko gledališče je živelo davno pred njimi, je živelo
tedaj in živi še danes. Toda takšno, kakršno je, bi verjetno ne bilo ustre-
zalo njihovim zamislim. Razlike niso bile samo v nazorski vsebini; ta
bi bila nezdružljiva n. pr. z marksističnim gledanjem socialnih demo-
kratov. Razlike so bile tudi v vrednotenju gledališča samega. Tedanja
doba je videla v njem še zgolj estetsko kategorijo. Nikomur še ni priha-
* Prim. o njem Edmund Stadler, Die Entstehung des Nationalen Land-
schaftstheaters in der Schweiz (= Das neuere Freilichttheater in Europa und
Amerika II). Schweizer Theater-Jahrbuch XXXI-1952 der Schweizerischen Ge-
sellschaft für Theaterkultur. Herausgg. von Oskar Eberle. Einsiedeln 1953. —
Posebej še o Schiller je v em Viljemu Tellu v Alfdorf u gl. Ingeborg Weber-
Kellermann. Volkstheater und Nationalfestsspiel bei Gottfried Keller. Deut-
sches Jahrbuch für Volkskunde III/l, (Berlin 1957), 145—168.
' Anton Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljubljana 1892, 192 si.
^ Karel Št rekel j. Slovenske narodne pesmi III. Ljubljana 1904—1907,
št. 5000.
13
Niko Kuret
jalo na misel, da določajo ljudsko gledališče predvsem izDenestetski
činitelji.
Nepoznavanje tega dejanskega stanja je povzročilo zmedo v pojmih.
Zato pomeni danes »ljudsko gledališče« nekaj drugega, kakor bi moralo
pomeniti v resnici. Ljudsko gledališče je danes po zaslugi stremljenj izza
50 let gledališče za ljudstvo. Gledališče, ki mu pa mi dajemo to ime, je
gledališče iz ljudstva, je del njegovega ustvarjanja in zato sodi v folkloro.
In kakor govorimo o ljudski pesmi, bajki, pripovedki, pravljici in po-
dobnem, pač po pravici rabimo naziv »ljudsko gledališče« za celoto
mimično-dramaiske folklore.
Malo znan je ostal v svojem času in še dolgo pozneje August Hart-
mann, ki je že 1880 ločil:" Volksstück — Bauerntheater — Volksschau-
spiel. Prvo mu je igra, ki podaja življenje (kmečkega) ljudstva, a je
namenjena mestnemu občinstvu. To je precej blizu novejšemu pojmo-
vanju »ljudske« igre. Drugo je sicer podeželski (kmečki) pojav, igralci
so iz ljudstva, občinstvo je »ljudstvo«, toda igre so vzete z mestnih odrov
in vse početje kar se dâ posnema meščane. To bi bilo podobno delu naših
nekdanjih »diletantov« ali »amaterjev«. Tretje pa je skupina prav
skromnih majhnih iger, ki ne zahtevajo ne odra ne dekoracij, kvečjemu
kostum, in jih predvajajo skupine igralcev na obhodih navadno po hišah
ali pa pod milim nebom. Besedila teh iger — da sledim še nadalje Au-
gustu Hartmannu — izhajajo nekaj iz ustnega izročila, nekaj iz roko-
pisov, prepisujejo in dedujejo se iz roda v rod. Avtorji teh iger so znani
le pri razmeroma mlajših igrah. Bili so prav preprosti, neuki ljudje ali
pa so vsaj živeli med ljudstvom in dodobra poznali njegove šege in go-
vorico, njegovo mišljenje in čustvovanje. Kot ljudski običaji so skoraj
fvse te igre vezane na prazniške dneve in čase. Posebno številne so za
božič z adventom in praznikom sv. treh kraljev. Največ in najlepših
božičnih pastirskih »komedij« je ustvaril in ohranil gorski svet s svojim
obrobjem. Tako A. Hartmann leta 1880. Njegov ozki snovni krog danes
lahko znatno razširimo. Saj so vzporedno s krščansko-nabožnimi ljud-
skimi igrami živeli in še živijo ostanki predkrščanskih magično-obrednih
in drobci pračloveško komično-mimičnih iger, čeprav so malokdaj v celoti
ohranjene. Njihove posamezne prvine so se rade vrinile v igre krščansko-
nabožnega značaja, kakor so — na drugi strani — krščanske prvine
skoraj redno amalgamirale predkrščanske magično-obredne igre. Obseg
ljudskega gledališča se s tem nepričakovano razraste, saj sodi vanj vse
pisano bogastvo od preddramatičnih, zgolj mimičnih obredij do stvaritev,
ki z besedilom in načinom uprizarjanja ustrezajo običajnemu pojmu
»gledališča«.
Glasnikom »ljudskega gledališča« izza 50 let bomo nepoznavanje teh
reči tem manj zamerili, če pomislimo, da še sami narodopisci dolgo niso
» August Hartmann, Volksschauspiele. In Bayern und Österreich-Ungarn
gesammelt. Leipzig 1880.
14 ¦
Ljudsko gledališče pri Slovencih
upoštevali ljudske igre!^" Yeč kot pol stoletja so jo prepuščali — filo-
logom.^^ Tako je gledališče na košatem drevesu ljudske kulture prav med
zadnjimi vejami, ki jih je odkrila etnografska veda. Poslednji listi na tej
veji odpadajo, večino je že odnesel veter pozabljenja in preteklosti. Novi
čas mu suši sokove, poprej pa so ga po vrsti preganjali in zatirali raz-
svetljeni razumniki, jožefinska politična oblast in janzenistična duhov-
ščina. Ce skušamo danes iz ljudskega gledališča tudi pri nas oteti po-
zabljenju, kolikor se oteti da, se zavedamo, da je za marsikaj dvanajsta
ura že mimo.
II. OZNAKA
Že A. Hartmann je, kakor smo videli, razbral nekatere značilne
poteze ljudskega gledališča. Po treh četrt stoletja je naša oznaka lahko
že popolnejša.
Ljudsko gledališče je zaživelo v matični plasti ljudstva. Na tej stop-
nji z razkrojem staro svetne ga vzdušja gine. Etnograf prepušča kulturnemu
politiku, da odgovori na zelo naravno vprašanje: In kaj potem? Vpra-
šanje, ki se je o njem pred pol stoletja obširno razpisal Romain Rol-
land, vznemirja v enaki meri naše sodobnike. Tako je, postavim, Alfred
Simon obstal pred čudnim paradoksom: »II est curieux que l'entrée des
masses dans l'histoire ait coincidé avec la fin du grand théâtre popu-
laire.*^^ Etnograf ima posla dovolj in preveč, ako se zavzame za sporo-
čeno ljudsko gledališče ter ga razišče po ohranjenih poročilih in bese-
dilih pa po maloštevilnih še živih ostankih. Ali pa novi čas že ustvarja
svoje »ljudsko« gledališče? Tisto, ki zanima folklorista? Osnove zanj
n. pr. v sovjetski družbi — propagandno in nazorsko-izpovedno gleda-
lišče — se, kolikor vem, v štirih desetletjih še niso folklorizirale. Lahko,
da o tem nisem dovolj poučen.
Do bistva ljudskega gledališča pridemo, če se spomnimo, da ima
vsako gledališče mnogo funkcij in je estetska funkcija samo ena izmed
njih. Hierarhija teh funkcij se lahko spreminja. Celo v velikem gleda-
lišču kdaj prevlada katera izmed izvenestetskih funkcij."
Dejstvo je, da v ljudskem gledališču estetska funkcija nikakor ne
prevladuje, razkrivamo pa vrsto funkcij, ki mu izmenoma dajejo smisel.
Ljudsko gledališče, ki je zraslo iz krščanskega kulta, ima izrazito nabožno]
funkcijo. Ostanki predkrščanskih obredij imajo večinoma še zelo jasno
ohranjeno magično funkcijo. V komično-mimični dediščini prevladuje
" John Meier, Deutsche Volkskunde (Berlin 1926), še ne omenja ljudskega
gledališča.
" Gl. Anton Dörrer, Forschungswende des mittelalterlichen Schauspiels.
Zeitschrift für deutsche Philologie 68 (1943), 28.
12 Alfred Simon, Le théâtre est-il mortel? Esprit 26 (Paris 1958), no. 257, 17.
" Prim. Petr Bogatyrev, Lidové divadlo ceské a slovenske. Praha 1940,
str. 30 si.
15
Niko Kuret
! pračloveška satirična funkcija. Poleg teh treh osnovnih pa ima ljudsko
gledališče še vrsto drugih funkcij. Med najznačilnejšimi je njegova
\ obredna funkcija: ljudsko gledališče je vezano na določene praznične
dobe in dneve; vsaka priložnost zahteva ustaljeno obliko in, če treba,
besedilo — iz leta v leto se pojo v določenem času iste kolednice, igra se
ista igra, ponavlja se isti način podajanja; pojavljajo se iste maske,
spremembe so večinoma komaj zaznavne, čeprav jih ni mogoče tajiti; iz
tega izvira tudi konservativnost v sporedu ljudskega gledališča, razlike
se opažajo samo po pokrajinah — zato govorimo o regionalističnem zna-
čaju ljudskega gledališča. Ljudsko gledališče ima nadalje zelo izrazito
i socialno funkcijo. Vsi njegovi pojavi so stvar vse skupnosti. Le-ta je
lahko aktivna (n. pr. pri svatbah, ko vse sodeluje) ali pa deloma pasivna
(n. pr. pri obiskih kolednikov ali pri predstavah sobnih iger). Opazna je
( tudi njegova ekonomska funkcija — izvajalci sprejemajo darove, s kate-
rimi so se nekateri (n. pr. kroparski koledniki) v zimskem času sploh
preživljali; poudariti je treba, da so koledniki pri koledovanju z nabožno
funkcijo včasih zbirali prispevke za cerkev (prim. pojav »stavnic«). V
razvoju ljudskega gledališča naposled opažamo, da se z menjavanjem?
starosti izvajalcev menjavata i funkcija i oblika; to lepo zasledujemo
pri jurjevanju, ki je danes že izrazito otroško obredje.
fizvenestetske funkcije ljudskega gledališča so torej tako močne in
tako številne, da o njem v resnici ne moremo govoriti kot o prvenstveno
estetski kategoriji, dasi so tudi estetske vrednote v njem zelo pomembne,
včasih celo tako močne, da ga upravičeno postavljajo ob stran velikemu
gledališču. Nova gledališka Deda^^ postavlja ljudsko gledališče sploh na
začetek vsakega gledališča;^" to je na primeru italijanskega gledališča
v najnovejšem času vzorno pokazal Paolo Tos chi.
Hartmannova in poznejša spoznanja o bistvu ljudskega gledališča
damo lahko pod isti imenovalec:
f Ljudsko gledališče je spremljevalec letnega prazničnega krogoteka
in sodi zato med običaje, ki ta krogotek spremljajo.
Upravičeno mu zato sledimo v preteklost, v predsrednjeveško in v
srednjeveško predkrščansko davnino, ki nam je tako malo znana in jo
skušamo odkrivati iz današnjih ostankov kultno-magičnih obredij ter
z bornimi zgodovinskimi viri in z analogijami iz etnološkega gradiva.
Vemo, da nam je prištevati to gledališče, kakršno je že bilo, v zvrst
t kultnega gledališča. Imelo pa je vse značilnosti pravega ljudskega gle-
» Gl. Arthur Kutscher, Die Elemente des Theaters. Düsseldorf 1932, in
Carl Nies s en, Handbuch der Theaterwissenschaft I. Emsdetten 1949.
Prim. tudi Oskar Eberle, Cenalora. Leben, Glaube, Tanz iind Theater
der Urvölker. Ölten u. Freiburg i. Br. 1953 (= Schweizer Theater-Jahrbuch
XXII—XXIII/1953—1954). Važna je ocena Leop. Kretzenbacherja v Öster-
reichische Zeitschrift für Volkskunde N. S. 10 (1956), 84—86.
Paolo Toschi, Le origini del teatro italiano. (Torino) 1955.
16
Ljudsko gledališče pri Slovencih
dališča in jih je ob razkroju le še potenciralo/' Značilno je, da je pognalo
silno globoke korenine, ki jih tisočletja niso mogla ugonobiti. Enako je
tudi poznejše krščansko občestvo ustvarilo iz cerkvene liturgične igre ^
gledališke stvaritve, ki so jele spremljati novi, krščanski praznični
koledar. Le-ta se je v glavnem spretno prilagodil prejšnjemu pogan-
skemu prazničnemu koledarju in si priličil marsikatero prvino razkra-
jajočih se poganskih obredij. Tudi srednjeveško gledališče z novo krščan-
Sl. 1. Trikraljevske igre v Friborgu v Švici. 18. stol. (Bakrorez E. Sutterja
iz »Etrennes Fribourgeoises« 1809.)
sko in prevzeto predkrščansko dediščino je pravo ljudsko gledališče.
Le-to so večidel razdejali viharji reformacije. Proces nastanka novega
krščanskega ljudskega gledališča iz liturgičnih osnov se je ponovil v dobi
_grotireformacije. Nabožni igrski spored, ki je živel do nedavnega in
živi tu pa tam še danes, nosi pečat baroka.
Po vsem tem se nam je bistvo ljudskega gledališča že precej raz-
bistrilo.
Ljudsko gledališče obsega torej mimično-dramatske stvaritve,
ki živijo ali so živele med ljudstvom določenih pokrajin
kot spremljevalke letnega prazničnega krogoteka, bodisi poganskega,
bodisi krščanskega,
so zato obred in običaj, le deloma zabava.
" Glej Waldemar Liungman, Traditions Wanderungen Euphrat—Rhein.
Studien zur Geschichte der Volksbräuche I—II. Helsinki 1937—1958 (= FF Com-
munications 118—119).
2  Slovenski etnograf;
17
Niko Kuret
se izvajajo v sporočenih in stalnih oblikah in v ustaljenem slogu,
samo mimično ali pri tem kvečjemu z nedramatskim besedilom, na-
vadno pa z večidel starimi, v pretežnem številu v baroku nastalimi in
pozneje preoblikovanimi dramatskimi besedili.^^
III. RAZISKOVANJE
iRenesančniki so sicer prevzeli kak drobec starosvetnega izročila,
n.pr. lik divjega moža,^" sicer pa jim srednjeveškega gledališča ni bilo
mar. Njim in klasicistom je bil srednji vek sploh doba barbarstva. Zato
je postavodajalec francoskega klasicizma Nicolas Boi 1 eau v svoji »Art
poetique« 1674 uničujoče obsodil srednjeveško duhovno gledališče:
Chez nos dévots aieux, le théâtre abhorré
Fut longtemps dans la France un plaisir ignoré.
De pelerins, dit-on, une troupe grossiere.
En public, a Paris, y monta la premiere.
Et, sottement zélée en sa simplicité,
Joua les Saints, la Vierge, et Dieu, par piété.
Le savoir, a la fin dissipant l'ignorance.
Fit voir de ce projet la dévote imprudence.
On chassa ces docteurs prechant sans mission;
on vit renaître Hector, Andromaque, Ilion.^»
Spomin na srednjeveško gledališče je z rokopisi misterijev, miraklov in
moralitet vred utonil v arhivih in za dobrih dve sto let zapadel pozab-
Ijenju.
jRomantika se je spet spomnila srednjega veka. V Franciji so, po-
stavim, A. Jubinal, Montmerqué, F. Michel in drugi^^ proti koncu
tridesetih let prejšnjega stoletja jeli brskati za zaprašenimi rokopisi ter
na novo odkrili in priobčili vso zakladnico francoskega srednjeveškega
Moja oznaka se v bistvu krije z oznako Leopolda Kretzenbacherja,
Lebendiges Volksschauspiel in Steiermark. Wien 1951, 1—2 (= österreichische
Volkskultur. Forschungen zur Volkskunde 6), loči se pa od oznake Leopolda
Schmidta, ki je pojem ljudskega gledališča omejil samo na besedilo in ga
zato neupravičeno zožil (glej njegov članek Volksschauspiel v: Wolfgang
Stammler, Deutsche Philologie im Aufriss. 29. Lieferung, Berlin-Bielefeld-
München [1956], stolpci 1881—1902).
1' Prim. Richard Bernheimer, Wild Men in the Middle Ages. Cambridge
(USA) 1952, in zlasti Ferdinando Neri, La maschera del selvaggio. Giornale
storico della letteratura italiana 59 (1912), 47—68.
2» Nicolas Boileau, Art poétique, chant III, vv. 81—90.
" Achille Jubinal, Mysteres inédits du 15e siecle I—II. Paris 1837. —
Monmerqué & Michel, Théâtre français au moyen âge. Paris 1839. — Le
Roux de Lincy & Francisque Michel, Recueil de farces, moralités et ser-
mons joyeux I—IV. Paris 1837.
18
Ljudsko gledališče pri Slovencih
gledališča.^^ V Nemčiji je ob istem času pripravljal pot takemu delu
H. Hoffmann von Fallersleben,'^' v začetku štiridesetih let prejš-
njega stoletja pa sta izšli izdaji »staronemških« in »srednjeveških« iger,
ki ju je oskrbel F. J. Mone.^*
Toda to, kar je prihajalo na dan, je bila fosilna plast ljudske igre.
Pozabljenju so jo oteli zgodovinarji, zavzeli so se zanjo jezikoslovci.
Z baročno ljudsko igro, ki je bila tedaj še pri življenju, je imelo to
kaj rahle zveze. Veselo je rasla na dotlej pozabljeni stari plasti, čeprav
jo je zdaj pa zdaj stisnila kaka slana vrhnjeslojne sovražnosti. Navzlic
nevšečnostim je učakala in marsikje preživela dobo romantike.
Najstarejše priče za obstoj baročnega ljudskega gledališča so obla-
stvene prepovedi in hudovanje pridigarjev. Medtem ko moramo domne-
vati bujen razcvet ljudskega gledališča v drugi polovici 17. in v začetku
18. stoletja, se pozneje vedno očitneje uveljavlja racionalizem v duhov-
skih in svetnih krogih vrhnjega sloja, ki mu čedalje bolj nasprotujejo.
Tako izide prepoved trikraljevskih obhodov že v zadnji tretjini 17. sto-
letja, omejitev nastopov z »Igro o paradižu« (Paradeisspiel) na Dunaju
1719, splošne prepovedi pa od srede 18. stoletja dalje.^'
Vrhnji sloj razsvetljenske dobe je še dobro poznal baročne osnove
tedanje ljudske igre. Ker pa je bil v načelu proti vsemu, kar je naspro-
tovalo »zdravemu razumu«, so mu bili pojavi baročne, na čustvu teme-
lječe kulture zoprni in nazadnjaški. V racionalizmu je videl edino
sodobno nazorsko in kulturno smer, zato mu je bila tudi tedanja ljudska
igra (»kmečka komedija«) zaostala, nesodobna in jo je hotel zatreti. To
se mu do kraja ni posrečilo.
Zato se je lahko tudi vrhnji sloj romantične dobe srečaval z ljudsko
igro, ni se pa več zavedal njenega baročnega izvora. Uvrščal jo je v tisti
okvir brezosebne »ljudske umetnosti«, kot ga je ustvarjal »Des Knaben
Wunderhorn«.Sicer pa je večina vrhnjega sloja čutila še odpor do
popačenih oblik in do okusa širokih množic.^'' Mimično oblikovane obi-
čaje predkrščanskega nastanka so prizanesljivo prenašali kot maškerade
ali kot obliko beračije neukih siromakov.^** Smisel za ljudsko gledališče
^2 Za njimi je najpomembnejši L. Petit de Juleville, Les mysteres I—II.
Paris 1880. — Isti, Répertoire du théâtre comique en France au moyen âge.
Paris 1885.
2^ H. Hoffmann v. Fallersleben, Fundgruben für Geschichte, deut-
sche Sprache und Literatur II. Breslau 1837.
2* F. J. Mone, Altteutsche Schauspiele. Quedlinburg 1841. — Isti, Schau-
spiele des Mittelalters. Karlsruhe 1846.
2^ Leopold Schmidt, Paradeisspiel in Wien um 1700. Nachrichtenblatt des
Vereines für Geschichte der Stadt Wien 5 (1943), 5 sl.
2« Prim. Leopold Schmidt, Gesellschaftliche Grundlagen des alpenländi-
schen Volksschauspielwesens. Theater der Welt 1 (Wien 1937), 383.
2' O tem nam pričajo glasovi sodobnikov. Kot primer navajam: F. Sartori,
Neueste Reise durch Österreich ob und unter der Enns, Salzburg, Berchtesgaden,
Kärnthen und Steyermark etc. I—III. Wien 1811.
^ Anton Dörrer, Forschungswende 28.
2* 19
Niko Kuret
SO začeli zbujati zbiralci baročnih ljudskih iger šele okoli srede 19. sto-
letja. Posebno odkritje je bil Oberammergau, ki je nanj opozorilo neko
tiskano poročilo že 1820 in je zanj izvedel deset let zatem (1830) stari
J. W. Goethe iz pisma Sulpica Boisserréja.^" Evropski kulturni svet
pa je seznanil s pasi jonskimi igrami v Oberammergauu Eduard Dev-
rient 1848.^° Tri leta nato je objavil M. v. Deutlinger vse, kar je bilo
o Oberammergauu dotlej napisanega ter zraven navedel še okoli 50 kra-
jev na Bavarskem, kjer so tisti čas ljudske pasijonske igre še živele!^^
V obrambo »ostankov srednjeveške ljudske igre« je nastopil 1850 z ognje-
vito besedo Tirolec Adolph P i chi e r,^^ ki je obsodil preganjanje ljud-
skega gledališča »durch die Engbrüstigkeit des modernen Polizeistaates,
dem bei jedem freien Athemzuge des Volkes für das Lebenslicht bangte,
und durch die Gewissensstrenge mancher Priester, deren, wenn auch
wolmeinende Beschränktheit, das Kind mit dem Bade verschüttete...«
Zbiranje baročne ljudske igre se je začelo v naši najbližji soseščini.
Štajerski nadvojvoda Ivan je že v zgodnjem 19. stoletju pokrenil s-voj
pomembni statistično-topografsko-narodopisni popis dežele Štajerske.
V bogatem gradivu, ki so mu ga pošiljali njegovi kameralni oskrbniki,^^
so fOhndorfskega oskrbnika Johanna Felixa Knaffla zapisi »Božične
igre«, »Igre o paradižu« in burkaste »Poigre« iz 1813^* prva zabeležena
besedila baročne ljudske igre. Minilo je pa še 40 let, da je izšla v tisku
velika, načelno važna zbirka graškega germanista Karla Weinhol d a
»Weihnachtspiele und -Lieder aus Süddeutschland und Schlesien«.^"
Weinhold je dal pobudo. V pičlih sto letih so prišle na vrsto skoraj
vse nemške dežele: Harz (H. Pröhle 1853 in 1855), Saško rudogorje
(Gustav Mosen 1861), Zgornje Bavarsko (Aug. Hartmann 1875 in
1880), Saško (Alf. Müller 1930);'" v bivši Avstriji: Koroška (G. Lexer
1862, G. Graber 1922—1923), Zgornja Avstrija in Tirolska (Wilhelm
2' Gl. Hans Moser, Das Volksschauspiel, v: A. Spamer, Die deutsche
Volkskunde I. Leipzig 1955, 330.
Eduard De v rient, Geschichte der deutschen Schauspielkunst I—III.
Leipzig 1848.
Prim. Hans Moser, Volksschauspiel 350.
3^ Adolph P ichler. Das Drama des Mittelalters in Tirol. Innsbruck 1850.
Danes v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (»Gothsche Serie«). —
Prim. Niko Kuret, Ljudsko življenje v ormoškem okolišu pred stopetdesetimi
leti. Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje SAZU 1 (1956-57), 20 in 26.
^ Objavil jih je šele 115 let pozneje Viktor v. Geramb, Die Knaffl-Hand-
schrift. Berlin 1928 (= Quellen zur deutschen Volkskunde II).
^» Karl Wein h old. Weihnachtspiele und -Lieder aus Süddeutschland und
Schlesien. Grätz 1853.
Heinrich Pröhle, Geistliche und weltliche Volksschauspiele und Volks-
lieder. Stuttgart 1863. — Gustav Mosen, Die erzgebirgischen Weihnachtspiele.
Zwickau 1861. — August Hart mann. Weihnachtslied- und Spiel in Ober-
bayern. Oberbayrisches Archiv 34 (1875). — Alfred Müller, Die sächsischen
Weihnachtsspiele. Leipzig 1930.
20
Ljudsko gledališče pri Slovencih
Pailler 1881—1884), Štajerska (A. Schlossar 1891, J. R. Bunker
1915), Spodnja Avstrija (A. Hofer 1892), Šlezija (Friedr. Vogt 1901),
Moravska (J. Feifalik 1864), Češki les (J. J. Ammann 1898—1900,
A. Jungbauer 1911), Bukovina (J. Polek 1912), Severna Češka (A.
König 1924)^^ ter nemški otoki na bivšem Ogrskem (Pečuh — J. K.
Schröer 1855, 1856, 1858, K. Benyovszky 1934), Sedmograška (J. C.
Schüller 1859), osrednja Slovaška (J. Ernyey-G. Kurzweil 1932),
Bratislava (K. Benyovszky 1934), Gradišćansko (K. Horak 1940).^*
Kljub temu pogrešajo Nemci novodobnih kritičnih izdaj svojih ljud-
skih iger.*
Tudi nekdanji avstrijski Slovani so sledili zgledom nemških sose-
dov: Češka (Ferd. M en čik 1894, 1895), Slovaška (P. Dobsinsky 1880,
Št. Krcmery 1933—34), Poljska (K. Matyâs 1887, A. Fischer 1916).''''^
^' Matthias Lex er. Kärntisches Wörterbuch. Leipzig 1862 (Anhang: Weih-
nacht-Spiele und Lieder aus Kärnten). — Georg G rab er, Kärntner Volksscliau-
spiele (I. Weihnachtsspiel, II. Das Kärntner Paradiesspiel, Kärntner Jedermann,
III. Passionsspiel, IV. Der Kärtner Totentanz. Komödia von dem grimmigen
Tod.) Wien 1922—1924 (= Deutsche Hausbücherei 68, 73, 82, 129). — Isti, Pas-
sionspiel in Köstenberg. Das Leiden Christi. Graz 1937. — Wilhelm Pailler,
Weihnachtslieder imd Krippenspiele aus Oberösterreich und Tirol I—II. Inns-
bruck 1883. — Anton Schlossar, Deutsche Volksschauspiele. In Steiermark
gesammelt. I—II. Halle 1891. — J. R. Bunker, Volksschauspiele aus Obersteier-
mark. Wien 1915. — August Hof er, Weihnachtsspiele [aus Niederösterreichl.
19. Jahresbericht des n. ö. Landes-Lehrerseminars. Wiener Neustadt 1891-92. —
Friedrich Vogt, Die schlesichen Weihnachtsspiele. Leipzig 1901. — Julius Fei-
falik. Volksschauspiele aus Mähren. Olmütz 1869 (objavlja tudi češke tek-
ste!). — J. J. Ammann, Volksschauspiele aus dem Böhmerwalde I—III. Prag
1898—1900 (= Beiträge zur deutsch-böhmischen Volkskunde 11/1,2; III/l). —
A. Jungbauer. Das Weihnachtsspiel des Böhmerwaldes. Prag 1911 (= Bei-
träge zur deutsch-böhmischen Volkskunde III/2). — Johann Polek, Deutsche
Weihnachtsspiele aus der Bukowina. Czernowitz 1912. — Adolf König, Weih-
nachtsspiele aus Nordböhmeu. Teplitz-Schönau 1924 (= Wächter-Bücherei 1).
Karl Julius Schröer. Deutsche Weihnachtsspiele aus Ungern. Wien
1858. — Karl Benyovszky, Die Oberuferer Weihnachtsspiele. Pressburg 1934.
— J. C. Schuller, Herodes. Ein deutsches Weihnachtsspiel aus Siebenbürgen.
Hermannstadt 1859. — Jos. Ernyey u. G. Kurzweil (Karsai), Német Népi
Szinjâtékok, Deutsche Volksschauspiele aus den oberungarischen Bergstädten
I—Ii/1-2. Budapest 193. — Karl Benyovszky, Die alten Pressburger Volks-
schauspiele. Pressburg 1934. — K. Horak, Burgenländische Volksschauspiele.
Wien 1940.
* Cutim dolžnost, da se zahvalim vodstvoma Nacionalne biblioteke ter Uni-
verzitetne biblioteke na Dunaju, ki sta mi v meddržavnem knjižničnem prometu
preko NUK v Ljubljani omogočili vpogled v zgoraj navedena in še mnoga dru-
god omenjena dela, ki sicer v Ljubljani niso dostopna.
3* Ferdinand Men čik, Vanočni hry. Holešov 1894. — Isti, Velikonočni
hry. Holešov 1895. — Pavol Dobsinsky, Prostonarodnie bbycaje, povery a
hry slovenske. Sv. Martin 1880. — Štefan Krcméry, O slovenskem chodeni
s Betlehemom. Sbornik Matice Slovenskej 11—12 (1933-34), 94 sl. Po drugi sve-
tovni vojni sta med češkimi zlasti omembe vredni deli: Josef Hrabâk, Staro-
česke drama. Praha 1950. — Isti, Lidové drama pobëlohorské. Praha 1951. —
Med slovaškimi prispevki naj navedem: Rudolf Z a tko, Prispevky k studiu
slovenskych betlehemskych hier. Slovensky nârodopis 4 (1956), in Miroslav
21
Niko Kuret
Zanimanje za ljudsko gledališče je oživelo prav v zadnjem času tudi
na Madžarskem. Božičnim igram so posvetili posebno vprašalnico.*"
Slovenci doslej še nismo smotrno poskrbeli za svoje ljudske igre.
Jožef Levičnik je 1854 objavil Trikraljevsko igro iz Železnikov,*^ Jo-
sip Mantuani 1913 besedilo škofjeloške pasijonske procesije iz 1721,*^
Jaka Sem pa 1935 Božično igro iz Mežiške doline.*' Fr. Kotnik je
podal 1933 samo vsebino Drabosnjakovega Izgubljenega sina,**
knjižno izdajo je pripravljal zadnja leta pred smrtjo, a je ni dovršil.
Kar je bilo manjših zapisov objavljenih ali v rokopisnih zbirkah rešenih,
je uporabil Karel Štrekelj v III. zvezku SNP 1904—1907 (Pesmi za
posebne prilike). Marsikaj je ostalo neobjavljeno v njegovi zapuščini.
V hrvaškem in srbskem narodopisju se uveljavlja ljudska igra šele
v zadnjem času. V preteklosti so osamljen pojav Deželičeve priredbe
hrvaških »koled«,*" pred njimi pa stara hrvaška »prikazanja«, ki jih je
že 1893 izdal M. Valjavac.*«
Starejšo, srednjeveško ljudsko igro so kritično obdelali jezikoslovci
in književni zgodovinarji.*" Oni so bili tudi med prvimi, ki so se zavzeli
za zbiranje novejše, baročne ljudske igre, dasi z njo niso vedeli kaj prida
A. Huska, Dve varianty betlehemskych hier z Liptova. Slovensky nârodopis 5
(1957), 175—190. — Od poljskih del sta mi znani: Karol Ma t y as, Dramat
gminny polski. Wisla 1 (1887), 20 si. — Adam Fischer, Polskie widowiska
ludowe. Lwów 1916. — GI. tudi: Cesky Lid 4 (1895), 9 (1900), 15 (1906), 26 (1926).
27 (1927); Slovenske pohl'ady 38 (1922); Lud 9 (1903), 10 (1904), itd. — Naj se na
tem mestu zahvalim Univerzitetni biblioteki »Klementinam« v Pragi in njenemu
bibliotekarju dr. Otonu Berkopcu za prijazno posredovanje mikrofilmskih po-
snetkov čeških del, ki pri nas niso dostopna.
*" GI. Questionary for the collection of nativity plays. Ethnographia 67
(Budapest 1956), 91. K temu: Ortutay Gyula, Fragebogen zur Sammlung
von weihnachtlichen Umzugsspielen. Deutsches Jahrbuch für Volkskunde III/2
(BerHn 1957), 489—493.
*^ Narodski običaji v Železnikih, 3. Sv. trije kralji. Šolski prijatel. Časopis
za šolo in dom 3 (Celovec 1854), 25 si.
*^ Josip Mantuani, Pasijonska procesija v Loki. Carniola 7 (1916), 222—232 ;
8 (1917), 15—44.
*3 Primer stare ljudske igre. Ljudski oder 2 (Kranj 1934-35), 99—102.
" France Kotnik, Drabosnjakov »Izgubljeni sin«. Et 6 (1933), 259—275.
*' Velimir Deželic sin, Kolede. Obrađeni hrvatski godišnji običaji. Za-
greb b. 1.
*' M. V a 1 j a v a C, Crkvena prikazanja starohrvatska XVI i XVII vijeka.
Zagreb 1893 (= Stari pisci hrvatski 20).
" Prim. filološko usmerjeno izdajo »erlauskih« misterijev Ferdinanda Kum-
mer j a (Erlauer Spiele. Sechs altdeutsche Mysterien. Wien 1882). — Med lite-
rarnozgodovinskimi deli opozarjam na naslednja: E. Wilken, Geschichte der
geistlichen Spiele in Deutschland. Göttingen 1872. — Isti, über die kritische
Behandlung der geistlichen Spiele. Halle 1873. — Wilhelm Koppen, Beiträge
zur Geschichte der Weihnachtsspiele. Paderborn 1893. — Wilhelm Creize-
nach, Geschichte des neueren Dramas I—III. Halle 1911—1923.
22
Ljudsko gledališče pri Slovencih
početi. Zanimala jih je, ker so bili mnenja, da je ta igra organsko nada-
ljevanje srednjeveške ljudske igre. Tako je gledal tirolsko ljudsko igro
že omenjeni Adolph P i chi er,** ki je bil tudi prvi, da je o ljudski igri
sploh razpravljal. Več ali manj so ji že zbiralci skušali najti pravo
mesto. Med najstarejšimi so v tem pogledu pač najpomembnejši Kari
Weinhold, K. J. Schröer, Aug. Hartmann in Friedr. Vogt.
Določnejši smisel je dobilo zbiranje in raziskovanje ljudskih iger
med Nemci po prvi svetovni vojni. Zlom Nemčije in Avstrije je zbudil
v njih zavest narodne skupnosti, ki je z novim zanimanjem začela gle-
dati ljudsko blago, se zavzemati zanj, oživljati njegove funkcije. Tako
je ljudska^ igra prišla do novega ugleda. Na matičnih nemških tleh je
bilo — razen v nekaterih alpskih predelih — sicer že prepozno, zato pa
so odkrivali raziskovalci nemških otokov na Ogrskem in v Jugoslaviji
nedotaknjeno ljudsko blago izza 200 in celo 300 let.*"
Vzporedno s tem narodnopolitičnim zanimanjem za ljudsko gleda-
lišče se je razvijalo raziskovanje njegovega bistva, njegovih zakonitosti, |
njegovih funkcij, toda do tridesetih let našega stoletja ljudska igra v
znanstvenem raziskovanju ni našla pravega mesta. Zdi se, da je šele nova
gledališka veda^" pokazala pot, ubral pa io je miinchenski narodopisec
^Hans Moser. Svoje izsledke je priobčil 1935 v A. Spamerja »Deutsche
Volkskunde«.Od gledališke vede je prišel tudi C. Ni es s en, ki je 1938
prispeval članek o ljudski igri in lutkarstvu vW. Pesslerja »Handbuch
der deutschen Volkskunde«.Važno je bilo pri tem spoznanje o poniko-
vanju kulturnih dobrin iz vrhnje plasti v spodnjo plast, iz vrhnjeslojne
kulture v spodnjeslojno ali ljudsko kulturo, ter o spremembah, ki so jim
kulturne dobrine pri tem podvržene (John Meier). Zdaj je bil vznik
baročne ljudske igre iz redovniške dramatike razumljiv.
Medtem se je pa sprožil pomemben spopad med mnenji o nastanku
srednjeveške ljudske igre in s tem o rasti ljudske igre sploh. Robert
jStumpfl je trčil s svojo knjigo o kultnih igrah starih Germanov^' ob
ustaljeno mnenje, da je srednjeveško gledališče nastalo iz liturgije. Po-
skusil je dokazati, da je osnova vseh prvin, ki tvorijo srednjeveško gle-
dališče, germanskega kultnega izvora! Cerkev je po njegovem samo
amalgamirala stara poganska obredja Germanov. R. Stumpf 1 se je
opiral na dva druga pobornika te »germanske« smeri: na Ottona Höf-
" Gl. op. 32.
*' Nemški narodopisci so izrabili svojevrstno priložnost in so začeli po 1945
med preseljene! sistematično zbirati njihovo ljudsko blago. Prim. Jahrbuch für
Volkskunde der Heimatvertriebenen I. Salzburg 1955.
Gl. op. 14.
Gl. op. 29.
^- Carl Ni es s en, Volksschauspiel und Puppenspiel, v: Wilhelm Pes sl er ,
Handbuch der deutschen Volkskunde II. Potsdam b. 1.
Robert S t u m p f 1, Kultspiele der Germanen als Ursprung des mittelalter-
lichen Dramas. Berlin 1936.
23
Niko Kuret
1er j a in njegovo knjigo o moških zvezah med Germani"* ter na Richarda
Wolf rama, ki je napisal delo o plesu z meči (Schwerttanz) in moški
zvezi."" Vsa trojica je izšla iz šole dunajskega germanista Rudolfa Mu-
cha (1862—1836). Kakor navadno v takih primerih, je segla Stumpf-
lova teorija mimo cilja, njeni politični spremljevalci pa so njeno eno-
stranost še bolj podčrtali. Toda R. Stumpfl je pokazal na pomen
j predkrščanskih prvin, ki jih je znanost vse dotlej le preveč zanemarjala.
Te prvine so dejstvo, le da niso samo germanske. Res je tudi, da so se —
kakor sem že omenil — vrinile v duhovno in svetno gledališče srednjega
veka ter da spremljajo tudi novejšo ljudsko igro. Tako je nauk o poniko-
vanju dobrin iz vrhnje v spodnjo plast dobil zdaj dopolnilo v obratni
smeri: dobrine se tudi dvigajo iz spodnje plasti v vrhnjo!
S tem se je razodelo novo spoznanje — »mimično dejanje ni le sta-
rejše, marveč tudi bistveno potrebnejše od obeh osnovnih izraznih sred-
stev v igri«;"" literarni delež je v ljudskem gledališču malenkosten in še
je besedilo podvrženo zakonitostim ljudskega slovstva, zato ne ostane togo
pri enkratni formulaciji, marveč se spreminja.
Novejša baročna ljudska igra se je po sto letih, ko je postala skoraj
že muzejski predmet, izmaknila jezikoslovcu in književnemu zgodovi-
narju. Zavzel se je zanjo končno vendarle etnolog, ki pa sam ne
more vsemu kaj. Sociolog in psiholog, kulturni zgodovinar in geograf,
muzikolog in umetnostni zgodovinar, koreograf in teatrolog, vsi ti bi mu
morali stati ob strani. Tako se danes z ljudsko igro odpira delovno to-
rišče, ki ga dolga desetletja še slutili niso — ne samo pri nas, tudi
drugod, kjer so znali že prej utirati pota in odstirati obzorja.
Med znanstveniki, ki so se s svojimi izsledki v zadnjih dveh deset-
letjih tod posebno izkazali, zavzema poleg Hansa Mo ser ja (Nemčija)
pač Leopold Schmidt z Dunaja najvidnejše mesto. Ob božičnih ljud-
skih igrah je razbral načelno važne oblikovne probleme ljudskega gle-
dališča sploh ter ustvaril njegovo prvo pregledno razdelitev-^' Razbistril
je pojme o razvojnih vprašanjih ljudske igre,"* o izvoru pomembnega
dela ljudskih iger v alpskem svetu,"" o sociološki opredelitvi alpske
"< Otto Ho fier. Kultische Geheimbünde der Germanen. Frankfurt a. M.
1934.
"" Richard Wolfram. Schwerttanz und Männerbund. Kassel 1935.
"* Dörrer, Forschungswende 32.
"' Leopold Schmidt, Formprobleme der deutschen Weihnachtsspiele. Ems-
detten 1937 (= Quellen und Forschungen zur Theatergeschichte 20). Gl. njegovo
najnovejšo formulacijo v Stammlerjevem Aufrissu (op. 18).
"8 Leopold Schmidt. Altes Volksschauspiel in neuer Blickschau. Monats-
schrift für Kultur und Politik 1 (Wien 1936), 539—548.
"' Leopold Schmidt, Zur Entstehung und Kulturgeographie der deutschen
Hirterispiele. Wiener Zeitschrift für Volkskunde 38 (1933), 101—107. — Zaradi
primerjave opozarjam še na: Bruno Schier, Die Hirtenspiele des Karpathen-
24
I
Leseni oder ^pi-
nia€ pri Zvanu na
Kostanjah. - Pred
predstavo
Foto: J. Spicar
Pasijonska igra o
St. Lorenzen ob
Murau (Štajersko,
Avstrija) 1. 1957.
Kronanje (Leopold
Kretzenbacher,
Passionsbrauch ...
Salzburg 1952)
Gledališka pred-
stava v Staldenu o
Svici 1842. (J. Ber-
trand, Le Théâtre
pop. en Valais. —
Arch. suisses des
Trad.   pop.   1931)
Ljudsko gledališče pri Slovencih
ljudske igre."" Obračun o prizadevanjih raziskovalcev ljudske igre do
druge svetovne vojne je podal Anton Dörrer."^
/ Avstrijsko narodopisje se je v zadnjem času uspešno lotilo razisko-
vanja svoje domače ljudske igre."^ Posebno tirolska ljudska igra je
dobila za A. Pichlerjem in po izčrpnih arhivalnih študijah A. Si-
kore"' temeljitega in ljubečega raziskovalca v Antonu Dörrerju, ki
je že 1929 napisal kratek pregled o njej"* ter izdal tudi obsežne mono-
grafije."" Štajerski ljudski igri je posvetil dobršen del svojega raziskoval-
nega dela Leopold Kretzenbacher iz Gradca."" Značilno zanj je, da
izhaja iz zgodovinskega Jejstva »Notranje Avstrije«, ki smo bili vanjo
zajeti tudi Slovenci. Zato obravnava štajersko ljudsko igro vedno v po-
vezavi s svojsko notranjeavstrijsko ljudsko kulturo in se pri tem pogosto
srečuje s slovenskim ljudskim gledališčem."'
Cehom in Slovakom je napisal pregled njihove ljudske igre 1940
ruski narodopisec Petr Bogatyrev."* Njegovo delo je ostalo v avstrijski
raumes. Berlin-Dahlem 1943 (= Volksforschung 4); Leopold Schmidt odgovarja
njegovim izvajanjem: Frühe alpenländische Ifirtenspiele. Komödie. Zeitschrift
für künstlerisches Theater 1 (Wien 1946), 189—192. — Povedati je treba, da so
češki avtorji že več kot pol stoletja pred L. Schmidtom (1933!), torej konec
prejšnjega stoletja, ugotavljali jezuitski izvor pastirskih iger, tako: Vykoukal,
Jesličkv a dramaticke hry vanočni. Kvëty 1 (1883), 65 si., zlasti pa Ferdinand
Menčik: Vanočni hry. Ruch 1884, 551; Prispévky k dëjinâm českeho divadla.
Praha 1894; posebno še v uvodu knjige Vanočni hry (gl. op. 39).
"" Leopold Schmidt, Gesellschaftliche Grundlagen des alpenländischen
Volksschauspielwesens. Theater der Welt 1 (1937), 382—391.
" Gl. op. 11.
"^ Ausstellung Volksschauspiel in Österreich. Katalog. (Museum für Volks-
kunde.) Wien 1946.
"' Albert Sikora, Der Kampf um die Passionsspiele in Tirol im 18. Jh.
Zeitschrift für österreichische Volkskunde 12 (1917), 3 sl.
"* Anton Dörrer, Die Volksschauspiele in Tirol. Mittel und Beiträge zur
Erforschung ihrer Vergangenheit und Gegenwart. Tiroler Heimat N. F. 2 (1929),
69—126.
"" Anton Dörrer, Bozner Bürgerspiele. Alpenländische Prang- und Kranz-
feste I. Leipzig 1941 (= Bibliothek des literarischen Vereines in Stuttgart 291). —
Isti, Paradeisspiele aus der Bürgerrenaissance. Ein Beitrag über den Spielplan
der Bergknappen und der Huterischen Brüder, österreichische Zeitschrift für
Volkskunde N. S. 2 (1948), 50—75. — Isti, Tiroler Umgangsspiele. Innsbruck
1957 (= Schlern-Schriften 160).
Leopold Kretzenbacher, Die Steiermark in der Volksschauspielland-
schaft Innerösterreich. Zeitschrift für österreichische Volkskunde N. S. 2 (1948),
148—194. — Isti, Barocke Spielprozessionen in Steiermark. Aus Archiv und
Chronik 2 (Graz 1949), 13—25, 43—52. 83—91. — Isti, Lebendiges Volksschau-
spiel in Steiermark. Wien 1951 (= österreichische Volkskultur. Forschungen
zur Volkskunde 6).
"' Leopold Kretzenbacher, Frühformen des Paradeisspiels in Inner-
österreich. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 39 (1948),
137—152. — Isti, Bühnenformen im steirisch-kärntischen Volksschauspiel.
Carinthia I 141 (1951). — Isti, Passionsbrauch und Christi-Leiden-Spiel in den
Südostalpenländern. Salzburg 1952.
"* Gl. op. 13. — K temu še: Rudolf Mrlian, O l'udovem divadle. »Sen a
skutočnost.« Sbornîk poézie a umenia. Bratislava 1940.
25
Niko Kuret
in nemški strokovni literaturi po krivici zamolčano. »Karpatske« pa-
stirske (božične) igre je monografično obdelal 1943 Bruno Schier.*"
Raziskovanje slovenskega ljudskega gledališča se je omejevalo doslej
na metode književne zgodovine. Neopaženo je ostalo, da se je ljubljanski
profesor Alojz Egger, verjetno koroški rojak, prvi zanimal za »kmečke
igre« na Koroškem. Dne 8. januarja 1857 — torej kmalu po izidu Wein-
holdovega dela — je namreč predaval ljubljanskim izobražencem v
nemškem Zgodovinskem društvu o igri »Male parta, male perdita —
Wie gewonnen, so zerronnen«, ki so jo igrali jezuitski dijaki v Celovcu
leta 1692. »Pri ti priči,« pišejo »Novice« z dne 31. januarja 1857, »je
omenil tudi kmečkih iger, ki so jih v mnogih deželah prosti ljudje, kmetje
itd. igrali in kterih je posebno na Koroškim veliko znanih.« MHVK so
natančnejše: »Zum Schlüsse,« beremo v januarski številki 1857, »suchte
der Vortragende noch die Bedeutung des Schuldrama's im Allgemeinen
für die Schule und des zu Klagenfurt insbesondere für das Land Kla-
genfurt zu entwickeln. In letzterer Hinsicht wies er auf den Reichtum
Kärnten's an Bauernspielen hin, die sich häufig auf das Klagenfurter
, Schuldrama, als Quelle zurückführen lassen.« Egger je torej že pred
I 100 leti spoznal odvisnost ljudske igre od redovniške dramatike! Škoda,
da svojega raziskovanja ni razširil in nadaljeval.'"
Mogoče je bila njegova pobuda, da je jeseni istega leta (1857) Henrik
Costa predaval o pasi jonski igri v Kranju.'^ V šestdesetih letih pišeta
o ljubljanskih gledaliških predstavah Peter Radies'''' in A. Dimi t z,''
v osemdesetih letih jih mimogrede omeni I. Vrhovec.'* V začetku de-
vetdesetih let obdela Anton Kob la r loško pasijonsko procesi jo,''' ki jo
v širšem okviru osvetli čez dobrih 25 let Jos. Mantuani.'" Dotedanje
izsledke je mogel porabiti Anton Trstenjak, da je 1892 napisal prvo
I zgodovino slovenskega gledališča.'" Trideset let pozneje se je posvetil
s svojo municiozno metodo Fr. Kidrič tudi naši baročni igri, a svojih
izsledkov ni do konca objavil.'"
<"> Gl. op. 59.
"> Če je bil Egger res Korošec, kar je zelo verjetno, je poznal koroško
ljudsko igro od blizu. — V Ljubljani je služboval še do konca 1857, prihodnje
leto je že »k. k. Gymnasial-Lehrer« na Dunaju (gl. seznam članov Zgodovinskega
društva 1858).
" H. Gosta, Ein Passionsspiel in Krain. MHVK 12 (1857), 69—70. — Isti,
Die ehemalige Charfreitags-Procession in Laibach, prav tam 100—101. (Dodatno:
isti, MHVK 14, 1859, 92.)
" P. Radies, Älteste Geschichte des Laibacher Theaters. BK 1863, 70, 75,
78    82
" A. Dimitz, Die Charfreitags-Procession (in Neustadtl). MHVK (1865), 34.
J. Vrhovec, Iz domače zgodovine. LZ 6 (1886), 87—93.
'5 A. Koblar, Pasijonske igre na Kranjskem. IMK 2 (1892), HO.
Gl. op. 42.
" Gl. op.7.
'8 France Kidrič, Dramatične predstave v Ljubljani do leta 1790. CJKZ 5
(1925), 108—120.
26
Ljudsko gledališče pri Slovencih
Baročni vrhnjeslojni vzori ljudske igre so z znanjem in metodami
minulih dob približno raziskani, zato pa je ostala novejša ljudska igra
od časov Jož. Levičnika'" dalje še dolgo brez omembe. Šele 1885 je
predstavil J. S che ini gg slovenski javnosti Andreja Šusterja Drabos-
njaka'" in 1886 je začel poročati celovški »Mir« o pasijonskih pred-
stavah.*^ Tako je mogel tudi Anton Trstenjak posvetiti zadnje poglavje ^
svoje knjige »Slovenskim pasijonskim igram na Koroškem«.*^
Medtem nam je zorel narodopisec, koroški rojak France Kotnik, j
ki je pozneje dobršen del svojega narodopisnega raziskovanja posvetil
ljudski igri. V disertaciji je obdelal A. Šusterja Drabosnjaka (1908),*''
njemu je ostal zvest do konca življenja. Škoda je samo, da preko izredno
dragocenih doživljajskih opisov posameznih predstav (pasijonske igre
iz 1911, božične igre iz 1904), prikazov posameznih iger (Drabosnjako-
vega Izgubljenega sina 1933, pasijonske igre iz Železne Kapic 1924) in
»črtic« o koroških ljudskih igrah (1912)**' ni prišel do sintetične podobe
Drabosnjakove in ljudskega gledališča na Slovenskem Koroškem
sploh. Svoje veliko znanje je utegnil strniti v poglavju »Verske ljudske
igre« za Narodopisje Slovencev.*''
Do preglednega prikaza našega ljudskega gledališča je še daleč.
Edina smotrna pot do njega so monografične obdelave posameznih po-
glavij, ki terjajo še mnogo dodatnega zlairanja gradiva.*"
Razvojna pot ljudskega gledališča ni vedno povsem jasna. To velja
zlasti za njegove predkrščanske oblike in njihovo dediščino v teku sto-
letij. Jasnejša je razvojna pot krščansko-nabožne ljudske igre, ki se nam
kaže v dveh ostro ločenih stopnjah. Prva — starejša — obsega srednji
vek, druga — novejša — pa čas od renesanse do današnjih dni. Le v
izjemnih primerih ugotavljamo organsko nadaljevanje iz srednjega v
novi vek. Humanizem je ob antičnih vzorih pregnal srednjeveško gleda-
lišče iz mest. Kmečko ljudstvo ga je sprejemalo, a ga spreminjalo po
svojem okusu in potrebah, kakor določajo zakonitosti folklorizacije.
Reformacija je razdejala povečini še to. Hkrati (1550—1650) je iz šolskih
" Gl. op. 41.
*" Janez Schein i gg. Knjiga, pisana v koroškem narečju od leta 1811.
Kres 5 (1885). 424—426.
*' Mir 1886, 10. in 25. marca in pozneje.
*2 A. Trstenjak 194-197.
*3 Gl. Vilko Novak, Bibliografija etnografskih spisov Franceta Kotnika.
SE 5 (1952), 190—194.
** Zbral jih je pozneje deloma v svojih Slovenskih starosvetnostih (Ljub-
ljana 1943, 88—107).
*ä France Kotnik, Verske ljudske igre. Narodopisje Slovencev II. Ljub-
ljana 1946, 103—121.
** France Kotnik. (Ocena:) Slovenske narodne pesmi... 16. snopič. Ljub-
ljana 1923. Cas 19 (1924-25), 86.
27
Niko Kuret
iger humanističnih šolnikov začela rasti novejša ljudska igra mestnega
prebivalstva. Usidrala se je v cehih.
. Medtem pa so reformni redovi, predvsem jezuitje in kapucini, začeli
ustvarjati svojo redovniško dramatiko (1650—1750). Bila je eno izmed
sredstev, ki so z njimi izvedli rekatolizacijo posameznih dežel, po vsem
tedanjem svetu pa barokizacijo vrhnjeslojne »visoke« in hkrati tudi
spodnjeslojne »ljudske« kulture. Bilo je prvič izza srednjega veka, da je
vrhnjeslojna kultura poiskala pot do množic. Tudi benediktinci in cister-
cijani, ki so skozi viharna stoletja varno prenesli dediščino srednjega
veka, so postali zdaj po svojih okoliših posredovalci baročne pobožnosti
in baročne kulture.
Barok je z razkošjem svojih barv, z razgibanostjo svojih oblik, z vi-
harnostjo svojih čustev zavzel množice in prevzel ljudsko stvarjalnost.
i »Baročna umetnost je postala ljudska umetnost« (Fr. Kotnik).*'
Ljudsko gledališče je zdaj (1750—1850) raslo v vsej bujnosti. Le
malokdaj je ohranilo stare vzore. Kar je nastajalo, je bilo novo, ker je
raslo iz novega življenjskega občutja. Od tod silni odpor ljudstva, ko je
racionalistično razsvetljenstvo kmalu poskušalo z upravnimi ukrepi
udušiti bohotno rast tedanje ljudske igre.
Toda šele pomembnejše spremembe v družbenem, gospodarskem,
političnem in nazorskem sestavu skupnosti, ki jih je prinesla druga
polovica 19. stoletja in čas po 1900 (1850—1950), so ji prišle do živega,
tako da je ohranjena do danes le še v ostankih po odročnih podeželskih
krajih.'*^
Na tej razvojni poti se je pokazalo, da je predkrščansko ljudsko
gledališče neprimerno odpornejše od nabožnega igrskega blaga, ki ga od
srednjega veka dalje ustvarjajo in pokopavajo različne dobe na poti
. družbenega razvoja. Mnogo predkrščanskih prvin samih je v teku sto-
t letij sicer potonilo, miiogo jih je izginilo z igrskimi oblikami vred, ki so
jih bile amalgamirale, a so se morale po zakonitostih razvoja umakniti.
Marsikaj pa je ostalo do današnjega dne in kaže, da hoče preživeti še
poslednje ostanke baroka.
IV. SLOVENSKO GRADIVO
(Začasni pregled)
Pojavi slovenskega ljudskega gledališča se nam odstirajo v glavnem
v treh plasteh: v vrhnji krščansko-nabožni plasti, ki po starosti sega
povečini v barok, v spodnji predkrščansko-obredni plasti, ki sega v
predsrednjeveško in srednjeveško pogansko davnino, pa je prav toliko
privrela na krščansko površje, kolikor so krščanske prvine poniknile
vanjo, in v komično-mimični plasti, ki je prav tako prastara, a povrhu
vsega občečloveška.
*' Prav tam.
Časovno razdelitev je podal Hans Moser, Volksschauspiele (op. 29!).
28
Ljudsko gledališče pri Slovencili
A. Krščansko-nabožna igra
Gradivo te plasti se druži v nekatere glavne snovne kroge, ki so
nastali okoli velikih praznikov cerkvenega leta, in obsega še nekaj samo-
stojnih stvaritev.*"
a) Božični krog
1. Hoja s paradižem (ljubljanskih jezuitskih dijakov, 17. stoletje). —
Gl. Niko Kuret, Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir.
Razprave SAZU IV (Razred za filološke in literarne vede). Ljubljana
1958, str. 203—253. Primerjaj dotlej Kotnik VLI, 111, in še Leopold
Kretzenbacher, Frühformen des Paradeisspiels in Innerösterreich.
Zeitschrift d. Histor. Vereines f. Steiermark 39 (Graz 1948), 137—152.
2. Marijino popotovanje. — Gl. Metod Turn Sek, Pod vernim kro-
vom. Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto. I: Od adventa do posta.
Ljubljana 1943,"" 14—19. Boris Orel, Slovenski ljudski običaji (Nadalje-
vanje in konec). Narodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952,"^ 140.
3. Pastirske kolede (po prototipu iz Tržiča). — Gl. Niko Kuret,
Slovenske pastirske kolede. Prispevek k zgodovini baročne ljudske igre.
Dela SAZU (v tisku). Prim. dotlej Turnšek 1, 52. Orel 11, 140.
4. DrabosnJakova Pastirska igra iz Kostanj. — Gl. France Kot-
nik VLI, 106. Prim tudi mojo odrsko priredbo: Andrej Suster Drabos-
njak. Božična igra. Ljubljana 1935 (= Ljudske igre 13).
5. Pastirsko-trikraljevska igra iz Mežiške doline. — Gl. Jaka Sem,
Primer stare ljudske igre. »Ljudski oder« 2 (Kranj 1934—1955), 99—102.
Prim. tudi Fr. KotAik VLL 108.
6. Štefanski koledniki. — Gl. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi
III. Ljubljana 1904—1907,"^ 128—129 (št. 4980—4981).
7. Božično-novoletni koledniki. — Prim. Dav. Trstenjak, Novo
leto 1824. »Novice« 15 (1857), 6, in SNP III, 7—105 (št. 4743—4944).
8. Trikraljevska koleda^^ iz Železnikov, Borovelj in Motnika. — Glej
Jož. Le vični k. Narodski običaji v Železnikih, 3: Sv. trije kralji. »Šolski
prijatel« 3 (Celovec 1854), 26 sl., in Niko Kuret, Trikraljevske igre in
kolede na Slovenskem. SE 3—4 (1951), 249, op. 18.
9. Trikraljevska koleda iz Bohinja. — Gl. Niko Kuret, Trikraljevske
igre..., 240 sl.
*" To plast iger je v glavnem obdelal France Kotnik v svojem pregledu
Verske ljudske igre (gl. op. 83), ki ga navajam zanaprej: Kotnik VLI.
"" Navajam zanaprej: Turnšek I.
"' Navajam zanaprej : Orel II.
"- Navajam zanaprej kot običajno: SNP.
"^ Razlikujem med koledo. ki je kratek dramatski prizor (kolednikov), in
med kolednico, ki je zgolj pesem (kolednikov) brez dramatskih prvin.
29
Niko Kuret
10. Trikraljevski koledniki. — Gl. Turnšek I, 77. Prim. še SNP III,
106—122 (št. 4945—4974), ter Oskar Moser, Die Kärntner Sternsing-
bräuche. Beiträge zur Erforschung ihrer Vergangenheit und Gegenwart.
Lied und Brauch. Klagenfurt 1956, 139 sl. (= Kärntner Museumsschrif-
ten 8).
11. Svečniški koledniki na zahodnem Štajerskem in v Prekmurju. —
Gl. Boris Orel, Slovenski ljudski običaji. Narodopisje Slovencev I. Ljub-
ljana 1944,"* 315. Prim. še SNP III, 123—127 (št. 4975—4979).
b) Velikonočni krog
1. Sprevod s cvetnim oslom v Mariboru 1513. — Gl. Leop. Kretzen-
bacher, Passionsbrauch und Christi-Leidenspiel in den Südost-Alpen-
ländern. Salzburg 1952, 30. Prim. še istega Palmesel-Umfahrten in
Steiermark. Blätter für Heimatkunde 27 (Graz 1955) 83—90.
2. Pasijonska procesija v Ljubljani 1617—1778. — Gl. A. Koblar,
IMK 2 (1892), 110. Za njim A. Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljub-
ljana 1892, 10 sl. Prim. Fr. Kotnik VLI, 109.
3. Pasijonska procesija v Novem mestu. — Gl. Fr. Kotnik VLI, 110.
4. Pasijonska procesija v Kranju. — Gl. Jos. Zontar, Zgodovina
mesta Kranja. Ljubljana 1939, 219—20, 242. Prim. Fr. Kotnik VLI, 109.
5. Pasijonska procesija v Tržiču (do začetka 19. stoletja). — Glej
P. Hicinger, Nekdanja pasijonska procesija. ZD U (1859), 73—74. Prim.
tudi Kotnik VLL 110.
6. Pasijonska procesija v Škof ji Loki 1721. — Gl. J. Mantuani,
Pasijonska procesija v Loki. »Carniola« 7 (1916), 222—232, in 8 (1917),
15—44. Prim. še Kotnik VLI, 110, in mojo odrsko priredbo: O. Romuald,
Slovenski pasijon. Kranj 1934 (= Ljudske igre 5).
7. Pasijonska procesija iz Železne Kaple (druga polovica 18. stoletja).
— Gl. Kotnik VLI, 113—114. Prepis v Kotnikovi zapuščini v Študijski
knjižnici v Ravnah (sign. št. 25). Prim. še: St. Singer, Kultur und Kir-
chengeschichte des Jauntales. Dekanat Eberndorf. Kappel 1938, 255, in
Avg. Stegenšek, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Voditelj v
bogoslovnih vedah 15 (Maribor 1912), 85 et passim.
8. Pasijonska igra iz Loke pri Zidanem mostu (do 1790). — Glej
Kotnik, VLI 115. Prim. tudi Avg. Stegenšek, Zgodovina pobož-
nosti ..., 62—63.
9. Pasijonska igra v Marija Gradcu pri Laškem. — Gl. Val. Oro-
žen, Das Bisthum und die Dioecese Lavant, 4: Dekanat Tüffer, Marburg
1881, 96."
" Navajam zanaprej: Orel I.
" Kotnik VLI te igre nima. Opozarjam še na številne podobne »križeve
pote«, zlasti v Šmarju pri Jelšah, v Celju, pri Sv. Križu nad Planino pri Sevnici
in drugod.
30
Ljudsko gledališče pri Slovencih
10. Domnevna velikonočna igra v Stični okoli 1400. — GI. Ivan
Grafenauer, »Ta stara velikanočna pejsen« in še kaj. »Cas« 36 (1942),
zlasti 116—120.
11. Dr ah osni ak ova Komedija od celiga grenkiga ter plen ja ino
smerli Jezusa Kristusa... (1818) iz Kostanj. — Gl. Kotnik, VLI 116—118
(z ostalo literaturo). Prim. še Jakob Špicar, Slovenski kmečki pasijon.
»Jutro« 24 (1943), 88 (18. aprila), in mojo odrsko priredbo: Andrej Suster
Drabosnjak, Igra o Kristusovem trpljenju. Ljubljana 1937 (= Ljudske
igre 17).
12. Ovčarska (»šefarska«) predigra k Drabosnjakovi pasijonski igri.
Gl. Fr. Kotnik, Predigra kostanjske pasijonske igre. CZN 17 (1922),
89 sL Prim. še Kotnik, VLI 117—118.
14. Florjanski koledniki. — Gl. Metod Turnšek, Pod vernim kro-
vom, 3: Od Jurjevega do Kresa. Trst 1946,"" 37 in Orel I, 334. Prim. še
SNP III, 130 (št. 4982—4983).
15. Uprizarjanje Kristusovega vnebohoda. — Gl. Turnšek I, 90 in
III, 59—60.
c) Binkoštni in pobinkoštni krog
•
1. Spuščanje »Svetega Duha«. — Gl. Turnšek I, 90 in III, 66. Prim.
tudi Hanns Koren, Volksbrauch im Kirchenjahr. Salzburg 1934.
2. Mihelski koledniki. — Gl. Turnšek, Pod vernim krovom, 4: Od
Kresa do adventa. Gorica 1946,"' 61. Prim. tudi SNP III, 131 (š.t 4984).
d) Svetopisemski krog
1. Drabosn jak ova Igra o izgubljenem sinu. — Gl. Fr. Kotnik,
Drabosnjakov izgubljeni sin. Et 6 (1933), 259—275. — Prim. tudi mojo
odrsko priredbo: Andrej Suster Drabosnjak, Igra o izgubljenem sinu.
Kranj 1934 (= Ljudske igre 6).
2. Drabosn Jakova igra o Amanu in Esteri. — Gl. Kotnik, VLI
119 (igra je izgubljena).
3. Drabosnjakova igra o bogatem možu. — Gl. Kotnik, VLI
119 (igra je izgubljena). — Prim. Leop. Kretzenbacher, Die steirisch-
kärntischen Prasser- und Hauptsündenspiele. Zum barocken Formwan-
del eines Renaissancethemas und dessen Fortleben im Volksschauspiel,
österr. Zeitschrift für Volkskunde 1 (1947), 67—85.
4. Drabosnjakova igra o Egiptovskem Jožefu. — Gl. Kotnik,
VLI 119 (igra je izgubljena).
" Navajam zanaprej: Turnšek III.
" Navajam zanaprej: Turnšek IV.
31
Niko Kuret
e) Redo v niske igre
1. Dialogi pri jezuitih d Ljubljani. — Gl. Niko Kuret, Slovenske
pastirske kolede. (V tisku.)
2. Duhovne igre pri jezuitih v Gorici 1622. — Gl. Historia annua
Collegi] Societatis Jesu Goritiensis, 21 (rokopis v Padovi, delna fotokopija
v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani), dalje: Franz
X. Zimmermann, Aus alten Tagen. Das 1. Jesuitenspiel 1622. Pro-
gramm Görz 1913-14, ter Starovaški, Duhovne igre v Gorici o bin-
koštih 1622. »Edinost« 51 (Trst 1926), 25. julija. Prim. Kotnik, VLI 112.
3. Duhovne igre v Rušah pri Mariboru 1680—1722. — Gl. Fr. Kot-
nik, Nekaj črtic o slovenskih pasijonskih igrah na Koroškem. DS (1912),
U—17, dalje Janko Glaser, Verske igre v Rušah 1680—1722. »Jutro« 13
(1932), št. 187 (12. avg.), in istega Verske igre v Rušah. SR 3 (1950),
166—172. Prim. še Leop. Kretzenbacher, Barocke Wallfahrtsspiele
zu Maria Rast in Untersteiermark (1680—1722). österr. Zeitschrift für
Volkskunde 54 (1951), 103—123.
B. Predkrščansko-obredna dediščina
V gradivu te plasti zasledimo komaj kdaj kak »igrokaz« v današ-
njem pomenu — lavfarska sodba nad Pustom v Cerknem in posamezni
prizori v pustnem direndaju (n. pr. podkovanje in prodajanje pustne
živali) ter v ženitovanjskih običajih (n. pr. prihod po nevesto) so mu še
najbližji. V glavnem gre za razkrojena kultna obredja, ki so izgubila
vsebino in se prelevila v burleskne travestije nekdanjih prizorov z de-
moni. Primerjalno gradivo, borni zgodovinski viri in dognanja etno-
logije nam včasih pomagajo, da take, včasih do nespoznavnosti popačene
drobce vsaj približno identificiramo. Naše gradivo doslej še ni obdelano,
tudi ne do kraja zbrano. Naslednji seznam je šele poskus, ustvariti pre-
gled nad glavnimi pojavi te vrste, in ga bo treba še dopolnjevati.
a) Novoletno-zimski krog
Vanj uvrščamo snovi, ki so kakor koli v zvezi z zimskim Kresom —
novim letom naših pradedov. Za nekatere je značilno, da so sprejele
krščanski videz (n. pr. Miklavž, tepežkanje) ali vsaj ime (n. pr. Lucija).
1. Miklavževanje. — Gl. Turnšek I, 22—26, in Orel 1, 346—346. —
Značilen za njegov predkrščanski izvor so spremljajoči ga demoni (»par-
keljni«), sicer pa je povsem pokristjanjeno.
2. Panonska Lucija. — Gl. Josip Pajek, Crtice iz duševnega žitka
sta j. Slovencev. Ljubljana 1884, 93, dalje Turnšek I, 27 in Orel I, 347.
Prim. še Leop. Kretzenbacher, Lutzelfrau und Pudelmutter. Burgen-
ländische Heimatblätter 13 (Eisenstadt 1951). 162 sl. in istega, Santa
Lucia und die Lutzelfrau. Neue Chronik 6 (Graz 1952), 4. — S svetnico
ima skupno samo ime in dan, ko nastopa.
32
Ljudsko gledališče pri Slovencili
Sl. 2. Zadnja stran Drabosnjakovega rokopisa »Igre od zgublaniga sina«
z njegovim podpisom. (Zasebna last, Kostanje.)
3. Bobi janje na Gorenjskem in Koroškem. — GL Orel II, 138 in
tudi že N 7 (1849), 6. — Zanimiv primer akustične maske!
4. Tepežkanje. — Gl. Turnšek I, 62—66. — Osnova je magično
rodnostno obredje.
5. Seme v Bohinju. — Gl. Niko Kuret, Aus der Maskenwelt der
Slowenen. Masken in Mitteleuropa. Hrsgg. v. Leop. Schmidt. Wien 1955,
208—211. ~ Prim. že Orel H, 137.
6. Pehta (Pelitra, Perla, Pirla). — Gl. Fr. Erjavec, Iz potne torbe.
LMS 1882—1883. Ljubljana 1883, 222. Dalje: Narodne bajke. Slovan 1
(1884), 303 in 310 sL ter Jos. Abram, Opis Trente. Planinski vestnik 13
(1907), 183. Prim. še Hermann L'Estocq, Unterkärntner Brauchtum.
»Carinthia I« 120 (Klagenfurt 1930), 1—6. — Izredno .zanimiv pojav,
nemara v sorodu z Lucijo, razširjen po vsej Srednji Evropi.
b) Pustno-pomladanski krog
Stara vegetacijska obredja so se tako razkrojila, posamezne prvine
pa so grško-rimski mimi tako preoblikovali, da so danes pred nami le
'   Slovenski etnograf
33
Niko Kuret
osamljeni popačeni drobci. O pustu se pojavljajo v različnih krajih
v različnih kombinacijah, brez vidne notranje zveze, in kažejo vrhu
tega še vplive poznejših dob, celo neposredne preteklosti.
1. Laofarji-d Cerknem. — Gl. Niko Kuret, Pustne seme na Cerk-
ljanskem. Et 17 (1944), 100: isti: Aus der Maskenwelt der Slowenen
212—215. Dalje: Peter Brelih, Obudimo lavfarje v Cerknem! Turi-
stični vestnik 3 (1955), 490—491. — Najlepše enovito ohranjeno obredje,
ki mu lahko od začetka do konca zasledujemo vsebino.
2. Korantija na Ptujskem polju. — Gl. Eran Žižek, Kurentovanje.
Večernik 12 (Maribor 1939), 2.—4. avg.; Kuret, Aus der Maskenwelt
der Slowenen 202 sl.; isti, Koranti na Ptujskem polju. Zbornik pre-
davanj 6. kongresa folkloristov Jugoslavije v Varaždinu 1957. (V tisku.)
3. Kurent v raznih oblikah: kot »kožuhar« (v Železnikih na Gorenj-
skem, gk Orel I, 316—317, v Savinjski dolini, gl. Pajek 187—188), kot
živ nagačenec (v Dobrepoljah, gl. Tone Ljubic, Ljudska umetnost v
Dobrépoljah. Ljubljana 1944, 48—54), kot slamnata lutka (v Sevnici,
gl. Pajek 84, v Kostanjevici na Krki, gl. Kurentovanje v Kostanjevici.
Dolenjski list 8 [Novo mesto 19571, št. 13 [367], 6, v Slovenskih goricah,
gl. Pajek 84 in 198), ki ga zažgo, v vodo vržejo, pokopljejo itd.
4. Drugi »kožuharski« liki: Pusti, te grdi, sóvre v Soški dolini, grdini
na Krasu (gl. Zmaga Kumer, Dva prispevka k študiju slovenskega
folklora. SGR 2 [19541, 53—56); grbci (=grdci?) v Dobrepoljah (gl. Lju-
bic 48—54).
5. Mačkore d Dobrepoljah, gl. Ljubic 48—54.
6. Selma v Kostanjevici na Krki. — Gl. za zdaj Niko Kuret,
Praznujejo Šelmo! »Tovariš« 14 (1957), št. 5, 114—115 in 118. — Značilen
primer novejše malomestne preobrazbe starih prvin.
7. Orači. — Gl. A. S(modič), Orači na Dravskem polju. Et 17 (1944),
100; isti. Narodni običaji pri Sv. Marku niže Ptuja. Koledar DSM 1946.
Celje 1946, 63—66. — Pojavljajo se tudi drugod (Ptujsko polje, Kostanje-
vica na Krki, Dobrepolje) in so večidel še ohranili obliko in vsebino.
8. Pustna žival pod različnimi imeni: brna na Gorenjskem in v
Ziljski dolini (prim. češko »bruno«!), gambela in rusa na Ptujskem polju
(gL Ljudevit Pivko, Pustna kobila. CZN 10, 1913, 151—155; Jos. Karba,
Narodne šege. Celovec 1891 [= Slovenske večernice 451, 90—91; Žižek,
n. n. m.; prim. tudi Metod Turnšek, Pod vernim krovom, 2: Post in
velika noč. Ljubljana 1944,°^ 113; košuta v celjski okolici (gl. Erance
Lipičnik, Košuta. Koledar DSM 1946. Celje 1946, 66—68), kamela v
Suhi Krajini (gl. Orel L 317), »šimel« v Podjuni (gl. Turnšek 11, 109;
prim. Georg Gr ab er, Volksleben in Kärnten. Graz 1934).
9. Kokotiči ali piceki na Ptujskem polju, gl. Žižek n. n. m.; Kuret,
Aus der Maskenwelt 206; Boris Orel, Dva folklorna festivala. Et 15
(1940), 148—165.
Navajam zanaprej: Turnšek II.
34
Ljudsko gledališče pri Slovencih
10. Medved na Ptujskem polju, gl. že Novice 15 (1857), 98, in Žižek
n. n. m.; Kuret, Aus der Maskenwelt 206—207; ter v Kostanjevici na
Krki, gl. Kuret, Praznujejo Šelmo 115.
11. Tajfl z mrežo (»šero«) in vilami kot spremljevalec Korantov na
Ptujskem polju, gl. Žižek, n. n. m.
12. Usmrtitev Pusta: na Gorenjskem so netili kres (»pust«), zraven
mahali s starimi gorečimi metlami in ponekod zažigali slamnatega pusta,
gl. že SB 3 (1852), 82; N 15 (1857), 67; LMS 1878, 19 itd.; na Notranjskem
(Ilirska Bistrica) so ga nosili v sprevodu in ga pokopali, gl. Janez Bile,
N 15 (1857), 242; v Posavju (Sevnica), na Dolenjskem (Kostanjevica),
gl. t. 3, in tudi na Koroškem ga vržejo v vodo, gl. Turnšek II, 114;
na Murskem polju ga ustrele, gl. Karba 91; z batom ga pobijejo pri
lavfariji v Cerknem, gl. t. l!
13. Borovo gostüvanje v Slovenski Krajini, gl. SGp 72 (1938), 5 in
Orel L 318—319.
14. Sprevod maškorov na Ptujskem polju, gl. Anton Smo d i č, Ko-
ledar DSM 1946, 63—66.
15. Izganjanje -»Zime« na Štajerskem, gl. Orel I, 321.
16. Dvogovor med »fašenkom« in pepelnico, gl. Turnšek II, 113.
17. Vlačenje ploha (korita i. pod.), gl. Orel I, 318.
18. Žaganje babe, gl. že Janez Bile, N 15 (1857), 246; Fr. Hubad,
LMS 1878, 15 i. dr., za njimi Turnšek H, 136—137 in Orel II, 164.
19. Jurjevanje: na Štajerskem gl. R. Puff, Illyrisches Blatt 29
(1847), 197; Vicko Dragan (= Davorin Terstenjak), N 15 (1857), 98;
Ign. Orožen IV, 230; J. Pajek 63—65; Fr. Hubad, Volksleben, Sitten
und Sagen der Slovencu. Österr.-ung. Monarchie i. W. u. B., IV: Steier-
mark. Wien 1890, 222; v Beli Krajini gl. J. Kapelle, CarnioHa 1 (1839)
i. dr., za njimi Fr. Mar oit. Tri obredja iz Bele Krajine. Ljubljana 1936
(=Slov. narodoslovne študije 2), 5—33; na Koroškem gl. M. Ma j ar,
N 6 (1848), 63, in v zadnjem času Franz Koschier, Das Georgijagen
(Šent Jurja jahat') in Kärnten. Carinthia I, 147 (1957), 862—880. Opo-
zarjam tudi na izčrpno študijo Višnje Huzjak, Zeleni Juraj. Zagreb
1957 (= Publikacije Etnološkoga seminara filozofskog fakulteta Sveuči-
lišta u Zagrebu 2).
20. Boj med Raboljem in Vesnikom, gl. Davorin Terstenjak,
Mladoletne igre Slovencev kraj Mure. N 15 (1857), 90.
21. Maj, gl. Matija Majar, SB 2 (1851), 121—122; Turnšek IH, 32.
22. Pastirski kralj Gonjaš, Velenjak in Lepa Leksa in pod., gl.
Lexer, Kärnt. Wörterbuch. Leipzig 1862, 108; Vicko Dragan (=Dav.
Terstenjak), N 15 (1857), 98; J. Barle, LMS 1889, 85—87; za njimi
Orel L 337 in Turnšek IH, 67—69.
23. Kresovanje, gl. Orel L 339—341; Turnšek IV, 4—25.
24. Goreči krožci (-»Šiba šajba«), gl. Orel I, 338; Turnšek IV,
7—8; Milko Matičetov, Le rotelle infuocate nelle Alpi orientali. »Ce
fastu?« 27—28 (Udine 1951-52), 111—127.
5* 35
Niko Kuret
25. Kresnice v Beli Krajini, gl. J. Navratil, Vedež 2 (1849), 30—31;
W. Ur bas, Das Volksleben der Slovenen. Österr.-ung. Monarchie i. W.
U.B., V: Krain. Wien 1891, 360; Orel I, 341—342; Turnšek IV, 13—17;
o Brkinih gl. Milko Matičetov, Etnografija zapadnih Slovencev, SE 1
(1948), 28, in isti. Slovensko Primorje in Istra. Beograd 1953, 38.
26. Ladarice v Beli Krajini, gl. SN 12 (1879), 2.
c) Krog kmečkega dela
Veliko večino pustno-pomladanskih običajev tvorijo magične ob-
redne prvine, ki so hotele zagotoviti dobro rast letine. A tudi spravilo
pridelkov in nekatera druga dela (priprava na naslednjo letino) so
spremljala magična obredja, ki so se ohranila ponekod zelo dolgo, če-
prav le porušena in večinoma v burleskni obliki.
1. »Baba« ob končani košnji, gl. Orel II, 152.
2. »Dožnjek« o Slovenski Krajini, gl. Orel II, 147—148; Turn-
šek IV, 39—42.
3. Mlatiški »slamnati mož« (Slovenske gorice), mlatiška metla (Do-
lenjsko, Gorenjsko, zahodno Štajersko), mlatiške »škarje« (Notranjsko,
Bela Krajina), gL P 6 (1885), 251—252; Orel II, 149—150; Turnšek IV,
39—42.
4. Metvena »baba« (Kranjsko), metvena »baba in dedec« (Dolenj-
sko), metveni »vdovec« (Ribnica na Dolenjskem), metveno »oranje« v
Savinjski dolini (Gomilsko) s »Kurentom« (Tabor), gl. N U (1853), 291;
Orel II, 151.
5. »Ženin« pri gnojvozi v Mežiški dolini, gl. Er. Kotnik, Koroške
narodopisne črtice. CZN 5 (1908), 1Ó5—107, in lov za jabolkom pri gnoj-
vozi, gl. Orel II, 154—155.
6. Lov za »smolovim vršičem«, za jabolkom, za »nažajfano belo
repo«, za rajal ji, za bučo pri steljeraji v Mežiški dolini, gl. tam kakor
pri t. 5!
d) Stanovski snovni krog
Ohranjeni so drobci starodavnih »iniciacij« (sprejema v fantovsko
družbo).
1. Sprejem d »cehovsko« (= fantovsko) družbo na Murskem polju,
gk Orel I, 335.
2. Fantovski »krst« v Bohinju (avtorjev zapis).
3. Stehvanje v Ziljski dolini, gl. z vso literaturo Er. M ar oit, Tri
obredja iz Zilje. Ljubljana 1935 (= Slov. narodoslovne študije 1) in še
Orel L 338; Turnšek IH, 73—77.
36
Ljudsko gledališče pri Slovencih
e) Ženitovanjski krog
Ženitovanja, različna po slovenskih pokrajinah, so prebogata z raz-
ličnimi bodisi magičnimi, bodisi čisto burkastimi dramatično-mimičnimi
prvinami, ki pod tem vidikom še niso razbrane. Prim. Orel I, 277—303
in Orel II, 157—158 (literatura).
f) Plesni krog
J. Kelemina je opozoril v svoji oceni »Narodopisja Slovencev«''
na pomen ljudskih plesov, ki vsebujejo dostikrat bogate mimične prvine.
Opozarjam tu n. pr. na »Vidin rajec«, gl. Iv. Grafenauer, Lepa Vida.
Ljubljana 1943 (=Dela AZU 4), 85. Sicer pa je Radoslav Hrovatin že
nakazal probleme, ki so s tem v zvezi, gl. njegov prispevek O slovenskem
ljudskem plesu. SE 3-4 (1951), 276—296. Spominjam posebno na »me-
štrske« plese!
C. Burkasta igrska dediščina
Poznamo burkaste snovi, ki so nadčasovne in občečloveške, satirične
ali zgolj zabavne. Od prazgodovinskega človeka in njegovih naslednikov
jih je prevzel mimos, od njega srednjeveški igre, ta jih je izročil poznej-
šemii komedijantu in danes jih hrani — cirkuški klovn. Eno izmed
redkih poročil o igrcih na naših tleh hrani potopis Paola Santonina
iz druge polovice 15. stoletja, ki nam omenja igrca (mimus) goriškega
grofa:"" »Peracto prandio accessit minus Ill-is Domini Leonardi Comitis
Goritiae, qui chytara et hircino cornu diversimode canens, ac gesto et
sermone vario et iucunditate resolvit, ac refecit ex loto« (podčrtal N. K.).
Med našim kmečkim ljudstvom so prenašali starodavno mimično
izročilo godci, nastopali pa so in še nastopajo z njim na ženitovanjih
svatom za zabavo. V to vrsto gredo tudi drobci našega lutkarstva.
Za to področje nam, manjka še skoraj vse gradivo.
1. Godčevski nastopi in šaljivi prizori na ženitovanjih. Vsi opisi
naših ženitovanjskih običajev jih omenjajo, komaj kateri pa jih navaja
podrobneje. Izjema je n. pr. Boris Orel, Ženitovanjski običaji na Drav-
skem polju niže Ptuja. Et 14 (1942), 104 sl. Prim. tudi že ZD 12 (1859), 5.
2. Urša in Miha. Prizor ob metvi v Velikih Laščah, gl. Orel II, 152.
3. Babji mlin. Prizor v pustnem sprevodu v Dobrepoljah, Boštanju
in drugod, gl. Niko Kuret, Babji mlin. SE 8 (1955), 171—206.
4. Lutkovni prizori »Pravda za mejo« (Markovci pri Ptuju, Skale
pri Velenju), »Mlatiči« (Mekinje nad Stično na Dolenjskem), gl. Niko
Kuret, Zanimiva oblika ljudskega lutkarstva na Slovenskem. SE 10
(1957), 113—124.
"" SE 6-7 (1953-54), 329.
"" Giuseppe Vale, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Car-
niola negli anni 1485—1487. (Cod. Vat. lat. 3795.) Roma 1943, 125.
37
Niko Kuret
V. RAZDELITEV
Leopoldu Schmidtu gre zasluga, da je v že nepregledno gmoto
novejšega ljudskega gledališča spravil nekaj reda. Svojo prvotno raz-
delitev"' je v zadnjem času dopolnil,"^ kakor je zahtevalo gradivo. Danes
ločimo v ljudskem gledališču:
1. krajevno obredno igro, ki gre pri njej za igro v najširšem pomenu
besede, za nastope, ki izhajajo večinoma brez besedila in navadno ne
kažejo jasno očrtanega dejanja, so pa močno krajevno vezani in jih ni
mogoče presajati nikamor drugam (n. pr. korantija, lavfarija i. pod.);
2. obhodno igro, ki vanjo sodijo nekateri ostanki predkrščanskih
obredij (orači, jurjaši, kresnice), vmesni pojavi (Miklavževi obhodi) in
koledovanja s kolednicami (božični in trikraljevski koledniki, florjanovci
i. pod.);
3. procesijsko igro, ki je danes skoraj le še historičen pojem (pasi-
jonske procesije);
4. sobno igro, ki ima ime po svojem prizorišču. Uprizarjajo jo nam-
reč v sobi, bolje v kmečki »hiši« ali izbi, včasih tudi v večji gostilniški
sobi. V to vrsto sega tudi del obhodnih iger, kolikor jih igrajo koledniki
po »hišah« — pastirske in trikraljevske kolede. Sobnim igram moramo
prištevati mežiško božično-trikraljevsko igro, od Drabosnjakovih pa vse
razen pasijonske igre;
5. srenjsko igro,^"^ kot kakršna se pojavlja navadno samo pasijon.
Na kmetih ga igrajo najprej (do sodbe nad Kristusom) na posebnem odru
(»pinji«, kakor pravijo na Kostanjah), nadaljujejo s križevim potom
v obliki obhodne igre in končajo na vrhu griča s križanjem v obliki
navadne igre na prostem (tako tudi v Železni Kapli). Brez odra, po vsej
vasi, torej vseskozi kot igro pod milim nebom in kot obhodno igro hkrati
so igrali pasijon v Loki pri Zidanem mostu, v Laškem, v Marija Gradcu
in morda še kje.
6. Potujočo igro, ki ni pogosta: vsa igralska družba namreč gostuje
na različnih krajih, a le v bližnji okolici. Tako so igralci iz Štebna na
Koroškem igrali Drabosnjakov pasijon doma, a tudi v Bistrici na Zilji,
v Žabnicah in v Šentjakobu v Rožu."*
7. Lutkovno igro, ki je mi ne poznamo v načinu drugih dežel kot
pomemben del ljudskega izročila. Razvili smo pač zanimivo obliko
»odra« in lutk, a to (godčevsko) lutkarstvo ni našlo priložnosti za na-
daljnji razvoj. Zato smo ostali prav za prav brez lutkarskega izročila.""
"1 Gl. op. 57.
Gl. op. 18, Aufriss, stolpci 1885—1891.
i«3 Čehi ji pravijo »selska« ali »sousedska« hra. Prim. Zdenëk Kalista, Sel-
ske čili sousedské hry českeho baroka. Praha 1942. — Leopold Schmidt jo
imenuje »Großspiel«.
IM Kotnik, Starovetnosti 98.
i»5 Fevdalna in mestna plast je sicer tudi pri nas poznala lutke, prim. Josip
Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1937, 120.
38
Ljudsko gledališče pri Slovencih
VI. NOSILCI
Sociološki jpretres pojava ljudskega gledališča nam pokaže, da je
bil nekdanji naziv »kmečka igra« zgrešen. Četudi je igra živela na
kmetili, niso bili njeni nosilci samo kmetje. Igrski vodja je bil kaj po-
gosto rokodelec,"" ki je v prejšnjih časih poznal mnogo sveta. Kakšen
praznik je bil na kmečki domačiji, kadar je rokodelec prišel v »štero«!
Rokodelstva se je oprijel navadno tisti, ki je bil za težko poljsko delo
nesposoben. Zato pa je bil duševno bolj čil. Koliko je bilo med rokodelci
pesnikov — da spomnim samo na naša tkalca M. Andreas a in Jurija
Vodovnika — in obnavljalcev iger! V tej vlogi so se nadalje učinko-
vito udejstvovali tudi nekateri organisti-šolniki in celo redki duhovniki.
Premalo pa upoštevamo pri nas kulturni vpliv rudarjev, fužinarjev in
oglarjev zlasti v 15. in 16. stoletju."" Rudarska kultura te dobe ima do-
kazano tesne zveze z rokodelskim pesništvom (zlasti s Hansom Sach-
som), je pa v podrobnostih še neraziskana. S propadom alpskega
rudarstva in fužinarstva je usahnila tudi ta kultura. Tudi na naših tleh
ugotavljamo, da imajo kraji, kjer je nekdaj cvetelo rudarstvo in fuži-
narstvo, najbogatejše gledališko izročilo, kakor so tudi pokrajine ob
cestah, ki jih vežejo med seboj in z zunanjim svetom, vse bolj razgibane
od drugih; vidimo pa, da tisto, kar je nekdaj oplajalo, danes razdira —
promet poleg industrije danes najbolj razkraja starosvetno ljudsko kul-
turo. Zato veliko, število izpričanih iger in igrskih krajev v našem gor-
skem svetu v primeri z drugimi pokrajinami ni samo slučajno (Bohinj,
Kropa, Železniki, Tržič i. dr.). Oglarji, fužinarji in rudarji so bili v starih
časih kakor kvas med kmečkim prebivalstvom."* Kmetje so sprejemali
njihove stvaritve in jih gojili, ko fužinarjev in rudarjev že davno ni
bilo več. Na drugi strani pa so samo kmetje varuhi predkrščanskih
obredij. Poljedelski slovenski vzhod je ohranil korantijo in Zelenega
.Jurija, ko je na goratem zahodu drugotna krščanska igrska plast prvotno
predkrščansko plast marsikje prekrila.
Družbeni sestav igralskih skupin dostikrat preseneča.
Koledujejo danes večidel otroci. Doslej smo videli v tem znamenje
propada."' To drži le deloma. Pastirsko jurjevanje v Beli Krajini je
vsekakor primer propada.'" Božične igre ter pastirske in trikraljevske
106 Prim. D Orr er, Volksschauspiele in Tirol 71.
"' Prim. Dörr er, Paradeisspiele 60 sl. — Isti, Die Prettauer Volksschau-
spielbücher ... Ein Kapitel aus der Geschichte der Stuben- und Puppenspiele
der Ostalpenländer. Beiträge zur Volkskunde Tirols. Festschrift zu Ehren Her-
mann Wopfners II. Innsbruck 1948, 35 sl. (= Schlern-Schriften 53). — K temu
še: Leop. Schmidt, Gesellschaftliche Grundlagen 386—387, in v zadnjem času:
Leop. Schmidt, Volksschauspiel der Bergleute. Wien 1957 ( = Leobener Grüne
Hefte 27).
108 Pf im. Leop. Schmidt, Altes Volksschauspiel 547.
109 Prim. Leop. Schmidt, Formprobleme 8-9.
France Marolt, Tri obredja iz Bele Krajine. Ljubljana 1936, 33 (= Slo-
venske narodoslovne študije 2).
39
Niko Kuret
kolede pa izvajajo otroci, ponekod dečki in deklice skupaj (na Ogrskem
deklice celo prevladujejo), do koder segajo poročila. Pri starih kultnih
obredjih ženska sploh ni smela sodelovati in tudi danes ne sodeluje
(korantija, lavfarija, seme). Krščansko koledovanje pa sega večidel v
dijaško igro 16. stoletja in deloma srednjega veka. Ta je imela v dobršni
meri obhodni značaj in je bila kot običaj vezana na novo leto in Gre-
gorjevo. Torej se je udejstvovala mladina v tej igrski vrsti že od vsega
začetka in postopnega sodelovanja deklic ni branil noben ozir na pred-
krščanske kultne predpise!
Velika nevarnost za koledniške obhode je v tem, da izgube svoj
obredni značaj in zaidejo v beračenje. Kadar koli so se lotili koledovanja
samo zaradi darov, je prišlo do nevšečnosti, ki so povzročile prepovedi
iger sploh."' .
Odrasli izvajajo vselej igre, ki se igrajo po kmečkih izbah. Ta »sobna
igra« sloni navadno na fantovski skupnosti. Šele novejša doba dovoljuje
sodelovanje tudi dekletom. Ima svoje pobudnike in vodje, nastopajo pa
v njej mladi ljudje vseh stanov, kar jih ima podeželje.
Po svojih nosilcih se od »sobne igre« komaj kaj ločijo srenjske igre,
kot jih je prirejala nekoč vsa vas (n.pr. Kostanje). Pričajo pač o višji
gledališki kulturi in so prve vzbudile pozornost posameznikov iz vrh-
njega sloja (Oberammergau!), tudi znanstvenikov. Družbeno osnovo so
ji dajali dostikrat ali posebni stanovi (v nekdanjih časih rudarji in fu-
žinarji, v Oberammergauu podobarji i. pod.), prvotni rokodelski cehi
in poznejše cerkvene bratovščine (v Ljubljani je skrbela za pasijonsko
procesijo, kakor znano, bratovščina Redemptoris mundi). Vprav preko
bratovščin, ki med svojimi člani raznih stanov niso delale razlik, so
prišli kmečki ljudje v vodilno plast ljudskega gledališča. Na Koroškem
so opravljale to nalogo menda zlasti bratovščine mrtvega Kristusa
(Christi-Leichnam-Bruderschaften), preko katerih je kmečko prebi-
valstvo prevzelo uprizarjanje pasijonskih iger. Naslednice bratovščin
so igralske družbe; te preveva večinoma še nabožni duh ter združujejo
brez razlike kmete in rokodelce. Ločijo se od novejših diletantskih ali
amaterskih igralskih družin po močni zavesti izročila in krepkejši med-
sebojni povezanosti udov; rekvizite in kostume si spravljajo v župnišču
ali občinski hiši, besedila hrani igrski vodja in se dedujejo iz rodu v rod.
VII. ZNAČILNOSTI
Osnova ljudskega gledališča je občečloveški mimus, porojen iz gona
po oponašanju in predstavljanju,"^ oblikovan v kultu predkrščanskih
dob. Odkar pomnijo, živi pri nas v šemskih obhodih (korantija), v mi-
"' Gl. med drugimi Leopold Kretzenbacher, Lebendiges Volksschau-
spiel in Steiermark 51 sl.
"2 Gl. Hermann Reich, Der Mimus. Berlin 1903. — Johan Huizinga,
Homo Indens. Vom Ursprung der Kultur im Spiel. Hamburg 1956.
40
II
Nastop pastirja o
iPastirsko - trikra-
Ijeoski igrii v Me-
žiški dolini
(Šentanel 1958)
loto: B. Stlijor
»Ta    star':    grozi
»Pustu« z »botom«
(Lavfarija v Cerk-
nem 1956)
Foto: B. Staje r
Križanje o Dra-
hosnjakoDi j>Igri o
Kristusovem trp-
ljenju«
(Kostanje 1932)
Foto: J. Špicar
Ljudsko gledališče pri Slovencih
mičnih spopadih (Zima in Pomlad), v improviziranih nastopih ob važnih
priložnostih v življenju skupnosti (svatba). To je matična plast, ki iz
nje stalno dotekajo življenjski sokovi vsemu ljudskemu gledališču.
Znanost posebno poudarja mimično nadarjenost alpskega rodu. Raz-
laga jo s posebnimi pogoji življenja v gorah, ki da zahtevajo večjo inten-
zivnost kulta in običajev, ter z biološkim dejstvom, da se v Alpah sre-
čujeta severnjaška in sredozemska rasa,"' iz česar da sledita posebna
sposobnost in nagnjenjejc mimično-dramatskemu ustvarjanju. Vsekakor
je dejstvo, da je ljudsko gledališče v alpskem svetu prav posebno bogato.
Danes, ko je gradivo ljudskega gledališča drugod več ali manj že
znano, razbiramo določena območja, ki kažejo vsako zase svojski igrski
spored ali pa svojske variante tudi drugod znanih iger. Ta območja, ki
jih avstrijska znanost imenuje »Volksschauspiellandschaften«, so plod
določenih zgodovinskih dejstev, igrski spored pa je rastel iz skupnega
središča — bilo jih je lahko tudi več — in se razširil po vsem območju,
ki je bilo — to je treba podčrtati — tudi v kulturnem pogledu svojstvena
enota. Slovenci smo bili od začetka 15. stoletja del Notranje Avstrije,
ki je obsegala vso zgodovinsko Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in
Trst. Na tem območju se je razvila kljub razlikam v jeziku dokaj enovita
ljudska kultura s svojskim sporedom ljudskih iger in običajev. Zato go-
vorimo o notranjeavstrijskem območju ljudskega gledališča, ki zajema
poleg nemških tudi slovenske igre. F tej zvezi se nam pokaže Drabos-
njak D drugačni luči. Drabosnjak ni navaden prevajalec, marveč le
slovenski izraznik igrskega blaga, ki je bilo lastno in skupno vsemu
notranjeavstrijskemu območju brez razlike govorice!
V »predgovoru« k svoji »Komediji od celiga grenkiga terplenja Je-
zusa Kristusa...« je Drabosnjak lepo nakazal skrivnost nastajanja
ljudske igreilli.
Sakaj moi fraid bi tak biu
De bi jeît en takai bratrou dobiu
De bi je k tej komedijej zue sbirou
Ino prou dobro zue komandierou
Ali îe bojo ani nauzhiti teli
Bomo to slialoîtno komedijo imeli
V začetku vsak stvaritve je tudi v ljudski kulturi posameznik. Ta mora
imeti veselje do igranja (»moj frajd bi tak biu«), mora biti aktivna, vod-
stvena osebnost, umetnik in organizator hkrati (»de bi je eue zbirou in
prou dobro eue komandierou«). Zbrati mora skupino ljudi (»en takej
bratrou«), ki jih igranje tudi veseli (da »se bojo ani naučiti teli«). Tako
nastane igra in nje predstava (»bomo to... komedijo imeli«). Ta posa-
meznik — »Macher« ga nekje imenuje Anton Dörrer — je posrednik
"' Gl. Dörr er, Forscbungswende 59 sl.
114 Navajam po prepisu Jožefa Sef mana 1841 (rokopis v knjižnici slovan-
skega seminarja dunajske univerze, mikrofilm v Inštitutu za slovensko narodo-
pisje SAZU v Ljubljani), vv. 33—38.
41
Niko Kuret
vplivov, ki od zunaj prihajajo do podeželske — ne pravim: kmečke —
skupnosti, in zmerom tudi varuh izročila. Pri nas je bil — to dokazuje
sam Drabosnjak — navadno bukovnik."^
Vlogo igrskega vodje je že leta 1894 lepo opisal Ferd. Menčik."'
»Glavna naloga je bila na ramah igrskega vodje skupine; on ni samo
posamično prepisoval vlog in jih aelil med igralce, on je igralce tudi
učil vlog in skrbel, da je vsak svojo kar najlepše zaigral. To je zahtevalo
pogosto nemalo dela, posebno pri osebah, ki so morale povedati nekaj
sto verzov... Bilo je tem težavnejše, ker znanje branja in pisanja v teh
krajih ni bilo tako razširjeno kakor zdaj; treba se je bilo truditi s takšno
osebo pogosto tudi nekaj dni. Bil je tudi za šepetalca, samo včasih ga je
nadomestil učitelj; in ker je bila med igro njegova pozornost obrnjena
drugam, se je zmerom pobrigal, da so si igralci vloge dobro vtisnili v
spomin. Bil je tudi edini režiser igre; pri tem mu je pomagala njegova
priročna knjiga, v kateri so bili označeni posamezni nastopi. On edini,
kî"je znal do kraja vso igro, je mogel pregledati, kako naj se razdeli
igrišče in kako naj potekajo posamezni prizori. Tudi za to je moral
skrbeti, da je izhajal s svojim osebjem; dostikrat je moral uporabiti isto
osebo, da je igrala razne, manjše vloge. Poznavajoč značaj in sposobnost
svojih rojakov, je mogel tudi najbolje presoditi, za katero vlogo je kateri
sposoben. Ce naj je obdržal skupaj tako različne ljudi, je moral vodja
previdno postopati in zastaviti včasih vso svojo avtoriteto.
Vlog so se učili in vaje so imeli navadno zvečer po delu; dan je bil
posvečen rokodelskemu ali kmečkemu delu. Shajali so še aîi"v kakšnem
javnem prostoru ali v kakšni večji hiši pri preji; vaje so bile ves zimski
in pomladanski čas.«
Režiserska naloga igrskega vodje je pri ljudskem gledališču navadno
majhna. P. Bogatyrev dobro pripominja,"' da je pri obrednih ali na-
božnih ljudskih igrah režiser pravzaprav — ljudsko izročilo! Posamez-
nik-režiser je samo njegov tolmač.
Mimično-dramatska obredja predkrščanskega izvora ne zahtevajo
besedila. Kjer pa je besedilo potrebno (n. pr. pri svatbah pred nevestinim
domom, v godčevskih prizorih i. pod.), se dosledno improvizira. Ljudska
igra po vrhnjeslojnih vzgledih pa že potrebuje besedilo. Besedila izhajajo
večidel iz mest in trgov, koder so igralci cehovci in bratovščinarji in
koder so se ustavljali potujoči igralci. Vaški igrski vodja je bil poleg vsega
drugega človek, ki je dojemal vrhnjeslojne gledališke tvorbe drugače
kakor njegovi vrstniki. Reagiral je nanje aktivno z željo, da bi sam s
svojimi ljudmi priredil nekaj podobnega. Imeti je moral v sebi toliko
stvariteljske sile, da je svojo željo lahko tudi uresničil.
"5 Prim. France Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Na-
rodopisje Slovencev II. Ljubljana 1952, 86—102.
Menčik, Vanočni hry str. IV—V.
Bogatyrev, Lidové divadlo 88.
42
Ljudsko gledališče pri Slovencili
Z^igrskimi besedili je bilo tako kakor z drugimi mestno-trškimi \
vplivi, ki so prihajali, kakor prihajajo še dandanes, na podeželje — naj- \
poučnejši primer za to je noša. Vplivi se pooblikujejo, a se pri tem pri- )
ličijo. Igrski vodja je priredil besedilo po svojih zmožnostih in po
sposobnostih svojih igralcev, oziral se je pa tudi na svoje občinstvo. Tudi
to je lepo povedal Drabosnjak:
Jes ja kej nemo, jes ja se zmauo ven îpoînam
Jes sim îtuorou nar bveli kaker snam ...
Ker mene moja pamet vezh kne perpuîti
Sa vol ta ne pogeram obedna zhaîti.. .^'^
Kakor vsak ljudski pesnik^ tudi ljudski dramatik ne pozna avtor-
skega častihlepja in ostane največkrat anonimen. Še več, besedila se
krušijo'" in tista, ki jih je rešilo zbirateljsko delo od druge polovice
prejšnjega stoletja dalje, prav zatrdno niso ohranjena v prvotni obliki;
tako je Drabosn Jakove mu pasijonu neznan igrski vodja pozneje
dodal »Ovčarsko (ali šefarsko) igro«.
Bilo bi pa krivično, ako bijjodezelskim.ilranxatikom pripisovali zgolj
naslanjanje na mestno-trške^ predloge. Že naše pastirske kolede kažejo,
da"so bili dramatiki ua deželi tudi samonikli."" Mesto zase sploh zavze-
majo besedila, ki so delo bolj ali manj šolanih ljudi (šolnikov-organistov,
duhovnikov). Toda v ljudski rabi so bila konec koncev podvržena isti
usodi kakor vsako drugo besedilo.
Igrišče v ljudskem gledališču noče predstavljati določenega kraja.
Tega ljudska igra ne potrebuje. Pri obhodni igri trikraljevskih ali jurjev-
skih kolednikov poteka dogajanje pred hišnimi vrati, pri oračih na dvo-
rišču. Pri sobni igri prihajajo in odhajajo igralci skozi vrata, ki vodijo
v vežo ali v kamro. Igra poteka v praznem četverokotu, ki ga od treh
strani mejijo klopi.'^' V slovanski ljudski igri se razmeji igrišče sredi
med gledalci ponekod z magičnim obredom: Pred rusko igro »Barin« se
pridrevi v izbo »konj« (maskiran jezdec na maski-živali) in švrka z
bičem po navzočih, ki se umikajo in tako naredijo potrebni okrogli
prazni prostor sredi izbe.'^^ V češkem ljudskem gledališču prevzame to
vlogo fant, preoblečen v »pometačko«,'^'' ki pride v izbo in dela prostor
Šefmanov prepis (gl. op. 114), vv. 19—24.
"" To lepo kaže primerjava besedila mežiške božičnotrikraljevske igre po
zapisu Jaka Sema (gl. op. 43) iz 1934 in besedila v izvedbi šentanelskih igralcev
iz 1958 (magnetofonski posnetek št. 3/1 v Inštitutu za slovensko narodopisje
SAZU). Medtem ko je n. pr. zapis iz 1954 še ves v verzih, so se verzi 1958 v pre-
težni meri razvezah v neizrazito prozo!
120 Y svojih »Slovenskih pastirskih koledah« (v tisku) sem mogel pokazati
nekaj izrazitih primerov te vrste.
Gl. izvrstni prikaz Leopolda Kretzenbacherja Bühnenformen im
steirisch-kärntischen Volksschauspiel. Carinthia I 141 (1951), 136—160.
Gl. I. E. Onciiko V, Severnyje narodnyje dramy. St. Peterburg 1911,114.
Podobno tudi v šlezijski ljudski igri (»Kehrweibel«), gl. Friedrich Vogt,
Die schlesischen Weihnachtspiele 33.
43
Niko Kuret
za maškare. Odriva ljudi in pometa okoli sebe, pri tem včasih z metlo
sune dekletom pod krila.'^*
Gledalci, domači in sosedje, posedejo ali pa se razpostavijo ob stenah
naokoli, za pečjo in po peči.''"
Nekatere igre se igrajo prav zunaj. Tako poroča Dav. Trstenjak
o zelenem Jurju in rabolju, da se primeta in mečeta »na zeleni trati«.
Pod vplivom vrhnjeslojnega gledališča nastane na takšni »zeleni
trati« tudi pravi vzvišeni omarni oder, kot ga poznamo od Švice'^" preko
avstrijskih dežeP" do Češkega.'^** Na Tirolskem mu pravijo »Spiel-
tenne«,'^" na Kostanjah je »pinja« (< Bühne), na Češkem pa »tratrum«
(< theatrum), ki stoji na »palaču«."" Kostanjska »pinja« je imela zaveso,
ki jo omenja tudi Drabosujakovo pasijonsko besedilo (»dienejo fir-
gank pried«). Le-ta deli prednji oder od zadnjega ali notranjega odra.
Oder te vrste je rabil in rabi na Slovenskem Koroškem samo za uprizar-
janje pasijona.
Vprav pasijoni koroško-štajerske skupine'" so izredno zanimivi, ker
potekajo zapored na treh igriščih: na odru (prizori od posvetovanja pri
Kajfažu do sodbe nad Kristusom), kot obhod (križev pot) in »na zeleni
trati« vrhu griča (križanje); prav takšen je bil Drabosnjakov pasijon.
Dekoracij ljudsko gledališče komaj kaj potrebuje. Božični koledniki
so za svojo pastirsko koledo nosili s seboj jaslice, ki so jih postavili na
stol in pred njimi odigrali svoj prizor. V večjih sobnih igrah sta zadoščala
klop ali stol. V mežiški božično-trikraljevski igri pomaknejo v sredo izbe
star naslanjač in že je pred nami dvorana s Herodeževim prestolom.
Ganljivo preprost rekvizit dopolni, kar manjka. V DrabosnJakovi
božični igri sta Marija in Jožef odigrala »rojstvo« tako, da sta sedla vsak
na svoj konec klopi, vmes na sredo pa sta postavila ptičji krmilnici po-
doben rekvizit. V njej je bila sveča. To je Jožef vpričo vseh gledalcev
Jan T y kač, Mikulassky a maskami pruvod ve Zhori. Časopis Společ-
nosti pratel starožitnosti ceskych 12 (1904), 144. — Pometač z metlo nastopa tudi
pred bohinjskimi šemami (Stara Fužina, zapis N. K.).
Tako nastane pravo »gledališče v krogu«, ki hoče biti sicer »nova« do-
mislica sodobnih režiserjev in arhitektov, prim. Margo Jones, Gledališče v
krogu v ZDA. GledaHški bst — Drama, Ljubljana 1951-52, 5, 112—115; Lojze
Filipič, »Gledališče v krogu« prvič v Jugoslaviji. SPor 4 (1954), 17. junij, 6.
Prim. sl. pril. I.
12' GI. op. 121!
128 Gl. Ferdinand B. Mikovec, Stopy selského sousedského divadla v Ce-
châch. Lumir 5 (1885), 811—812.
12' Gl. Anton Dörrer. Tiroler Fasnacht innerhalb der alpenländischen
Winter- und Vorfrühlingsbräuche. Wien 1949, 24 et passim (= Österreichische
Volkskultur. Forschungen zur Volkskunde 5).
»Pod paMcem se vyrozümiva velka louka, ne docela rovnâ, nybrz drohet
šikma, prkny ohrazenâ, na jedne strane k nëkterému domu priléhajici, takže
tento za skladište sloužil. Na nižši strane louky té nalézalo se ,tratrum'« (Ferd.
B. Mikovec). — Tudi kostanjska »pinja« je danes navadna šupa.
1" Gl. Leop. Kretzenbacher, Passionsbrauch (op. 67).
44
Ljudsko gledališče pri Slovencih
prižgal, Marija pa je izpod plašča vzela keglju podobno punčko in jo
celo dokaj slišno (»Še zaropotauo je!«) položila zraven sveče. Tako se je
vpričo vseh gledalcev rodil Jezušček!'^- V štajerski božični igri'''^ vzame
Jožef, ko z Marijo nastopita, vpričo vseh gledalcev lesenega volička in
oslička iz svojega tesarskega cekra ter ju postavi na stol predse in pred
Marijo. V mežiški božično-trikraljevski igri prinese Jožef jasli pod
pazduho v izbo in jih po končanem prizoru tako tudi odnese. Herodeževi
vojaki dokažejo v Drabosnjakov! božični igri opravljeni pokol ne-
dolžnih otročičev tako, da prineso na sabljah navezane keglje v izbo.
V igri o paradižu (»Paradeisspiel«) zadošča navadna smrečica, ki jo
drži v rokah čepeči hudič, da v gledalcih vzbudi predstavo »raja«."''
Po vrhnjeslojnem, z renesančno kuliserijo opremljenem odru se je
vzgledovala »pinja«, le da so bile kulise na moč preprosto poslikane.
Razume se samo po sebi, da takšne predstave tudi posebne ra.z-
svetljave ne potrebujejo. Pri igrah na današnjem nemškem Štajerskem
zagrnejo pač z odejami vsa okna in igrajo pri navadni sobni razsvetljavi
(električna svetilka izpod stropa). Nič drugače ni v Mežiški dolini.
Če govorimo o kostumu v ljudskem gledališču, nam je ločiti med
kostumi v nastopih predkrščansko-obredne vsebine in kostumi v poznej-
ših igrah iz krščanske plasti.
Prvi imajo za seboj dolgo razvojno dobo, vsebujejo stare paleolitske
(teriomorfne) in neolitske (antropomorfne) elemente,'^" ki so jih že po-
znejši vplivi, tako zlasti antično-srednjeveški mimus,'^" močno, da ne
rečem do nespoznavnosti modificirali. A tudi poznejše dobe niso šle kar
tako mimo njih. Posamezne skupine in postave predstavljajo skoraj
vsaka zase zanimive probleme, ki se jih polagoma lotevamo.'" Prese-
netljiva je njihova fantastika.
V poznejši igri je kostum nekaj, kar naj osebo karakterizira, a jo
naj hkrati oddvaja od skupnosti.'^* Karakterizacija je zmerom realistična,
a pri tem tudi nerealistična. Ce nastopata v mežiški božično-trikraljevski
igri oba pismouka v cilindrih in salonski suknji, učinkuje to brez dvoma
zelo realistično, je pa hkrati tudi kričeče anahronistično. Zunanjost oseb,
ki zavzemajo v igri kak poseben položaj, mora biti kričeča, eksotična.
Vojaki se oblačijo v stare vojaške uniforme, si natikajo stare kirasirske
"2 Poročal Jakob gpicar (zapis N. K.).
133 Navaja Leop. Kretzenbacher, Lebendiges Volksschauspiel in Steier-
mark 134.
'^* Gl. Niko Kuret, Ljubljanska igra o paradižu, 34 sl.
"= Prim. Richard Pitt ioni, ocena Dörrerjeve Tiroler Fasnacht, v: Mittei-
lungen der österreichischen Gesellschaft für Anthropologie, Ethnographie und
Prähistorie 78—79 (1949), 169—171.
"6 Gl. Hermann Reich (op. 112) in Waldemar Liungman (op. 17).
"' Prim. za zdaj: Niko Kuret, Harlekin v Bohinju? SE 9 (1956), 237—252.
— Isti, Koranti na Ptujskem polju. Zbornik predavanj na kongresu Zveze ju-
goslovanskih folkloristov 1937 v Varaždinu (v tisku).
"8 Prim. Bogatyrev 118.
45
Niko Kuret
ali navadne gasilske čelade, se postavljajo s starimi konjeniškimi sab-
ljami. Polno je tudi fantazijskih oblek in pokrival domačega izdelka, vse
je živobarvno in razkošno, čeprav papirnato. Kakor se srednjeveški in
baročni slikarji niso menili za historične noše — saj jih je malokateri
poznal —, tako je ljudskemu gledališču sleherni historični verizem v
kostumih deveta briga. Ze P. Bogatyrev je ugotovil dvojno tendenco
v ljudskem gledališkem kostumu: ustvariti nekaj nenavadnega, a se
hkrati tudi približati sedanjosti.Najlepši primer za to je v mežiški
božično-trikraljevski igri hudič, ki si je (1958) nataknil — plinsko
masko."" Ljudsko gledališče ne pozna golote. Od srednjega veka dalje
predstavlja goloto bela obleka — Kristusa bičajo in križajo v beli obleki,
belo oblečena sta tudi Adam in Eva v igri o paradižu.
Ker je ljudska igra običaj, obred, je način govorjenja v sakralnih
prizorih daleč od vsakega naturalizma. Igralec govori, bolje — skandira
»ambulando«, to se pravi, da hodi gor in dol, trije koraki pridejo na tri
glasovne dvige (arsis), ob četrtem dvigu glasu se igralec obrne (versus).
Fr. Kotnik nam je opisal potek Božične igre ob Vrbskem jezeru izza
35 let."' Ko nastopita Parolkus (= prolog) in angel, napravita štiri ko-
rake, obstaneta in recitirata 4—6 verzov, nato se obrneta, napravita zopet
štiri korake in povesta naslednjih 4—6 verzov. Ce pastirci stoje govorijo
ali pojejo, tvorijo trikot in gledajo drug proti drugemu. (Enako se usto-
pijo trikraljevski koledniki pri železnikarsko-kroparski koledi.) Sleherna
mimika je neznana, obraz ostane tog, naturalističnih kretenj ni, roke se
po potrebi samo liturgično dvigajo ali na prsih prekrižajo. Drugačni pa
so nastopi pastircev na paši in pa hudičev. Tu se sprosti pradavna
mimična sila ljudstva! Namesto toge bukovske govorice zažubori beseda
v narečju, vse je domače robato in razposajeno. Hudiči pa značilno
poskakujejo kakor naši koranti.
Pri le-teh in pri podobnih likih iz predkrščanske dediščine veljajo
glede_.slp^a >ngrimja_« spet drugačna, a bolj ali manj spet določena pra-
vila. Korani mora skakati, lavfarji teko, medved pleše i. pod.
Spoznavanje ljud.skega gledališča nam kaže ljudsko življenje pre-
teklilTHoB v novi luči. V književnosti sicer govorimo o »literarni suši«
protireformacijske dobe. V kulturni zgodovini in posebej še v zgodovini
naše ljudske kulture pa v tej dobi o kaki »kulturni suši« ni sledu. Prav
nasprotno. Ljudsko gledališče nam odstira pogled v bogato in razgibano,
torej vse prej kakor enolično življenje tedanjega podeželskega prebival-
stva: drug drugega so se držali lepo po vrsti prazniki in praznovanja,
z njimi pa najrazličnejša obredja in igre, ki jih je bilo treba obhajati,
kakor je velevalo izročilo. Življenje je bilo »živa pratika«, organsko po-
139 Prav tam 120.
"" V fototeki Inštituta za slovensko narodopisje SAZU je fotografija Kukera
iz bolgarskega sela Muren (Brezniško), ki si je tudi nataknil plinsko masko!
(Za gradivo sem hvaležen gospe Veri Venedikovi, znanstveni sodelavki Etno-
grafskega muzeja v Sof ji.)
"1 Gl. Kotnik, Starosvetnosti 106—107.
46
Ljudsko gledališče pri Slovencih
vezano z letom v naravi in s smiselnim krogotekom praznikov."^ Bil je
baročno bujen svet, čigar sledove ugotavljamo do današnjih dni.
Vrhnjeslojno nasprotovanje ljudskemu gledališču je že samo zatrlo
mnogo njegovih pojavov in oblik. Notranjo izvotlitev in s tem nujno
razsulo starosvetnih pojavov pa so prinesli novi družbeni, gospodarski
in ljudsko-prosvetni pogoji, ki so dodobra spremenili notranjo strukturo
ljudstva. Zaradi njih se nekatere oblike ljudskega gledališča sploh opu-
ščajo, ali pa dobivajo nespecifičen okvir in njim tujo funkcijo, kar jih
v kratkem ugonobi."' Posebno je usoden vpliv amaterskega odra. Ljudje
hočejo — postavim — staro sobno igro spraviti na gledališki oder v
društveni dvorani! Igra, ki je po svojem bistvu obred in običaj, postane
s tem hipom teater in prejme svojo smrtno obsodbo ..
VIII. SKLEP
Leta 1946 je predaval P. Bogatyrev v Ljubljani.'" Med drugim je
poudaril, da bi bila važna naloga folkloristov in gledaliških teoretikov,
pozorno proučiti vse oblike ljudskih iger. Na žalost je treba priznati, je
nadaljeval, da se je na tem tako obširnem področju storilo zelo malo in,
kar je še hujše, da so bile zanemarjene zlasti one oblike, ki so danes že
umrle ali pa naglo izumirajo. Potrebno je, je dodal, podvzeti odločne
ukrepe ter takoj proučiti predstave, ki še obstojajo.
V to smer gredo prizadevanja oddelka za ljudske običaje in igre v
Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani."" S tem se je uba-
dal osamljen že pred 50 leti naš France Kotnik. Seminarskim nalogam,
ki je v njih mladi študent na veselje svojega akademskega učitelja Ma-
tije Murka odkrival koroško ljudsko gledališče, je leta 1908 sledila
njegova doktorska disertacija o Andreju Šusterju Drabosnjak u. Do
smrti je bil del Kotnikovega srca in njegovega dela posvečen sloven-
skemu ljudskemu gledališču; v predalu je zapustil nedokončan rokopis,
"2 Prim. tudi Leopold Schmidt, Paradeisspiel in Wien 2.
"ä Zelo poučne so glede tega ugotovitve Leopolda Kretzenbacherja,
Bühnenformen 136 sl.
"^ V ta razvojni stadij prehajajo polagoma vsi ostanki starosvetnega gleda-
lišča, krščansko-nabožnega, nič manj pa tudi predkrščansko-obrednega; zgo-
voren dokaz za to je korantija, ki jo je zanimanje »folkloristov« in tujega
>občinstva« že dovolj spridilo!
"' Gl. M(ilko) M(atičetov), Problemi ljudskega gledališča pri Slovanih. Pre-
davanje P. Bogatyreva, prof. folklore na moskovski univerzi. SPor 7 (1946),
26. februarja.
"" Dasi s skrajno omejenimi gmotnimi sredstvi in v skrbi enega samega
človeka, vendar rešuje z magnetofonskimi in filmskimi posnetki, kar na terenu
še živi (tako v letu 1958: Trikraljevska koleda v Kropi, Pastirsko-trikraljevska
igra v Sentanelu pri Prevaljah), sistematično zbira vse rokopise Drabosnjakovih
in drugih iger (v mikrofilmih in fotokopijah) ter ustvarja arhiv vsega gradiva,
ki spada v področje ljudskega gledališča Slovencev.
47
Niko Kuret
kritično izdajo Drabosnjakovega Izgubljenega sina. Že zgodaj (1924)
je opozoril na skrito bogastvo našega ljudskega gledališča: »In če bo ...
kdo pregledal Štrekljeve še neobjavljene dodatke, bo naletel še na več ...
pastirskih božičnih pesmi, ki so ostanki naše narodne dramatike, dokazal
bo lahko, da je Drabosnjak le epigon onih ,narodnih' dramatikov, od
katerih imamo baš te odlomke ohranjene v Štrekljevi veliki zakladnici
slovenske narodne poezije.«"' Trdno je bil prepričan o tem bogastvu,
dasi ga sam ni utegnil dalje odkrivati. Verjel je, da bo »navidezna praz-
nina po reformaciji ... izginila«. Delo, kolikor smo ga, dasi precej pozno,
mogli do danes za njim opraviti, in nova spoznanja, ki smo jih tako
dobili o našem ljudskem gledališču, potrjujejo Kotnikovo vero.
Zusammenfassung-
DAS VOLKSTHEATER DER SLOWENEN
Eingedenk des 190-iährigen Jubiläums des slowenischen Bauerndramatikers
und Spielleiters Andreas Suster Drabosnjak (geb. am 6. Mai 1758 in Kärnten),
legt der Verfasser an Hand der bisherigen Literatur einen für den sloweni-
schen Leserkreis erstmaligen Versuch eines Umrisses des gesamten Volks-
theaters Dor. Er klärt zuerst den Begriff und gibt hernach eine Definition,
wonach das Volkstheater mimisch-dramatische Gestaltungen umfasst. die im
Volke oerschiedener Gegenden am Leben sind oder waren und als Begleiter-
scheinungen sowohl des vorchristlichen als des christlichen Jahresfestkreises,
somit als festliche und brauchtümliche Aufführungen und nur teilweise als
Unterhaltung, in überlieferungsmässigen und stets miederkehrenden Formen, in
festgesetztem Stile, teilweise in vordramatischen, lediglich mimisch oder dabei
höchstens mit einem undramatischen Text ausgestatteten Darbietungen, in der
Regel aber mit grösstenteils alten, in der Mehrzahl im Barock wurzelnden und
später weitergeformten Texten angetroffen werden. Er gibt hernach eine Über-
sicht der bisherigen Volkstheaterforschung anderwärts und in Slowenien
und geht dann zu einer provisorischen Zusammenstellung des slowenischen
Materials über. Er gliedert es in drei Gruppen auf: 1. das christlich-erbauliche
Volksschauspiel (Weihnachts-, Oster-, Pfingst- und Nachpfingstkreis, biblischer
Kreis. Ordensdramen), welches durchwegs der alten >Volksschauspiellandschaft
Innerösterreich« angehört, 2. das vorchristlich-brauchtümliche Erbe (Neujahrs-
und Winterkreis, Fasnachts- und Frühlingskreis. Bauernarbeitskreis. Stände-
Kreis. Hochzeitskreis, Tanz), desserp Elemente durch ihre mannigfacheVerwandt-
schaft mit ähnlichen Elementen bei den anderen Südslawen ihren slawischen
Ursprung beweisen, aber auch Reste der Altsiecllerkultur durchscheinen lassen,
3. das burleske Spielmannserbe, als dessen Träger durchwegs die Bauernmusi-
kanten auftreten. Er lässt sodann eine Übersicht der Spielformen (nach Leo-
pold Schmidt) folgen und versucht die gesellschaftlichen Träger des
Volksschauspieles aufzuzeigen. Zuletzt gibt er eine Zusammenstellung der
Merkmale, die sowohl theaterwissenschaftlich als auch volkskundlich das
Volkstheater charakterisieren. Abschliessend meist er auf die Wichtigkeit der
Volkstheaterforschung hin und erinnert an die Überzeugung Fr. Kotnik s, dass
die Kenntnis des Volksschauspieles den Reichtum der slowenischen Volkskultur
der vergangenen Jahrhunderte neuerdings beweisen wird.
1" Gl. op. 86.
48