Vito Flaker PODMENE OBVEZNIH UKREPOV NA PODROČJU DUŠEVNIH STISK IN NJIHOVE TRANSFORMACIJE UVODNA OPOMBA Pričujoče besedilo je nastalo ob delu ini- ciativne skupine za zakonodajo, ki se je ustanovila jeseni 1995.' Namen skupine je bil, da aktivno sodeluje pri ustvarjanju nove zakonodaje, ki se je takrat začelo, ter da v tem procesu zagotovi zaščito in- teresov uporabnikov in omogoči razvoj skrbi za ljudi v duševni stiski (gl. plat- formo v biltenu skupine, 1996). Napisal sem ga najprej kot pripomoček naši in se- daj tudi širši diskusiji. Zdelo se je namreč potrebno razmisliti nekatere temeljne pojme, preden bi se lotili skiciranja kon- kretnih postopkov. Le tako se lahko izo- gnemo reaktivnemu, le popravljalskemu početju. Treba je stopiti korak nazaj od obstoječega in pogledati ista vprašanja na novo, iz širšega zornega kota, da bi lahko nove predloge zastavili logično uteme- ljeno in konsistentno. Zato skušam v tem prispevku tako rekoč ab ovo razčleniti nekatere temeljne pojmovne probleme, ki izhajajo iz situacij, ki zahtevajo ob- vezne ukrepe. Morda se bo moja analiza marsikomu zdela preveč abstraktna in formalna ter neživljenjska. Tudi sam se zavedam teh pomankljivosti in gotovo bi tovrstna analiza le pridobila, če bi teme- ljila tudi na razumevanju zgodovinskega okvira in če bi bila podkrepljena z et- nografskim materialom in primerjavo različnih sistemov. Vendar bi za to potre- bovali več prostora, vrhu tega pa se mi je zdela formalna analiza ustrezna, ko go- vorimo o formalnih, justičnih pojmih. Upam, da bo diskusija vključila tudi zane- marjene vidike ter da bo ta moj poskus prispeval k temu, da temeljito premisli- mo možnosti, ki jih lahko z novo zako- nodajo vpeljemo za dobrobit ljudi, ki se znajdejo v duševni stiski. I Zakonodaja na področju duševnega zdravja se ponavadi ukvarja zlasti z vprašanjem, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko koga proti njegovi volji zapremo v bolnišnico ali kakšen drug zavod. Kajti gre za temeljno pravico do svobode gibanja. Po drugi strani gre tudi za vprašanja pravice do pomoči, ki naj bi jih imeli nemočni člani družbe. In pa seveda za protislovje med tema dvema sklopoma pravic. Če postavimo drugače, gre tudi za protislovje med obvarovanjem družbe pred nevarnostjo, ki jo lahko nekdo v krizi, ki se pogosto imenuje psihotična, povzroča, in pa med obvezo družbe, da nemočnemu pomaga. Žal se je v zgo- dovini zahodnega sveta zgodilo tako, da sta bila procesa velikokrat istovetna: zapi- ranje je pomenilo pomoč in narobe, po- moč je velikokrat pomenila zapiranje. V ' Na neki način je ta prispevek tudi kolektivno delo. Ne samo, da je nastajal iz potrebe neke skupine, am- pak se moram skupini, zlasti Mihi Ciglerju, Tjaši Strobl Kragelj, Katarini Lavš, Nevenki Močnik in Marjanu Vončini zahvaliti tudi za komentarje. Te so nesebično prispevali tudi Knud Jensen, Dragan Petrovce, Ann Davis in Shula Ramon, ko sem jih za to prosil. 433 VITO FLAKER zadnjih desetletjih pa se je ta meto- nimično-metaforičen odnos med zapira- njem in pomočjo razblinil; uveljavilo se je prepričanje, da je mogoče pomagati lju- dem v stiski na zelo veliko načinov, ne da jih zapirali, še več, da je zapiranje prej- kone nasprotno procesom pomoči. Ten- denca je, da se presečišče obeh spravi na najmanjšo možno mero. Poleg tega se uveljavlja tudi prepričanje, da tudi za pre- prečevanje nevarnosti ni potrebno zapi- ranje, ampak je mogoče nevarnost pogosto preprečiti, ne da bi človeka zaprli. Še vedno pa gre za dva procesa, ki sta si v marsičem nasprotna in asimet- rična. Pri preprečevanju nevarnosti, ki jo lahko posameznik pomeni drugim, se pravi družbi, gre za obveznost posamez- nika, da se drži temeljnih družbenih pravil, ki mu prepovedujejo ogrožanje drugih in njihove lastnine, hkrati pa tudi za obveznost družbe, da nevarnosti odkloni ali minimalizira. Pri pravici do pomoči pa gre izključno za obveznost družbe, da pomaga nemočnemu, medtem ko potencialni prejemnik pomoči ni zavezan k ničemur, še zlasti ne k temu, da pomoč sprejme. Poleg tega gre za dru- žbeno obveznost varovati pravice tistih, ki so izpostavljeni tem postopkom. Ker ne gre le za prisiljevanje posa- meznikov, ampak tudi za dolžnosti držav- nih služb glede izvajanja pomoči, in ker nam gre za to, da ukrepe zapiranja nado- mestimo z drugimi, se nam zdi, da bi bilo postopke, s katerimi se ukvarjamo in ki so jih tradicionalno poimenovali »prisilna hospitalizacija«, »pridržanje v zdravst- venem ali socialnem zavodu« (Zakon o nepravdnem postopku) ustrezneje po- imenovati obvezne ukrepe na področju duševnega zdravja. K protislovju med pomočjo in pre- prečevanjem nevarnosti se bomo še vrnili, najprej pa pobližje poglejmo po- goje, ki uvajajo ukrepe, ki jih hočemo obravnavati. STANJE, KI POGOJUJE OBVEZNE UKREPE: DEFINIRANJE PODROČJA Po navadi so ukrepi na tem področju definirani s pojmom duševne bolezni ali motnje. Poleg nevarnosti za druge in sebe ter nujne pomoči je namreč potrebna posebna kvalifikacija, ki omejuje to po- dročje od drugih področij, kjer so ljudje potrebni pomoči ali pa nevarni sebi ali drugim. Zato je treba posebej definirati, kaj je to, kar zelo različno poimenujemo: duševne bolezni, stiske, krize, motnje, psihoze itn. Tradicionalno, pred pojavom psihiatrije in v njenih začetkih, je bila norost povezana z blodnjami,^ se pravi z doživetji, ki so izrazito odstopala od usta- ljenih definicij vsakdanje stvarnosti ozi- roma kolektivnih okvirov, ki lahko tako izkušnjo, tudi če je nevsakdanja, opre- mijo s kolektivnimi pomeni (npr. mis- tične izkušnje). Pri tovrstni definiciji naletimo na dva problema. Prvič, težko je razlikovati blodnje oz. halucinacije od drugih pojavov, ki sodijo v široko katego- rijo spremenjenih stanj zavesti. Drugič, kaj kmalu je psihiatrija razširila svoje po- dročje onkraj blodenj in sicer na po- dročja, kjer ne gre zgolj za spremenjene zaznave stvarnosti, ampak tudi za zgre- šene ideje, način mišljenja, čustvovanja itn. Se pravi, da ne gre le za ljudi, ki npr. vidijo ali slišijo svoje preganjalce, ampak tudi za tiste, ki na neutemeljen način pridejo do sklepa, da jih preganjajo, ter vanj trdno verjamejo. S sociološkega stališča primarna de- viantnost, ki v toku družbene reakcije do- bi nalepko duševne bolezni, ne sovpada z nobenim posebnim tipom vedenja, ki bi bilo samo po sebi nenormalno,' ampak je za etiketiranje duševnih bolnikov značil- no to, kar Scheff (1966) poimenuje rezi- dualna deviantnost. Gre za niz različnih in raznorodnih prekrškov zlasti na podro- čju interakcij med ljudmi, ki jih ni moč kako drugače kategorizirati. V okviru naše diskusije je treba poudariti, da ti ^ še Georget je leta 1820 vzkliknil: »Ni norosti brez delirija!« (Castel 1976:175). ' Druge vrste deviantnih etiket vsaj na idealni ravni odgovarjajo določenim in precej jasno opredeljenim dejanjem: junkiji uživajo mamila, lopovi kradejo itd.; duševni bolniki ne delajo nič tako specifičnega. 434 PODMENE OBVEZNIH UKREPOV NA PODROČJU DUŠEVNIH STISK... prekrški med drugim pomenijo izpraz- nitev oz. defekt glede na mesto, ki ga posameznik ponavadi v interakcijah za- seda (Goffman 1963; 1971). Psihiatrične diagnoze imajo kup po- manjkljivosti, ki onemogočajo, da bi bile uporabne za jasno določanje in razme- jitev obveznih ukrepov na področju du- ševnega zdravja. Prvič, so nezanesljive, se pravi, da se s časom in različimi ocenje- valci spreminjajo (Rode 1995). Drugič, njihova veljavnost je majhna (npr. Rosen- hahnov eksperiment, Rosenhahn 1973/ 1991). Tretjič, so logično nevzdržne, saj je način postavljanja diagnoz disjunkti- ven, v nasprotju s somatskimi, kjer posta- vljanje diagnoz temelji na konjunkciji določenih simptomov (Mesec 1988). Se pravi, da bi lahko postavili diagnoze zelo široki populaciji pojavov. Zlasti pa so zelo situacijsko pogojene, po eni strani od- visne od mase prekrškov, ki jih situacija, kjer se motnja pojavi, še prenese oz. ne prenese več, se pravi, da je njihova ra- zumljivost možna le znotraj konteksta (Goffman 1961). In konec koncev jo vzpostavlja tudi sam ukrep in je torej definicija cirkularna (Flaker 1995). Iz te diskusije lahko potegnemo tri sklepe, ki so pomembni za postavljanje zakonodaje. Prvič, da ni mogoče priti do jasne in določne definicije področja. Če- prav je želja, da bi se s natančnejšimi o- predelitvami to popravilo (Jensen 1993), menimo, da ni nič narobe, če je definicija področja, ki ga ureja zakonodaja, preveč ohlapna, če jo spremljajo še mehanizmi, ki na konkretni ravni to popravijo. Dru- gič, da gre pri omejevanju področja, ki naj bi ga urejali obvezni ukrepi, zlasti za vprašanja prisebnosti in istovetnosti, s če- mer se bomo še ukvarjali. In tretjič, glede na to, da so definicije cirkularne, je nuj- no, da v posameznih primerih za defini- cijo oz. presojo, ali je potreben obvezni ukrep, izhajamo iz situacijskega okvira. Se pravi, da bi lahko bila definicija področja na splošni ravni zelo široka, na ravni konkretnih primerov pa zelo re- striktivna in zavezana umevanju o realnih okoliščinah situacije. NEVARNOST KOT PODMENA OBVEZNIH UKREPOV Nevarnost je v načelu predmet kazenske- ga prava. To zlasti velja za nevarnost, ki jo predstavlja človek drugim. V načelu naj bi imel vsakdo proste roke, da je nevaren samemu sebi. To pravico priznamo (z do- ločenimi zadržki) glede samomora in tve- ganih športov, manj pa v zvezi z mamili.'^ Na prvo komplikacijo naletimo pri ugotovitvi, da človek, ki ni bil pri sebi, ko je storil kaznivo dejanje, ni predmet ka- zenskega prava. Ne sodimo njemu, am- pak nekomu ali nečemu drugemu. Druga komplikacija nastane, če človek še ni sto- ril kaznivega dejanja, predvidevamo pa, da bi ga lahko, ker ni pri sebi. Tretja kom- plikacija je, če je, ko ni pri sebi, nevaren sebi. V načelu je prva komplikacija precej enostavno rešljiva. Sodišče ugotovi, da človek ni bil pri sebi in da torej ni odgo- voren za kaznivo dejanje. S tem tudi ni več predmet presojanja krivde^ in če jo potrebuje, postane predmet pomoči. Druga komplikacija je bolj proble- matična, ker človek še ni storil kaznivega dejanja ali prekrška. Tu se soočamo z dvema anticipiranima nevarnostima. Prvič, da bo škodil drugim, drugič, da bo s tem posredno škodil sebi, oz., da se bo, ko bo ali bi prišel k sebi, svojega dejanja kesal in ga obžaloval. Druga nevarnost je pravzaprav že tretja komplikacija, prvo nevarnost pa kazensko pravo obravnava v načelu le, če obstajajo pripravljalna de- janja ali pa poskus kaznivega dejanja. Srž te komplikacije je, da lahko rečemo, da obstaja nevarnost, vendar pa je ■* Za diskusijo o tej anomaliji v umevanju meščanske svobode in odgovornosti gl. Husakovo (1992) raz- pravo. ' V načelu naj torej teža strojenega dejanja in pa oblika pomoči ne bi bila v nikakršnem odnosu. Morilca bi morali izpustiti, če ni bil pri sebi, ko je storil dejanje, če bi se izkazalo, da ne potrebuje zdravljenja. V praksi pa je ponavadi tako, da se kazen nadomesti z ukrepom obveznega zdravljenja ter da ukrep ponavadi odraža težo storjenega dejanja. 435 VITO FLAKER problematičen subjekt nevarnosti, kajti, če kdo ni pri sebi, ne izvrši dejanja »on sam«. Tako je morebiti bolj smiselno go- voriti o dogodkih, ki so lahko nevarni drugim, kot pa o dejanjih. Da bi družba zavarovala svoje člane pred nevarnostmi desubjektiviziranih posameznikov, ji je potrebna druga instanca, kot je kazensko pravosodni sistem. Naloga te instance naj bi bila oceniti realno nevarnost možnega dogodka in jo preprečiti. Primer za to je npr. varnost v prometu, kjer država oceni cestni odsek za nevaren in vpelje ome- jitev hitrosti.^ Tretja komplikacija je za našo disku- sijo še najbolj poučna. Namreč, če smo uvodoma priznali posamezniku pravico, da si je nevaren in da lahko samemu sebi škoduje, tu komplikacija nastane s tem, da človek, ki ni pri sebi, ne škoduje sebi, ali pa mu škoduje nekaj drugega. Tako dobimo dva subjekta, agensa oz. nosilca človekove identitete. Prvega, dejanskega, ki je pripravljen škoditi samemu sebi oz. drugemu sebi, in drugega, virtualnega, tistega, za katerega se predpostavlja, da je glede svojih biografskih značilnosti (spol, starost, izobrazba, družbene vloge ipd.) tak in tak, pa v tem trenutku ni. Ker gre tukaj za netelesne transformacije istovet- nosti, se pravi, gre za isto telo, ne pa za isti um, to ne more biti predmet delo- vanja pravosodne ustanove in represiv- nih organov države.^ Se pravi, da v tem primeru država spet potrebuje drugo in- stanco, ki bo varovala državljane pred tis- tim delom njih samih, ki ga je mogoče definirati kot ne-sebe. Se pravi, da lahko glede na pod- meno, da so obvezni ukrepi na področju duševnega zdravja nujni zaradi nevar- nosti, ki bi jo lahko povzročali ljudje v duševni stiski, sklenemo, da so potrebni naslednji ukrepi: • ocena prisebnosti, • ocena nevarnosti oz. analiza tve- ganja, • taktike zmanjševanja nevarnosti • in taktike omogočanja prisebno- sti, se pravi, krepitve moči. POMOČ KOT PODMENA UKREPOV Splošni obrazec pomoči v zahodni me- ščanski družbi bi lahko opisali tako, da je za tistega, ki pomoč daje, lahko ali ob- vezna ali prostovoljna, za prejemnika pa je izključno prostovoljna. Se pravi, odra- sla oseba naj bi bila sposobna sprejeti ali zavrniti ponujeno pomoč. Seveda to velja samo za civilne situacije, kjer posameznik nastopa kot državljan, ki se je sposoben odločati o svojem blagostanju, in vis-a-vis človeka, ki mu to priznava. V situacijah, ko ta definicija ne velja, pa je drugače. Če komu spodrsne, ga bomo ujeli, preden ga bomo vprašali, ali je pripravljen sprejeti našo pomoč. Nas seveda zanima prva vr- sta pomoči, kajti ta je tista, ki jo je država včasih tudi obvezna ponuditi, a dokler ima prejemnik pomoči status državljana, je ni obvezen sprejeti.® Na vprašanje, kdaj je posameznik dolžan sprejeti pomoč te vrste, lahko po- tem odgovorimo, da le takrat, ko ni spo- soben, oz., ko je nemočen odločiti se, ali bo pomoč zavrnil ali sprejel, se pravi, ko ni pri sebi. Se pravi, smo spet pri pro- blemu prisebnosti, prištevnosti in istovet- nosti. Obenem pa obstaja tudi vprašanje škode ali poškodbe, ki jo lahko povzroči odsotnost pomoči. Če lahko ne anticipi- ramo nobene škode ali le majhno, je ne glede na to, ali je kdo povsem neprise- ben, potreba, da bi mu vsiljevali pomoč, tudi zelo majhna ali pa je sploh ni. Potreba, da prekoračimo meje osebnega ^ Podobne primere lahko najdemo tudi na področju higiene in javnega zdravstva. ' Bilo bi si sicer mogoče zamisliti sodni spor, kjer bi država zastopala virtualni del posameznika in/ali so- dila dejanskemu. V spominu mi je ostalo tudi, da se je to tudi že zgodilo v ZDA v primeru ljudi z mno- goterimi osebnostmi. * Tu gre za povsem meščanski način pojmovanja pomoči. Fevdalne in plemenske obveze glede preje- manja pomoči so lahko precej drugačne. Seveda pa v meščanski družbi obstajajo tudi drugi obrazci pomoči, kjer je posameznik obvezan sprejeti pomoč. Vendar ti odnosi, ki temljijo na medsebojni zaveznosti in odvis- nosti, ležijo onkraj pogodbenih odnosov, npr. v družinskih sferah ipd. 436 PODMENE OBVEZNIH UKREPOV NA PODROČJU DUŠEVNIH STISK... odločanja, ne glede na to, koliko je od- ločanje prizadeto in neprisebno, se mora primerjati z škodo, ki jo lahko oseba utrpi. Pri tem je pomembno tudi, kako za- stavimo vprašanje o potrebnosti pomoči. Po navadi si ga zastavimo na napačen način. Če namreč vprašamo, ali je posa- meznik pripravljen sprejeti ponujeno po- moč ali jo bo zavrnil, smo iz definiranja pomoči tega posameznika izključili. Nam- reč, imperativ prostovoljnosti sprejema- nja pomoči ne vsebuje le pasivne odločit- ve glede ponudbe, ampak tudi možnost, da si človek želi pomoč. Se pravi, vpra- ; sanje, ki ga moramo tudi postaviti, je, kakšno pomoč si morebitni prejemnik pomoči želi, ali še bolje, lahko ga vpraša- mo in skušamo dognati, kaj si v svojem življenju želi, hoče ali potrebuje. In šele potem vprašamo, ali mu lahko pri tem pomagamo. Možnost, da bo prejmnik po- moči odklonil pomoč, ki si jo sam želi, je radikalno manjša. Postopki, ki jih moramo pri ugo- tavljanju voljnosti do pomoči opraviti, so torej precej podobni tistim, ki se tičejo nevarnosti: ugotoviti stopnjo prisebnosti in analizirati nevarnost poškodbe, do katere bi prišlo, če bi pomoč opustili. Pred tem pa moramo ugotoviti, kakšno pomoč si posameznik želi, ali si jo sploh želi, oz., kaj si sploh želi. MED NEVARNOSTJO IN POMOČJO Če se vrnemo k protislovju med nevar- nostjo in pomočjo kot osnovnima pod- menama obveznih ukrepov, lahko vidimo, da se glede postopkov, ki smo jih predvideli kot potrebne za njihovo uva- janje, ne razlikujeta preveč. Analiza tvega- nja in ocena prisebnosti in odgovarjajoči načrti zmanjševaja prvega in povečevanja drugega se zdijo potrebni v obeh pri- merih, tako zato, da jih sploh upravičijo, kot tudi, da minimalizirajo njihove represivne učinke. Hkrati pa lahko ugo- tavljamo, da obstaja ključna razlika. Ko govorimo o nevarnosti, nas zanima (včasih predvsem) nevarnost, ki jo človek predstavlja drugim, medtem ko nas pri pomoči zanima le škoda, ki jo človek la- hko doživi. Lahko bi sicer prišli do sklepa, da škodovanje drugim prej ali slej pripelje tudi do škodovanja sebi. Toda četudi bi to bilo res v vsakdanjem življenju, pa tega ne moremo predpostaviti v okviru dis- kurza o javnih ukrepih. Predvidevati mo- ramo namreč, da bodo vedno obstajala tudi dejanja, ki bodo škodovala le drugim. A to ni le teoretsko vprašanje, am- pak določa tudi to, kako se v neko situa- cijo vključujemo, kako jo beremo. Ali je to nevarno drugim, ali pa gre morda za morebitno škodo sebi? Odgovor na to vprašanje bo določil, kako bomo razvo- zlali zadevo. Ne bo nujno spremenilo oblike postopkov, ki jih bomo uporabili, bo pa določilo način, kako se bomo vključili v situacijo. Če bo tveganje nevar- nosti ključ do razumevanja dogajanja, bomo iskali rešitve, ki bodo poudarjale varnost družbenega tkiva. Če bomo ho- teli komu pomagati, pa bomo iskali rešitev, ki bo poudarila njegovo ali njeno blagostanje, vključno z digniteto tveganja pri sprejemanju odločitev. Ta dilema je navedla italijanske re- formatorje, da so iz nove zakonodaje o obveznih ukrepih izločili pojem nevar- nosti. Če naj povzamem Basaglio (1987), je bil namen tega natanko to, da bi opustili vlogo paznika družbenega telesa in da bi lahko izvajali tiste usluge, ki jih oseba potrebuje. Pri tem moramo opo- zoriti na dve zadevi. Ta poteza je bila narejena hkrati z odpravljanjem zaprtega prostora azila kot poglavitnega psi- hiatričnega orodja. To pomeni, da delavci na področju duševnega zdravja nimajo pogojev, da bi bili pazniki javnega reda preoblečeni v pomagače, vsaj ne na ravni tega, da lahko koga pridržijo. To jim je sprostilo možnosti, da se lahko spustijo na področje, kjer so mogoči pogajanje in bolj pogodbeni odnosi z ljudmi. Hkrati pa to pomeni, da se mora z nevarnostjo in konfliktom interesov, ki obstaja v nevar- nosti, ukvarjati skupnost, ali pa se z njo vsaj ukvarjamo v skupnosti. Se pravi, da pojem nevarnosti ne preneha obstajati, ampak preneha biti izključna lastnina 437 VITO FLAKER delavcev duševnega zdravja. Postane skupna zadeva, predmet najprej nefor- malnih pogajanj udeležencev situacije in nato pravnega postopka. To zahteva dvoje postopkov. Prvi je, da se ustvari v skupnosti prizorišče dialoškega ocenje- vanja tveganja, drugi pa, da se v postopke določanja obveznih ukrepov vgradijo me- hanizmi krepitve moči. Zapletov s tem se bomo lotili v naslednjem razdelku. OBVEZNI UKREPI KOT OBLIKA POSEBNEGA SKRBNIŠTVA, OPOROKE ALI POOBLASTILA Vprašanje, ki si ga velja postaviti, je, kaj la- hko človek naredi, ko ni pri sebi. Iz civil- nega življenja poznamo vsaj tri tipe situacij, ko do tega pride. Prva je, ko človek še ni pri sebi, npr. otrok, ali še bolje, dojenček, se pravi, nima še razvitih sposobnosti, ki mu omogočajo dojemanje in obvladovanja sveta, in potrebuje človeka, ki bo urejal te stvari namesto njega. Druga je, ko hoče človek z opo- roko uveljaviti svojo voljo po smrti. In tretja je, ko človek ne more biti telesno navzoč na kakšnem kraju, da bi tam zagovarjal svoje interese, in je namesto njega tam njegov pooblaščenec ali zas- topnik. To so trije načini, kako lahko človek, ki ni pri sebi, vzpostavi svojo vir- tualno sebstvo kot agensa svoje volje. Tradicionalno je pri vprašanjih du- ševnega zdravja, ali bolje rečeno, motenj duševnega zdravja veljal prvi tip reševa- nja zagate istovetnosti oz. prisebnosti — skrbništvo (Castel 1976). V različnih za- konodajah je z različnimi poudarki dru- žinska, pravosodna ali upravna, zlasti pa zdravstvena (psihiatrična) oblast prevze- mala pri prisilnih ukrepih virtualno sub- jektiviteto posameznika in ukrepala v njegovo dobro. Šele v zadnjih letih sta se začela bolj uveljavljati tudi druga dva tipa vzpostavljanja virtualne istovetnosti. Malo manj s psihiatrično oporoko (Szasz 1982; Halpern 1996) in več z različnimi oblikami zagovorništva (npr. Rose, Black 1985; Brandon 1995). Skrbništvo je problematično na več načinov. Že apriori zanika možnost vsake subjektivitete posamezniku, ga spravi v položaj dojenčka in ga povsem izključi iz kroga pogodbenih odnosov. Ta operacija se zelo dobro sklada z državno/družinsko naravo ustaljenih intervencij na tem po- dročju in z osnovnim obrazcem ukrepov, t. j. zapiranjem. Virtualna identiteta je v tem primeru skonstruirana povsem dru- žbeno, celo državno, zlasti pa dobesedno abstraktno, brez vsakega stika z dejansko identiteto, brez stika aH posvetovanja s posameznikom, ki se ga ukrep tiče. Po drugi strani pa sta druga dva tipa nado- meščanja identitete bolj »civilna«. Omo- gočata namreč po eni strani, da je bila vir- tualna identiteta vsaj v preteklosti isto- vetna z dejansko, po drugi strani pa omo- gočata pogajanje med zastopstvom posa- meznikove volje in državnimi (in tudi družinskimi) instancami, ki so dolžne uk- repati, v primeru pooblaščenca pa tudi komunikacijo med dejanskim in virtual- nim sebe. Razlika med tremi tipi posredovanja virtualne identitete (skrbništvom, oporo- ko in pooblaščanjem) in med situacijami neprisebnosti na področju duševnega zdravja, za katere bi jih lahko uporabili, je hkrati komplikacija in prednost. Pri ne- prisebnosti gre namreč za to, da sta de- jansko telo in identiteta prisotna para- lelno z virtuelno, medtem ko je v prejšnih primerih bodisi še ni, ni več, ali pa je kje drugje. To pa pomeni, da dejanski sebe vedno znova hoče vplivati na dogajanje, čeprav mu je bilo odtujeno virtualno sebe. To v pravnem smislu sicer naredi situacijo manj jasno, prednost tega vple- tanja dejanskega sebe pa je v tem, da se lahko vedno znova vzpostavlja zveza med virtualnim in dejanskim sebe. To se navsezadnje kar naprej dogaja v identitetnem delovanju vsakega posa- meznika (Goffman 1963; 1971). Vsem se nam dogaja, da nas ni tam, kjer bi morali biti, da se izognemo tistemu, kar bi mor- ali narediti, da postanemo žrtev komedije zmešnjav, da se nam zdi prav kaj drugega, kot bi se nam moralo, da kaj pozabimo itn., se pravi, da nismo pri sebi. Vendar te sprodrsljaje, napake, faux pas, sproti po- pravimo z opravičili, pojasnili, razlagami. 438 PODMENE OBVEZNIH UKREPOV NA PODROČJU DUŠEVNIH STISK... Gre tudi za to, da svoj osebni biografski interpretativni okvir uskladimo z za druge sprejemljivimi okviri. Bolezen in vloga bolnika (Parsons 1951; Erikson 1957) izpeljeta to opera- cijo na več ravneh. Opravičita odsotnost običajnega sebe, pojasnita razloge za ta primanjkljaj, vzpostavita skrbniški odnos in omogočita umik posameznika v »steril- no« okolje bolnišnice. Skratka, institut bolnika omogoča zamrznitev civilnih ob- veznosti posameznika. Njegova prven- stvena obveznost, ki jo ima do drugih, je zdraviti se. Kar pri »duševni bolezni« pomeni uvideti svoje zmote in zasesti svoje staro mesto. Uvid je tudi hkrati priznanje krivde, kesanje in opravičilo. Poleg logičnih, spoznavno teoret- skih in socialnih (stigma) problematičnih strani vloge bolnika in pojma bolezni je ta problematična tudi na ravni popravljal- nega mehanizma kriz istovetnosti. Bole- zen sicer zagotavlja posamezniku razcep med bolno in zdravo identiteto in torej soobstoj virtualne in dejanske identitete, vendar pa je ta operacija preveč enos- merna in posplošujoča. Če vzamemo metaforo sodišča, je bolna/dejanska iden- titeta avtomatično kriva, vsaj do svoje ozdravitve-priznanja krivde-uvida. Moral- no sprejemljiva pa so le tista dejanja, ki pripeljejo k temu. Tako dejanska iden- titeta ostane brez besede, brez vpliva na stvarnost, bolezenska nezmožnost pa se posploši na celotno stanje posameznika, ki tako ostane z močno zmanjšanimi možnostmi za pogajanje, litigacijo. V tem smislu so superiornejše tiste oblike reševanja identitetnih zagat, ki omogočajo posredovanje posameznikove volje tudi s položaja dejanske identitete. Se pravi, da je pooblaščenec (npr. laični ali pa tudi profesionalni zagovornik) v stiku s posameznikom, njegovimi hotenji in interesi, ki jih zelo redko in največkrat za krajši čas povsem izgubi. Kajti, kot smo nakazali, je lastnost popravljalnih ritualov v vsakdanjem življenju, ko zapustimo mesto svoje virtualne identitete, ravno v vzpostavljanju stika in kontinuitete med virtualno in dejansko identiteto. Npr., ko se opravičimo za faux-pas, udeležencem v situaciji pojasnimo, da tisto nismo bili za- res mi ter da lahko v nadaljevanju interak- cije računajo na nas kot na tistega, za katerega nas imajo. To pomeni, da je morda še bolj kot ugotavljanje stopnje in kvalitete priseb- nosti v situacijah duševnih stisk, ki terjajo obvezne ukrepe pomembno zagotavljati mehanizme, ki bodo proaktivno omogo- čali zavarovanje pogodbene (virtualne) identitete in prek sodelovanja dejanskega sebe v pogajanjih o (obveznih ali prosto- voljnih) ukrepih omogočali kontinuiteto in vračanje posameznika na mesto vir- tualnega sebe.^ NEKAJ TEHNIČNIH OZIROV PROSTORI, KJER SE POJAVLJA NUJA OBVEZNIH UKREPOV Naše življenje se navadno odvija v različ- nih prostorih, kjer se različno obnašamo in kjer veljajo različna pravila in jih obvla- duje različna moč. Lahko razlikujemo zasebni, javni in institucionalni prostor. Zasebni prostor je praviloma najbolj zava- rovan pred intervencijo zunanjih agen- sov, predstavnikov države aH kakršnekoli druge javne oblasti. Hkrati pa je posamez- nik zaradi tega, kadar živi v kolektivnem gospodinjstvu, prav v zasebnih prostorih po eni strani najbolj deležen medčlove- ške solidarnosti, zaupanja in naklonjeno- sti, po drugi pa je najbolj izpostavljen pri- tisku in volji drugih. Gospodinjstv^o lahko imamo torej za kolektivno subjektiviteto, kjer je posamezniku že vnaprej odvzet del individualne volje in individualne identitete. Praktično to v primerih, ko pride do pobude za obvezni ukrep, po- meni, da se soočamo z zapleteno situaci- jo, v katero je vpleteno celo gospodinjst- vo, ne glede na to, kaj je vzrok za zaplete. ' Gre za to, da je treba statični koncept sebe, ki velja v pravu in medicini in temelji na sodbi ali diagnozi (o tem, koliko je človek pri sebi) zamenjati z bolj dinamičnim, ki je bolj značilen za perspektivo socialnega dela, ki gleda na »sebe« kot na fluiden koncept, ki ga ne le ugotavljamo, ampak ga je treba hkrati tudi graditi in mu krepiti moč. 439 VITO FLAKER V zasebni prostor lahko vstopimo le, če nas človek, ki ta prostor zaseda, povabi oz. nam to izrecno dovoli. Praktično to pomeni, da je v primerih, ko ugotavljamo potrebnost obveznih ukrepov ali jih ho- čemo izvajati, domače okolje posamez- nika najbolj neroden kraj za specialno civilno oblast, ki naj bi to uveljavila. Od tod težnja, da povabimo potencialnega uporabnika v poseben prostor, kjer se njegova suverenost, ki jo uživa doma, bistveno zmanjša in poveča suverenost strokovnjaka, ki naj bi interveniral. Pač pa obstaja možnost, da v zasebni prostor kdo vstopi, če ga povabijo drugi člani go- spodinjstva. V javnem prostoru smo si v naspro- tju z domačim po definiciji med seboj tuj- ci. To pomeni, da se morajo ljudje med seboj obnašati kareseda vljudno, se pravi, po pravilih javnega vedenja, po drugi strani pa, da imajo ljudje, ki se znajdejo v določeni situaciji, dosti manj moči drug nad drugim in so manj zavezani drug drugemu. Smo na voljo vsakomur, odgo- vorni pa nikomur posebej. Glede kršitev pravil se lahko ljudje dogovorijo med se- boj in lahko vsakdo kadarkoli zapusti prostor, kjer ga kdo nadleguje, če pa gre za eksces, lahko pokliče na pomoč varuhe javnega reda in mira (policijo). To po eni strani pomeni, da je lahko javni prostor dosti bolj toleranten do ekscesov, po drugi strani pa, da je dostop (vsaj policije) do tistih, ki kalijo javni red, dosti lažji. Hkrati pa to pomeni, da obstaja težnja, da se prekški redno preusmerjajo iz javnega prostora v domači ali insti- tucionalni prostor. Institucionalni prostori v marsičem ležijo nekje vmes na kontinuumih različ- nih dimenzij, kjer sta si javni in zasebni prostor nasprotna. Kar je različnim ins- titucionalnim prostorom skupno, je, da vsak streže nekemu posebnemu name- nu,^" v njem veljajo posebna pravila, ki jih zagotavlja posebna notranja oblast. Neka- teri izmed teh prostorov so bolj odprti, dostopni vsakomur in skorajda del jav- nega prostora (npr. gostilna, javna knjižnica, trgovina), drugi pa so zaprti in ekskluzivni (npr. tovarna, šola, samo- stan). Bolj ko so zaprti, bolj ko sta član- stvo in pripadnost jasna in bolj ko so povezave usodne (se pravi, da niso naključne), večja je moralna in tudi for- malna odgovornost posebne oblasti, ki obvladuje ta prostor. Hkrati pa večina tovrstnih institucij skrbno pazi, da nji- hovega delovanja ne bi kontaminiralo do- mače življenje njenih članov in da se vanj ne bi vpletala splošna, javna oblast. Če prekrški v teh prostorih presegajo moč in kompetence krajevne oblasti, če jih insti- tucionalni prostor ne more vsebovati, se preusmerijo bodisi v domače okolje bodisi v specialne ustanove, ki se ukvar- jajo s tem." Posebna oblika institucionalnega prostora so torej ustanove, ki so namen- jene skrbi za nemočne (bolnice in social- ni zavodi) in za preprečevanje nevarno- sti, se pravi, varovanje skupnosti (zapor in pripor, karantena). V teh prostorih je odgovornost oblasti, ki obvladuje pros- tor, še bolj izražena in subjektivnost varo- vancev še bolj zmanjšana. Zaradi tega je napor, potreben za prekvalifikacijo pros- tovoljnega ukrepa v obveznega, manjši. Imamo torej tri tipe prostorov,*' ki ima vsaj svojo logiko delovanja, svojo oblast in svoje lastne komplikacije v zvezi z možnimi obveznimi ukrepi. Namen te členitve je dvojen. Prvič, opozoriti, da naj bi obezni ukrepi, ki bi jih vpeljala zakono- daja upoštevali te posebnosti. Pozornost je treba posvetiti na primer načinom vstopanja posameznih služb v zasebni '° Zasebni in javni prostor sta v primerjavi z institucionalnimi izrazito bolj večnamenska in splošna. " Vloga bolnika je npr. status, ki opraviči tako preusmerjanje in abdikacijo moči institucije nad posa- meznikom. Npr., če v internatu kdo zboli, ga pošljejo v bolnišnico ali domov. Tehnično gre za premestitev iz ene ustanove v drugo, ne pa za namestitev, kot gre v primerih, če koga zaradi domnevne duševne bolezni hospitalizirajo. " Seveda obstaja veliko prostorov, ki so hibridni ali mejni glede teh treh tipov. Tako je npr. soseska ali vaška skupnost nekje vmes med zasebnim in javnim, gostilna, kot smo že omenili, med javnim in insti- tucionalnim, stanovanjska skupina pa med institucionalnim in zasebnim. 440 PODMENE OBVEZNIH UKREPOV NA PODROČJU DUŠEVNIH STISK... prostor. Podobno je pomembno razmi- šljati o tem, kako ukrepati v primerih in- cidentov v javnosti. Glavna skrb pa naj bi veljala temu, kako vzdrževati meje med institucionalnim prostorom, od koder in- tervencije prihajajo, in med drugima dvema tipoma prostorov, saj se je v oko- ljih, kjer se je razvila skupnostna skrb, po- kazala nevarnost spreminjanja zasebnega prostora v institucionalnega. Drugič pa smo hoteli poudariti, da naj bi imeli ob- vezni ukrepi svoj skupni imenovalec v ti- stih garancijah svobode in varnosti, ki jih ti prostori vsak zase zagotavljajo. Npr. zasebnost, ki nam je samouvmevna v zasebnih prostorih, bi nam morala biti na voljo tudi v institucionalnih prostorih. Podobno bi morali imeti tudi podobno stopnjo svobode (npr. odhajanja in priha- janja) in spoštljivosti kot v javnih pro- storih. Postopki, ki si iz tovrstne analize iz- hajajo, bodo verjetno omajali in zabrisali doslej precej jasno določene meje. Insti- tucionalni prostor, zgodovinsko in funk- cionalno gledano, ustvarja zasebni pro- stor (z njegovo domestifikacijo) in javni prostor (z njegovo pacifikacijo). Na po- dročju duševnega zdravja institucionalni prostor izvaja svojo funkcijo tako, da od- strani motnjo iz javnih in zasebnih pro- storov in tako ohranja njihov običajni interakcijski red (Goffman 1971). Odsot- nost jasno določenega institucionalnega prostora gotovo povzroča prerazpored- itev mej med različnimi tipi prostorov in redov, ki jih zagotavljajo. Izkušnje iz dein- stitucionaliziranih okolij nam govorijo o vdoru institucionalnega prostora in strokovnjaške logike v zasebni in javni prostor, smo pa priča tudi nasprotnim procesom, ko logika javnega in zasebnega prostora prodira v institucionalni prostor (npr. vključevanje prostovoljcev v delo zavodov, višji standradi zasebnosti itn.). Lahko govorimo o obHkovanju mešanih prostorov, kjer so možne nove sinteze, vendar so tudi diferenciali moči različna akterjev občutljivo vprašanje, ki določa red danega kraja. AKTERJI V procesih izvajanja in vzpostavljanja ob- veznih ukrepov sodelujejo različni ak- terji. Lahko jih razdelimo glede na to, kakšno vlogo imajo v teh procesih, lahko pa glede na njihovo »poreklo« oz. glede na to, kakšni družbeni grupaciji ali organ- izaciji pripadajo. Če pogledamo najprej, v kakšnih vlogah nastopajo akterji, bomo videli, da v procesih hospitalizacije oz. v procesu, ki pelje v hospitalizacijo (predpacientna faza), tradicionalno (Goffman 1961) ob- staja pritožnik, oseba, ki naredi prvo učinkovito potezo, ki pripelje do hospi- talizacije, potem bližnji,^^ človek, ki mu bodoči pacient najbolj zaupa in ki bi bil »naravno«, spontano tisti, ki naj bi zasto- pal njegove interese, in niz posrednikov, ki tlakujejo (z dobrimi nameni) pot do bolnišnice. To so ponavadi specializirani strokovnjaki (zdravniki, socialni delavci, psihologi ipd.) ali pooblaščeni uradniki (policija), na katere se obrnejo zlasti bližnji in pritožnik. Njihova vloga v tradi- cionalni ureditvi je, da facilitirajo pre- oblikovanje predpacienta v pacienta ter omogočijo njegovo hospitalizacijo. Ves proces, ki ga opisuje Goffman, je namen- jen temu, da se koga spravi iz njegovega okolja v bolnico in da se civilni status, ki ga ima oseba, preoblikuje v status bol- nika. Pri tem ne gre le za preoblikovanje civilnega subjekta v predmet strokovne obravnave, ampak tudi za premagovanje spontanih odporov, da bi do tega prišlo, poskusov iskanja drugih poti in alterna- tivnih razlag tako bodočega pacienta kakor njegovih bližnjih. Značilnost tega procesa je namreč tudi preoblikovanje bližnjega v ne-tako-bližnjega, občutek, da je bližnji izneveril zaupanje posebne vrste, do katerega naj bi bil v pacientovih očeh upravičen. " Ponavadi so to svojci, a ne nujno. " Jensen poudarja, da so v danski zakonodaji svojci in drugi bližnji izločeni iz postopkov odločanja ob- veznih ukrepih prav zaradi tega, da se ne bi poslabšali njihovi odnosi. _ ..... ................... ......„..441...................... _____________ _........ VITO FLAKER S pojavom drugačnih pojmovanj in alternativnih oblik obravnave duševnih stisk so se začele pojavljati tudi druge vloge. Te vloge lahko strnemo v lik zago- vornika. Zagovornik ima najprej vlogo priče procesa. Njemu se lahko človek, ki naj bi bil deležen obveznih ukrepov, po- toži, hkrati pa je predstavnik splošne jav- nosti, pred katero drugi udeleženci procesa ne morejo narediti stvari »po do- mače«, zlorabiti svojih prerogativov. Po- tem lahko deluje v smeri, da se pravice in svoboščine kot tudi interesi tega posa- meznika kolikor mogoče ohranijo. Na koncu pa tudi v tem, da poskuša kot za- stopnik posameznika vplivati, da bi se do- godki odvijali skladno z njegovo voljo. Težko rešljiva je zagata bližnjih, ki so nemalokrat pritožniki in hkrati tudi naravni zagovorniki. Kajti ne glede na to, da obstaja možnost, da se jim odvzame moč odločanja o rabi obveznih ukrepov in poudari njihova zagovorniška vloga, s tem da se jim podeli moč protestiranja proti obveznim ukrepom (npr. angleška zakonodaja), so še vedno neredko ravno oni, ki problem, ki naj bi ga obvezni uk- repi reševali, pripeljejo na piano. Mogoče bi pomagalo, če bi bil osnovni obrazec sporočanja težav v gospodinjstvu »Pri nas je nekaj narobe« namesto »Z njim je je nekaj narobe.« S tem bi bila dana osnova tudi za pomoč drugim, ki so vpleteni v nemogočo situacijo, hkrati pa bi raz- bremenili bližnje, ki jih prizadeta oseba pogosto doživi tako, kakor da so izneve- rili zaupanje. Če pogledamo na akterje glede na status oz. izvor, bi lahko poleg osebe, ki potrebuje pomoč ali ki naj bi ogrožala varnost drugim, našteli še njegove bliž- nje, prijatelje, sosede iz neformalnega sektorja, policijo, pravosodje, upravno ad- ministrativne organe, ombudsmana in splošne zdravnike, patronažno službo, psihiatre in drugo psihiatrično osebje. socialne delavce in strokovnjake neka- terih svetovalnih služb izven zdravstva, pa tudi poklicne in laične zagovornike in člane uporabniških skupin in združenj. Z osebo se torej ukvarjajo trije t. i. sektorji formalni, neformalni in polformalni. Pomembna je navzočnost zlasti slednjega, ki lahko zaradi svoje neobremenjenosti s protislovjem med varovanjem pred ne- varnostjo in potrebo po pomoči povsem pristransko in dosledno zastopa interese in želje osebe, ki jo je postopek zajel. Glede na njihove kompetence in znanja, kot tudi glede na položaj, ki ga imajo glede na osebo v procesu, je treba redifinirati vlogo, ki jo bodo nosili pri in- tervencijah, povezanih z obveznimi uk- repi. Gre za to, katera instanca bo izdelala ekspertizo o prisebnosti posameznika in v sodelovanju s kom, kdo bo odločil, na katerem področju oz. za kakšna dejanja je posameznik nepriseben, kdo bo izdelal analizo tveganja in načrt taktik zmanjše- vanja tveganja, kdo bo naredil načrt po- moči in kdo bo vzpostavljal stik med dejansko in virtualno osebo, kdo bo la- hko ali moral biti skrbnik, kdo zastopnik, kdo lahko potrdi oporoko za primer ne- prisebnosti itn. Vse to glede na različne prostore, kjer se lahko nuja pojavi. SKLEPI: K NAČRTOVANJU POSTOPKOV UVAJANJA IN IZVAJANJA OBVEZNIH UKREPOV Ko se sprašujemo o tem, kako bi izboljšali zakonodajo na področju duševnega zdra- vja, še zlasti del, ki govori o postopkih, povezanih z ravnanjem proti volji ljudi, smo najprej prišli do sklepa, da je treba pretrgati razmišljanje, ki omejuje in us- merja te postopke zgolj v zaprte prostore psihiatričnih in drugih zavodov. Tak pre- mik bi moral slediti naslednjim načelom: • minimalizacija restriktivnosti • skupnostna obravnava Ni pa zadosti, da se ustvari nov institut zagovornika, temveč je pomembno, da se da ta možnost tudi bližnjim, kot tudi, da strokovnjaki v večji meri odigrajo zagovorniško vlogo. Saj je njihova vloga v postop- kih, o katerih govorimo, vedno razcepljena na del, ki mora odgovarjati pritiskom družbenih pričakovanj po tem, da varuje družbene norme in teži k izključevanju posameznikov iz družbenih krogotokov, ter na del, ki naj bi deloval ravno nasprotno, se pravi, sporočal okolju želje, stiske in voljo posameznika, za katerega skrbi. 442 PODMENE OBVEZNIH UKREPOV NA PODROČJU DUŠEVNIH STISK... • civilno reševanje • dialoško določanje problema • krepitev moči • kontekstualizacija • diverzifikacija agentov in prosto- rov Udejanjanje teh načel bi konkretno pomenilo: 1. Da te postopke poimenujemo ob- vezni ukrepi in tako poudarimo tudi ob- veznosti države in njenih predstavnikov kot tudi drugih akterjev v teh postopkih. 2. Sama opredelitev področja, na ka- terem bomo izvajali te postopke, je zaradi pojmovne nejasnosti in odvisnosti feno- menov od konteksta nastajanja težko opredeljiva na splošni ravni, zato morajo biti ti postopki zelo vezani na življenjski svet ljudi, ki se utegnejo v njih znajti, in tudi izhajati iz njega. Zato morajo postop- ki temeljiti na življenjskih in situacijskih specifičnostih posameznika. Isto velja za konkretne ukrepe, ali bolje rečeno, pa- kete ukrepov, ki naj bi odražali potrebe dejanskega in konkretnega posameznika v njegovem okolju in bi bili načrtovani za vsak primer posebej. 3. To in pa potreba, da se postopek premakne iz bolnišnice v skupnost, na- rekujeta, da ga izvaja tim, ki izhaja iz skupnosti in je krajevno čim bližji samemu nastanku motnje. 4. Ukrepi naj bi izhajali zlasti iz pod- mene pomoči, se pravi, iz ugotavljanja, kaj posameznik v svojem življenjskem svetu potrebuje, kaj si želi in kaj hoče. 5. Postopek naj bi vključeval po eni strani analizo in oceno tveganja, t. j., ana- lizo konkretnih groženj in nevarnosti v tisti konkretni situaciji, ki je sprožila po- stopek, in oceno prisebnosti. 6. Postopek bi vseboval načrtovanje, kako povečati prisebnost ob načrtovanju ukrepov zmanjševanja tveganja. 7. V postopke naj bi bili vgrajeni me- hanizmi krepitve moči, zlasti z navzočno- stjo zagovornikov (poklicnih in laičnih) in tudi z uporabo instrumenta oporoke oz. navodil za ravnanje v primeru krize. 8. S temi postopki naj ne bi zgolj uveljavljali načela minimalizacije restrik- tivnosti ukrepov (uporabiti ukrepe, ki so najmanj restriktivni, oz., preveriti, ali smo izčrpali vse ukrepe, ki so manj restrik- tivni od tistega, ki ga predlagamo), ampak tudi poskušali doseči karseda veliko civil- nost reševanja zagat nevarnosti in nepri- sebnosti, s tem da ustvarimo dialog med akterji in stik med virtualno in dejansko identiteto ter poskušamo zagotoviti, da se zadeva reši s civilnim soglasjem med udeleženci, preden bi moralo o tem odločati sodišče. Literatura Zakon o nepravdnem postopku (1986). Uradni list SR Slovenije 50, 28. julija 1986. Iniciativna skupina za pripravo zakona o duševnem zdravju (1995), Prispevi k novi zakonodaji o duševnem zdravju: Dokument št 1, Ljubljana. F. Basaglia(1987), Psyctiiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia. New York: Colum- bia University Press. D. Brandon, A. Brandon, T. Brandon (1995), Advocacy: Power to People With Disabilities. Bir- mingham: Venture Press. R. Castel (1976), Vordre psychiatrique. Paris: Minuit. K. T. Erikson (1957), Patient Role and Social Uncertainty: A Dilemma of the Mentally 111. Psy- chiatry 20, 3: 263-274. 443 VITO FLAKER 444 V. Flaker (1994), Analiza tveganja. Socialno delo 33 3: 189-196. — (1995), The Birth of Total Institution and the Rationalisation of Charity in the Age of Reason. Perspectives in Social Work 1: 159-168. — (1995b), K navadnosti izjemnega. Socialno delo 346: 361-372. E. Goffman (1961), Asylums. Doubleday & Co. (Pelican edition 1968). — (1963), Behaviour in Public Places. New York: Free Press. — (1963b), Stigma: Notes on the management of Spoiled Identity. Engelwood Cliffs: Prentice- Hall; (1968), Penguin edition. — (1967), Interaction Ritual. New York: Doubleday. — (1971), Relations in Public: Microstudies of the Public Order. New York: Harper Colophon Books. — (1974), Frame Analysis. New York: Harper Colophon Books. D. N. Husak(1992), Drugs and Rights. Cambridge University Press. K. Jensen (1993), Mental Health Legislation in Europe. WHO, Regional Office for Europe. B. Mesec (1988), Psihiatrova odveza družbi (recenzija D. Kecmanovića: Upotreba duševnog bole- snika). Socialno delo 28: 349-365. T. Parsons (1951), Illness and the Role of the Physician: A Sociological Perspective. American Journal of Orthopsychiatry 11: 452-460. r N. Rode (1995), Vzorci hospitalizacije. V: V. Flaker in sod.. Načrtovanje razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na področju R Slovenije. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (raziskovalno poročilo). S. Rose, B. Black (1985), Advocacy and Empowerment: Mental Health Care in Community. Lon- don: Routledge & Kegan Paul; L. D. RosENHAHN (1973/1991), Zdravi v bolnem okolju. V: M. Urek (ur.) Subpsihiatrične študije. Časopis za kritiko znanosti, letnik 19, St. i - ,f . T. Scheff (1966), Being Mentally lil New York: Garden City. T. Szasz, (1982), The Psychiatric Will. American Psychologist 37\ slovenski prevod v M. Urek (ur.) (1991), Subpsihiatrične študije, Časopis za kritiko znanosti, letnik 19, 138/139: 174-180.