0 našem šolstvu (Konec.) Težje kot pomanjkanje učnih prostorov smo občutiii pomanjkanje učnih oseb in to na vseh vrstah šol. V nekaterih okrajih je mainjkalo na osnovnih šolah po več učiteljev tako, da so bile šole zaprte, ali poedini <razredi združeni, da je prišlo do 70 in celo 100 učencev na enega učitelja. V Ljubljani in Mariboru ter njih najbližji okolici je bilo obratno celo preveč učnih oseb. Kljub temu je primainijkovak) v celoti v Sloveniji do 117 učiteljev. Ako bi se držali določb zakona o narodnih šolah glede števila učencev v poedinih Tazredih t. j. 40—50 bi ne bilo nič brezposelnih učiteljev ter bi jih celo primanjkovalo. Nokoliko si je pomagala šolska uprava s fondom za brezposelne i,n namcstila nekaj učiteljev, nekaj pa jih je namestilo ministrstvo v maju iz proračunskega prihrankov iz odtegljajev draginjskih doklad. Tudi na meščamskih šolah je bilo med letom veliko pomanjkanje učiteljev. Dodelitve učiteljev z osnovnih šol so šle na škodo pouka v narodnih šolah. Tudi v srednjih šolah so bili nekateri nameščeni šele med šolskim letom ter so se večkrat menjavali profesorji za nekatere predmete. Tretja težava v našem šolstvu je veliko pomanjkanje učnih pripomočkov za učence in učitelje. Na mnogih osnovinih in meščanskih šolah v siromašnih krajih komaj spravijo skupaj nekaj knjig za učence, da imajo vsaj nekateri učne knjige in si jih potem med seboj izposojajo. Podporne knjižnice nimajo sredstev, da bi zadostile vsem potrebam in preskrbele vsem siromašnim učencem bnjige, zato se vrši pouk celo brez knjig. Vzajemna pomoč staršev in mladine bi lahko veliko odpomogla in ob enem vzgajala mladino k solidarnosti. Zbirke učil na šolah so zastarele, ker ni nobenih sredstev za nabavo novih. Novi načini pouka, nova področja v tehniki in go- spodarstvu so dali že davino priliko, da so sestavili strokovnjaki tudi nove uone pripomočke, le da jih naše šole ne morejo nabaviti. Zato je popolnoma razumljivo, da pouk v fiziki, kemiji in zemljepisju ni dovolj življenjski in ne vzbudi pravega zanimanja pri mladini. Za pouk zemljepisja in zgodovine bi morali imeti vsaj v mestih na razpolago kinematograf z dobrimi vzgojnimi in poučnimi filmi, da bi take predstave bile brezplačne in obvezne. ker bi bile del rednega pouka. V nekaterih državah so to že uvedli. Pri nas je priredilo v Mariboru društvo »Šola in dom« nekalj predstav. Dalje moramo doseči od prometnega min.istrstva brezplačno vožnjo za učitelje in učence za poučne izlete, ki *"<aj bodo sestavni del rednega pouka iz zemljepisja in zgodovine ter prirodopisja ker imajo posebne važnosti za narodno in državljansko vzgojo. III. Sedanje vrste šol so se izoblikovale v daljši dobi in so ustrezale svojemu namenu, ko so nastale. Duhovno in stvarno življenje pa se razvije dalje in kaže vedno nove potrebe, za katere mora šola pripraviti mladino. Tako so inastale pri nas vrste šol, ki so namenjene mladini iste starosti, so si pa po svojem notranjem ustroju, načinu pouka in duhu, ki vlada v njih povsem nasprotne. Glede osnovnih šol od prvega do četrtega razreda je najmanj sporov, ker je njih naloga jako omejcna in enostavna, a kljub temu najvažnejša. Od četrtega razreda dalje imamo kar tri razliono vrste šol, višjo narodno, meščansko in nižjo srednjo šolo. Da bi se omejil naval na srednje šale je skoro onemogočen prehod z višjih narodnih in meščanskih šol v srednje šole. Nižje srednje šole same pa imajo tri različne tipe in sicer humanističen in realno gimnazijski in realčni tip. Otrok z desetimi leti še ni toliko duševno razvit, da bi se lahko sam odločil. za katero vrsto šol je sposoben. Tudi starši in učitelji ne morejo spoznati pri otroku v tej starostni dobi talentov, ker niso še izoblikovani. Otrok pride na ta način. v tako šolo po želji staršev, brez, ozira na to ali ima sposobnosti za tako duhovno in pozneje življenjsko smer, kakor jo ima tista šola. Še težji so prehodi v višjih razredih srednjih šol. Iz vsega sledi. da bi morala za štiriletno osnovno šolo slediti enotna nižja srednja šola, ki bi trajala tri ali štiri leta in ki bi jo obiskovali vsi otroci ter bi po krajevnih gospodarskih in kulturnih potrebah imela več tipov, toda še vedno toliko skupnosti, da bi po dovršeni enotni srednji šoli vsak lahko prišel v katerikoli tip višje srednje ali strokovne srednje šole. S tem bi dvignili dobo, ko se rnora odločiti otrok za neko stroko do štirinajstega ali petnajstega leta, ko so se že (pokazale posebne sposobnosti in nagnenja ter ima otrok že nekoliko vpogleda v različne poklice, da se lahko že zavestno odloči za določeno življenjsko pot. Tudi po dovršeni višji srednji in strokovni srednji šoli naj bi bil mogoč prehod z diferencijalnimi izpiti na katerokoli visoko šolo. S tem bi omogočili učenccm prehod iz te šole v drugo v primeru, da niso v začetku prišli v šolo, ki ustreza njihovim sposobnostim vn nagnenjem in obenem dosegli možnost večje izbire najsposobnejših za znansteni študij. Sedanja organizacija šolstva ni več v skladu s sedanjimi življenjskimi potrebami, ker so poedkii tipi šol bili ustanovljeni že pred 300 leti za tedanje potrebe. Smo na prehodni dobi, ko se pri nas šele ustvarjajo nove oblike šol, zato naj bi pač razmišlijali starši in učitelji posebno pa voditelji prosvetne uprave, kakšni tipi šol bi bili za naše prilike najprimernejši, da bi zadostili obče človeškim in našim narodnim zahtevam ter tudi vsakemu poedincu dali možnost čim višjega kulturnega Tazvoja. Poedinec mora staviti svoje sposobnosti družbi na razpolago, toda družba je dolžna nuditi vsakemu možinost, da si jih tudi razvije. Novih oblik šol ni mogoče uvajati takoj, zato bi morali ustanoviti najprvo nekaj poizkusnih šol, v katerih bi preizkusili novo orga- nizacijo, učne načrte, načino pouka in učila, ter jih še le na podlagi izkustev izboljšali in splošno uvedli. Da bi nc bilo strahu pred takimi preizkusnimi šolami bi morali pritegniti najboljše učitelje, ki bi s svojo osebnostjo jamčili za uspeh, ker bi jih pri delu ne smeli ovirati ozkosrčni predpisi. To omemjamo posebej zato, ker so pri nas v zadnjih letih brez vsakega prehoda in preizkušnje celo med šolskim letom uvajali nove učne načrte, kar bi se ne smelo zgoditi. Učni načrti naj se preizkusijo, potem šede postopoma uvedejo od najnižjega razreda dalje na vsaki vrsti šol. V zvezi z organizacijo šolstva je tudi vprašanje v kakšnem razmerju naj bo šola do življenja, v katerem živi mladina. Tu ne gre za teoretsko pedagoško vprašanje, ali naj šola vodi življenje, ali ga samo spremlja, ker to vprašanje je samo po sebi rešeno s tem, da je šoli v človeški družbi že določena naloga, preko katere ine more iti. Sola je poleg življenja oblikovalnica človeškega duha in ni sama sebi namen in si tudi ne more postavljati nalog izven in nad človeka, ki živi takšno ali enako življenje ter se ob njem tudi duhovno oblikuje. Sedanja šola se je po svojem notranjem ustroju in duhu oddaljila od sedanjega živIjenja, zato se jej mladina in sicer najsposobnejša in najboljšia odtujuje in jo cclo sovraži. Šola bo morala odpreti svoja vrata novemu duhu in novemu življenju, ki ga živi mladina, ne da bi moirda s tem poplitvila pouk in vzgojo, temveč, da bo ob globokih in težkih doživetjih dnevnih dogodkov dvignila mladino k višjemu spozinanju. Življenje in življenjski pojavi naj bodo izhodišče za šolsko delo, ki vodi mladino preko resnice, dobrote in lepote zopet v življenje. To ni nič novega. Tako so se duševno oblikovali voditelji človeštva, ker so z bistrim očesom opazovali tok življenja. Induktivni postopek v prirodnih znanostih velja tudi za poznavanje življenja, ker pa naj bo šola del življenja, tudi na šolo. Izvod iz pridobljenih spoz- nanj je dan že v bistvu stvari same. Ta postopek je podain tudi v načinu razvoja našega mišljenja, ker šele na podlagi mnogih poedinosti pridemo do spoznanja splošnosti. Zato mora tudi šola izhajati od življenjskih poedinosti do zadnjih globin, ki jih je dosegel človeški duh. Posledica sedanjega mačina dela v šoli je ta, da tožijo absalventi srednjih in strokovnih šol, da jim šola ni dala ničesar in da so se šele v ži^ljemju moirali vsega priučiti. Ako ni dala srednja šola za življenje potrebne prakse, bi pričakovali, da so njeni učenci vsaj za teoretsko znanstveno delo dovolj pripravljani, toda vseučiliški profesorji tožijo o pomanjkljivi pripravi a:bsolventov srednjih šol za znanstveni študij. V industriji in obrti imamo v naši državi zaposlenih na tisoče inozemcev, ki so neobhodno potrebni kot »strokovnjaki« delavci, preddelavci, mojstri in inženjerji, čeprav imamo za vsa taka dela strokovne šole. Ze stari klasiki so zahtevali, da se učimo za življenje in ne za šolo, tega načela se bo morala oprijeti tudi naša šola. IV. Pri nas smo dosedaj še vse premalo razpravljali o našem šolstvu, njegovi ureditvi in o šolskem delu. Živeli smo še vedno v duhu absolutistione dobe, ko so nam tujci skopo merili naše izobrazbene prilike in smo se morali boriti za vsak razred srednje šole posebej, ter smo jim bili hvaležni, da so nam sploh dali kako šolo. Danes smo državni narod, ki naj sam odloča o načinu pouka in vzgoje v vsakem oziru. Dolžnost vsakega poedmca je, da pomaga graditi stavbo vsega našcga šolstva. Tega vprašanja ne morejo rešiti samo predstavniki šolske uprave in strokovinjaki temveč more pomagati vsakdo, ki ima zato pobrebne sposobnosti. Posebno bi bilo želeti. da starši sodelujejo v roditeljskih organizacijah, da z organiziranim delom pomagajo izpopolniti našo narodno izobrazbo. Do sedaj delujejo društva »Šola in dom«, ki iščejo rešitve vseh perečih vprašanj v našem šolstvu od ureditve pirostorov, namešče- nja in premeščenja učnih oseb, organizacije šolstva, šolnin, učnih načrtov, dijaških domov, zaposlitve mladine, izobrazbe staršev. Priznati moramo, da se učiteljstvo vseh kategorij šol trudi v svojih organizacijah, da najde najboljšo obliko svoji vrsti šol, ali ravno v tem, da skrbi vsaka organizacija za svojo vrsto šol, nastajajo nasprotstva med vrstami učiteljstva, in šole se po svojcm notranjem delu oddaljujejo. Pirofesorji srednjih šol govore o pomanjkljivi pripravi učencev v osnovni šoli in so zato dosegli uvedbo sprejemnih izpitov za prvi irazred, ker se ne zainesejo na ocene učiteljev iz osnovnih šol. Tudi vseučiliški profesorji zahtevajo sprejemne izpite za vseučilišče, ker se jim ne zdi zrelostna preizkušnja po profesorjih srednjih šol za zadosten dokaz, da je dijak res sposoben za študij na univerzi. Uvedli so sredi srednje šole malo maturo, da morajo eni in isti učitelji še enkrat preizkusiti dijaka in sebe, ako se niso zmotili in pomotoma pustili učenca preko četrtega razreda. Tako je izobrazbena pot naše mladime podobna bolj skakanju preko ovir, preko katerih preidejo umski in tudi moralni akrobati, kakor pozneje v življenju, ne da bi našemu naraščaju odprli ravno pot navzgor, čeprav naj bi bila strma in težka. Preko teh nasprotij med šolami v navpični zgiradbi nam bi pomagalo skupno delo učiteljev vseh šol in staršev, ki imajo otroke tu in tam in žele. da se mladina čim bolj pripravi za življenje. brez nepotrebnih ovir, ki bolj ubijajo um, kot krepe duševne sposojbnosti in ki uničujejo živce mladini in staršem. O vseh šolskih vprašanjih moramo javno razpiravljati, zato bi bilo potrebno, da bi naši listi imeli čim več sodelavcev iz tega področja, ki bi v stalni rubriki o šolstvu redno obravnavali probleme, ki nas teže. S skupnim delom staršev, učiteljev vseh vrst šol in javnosti bomo lažje tudi v dobi gospodarske krize, ki jo sp/rcmljajo krize tudi na drugih področjih, dvignili svoje šolstvo in s tem omiko svojega naroda.