LISTEK Uraik avstro-ogrske vojske iz Srbije. Piše B o ž o R a č i č. (Dalje.) Proti dvajsetemu oktobru sg začele Prlhajati albanske čete. Počasnih korakov Iti izmu.enih licz apatičniin izrazom so šle inimo nas stotine in stotine. Konji so stopali popolnoma mehanično in se niso zmenili za udarce in brce priganjačev. Vsi smo videli silo, ki tišči in preganja te množice — novo upanje je vzplatntelo v naših jugoslovanskih srcih . . . Srečavali smo prijatelje — naši poKledi niso bili oni nekdanji, ponos in poKum je blestel v njih. Marsikako gorko solzo pa je potočilo žensko oko in srce je °bjelo sladko upanjc na skorajšnje snide"je ali pa črna žalost za padlim junakom. Po dvoriščih in vrtovih si videl obešen. sveže pobarvano blago: rjuhe, srajce, prevlake — svetlo-modro ali rdeče — Uudje so pripravljali zastave, da pričakajo svojih re_iteljev in o-svoboditeljev. Zadnji kos platna so žrtvovale žene za prapor svobode, ki je zaplapolal v nialo dneh potem nad porušenim Šabcem ... Koncem oktobra sem bil pii telefonu. Vsako uro nove izpremembe, vsak dan novi kraji. Junaški komite so spremljali nepregledne kolone umikajoče se vojske in napadali poedinci stotine. Avstrijska pravičnost se je potem maščevala nad seli ob cestah ... Zadnjega vola in zadnjega petelina je vzela vojska, in za njo je zakikirikal rdeči petelin po vseh strehah ... Ali narod je mirno trpel tudi ta veliki petek, kcr je vedel. da pride za njim vstajenje. In prišlo je nam vsem po tolikem trpljenju mogočno in lepo — nikoli tako pričakovano! Po Savi so vozili parniki daii in noč, in ujetniki so znašali in tovorili dan in noč vojni plcn, od toliko sirot objokan in proklet... Vedno še prihajajo nove trume. Dne 31. oktobra smo dobili povelje biti pri^ravljeni za vsako uro. Zjutraj smo šli iz babca in se ukrcali. Stari oberst okrožni komandant je stal zamišljen ob ograji in mogoče si je inislil: »Hetite Kommandant von Šabac und ninimermehr.« Vsi smo bili več ali manje zamišljeni — pustili smo tam trpine, ki bodo rešeni muk in videli zopet solnce svobode, ki je tudi že nam zasijalo tisti čas, dasi nismo vedeli zanje. Madžari pa so se nažrli »palinke«, skoro bi začeli svoj mongolski čardaš, da nismo dospeli na drugi breg. Tam so menažirale nepvegledne innožice ujetnikov. ki so se z nami vred umikali neznani sili. Disciplina se.je začela krhati. Sedli smo na vozove in pognali, ker poslali so nas, da preskrbimo gospodi mehkih ležišč in dobre menaže. Vsepovsod so nam klicali v opomin žalostni spomini nekulturnih del avstrijske vojske iz leta 1914, storjenih nad avstrijskimi državljani ali njili lastnini. Ponišene liiše in cerkve so še najmanjši dokazi avstroogrskega divjanja — ne drugo vpije po maščevanju, vpije po krvi! Izvun Rume smo doznali, da so Vsi Sveti. Sveže okrašeni grobovi so nas spomnili na ta praznik, in začeli smo misliti nanj. Nad nami so viseli .težki oblaki, iz katerih je rosil droban jesenski dež. Po cestah so se večale luže, in kotanje so postajale vedno globlje pod težo težko naločenih voz. C)b potu so ležala vozna poloinljena kolesa in deli vozov, semintja so zavalili v jarek konja, ki je poginil od napora. Za nanii je tiščala neznana sila in nas rinila v skrajno nejasno bodočnost. E,j da snio znali! Dospevši v Rumo smo osupnili! Četice vojakov hodijo po mestu in streljajo v zrak. Na čepicah so jim hrvatske kokarde. Drugi pojejo in se nam rogajo, ki rinemo po blatu svoje^ vozove. Vprašujemo ljudi, ki hodijo okraŠeni s hrvatskimi in srbskimi trobojnicami. Vsi nani enako odgovarjajo z eno besedo: »Svoboda!« Več ne spravimo iz njih. Negotovost, ki nas je že dovolj mučila do sedaj, ne odneha. Jasnosti se nam hoče — radi bi i mi zamenjali cesarski gumb z narodno kokardo, ali naprej, naprej gre naša pot. Tam čez vinorodno Fruško goro rinemo vozove vsi potni. Srečujemo vojake, ki se vriskajoč vračajo. Nihče nani ne ve povedati, zakaj gre nazaj. »Švoboda, svoboda!« Naš položaj je neznosen. Srečujemo četice, ki jih je razburil že vinski Uuh. Z rokami nam migajo, naj pomečemo cesarske gumbe s čepie — oni jih niniajo več. Naš komandant je v zadregi. »Gumbe dol!« reče nenadoma, in v hipu odleti 30 gumbov v cestni jarek. Po skali se vlje čestitljivi bršljan. Kar hitro mi seže roka po lističu — in evo ga na čepici! — Ali še vedno ničesar ne vemo. Zdajci prijezdi neki nadporočnik z belo krizan- temo na čepici in vpraša po komandantu. Baratom«, mu pravi, »wei8t Du noch nlchts?« — »Avstroogrske ni več, cesar je pobegnil, Ogrska je republika, sedaj smo že v Jugoslaviji, in Avstrija je republika. Grofa Tiszo so ubili, v Pešti je revoluclja.« Meni se je zdelo, da se mi sanja, zakaj vse to, kar sem slišal, je bilo preveč. — Vsi mojl tova"riši so bili Nemci. Povesill so glave in se zamislili. Težko, da jlm je rojilo po glavi: »Deutschland, Deutschland tiber alles!« Kaj bo sedaj z njimi, to jih je začelo skrbetl. Meni je odpadla vsa tista mora, ki me je morlla čez štiri leta, čutil sem se neznansko olajšanega. »Domovina, mili kraj!« — melodlja te pesmi mi je začela iti po glavl, in zbudilo se je v meni neizre.eno htfipenenje biti doma. V Kamenici smo. Prve šajkače (srbske vojaške čepice) vidimo in prve bajonete, kl nam branijo nadaljnjo pot. IzstorHmo. Od senatorja zvemo, da nam je iti v Petrovaradin, kjer nas razorože, in potem gre Iahko vsakdo, kamor hoče. Moji scpotnlki jadikujejo: »Kdo bi si mislil, da bo tako klavern konec?« V trdnjavi Petrovaradin nas pričakuje narodna garda. Na vprašanje, čigavl so vozovi In stvari, se oglasim jaz: »Državno all pokradeno v Srbijl!« Oddali so pu§ke ln municljo In morali prepustlti gardi tiidi provijant. Malo bridko je bilo gledati za lepim prašičem, ki smo ga pustili, ker gladni smo "bili. Meni svetujejo kot Jugoslovanu vrniti se prekp Hrvatske, zakaj Madjari so pobrali vojakom vse, nekaterim so sezuli celo črevlje. Toda kako priti sedaj domov? Oprtam svoj nahrbtnik in hajdi na koiodvor. Tam ni žive duše. Nihče ne ve povedati, Kje so železničarji.. Vlak od tu ne gre — zveni naposled, in treba je nazaj v Sremske Karlovce. Tu najdern na srečo hrvatskega tovariša, ki je bil tudi v Šabcu. Pove mi, da vlaki ne vozijo. in me pozove v goste. V tem so pa že začele prihajati nepregledne nernške kolone. ki so šle skozi mesto štiri dni in štiri noči. Videč popolno anarhijo v mestu, jih je začelo skrbeti, kako bodo prišli domov. In res niso dospell dalje kakor do Pešte, kjer so Mackensna z armado vred interniraii. Kako je bilo neki ubogim srbskim ujettiikom -mučenikom, ki so se vračali iz Madžarske v svojo domovino? Videli so ono armado, ki je pogazila njih domovino za tri leta in sedaj žene vso živino in vozove iz nje. Ali kaj so hoteli poedinci? Vendar se je pa posrečllo ustavitl velikanski plen, ki je bll na ladjah delonia pri Vukovaru, še vcf pa pri Novem Sadu. Oddahnili smo se vsi, ko je izginil zadnji Prus iz Karlovcev. Živahno je začelo postajati. Mesto so najprej očistili nesnage in začeli smo se pripravljati, da na slovesen način pričakamo osvobodilno srbsko vojsko. Nerrici so razdrli na več rnesiih progo ifl poškodovali čortanovački tunel, tako da je bil ves promet ustavljen. V srbskem narodnem življenju igra »peškir« (brisača) veliko vlogo. Od rojstva do groba spremlja ta stvar človeka pri vseh veselih in žalostnih prili ¦ kali. Pri krstu daruje boter krščencu peškir, na svatbi so svatje okrašeni z njimi, junake, vračujoče se iz boja, okrase devojke tudi z njimi in v mrtvaški rakvi pokrijejo zadnjič mrtveca preko obraza. Na stotine peškirov je viselo po Karlovcih in med razniini napisi si videl tudi: Živeli Slovenci! Živio dr. Korošec! Napis na slavoloku sem pa prevzel jaz v delo in uspel je prav dobro. Vladalo je praznično razpoloženje po vsem mestu, in celo solnce, ki se je ves čas skrivalo, je radovedno pogledalo izza oblakov. Slednjič so pa le prišli — naši bratje osvoboditelji! Vse so okitili s cvetiem in zastavicami in jih pogostili. Čez dobro uro pa so nadaljevali svojo pot v Subotico. Drugi dan je prispela pešadija, jedio srbske vojske. Zdravje, moč in navdušenje je kipelo iz vsakega poedinca. (Kako žalostne so bile avstrijske marškompanije!) Kakor sem kasneje zvedel, je bilo pri vsakem 4. vodu precej slovenskih fantov. Od Slovencev sva bila v Karlovcih dva in tretji v — »pržonu«. Bil je to neki ljubljanski »špicel« avstrijske vrste, ki je služil pred vojno pri državni policiji v Ljubljani. Izdajal se je za Slovenca — dasi slovenski ni znal. Služil je v Srbiji kot detektiv, torej je bil človek brez značaja. Umakniti se je moral seveda s svojo armado vred in obvisel v Karlovcih. Ko mu je pa močno sremsko vino začelo stopati v lase, je postal bojevit in začel liujskati proti Nemcem in pozivati ljudi, da jih napadejo. Lahko bi nastala strašna nesreča, ker so bili Neinci mogoče v stokratni preinoči. Prebil je par bridkih uric v ječi in samo jaz vem, kaj se niu je nekoč od strahu pripetilo. (Mogoče kaj sličnega, kakor Kalteneggerju pri aretaciji. Op. stavca.) Naj zahvali Boga, da je odnesel zdravo kožo. Sicer pa 5e ni izključeno, če no pride tiralica za iijim, zakaj vsl tisti, ki irnajo stare grehe iz Srbije na vesti, se pojdejo tja pokorit . . . (Konec.)