354
Fran Albrecht: Pesem samotnih. — Domotožje.
Če še pristavimo, da se je, še preden se je Reinhardt dodobra po-poslovil, oglasil v Pratru že drug, čisto dunajski, parodiran „Edip", se izkaže približno tale facit:
Pod živim dojmom, da nas dosedanje uprizarjanje starih klasikov nikakor ni moglo ogreti, je Reinhardt s pridom apeliral na zdravo javno mnenje in namignil, ali se ne bi mogli približati starim po kaki drugi poti. Občinstvo je mig razumelo, z veseljem pozdravilo in se tik nato zamislilo, ali bi pritrdilo ali ne? . . . Toliko se lahko reče, da bo Reinhardtov poskus kmalu samo še prehodna oblika v iskanju nekaj novega — slabšega? boljšega? Nevroza in histerija moderne Talije se giblje v onih kritičnih stopinjah, ki jim lahko sledi katastrofa in lahko ozdravljenje. Ne prorokujmo!
Fran Albrecht:
Pesem samotnih.
.J-.Cc
.a okno trka življenje. — In mi stopamo kakor jetniki, uklenjeni vase, iztrgani vsemu po izbi počasi — počasi.-------
In mi stopamo kakor jetniki: zamišljena čela, zastrti pogledi uklenjeni vase, iztrgani vsemu: ljubezni, življenju in domovini ter — iščemo ... V naših možganih je polno vprašanj. —
In zunaj kriči življenje
in trka na okno in vabi . . .
L
Domotožje.
do je razpredel med tabo in mano te tajne skrivnostne vezi, da mi nenadoma včasi pijano v odsvit tvojih zarij oko zastrmi — žemljica rodna, daleka, daleka! Žemljica plodna, sen mojih sanj! . . . Ti — nesvobodna, kaj si se vzdramila v srcu zdaj mojem, da sem bolan?