>65
Ivadar te  več ne bo, Kadar zapreŠ  oči, Za tabo  takih sto In  boljih svet dobi.
Naš  spomin.
Umre Adamov sin, Zagrebejo ga v  prst, Na tožno smrt spomin Zatre  slovesen  krst.
Dokler je človek živ, Za žive ves živi. Saj  sam   ni tega  kriv, Ni voda naša  kri.
Hvalimo le Boga, Da nam  zakrije svet, Da  vstati nam  ne da Iz   mirne zemlje spet.
Premnogi,   oh,   bi  vstal, Izjokal  se glasno, Ko  bridko  bi spoznal, Da zabljen je tako.
Anton Medved.
1 i si  mi roko  ponujal, Jaz sem  odklonil  pozdrav, Ti si se  bridko  nasmehnil, Mirno  dejal si  mi:  Prav!
Prav!
Ali se name spominjaš? Nate spominjam se jaz. V dušo  me peče in peče. Tvoj  ob  razstanku izraz.
Zabil sem  tvoje žaljenje, Prejšnjo ti  vračam  ljubav, Vendar, kar jaz sem  ti storil, Nikdar ne dej,  da je  prav!
Anton  Medved.
Sovražne sile.
(Zgodovinska slika.
Spisal dr. Jos. Gruden.)
I.
T
emna noč je storila konec šumnim rimskim veselicam. Cesar Domicijan *) jih je bil dal napraviti v novosezidanem amfiteatru. Konjske dirke so se vrstile z boji gladijatorjev in živalskimi igrami. Človeška kri je tekla — dejali bi — v potokih, rimsko ljudstvo pa je ploskalo z vzvišenih sedežev ubogim žrtvam, vspodbujaje jih na boj in mesarjenje. Cesar sam je šel v areno2) med tekmovalce pri dirki z vozovi; z lovorjem ovenčanega so ga po igri v trijumfu  spremili  na  Palatin.
Luna je vsplavala izza Apeninov na modro italsko nebo, da bi oznanjala šumečemu mestu mir in  pokoj.  Počasi so se začele prazniti ulice
') Domicijan (Domitianus), sin Vespazijanov, iz rodu Flaviievcev, zasedel je po smrti brata Tita (I. 81 po Kr.) rimski cesarski prestol. Skoraj gotovo je brata s strupom spravil s  poti.         Med  njegovimi sorodniki je bilo  več
kristijanov: Flavij Klement (Flavius Clemens), konzul, Flavija Domitilla starejša in mlajša. Prvi je bil obglavljen, drugi dve obsojeni v pregnanstvo. O poslednji, katero cerkev časti mučenico, govorimo v povesti. — Vladarstvo Domicijanovo je bilo polno grozovitostij; njegov spomin je po njegovi smrti (0,6. po Kr.) senat proklel. — Mnogoštevilni so bili za njegove vlade v Rimu Judje. (Juvenal. Satir. III. v. 12—16. Weiss: Weltgesch. III. 2qo.)
Pis.
2) Arena (prav za prav pesek) je bil s peskom posuti prostor, na katerem so se pri igrah borili ali so imeli dirke.
in trgi. Sladki Morfej') je objel razgrete glave razkošnih Rimljanov.
Bilo je že pozno na večer, ko se prikaže na strmi poti. ki vodi s palatinskega griča na „sveto cesto" 2), temna postava. Zagrnjena je bila v velik plašč, in široka kapa ji je pokrivala obraz globoko doli do oči. Lehkotna hoja in vitka postava sta pričali, da je naš ponoČni neznanec še mlad mož.
Hitro je stopal po kamenenem tlaku proti Titovemu slavoloku. Toda, ko je imel iti skozi slavolok in po cesti naprej, krenil je na stransko stezo in se mu izognil; po ovinku se je vrnil na „sveto cesto" nazaj. Ko je pa stopil s steze na cesto, obrnil se je na pol proti spominiku za hrbtom in v tujem jeziku zamrmral nekaj pred-se. Bilo je slišati kakor kletvina. Potem se  pa  tesneje  zavije  v  plašč in pospeši korake.
Krasne palače z marmornimi stebrišči ali portiki, ki so ga doslej spremljale ob cesti, ponehale so takoj ; mesto njih pa so se vzdigo-vale na desni in levi visoke hiše z mnogimi nadstropji brez krasu in lepotije. Rimljani so jih imenovali   „insulae"   (otoke).  In res so  bila
1)  Morfej je bil starim bog spanja.
2)  Palatinski grič je jeden izmed sedmerih gričev, na katerih je sezidan Rim. „Sveta cesta" (via sacra) se imenuje cesta čez forum na Kapitol. Po njej so se vozili trijumfatorji.