Evharističnemu Kraljul Vera v božjo prisotnost med ljudmi j« ozadje vseh religij. Poganstvo ni bilo nič drugega nego mogočen iklic Cloveštva po Bogu, iki ga je zgubilo, ki se mu je skril za zastorom stvarstva. Zato je človek gradil svetišča. da bi Bog v njih prebival, postavil oltarje in podobe, da bi imel Boga v svoji bližini. Zato so narodna svetišča bila vsakemu narodu podlaga in osredje narodne moči in veli.ine. V popolnejši meri je &tarozavezni tempelj v Jeruzalemu bil središče judovskega ljudstva, ker tukaj je bival pravi Bog v Najsvetejšem, javljajioc se pod simbolom oblaka, iki je počival nad skrinjo zaveze. Tukaj je bilo srce ljudstva, iki je tukaj isikalo in našlo svojega Boga. V najpopolnejši religiji, v krščanstvu, mora Bog biti prisoten na najpopolnejši način: resni.no in bistveno. To svojo prisotno»t je Bog človeštvu naklonil z včlovečenjem svajega Sina.. Včlovečenje je največja dobrota, iki jo je Bog skazal človeštvu. Bog svojih dobrot ne umakne. Preden se je Zveličar vrnil k neJ.eškemvi Očetu, je rekel tižaloščenim učencem: »Ne bom vas zapustil sirot. Prišel bom k vam« (Jan. 14, 18). V to svrho je njegova modrost našla pot, lci jo je izbrala njegova ljubezen, pot še večjega ponižanja, kot je bilo včlo.večenje. Prisoten je resnično in bistveno kot Bog in človek pod najprepros'tcjšo, najnaravne,'šo in najnavadnejšo po d-obo na zemlji, pod znakom hrane in življenja, pod podoJ.ama kruha in vina, prisoten je v Evharistiji. Zakrament sv. Rešnjega Telesa je dovršenje in polnosit dela odrešenja, dela ljubezni božje. S svojim rojstvom nam je Sin božji postal tovariš, zgled in luč na poti zemcljskega življenja; s svo.o smrtjo je postal zadostilna daritev za naše grehe; v Evharistiji pa je pričujoč kot naša tolažba, naša hrana, naša rados-t, naša sreča. Po novozakonskem duhovstvu, tki ga je ustanovil pri zadnji večerji, Se je Gospod popolnoma dal cerkvi s polnostjo milosti ter je vse duhovno bogastvo, ki teče človeštvu iz njegove smrti, izlil cerkvi v naročje. Njegovo življenje in trpljenje, njegova _»mrt in njegovo vstajenje, njegovo ponižanje in njegovo zmagoslavje — vse to se prikazuje na naših oltarjih ne kot spomin in v podobi, marv&č resnično, stvarno, bistveno. Tako zahteva človck, 1.i noče več biti daleč proč od Boga, kateri je med nami prebival. Tako zahteva človeško srce, Človek trpi ter »e bori. Zato ga vleče k Zveličarju, ki se mu pojavlja ne v sijaju veličja, marveč v obliki ponižanja, ki s-e zanj pri sv. maši nekrvavo darujc, kakor se je krvavo daroval na križu. Človeško &rce, obremenjeno z grehom in fcrivdo, se zateika ik evharističnemu Bogu, iki je med nami ne feot pravični sodnik in kaznovalec, marveč kot Jagnje božj«, iki odjemlje grehe sveta. Človeško srce, stiskan-o in strto od trpljenja in bolesti, hiti po pomoč ik njemu, ki vabi: »Pnidite ik meni vsi, iki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil« (Mat. 11, 28), in >ki daje zagotovilo: »Zaupaj>te, jaz sem svet premagal« (Jan. 16, 33). Evhaiistični Kristus je Kralj naših src. Pri sv. obhajilu prenese ta kralj svoj prestol iz tabernaklja v naše srce. Kralj je naših src ne samo v posameznosti, marveč tudi v celokupnosti. Kristus }e Zveličar ne samo posameznrkov, temveč tudi narodov, iki tvorijo njcgovo duhovno telo, njegovo cerkev. Po posameznikih se duh in milost našega Zveličarja izliva v dušo naroda. Tako postane evharistični oltar svetišče vsega naroda, studenec žive vode, vrelo narodove moči i_i 'kreposti. Na oltarju, 'kj-er prebiva »prvorojeni izmed bratov<c na križu in obenem na prestolu, se narodu pri;kazuje njegov zgled, njegova prihodnost in vsa njegova zgodovina. Betlehem je tukaj in Golgota: ponižen in ubog, ikakor je bil položen v betlehemske jaslice in ikakor }e visel na ikrižu, prebiva Odrešenik v Zakramentu. Tukaj apoznava naš narod skrivnost svojega lastnega ponižanja, zapostavljanja in trpljenja, ki je z njim napolnjena njegova zgodovina. Semkaj je polagal ter polaga naš narod svoje trpljenje in Zveličar, »mož bolečin«, ga siprejema ter ga narodu vrača z bogatim blagoslovom in z zmanjšano pezo. Vsakdanja daritev Gospodova pri sv. maši je vzgojila narod ik duhu daritve in žrtve in Gospodova roka je nevidno blagoslavljala ter blagcslavlja narod po rokah duhovnikov, sinov našega naroda. Ob mo čni Gospodovi roki se je oko naroda od 'križa obračalo k »slavljenemu in .eščenemu« grobu, iz katerega je Zveličar zmagoslavno vstal: v slavi m lepoti Gospodovega telesa, nekdaj od borb utrujenega in od bolcčin strtega, je naš narod vedno gledal upapolno podobo svojega lastnega vstajenja. Kristus je večni Eralj našega naroda. Hvaljen in češčen bodi najsvetejši Zakrament zdaj in vekomaj! Pozdravljen narod, 4d skazuje te dni po svojih zasiopnikih Kristusu — evharističncmu Kralju čast, vdanost in ljubezen!