Proletarci vseh dežel, zdruiife se! Poštnina plačana v gotovini. jrtANOZT vingfflOgr. L tbliara. 25.11.1923.— III./4. Ta številka stane 2 Din- Konferenca enotne fronte proletarijata Slovenije. 168 delegatov iz 42 krajev Slovenije soglasno manifestira za skupno proletarsko »Socijalistično Stranko Delovnega Ljudstva". Na poziv ljubljanskega delavskega občinskega kluba in uredništva »Delavskih Novic« za konferenco enotne proletarske fronte sc je odzvalo 163 delegatov iz 42 največjih krajev Slovenije. Na zborovanje v »Delavskem Domu« v Ljubljani, ki se je vršil v nedeljo, dne 21. t. m. od 10. ure zjutraj do 6. ure zvečer so prihiteli zastopniki proletarijata na-slednjih mest, trgov in vasi: Ljubljana, Maribor, Celje, Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Rajhenburg, Kočevje, Velenje, Krmelj, Jesenice, Sava, Javornik, Dobrava, Kamnik, Litija, Šiška, Udmat, Moste, Zalog, Dolsko, Medvode," Kresnice, Borovnica, Zidani most, Tržič, Rakek, Stična, Št Vid pri Stični, Velike Lašče, Škofja Loka, Laze, Vevče, Logatec, Bohinjska Bela, Bled, Vrhnika, Kropa in še več manjših krajev. Več krajev je pismeno opravičilo svojo odsotnost in izjavilo svojo solidarnost s ciiji konference. Od teh je bilo 130 zastopnikov industrijskega proletarijata, 15 kmečkih zastopnikov, 7 malih obrtnikov, 16 intelektualnih delavcev. V največjem številu je poslala delegate skupina okrog »Delavskih Novic«, potem ljubljanska krajevna politična organizacija socijaldemokratične stranke in mariborska oblastna organizacija So-cijalistiene Stranke Jugoslavije. Narod-no-6ocijalistična stranka se je vdeležila konference s tremi oficijalnimi delegati izvrševalnega odbora in enim ne-oficljalnim zastopnikom, krščanski soci-jalisti z enim neoficijalnim zastopnikom. Oficijalna Socijalistična Stranka Jugoslavije (SPJ) okrog »Napreja« je bila zastopana z dvema zastopnikoma. Potek konference. Potem, ko so se verificirali mandati na podlagi povabil, je ob 10. uri otvoril konferenco sklicatelj sodrug Fabjančič, ki je v vznesenih besedah pozdravil mnogoštevilne zastopnike proletarijata vseh krajev Slovenije in je izrazil prepričanje, da bo današnji dan res ploden, da bo prinesel tisto, kar naše celokupno delovno ljudstvo zahteva in pričakuje, to je enotno fronto proletarijata tudi na političnem polju. Sklicatelj čita nato poročilo verifikacijskega odseka. Ker je bil prisoten tudi zastopnik štrajkbreherske »Unije«, ki ni bila povabljena na konferenco, je zbor soglasno sklenil, da' se ima odstraniti, kar je ta s protestom tudi storil. Na predlog sodruga Pokovca in Fabjančiča so nato bili izvoljeni za predsednike konference sledeči sodrugi: Makuc za skupino »Delavskih Novic«, Nahtigal za mariborske socijaliste in Lah za socijaldemokratično skupino »Zarje«, za zapisnikarja pa sodr. Hlebec in Čečeva. S. Makuc: Zahvaljujem se za izkazano zaupanje in pozdravljam zastopnike vseh navzočih proletarskih skupin in organizacij. V zadnjih letih delavstvo težko trpi pod pritiskom kapitalističnega izkoriščanja. Proti temu izkoriščanju se postavi proletarijat uspešno v obrambo le potom enotne fronte. Že dolgo smo delali za ujedinjenje, ker le v združitvi je moč proletarijata. Pričakujem, da bo današnja konferenca rodila dobre rezultate. Nato prebere dnevni red, ki se glasi: 1. Konstituiranje konference. 2. Ofenziva kapitala in enotna fronta delovnega ljudstva. 3. Programatični in organizatorični temelji enotne proletarske fronte. 4. Volitve odborov. 5. Slučajnosti. S. Klemenčič predlaga spojitev 2. in 3. točke v eno. (Soglasno sprejeto.) Predsednik čito. dopisa »Jugosk vanske Strokovne Zveze« in demokratske »Samostojne delavske »Unije«: IZJAVA NEPOKLICANE DEMOKRATSKE UNIJE. Samostojna strok, delavska »Unija« v Ljubljani, Narodni dom I. nadstropje. Cenjeno uredništvo! Blagovolite vzeti na znanje, da je na ustanovnem občnem zboru »Samostojne strokovne delavske »Unije« bil izvoljen centralni odbor, ki mi je poveril predsedstvo te organizacije. Ker me cela moja preteklost upravičuje, zvati se »poštenega člana delavskega pokreta« — to vkljub temu, da sem zdaj državni uradnik in tudi vkljub temu, da sem zdaj celo član demokratske stranke, — iščem in terjam tudi pravico, da na konferenci za enotno fronto zastopam delavstvo »Unije«. Sicer moram izjaviti, da se novi odbor strinja z načelom enotne fronte in da bo tudi »Unija« sodelovala, dokler se ta — zdaj še le nekako bombastično naznanjena »enotna fronta« bo udejstvovala v resničnem interesu delavstva, in ne bo učinkovalo kako politično ozadje. Iz tega jasnega stališča protestiram torej tudi, da se vkljub temu, da' se niti ni iskalo medsebojnih stikov in sporazuma s prejšnjim vodstvom, ta organizacija kar v naprej izključuje iz kongresa. In ker medsebojno odkritosrčnost smatram kot edini predpogoj uspešnosti razrednega boja, izražam zajedno, da prav v tem izključenju gledam le politično tendenco in sicer prav tako škodljivo, kakor se jo pripisuje »Uniji«. Jaz prav iz proletarske izkušenosti zahtevam, da se tudi »Unija« pripusti k nedeljskemu kongresu, da tam more upravičiti svoje stališče. Zahteva po soudeležbi je tembolj upravičena, ker oklic nekako izzivalno našteva tudi organizacije, koje že v imenu nosijo znake politične reakcionarnosti, in se tudi navadnemu či-talcu usili misel, da se za to žurnali-stično predrznostjo vendar skriva le politična bojazen pred nasprotnikom. Prava proletarska misel v obče ne more izključevati nobene organizacije, katera se dejstveno sama ne izključuje. Slučajna izključitev pa more biti le rezultat nevtralnega sodišča, ne pa ob-soje tega ali onega pastirčka. Kolikor pa vem, »Unija« dozdaj še nikjer ni bila zaslišana. Moja zahteva, da se »Unija« povabi na kongres, je torej apel na proletarsko solidarnost In bo prav dovolitev dostopa dokaz resnično proletarskega mišljenja sklicateljev kongresa. Z veseljem bom sprejel Vaš poziv; žaloval pa ne bom, če bo izostal, kajti vedel bom potem, da se za to novo »enotno fronto« skriva le stari sovražnik delavstva. Spoštovanjem Ivan Planinc, predsednik. IZJAVA KRŠČANSKIH SOCIJAUSTOV. Uredništvo »Delavskih Novic« tu. Vašemu c. vabilu na konferenco dne 21. t. m. v Delavskem domu se podpisani organizaciji iz sledečih razlogov ne moreta odzvati. Razlike v kulturnem naziranju bodo med delavstvom kakor med vsemi drugimi sloji trajno ostale. Zato mora snovanje enotne politične organizacije vsega delovnega ljudstva, pri kateri igrajo tudi kulturna vprašanja nujno važno vlogo, imeti za posledice ali mrtvo tvorbo, ki mora v najkrajšem času razpasti, ali pa predpostavljati, da se nekatere skupine popolnoma odrečejo svojemu kulturnemu in glavnim točkam svojega političnega programa. To pa je nam iz umevnih razlogov popolnoma nemogoče. Enoten nastop vsega delovnega ljudstva je možen edinole v vprašanjih gospodarskega in socijalnega značaja. V tem pogledu smo in bomo tudi mi vedno zagovarjali enohio fronto ter bodo naši zastpniki v političnem parlamentu kakor doslej vedno šli z zastopniki delavstva in malega človeka sploh, roko v roki. Z veseljem bi tudi sodelovali pri vsaki akciji, ki bi imela namen dovesti v tem pogledu do večje enotnosti. Zlasti važno bi tudi bilo, da bi se vse delavske strokovne organizacije zedinile na to, da bi nobena izmed njih ne začela nobenega mezdnega gibanja ali štrajka, predno ni poskusila doseči, da bi v ta namen v poštev prihajajoče strokovne organizacije enotno nastopile in soli- Socijalistična Stranka Delovnega Ljudstva. Volilni shodi se vrše: v petek, dne 26. t. m. na Jesenicah-Savi v gostilni pri „Jelenu“ ob 7. uri zvečer. Dnevni red: 1. Poročilo o konferenci enotne proletarske fronte. 2. Volitev volilnega odbora. 3. Volilne priprave. Poroča s. Fabjančič. Z istim dnevnim redom se vršijo shodi: v soboto 27. t. m. ob 4. uri pop. v Trbovljah pred rud. restavracijo Poroča s. Stefanovič. v soboto v Mostah pod »Lipo" ob pol 8. zvečer, v „ v Šiški pri »Zvezdi" (Šternu) ob pol 8. zvečer, v „ na Glincah pri Krame rju (Korošcu) ob pol 8. zvečer, v nedelio v Zagorju v Kino dvorani ob 10. uri dopoldan. Živela enotna fronta proletarijata! darno druga drugo podpirale. Taka enotna fronta bi imela za delovno ljudstvo velik praktičen pomen in zanjo bi z veseljem tudi mi delali. Želimo, da bi Vaša c. organizacija v tem pogledu zavzela svoje stališče. V Ljubljani, dne 20. januarja 1923. Delavska zveza v Ljubljani. J. Gostinčar. Jugoslovanska strokovna zveza. Podpis nečitljiv. Kot glavni referent o 2. in 3. točki dnevnega reda, ki se spojita v eno, se izvoli s. Klemenčič, ki v sledečih besedah obrazloži potrebo enotne proletarske fronte: Sodrugi in tovariši, klic po enotni proletarski fronti je zahteva političnega in gospodarskega položaja, v katerem je danes proletarski razred celega sveta potisnjen na obrambene pozicije. Po celem svetu besni internacijonlua kapitalistična ofenziva, ki skuša vsa ogromna bremena svetovne vojne in 4-letne povojne in prevratne krize zvaliti na utrujena, gospodarsko oslabljena ramena delavskega razreda in vseh ostalih revnih slojev prebivalstva. Mednarodno enotno proletarsko fronto, ki je obstojala pred vojno v obliki II. Internacijonale, je svetovna vojna razrušila do tal, ker ni bila niti organi-zatorično niti duhovno dovolj pripravljena na vojno in prevratno svetovno krizo. V metežu, viharju in bojih burne prevratne dobe se iz razvalin II. Internacijonale dvigajo počasi zdravi in solidni temelji nove internacijonalne za-jednice, ki bi bila duhovno in organiza-torično kos velikim zgodovinskim dogodkom današnjega burnega časa. Ker so vprašanja vojne in mira, vprašanja taktike proletarijata v takih časih in vprašanja, kako naj organizirajo socija-listi državo — razklale proletarijat v več frakcij, je v več deželah ta razkol izkoristil kapitalistični razred ter skušal dobiti proletarijat duhovno in organiza-torično za svoje cilje: povečanje že itak oderuške povojne nadvrednosti, profita. Pojava fašistov v Italiji, Orgeša in narodnih socijalistov v Nemičji, Pro-bujajočih se Madžarov, Ku-klus-klan-a itd. so jasni znaki razpadanja buržuazrie demokracije, ki vstvarja most za obnovitev črne, reakcijonarne-monarhistične reakcije v celi Srednji Evropi. Najtesnejša zveza teh organizacij s Habsburžani in Hohenzolernci in z rojalističnimi krogi Italije in Francije dajo misliti, kaj se pripravlja. Zato proletarijat celega sveta združuje vedno tesneje svoje vrste v obrambi proti črni reakciji in terorju kapitala. V Jugoslaviji so znak kapitalistične Ofenzive izjemni zakoni in njihovo ten-dencijozno izvrševanje. Delavno ljudstvo je omejeno v svojih najosnovnejših državljanskih pravicah in svoboščinah in potisnjeno na vseh koncih in krajih v obrambo. Pred 3 leti je bila politična situacija drugačna. Srbija je bila dobesedno kup kadečih se razvalin. Sedemletna vojna jo je popolnoma razrušila. Buržuazlja ni bila pripravljena na osvobojenje in ujedinjenje, ki je prišlo kot mana z neba. Zato' je v prvem času v strašnem pohlepu po profitu, izvozničarstvu in špekulaciji izgubila iz vida siltie lačne, propale, brezposlene gole množice brez stanovanja, ki so takrat napolnile mesta. Te vse množice so bile v Srbiji, Bosni, Vojvodini, Makedoniji in na Hrvaškem silno revolucionarno razpoložene, ker so bile brezposlene in v obupnem položaju. Že razkol proletarijata v Sloveniji je bil povod ministerijalizem nekaterih voditeljev tega burnega časa. Namesto da bi skušali samostojno organizirati in vposliti proletarski razred, so nekateri voditelji vkljub silni želji proletarijata branili združitev slovenskega proletarijata s srbskim in hrvaškim v svr-ho vspešnejšega boja za svoje pravice. Tako je zadela ofenziva kapitala v Jugoslaviji proletarijat organizatorično in duhovno nepripravljen. Zato je bilo mogoče zrušiti tudi zdrave začetke in temelje, ki so bili postavljeni na strokovnih in političnih kongresih. Dar.es moramo ugotoviti, da je 2-letna ofenziva okrepila politično in gospodarsko nadvlado, samovlado kapitala. Vse tovarne in predvojni obrati obratujejo. Milijarde so vložene v nova podjetja Profiti, dividende so narasle za 100 do 500 odstotkov. Toda ta konjunktura je bila ustvarjena z nasiljem. Ona že danes prekaša ekonomske sile zemlje. Brez delavne sile, ki se nasilno upropa-šča, ie nemogoč zdrav razvoj industrije in narodnega gospodarstva, če se delavskemu razredu onemogoča zdrav, svoboden razvoj in boj za obstanek, on propada, toda z njim propadajo tudi vsi predpogoji trajno solidnega razvoja narodnega gospodarstva. A to je trajno nemogoče. Dokler bo kapital sistem izkoriščanja — toliko časa bo trajal razredni boj proti temu izkoriščanju. Nasilna akumulacija kapitala mora prej ali slej privesti, do nove gospodarske krize katere začetki se že vidijo v dezolatnih financah, pomanjkanju kvalificiranih delavcev, brzem padanju valute itd. Delavskim množicam že zopet grozi brezposelnost, lakota in pomanjkanje. Razkol proletarijata v Sloveniji hočejo za sebe izkoristiti meščanske stranke. Dasiravno je absurd, da bi kapitalistične stranke trajno organizirale proletarijat, je vendar to začasno in s pomočjo terorja mogoče. Krščanski »socijalisti«, ki so v najtesnejših organizatoričnih in duhovnih zvezah z reakcijonarnim klerikalizmom, hočejo razdvojiti delavske vrste in so reorganizirali svojo strokovno organizacijo po strokah, da bi lažje zapeljali delavstvo. Iz demokratske stranke so stopili narodni socijalci, ki vršijo isto nalogo kot nemški narodni socialci in fašisti na Laškem. Celo demokratje so ustanovili ».samostojno« Unijo, da bi lovili nezavedno delavstvo. A socijalistični pokret je razdvojen v tri skupine. Skupina »Delavskih Novic«, skupina okoli »Zarje« iti skupina okoli »Enakosti« v Mariboru. Pogled na politično situacijo teh treh skupin je do malih nijans skoraj identičen. Vse tri grupe obsojajo ministerijalizem in oportunizem, stojijo na stališču razrednega boja, internacijonalne solidarnosti in enotne proletarske fronte v boju za najosnovnejše svoboščine in pravice. če so morda razlike v teoretičnem oziru, v analizi internacijonalnega položaja — ne obstojajo razlike v praktičnem delu; zato je mogoče in naša želja je, da te tri grupe stvorijo enotno proletarsko fronto na političnem, strokov-kovnem, gospodarskem in prosvetnem polju. Mozek in glava te enotne fronte mora biti enotna socijalističua stranka delovnega ljudstva. Združitev vseh poštenih socijalistov, marksistov in proletarskih množic je predpogoj uspešnega boja za najosnovnejše živijenske pravice, je prvi korak k usposfcavitvi enotne fronte v celi Jugoslaviji. Izvajanjem sodruga Klemenčiča je sledilo veliko odobravanje, nakar se je konferenca prekinila do 2. ure popoldne. Popoldne. IZJAVA MARIBORSKIH SOCIJALISTOV. Posl- Golouh: Ni časa za dolge govore, ker je sedaj doba dela. Sodrug Klemenčič je preciziral današnje stanje proletarijata in naloge, ki stoje pred njim. Z njegovimi izvajanji se popolnoma strinjam. Opozoriti mi je le še na težke čase, ki čakajo delovno ljudstvo.,. Imperialistični kapitalizem pripravlja novo svetovno vojno, ki vtegne upro-pastiti kapitalizem, pa tudi proletarijat, če ne bo našel prave poti. Proletarijat mora rešiti sebe in svet. Zato moramo koncentrirati vse sile. Odtod klic po enotni fronti, po združitvi proletarijata. Opozarjamo na težke dni, ki stoje pred jugoslovanskim proletariatom. Padec dinarja se tiče tudi nas. Draginja bo naraščala, kapital pa se bo skušal izvleči iz krize potom zvišanja delovnega časa, potom znižanja mezd, izpretja in prisilne brezposelnosti. Govorimo o enotni fronti. Mi nismo za konfuzijo, ki bi nastala od združitve med ljudmi z nerazčiščenimi pojmi. — Enotna fronta je mogoča in se more ustvariti samo med onim delom proletarijata, ki stoji na stališču razrednega boja in ne paktira z buržuazijo. Vsi mi marksistični, revolucijonarni proletarci smo za enotno fronto, za združitev delavskega razreda. Z ljudmi, ki so kot narodni socijalisti glasovali za »zakon o zaščiti države«, ne moremo sodelovati. Krščanski socijalisti so se odrezali s prebranim pismom in jasno dokazali, da se ne marajo ločiti od klerikalne buržuazije. Vendar pa ne izključujemo proletarijata, ki se zbira v teh strankah. Njemu so odprta vrata in on lahko vsak trenutek vstopi v razredno-za-vedne delavske organizacije. »Napreje-va« skupina dela konfuzijo in je brez razredne ideologije. Mi ne bomo s pro-letarijatom reševali meščanskih strank. ampak postavimo velik socialističen blok za obrambo že doseženih pridobitev, za povrnitev izgubljenih pravic i$ za zboljšanje življenjskih pogojev. Zato se združimo! Tudi v volilni boj moramo iti skupno, da se ohrani proletarijat pred klerikalno poplavo. Z meščanskimi strankami bomo v permanentni koliziji. Zadnja leta smo mnogo trpeli in se mnogo naučili. Med skupino okrog »Delavskih Novic« in med mariborskimi socijalisti ni nobene razlike- Zato bo združitev lahka, če smo iskreni. Sodrugi! Gre za rešitev proletarskega gibanja. Zato napravimo korak iz te atmosfere! Mariborski proletarijat ni in nikoli ne bo blatil rdeče socijalističup zastave. (Veliko odobravanje.) IZJAVA LJUBLJANSKIH SOCIJALNIH DEMOKRATOV. Likar: Klic po enotni fronti je klic po obnovi socijalističnih organizacij. — Proletarijat je spoznal, da je žel kapitalizem uspehe ravno na račun razcepljenih delavskih vrst. In današnje konference prvi in najvažnejši uspeh je, da se ves proletarijat Slovenije odloča za prelom z buržuazijo, da znova dviga prapor razrednega boja. Na tej podlagi je že zajamčen enotni fronti uspeh, taktiko v enotni fronti bo proletarijat zrial in vedel zavzeti. »Zarjani« se izjavljajo za enotno fronto, proletarijat pa bo sam to fronto izgradil in za boj usposobil. (Veliko pritrjevanje.) IZJAVE NARODNIH SOCIJALISTOV. Tavčar (tajnik nar. soc. stranke) izjavlja, da slovenska narodno-socijalistič-na stranka nima nič skupnega^ s fašističnim pokretom. Ona odločno obsoja narodne socijalistie na Bavarskem, nasprotuje fašizmu na Italijanskem, ki ima namen okrepiti kapitalizem, z vso energijo pobija tudi fašizem v Jugoslaviji. Ima pa stike z narodno-socijalistično stranko na Češkem, ki so v zvezi s so-cijalnimi demokrati steber čehoslovaš-ke republike. Narodno - socijalistična stranka v Sloveniji je napovedala boj buržuaziji, ona je posegla v srce demokratske stranke in jo razbila. Našega stališča glede narodnosti se ni strašiti, ker ono ni identično buržuaznemu nacijonalizmu. V narodnosti iščemo kulturo srca in duše. V naši stranki nista 2 struji, ampak je vodstvo enotno, zato je tudi sklep za enotno fronto enoten sklep stranke. Mi se hočemo skupaj z vami boriti zoper ofenzivo kapitala, ki je danes v polnem teku. Priznavamo, da smo storili veliko napako, ko smo naročili našima zastopnikoma v parlamentu, da glasujeta za zakon o zaščiti države. Mi nismo vedeli, da je ta zakon naperjen proti delavstvu. Ko smo pa to uvideli, smo nastopili proti temu zakonu. Ni res, da . plavamo v meščanskih vodah. Ce smo se zvezali z buržuazijo pri »Zajednick za ljubljanske občinske volitve, smo podobni vam, ki ste se tedaj zvezali s klerikalci. (Medklic: mi smo se zvezali s krščansko socijalnimi delavci!) V enotno delavsko stranko za sedaj ne moremo vstopiti, ker ste marksisti in Razvoj svetovnega kapitalizma v zadnjih BO. letih. (Konec.) Boj kapitalizma za obstanek. Proletarijat se bori z revolucionarno odločnostjo proti kapitalu, ki ga hoče oropati vseh povojnih pridobitev. Posamezni izdajalski strokovni birokratje in socijalni patrijotje skušajo sicer prisiliti proletarijat, da bi se v interesu domovine (t. j. kapitalizma) prostovoljno podvrgel novemu izkoriščanju. Toda razredna zavest je v proletarijatu, v dolgih vojnih letih in v revolucijonarni povojni dobi, silno zrasla. Vsak proletarec je izvežban vojak, in rajši brani z orožjem v roki svoje pravice, kakor da bi prostovoljno privolil v diktat kapitalističnih mogotcev. Vera v neomajnost kapitalističnega družabnega reda vedno bolj gineva v širokih plasteh proletarijata. Vzgled proletarske ruske države, kjer stoji proletarska vlada, kljub vsem naporom mednarodnega kapitalizma, trdno že šesto leto, vliva revolucionarnim borcem po celem svetu nove upe, jekli njihovo odločnost Proletarijat se odločno brani proti poskusom kapitali- stov, ki hočejo vse stroške petletne vojne in povojnih kriz prevaliti na ramena delovnega ljudstva. Dolgo trajajoče, vedno se ponavljajoče stavke so znak tega bojnega razpoloženja. Politične stavke ogromnih delavskih množic, oborožene vstaje, rahljajo podlago kapitalistične družbe. V mnogih deželah so meščanske vojne stalno na dnevnem redu. (Italija, Irska itd.) Kapital se več ne more zanašati popolnoma na državno moč, zato mora ustvarjati nove liojne čete v svoje varstvo, ki obstoje iz članov vladajočega razreda in iz dobro plačanih kapitalističnih slug. (N. pr. fašisti v Italiji, »Orgesch« in narodni socijalisti v Nemčiji, bela garda in ju-gofašisti v SHS, itd.) Kapital je prisiljen vedno večji odstotek celotnega profita vporabljati za stroške teh kapitalističnih »armad«. Toda vse ne pomaga nič, brezmočno mora kapital gledati svoj propad. Premagane, obubožane dežele propadajo, brez vsakega najmanjšega odpora. Kapitalisti teh dežel iščejo proti lastnemu proletarijatu podpore pri kapitalistih zmagovalnih dežel. (Avstrijski kapitalisti so prodali n. pr. celo državo za par judeževih grošev antantnim denarnim mogotcem, da bi jih ti obranili pred avstrijskim lačnim proletarijatom.) Kapital štirih povojnih velesil: Amerike, Anglije, Francije in Japonske, skuša povojno gospodarsko krizo prebresti s tem, da hoče cel ostali svet spremeniti v svoje kolonije. Cela Evropa, vzhodno od Rena pa do mej sovjetske Rusije, je razkosana v pravcate kolonije, ki so gospodarsko, in zato tudi politično nesamostojne in le slepo orodje v rokah Francije (Poljska, Češka, SHS Rumunija itd.) ali Anglije (Grška, Ogrska itd.). Manjše države, ki so bile v vojni nevtralne, so obdržale navidezno politično samostojnost, gospodarsko so pa popolnoma odvisne od impcrijalistič-nih velesil. (Belgija od Francije, Holandska od Anglije itd.) Vse druge države pa so postale plen antantnih kapitalistov. Njihovih produkcijskih sredstev se polaščajo franoske in angleške banke. (Cela češka težka industrija; Škodove tovarne, Ringhofferjcve tovarne itd. so postale last franc, miljarderja1 Schneider-Creuzotta. Romunski petrolejski vrelci so v francoskih rokah. V tistem delu Slezije, ki so jo dobili Poljaki, je cela ogromna industrija] prešla v francoske roke itd.) Celo gospodarsko politiko teh malih državic (Mala antanta in ruske obmejne državice) diktirajo mogotci francoskega in angleškega kapitala-Dočim so Nemčijo, ki je bila edini resni tekmec antantnim kapitalistom, razorožili, tekmujejo ostale evropske države in državice v medsebojnem oboroževanju, ker to zahtevajo interesi angleške in francoske visoke finance. Kljub Zvezi narodov, mirovni ligi, NVashingtonski konferenci, razorožitvi Nemčije, Avstrije, Madžarske in Bolgarije, vporablja buriuazija veliko večji odstotek svetovne produkcije za oboroževanje — za pripravljanje novih, imperijalističnih vojn. Do glave oboroženi si stoje nasproti tekmeci, ki se potegujejo za svetovno nadoblast. Med prijateljskimi izjavami o medsebojni ljubezni in zavezniški zvestobi ter med komaj zakritimi grožnjami z vojno, koleba sem ter tja politika antantnih velesil. Za vsako ped zemlje, ki še ni končnoveljavno prisojena eni izmed svetskih velesil, se bore, kakor psi za oglodano kost. Vsaka velesila si hoče zasigurati čimvečji del svetovnega trga, v neomejeno izkoriščanje, s sigurnostjo drve v novo svetovno vojno. Med tem se pa razvija boj £a svobodo med kolonijalnimi narodi v vedno stojite na stališču zgodovinskega materializma. Smo pa za mednarodno solidarnost proletarijata in za boj proti buržuaziji. Bila bi hinavščina, če bi kar čez noč prestopili v vaš tabor, ni pa izključena taka enotna stranka za bodočnost. To naše stališče pa še ni noben zadržek, da ne bi v gotovih slučajih nastopih skupno. Tako kot smo nastopili skupno v rudarskem štrajku, lahko v interesu proletariata nastopimo skupno pri volitvah v parlament. Mi pozdravljamo, da se marksistične stranke združujejo. Med to novo stranko in narodno-socijalistično stranko naj se danes ustvari federacija. Vpoštevaj-mo to, kar nas združuje, ne pa ono, kar nas razdvaja. Nato prebere Tavčar naslednjo ofi-oijalno izjavo NSS: Resolucija sklenjena na seji načelstva NSS dne 18. januarja 1923. Narodno-socijalistična stranka stopa v razgovore z drugimi delavskimi strankami. Pri tem svojem koraku prosi te stranke, oziroma njihove zastopnike, da upoštevajo dejstvo, da so volitve tik pred durmi, da čas bliskovito hiti in da je vsaka stranka dolžna nemudoma poseči v aktivno borbo. Razglabljanja o razlikah med internimi delavskimi programi smatra ta hip NSS za času neprimerna. Danes govorimo skupaj v eni edini zavestni potrebi in ta je: Vse delavske stranke imajo en skupen interes, streti tisti režim, ki nas vse te stranke bije. Ni dvoma, da imamo prea očmi tudi to dejstvo, da bo moralo nastopiti po stretju tega režima konsolidatorno delo. Toda prva potreba je, skupen zamah po nasprotniku. Čas bo iz teh skupno nastopajočih falang rodil potrebno nadaljno akcijo. Predlagamo torej odkrito in lojalno, da se vse delavske socijalistične stranke zje-•dinijo na te-!e minimalne postavke, ki so pod danimi pogoji edino oživotvorljive: 1. Revizija ustave, ki naj se vrši na ta način, da pridejo vsi državljani do zavesti, tla uživajo suvereno socijalno, skupinsko in po naravi dano pravičnost in enakopravnost. 2. Iz tega načela izvira konkretno po naravi dana nedeljivost Slovenije in le te v jugoslovanskem sklopu samoupravna suverenost in politična enakopravnost. 3. Odpraviti se imajo vsi izjemni zakoni, ki so se dosedaj izvajali proti delovnemu ljudstvu. 4. Depolitizirajo naj se vse nastavitve vseh javnih nameščencev kakršnihkoli kategorij. Javni nameščenci morajo dobiti enako zagarantirane ustavne pravice, kot jih imajo drugi prosti državljani. Dati se jim mora taka materijelna eksistenca, da postanejo socijalno tudi v svojem prepričanju enaki vsakemu pridobitvenemu sodržavljanu. Kajti edino taki nameščenci bodo resnični izvrševatelji ljudske volje. 5. Revidirati in izpopolniti ter v čim srč-nejšo strujo usmeriti se morajo vsi socijalm zakoni, ki zadevajo delovno ljudstvo. 6. Pokazati se mora najvišji vidni znak, da je svetovna vojna za nami, to je soci-jalno pravično se ima izvesti dodelitev zemlje tistim, ki jo obdelujejo, izrabiti je treba tla v prid človeški družbi, treba je izvesti družabno pravično agrarno reformo, družabno pravično izrabo rudnikov ter gozdov in delovnemu ljudstvu hasno socijali-zacijo vseh proizvajalnih sredstev. * ostrejših oblikah. Stare naseljeniške kolonije Anglije se osvobojujejo mirnim potom angleške nadvlade. Kolonijalnt narodi, ki so bili privlečeni v metež svetovne vojne (Indijci, Egipčani itd-), so spoznali vzrok nadvlade belokožcev, boljše orožje in modernejši način bojevanja, in so se naučili evropske vojaške umetnosti. Vera v neomejnost nadvlade belih, imperijalističnih narodov, ki hočejo otresti jarem izkoriščevalcev, se vedno bolj širi. In ta boj izpodkopava korenine gospodarske nadvlade imperijalističnih evropskih narodov. Dočini se nasprotje med proizvajalnimi silami in kapitalističnim gospodarskim načinom proizvodnje vedno veča, in pada proizvodnja kapitalističnih dežel, se utrjuje na novih podlagah postavljeno gospodarstvo sovjetske Rusije. — Ozdravljenje ruskega gospodarstva od težkih ran, ki mu jih je prizadela svetovna in meščanska vojna ter brezobzirna blokada, je počasno in slabo vpliva nanje večna kriza1, ki pretresa evropske kapitalistične države. Ampak vendar gre ozdravljenje naprej, rusko gospodarstvo se izboljšuje in, ker je gospodarstvo kapitalističn. držav v večnem upadku, bo v dogledni dobi rusko Prepričani smo, da smo podali v teh točkah tako lojalno bazo za skupno akcijo, da nobene delavskih strank ne more zadržati njena lastna programatično-teoretična razlika, da ne bi šla v tem velikem času v enotno fronto. Kajti vsem nam je jasno, da se delovna družba vsega človeštva razvija v enotno bojno solidarnost in te delovne razredne družbene solidarnosti mi ne bomo kršili. Na kompleksu tistih tal pa, ki jih obdelujemo in iz njih živimo mi, to je v našem primeru ves jugoslovanski teritorij balkanskega polotoka, hočemo odločati enako suvereno, kakor priznavamo pravico suverenega odločanja na lastnih tleh drugim delovnim ljudstvom. —O— IZJAVA ENEGA DELA OFICIJELNIH SGCIJALISTOV SSJ OKROG »NAPREJA«. Štefan Sušič (za šišensko organiz. SSJ): Tudi mi delavci, ki smo organizirani v SSJ, smo za enotno proletarsko fronto. Politični mešetarji so razdrli stranko na tri dele, ki imajo isti program, le voditelji onemogočujejo enotnost. Strankin kongres v Celju je bil prava farsa. Mi z Bernotovim vodstvom nismo zadovoljni. V Ljubljani jc stranka obljubila, da bo kandidirala samostojno pri občinskih volitvah, toda zgodilo se je, da so na socijalistični listi kandidirali demokratie. (Medklic: Bole!) Bratomorni boj med proletarijatom se mora ustaviti- V imenu šišenske krajevne organizacije Socijalistične Stranke Jugoslavije izjavljam, da bo naša organizacija nastopila proti Bernotu, če bo hotel, da naša stranka nastopi samostojno pri volitvah. (Burno odobravanje.) Mi hočemo združitev proletarijata. Zato pozdravljamo današnjo konferenco. Potrebna pa bo še ena konferenca, da se dodobra dogovorimo. Protestira proti zakonu o zaščiti države in izključitvi 59 poslancev. Napada dosedanje držanje NSS. —o— Marcel 2orga govori samo v svojem imenu- Pravi, da je parola enotne fronte izšla iz Rusije in sicer se mora enotna fronta izvesti samo med revo-iucijonarniin proletarijatom. Govori se o vzrokih, zakaj je propadla hainfeldska in berlinska konferenca. Soc. skupine se morajo izjaviti za izstop iz 2. Internaci-jonale, drugače se ne moremo z njimi družiti. Oni, ki so za enotno fronto samo v Sloveniji, so kontrarevolucionarni. (Medklici: Nihče ni za enotno fronto samo v Sloveniji!) Enotna fronta revo-iucijonarnega proletarijata se mora postaviti na celem svetu. Žorga govori proti intelektualcem, za katere pri vstopu v stranko ne zadostuje 21 točk, on bi predlagal za intelektualce najmanj 42 točk. Češki narodni socijalisti so bur-žujska stranka, oni so nekaka kopija ruskih eserjev (socijalrevolucijonarjev). Naši so jim enaki. Z glasovanjem za zakon o zaščiti države so se onemogočili. (Medklici: fuj!) Ne more biti govora za volilni kompromis z narodnimi socijalisti, ker se mora iti v volilni boj z enotnim programom. Ljubljanske občinske volitve so bile napaka, ker smo se združili z buržuaznimi klerikalci. (Medklic: sam si bil za to!) Naj živi enotna fronta revolucijonarnega proletarijata! gospodarstvo nadkrililo kapitalistično proizvodnjo. Ko se bo to zgodilo, bo boj za izpremembo gospodarskega in družabnega reda v ostalih evropskih deželah, butnil na dan s še večjo silo in močjo. Osvobodilni boj proletarijatju in podjarmljenih narodov se vrši v posameznih deželah pod različnimi gospodarskimi in političnimi okoliščinami-Svetovna revolucija in svetovna gospodarska kriza je zadela v neenaki meri posamezne dežele in pokrajine, ter je svetovna kriza deloma pospešila revolucijo, deloma jo pa oddaljila. Dočim so končni cilji proletarijata v kapitalističnih državah in podjarmljenih kolonijal-nih ter polukolonijalnih narodov isti, povzročujejo različna izhodišča oz. različna gospodarska sestava kapitalističnih in kolonijalnih dežel, da so neposredni cilji razni, in da se bo boj za končni cilj, ki je zavzetje moči po pro-letarijatu in kmetih, vršil po raznih načinih. Odločilni vidiki za svetovno revolucijo so ti-le: Prvič večja ali manjša utrjenost in zaokroženost* gospodar- * Gospodarstvo posamezne dežele je Sušič: Socijalistična Stranka Jugoslavije je izstopila iz 2. internacijonale in sedaj ni v nobeni internacijonali. Mihevc (za socijaliste okoli »Zarje«): Narodni socijalisti so slišali tu par gorkih, pa tudi Tavčar ni ostal dolžan. Jaz sem zoper to, da bi se katero skupino kratkomalo odbijalo. Zame je merodajno, kaj je govoril referent Klemenčič in Golouh. Opozarjam vas, sodrugi, na hude čase, ki se nam bližajo, grozi delavstvu lakota, brezposelnost. Zato je skrajni čas, da se združimo. Enotna fronta naj po možnosti obsega ves proleta-rijat. Fabjančič: Ni komodnejšega opravila, kot stati v ozadju in kritizirati. So ljudje, ki tavajo visoko med zvezdami, ki prižigajo ob njih cigarete in sanjajo o revoluciji. Take sodruge kličem nazaj na zemljo v trdi boj za vsakdanje interese delavcev in kmetov. Delavski razred bo prišel do svoje končne osvoboditve izpod najemniškega jarma le potoni težkih bojev za vsakdanji kruh, potom organizacij na vseh poljih, ki ga bodo usposobile, da prevzame vlogo, ki mu jo je dodelila zgodovina. V svojem boju za neposredna vprašanja pa nikdar ne sme zgubiti izpred oči končnega cilja: odprave kapitalizma in odprave družabnih razredov. Žorga trdi, da se mora enotna fronta skleniti samo med revolucijonarnim proletarijatom in se sklicuje na Rusijo. Pred oktobrsko revolucijo 1. 1917. so socijalni demokrati (boljševiki) izdali geslo: vso oblast sovjetom!, kar je v praksi pomenilo zahtevo po delavsko-poljedeljski vladi, po koaliciji boljševikov, menjševikov in eserjev (socijalrevolucijonarjev). (Medklic: tega boljševiki nikoli niso predlagali! Drugi klic: to je vendar zgodovinsko dognano!) Boljševiki so zahtevali od eserjev in menjševikov, da prekinejo koalicijo z buržuazijo, česar pa ti niso hoteli storiti. Zato je prišlo do samo boljševiške vlade. Rusi so geslo enotne fronte razumeli drugače kot s. Žorga. Sodrugi, ki hočejo kaj trditi o zgodovini mednarodnega delavskega gibanja, naj se najprej pouče. Brez znanja ne more biti pravilne trditve. Sploh je skrajno udobno delati se pri vsaki priliki nekakega levičarja in po vsej sili hoteti videti v vsaki akciji vodstva oportunizem. Tip takega levičara je neki Vajtauer na češkem, ki očita Šmeralu, ker propagira za enotno fronto komunistov, socialdemokratov in narodnih socijalistov in za skupno delavsko vlado, da hoče enotno fronto gor do meščanskega predsednika republike Masa-ryka. To je zlobno obrekovanje in zato so in bodo češki delavci s takimi Vaj-tauerji obračunali. Kako si predstavljam enotno fronto? Predvsem moram zavrniti insinuacijo, da hočemo enotno fronto samo za Slovenijo. Mi hočemo enotno fronto proletarijata na celem svetu, torej tudi v celi Jugoslaviji. Če pa ni prišlo še do nje, jo realizirajmo vsaj mi v Sloveniji! Potem, ko nastopi čas za to, bomo pomagali srbskemu in hrvaškemu prole-tarijatu ustanavljati enotno fronto. Bolj- stva posameznih ‘kapitalističnih dežel, oziroma skupin dežel, drugič razdelitev moči med posameznimi najvažnejšimi razredi in sloji prebivalstva posameznih dežel ter stopinja razoranosti bnržuazne državne sile, tretjič stopinja, do katere se je razvila meščanska vladavina. Vse dežele zemlje, če jih razmotri-vanio iz teh vidikov, moremo deliti na tele glavne skupine: L Kapitalistične dežele, ki so v vojni obogatele, ki imajo na lastnem ozemlju in na ozemlju, ki stoji pod njihovim političnim uplivom, še znatne možnosti za razvoj kapitalističnega razmaha, m ki imajo neomajano, demokratično organizirano vladno moč. 1'ake dežele so: Združene države Sev. Amerike, Južnoafriška unija, Avstralija. 2. Kapitalistične države, ki so tudi v vojni obogatele, a kojih državna ustava • je polnoabsolutistična. (Japonska). zaokroženo, če ta dežela lahko proizvaja doma vse poljedelske in industrijske proizvode, ki jih rabi. še je nekaj kot nič. V prvi vrsti hočemo enotnost s tistimi socialističnimi skupinami, ki so marksistične in stoje na stališču razrednega boja, to so mariborski in ljubljanski socijalisti. Z njimi naj pride do enotne stranke. To ne bo težko. Za ostale delavske stranke sem pa za federacijo po vzgledu angleške in ameriške Labour Party (Stranka Dela), v kateri so federativno združeni neodvisni socijalisti, komunisti, socijalisti 2. internacijonale, strokovne, gospodarske in prosvetne organizacije, z eno besedo, ves delavski razred. Morda nam bo kdo očital, da hočemo enotno fronto za to, da bi delavce iz drugih strank prepeljali v naš tabor. Jaz vam pa pravim, vam, zastopnikom drugih delavskih strank: od vas samih je odvisno, če bodo vaši pristaši ostali pri vas ali pa vas bodo zapustili. To bo rezultat vašega dela. Mi hočemo enotno fronto iskreno, brez zadnje misli; proletarijata moramo omogočiti uspešen boj za temeljne državljanske in človeške pravice, za boljši kos kruha. To pa je mogoče le v enotni fronti- Ne delajmo si iluzij, kot so si jih delali italijanski sodrugi, socijalisti in komunisti. Ker ni bilo na Laškem enotne bojevne fronte proletarijata, je zmagal fašizem. Delavsko gibanje je na tleh in silno težko ga bo zopet postaviti na noge. Revolucijonarno frazerstvo ne bo rešilo proletarijata, ampak usmerjena, prevdarjena, železnodisciplininana razredna borba, ki jo vodi proletarijat potom svojih organizacij. V številu, zavednosti in disciplini je moč delovnega ljudstva. V teh lastnostih se mora razred bodočnosti izpopolnjevat. Pamet, jasen pogled, organizacija, vztrajnost v boju, bodo izvedli delavski razred Slovenije iz današnje težke situacije in pomagali tudi ostalemu jugoslovanskemu proletarijatu do konsolidacije. H koncu še besedo o ljubljanskih občinskih volitvah- »Zveza delovnega ljudstva« se jc ustanovila na zahtevo delavstva. Tudi Žorga je glasoval zanjo. Nelojalno je, hoteti zvaliti odgovornost na druge. Juho, ki smo jo skupaj skuhali, bomo skupaj zavžili. S skrajno energijo odbijam domnevo, da smo se zvezali z buržuaznimi klerikalci. Mi smo se sporazumeli po volji delovnega ljudstva za skupen nastop s krščansko-socijalističnim delavstvom, da vržemo v občini liberalno buržuazijo. To ni noben volilni kompromis, ker imamo enoten komunalni program in sicer po naši inicijativi. Sedaj pa, sodrugi, na delo! Živela združitev delavskega razreda! Živela socijalistična stranka delovnega ljudstva! (Veliko odobravanje.) Zorko Fakin je izjavil, da ne govori v imenu NSS, temveč, da je bil povabljen na konferenco kot aktiven delavec v proletarskem gibanju. Povdarja, da zahteva situacija takojšnjega združenja vsega delovnega ljudstva, ker le tako si bo lahko zagotovilo svojo eksistenco. Združenje se ne sme odlašati, ker sicer bo prišlo do istega položaja kot v Italiji, kjer je prepozno prišlo spoznanje, da le enotna delavska fronta lahko reši delovno ljudstvo neznosnega izkorišča- 3. Kapitalistične države, kojih gospodarstvo je v vojni ostalo takorekoč nepoškodovano, ki posedujejo velike kolonije in imajo meščansko-demokra-tično ustavo: Anglija in Kanada. 4. Kapitalistične države, ki so, čeprav zmagovite v svetovni vojni, gospodarsko in denarno silno trpele vsled te vojne; ki imajo demokratično vlado, koje moč je pa že bolj ali manj omajana: Italija in Francija. 5. Obubožane evropske države, vzhodno od Rena, z mlado, slabo organizirano, ali že, vsled revolucijonarnih homatij, silno oslabljeno meščansko vlado: Nemčija, Avstrija, Poljska, Balkanske države, itd. 6. Kolonijalne in polukolonijalne dežele: a) Indija, Perzija, Turčija, Koreja, itd. (s silnim veleposestvom). b) Kitajska (večinoma mali posestniki). 7. Dežele, kjer je proletarijat v posesti državne moči: Sovjetska Rusija in ostale zvezne sovjetske republike (Ukrajina, Republika daljnega vzhoda, Georgija, Tatarska republika, itd.). nja. Kadar bo imel enkrat vsak delovni član našega naroda kapitalistično peto na želodcu in bajonet pred vrati, potem bo za vstvarjanje enotne fronte delovnega ljudstva prepozno. (Živahno odobravanje.) Zabrezovnik: Voditelji so razbili delavsko gibanje. Da ne pride do novih razočaranj, mora delavstvo aktivno sodelovati pri enotni fronti in nadzirati delovanje ljudstva. Pokovc: Razkol so povzročili mini-sterijalci. Danes pa je enotna fronta potrebna in mogoča. Zahtevam pa, da sc mora napraviti enotna fronta tudi v strokovnih organizacijah. Pristav izraža naziranje rudarjev, ki so najbolj preganjani in največ trpe ter kot taki najenergičneje zahtevajo enotno fronto. Pintar: Tudi stavci kot vsi delavci želijo enotno fronto. Je za enotnost tudi na strokovnem polju. Kužnik (v imenu poljedelcev): Združimo se vsi, industrijski in kmetiški delavci. Kapitalisti so enotni, zato zmagujejo. Poljedelski delavci in mali kmetje so za enotno fronto na podlagi razrednega boja. Opozarjamo na potrebo, da se delavstvo vzgaja in izobraža, ker le tedaj bo kos velikim nalogam. Jagodic: Tudi kmetje so delavci in oni so za enotno fronto. Situacija nas sili k združenju. Zdi se mi, da so med nami nekateri omahljivci, toda mi moramo biti odločni. Razkrinka agitacijo samostojnežev in povdarja, kakšno škodo imajo delavci, če niso organizirani. Repanšek: Enotna fronta samo za volitve je brezplodna, ona mora veljati v prvi vrsti skupnemu boju za naše pravice. Želim, da se oni, ki so za enotno fronto, izjavijo tudi za enotno organizacijo. Albin Hrast in Anton Jereb v imenu kmečkega proletarijata pozdravljata ustvaritev enotne fronte. Jeišar v imenu rudarjev in kmetov Izraža solidarnost z današnjo konferenco. Nato se konferenca prekine, da dokonča komisija svoje delo. REFERAT KOMISIJE. Med tem časom je zborovala komisija, ki je pretresla vse predložene resolucije in predloge. Njeni sklepi so bili soglasni. V imenu komisije je konferenci, potem ko se je ponovno otvorila, poročal sodrug Klemenčič: Komisija je brez posebnih debat enoglasno sklenila predložiti konferenci enotne proletarske fronte nastopne sklepe in resolucije. Enodušnost komisije, v kateri so zastopane grupe »Delavskih Novic«, »Zarje«, »Enakosti« in »Volksstimme«, je najjasnejši dokaz, da je potreba po enotni fronti v Sloveniji dozorela. Komisija enodušno predlaga v soglasno odobritev takojšnjo združitev skupine okoli »Delavskih Novic« in skupine okoli »Zarje« v »Socl-jalistično Stranko Delovnega Ljudstva« na podlagi resolucij, programa in Statuta, sprejetega na tej konferenci s tem pridržkom, da občni zbor krajevne politične organizacije Socijalistične Stranke (skupina »Zarje«) odobri te sklepe in kandidate v širši izvrševalni odbor od grupe »Zarje« potrdi ali pa zamenja. Nato prebere resolucije, program in štatut, kot je tiskano v prilogi. V svrho izpeljave popolne enotnosti med »Socijalistično Stranko Delovnega Ljudstva« in mariborsko okrožno organizacijo »Socijalistične Stranke Jugoslavije« izvolita obe stranki po tri člane v akcijski odbor enotne proletarske fronte. Mariborski konferenci se predložijo sklepi v potrditev. Proletarske množice širom Jugoslavije pričakujejo od naše konference upostavitev enotne fronte. Resolucije in predlogi so trdni, jekleni temelji te mogočne proletarske zgradbe. Tri socijalistične frakcije se na ta način združujejo v organizacijsko enotno fronto. Nijm bodo brez dvoma sledile strokovne, gospodarske in prosvetne organizacije. Proletarske množice se bodo obudile Iz malobrižnosti in bodo z navdušenjem pozdravile enotno fronto. Ni dvoma da bo konferenca napravila prvi korak k upostavitvi enotne proletarske fronte v celi Jugoslaviji in upajmo, da čim preje proletarijat celega sveta strne svoje vrste in zlomi ofenzivo kapitala. Zelja in predlog komisije je, da soglasno odobrite predloge in resolucije. Kar se tiče predlogov narodnih sp-cijalistov, je komisija ugotovila, da ne stojijo na stališču razrednega boja in da ne priznavajo mednarodne solidarnosti proletarijata. Odbor bo izdelal s svoje strani protipredloge za enotno fronto. Nahtigal (Maribor): Ker imamo vsi zaupanje v ljudi, ki smo jih poslali v komisijo in ker se strinjamo s predlogi, vas prosim, da jih sprejmete brez debate. Makuc: Kdo je za Nahtigalov predlog? (Vsi.) Proti? (Nihče.) Makuc: Kdor je za predloge komisije, naj dvigne roko! (Vsi.) Proti? (Nihče!) IZVOLITEV ŠIRŠEGA ODBORA. Nato se je na predlog komisije soglasno izvolil širši pokrajinski odbor 31 članov, kot je imenovan na prilogi. PO GLASOVANJU. Tavčar: Naša resolucija se ni pravilno razumela. Mi narodni socijalisti smo za razredni boj in za mednarodno solidarnost. Mi le na priznavamo marksizma- Prosim konferenco, da točno odgovori, ali smatra, da je možna skupna akcija pri volitvah med marksisti in narodnimi socijalisti in na kateri bazi. V slučaju, da te možnosti ni, vseeno izjavljamo, da bodo narodni socijalisti vedno ostali solidarni s proletarijatom. Klemenčič: Akcijski odbor ne more izdelati svojih protipredlogov do torka, ker bo še-le 28. t. m. izvoljen v Mariboru. Mulej: Odgovor naj se jim da pravočasno pred njihovim nedeljskim kongresom. Rupnik (NSS): Dobivam vtis, da stvar zavlačujete. Moramo si biti na jasnem. V torek je seja našega načelstva. V soboto in nedeljo pa je kongres. Hočemo precizen odgovor: da ali ne! Tokan (Zarjan): Resolucija narodnih socijalistov je nesprejemljiva. O razredni borbi v njej ni govora. Enotna fronta samo za volitve nima pomena. Akcijski odbor naj izdela svoje protipredloge. Lemež: Tiste grupe, ki pristajajo na program, gredo lahko v enotno fronto-Če narodni socijalisti ne priznajo našega programa, ne morejo niti pri volitvah iti v enotno fronto. S tem pa ni rečeno, da je izključena kolaboracija v drugih stvareh. Juvan (NSS): Na program ne mo- remo pristati, ker hočemo čuvati svoje posebnosti. Iskreno Lemežovo izjavo jemljemo z obžalovanjem na znanje. Makuc zaključi konferenco: Enotna fronta v Sloveniji je izvršeno dejstvo. Sedaj pa na delo, da postane to, kar je na papirju, res kri in meso! (Viharno, dolgotrajno odobravanje.) Jibril Makass: Oportunizem krščanskih socijalcev. Na konferenco enotne proletarske fronte so bili povabljeni tudi levičarji SLS, ki se sami nazivljejo krščanske socijalce. Na konferenco niso poslali nobenega delegata, ker se očividno bojijo groženj kapitalističnega in fevdalnega desnega krila SLS. Pač pa sta »Delavska Zveza« in »Jugoslov. strokovna zveza« poslali na konferenco pismeno obvestilo, zakaj se krščanski socijalci niso udeležili konference. Je sicer zadeva socijalistične stranke delovnega ljudstva, da zavzame svoje stališče napram izjavi krščanskih socijalcev, vendar mislimo, da ne bo odveč, če se tudi čuje mnenje iz vrst razredno zavednega proletarijata. Ne tajimo možnosti, da bi krščanski socijalizem kot frakcija onega dJa proletarijata, ki se iz »kulturnih« ozirov ne strinja povsem s pravim marksizmom, dejansko mogel obstojati; v lem smčaju bi seveda ne moglo biti govora o spojitvi v enotno stranko. 'I oda za to ni šlo. Glavni pomen konference obstoja v tem, da so se razne proletarske razredno zavedne frakcije združile za enoten akcijski program v sedanji ofenzivi kapitala. Šlo je torej predvsem za to, če je kljub razlikam teoretičnega značaja med slovenskim proletarijatom mogoč enoten nastop na podlagi razrednega boja Izkoriščanih proti razredu Izkoriščevalcev. Zato je odsotnost krš- čanskih socijalcev na konferenci dokaz, da krščanski socijalizem kot razredno gibanje krščansko orijentiranega proletarijata v Sloveniji dejansko ne obstoja. Vse krščansko socijalno gibanje v Sloveniji boleha na kronični bolezni radikalizma traz, ker je minimalna zahteva vsakega iskrenega socijalizma načelni razredni boj v meščansko-kapitali-stični družbi; vsak drugače umevan »socijalizem« je le večno slepomišenje malomeščansko orijentiranih epigonov kapitalizma in razdvajanje proletarijata v njegovem boju za socijalistični družabni red. Da se krščanski socijalci niso udeležili konference, je krivo predvsem dvoje. Manjka jim jasne soeijalne ori-jentačije. Radi tega ne morejo doumeti jedra razrednega boja v socijalnem organizmu, ki v resnici obstoja, odkar obstoja sistem zasebne lastnine. Razredni boj tiči v organizmu samem in bo obstojal, ker vsak na privatni lastnini sloneč družabni red vsebuje nepomirljivo nasprotstvo med posedujočimi in neposedujočimi. Oznanjati v socijalnem organizmu gospodarske neenakosti vzajemnost stanov se pravi, da se najmi-leje izrazimo, stremeti za tem, da se vse današnje soeijalne krivice sankcijo-nirajo In ovekovečijo; vrh tega pa razširjanje misli o vzajemnosti vseh stanov dokazuje, da krščanski socijalni ideologi socijalnega razvoja sploh ne razumejo. (Dalje prih.) Kovinarski štrajk v Brodu še neprestano traja, zato naj noben delavec ne potuje v Brod in naj nihče ne nasede agentom, ki nabirajo po celi državi delavce kot stavkokaze za tovarno vagonov. Stavka je vzorna, vendar se je našlo par nesodrugov, ki so šli na delo. Njihova imena je potrebno ožigosati po vsem delavskem časopisju Jugoslavije. Ti štrajkbreherji so: Benčes, Šifer Bernhard, Kovač Anton, Kovač Stjepan, Samogyi, Erdelyi, Pecsi Mihaly, Sotošek, Johann Deutsch-mann, Pavič Nikola, Neuhdusler, Seka- nina, Rehmtzer, Haupt, Kadič, Istvan Schweizer, Ivan Gospodarit', Mare Ja-rtoš, Weiss, Tanki Ignaz, Ladislav Duri aš, Josip Pokorny. Njim na čelu pa so: Dragutin Rakič, Ljudevit Šarkandi, Znamec Engelbert in Sovič Marko. Ti stavkokazi so penzijonirani železničarji in tipični Horthyjevci. Oni zaslužijo prezir in bojkot vseh poštenih delavcev. Izjava. Meščanski časopisi cele Jugoslavije so prinašali te dni tendencijozna, izmišljena in provokatorska poročila o mojem potu v Belgrad z očitnim namenom, da diskreditirajo pri proletarijatu našo Iskreno in resno zamišljeno akcijo za zedinjenje proletarijata v enotni »Socijalistični Stranki Delovnega Ljudstva«. Jasno je, da se jim to ne bo posrečilo. Gospod »poslanec« Bernot je v svoji cunjici »Napreju« napisal o zadevi par bedarij. Za lopovstvo v štev. od 26. januarja mi je mož osebno odgovoren in spravil ga bom pred meščansko sodišče in pred svoje osebno sodišče. Pošten socijalističen proletarijat pa bo Bernotu odgovoril na ta način, da bo iz njegove falirane stranke korporativno prestopil v »Socijalistično Stranko Delovnega Ljudstva«. V Ljubljani, dne 26- januarja 1923. Vladislav Fabjančič. ..Proletarska mladina." Septembra meseca lanskega leta jc dobiia slovenska delavska niiaatpa svoj p»vi časopis, ; Proletarsko mladino«. Izdajati jo je pričela štirinaj' tdnevio »I-kr;;«, organizacija mladih delavcev. Namen »Proletarske mladine« je vr- Posamezna številka 4 K; mesečna naročnina za SHS 16 K jugoslov. Mesečna naročnina za inozemstvo >4 K jugoslov. Sodrugi! Podpirajte čustvo proletarske solidarnosti. Nadalje je njen namen, da ščiti gospodarske interese mladih delavcev in jih vodi v boj proti kapitalističnemu izkoriščanju s končnim ciljem: osvoboditi delavski razred in ustvariti socijalistični družabni red. Do sedaj je izšlo že 7 številk in čim dalje bolj se delavska mladina oklepa svojega lista, ki vodi račun o vseh njenih težnjah. Poleg člankov vzgojne vsebine se najdejo članki o položaju delavske mladine, o zgodovini mladinskega gibanja, o Rusiji, o enotni fronti odraslih in mladih. V internacijonalnem pregledu se obvešča slovensko mladino o boju mladine drugih držav; v vsaki številki se nahajajo tudi dopisi vajencev in mladih delavcev in da se poskrbi za zabavo, so v listu tudi kratke povesti, pesmi itd. Zadnja številka ima n. pr. sledečo vsebino: Proč z nasiljem! — Ob obletnici smrti Karla Liebknechta in Roze Luksemburg. — 75 letnica »Komunističnega manifesta«. — Nekoliko o delavskem gibanju v Jugoslaviji. — Listek: Prvi maj 1916. — Karlu Liebkne-chtu (Pesem). — Kaj so »Orjunci« in kaj hočejo? — Kaj nam pišejo mladi proletarci. — Solidarnost odraslih delavcev z mladimi. Voz (Igra; nadaljuje se v prihodnji številki.) Priporočamo vsem zavednim odraslim sodrugom, da čitajo, širijo in naročajo »Proletarsko mladino«. Podpirajmo gibanje delavske mladine! Kajti poguba je dandanes za delavski razred, če stoji njegov naraščaj izven razrednega boja in v nasprotju z njim. Kapitalistično proizvajanje se v glavnem utrjuje na izkoriščanju mladine. Mlade delavce izrablja buržuazija v svoji ofenzivi za .štrajkbreherje. Na drugi strani pa jo po-neumnuje in mami, da bi jo odvrnila od razrednega boja, kajti buržuazija se dobro zaveda važnosti naraščaja. Zato je pa še tembolj dolžnost delavskega razreda — kateremu pripadi bodočnost — da poskrbi za svoj naraščaj. V proletarski mladini je oslguranje proletarskega boja, v mladem proletarijatu je bodočnost! Uredn. »Prol. mladine«. Sccijallst. Stranka Delovnega Ljudstva. V četrtek, dne 1. februarja je seja po-kraj nskega širšega odbora (pokrajinskega strankinega sveta) v Ljubljani v Delavskem domu ob 4. uri popoldne z dnevnim redom: 1. Volilni manifest stranke. 2. Volitev ožjega odbora. 3. Volilne predpriprave in razno. Vsi člani iz Ljubljane in iz revirjev se pozivajo, da se zanesljivo udeleže te važne seje! VELIKA ŽELEZNIČARSKA PLESNA VESELICA. Sodrugi! 1. februarja 1923 priredi veselični odsek »Neod. Str. Žel. Org.« veliko železničarsko veselico v veliki dvorani »Uniona« v Ljubljani, s sledečim vsporedom: 1. Ples. 2. Šaljiva pošta. 3. Srečolov. 4. Petje. Godba na pihala bo skrbela, da bo zabava še veselejša. Veselica je v korist »Delovskega (Železničarskega) Doma«. 1. februarja vsi v »Union«! Veselični odsek N. S. Ž. O. Za tiskovni sklad so darovali: sodr. Ravnik Fr. 5 Din, sodr. Ulčar 2 Din. sodr. Kukovca Ivan 3 Din. — Skupal 10 Din. Priporočam se vsem sodrugom in zavednim delavcem za različna umetniška dela, oz. za slika-nje plakatov in razne risbe. Naročila izvršujem točno in po najnižjih cenah! naš tisk z zbiranjem naročnikov 1» t* Odgovorni urednik: Anton Šuštaršič. Zvezna tiskarna v Ljubljani. z zbirkami za tiskovni sklad. Kdor ne prejema redno lista, naj ga takoj reklamiral Delavske Novice 4, Ljubljana, Turjaikl trg 2- —— Lastnik konzorcij- Ivan Puc šiti med delavsko mladino izobraževal- podobar in slikar, no delo, razvijati razredno zavest in Škofja Loka. Priloga »Delavskih Novic" šf. 4., teto 181 Temelji ..Socijalistične Stranke Delovnega Ljudstva". Statut »Socijalistične Stranke Delovnega Ljudstva*'. L Ime in cilji. § 1. Stranka se imenuje »Socialistična stranka delovnega ljudstva«. Ona .se bori za spremembo današnjega kapitalističnega družabnega reda v sncijali-v.tični potoni razrednega boja, za proletarsko demokracijo, osvoboditev delavskega lazreda in vsega zatiranega ljudstva, tei za končno odpravitev izkoriščanja in nasilja enega človeka aii razreda nad drugim. II. Sredstva. § 2. Svoj cilj bo skušala »Socijaii-stična stranka delovnega ljudstva« doseči potom a) pismenega, tiskanega in umstvenega razširjanja svojega programa in poglobitve zavednosti ljudstva; b) potom organiziranja krajevnih organizacij in zaupništev; c) udeležbe stranke v občinskih, okrajnih, oblastnih in državnih predstavništvih; d) podpiranja strokovnega in gospodarskega (ekonomskega) delavskega in kmečkega pokreta; e) udeležbe pri volitvah v delavske zbornice, delavske zavarovalnice in vseh ostalih delavskih institucij; {) razširjanja prosvete in podpiranja delavskih izobraževalnih društev; g) razširjanja mednarodne solidarnosti in seznanjanja ljudstva z mednarodnim delavskim gibanjem. § 3. MaterLiaJna sredstva so: a) Članska vpisnina in redni mesečni prispevek. Vpisnina znaša 1 Din. Prispevek najmanje 10 Din. Strankin svet lahko zviša prispevke; b) prostovoljni prispevki: III. Članstvo. § 4. Člani morejo biti samo one osebe obeh spolov, ki se strinjajo s prodra-mom, statutom in taktiko stranke ter se obvežejo, da bodo v stranki delovali, kar morajo pismeno izjaviti s prijavo pristopa. § 5. člani stranke lahko postanejo ročni in intelektualni delavci, poljedelci ter mali posestniki ter obrtniki. § 6. Ročni in intelektualni delavci, ki so strokovno organizirani, postanejo člani stranke s prijavo za vstop. § 7. Za vse ostale je pri vstopu potrebno, da dva člana, ali en odbornik jamčijo za njegovo poštenost. § 8. Člani stranke ne morejo ostati oni, ki prekršijo program, štatut in taktiko stranke, ah pa oni, ki s svojim vedenjem škodujejo njenemu ugledu ter ne izvršujejo svojih obveznosti. § 9. Člani stranke ne morejo biti: a) otroci in nedoletni, ki stojijo pod nadzorstvom starišev in ničesar no proizvajajo; b) dijaki ljudskih in srednjih šol; c) osebe, ki se sploh smatrajo kot kompromitirane vsled nečastnih del, afer in temu podobno; d) člani delodajalskih, industrijskih *vez, ki se bojujejo proti strokovnim