'!2N!CR 08Z.S008 (E98=e 9EtO0,i0 6GBI IMSOIOIS S0 ZO B3|uj|rui| spipim VESEL BOŽIC NOVO LETO IN SREČNO Drage bralke, dragi bralci! Morda ste v preteklih mesecih zasledili v našem listu to ali ono spremembo. Kajpada upamo, da predvsem pozitivno. Sestav uredništva se je spremenil, poleg znanih dopisnikov pa nam je uspelo k sodelovanju pritegniti nekaj novih in tudi »starejših« imen, od katerih vsak da časopisu svoje obeležje. Pestrost poročanja, informiranja in ocenjevanja dogodkov je tudi sicer naše glavno vodilo. Takoj ob začetku leta 2000 pa bo prišlo do znatnejših sprememb. Po dobrih trinajstih (!) letih bo Slovenski vestik izhajal v večjem formatu, z novo glavo in novim layoutom. Nudili vam bomo še večjo preglednost o družbenem, kulturnem in siceršnjem dogajanju v naši regiji in drugod. Z nekoliko večjo pisavo pa bomo ustregli tudi želji po še večji berljivosti lista. Veseli bomo vaših pripomb in po možnostih tudi upoštevali vaše želje. Iz uredništva vam želimo prav lepe božične praznike in Silvestrovo po meri, v novem letu 2000 pa vse in še več tega, kar si sami želite! Urednika dr. Andrej Leben in Jože Rovšek s sodelavci Slika na prednji strani Nekoč se je reklo, da leto 2000 nikoli ne bo zapisano. Ljudska modrost in najhujši črnogledi so se le zmotili. In zdaj je napovedan optimizem. Kot recept za uspešno prihodnost, ki ga bomo za manjšo vsoto morda kmalu lahko kupili že na vsakem boljšem vogalu. Nič zato, da Avstrija še nima nove zvezne vlade. Kaj nam mar, da je na Koroškem prevzela vajeti stranka, katere člani se spogledujejo z nacionalizmom, ki podpihujejo nestrpnost in strah pred neznanim. Svet se vrti naprej in mi z njim v virtualno gibalno globa- lizacijo. Nastajajo nova omrežja, mednarodna, državna, zasebna, nepri-dobitniška, komercialna, humanitarna, varnostna, vojaška. Prehitevalni pasovi na podatkovni cesti so prosti, a pogled je oviran. In človek raje zatisne oči in zapleše. In od nekod se oglaša hrepenenje po poznanem, domačem ... Vsem bralkam in bralcem, članicam in članom, sodelavcem, prijateljem in somišljenikom želimo prijetne praznike in srečno novo leto 2000 Slovenski vestnik Slovenska prosvetna zveza Zveza slovenskih žena Zveza slovenskih izseljencev Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora Slovensko planinsko društvo Slovenska športna zveza Zveza slovenskih organizacij na Koroškem Dvojezični zbor Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji GABRIEL - glasbeno gledališče, Celovec Godba na pihala, Šmihel Gledališče ob Dravi KD Peter Markovič, Rožek KD Pri Joklnu, Celovec KD Šmarjeta-Apače k & k, Šentjanž Slovenska prosvetna zveza in včlanjena društva želijo vesele božične praznike in srečno novo leto 2000 KUMST, Žita ra vas MePZ Podjuna, Pliberk MoPZ Kralj Matjaž, Libuče Plesna šola Gregej Krištof SAK, Celovec Slovensko pevsko društvo Danica SPD Bilka, Bilčovs SPD Bisernica, Celovec SPD Borovlje SPD Danica, Šentprimož SPD Dobrač, Brnca SPD Drabosnjak, Kostanje SPD Edinost, Pliberk SPD Edinost, Škofiče SPD Gorjanci, Kotmara vas SPD Herman Velik, Sele SPD Jepa-Baškojezero, Loče SPD Malošče SPD Peca, Šmihel SPD Radiše SPD Rož, Šentjakob SPD Srce, Dobrla vas SPD Svoboda, Loga vas SPD Šentjanž SPD Trta, Žitara vas SPD Valentin Polanšek, Obirsko SPD Vinko Poljanec, Škocjan SPD Vrtača, Slovenji Plajberk SPD Zarja, Železna Kapla SPD Žila, Ziljska Bistrica SPD Zvezda, Hodiše Vaščana pojo, Zgornja Vesca PREBERITE PREMIERA Gledališka skupina SPD »Zarja« iz Železne Kaple je uprizorila dramo £ Mira Gavrana »Kre- 3 ontova Antogona«. PRVO BRANJE Diplomat Milan Jazbec je mdr. nekaj let služboval na konzulatu R Slovenije v Celovcu, pred tem pa do leta 1991 v Beogradu. Zdaj je svoje spomine na bivanje v nekdanji prestolnici države zbral v spominski knjigi, g* iz katere objavljamo w krajši odlomek. KNJIGE ZA MLADINO Zakaj tudi v modernem svetu ne smemo pozabiti na knjige, mladi pa še posebno ne na slovenske, in kako pri tem lahko pomaga tudi Bralna značka Slovenije, ve povedati Tilka Jamnik. 10 ALTER-SCENA Kultura ni tradicionalna. V Sloveniji so v preteklih letih alternativni centri doživeli prav čudovit razcvet. K institucionalnemu in umetniškemu poletu, ki se še posebeno dogaja v internetu, je bistveno prispevala razvita ra-diokultura |Rk| v Sloveniji. % 2000 Kaj bo prineslo novo leto, ne vemo. Vemo le, da so upanja in pričakovanja za m ^ prihodnost zelo I Jk različna. HOČEMO VEČ Mladi si želijo več. Več zabave, več kulture, več informacij. Toda očitno ni nikogar, ki bi jim izpolnil želje. m m Kako naprej z mla-I "fr dinskim delom? NAJBOLJŠA SLALOMISTKA Z lanskoletno zmagovalko svetovnega pokala v_ slalomu, Sabine Egger iz Štebna, se je pogovarjal Mirko Štukelj. Naše cenjene bralke in bralce obveščamo, da bo prva številka Slovenskega vestnika v letu 2000 izšla v petek, 7. januarja. Izhaja v Celovcu / Erscheinungsort Klagenfurt • Verlagspostamt / PoStni urad 9020 Klagenfurt /Celovec • P. b, b. • Zul.-Nr. 34959K50E SLOVENSKI VESTNIK Celovec * sreda * 22. december 1999 štev. 51-52 (5045-46) • letnik 54»cena 10 šil.»0,73 evra Manjšinske pravice so skupna zaveza vseh evropskih držav Vsem bralkam in bralcem, članicam in članom, sodelavcem in prijateljem želimo prijetne praznike in srečno novo leto 2000 Slovensko šolsko društvo BSM Strokovno pedagoško združenje »Na pragu novega stoletja in tretjega tisočletja so manjšinske pravice na visokem nivoju lestvice evropskih demokratičnih vrednot, zavarovane so z evropskimi listinami in zato skupna zaveza vseh evropskih držav. Njihovo spoštovanje in prenašanje v notranji pravni red vsake države pa je tudi vprašanje njene verodostojnosti, demokratičnosti in mednarodnega ugleda. Na takšnem stališču je vztrajala Slovenija in bo vztrajala tudi v prihodnje.« S temi besedami je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan pretekli petek na prednovoletnem posvetu, ki ga je priredila komisija državnega zbora R Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu v Ljubljani na čelu s predsednikom Marjanom Schiffrerjem, Slovencem v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in na Hrvaškem, zagotovil nadaljnjo skrb slovenske države za njihov razvoj. Kučan je ob tem zastopnike slovenskih organizacij iz štirih sosednih držav opozoril na Resolucijo državnega zbora R Slovenije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednih državah iz leta 1996, s katero da se je slovenska zakonodajna oblast obvezala, da bo oblikovala državno politiko do slovenskih manjšin v sosednih državah in določila konkretne ukrepe, ki naj pripomorejo k njihovem obstoju in vsestranskemu razvoju. Manjšine varovati pred posegi strank »Takšna odločitev na deklarativni, a obvezujoči ravni po eni strani zagotavlja skrb slovenske države za slovenske manjšine, po drugi strani pa jih varuje pred že prebujeno skušnjavo po neposrednih posegih tukajšnjih strankarskih politik v njihovo življenje in jim priznava pravico do samostojnega življenja«, je dejal predsednik R. Slovenije. Ob tem je še dostavil, da resolucija državnega zbora slovenskim političnim strankam nalaga moralno obveznost, da se pri partnerskih strankah v sosednih državah zavzamejo za takšno zakonsko ureditev, ki bo slovenskim manjšinam omogočala nemoteno narodnostno življenje. To da je še posebej pomembno v njihovih odnosih s strankami v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem, kjer imajo slovenske manjšine veliko nerešenih, tudi statusnih vprašanj, kjer ni njihove globalne zaščite ali pä se ta ne uresničuje, je poudaril Kučan. Nadaljevanje na strani 2 PREBLISK »Ljudstvo naj čuti, kdo odloča«. Že v luči demokratične miselnosti se ta stavek človeku upira. S korenčkom in palico so radi vladali absolutistični monarhi in fašistoidni diktatorji. Da pa je želja po trdo-pri-jazni roki danes spet tako živa? Kdo bi si to mislil. Je pa ta stavek povrhu še izposojen pri propagandem ministru tretjega rajha in ga je - kot kaže, da res - citiral visok funkcionar koroških socialdemokratov. In to je brez primere. Ali tudi že nekateri socialdemokrati brskajo po literaturi, ki oplaja mdr. desni populizem? Politika je kočljiva stvar in kdor se je loteva, hoče kajpada prodreti. Stranka, ki je v relativni krizi, mora misliti na nove strategije. Zgled ji je lah- ko uspešna konkurenca. Kje se Arbeiter zgleduje, je jasno: »Haider to dela genialno,« je dejal v istem spornem pogovoru, in pri tem očitno imel v mislih gostilniško politiko svobodnjakov. Mogoče je to Križ s citati celo res genialno, zato pa se sindikalistu in deželnemu poslancu še dolgo ni bilo treba sklicevati tudi na propagando v tretjem rajhu. Toda v deželi, kjer je občasno spogledovanje s politiko nacionalsocializma postalo nekam »nič novega«, se to že lahko zgodi. Ne pomisliš, pa jo že zineš. Nič ne paziš, in morda je že prepozno. A, L. Slovensko prosvetno društvo »Danica« vabi na NOVOLETNI KONCERT v Kulturni dom v Šentprimožu v nedeljo, 9. 1. 2000, ob 14.30 ■ Otroški zbor SPD Danica ■ MePZ SPD Danica ■ MePZ Podjuna-Pliberk ■ Šmihelski puabi ■ Domača plesna skupina Prisrčno vabljeni! V nekaj dneh bomo prestopili prag v 21. stoletje. Kakšna so pričakovanja? Vsekakor pozitivna, če pomislimo, da je preteklo tisočletje krepko pretreslo naš kontinent: dve svetovni vojni in številni lokalni in regionalni konflikti, ki jih niti prešteti ne zmoremo, so divjali po naši in širši celini. Na drugi strani rast znanja in izumov in s tem povezano relativna rast blagostanja za širše plasti prebivalstva. To seveda velja le za razviti zapadni svet, medtem ko tretji svet slej ko prej životari v revščini. Novo stoletje je polno izzivov: nove komunikacijske tehnologije so odprle slehernemu človeku vrata v svet in vse kaže, da bo to imelo v vedno večji meri tudi posledice za vsakega posameznika. Znanje, odprtost in fleksi- bilnost bodo pomembni dejavniki, ki bodo vplivali na razvojne možnosti posameznika in skupin. V tem novem kontekstu bo treba tudi videti našo manjšinsko politiko: na eni strani vztrajno in konstruktivno ustvarjati sožitje in terjati pravice, ki nam gredo po členu 7 ADP, in na drugi strani dejavno sodelovati v V novo tisočletje! procesih modernizacije. Kajti poleg drugih ima evropska integracija še to prednost, da nacionalne države izgubljajo na pomenu in jezikovno-kultuma raznolikost dobiva večji pomen kot element povezovanja in kreativnosti. Zato je tudi taka ali drugačna politična konstelacija v deželi in državi relativnega pomena. KOMENTAR Dr. Marjan Sturm CELOVEC Akcija proti nasilju v družini in družbi Pretekli teden je deželna svetnica Gabriele Schaunig-Kandut v prostorih delavske zbornice predstavila novo brošurico »Proti nasilju« deželnega referata za socialo, mladino, družino in ženske. Z njo naj bi napovedali borbo proti nasilju v vsakdanu. Pomagala naj bi žrtvam nasilja, pa tudi tistim, ki poznajo žrtve in bi jim radi pomagali. V njej je najti poleg opisov raznih oblik nasilja tudi na- slove organizacij in ustanov, ki nudijo pomoč. Brošure bodo na razpolago šolam in raznim institucijam na Koroškem. Ob prezentaciji so se razne organizacije, ki nudijo pomoč in nasvete žrtvam nasilja oz. delajo na socialnem področju, predstavile z informacijskimi tablami. Kulturni program so oblikovali glasbeni trio Dieter Themel, Reinhard Schmied in Arthur Ot-towitz. Pod naslovom »Signali« so intrepretirali tematske pesmi od Harmana van Veena do Petra Gabriela in brali tekste pesnikov proti nasilju. A. L. CELOVEC Slovenija je praznovala Ob 9. obletnici samostojnosti Republike Slovenije in prelomu stoletja je generalni konzul Slovenije v Celovcu Jože Jeraj pretekli teden vabil v prostore konzulata na sprejem v adventnem ambientu. Glasbeno sta večer olepšala Janez Gregorič in Roman Verdel. Vabilu so se odzvali visoki predstavniki deželne politike, javnega življenja, policije, diplomatskih zastopstev in kulturnih društev. Jeraj je ob tej priložnosti dejal, da bo prihodnje leto za Slovenijo zaradi priprav na vstop v Evropsko unijo še posebno naporno. Na Koroško je apeliral, naj podpre slovenska prizadevanja za vstop v EU. JE KRŠKO Scenarij za jedrski izstop Referent za okolje koroške socialdemokratske stranke Herbert Schillerje izjavil, da naj Koroška skupaj s Slovenijo in Furlanijo uresniči raziskovalni projekt, ki naj bi nakazal strategije za izstop Slovenije iz jederske energije. Za financiranje projekta je načrtovana podpora Evropske unije, ker pa je letošnji rok za prijave pravkar potekel, naj bi projekt vložili drugo leto. Schillerje dejal, daje Furlanija že izrekla pobudi podporo, iz Slovenije pa da še ni odgovora. Celotne investicije naj bi znašale okoli štiri milijone šilingov, stroške pa naj bi si delila dežela Koroška in Evropska unija. CELOVEC Otroški ček ostane v čakalnici Že je vse kazalo, da bo na seji deželne vlade še pred božičem z glasovi FPÖ in ÖVP sprejeta uvedba čeka za oskrbo otrok s prvim januarjem 2000. Zdaj se domnevni dogovor 3 ljudsko stranko močno maje in s tem tudi volilna obljuba svobodnjakov, da bo ček uresničen v roku. Predsednik ÖVP Reinhold Le-xerje objasnil, daje Haiderjeva domneva, češ da ljudska stranka soglaša s čekom, napačna. Tako kot socialdemokrati se slej ko prej ne strinjajo s finančnim modelom FPÖ, po katerem bi denar za ček lukrirali iz naložb posojil za stanovanjsko gradnjo. NADALJEVANJE S 1. STRANI Manjšinsko vprašanje je treba videti v evropskem kontesku Slovensko narodnostno skupnost na Koroškem so na posvetu komisije državnega zbora v ljubljanskem parlamentu zastopale vse najpomembnejše organizacije in ustanove. Oceno položaja koroških Slovencev oz. razvoja manjšinskega vprašanja na Koroškem in v Avstriji sta komisiji posredovala član izvršnega odbora ZSO dr. Filip Ogris-Martič in poslovodeči predsednik NSKS mag. Rudi Vouk. Ogris-Martič je mdr. poudaril, da je manjšinsko vprašanje na Koroškem in tudi drugod treba videti v evropskem kontekstu in temu primerno bo treba tudi uresničiti koncepte, ki bodo odgovarjali izzivom prihodnosti. Evropska dimenzija manjšinskega vprašanja pa je hkrati tudi varovalka pred izpadi proti manjšinam, čeprav jih tudi za prihodnje ni mogoče popolnoma izključiti, je še dostavil predstavnik ZSO, ki je nadalje menil, da so se na Koroškem s Haiderjevim pohodom na oblast zagotovo niso izboljšali pogoji za slovensko manjšino. Znotraj le-te pa je z poživitvijo Koordinacijskega odbora prišlo do oblike sodelovanja med obema krovnima organizacijama, »ki ima več skupnega kot ločujočega«. Filip Ogris-Martič: Na Koroškem se s Haiderjevim pohodom na oblast zagotovo niso izboljšali pogoji za slovensko manjšino Vouk je ostro kritiziral avstrijsko manjšinsko politiko, ki jo je označil za »ignorantsko«, po zadnjih odločitvah ustavnega sodišča pa da je na področju uporabe uradnega jezika pričakovati pozitivne premike. Pozitivno je ocenil tudi zbliževanje znotraj manjšine, ob tem pa vztrajal pri zahtevi svoje organizacije po izvoljenem skupnem zastopstvu koroških Slovencev. Drugi udeleženci V okviru posveta so udeležencem spregovorili še predsednik državnega zbora Slovenije Janez Podobnik, državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Mihaela Logar ter podpredsednik komisije DZ Davorin Terčon. V razpravi pa so mdr. sodelovali še veleposlanik R. Slovenije na Dunanu Ivo Vajgl, slovenski generalni konzul v Celovcu Jože Jeraj ter iz vrst koroških Slovencev inž. Peter Kuchar. O položaju Slovencev na Štajerskem pa je spregovoril predsednik društva »Člen 7« Branko Lenart, za Slovence v Italiji Rudi Pavšič (SKGZ) in Sergej Pahor (SSO) za Slovence v Porabju pa Jože Hirnök. Poročali so tudi predstavniki slovenskih društev na Hrvaškem, katerim je hrvaška država leta 1997 odvzela status manjšine. Ivan Lukan CELOVEC / DUNAJ Pozna, vendar odkritosrčna sprava S sklepno svečanostjo je preteklo soboto v preurejenih prostorih KPÖ v Celovcu prišlo do formalno-uradne sprave med nekdanjimi koroškimi borci v boju proti nacifašizmu in komunistično stranko Avstrije v zvezi s kominformovski sporom leta 1948/49. Na pobudo Slovenske sekcije KPÖ in partizanske generacije je predsedstvo KPÖ sprejelo spomenico, ki jo je predsednik stranke Walter Baier prebral pripadnikom borčevske generacije koroških Slovecev. V njem predsedstvo KPÖ obžaluje stališče tedanjega vodstva in izreka svoje spoštovanje in priznanje vsem slovensko govorečim antifaštom in njihovim družinskim članom, ki so kljub kominformovski polemiki in izključevanja iz KPÖ delali za prijateljstvo med narodi, enakopravnost narodov in socialni družbeni napredek. Ob tej priložnosti je Baier izročil predsedniku ŽKP Petru Kucharju priznanje KPÖ bor- čevski generaciji v Zvezi koroških partizanov, ki »so s požrtvovalnim odporom proti nacizmu odprli novo stran v zgodovini koroških Slovencev in bistveno prispevali k osvoboditvi Avstrije«. Priznanje s strani KPÖ Pomoč Peršmanovem muzeju Walter Baier je ponudil tudi pomoč pri obnavljanju Muzeja pri Peršmanu. Predlagal je ustanovitev osebnostnega komiteja, ki bi skrbel za zbiranje potrebnih finančnih sredstev, in nakazal Predsednik KPÖ Walter Baier in predsednik ZKP Peter Kuchar je prejel tudi Lipej Kolenik- možnost, da bi muzeju pomagal Stanko, »za njegovo pokonč- tudi kak arhitekt iz vrst prijate-nost«, optimitično borbenost in ljev KPÖ. O teh predlogih naj bi »njegov prispevek k spravi med Zveza koroških partizanov v naprednimi ljudmi«. prihodnjih tednih odločala. A. L. Ne zamudite roka prijave za staže pri evropskih ustanovah! Staže (praktike) v ustanovah Evropske unije (v uradniških strukturah prav tako kot pri samih poslancih v Evropskem parlamentu) nudijo mladim akademikom posebne možnosti nadaljnjega izobraževanja in so dandanes pravzaprav ne-obhoden del službene kvalifikacije za razne študijske panoge. Podrobnejše informacije o pogojih za štipendije nudijo: 1. ) pisarne za študije v inozemstvu (Auslandsstudienreferat) avstrijskih univerz; 2. ) predstavništvo Evropske komisije in Evropskega parlamenta na Dunaju (Kärntnerring 5-7, A-1010 Dunaj, tel.: (43-1) 51 61 70; fax:(43-l) 513 25 15; internet: http:// www.europarl.at, ali http://eu-ropa.eu.int/austria/) ali pa tudi 3. ) pisarne evropskih poslancev (ime poslanca, Evropski parlament, Rue Wiertz 60, B-1047 Bruselj, telefonske številke na internetu). Rok prijave za staže od 1. marca 2000 naprej je 15. januar. Naslednji rok je 15. marec 2000. Aktualne razpise za natečcaje in službe najdete na internetu pod: http://www.wienerzei-tung.at/amtsbl/eujobs.htm Bojan-llija Šturm-Šnabl Direktorica A. L. P. Peca Karmen Sonjak Mošt kot poslovno darilo v rokah vodje projekta Darje Časi azmišljaj globalno, deluj Xvlokalno je bil eden izmed motov snovalcev razvoja podeželja v studiu Novna, s sedežem na Ravnah na Koroškem, ki je širom Slovenije razvijalo podjetniške ideje ter jih spravljalo v življenje. Pred petimi leti je v Mežiški dolini v tem okviru bilo ustanovljeno razvojno podjetje A. L. P. Peca - Podjetje za razvoj in trženje produktov Mežiške doline, lokalna razvojna, nevladna in neprofitna organizacija. Namen podjetja je »združiti znanje in kapital za pospešen gospodarski razvoj in prodornejši tržni nastop, spremljati in iniicirati razvojne programe, koordinirati njihovo izvajanje ter zagotavljati potrebno skupno razvojno infrastrukturo«. Prednost so dajali lastnemu usposabljanju, področjem turizma, kmetijstva in lesne predelave ter organizaciji skupnega poslovno-informacijskega centra za podporo razvoju malih in srednjih podjetij. Tokrat bomo predstavili lani ustanovljeno skupno enoto za razvoj in trženje koroških kmetij. Inkubator razvoja in prodaje produktov s kmetij Središče dogajanja je opuščena kmetija na Fari, na obrobju občine Prevalje. V tem mogočnem stanovanjskem in gospodarskem poslopju so že uredili delavnice za predelavo kmečkih dobrot: polnilnico mošta, sušilnico sadja, pakirnico, konzervirnico in sodobno kuhinjo, ki bo omogočala tako usposabljanje kot testno predelavo kmečkih dobrot. Gre za dopolnilne dejavnosti na kmetijah, ki lahko doživijo svoj razmah le ob izpolnjenih določenih pogojih, kijih zainteresiranim s kmetij pomagajo izpolniti sodelavci enote. Vanje sodi pomoč pri pripravi poslovnih načrtov, pri registraciji dejavnosti in pri pridobivanju sredstev. Naslednji korak je oblikovanje blagovne znamke, ki zagotavlja uspešnejše trženje produktov območja Mežiške doline. Prepoznavali jih bomo pod imenom Dobrote izpod Pece, ki nosi logotip skladovnice drv. Pomembno je tudi, da skupno nastopajo na tržišču. Vključe- RAZVOJ IN SKUPNO TRŽENJE PROIZVODOV PODEŽELJA NA SONČNI STRANI ALP »Dobrote izpod Pece« Kolekcija dobrot z blagovno znamko nih je že trideset kmetij, ki se ukvarjajo s peko kruha, predelavo sadja in mesa ter s turizmom na kmetiji, je povedala vodja enote, inženirka agronomije Darja Časi. Programi usposabljanja in javna dela Dopolnilne dejavnosti kmetij potrebujejo tudi številna usposabljanja. Gre za učne delavni- ce za predelavo mesa, mleka, sadja, vrtnin in zelišč ter peko krušnih in mlevskih izdelkov. S tem bodo udeleženci pridobili poklicna znanja in poklicne kvalifikacije ter potrdila oz. certifikate. V mesecu novembru je bilo prijavljenih šestnajst kandidatov, ki so osvajali znanja o predelavi sadja, suhomesnatih izdelkov in krušnih dobrot. Kot primer navedimo: kadar gre za vino, dobro vemo, kaj je kletarjenje, ki naredi to pijačo žlahtno. Za uspešno stekleničenje mošta veljajo prav tako zahtevna pravila, ki se jih je marsikomu potrebno šele naučiti. Poleg zunanjih strokovnjakov bodo usposabljanje vodili tudi lastni, ki delajo preko javnih del in tako rešujejo svoj zaposlitveni problem. Skladišče mošta Pričeli so tudi z organizacijo posebnega programa javnih del, ki zajema brezposelne in pod-zaposlene osebe s podeželja. Člani kmečkih gospodinjstev in tisti, ki želijo razvijati dejavnost na kmetiji oz. sorodnih dejavnostih in se samozaposliti na kmetiji, imajo možnost pridobivanja potrebnih znanj in spretnosti. S tem dobivajo plačo iz javnih del in v določenem času se morajo samozaposliti na kmetiji. Doslej je sodelovalo pet, načrtujejo pa šestnajst udeležencev v letu 2000. Sredstva za delo Programe dejavnosti v A. L. P. Peca usklajujejo tudi s Kmetijsko svetovalno službo iz Prevalj, z občinami v Mežiški dolini, ki imajo pravico kandidirati na razpisih raznih ministrstev, ki vzpodbujajo ekonomski in demografski razvoj podeželja. Sredstva iz EU bodo pridobili po uskladitvi naše države z Evropo. Pripravljajo pa že skupni razvojni program za koroško pokrajino, ki bo konkretna podlaga za pridobivanje sredstev iz EU, je povedala direktorica A. L. P. Peca Karmen Sonjak. Andrejevo, praznik mošta Sogovornici sta s posebnim veseljem povabili na letošnjo promocijo kmečkih dobrot pod njihovo blagovno znamko, ki so jih ponudili po vsej Mežiški dolini ob koncu novembra. Prireditev so poimenovali Andrejevo, praznik mošta, ko so mošt tudi zakuhali, zraven pa postregli s kmečkimi dobrotami, ki sojih proizvedli na kmetijah, vključenih v skupen projekt. Ocenjevali so še kakovost mošta, kjer se je pomerilo osemnajst kletarjev. Pripravili pa so tudi »poslovno ponudbo« tistim, ki želijo poslovnim gostom odkriti kulinarično podobo Koroške in njenega podeželja, saj praviloma segamo po stvareh iz okolja, v katerem se nahajamo. Tudi izvirna embalaža iz naravnih materialov je odigrala svojo vlogo. Morda pa bo pomembnejše od tega spoznanje Korošcev, da je za uspeh treba tudi sodelovati. Samo Šavc CELOVEC Nova podoba Krščanske kulturne zveze Pretekli ponedeljek so na novinarski konferenci zastopniki KKZ predstavili na novo oblikovano zunanjo podobo te centralne kulturne organizacije koroških Slovencev. Novi logo (znak) KKZ je oblikovala agencija dol&šek. Miha Vrbinc je ocenil novi logo za optično prijetnejše in privlačnejše branje. Pomen loga je razložil takole: Zveza je nekaj običajnega, zato tudi ni krepko natisnjena, da pa je krščanska in kulturna, jo odlikuje od drugih zvez. Zato sta K-ja krepka. Dvopičje kot ločilo pred besedno zvezo, ki pojasnjuje že prej splošneje povedano - namreč ime organizacije -, dopolnjujejo delovna področja, s katerimi se zveza težiščno ukvarja. To so glasba, film, izobraževanje, literatura kkz: Novi logo KKZ in servis. Zvezi pa ne gre samo za optično prijetnejšo sliko in privlačnejši nastop, temveč predvsem za nove vsebine, ki jih bodo prikazali v novi obliki. Tajnik KKZ Nužej Tolmajer je izrazil nad opravljenim delom v iztekajočem se letu veliko zadovoljstvo in izrekel zahvalo vsem prosvetarjem, ki so prispevali k pestremu in uspešnemu delovanju na kulturnem področju. Nanizal je nekaj misli, kako odgovarjati izzivom v novem tisočletju: »V glavnem smo prišli do zaključka, da lahko rastemo samo iz'svojih korenin. Na osnovi tega pa moramo ubrati pot sodobnega kulturnega dela, z vsemi sredstvi, ki nam jih ponuja čas.« Ob koncu pa je še predstavil prireditveni koledar KKZ za leto 2000, ki vsebuje celo vrsto zanimivih točk. M. Š. VELIKOVEC Razstava Karla Vouka Na okrajnem glavarstvu v Velikovcu krasijo prostore urada najnovejša dela arhitekta in likovnega umetnika Karla Vouka. Voukove stvaritve so reducirane do skrajnega in povezujejo simboliko preteklosti in sedanjosti. Umetnikovo izhodišče so kaligrafije, risbe naših prednikov, ki so živeli še v skalnatih prostorih in simbolika drugih starih kultur. Velikoformatne slike so narejene z jajčno tempero na platno in spomin- Karl Vouk: »Deva« jajo na arhaično likovno izročilo naših prednikov. Razstava je na ogled do 16. januarja 2000, med uradnim časom. M. Š. ŠENTLIPŠ Zbrali so se v štalici Šentlipški otroci so igrali in peli V soboto so šolarji dvojezične ljudske šole v Šentlipšu vabili na uprizoritev musicala »Treffpunkt Stall - Zbirališče štali-ca«, in njihova predstava je bila prava uspešnica. Z mešanico nemškega in slovenskega besedila, ki ga je napisala Elke E. Maar in pre- vedla v slovenščino Anita Hudi, so šolarji zabavali številne gledalce. Zgodba o astrologih, ki sledijo novi zvezdi na nebu, prizor o ubogih pastirjih in vmesni pevski vložki so ustvarili lepo božično atmosfero tako med gledalci kot tudi med mladimi igralskimi zvezdami. T. C. VELIKOVEC - SPD »LIPA« Poživitev prosvetnega delovanja Razveseljive napredke lahko beležijo prizadevni kulturni delavci in delavke Slovenskega prosvetnega društva »Lipa« v Velikovcu. Medtem ko je pred nekaj leti že slabo kazalo, so prav iz mlajših vrst spet prišli novi impulzi. Zelo aktivne so ženske, na čelu z nasmejano predsednico Zalko Kuchling, njej ob strani sestri Mili in Magda Kunčič ter Magda Karner, ki so prevzele skrb za delo z najmlajšimi. Vokalno skupino, ki se srečuje tedensko, pa vodi Sonja Kuchling. »To sta dva stebra naše kulturne dejavnosti,« meni Zalka Kuchling. Na sporedu imajo razne kulturne prireditve, gostovanja drugih skupin, odrske nastope in načrtovano je tudi literarno branje z lokalnim matadorjem Martinom Kuchlingom. Na Djekšah pa »Lipa« prireja že tradicionalni vigredni koncert, ki ga oblikujejo skupine sosednjih društev. Delo z najmlajšimi so pričeli pred dvema letoma in pol, srečajo pa se štirinajstdnevno. »Bolj pogosto seveda, če naštudiramo kako igro. Delo je težavno, ker samo ena tretjina otrok govori slovensko. Uspehi pa so le vidni in iz leta v leto gre na bolje« meni optimistično Mili Kunčič. Uspelo je spet pritegniti in privabiti starše k sodelovanju, ki so se že nekoliko oddaljili od društvenega dogajanja in tiste starše, ki ne govorijo več slovensko. Velik problem pa je, da Slovenci v veli-kovškem okolišu živijo močno raz-streseni po raznih vaseh. »Starši morajo do 20 kilometrov voziti otroke k nam v Velikovec. Za nastope imamo na razpolago prostore v Zavodu šolskih sester, kar je velik plus. Tam tudi vadimo,« pravi Magda Kunčič. SPD »Lipa« je včlanjena v Krščansko kulturno zvezo, ki jo tudi po svojih močeh podpira. Veliko dela v letu 2000 pa bodo imeli društveniki s pregradnjo stare posojilnice, kjer bodo potem imeli še boljše pogoje za prosvetno in društveno delovanje. Na adventnem srečanju preteklo nedeljo v prostorih nekdanje Gospodinjske šole v Šentrupertu je nastopila otroška skupina »Lipov cvet«, ki je v besedi in s pesmijo predstavila veselo zgodbo o »Frederiku« (igro je naštudirala Andreja Le-puschitz). Spored je zaokrožila Vokalna skupina SPD »Lipa« z predbožičnimi in božičnimi pesmimi in adventnimi mislimi znanih avtorjev. Lep popoldan je izzvenel ob domačem božičnem pecivu in prijetnem kramljanju. Mirko Štukelj Predsednica Zalka Kuchling Foto: študij BOROVLJE Hans Tuschar: Umetnost z roba Prejšnji teden je bilo v bivšem razstavišču deželne razstave v Borovljah v t. i. rondoju v pravem pomenu nabito polno. Od županov, planinskih in deželnih funkcionarjev do dekana in mo-horjanov ter predvsem prebivalcev južnega dela Koroške, še posebno pa prijatelji in sosedje prof. Hansa M. Tuscharja - vsi so se zbrali. Množica je pričakovala že sedmo knjigo izpod peresa človeka, ki ga vsi vsestransko spoštujejo. Leta 1941 rojen kot otrok v skromnih okoliščinah živečega puškarja v Borovljah je po študi- Avtor knjige Hans Tuschar fmkw«» ju tehnike na Dunaju doživel strmo kariero do direktorja Siemensa na Slovaškem. Vseskozi pa ni pretrgal vezi s svojo domovino. Čedalje bolj se je zavedal svojih korenin - tudi slovenskih. Poleg planinstva, o katerem je napisal tudi nekaj knjig, se je posvetil raziskovanju naše skupne domovine pod Karavankami. Plod tega delaje velika knjiga o Borovljah, nadaljnja o Selah, sedaj pa je prišla na dan knjiga »Umetnost z roba/Kunst am Rande, ki prikazuje in opisuje ljudsko umetnost na južnem Koroškem, slike in tablice od Šmohorja do Pliberka in Djekš. H. W. NATEČAJ Fotografska razstava »Pokrajina 2000« Fotografska zveza Slovenije, Fotografsko društvo Jesenice, Geografsko društvo Gorenjske in Osnovna šola Koroška Bela razpisujejo bienalno fotografsko razstavo za mlade fotografe »Pokrajina 2000«. Temi sta dve, in sicer »A«: Pokrajina in »B«: Štirje letni časi na Jesenicah. Na razstavi lahko sodelujejo mladi fotografi iz Slovenije, mladi zamejski Slovenci in Slovenci iz tujine in sicer v dveh skupinah: 1. skupina do 16 let in 2. skupina od 16 do 21 let. Vsak avtor lahko pošlje na razstavo 6 fotografij (črno be- lih ali barvnih) za vsako temo. Fotografije naj bodo formata od 18 x 24 cm do 30 x 40 cm. Fotografije manjše od 30 x 40 cm naj bodo nalepljene na lahko podlago velikosti 30 x 40 cm. Na zadnji strani vsake fotografije naj bodo sledeči podatki: naslov fotografije, ime in priimek avtorja in starostna skupina (1 ali 2). Prireditelj bo žiriji predložil v izbor in ocenitev samo dela, ki še niso bila razstavljena na razstavah Pokrajina 96 in 98. Žirija, v kateri bo tudi predstavnik občine Jesenice, bo izbrala za razstavo najbol jša dela za vsako temo posebej in jih nagradila. Fotografije je treba poslati na naslov: Osnovna šola Koroška Bela, Cesta talcev 2, SLO-427Ö Jesenice, Slovenija najkasneje do 7. aprila leta 2000. S fotografijami bodo ravnali skrbno, razstavili jih bodo pod steklom. Dela si organizator razstave dovoljuje objaviti v katalogu ali drugih publikacijah, če avtor posebej ne prepove. Bienalno fotografsko razstavo za mlade fotografe »Pokrajina 2000« bodo odprli na Osnovni šoli Koroška Bela v četrtek, 20. aprila 2000, ob 17. uri. L. K. ŠENTPRIMOŽ - LEP POZDRAV, ŠTEFKA Eksplozija na odru CELOVEC / ŠMIHEL Šmihelski lutkarji nagrajeni Lani smo jo ugledali prvič. V pripravila skupaj, Velik zalo-dokaj epizodni vlogi Linharto- gaj za nadarjeno, vendar še vega Matička na šentprimo- neizkušeno dekle, škem odru. Nekoliko je izsto- Pa gaje zmogla. Z naporom pila iz poprečja stranskih vlog, sicer, a vendarle. Dunja ima potem pa smo jo pozabili. Se- srečo, da dobro oblada sloven- Štefka na begu iz vsakdanjosti daj se je pojavila kot eksplozija na odru. Dunja Wutte iz Gluhega lesa, študentka v Gradcu. Prav Gradec je bilo tisto »grešno mesto«, ki je v ustvarjalni duet združilo režiserja Marijana Hintereggerja in Dunjo. Lep pozdrav, Štefka se imenuje monodrama, ki stajo sko konverzacijo, da se ji pri tem ne zatika, da je jezik njen, govorjen, sicer bi vse padlo v vodo. Toliko teksta, odvisnost same od sebe, nobenih odmorov ob soigralcih, temveč le igra, govor, mimika, dinamika in spet igra, to je izredno naporno. Nič odrske iznajdljivosti ob miselnih in spominskih blokadah; nihče te ne more izvleči, odvisen si sam od sebe in kvečjemu le od režiserja, ki ti izza črne zavese lahko prišepne kako besedo, te pravilno osvetli in ti pošlje dovoljšne decibele glasbe. Lep pozdrav Štefka je v bistvu zgodba ženske sodobnega časa. Zaradi neznosnega stanja doma pravzaprav zbeži v Grčijo, tam pa naredi temeljito inventuro svojega položaja. Kaj vse se v njeni notranjosti ob tem dogaja. Po eni starni razočaranje, odpor, nostalgija, popolna paleta razpoloženj. Uprizoritev je bila čista, dramaturško v napetem loku, jezikovno koroško nadpoprečna. Občinstvo preteklo soboto na reprizi je bilo pravo gledališko. Dihalo je z igralko, jo podpiralo, daje v svoji vlogi rasla, postajala vse bolj prepričljiva in se ob koncu z njim spojila. Redke so take predstave, sobotna v Šentprimožu je bila. Dunja Wutte je nadarjena mlada igralka. Je pa tudi na razpotju. Treba jo bo podpreti, da se njena krivulja ne bi izkrivila. J. R. PREMIERA NA REBRCI Mari utelesila Antigono Po občnem zboru lansko leto, ko je režiser Poldej Zunder samokritično obljubil, da se bo spet lotil gledališkega dela, je bila to prva premiera v okviru Zunder se je v svojem filozofsko razmišljajočem pogledu na odrsko umetnost odločil poseči v antiko. V tisto grško, avtorja So-fokleja. Prav mu je prišla predela- Antigona v rastoči upornosti proti oblastništvu Kreonta SPD Zarja v Železni Kapli. Zgodila pa se je kar v Zundro-vem domovanju v rebrški ko-mendi. Resda je bila zasedba vlog v Kreontovi Antigoni bolj maloštevilna, vsega skupaj jih je nastopalo pet, a bila je prava predstava za gledališke sladokusce. va Mira Gavrana, ki je ob ohranitvi nekaterih elementov grškega gledališča bolj igriva in adaptivna za manjše odre. Koliko je dramo dveh in treh spremljujočih in dopolnjujočih vlog še sam spreminjal, ni toliko pomembno. V obokani dvorani körnende smo posedli v krogu kot v gr- škem gledališču. Oder je bil stiliziran na sredi, igra obeh glavnih igralcev je bila vidna prav vsem. Grški zbor sta zamenjali dve plesalki, ki sta ustvarjali vtis napovedovalk, znanilk prerokb. Tu se je drama vsaj z miniaturno simboliko ujemala z grškim gledališčem Vse je bilo prečiščeno, kostumi, scena, maske, nobene navlake kot so šminke, okraski, odvečni rekviziti. Kostumi Brede Varl so bili jasni, preprosti, iz kroja in blaga tedanjega časa. Preprosta in učinkovita scena je izdelana prav tako po zamisli Brede Varl, njen mož Tine pa je postavil pravšnjo luč, ki sta jo izvedla Tomi Oši-na in Niko Krivograd. Tomi Ošina je tudi tehnični vodja predstave, kostume pa je izdelala Bredica Župane. Na smrt obsojeno Antigono je odlično igrala Mari Smrtnik-Doujak. V vlogi je rasla, prerasla svojega rablja Kreonta (Erhard Oschina) in ga končno s svojo smrtjo premagala. Res odlična igra. V vlogah simbolnih plesalk sta po gibu Minke Veselič-Kološa skrivnostno, zastrti z maskama nastopili Marija Ošina in Silvija Orasche, v prehodih med posameznimi prizori pa je v živo na prečno flavto igrala Marija Oraže. Tik pred konem leta smo torej doživeli še eno res spodbudno predstavo. Naj zaključim s stavkoma iz gledališkega lista; Antigona živi, je nadčasna, Antigona je izziv sodobnemu človeku. J. R. 21. decembra je koroška deželna vlada podelila letošnje kulturne nagrade. Odlikovani so bili tudi Šmihelski lutkarji, in sicer z deželnim priznanjem na področju upodabljajoče umetnosti. Priznanje v višini 30.000 šilingov so lutkarji iz Šmihela prejeli na predlog koroškega mu lutkarstvu na Koroškem -še posebej pa šmihelskemu lutkarskemu centru - je tudi bilo, da so letos lahko priredili mednarodni lutkovni festival Anima. Nastope lutkarskih skupin iz Češke, Italije, Nemčije, Slovenije in Avstrije je skupaj obiskalo nad 4000 ljudi. Šmihel ima kar tri lutkarske skupine, ki vedno iščejo nove poti kulturnega gremija na čelu z Alfredom Ogrisem, pobudo pa je dal Tomaž Ogris. Že več kot dvajset let so Šmihelčani dejavni na področju lutkovnega gledališča in s svojim delom navdušujejo tako odrasle kot za najmlajše gledalce. Veliko priznanje slovenske - Kulturno nagrado dežele Koroške je prejel pisatelj Gert Jonke, deželno priznanje Helmut Hartl, pospeševalne nagrade pa Lisa Huber (likovna umetnost), Georg Timber-Trat-tnig (literatura), Thomas Wallisch (glasba) in Sonja Grabner-Kräuter (znanost). RAZSTAVI 0 DOMOBRANSTVU NA ROB (SV, ŠT 50, S. 5) Rojen/a sem po vojni in ta spor ni moj problem Vse preveč intelektualcev poznam, ki se hvalijo s trditvijo, da so apolitični. Med predstavniki povojne generacije je vse preveč ljudi, ki spore okoli odločitve za partizanski boj ali domobransko gibanje označujejo kot spor generacije staršev in ne njihov. In po mojem se vse preveč družboslovcev ukvarja s problematiko kolaboriranja in protifašističnega gibanja brez vsake opredelitve proti zlu. Tudi sociolog Gregor Tomc se v svojem prispevku v zborniku, ki je izšel ob razstavi o domobranstvu, ogradi od lastnega opredeljevanja in zagovarja stališče, da si mora raziskovalec zgodovine prizadevati predvsem za rekonstruiranje doživljanja akterjev tedanjega sveta in način njegovega os-mišljanja. Svoje besedilo gradi na prepričanju, da ljudje v času, ko se je začela vojna, niso ničesar vedeli o razpletu dogodkov in je bil svet za njih videti kot odprta arena številnih možnosti. Odgovor na vprašanje, zakaj je bil partizanski boj močno in dobro organizirano gibanje, domobranski pa ne, poišče v tem, da so bili domobranci v nasprotju s partizani brez totalne ideologije, saj se niso mogli opreti niti na nacizem, ki naj bi bil omejen le na ozek krog okoli Rupnika, niti na krščanstvo, še manj - zaradi kolaboracije z okupatorjem - pa na nacionalizem. Po mojem Tomc podceni moč krščanstva v katoliški Sloveniji, saj ga ni moč primerjati s stanjem v sekularizi-rani Evropi sredi 20. stoletja. Po Tomčevem mnenju predstavniki domobranskega gibanja kljub zavzemanju za versko, moralno in idejno utemeljeno domobranstvo nikoli niso zmogli preseči ozke, na antikomunizem omejene drže in oblikovati pozitivne identitete. Tudi zavzemanje za »Boga in Domovino« je izviralo iz protikomunistične naravnanosti. Komunizem je bil brezbožen, narod pa je bilo treba obvarovati pred komunistično revolucijo. Tomc svoj prispevek o razlogih za vključitev posameznikov v domobransko gibanje zaključi s pojasnilom, kaj se zgodi z apolitičnimi, nedejavnimi in za aktivno odzivanje neopremljenimi posamezniki, ki ne prevzemajo odgovornosti za svoja življenja in odločitve ter le sledijo navodilom predpostavljenih. Taktika čakanja in lojalnega odnosa do okupatorja je bila namreč v skladu z navodili vlade v izgnanstvu. Tisto, kar se je začelo kot pasivnost in čakanje, pa se zaradi aktivnega in organiziranega partizanskega boja ni moglo nadaljevati in je preraslo v kolaboracijo z okupatorjem. Irena Destovnik "rjotem se tako tisto navadno X tedensko dogajanje umiri in tudi prepolovi. Umiri na ta način, da se incidentnost umakne v vikend, tj. v konec tedna, prepolovi pa, da se v tisti prej omenjeni »umirjenosti« v prvi polovici komentira in razpravlja (ob kavi in s primemo stopnjo zagretosti) o minulem vikendu, v drugi polovici pa se razpravlja o možnosti in identiteti naslednjega vikend-dogod-ka (kar je dostikrat tudi ugotovljivo in napovedljivo že na osnovi malo pozornejšega spremljanja tukajšnjega »lokalnega« časopisja - ki pa ima, razumljivo / namreč, saj je tako tudi mišljeno in skoraj zagotovo še načrtovano/, »nelokalno« oz. kar »globalno« odmevnost). To se ponavlja že kar nekaj tednov in tudi na ta način se tisti običajni življenjski ritem spreminja (pa ne naravno, ampak posiljevano) in povečuje že itak prisoten nemir. Ponazoritev teh vročih »vikend-paketov« pa je seveda, žal, več kot dovolj. Skozi to in tako analizirano dogajanje človek ves čas opaža neko zanimivo in verjetno tipično dvojnost oz. podvajanje (pa spet zagotovo ne slučajno). Po eni strani se dogajanje »dogaja« kot tako, po drugi strani po se dogaja (in ne samo povzema, odraža) v medijih. Oba tokova sta v vzročno - posledični povezanosti in se hranita drug z drugim. To seveda neizprosno vpliva na vsakdanje življenje in ga nujno razceplja in podvaja. Človek tako ne ve več, kaj je normalno in kaj ne, kaj je res in kaj je samo (načrtno ust-varjana) fikcija, ki se prikazuje kot stvarnost. S tem se povečujejo možnosti za manipulacije in demagogijo in ustvarjajo se pogoji za progresivno rast sa-moobnavljajoče se kolektivne prevare in slepila. Kot nalašč, bi dejal naivnež, in kdo mu ne bi verjel. Človek se po vsem tem vpraša, ali in kako je sploh še možno normalno živeti, načrtovati in premišljati. Kako živeti normalno, z jasno vizijo in kako predvidevati svoje delo in početje, ko pa se vsak dan znova in drugače podira in spreminja - ali bo tisto, kar predvidevam in si želim, obstalo in se uresničilo ali pa me (nas) bodo spet metali iz tramvaja v gluho noč? Seveda je možno, da si človek reče, ne, to pa ni res, to ne drži, tega ne verjamem in pika. Saj res - ali je možno verjeti vsemu temu? Kaj pa če je sporočilo drugačno, ne pa ta, recimo, očitna resnica, ki veje iz medijske vojne? Obstaja seveda več možnih tolmačenj tega sporočila. Recimo: ali je to le bolj ali manj alarmantno beleženje dejstev; je to resno mišljeno, kar že piše, je mar grožnja, pritisk, morebiti opozorilo ali napoved, lahko tudi podžiganje. Na osnovi različnih takšnih opažanj pa tudi analiziranja časopisnih besedil ter pogostosti ponavljanja političnih dogodkov lahko ugotavljamo, da se Milan Jazbec, sodelavec na slovenskem veleposlaništvu v Stockholmu, je bil več let v diplomatski službi na konzulatu R Slovenije v Celovcu. Do poleti leta 1991 pa je služboval v Beogradu. Svoje spomine na bivanje v nekdanji prestolnici SFRJ je zdaj zbral v spominski knjigi Slovenec v Beogradu. Na tem mestu ekskluzivno objavljamo odlomek iz poglavja: Vojna in nemir vse dogajanje in čas, ki ga živimo, obnaša kot lijak in tekočina v njem. Vse se dogaja čedalje hitreje in siloviteje, hkrati pa se vse skupaj še oži in zgoščuje. Kot voda, ki jo skozi lijak pretakaš drugam, v kakšno drugo posodo, je to naše življenje, ki ga živimo tukaj in zdaj, razpeti in ujeti. Zgoščevanje in prepletanje, stopnjevanje nepreglednosti in neobvladljivosti, krmarjenje, ko sta zraven konceptualne in pragmatične navigacije potrebna še improvizacija in sreča. Izberem torej, v tem nemogočem času, ko zgodovina drsi mimo in skozi (aretacija četverice in Odbor, štafeta in žaganje hloda, val mitingov in nasilja, pluralizacija političnega prosto- danes, poldrugo leto zatem čuti, enako vprašanje pa se postavlja z nič manjšo tehtnostjo. (Toda -kaj pa, če smo že v vojni? Mar ne živimo v nekem stanju »permanentnega vojaškega udara« /B. Jež/, pa se tega niti še tako in v tem smislu nismo ovedli. In če je to morebiti tudi res, verjetno nihče prav ne ve, kdaj se je vse skupaj začelo - vsekakor ne takrat, ko smo se to vprašali, ampak že prej, veliko prej.) Vendar pa kljub vsemu kaže, da je skupinska percepija ostala na ravni sposobnosti, da samo artikulira psihološko defenzivno geslo »samo da ne bo«, ni pa sposobna (ali pa tudi noče - kakor kje in kakor kdo) aktivirati vsega potrebnega, da bi se to dejansko preprečilo; vsaj poskusi- če spet povzamem referenčni tednik, je najbolj zanimiva država (»zemlja«) na svetu - nikjer drugje se nič kaj zanimivega ne dogaja (on tega verjetno že ne piše kar tja v en dan, ha -torej le bo ...?). Tudi zgodovina nas uči, da so tu vojne vedno uspevale, s Ferdinandi ali brez njih (oni so se verjetno itak znašli »na licu mesta«, reveži, slučajno). Vedno s(m)o bili, via facti, recimo, potegnjeni v takšne in kakšne pa še nekakšne obračune. Vpraša me nekega dopoldneva, brez kave, znanka, starejša, umirjena gospa, pravkar se je vrnila iz Ženeve: »Vsi so nervozni, vidim, ali Vi niste?« (Slobodanka oz. Boba) in pripoveduje mi znanec (Dragan), V službo sem prišel skoraj dva tedna po Lukijevem rojstvu. Takoj potem sem se začel pogovarjati s kolegi, kdaj in kam naj bi šli spit nekaj na njegovo zdravje (seveda smo ga z vsemi mogočimi znanci že prej dodobra »zalili« kar v pisarni). Odločili smo se za restavracijo Savski venec, ki nam je bila itak najbližja in najbolj znana, saj smo tja dosti redno zahajali na kosila, za čas pa smo rekli popoldan ob drugi uri. Tako smo se zbrali v začuda prazni restavraciji: Sašo, Jure, Boris, Bogdan, Igor, Alenka in jaz. Naročili smo belo vino in nazdravili, Jure pa je spontano izrekel zdravico: »Želim mu, da ne bi živel v Jugoslaviji, ko bo velik.« Torek, 10. moja 1988 Beograd ra, njena poznejša instituciona-lizacija in serija volitev, vse-plošna blokada po zborovanju in operetni udar, nedvoumna opredelitev s polletnim rokom, tanki na ulicah prestolnice), tri točke, jih ponazorim s časopisnim presekom in naredim unijo teh presekov ter se dokopljem do spoznanja: nemir se krepi, ko se čas zgoščuje v lijak in se vse (z)gnete, pojavlja se več in več konfliktov in vse poti, pravzaprav, peljejo proti vojni. Toda, kljub tako sugeriranemu odgovoru - ali vojna res bo? Rešitev je tudi v geslu dneva, simpatičnem in privlačnem, ki pravi: samo da ne bo vojne. To geslo je povsod opazno in prisotno, lansirano je prav tako tudi skozi medije, ko se npr. sprehodiš med naslovi. Očitno je, ko se nadvse referenčni The Economist že v »davno« objavljenem članku retorično in verjetno tudi prognostično, kratko in jedrnato, pa zato nič manj pomenljivo, sprašuje - »Vojna?« (september 1989). Tudi skozi take signale je očitno, da obstaja precejšnja verjetnost za, saj se to tako tudi lo preprečiti. Ko človek opazuje dnevni tok dogodkov, se zazdi in dozdeva, da se kar rine v to, za kar se upa, da ne bo ... S tega vidika je tudi očiten in absurden paradoks, ko si jugoslovanska emigracija, vedno enotno agresivna in strumno protidržavno nastrojena ter borbeno razpoložena, sedaj že najmanj dobrega pol leta vije roke in obupano pravi ter upa, samo da ne bo vojne. Tu se pa to spoznava oz. se je dokopalo do tega vrelišča šele sedaj, spomladi -ali ni emigracija spet enkrat pametnejša - ne, modrejša? Opažam, da zadnje čase ljudje na veliko kupujejo zaloge in se pogovarjajo samo še o tem; ne znajo početi nič več drugega in se pogovarjati o ničemer drugem. Pri vsaki jutranji kavi je to prvo vprašanje in prvi up -samo, da ne bo vojne ... Psihološki vidik je, jasno, posebej zanimiv: kako se ustvarja ta atmosfera, ali je to kepa, ki je povzročila plaz, ali je to iracionalizem, slast in strast po vojni, po obračunavanju - kdo je rekel vojna? To tu sedaj, v tem trenutku, popoldne, tokrat ob kavi, nedavno se je vrnil iz Bonna, da ga je vprašala hčerka, kako je to, ko je vojna - ali se še vedno hodi v službo, ali lahko kupiš kruh in mleko, ali bo tudi potem treba v šolo ... (ščepec racionalizma in zbranosti: morebiti - ne, skoraj zagotovo, je to najbolj srhljiva ponazoritev stanja in stanj v tem dobesedno norem času, kar jih poznam). In vprašam se sam, nekega popoldneva v praznem in drdrajočem kupeju - če se osamosvojimo, mar ne bo »Sava« vozila dalj kot do Dobove? In vpraša me tudi kolega, ko se spet peljeva nekega zaspanega ponedeljkovega jutra, v vlaku, sama, vpraša me (ali tudi sebe, ne vem) dvomljivo in nejeverno, vidim, da si ne zna predstavljati in da mu gre težko v glavo, ti, ali si lahko to predstavljaš, toliko novih carin in čakanj (pa menda ja ni to zanj zdaj osnovni problem)? Kaj naj mu odgovorim, če po vsem tem, po toliko (nesmiselnih) vožnjah in po tako pristno izrečeni misli, takrat zvečer, čakajoč na tisti ropotajoči in razpadajoči tramvaj (»Rad bi šel domov, ni mi do matematike /seštevali in množili smo številke tramvajskih prog ter se računč-kali z njimi/, enostavno bi šel rad domov«.), če mu po vsem tem še ni jasno, kako je bolje. Raje molčim. Torej, ko se vprašamo, na vlaku, ki drvi po slavonski praznini, v zastrto zakajeni restavraciji prvega razreda, proti zahodu, na sever, ko se pogledamo, z vprašanjem v očeh: ali bo vojna? - si ne vemo, kaj prav odgovoriti. To je (najprej) knjiga o našem osamosvajanju. O tistih nekaj letih, ko se nam je zgodovina zgostila do kritične mase in se je moralo zgoditi, kar se je. Je knjiga o času, ki nas je vse neizbrisno zaznamoval, o času, ki ga sicer že razlagamo in si prizadevamo pojasniti silnice, ki so usodno vodile razvoj dogodkov, dokončno pa ga bo dano doumeti šele zanamcem, ko jim zakonitosti razdalje ne bodo zastirale historične perspektive. Ko bodo knjige, ki so jih pisali in jih o tem razburljivem času še pišejo sodobniki tako rekoč sproti z dogodki, postale zgodovina. Takrat ho dragocena vsaka knjiga o tem. Brale pa se bodo te knjige drugače kot danes. Tudi ta Jazbečeva, ker prinaša na dogodke v Sloveniji pogled od zunaj. Bučar, Rupel, Janša, Brejc, Čelik so bili »notri«, njihove knjige so zdaj pričevanja in bodo dokumenti, Jazbec je bil »zunaj«, njegova knjiga je zdaj razmislek in bo ilustracija, pomagala bo razumeti. Iz spremne besede prof. dr. Toma Korošca V Beljaku je društvo »Erinnern« 24. septembra letos odkrilo spomenik imen v spomin žrtvam nacionalsocializma. Objavljamo govor Andreja Kokota, ki ga je imel ob tej svečanosti. Odpustiti da, pozabiti nikoli! Spominjati se, pomniti, je jedro človeškega uma. Če ne bi imeli spomina, bi naše življenje bilo prazno, ne bi imelo pravega smisla. Že pračlovek je imel potrebo ohraniti spomin nase in svoje potomce. Na stene podzemskih votlin je risal podobe, predmete in živali, ki so bile pomembne za njegovo preživetje. Na osnovi teh sporočil znanost odkriva razvoj človeškega uma, naše poti v razvito civilizirano družbo. Vse, kar se je dogajalo v teku tisočletij, beležimo in hranimo pod skupnim imenovalcem zgodovina, ki jo imenujemo tudi spomin človeštva. Ko je Hitler prišel na oblast in govoril o viziji tisočletnega rajha, nihče ni slutil, v kakšno tragedijo bo pahnil človeštvo s svojim nacionalnim socializmom. Ko smo leta 1945 dočakali zlom nacifašizma, je svet spoznal resnično podobo Hitlerja in njegovih krvnikov. Če se njihovemu nasilju ne bi uprli, bi se svet znašel v še večji katastrofi. Na osnovi uporniškega gibanja je Avstrija po letu 1945 dobila status napadene države in naposled tudi svojo suverenost. Mislim, da bi bil krivičen, če ne bi naglasil, da so pri uporniškem gibanju na Koroškem v veliki meri sodelovali tudi Slovenci, koroški partizani. To zgodovinsko resnico nekateri načrtno prezirajo in jo prikrivajo zlasti šolski mladini. Bojijo se resnici pogledati v obraz in povedati, koliko žrtev je tudi na Koroškem terjal Hitlerjev teror. Društvo »Erinnern« (pomniti), si je zadalo nalogo, zbrati imena umorjenih žrtev nacističnega nasilja v Beljaku in njegovem okraju, ter jim postaviti pomnik. Z navedbo njihovih imen na spominskih ploščah pa opozoriti, koliko ljudi je med drugo sve- tovno vojno v teh krajih umrlo nasilne smrti. To je plemenita naloga in pogumno dejanje društva »Erinnern«. Načrt fašizma pa ne bi bil tako učinkovit, če Hitler ne bi imel dovolj pomagačev tudi na Koroškem, ki so prisegali zvestobi tretjega rajha in slepo sledili povelju: »Macht mir das Land deutsch!« To je pomenilo iztrebitev vseh ljudi, ki se niso podvrgli miselnosti nacionalnega socializma, ker so ostali zvesti svojemu narodnemu izvoru, veri ali svojemu svetovnemu nazoru. S tem ukazom je bila izrečena smrtna obsodba tudi koroškim Slovencem. Zato je po letu 1945 na Koroškem zavladal molk. Z njim so prikrivali slabo vest o nečloveškem ravnanju z rojaki drugih narodnosti. Preganjali so jih z njihovih domov, zaplenili njihovo imovino, zapirali v ječe in mnoge umorili tudi v koncentracijskih taboriščih. Sem eden izmed tistih, ki so te hude čase občutili na lastni koži. Tedaj sem bil še otrok. Vendar sem jutro našega pregona in čas v taboriščih ohranil v živem spominu. Toda molk, ki je po vojni vladal pri nas na Koroškem, je bil tudi zame nerazumljiv, povzročal mi je hude duševne stiske. Kajti nihče, ne v rojstni vasi, ne v šoli ali drugod v javnosti, ni hotel slišati tragične zgodbe o naši družini, nihče ni vprašal, zakaj smo morali z do-mah, kaj smo doživeli v taboriščih, nihče ni hotel slišati, da smo bili žrtve nacizma. Bolj ko se je čas našega pregona odmikal, bolj sem čutil potrebo, da o teh dogodkih spregovorim. Ko mi je spomin dozorel, sem sklenil svojo zgodbo napisati in izdati v knjigi ter jo posvetiti spominu vsem žrtvam nacističnega nasilja. Med njimi je bil tudi moj brat Jožek, ki je bil umorjen v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Njegova usoda je bila za našo družino zelo boleča in poniževalna. Kajti smrt mojega brata so naši družini prikrivali celih osem let. Osem dolgih let smo upali in bili prepričani, da se bo Jožek vrnil domov. To so bile hude duševne stiske, posebno za našo mamo, ki je kmalu zatem, ko nam je občina dostavila mrliški list, umrla od žalosti. Dvajset let za- tem sem zvedel, da je moj brat bil edini koroški Slovenec, ki je bil nekaj časa tudi v dolgo zamolčani podružnici taborišča Mauthausen na avstrijski strani Ljubelja. Od tam je bil spet premeščen v centralno taborišče na Zgornjem Avstrijskem. To ne pripovedujem zato, da bi zbujal pomilovanje naše družine. Vem, da je fašizem terjal milijone človeških življenj. Moj brat je bil eden izmed njih. Toda smrt, storjena iz zločina, svojce hudo prizadene. Tem večja bi bila bolečina, če bi žrtve in njihova imena ostala zamolčana in pozabljena. Zato se v svojem - in mislim, tudi v imenu vseh tistih, ki bodo na teh ploščah našli ime svojca ali znanca, društvu »Erinnern« zahvalim za njegovo pobudo. S to plemenito akcijo društvo vrača čast in spoštovanje vsem tistim, ki so umrli za našo skupno domovino. Pozivam posebno mladino, naj bo budna in naj ne dopušča, da bi se ti časi spet vrnili. Če bo mladina poznala tudi temno stran naše zgodovine in vedela, koliko žrtev je terjal nacifašizem, se bo zavedala, kako dragocen je mir, v katerem dorašča in ustvarja svojo bodočnost. Kajti kdor ne pozna cele zgodovine svoje dežele, ne more biti iskren do svoje domovine. Sedaj, ko smo v naši neposredni bližini zaskrbljeni spremljali dogodke, ki niso v skladu z vizijo miru, ampak nas soočajo s sovraštvom, preganjanjem in zločinskimi pokoli, mi verjemite, da si lahko predstavljam, kaj se dogaja v dušah otrok, ki doživljajo pregon in etnocid. Vem, da jih bodo ti tragični dogodki spremljali kot hude travme skozi vse življenje. Razumem, da je krivico težko prenašati, da izziva k maščevanju. Toda to ne vodi k rešitvi, to ni ključ do miru. Pot tja je možna samo v spravi, v medsebojnem odpuščanju, v spoštovanju jezika, kulture in vere naroda, s katerim kdo živi na skupnem geografskem prostoru. Koroški Slovenci smo ponosni, da smo prispevali k zlomu fašizma. Veseli nas, da tudi uradna Avstrija priznava našo borbo in pri delitvi odškodnin upošteva naše preživele žrtve in borce. Zato nimamo vzroka, da bi zločinska dejanja prepuščali pozabi. A mi tudi ne izrekamo pavšalnih obsodb, vendar bi bilo na mestu, da bi tisti, ki so se obrnili zoper svojo domovino, priznali, da so stali na napačni strani. Meje naše domovine ni bilo treba braniti na Finskem, v Rusiji, na Balkanu ali v Afriki. Zato ponavljam: odpustiti da, vendar nikoli ne pozabiti. To smo dolžni žrtvam, katerih spominu se danes spoštljivo klanjamo. Andrej Kokot, september 1999 Andrej Kokot pred spomenikom imen, kjer je najti tudi ime njegovega brata Spoštovanim pacientom ždi vesel božič, v letu 2000 pa zdravja, uspeha in zadovoljstva dr. Michael Weber zobozdravnik v Celovcu ŽIVLJENJE POTREBUJE PROSTOR V PROSTORU SE ODVIJA ŽIVLJENJE ŽIVLJENJE POTREBUJE SANJE V SANJAH SE RAZVIJA ŽIVLJENJE GRADBENO PODJETJE SABOTNIK Z VAMI USTVARJA IN OBLIKUJE PROSTOR, KJER SO MOGOČE SANJE IN SE RAZVIJA ŽIVLJENJE Želimo vam blagoslovljen praznik ljubezni ter za leto 2000 moči in poguma, da bi uresničili svoje sanje in želje! Plešerka 59A, A-9074 Hodiše, 04273/2243, e-mail: sabotnik.bau@net4you.at PaperNet Unser Bestes für Ihre Ideen A-9023 Klagenfurt, Rosentaler Straße 179, Postfach 68 Tel (0463) 27 72-0, Fax (0463) 262 727 Vsem. prijateljem, znancem ter gostom želi mnogo zdravja, uspeha in osebnega zadovoljstva v letu 2000 družina Wutte Vesele 1, 9123 Šentprimož Vesel božič in srečno novo leto 2000 želi arhitekt Vouk z družino A-9150 Pliberk, Rinkole 24 ZADRU®A*> Wir wünschen allen Kunden ein frohes Weihnachtsfest und ein erfolgreiches neues Jahr Vsem našim strankam želimo blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto, ter se jim zahvaljujemo za zaupanje Pliberk/Bleiburg Dobrin vas/Eberndorf Železna Kapla/Eisenkappel Šentjakob/St. Jakob i. R. Šmihel/St. Michael Kotmara vas/Köttmannsdorf Brnca/Fürnitz Globasnica/Globasnitz Zvabek/Schwabegg Ziljska Bistrica/Feistritz-Gail V zgodovini človeštva se je vedno našel nekdo, ki je bil prepričan (in mnogi so še vedno), da je obča nivelizacija in unifikacija rešitev človeštva. Njegova tragična zmota je bila v tem, da je kot model unificiranja vzel kar sebe. Druga zmota pa je ležala v dejstvu, da je pretežni del tistih, ki naj bi bili »unificirani« menil, da jim njihova identiteta povsem ustreza za mirno preživetje v tem kratkem bivanju v tustranstvu. Etnični konflikti so se kazali kot logično nadaljevanje spopada med obema vizijama: etnični unifikaciji oz. etnični pluralnosti. Res je, da so v teh spopadih izginile mnoge civilizacije, mnoge kulture, mnogi narodi in jeziki. Toda unifikacije in obče nivelizacije le ni bilo mogoče izvesti. Etnična, narodna, jezikovna pestrost so ostale. Piše univ. prof. Miran Komac. Manjšinska zaščita v današnji Evropi Če je iz nacionalističnih vrst mogoče slišati kaj »spodbudnega« o zaščiti manjšin, je to navadno model zaščite, ki je močno podoben rezervatnemu tipu zaščite. Nekakšni obliki regijskega naravnega rezervata, ki si ga z zanimanjem ogledujejo na nedeljskih izletih otroci večinskega naroda in kabinetni raziskovalci. Na teh teritorijih je dovoljena celo vidna dvojezičnost, šole v jeziku manjšin, kulturna dejavnost manjšin, morda etno-kuliranika. Vendar je vse namenjeno izključno manjšinam samim. Zavestno pa je prezrto temeljno spoznanje iz pojma varstva manjšin. Vsaj za klasične manjšine nedvomno velja, da ne gre za nekakšne pritepenske populacije, ampak za stalne prebivalce določenega prostora, pri čemer so se zaradi zgodovinskih viher spreminjale le državne meje. To dejstvo pomeni, da so pripadniki manjšin soustvarjalci identitete prostora in zato solastniki kulturne dediščine teh ozemelj. Tega temeljnega spoznanja pa ni mogoče zaslediti v miselnosti večinskega prebivalstva na določenem narodnostno mešanem ozemlju. Kaj šele, da bi se o tem govorilo v šolah večinskega prebivalstva, ali se v teh šolah poučevalo jezik manjšin. 200 etničnih manjšin Mogoče je reči, da ima Evropa, to je področje od Atlantika do Urala, približno 750 milijonov prebivalcev in več kot 200 etničnih (narodnih, narodnostnih ali zgolj jezikovnih) manjšin. Ocenjuje se, da njihovo število znaša kakšnih 110 milijonov oseb. Vendar je le redkokateri državi do današnjih dni uspelo najti zadovoljive rešitve problemov, ki izvirajo iz relacije večinski narod (oziroma država večinskega naroda) in etnične manjšine. Pretežni del problemov ostaja nerazrešenih in s tem potencialno krizno žarišče ter grožnja miru v Evropi. Sodobni svet postaja tudi vse bolj odprt in mobilen. Rezulatati teh procesov se kažejo v porajanju večetničnih družb. Nojevska drža in zatiskanje oči pred rezultati novodobnih migracij različnih vrst problema ne razrešuje. Zato so pozornosti vredne tudi imigrantske populacije različnih političnih in socialnih provenienc, ki imajo pogosto poseben etnični okvir. Pojem imigrantske populacije je potrebno jemati z določeno zadržanostjo, saj so mnogi imigranti prišli na prostor imigrantske države že pred mnogimi desetletji in tukaj sedaj živi že druga ali tretja generacija. Zanje bi težko dejali, da so imigranti. Morda ne bi bilo napačno, če bi za pripadnike teh skupnosti rabili izraz »novodobne narodnostne skupnosti«. Prav v povezavi s temi skupnostmi pa je še toliko bolj pomemb- Miran Komac no govoriti ne samo o pravici do ohranjanja avtohtone etnične identitete, ampak v prvi vrsti o toleranci in nediskriminaciji, o vprašanju agresivnega nacionalizma, šovinizma, ksenofobije in antisemitizma, ki se na te populacije morda veže še v večji meri kot na klasične narodnostne skupnosti (manjšine). Vprašanje integracije in hkratno ohranjanje etničnih posebnosti teh skupnosti (seveda velja to tudi za klasične manjšine) je velik izziv sodobnosti. Tudi za manjšinske skupnosti in države, ki so si pogosto nadele atribut »matičnosti«: če želijo družbe preživeti, se morajo spreminjati in sočasno ohraniti zadosten nabor historično oblikovanih elementov identitete. Kako to narediti, pa je »umetnost« vsake narodne skupnosti zase. Novejši razvoj varstva manjšin Začetek sodobnega obdobja varstva manjšin zaznamuje seminar OZN o osnutku Deklaracije o pravicah oseb, pripadnikov manjšin, ki je potekal leta 1981 na Brdu pri Kranju. Toda razpadanje vzhodnoevropskega političnega vzorca življenja je izrinilo na površje zadnji preostali element kolektivnosti, tako tipično značilen za socialistično urejanje življenja - narod in z njim povezano narodnostno manjšinsko vprašanje. Ker je bil zaščitni znak razpadanja dotedanjega sistema etnični konflikt, je bil tudi zahodni svet prisiljen (čeprav s precejšnjo mero zadržanosti) stopiti v bran etničnim manjšinam kot kolektivnih subjektov, s čimer je bila korigirana poprejšnja koncepcija, ki je varstvo manjšin zamejevala z individualnimi pravicami. Kar pa seveda še ne pomeni, da je bil ta princip tudi sprejet kot obče vodilo pri varstvu manjšin. V vseh mednarodnih organizacijah je prišlo do pomembnih dosežkov na področju varstva manjšin. V okviru OZN sprejeta (18. decembra 1992) Deklaracija o pravicah oseb pripradnikov manjšin. Mnogo je bilo storjenega v okviru Sveta Evrope. Leta 1992 je bila sprejeta »Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih«. Do sedaj je listino ratificiralo osem držav -Hrvaška, Finska, Nemčija, Madžarska, Lihtenštajn, Norveška, Švica (potrebnih je bilo 5 ratifikacij) in je tako postala pravno obvezujoč dokument. Dve leti kasneje je poseben odbor strokovnjakov pripravil »Okvirno konvencijo o zaščiti narodnih manjšin«. Za njeno uveljavitev je bilo potrebnih najmanj 12 ratifikacij. To se je tudi dogodilo - do sedaj jo je ratificiralo 21 držav, tako da je v veljavo stopila 1. februarja 1998. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je že od njenega nastanka (vsaj posredno) sledila razvoju manjšinskega varstva. Največji dosežek pa je oblikovanje inštitucije Visokega komisarja za narodne manjšine (ustanovljen na srečanju v Helsinkih 1992). Temeljna naloga visokega komisarja naj bi bila zgodnje opozarjanje in zgodnje delovanje v politično zaostrenih situacijah na geografskem prostoru O VSE, v katerih so udeležene narodne manjšine, ki bi se lahko razvile v konflikte, ki bi ogrožali mir, stabilnost in odnose med sodelujočimi državami. V okviru Evropske unije nimamo posebne skupne zakonodaje, ki bi določala odnos posameznih članic do narodnih manjšin. To pa ne pomeni, da v okviru Evropske unije ni bilo nič storjenega. Kljub zadržku nekaterih članic (Francije in Grčije na primer) je opaziti aktivnosti v Evropskem parlamentu in Evropski komisiji (npr. Agenda 20(X)). Nenazadnje velja omeniti še bogato dejavnost Evropskega biroja za manj rabljene jezike, ki ga finančno podpira Evropska unija. Za promocijo manjšinskih pravic v sredneevropskem geografskem prostoru velja omeniti še (so)delovanje v okviru Srednjeevropske pobude (1994) ter delovanje Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki je ob koncu osemdesetih let pripravila posebno poročilo o manjšinah v posameznih članicah delovne skupnosti. ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV IN PRIJATELJEV PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA je v letu 1999 naloge, ki si jih je zadala v svojem delovnem načrtu, uspešno izvedla. Ob izteku leta se prisrčno zahvaljujemo vsem številnim obiskovalcem naših prireditev, pevskim zborom, recitatorjem in govornikom, ki so nam pomagali pri izvajanju teh nalog. Tudi za prihodnje leto naše člane in članice ter prijatelje naprošamo, da nam pomagajo skupno ohranjati tradicije protifašističnega odpora ter gojiti spoštljiv odnos in spomin na žrtve, ki so darovale svoje življenje v boju za lepši in pravičnejši svet. V tem smislu sodelavcem, prijateljem, in rojakom želimo vesele praznike ter srečno in uspešno novo leto 2000 GOSTILNA S TUJSKIMI SOBAMI J. OGRIS v Bilčovsu ® 0 42 28/22 49 Vsem cenjenim gostom in prijateljem vesele praznike in srečno novo leto Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem znancem družina dr. Jelen Železna Kapla DELOVNA SKUPNOST AVSTRIJSKIH NARODNOSTI V SPÖ Vesele božične praznike in srečno novo leto Ana Blatnik Slovenska gospodarska zveza 10.-Oktober-Straße 19 9020 Celovec Telefon: 0463/508802 Faks: 0463/508802-4 želi vsem članom in gospodarskim partnerjem vesele božične praznike in uspešno novo leto Vesele božične praznike in srečno novo leto želita Enotna lista z občinskimi odborniki predsednik Andrej Wakounig poslevodeči tajnik Bernard Sadovnik in Skupnost južnokoroških kmetov zb. sv. dipl. inž. Štefan Domej zb. sv. Janko Zwitter VERA HORJAK Z RAVEN NA KOROŠKEM JE DOBITNICA VISOKEGA PRIZNANJA BORČEVSKE ORGANIZACIJE. Z NJO SE JE POGOVARJAL SAMO ŠAVC Dobra je zamisel o hrovni veteranski organizaciji Drugo mandatno obdobje vodenja borčevske organizacije Raven na Koroškem se Veri Horjak počasi zaključuje; v tem obdobju je bila na kandidatni listi Združene liste izvoljena za štiri leta še v občinski svet. Odnos ljudi do borcev je ob osamosvojitvi Slovenije marsikje postal odklonilen, vprašljiva je postala uporaba naziva tovariš, predstavniki oblasti so bili v zadregi, kako govoriti v javnosti. Na Koroškem je morda to obdobje trajalo krajši čas, saj tu razen izdaj, kolaboracije med drugo svetovno vojno ni bilo. Poleg tega so ljudje tod hitro občutili neprijazno plat družbenih sprememb kot so socialne stiske in gmotne razlike ob prehodu v tržno gospodarstvo, kar je sprožilo spomine po minulih časih, pravi o začetkih svojega vodenja borčevske organizacije, Vera Horjak. Tako se na Ravnah in tudi drugod po koroški pokrajini lahko pohvalijo z lepim številom članov ZZB. Za uspešno oživljanje te organizacije, ki na Ravnah privablja tudi mlajše člane ter za nekajletno organiziranje slovesnosti na Poljani, kjer so bili zadnji boji na tleh Evrope, je sogovornica letos pomladi prejela zlato plaketo. Kot šestnajstletno dekle se je ob začetku vojne iz Celja, kjer je obiskovala trgovsko šolo, vrnila domov na Rečico ob Savinji. Pri-slanovi so imeli poleg kmetije in lesne trgovine še gostilno, kjer je »vlekla na ušesa«, saj se je tam zbirala pisana druščina. Tako je kljub mladosti videla in izvedela dovolj zgodb in novic o vojnih dogodkih, ter spoznavala sodelavce OF, ki so se tam ustavljali. Med drugimi je tam bival partizan Krč, doma z Jezerskega, ki je naredil nanjo močan vtis. Pri njih je stanoval tudi mlad nemški učitelj, ki je zanje zastavil besedo, da jih niso izselili še z nekaterimi kar ob začetku vojne. Očeta so sicer Nemci dvakrat zaprli, a na srečo so bili doma dovolj premožni, da ga je mami uspelo s pomočjo znancev spraviti iz nemških zaporov. Rada je poslušala strička, očetovega brata, duhovnika, ki je bil zaveden Slovenec in je ves čas vojne sodeloval v odporu. Zametke domoljubne vzgoje pa je dobila kot dijakinja meščanske šole v Mariboru in nato v Celju, »kjer smo imeli razrednika prof. Ažmana, ki ni prenesel nemčur-jev. Vzel si je čas, da nam je vcepljal nacionalni ponos. In ko je nekoč sošolec po pikniku Vera Horjak: »Veteranskim organizacijam pravim, da bo vse to njihova naloga, če ne želijo imeti pri nas Haiderja!« celjskih nemčurjev prišel k pouku oblečen v nemčurska oblačila, kamor so sodile tudi bele nogavice, ga je naš razrednik poslal domov. Dijaki smo doživeli tudi demonstracije proti podpisu pakta z Nemčijo, saj v šoli ni bilo prepovedi in smo sodelovali«. Prva leta vojne se je nekajkrat za krajša obdobja iz previdnosti preselila v avstrijski Gradec k znancem, pozneje pa je raje vstopila v partizansko enoto. Partizanska maša ... O odnosu do vere in vernikov med borci mi je presenečena nad vprašanjem pripovedovala: »V Zidanškovi ni nihče okrog vere karkoli rekel. Pripadnik brigade bil je tedaj župnik Smon, ki je včasih maševal. O tem se nikdar ni posebej govorilo. Po napadu 14. divizije na Ljubno 1944. leta sem prešla v propagandni odsek IV. operativne cone, v enoto vojaške tehnike-VT 1/3, kjer se o religiji enostavno ni govorilo. Bilo pa je med nami nekaj komunistov, kar pa jim tudi ni pisalo na čelu, zelo dobro smo sodelovali in se razumeli.« Sprava -kdo jo potrebuje? Kategorična je bila sogovornica tudi glede spravljanja razdvojenih Slovencev: »Jaz se nimam z nikomer spravljati, moj nacionalni ponos je bil partizanski boj. Bila sem dovzetna za malo več socialne pravičnosti.« Ko se je pozneje ta tema ponovila je dodala: »Na Štajerskem se nimamo z nikomer spravljati, le izdajalci so bili pobiti. Spominjam se soborca, mladega kurirja iz Dolenjske, ki je zatrjeval, da bo soseda ubil, ker je pripeljal okupatorjeve vojake, da so požgali domačijo in pobili starše. To je ta sprava, gre za maščevanje. Belčki pa zdaj grehe zanikajo; borili so se za oblast, sicer pa nisem nanje nikoli naletela.« Pol stoletja že na Koroškem Na Ravne je sogovornica za svojim možem prišla leta 1949, kjer se je vključila v borčevsko organizacijo. Pred leti je opravljala tajniška dela, zadnjih osem let pa borčevsko organizacijo na Ravnah vodi, o čemer sem pripravil naslednja vprašanja. Kakšne spremembe so nastopile za organizacijo ZZB v času osamosvojitve Slovenije? Vsi smo starejši, malo manj aktivni smo. Ni več aktiva v železarni, pa brigadnih aktivov pri nas tudi ni več. Ob prehodu 1. 1991 so se ljudje sprenevedali, niso vedeli, kaj jim je storiti. Organizacijo smo morali najprej braniti. Slovesnosti, kot na Poljani, so bile špasne, medle; predstavniki oblasti niso vedeli kako ravnati. Na članskem sestanku 1991. leta je nekdo vprašal, kaj se bomo šli - tovariše ali gospode? Zadrego je presekal moj mož z izjavo, češ za one, ki se niso borili, sem dvakrat gospod, mi med seboj pa ostajamo tovariši! Vendar ljudje, ki so udrihali po partizani, sedaj pogrešajo nekdanjo blaginjo in zaposlitvene mož- nosti. Socialne razlike med ljudmi se močno občutijo. Bi predstavili delo vaše borčevske organizacije? Letos je bilo posebej veliko proslav in če bi morala skrbeti za družino, tega letanja ne bi zmogla. Določene prireditve pa morajo biti, ljudje sojih že navajeni. Poleg Poljane, ki jo skupaj pripravlja območni odbor za Mežiško dolino, se udeležujemo svečanosti na Komlju, letos je obiskalo spomenik na Koroškem Selovcu okrog tristopet-deset ljudi, kljub dežju jih je na Trotov križ prišlo stopetdeset. Če se ne družimo, pozabljamo drug na drugega. Prihaja pa tudi vedno več mladih! Poskrbimo, da pojejo otroški zbori, mladinski recitatorji nastopajo in na ta način spoznavajo preteklost. Naša organizacija tudi skrbi, da ne pozabimo borcev za severno mejo; veteranskim organizacijam pravim, da bo vse to njihova naloga, če ne želijo imeti pri nas Haiderja! Je pa z veteranskimi organizacijami luštno sodelovati, žal se pozna, da se veterani 91 med sabo razhajajo - škoda. Imamo člane odbora, ki teren dobro poznajo in vedo, v kakšnih razmerah živijo starejši in bolehni člani, ki jih obiščemo in skromno obdarimo. Poleg tega pripravimo vsako leto dobro obiskan izlet. Ob smrti člana svojci želijo našo prisotnost na pogrebu. Vsakemu članu izkažemo posebno čast. Članstvo zaradi bioloških zakonov upada. Kako vam uspeva pridobivanje novih članov? Na Ravnah imamo 303 člane, od tega je slaba polovica novih, ki so pristopili po letu 1995, ko smo kot društvo postali bolj odprti. Pristopajo zaradi našega ugleda. Otroci naših članov pravijo, da ne sme utoniti v pozabo to, kar smo bili. Tudi članarina je kar se da nizka -petsto za mlade in tisoč tolarjev znaša. Res je, da so mladi obre- menjeni z številnimi obveznostmi, so pa požrtvovalni. Radi priskočijo na pomoč in se udeležujejo prireditev. Člani odbora in ostali se seveda za nove člane potrudimo; osebni stiki so učinkovita metoda. Sama imam vedno pri sebi kakšno pristopno izjavo. Kaj vas pri vodenju organizacije spodbuja ? Trma.Včasih pomislim, da bi bilo za osvežitev dela bolje, če bi mlajši prevzel vodenje. Vzpodbuja me tudi stavek mojega moža, ki izhaja iz partizanske družine, izrečen po osamosvojitvi Slovenije: Zapostavljati Zvezo borcev - kaj si pa mislijo, da me bo sram, ker sem se za domovino boril? To imam v ušesih. Kakšni pa so načrti ? Načrtov ne kujem, mislim si, bo že samo prišlo. Dobra je zamisel o krovni veteranski organizaciji, ki naj bi jo tvorila združenja veteranov 91, Severja, častnikov in borcev NOB. Mi skrbimo, da se ne pozabijo borci za severno mejo, oni pa naj, da ne bodo pozabili nas. Sicer pa borčevske organizacije v Mežiški dolini zelo dobro sodelujemo. Prav tako z župani, ki se zavedajo pomena Poljane, kraja zadnjih bojev v Evropi, za to dolino; rezultat so tudi številni izletniki, ki k nam prihajajo. Ljudje se radi družijo in radi prihajajo na Koroško. Hvala za pogovor Prvi avstrijski partizanski bataljon v Sloveniji V belokrajnski vasici Tribuče je bil 24. novembra 1944 z odlokom Glavnega štaba NOV in POS ter s podpisom Jake Avšiča in Borisa Kidriča ustanovljen Prvi avstrijski partizanski bataljon v sestavi slovenske partizanske vojske. Avstrijski partizani in gostje so ob ustanovitvi posebno pozdravili avstrijsko in slovensko zastavo, pred katerima so prisegli skupaj s slovenskimi partizani, da se bodo bojevali proti nacifašizmu in njegovim pomagačem. Ob ustanovitvi se je v oba bataljona zbralo okrog 120 borcev, od tega jih je 20 prišlo z letalom iz Moskve. S seznama borcev bataljona je razvidno, da se je od dneva ustanovitve do 26. maja 1945 ob prihodu v Feldbach v Avstriji v bataljonu bojevalo 159 borcev. Med njimi je bilo sedem Slovencev, ki so vsi znali nemško. Za komandanta je bil imenovan Max Baier, komisar pa je postal Roman Fiichsel, oba borca španske državljanske vojne (1936-1939). V četi bataljona sta bila za operativna oficirja imenovana sloven- ska partizana - v prvo četo Boris Butina, doma iz Kočevske, in v drugo Leopold Les-nik-Friedl iz Železne Kaple. Polletna bojna pot Avstrijskega partizanskega bataljona je bila zelo uspešna in zelo težka. Borci so sodelovali v številnih bojih proti domobrancem in Nemcem ter pokazali izredno hrabrost. 24. januraja je bil bataljon z ukazom štaba 15. divizije vključen v Cankarjevo brigado kot njen IV. bataljon. Dodelili so mu še pet borcev Cankarjeve brigade, ki so znali nemško, tako da so se borci brez težav sporazumevali med seboj in s prebivalci. Mnogi borci avstrijskega partizanskega bataljona pa so se naučili nekaj slovenščine. Druga svetovna vojna se je na slovenskih tleh končala 15. 5. 1945. Toda Avstrijski bataljon se je vrnil na Dunaj šele 7. 6. 1945, medtem ko so bili drugi štirje avstrijski bataljoni prostovoljcev, ki so vkorakali s Sovjeti, tam že od 12. 5. 1945. Zdravko Troha (Povzeto iz: Svobodna misel, 10. 12. 99) Zakaj naj bi še dandanes, ko kompjuter in računalniške igre obvladajo svet, brali knjige? Tilka Jamnik ve zakaj in zakaj naj bi brali slovenske knjige. Pri tem lahko pomaga tudi Bralna značka Slovenije. Z branjem v svet Ko še ni bilo filma in televizije, je branje nudilo najbolj dostopno možnost za učenje in najbolj prijetno možnost zabave, zato je bilo za večino bralcev zanimivo. Danes je mnogim vsako branje naporno in odveč. V razvitem svetu so knjige vse manj zanimive. Pismenost je začela upadati, saj po podatkih, zbranih v številnih razvitih deželah, ljudje pogosto ne zmorejo prebrati niti ene knjige na leto. In to prav v času, ko postaja znanje bolj pomembno kot kdajkoli poprej! Zakaj pa naj bi še vedno brali knjige? Danes vendar elektronski mediji omogočajo neomejeno ohranjanje sporočil in njihovo prenašanje v druge krajevno ter časovno oddaljene situacije. Prav imate, vedno več sporočil beremo na raznih malih zaslonih. Še vedno pa beremo! Klasična pismenost (pisna raba) je osnova sodobni funkcionalni pismenosti, ki jo zahteva sodobna tehnologija (računalniška in medijska pismenost). Sodobno funkcionalno pismen je tisti, ki ima razvite osnovne štiri jezikovne komunikacijske sposobnosti oz. je govorno, poslušalsko, pisno in bralno učinkovit v vsakodnevnih življenjskih situacijah. Branje in razumevanje že obstoječih besedil sta zahtevna duševna procesa, ki vplivata na jezikovne, spoznavne in čustvene sposobnosti človeka. Kdor bere, razvija svoje jezikovne in bralne sposobnosti. Kdor obvlada jezik, zna ustno in pisno izraziti svoja čustva, misli in zahteve, kar je pomembnen element njegove preživetvene sposobnosti. Z branjem so mu dostopne informacije, izobrazba in širša človeška izkušnja. Kdor bere, gre s knjigo v svet! (To je tudi geslo Bralne značke Slovenije!) Branje - možganska telovadba Poskušajmo povedati kar se da preprosto: ker ste še mladi, z branjem lahko še veliko pripomorete k svojem duševnemu razvoju! Ali na primer veste, da so nevrologi (strokovnjaki, ki preučujejo delovanje možganov) dokazali, da branje spodbuja razvoj celic možgan v celoti, tako leve kot desne polovice? Zato branje vsestransko koristi in spodbuja vaš čustveni, socialni (družbeni) in intelektualni razvoj. Ker ob knjigi razvijate jezikovne in bralne spretnosti, ne boste imeli težav z razumevanjem učne snovi, z učenjem sploh in pisanjem. Branje pravljic, zgodb in drugega leposlovja razvija domišljijo in vas spodbuja k različnim oblikam ustvarjalnosti. Samostojna uporaba knjig z različnih področij vam dovoljuje izbiro snovi po vaši volji in tempu, zahteva pa obenem od vas večjo udeležbo pri osvajanju snovi in vas bolj spodbuja k ustvarjalnosti. Knjigo med branjem sprejemate po svojih sposobnostih in nagnjenjih. Med branjem ste čisto lahko (in včasih prav radi!) sami, obenem pa vam knjiga odpira možnosti za imenitne pogovore z vrstniki (v njih je namreč opisanih toliko zanimivih stvari in problemov, s katerimi se srečujete tudi mladi!). Knjiga je priročna, razmeroma dostopna, lahko jo je povezati z drugimi mediji. S tem pa smo prišli do tiste lastnosti knjige, ki je enkratna v primerjavi z drugimi mediji. Knjigo lahko kadarkoli in kjerkoli vzamete v roke in jo berete, ne da bi potrebovali kak aparat (videorekorder, osebni računalnik ali kaj podobnega). Berete jo lahko tiho ali na glas, le sebi ali še komu drugemu! Glagol BRATI ne mara velelnika Ko ste bili še majhni, ste najbrž bili navdušeni poslušalci pravljic in drugih zgodb. Potem pa sö zgodbe nadomestile šolske knjige in »dolgočasno« domače branje. Ampak saj je tudi šolska knjiga pravzaprav zgodba: o Zemlji (pri zemljepisu), o razvoju človeštva (pri zgodovini), o besedah (pri slovenščini), o številkah (pri matematiki)... Težava je v velelniku. Zahteva »beri!« lahko celo najzanimivejšo knjigo spremeni v kamen okrog vratu. Se vam dogaja prav to? Še bolj pa vas mlade bralce menda morda odbija zahteva, da morate razumeti tisto, kar berete. Francoski učitelj in pisatelj Daniel Pennacje sestavil deset pravic bralcev. Kar naštejmo jih, morda vas bodo opogumile za branje. Vsak bralec ima pravico, da: 1. ne bere, 2. preskakuje strani, 3. knjige ne konča, 4. ponovno bere, 5. bere karkoli, 6. »bovarizira« (=bere manj zahtevne knjige, npr. stripe, ljubezenske romane, kriminalke ...), 7. bere kjerkoli, 8. lista po knjigah, 9. bere na glas, 10. o prebranem molči. Za Daniela Pennaca je branje največja pustolovščina, ki nam je na voljo. Branje je »čudežno potovanje« po svetovih, ki niso bili ustvarjeni zato, da o njih pišemo domače branje, ampak zato, da ob njih uživamo in spoznavamo tiste plati duha in duše, ki bi nam sicer ostale neznane. Bralna značka Slovenije Slovenski dijaki, ki obiskujete dvojezične šole in vas slovenščino učijo prizadevni učitelji, berete tudi v slovenščini in slovenske knjige. Razvijate svojo dvojezičnost. Biti bralno pismen v dveh jezikih, pomeni, da se ti (z branjem) odpira dvoje vrat v svet! Pri učenju slovenščine in branju v slovenščini vam lahko pomaga Bralna značka Slovenije. Znak Bralne značke je Ostr-žek, ki gre s knjigo v svet: z branjem oz. s knjigo je mogoče »čudežno potovanje« v svet lepote in znanja, v svet avtorjev ... in ne nazadnje, v svoj lastni (izkustveni, doživljajski, domišljijski) svet. Bralna značka Slovenije je gibanje, ki na tradiciji 36 bralnih značk oz. Zveze bralnih značk Slovenije spodbuja mladino k branju in dviga bralno kulturo mladih. Po okusu sodobne mladine se preoblikuje v bralne klube in druge oblike. V šolskem letu 1999/2000 poteka že 40. sezona Bralne značke. Po podatkih ankete bere za Bralno značko letno približno 125.000 otrok. Gibanje zajema vso Slovenijo, dogaja pa se tudi v zamejstvu in med slovenskimi izseljenci v svetu. Branje v slovenščini bistveno pripomore pri ohranjanju nacionalne identitete Slovencev v zamejstvu in po svetu. Bralna značka je razvila vrsto motivacijskega gradiva, s katerim spodbuja k branju otroke različnih starosti in različnih bralnih sposobnosti. Prirediti jih je mogoče za vsakega mladega bralca posebej glede na njegovo starost, znanje slovenskega jezika, interese in želje, sodelovanje staršev ipd. To je pred- Logotip Bralne značke vsem program S knjigo v svet. Vprašajte svoje učitelje po njem! Slovenski knjižni kviz Vsako leto pripravljamo Slovenski knjižni kviz, ki reševalce seznanja z določeno temo, jih motivira za obisk knjižnice, Branje za Bralno značko na avstrijskem Koroškem vodi gospa Vida Polanšek (Slovenska študijska knjižnica) v sodelovanju z mentorji, to so predvsem vaši učitelji slovenščine. Povejte svojim učiteljem, da bi radi brali za Bralno značko! uporabo informacijskih virov in jih spodbuja k branju knjig in uporabi drugih medijev (periodike, video kaset, spletnih strani na internetu ipd.). S sklepno prireditvijo na nacionalni televiziji vstopimo skorajda v vse slovenske domove. Knjižni kviz v letu 2000 bo namenjen Prežihovemu Vorancu in Koroški (in 40-letnici Bralne značke), pripravili ga bomo februarja prihodnje leto. Reševati ga bo mogoče na klasični način in prek interneta. Poskrbeli bomo, da ga boste v klasični obliki dobili pri vaših učiteljih! Na naši spletni strani na internetu so vse informacije o Bralni znački Slovenije, o njeni zgodovini, o njenih sedanjih programih in akcijah, predstavljena so njena motivacijska sredstva, objavljen je Priporočilni seznam mladinskih knjig, izbor iz leta 1998 (ki ga je pripravila Pionirska knjižnica v Ljubljani, enota Knjižnice Otona Zupančiča), v načrtu pa je tudi »knjižna klepetalnica«, kjer si boste mladi bralci izmenjavali mnenja o prebranih knjigah in si jih priporočali med seboj. Sedaj je to šele poskusna stran: potrebna so še nekatera dopolnila, predvsem pa je potrebno odpreti možnosti, da »se dobimo na internetu zato, da bi se pogovarjali o prebranih knjigah za Bralno značko«: http://www.bralnaznacka. com Tilka Jamnik je podpredsednica Bralne značke Slovenije Bralna značka Kot kvadratna funkcija napreduje kulturni razvoj in izraz v iztekajočem se stoletju. Brez ovir si gradi poti v zadnji kotiček človeške zmožnosti zaznavanja. Brez zloma reže - podobno Kolumbovi zagnanosti - v žile človeštva, ki se svojemu zrcalu nikoli ne bo moglo izogniti. Pobeg iz danih razmer, ki se pojmuje v posebni alternativni obliki gledanja kulturne in umetniške razprave že obstoječega in naprednega, se kmalu znajde v globini korenskega eksponenta, zgoščenega v kvadratno funkcijo kulturnega razvoja in se zgubi v simetrični odvisnosti že priznanega in etabliranega umetniškega izraza. Hitra cesta onstran Karavank T^oroški Slovenci smo se v J\uem stoletju vedno gibali z eksistenčnim bojem za obstoj kulturne identitete, ki je le redkokdaj dopuščal sproščene alternative. Nikoli nismo razvijali lastne rock-, punk- in tehno- Prišli so časi slovenske pomladi... no v Ljubljani in svojevrstno odprto razvejanost Maribora in okolice da slutiti ogromen kulturni potencial, ki ga ni več mogoče mednarodno prezirati. Koper Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) v Kopru zaznamuje že v imenu samem posebno kulturnopolitično delovanje. Enostavnost in jasnost »časopisma Klarinet« DPZN izvirno briše ozko mišljenje z mejami obdanega človeka (http://pina.soros.si/~mkc/kIari-net/). »Dvignimo torej plastiko z vsebino za ljudi in institucije, ki delujejo za in zaradi ljudi tu se lahko brez nadaljnjega meri z kulturno dejavnostjo večjih mest po celem svetu. Višek ljubljanske kulturne zmogljivosti je gotovo uspel z zasedbo prejšnjih vojaških zaporov na Metelkovi, kjer danes deluje 17 različnih društev in jih povezuje Metelkova mreža. Neue Slowenische Kunst, ki je s skupino Laibach na čelu že zdavnaj etablirana, so nadomestile nove iniciative in festivali kot Mesto žensk, Trn-fest, Metelkova mesto itd. Poleg tega vlaga močna študentska organizacija (ŠOU) s svojo razvejano infrastrukturo in dejavnostjo v sceno dodaten kulturnopolitičen potencial, ki ga zaokrožajo zadišalo je po ruševinah in slovesu,... ... vzcvetela je zariplost samozagledanosti« (M. Brecelj) glasbe itd. Tako nastali brezzračni prostor, ki ga je nado-knadno le težko napolniti, nas bo zasledoval kot inverzija v naslednje stoletje. Možnost, da se bo ravno zaradi dane situacije razvilo nekaj čisto svojega in novega, pa pravtako obstaja. Čisto svojevrsten kulturni razvoj slovenskih umetnikov onstran Karavank, ki si je v zadnjih letih zgradil hitre ceste v svetovnem merilu, še ni našel smernice, ki bi prekoračile transparentno državno in naravno mejo v avstrijsko-slovenskih glavah. Samo pogled na primorsko lahkotnost Koprčanov, inovativno in mednarodno sce- in zdaj, ko nas občane Mestne Občine Koper hočejo prepričati, da so pravne škarje pomembnejše od potreb in močnejše od volje človeka.« Tako piše živa legenda in vodja Mladinskega kulturnega centra v Kopru Marko Brecelj v pismu Zdravljica 1999 ob deveti obletnici DPZN. Ljubljana Znamenita elektronska avtocesta, ki je dostopna na spletnih straneh http://www. ljudmi la. org je Ljubljani dala svoj pečat. Skoraj nešteto alternativnih kulturnih društev danes polni letni kulturni program Ljubljane, ki alternativne galerije, gledališke skupine in založbe. Maribor Dosledna zasedba vojašnice »Pekarna« v Mariboru je bil podobno kot v Ljubljani nov impuls za alternativni kulturni razvoj štajerskih Slovencev. Podobno kot v Ljubljani so umetniki in ustanove združene na spletnih straneh. Galerija Kibla, ki je dostopna v spletu na straneh http://www.kibla.org velja za »najboljšo« internet-kavarno v Evropi. Njen mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru je hipoma dosegel kakovost v evropskih dimenzijah. Kot v celi Sloveniji se tudi v Mariboru dopolnjujeta izvirna kultura kot poezija in tradicionalna glasba ter močno zasidrana likovna umetnost z najnovejšimi tehničnimi dosežki in možnostmi. Kar kmet ne pozna, ne bo jedel Omenjeni primeri alternativne umetnosti v Sloveniji kažejo, da tudi manjši kulturni krogi najdejo lastno identiteto in zavest prav v novejših in alternativnih oblikah kulturnega zaznavanja. Globalna razvejanost informacij do zadnjega skritega kotička vsakega sili v konzumi-ranje transportiranih vsebin. Vsebino zaznati in jo tudi primerno vrednotiti bo tudi v naslednjem tisočletju postalo vedno bolj svojevrstno čutilo človeka, ki hoče živeti v sodobnosti. Karl Jenšac Vesele božične praznike in uspešno leto 2000 Vam želijo svetovalci ERTRAG & SICHERHEIT Vaš specialist za investicijske sklade Vesele božične praznike in srečno novo leto Planung / Beratung / Ausführung Sanitär - Heizungsbau fzw Werner Findenig 9125 Mittlern/Metlova, Tel. 04232/6222 Dr. Franci Serajnik odvetnik Wiesbadener Straße 3 A-9020 Klagenfurt/Celovec tel. 0 46 3/51 63 30 • fax 51 43 24 e-mail: advokat-serajnik@online.edvg.co.at Želim Vam vesele božične praznike in srečno novo leto Vesele božične praznike in srečno novo leto želi /\L_ ALPETOUR Spedition-Transport-Ges. m. b. H. Špedicijsko-transportna družba z o. j. A-9150 Bleiburg/Pliberk Vesele božične praznike in srečno novo leto občina Pliberk župan mag. Raimund Grilc Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi SPAR-trgovina in gostilna z dvorano za vsakovrstne prireditve WAUTSCHE-SMREČNIK ŠOŠTAR Globasnica ® 0 42 30/211 Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi v imenu vse šolske skupnosti Dr. Reginald Vospernik ravnatelj Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu Der Bürgermeister der Marktgemeinde Eisenkappel-Vellach ■wünscht allen Gemeinde-bürgem/lnnen ein frohes Weihnachtsfest und ein erfolgreiches, gesundes Jahr 2000. Mag. dr. Peter Haderlapp župan občine Železna Kapla-Bela Vesele božične praznike in srečno novo leto želi dr. Anica Schwarz zdravnica v Galiciji Frohe Weihnachten UND EIN GLÜCKLICHES Neues Jahr wünscht Ihnen Ihre Allianz Elementar Hoffentlich Allianz versichert. Na pragu Ste pripravljeni na prihodnost, na prelomnico leta, stoletja, tisočletja ...? Čas morda še nikoli ni bil tako ugoden za dobre namene kot letos: si želite česa privaditi ali odvaditi, nameravate kaj storiti za zdravje in boljše počutje? Ali že veste, kje boste preživeli novo leto? Ali bo prišlo dejansko do kompjuterskega kaosa, kot ga napovedujejo nekateri samozvani auguri? Ali pa bo novo leto preprosto dobro leto ... Marija Brumnik, upokojenka Hinko Tratar, brezposeln Patricija Rupar, natakarica Janez Gregorič, glasbeni pedagog in kitarist Pred magičnim letom 2000 pravzaprav sploh nisem nervozna. Želim si, da bi tako ostalo kot je sedaj. Sem kar zadovoljna. Velikih sprememb ne pričakujem. Ali bo prišlo do kompjuterske katastrofe, pa ve sam bog (smeh). Politika pa se mi sploh ne dopade. Novo leto bom praznovala doma. Franc Jožef Smrtnik, kmet Veliko se govori in tudi pretirava o letu 2000. Zame bo to leto kot vsako drugo. Življenje gre naprej. Upam, da se bo veliko pozitivnega zgodilo in čim manj negativnega. Jaz sem optimist. Če tako mirne duše opazujem razvoj, potem moram reči, da so zlati časi mimo. Pričakujem manj zlatih časov. Je veliko problemov, ampak tudi možnosti. Če bomo naše izobilje tu v Evropi bolj pravično razdelili, bodo od tega profiti-rali tudi manj razvite družbe in države in konec koncev tudi mi sami. V narodnostni politiki pričakujem, da bomo vse sile strnili za ohranjevanje slovenskega jezika in kulture. Magda Kropiunig, študentka AGRFT Leto 2000 me sploh ne zanima. To je pač ena čudna številka. V bistvu nimam nobenih posebnih načrtov. Vsak dan jih imam po 100, potem se pa uresniči eden ali pa dva. Želim si, da bi ostalo tako kot je. Sedaj se imam čisto fajn. Upam, da bom uspešno nadaljevala s študijem in z odrskimi nastopi in da se bom srečno zaljubila. V napovedano komp-jutersko katastrofo pa ne verjamem. Nočem trositi pesimizma. Razvoj, ki se zdaj kaže, občutim tudi na lastni koži in se bo še zaostril. Poslabšalo se bo. V Evopi je zdaj mir nad petdeset let. Pojavljajo se gospodarske krize, delavcem pa kratijo pravice. Problem je ta, da potrebujejo ljudje še večji pok, da se bodo zdramili in zbudili. Treba se bo postaviti v bran. Politiki je uspelo po letu 1968 uspavati ljudji s konzumom. Skupina STS v eni izmed pesmi pravi o takratnih »revolucionarjih«, da jih je strah, kaj ti nekdanji borci danes počenjajo... Mira Grötschnig- Einspieler, učiteljica Leto 2000 bo tako kot leto 1999 in podobno bo tudi leto 2001 ... Debata o mi-leniju se mi zdi malo napihnjena in pretirana. Jaz bom Silvester preživela na Mallorci, čisto slučajno. Moje želje so takšne, kot jih imam vedno, da človek ne sme docela ponoreti, ampak samo na pol, kot doslej. Moja osebna želja je, da bi ostala zdrava in da bi se med seboj še radi imeli, ki se že imamo in ohranili dobre stike za plodno kulturno sodelovanje. Od politikov pričakujem, da bi bili v bodoče pametni, dostojni in spregledani ljudje. Ali se bo to uresničilo? Marko Kumer, vajenec Leto 2000 je številka. Še ne morem trditi, daje to posebna točka v mojem življenju. Vprašam se pa, kaj nam bo bodočnost prinesla, svet računalnikov ... Posebnih namenov pravzaprav nimam. Še nisem veliko razmišljal o tem. Silvester bom na žalost praznoval v Pliberku, ker bom moral 2. januarja spet na delo -inventuro pisat - in to mi je manj všeč. Želim si, da bi bili ljudje med seboj bolj kulturni, srčni in preprosti - kratkomalo takšni kot so. Novo leto bom pričakala v krogu družine. Walter Mischkulnig, gradbeni tehnik Nov milenij bo napočil šele leta 2001. Človeštvo je veliko problemov rešilo oziroma je to poskušalo. Tudi jaz. Ker pa je veliko nerešenega, upam, da bo to uspelo drugim ljudem v novem tisočletju. Morda jim pride kaj pametnega na misel. Osebno imam ta namen, da se ne bom pretepal. Tega najlažje izpolnim. Posebnih pričakovanj pravzaprav nimam. Upam pa, da bomo ohranili mir. Morda obstoja kakšen e-mail... Jerneja Mežnar, dijakinja Številka 2000 je v bistvu relativnega pomena. Novo tisočletje pa se bo astronomsko pričelo leto kasneje. Za novo leto imam določene cilje, vizije, ki jih hočem uresničiti. Življenje je kratko in treba je načrtno delati v določeno smer. Kitara bo še naprej glavno težišče mojega dela. Bistvenih in revolucionarnih sprememb najbrž ne bo. Pričakujem pa pozitiven razvoj. O prestopu v leto 2000 pravzaprav še nisem imela kaj dosti časa razmišljati. Športno si želim, da bi nadaljevala z uspehi. Želim si osebnega zdravja. To želim tudi družini in znancem. Upam, da bomo lahko živeli naprej v miru in da bi konflikte, ki nastajajo, tudi na miren način reševali. Novo leto bom po nekaj letih spet praznovala doma. Franc Wiegele, trener ŠD Zahomc Po mojem bo kar zanimivo leto, saj bo nekaj novega. Eni se bojijo, jaz se dobro počutim. Upam, da bo bolje in lepše kot je bilo to iztekajoče se leto. Za leto 2000 nimam posebnih načrtov. Leto 2000 je nekje že nora tema. Strah, da bi tehnika odpovedala, je v nekaterih krogih, na primer v bančništvu ... Če bo moj »delovni hlapec« odpovedal, ne bo kaj hudega. Glavno, da jaz ne bom. Silvester bom praznovala s prijatelji in prijateljicami na planinski koči, za novo leto pa bomo šli v restavracijo na veselico. V letu 2000 nas^čaka v domačem športnem društvu veliko dela. Z mladinskim delom bom nadaljeval kot doslej. Z velikim veseljem gledam na zaključna dela pri gradnji večnamenske hiše v Zahomcu. V novem letu bomo priredili pri nas mladinsko državno prvenstvo v skakanju. Že drugega januarja 2000 pa bo na sporedu skakalna prireditev. Silvester bom praznoval v krogu družine, glavobola na novega leta dan pa gotovo ne bom imel. PripraviI Mirko Štukelj SLOVENSKI VESTNIK__LETO Zflttfl________22. december 1999 H5 ... v novo leto T)omembno za prihodnost ST bo, da bomo znali izkoristiti možnosti, ki jih daje nov čas. Prav zaradi tega se mi zdi pomembno, da smo ponovno reaktivirali koordinacijski odbor, ki naj bi izpostavljal to, kar nam je skupnega, na drugi strani pa kanaliziral vse razpoložljive energije v konstruktivne projekte: v dobro kulturne, izobraževalne in še kake politike. Zato gledam v prihodnost previdno optimistično, ker sem prepričan, da z vidika manjšinske zaščite evropska integracija ponuja nove možnosti. Ob tej priliki želim vsem bralkam in bralcem Sloven- skega vestnika prijetne praznike ter srečno in uspešno novo leto 2000. Marjan Sturm, predsednik ZSO 'Isr o se poslavljamo od dvaj-X^setega stoletja in se oziramo v novo časovno obdobje, Milka Kokot, predsednica Zveza slovenskih žena celo tisočletje, mislimo na želje in pričakovanja, skratka, kaj nam bo prinesla prihodnost? Obdobje, ki mineva, nam ne daje povoda za optimizem. Doživljali smo vojne, naravne katastrofe, uničevanje okolja, veliko nestrpnosti in netoleran-ce do drugačnosti. To so dejstva, na katera bo treba misliti in proti katerim se bo treba boriti. Ravno v takih časih je vloga žensk posebej pomembna. Tudi v bodoče se bo treba zavzemati za enakopravnost med spoloma, za upoštevanje človekovih pravic, se boriti proti nacionalizmu in upoštevati svobodo misli, političnega nazora in vere. Kot predsednica Zveze slovenskih žena želim, da bi ženske tudi v prihodnosti bile vsestransko aktivne in do-prinašale k napredku in razvoju naše narodne skupnosti. Predvsem se bo treba posvetiti delu z mladino, ohranitvi slovenskega jezika doma in v javnem življenju. Pričakujem, da bi naše delo v prihodnje bilo bolj upoštevano in priznano tudi znotraj manjšine. Vedno bolj bo potrebno ustvarjati boljše pogoje za vključevanje žensk na vseh področjih političnega in kulturnega življenja. Ob tej priložnosti želim vsem prijetne praznike ter uspešno, zdravo in zadovoljno novo leto. \T a pragu v novo leto 2000 IN so pričakovanja ljudi, kaj bo prinesla prihodnost, še ne- Avgust Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze koliko večja kot sicer. Saj večina misli, da se bo že z letom 2000 pričelo novo tisočletje. V resnici pa se bo šele leto pozneje. Kljub temu pa lahko že sedaj razmišljamo, kakšna bo naša prihodnost. Kako smo pripravljeni na izzive novega stoletja? Slovenska narodna skupnost na Koroškem se nahaja kljub deloma zaznavnemu izboljšanju klime v deželi v težavnem položaju. Se zmeraj lahko ugotavljamo številčno nazadovanji, kar se kaže predvsem pri zmeraj slabšem znanju slovenskega jezika pri najmlajših. Ali naj bomo zaradi tega črnogledi? Samopomilo-vanje nas ne bo rešilo. Boljša alternativa je samozavestno delovanje na vseh področjih našega življenja. Prosvetna društva in kulturniki so pripravljeni doprinesti svoj delež k zboljšanju. Politične organizacije se skušajo otresti prepirov preteklih let. Upam, da bodo našle tudi skupno pot. Če bodo doprinesli tudi ostali segmenti, od otroških vrtcev, glasbene šole, dvojezičnega šolstva, časopisov in elektronskih medijev, gospodarstva, športa, da jih naštejem samo nekaj, svoj delež, bomo tudi kot narodna skupnost preživeli. T eto 2000 bo gotovo po-J—/ membno leto. Seveda ima vsak človek tudi svoja pričakovanja. Osebno si želim zdravja, drugače sem pa kar zadovoljen. Kmetijstvo ima zame bolj stranski pomen, ker sem že v pokoju. Položaj kmečkega prebivalstva pa ni ravno rožnat. Upam, da bodo mlajši še lahko ostali na svoji zemlji, kar smatram za zelo pomembno tudi za koroške Slovence. Kot predsednik Zveze slovenskih izseljecev imam nekaj želja. Osebno sem skupno z predsednikom Zveze koroških partizanov Petrom Kucharjem vedno apeliral na naše politične predstavnike, da je treba iskati in najti v narodni politiki skupen konsenz in opuščati to, kar razdvaja. Vesel sem, daje prišlo v iztekajočem se letu ponovno do ustanovitve Koordinacijskega odbora. Nimam pa prevelikih pričakovanj. Želim si, da bi postal KOKS pogovorni forum za nerešena vprašanja in da bi tam upoštevali tudi mnenja drugače mislečih. Osebno se bom trudil, da bom predsednik za vse pregnance, ne glede na njihovo versko, politično in ideološko prepričanje. Leta 2000 bomo obhajali 55. obletnico vrnitve iz pregnanstva. Meseca julija bomo na Radišah priredili centralno spominsko proslavo in upam, dajo bodo ljudje tudi sprejeli. Če se ozremo nazaj v preteklost, potem moramo tudi gledati v bodočnost in si tudi ponuditi roke. Nikdar pa ne Jože Partl, predsednik Zveze slovenskih izseljencev smemo pozabiti na krivice, ki so bile storjene s strani naci-fašistov napram koroškim Slovencem. Izjave nekdanjega deželnega glavarja Wagnerja (hochgradiger Hitlerjunge) in sedanjega glavarja Jörga Haiderja (Beschäftigungspolitik) v zvezi s tretjim rajhom in ne nazadnje izjava dež. poslanca Arbeiterja, ki je menda citiral v intervjuju propagandnega ministra Goebbelsa, so dokaz, da nekateri med koroškim prebivalstvom preteklosti še niso prebavili. Ideologija nemškega nacionalizma še živi, ker na Koroškem denacifikacija ni bila dosledno opravljena. Drugo leto bo uradna Koroška proslavila 80. obletnico plebiscita. Sodelovanje v stari obliki si težko predstavljam, kajti prebivalci na južnem Koroškem, ki so glasovali leta 1920, se niso opredelili po nacionalni plati, ampak so votirali za ohranitev skupne Koroške. Ta jubilej bi morali proslavljati s smislu skupnosti in združene Evrope, ne pa kot zmago enega naroda nad drugim. Qred novim letom 2000 i imam dobre občutke in mislim, da bo boljše kot je bilo preteklo. Ne verjamem, da se bo tehnika polomila. Verjamem v to, da bomo lahko še bolje živeli. Želim si, da bi bilo bolje za slovensko narodnostno skupnost. Osebno sem zadovoljen z društvenim delovanjem povsod tam, kjer sodelujem. Zelo me veseli, da sta se NSKS in ZSO zbližala, da sta uspela ustanoviti Kordinacij-ski odbor in da se bomo v novem letu pogovarjali o vseh vprašanjih, ki se tičejo manjšine. Upam, da bomo s pametjo delali in uskladili naše predloge in zahteve tu na Koroškem, v Avstriji in tudi napram matici in da bodo odnosi takšni, kot se to spodobi. ZKP pravzaprav nima posebne politične funkcije. Mi varujemo pridobitve narodnoosvobodilne borbe na Koroškem in še naprej bomo opozarjali javnost na fašistični teror med 2. svetovno vojno in na odpor koroških Slovencev. Peter Kuchar, predsednik ZKP in prijateljev antifašističnega odpora Najvažnejša pridobitev tega boja je bila Avstrijska državna pogodba in njen člen 7 iz leta 1955. Zato bomo v letu 2000 nadaljevali z rednim sporedom in spominskimi proslavami po južnem Koroškem. Ko bo spet na sporedu deželno proslavljanje koroškega plebiscita iz leta 1920, bomo mi organizirali seminar skupno z slovenskimi in nemškimi predavatelji, kjer bomo mlajši generaciji razložili protifašistični odpor koroških Slovencev in njegov pomen za nastanek Avstrijske državne pogodbe. \Tajprej se sprašujem, v IN kakšni meri so se izpolnile želje, voščila, sklepi in nameni ob začetku »novega« leta. So se izpolnila vsa pričakovanja, so bili cilji previsoki? Kaj si pričakujemo od novega leta - ali smemo sploh kaj pričakovati? Nam ne gre že predobro, ali nimamo že vsega preveč? Če pogledamo malo v svet, se mi zdi, da moramo zaželeti svetu mir - kljub temu, da vemo, da še ni bilo obdobja brez spopadov in sporov. Slovencem na Koroškem želim, da bi njihovi funkcionarji spoznali, kaj je v prid naši skupnosti in z vso močjo na tem delali. Kot predsednik SPD Celovec čestitam vsem članom in odbornikom k 100-letnici društva. Želim, da bi bil ta jubilej povod, da bi si vsak vzel tudi malo časa za planinstvo, da bi se vsaj malo sprehajal v naravi ali obiskal kakšno naših prireditev. Slovenskemu alpinizmu pa podobne dosežke kot leta 99. Hanzi Lesjak, predsednik Slovenskega planinskega društva Na pomen mladinskega dela in dela za mladino opozarjajo vsi: kultura, politika, prosvetna društva, mnogo staršev in učiteljev. Kljub temu je predvsem s strani mladih v Celovcu pogosto slišati, da bi radi kaj naredili, čeprav včasih ne vedo prav, kaj točno. Povprašali smo pet mladih, kaj je po njihovem treba storiti, da mladinska scena bolj zaživi, in kaj k temu lahko prispevajo slovenske organizacije. Pripravil Andrej Leben Mladi si želijo vsega več Zanimivo mora biti Milan (18): Na Koroškem za mladino itak nič ni. Tudi za nemško govorečo ne. Zato je važno, da mladina sama nekaj naredi. Vsi samo rečejo, da se nič ne dogaja, sami pa nič ne naredijo. Slovenske organizacije bi morale nuditi možnost, da se lahko kaj naredi, npr. koncerte ali zanimiva in ne dolgočasna branja. Potrebne so dobre ideje. Dobro bi bilo, če bi organizacije ustvarile okvir, mladina pa bi morala imeti veliko možnosti pri odločanju ali pa sploh sama odločati. Dobro bi bilo, če bi bile na več krajih take možnosti, da se mladi srečamo. Tako da lahko vsi sodelujejo v kakih delavnicah. Šentjanž npr. je daleč. Niti ne vem, kaj se tam dogaja.Všeč bi mi tudi bilo, če bi recimo s prijatelji organizirali izlete. Tudi na področju šolanja in izobraževanja v bistvu nič ni. Mene bi zanimalo tudi politično izbraževanje. O politiki drugod in v Avstriji. Tudi to z glo- balizacijo; in o manjšini. Kakšne možnosti ima in kakšnih nima. Dobro bi bilo vedeti tudi nekoliko več o manjšinski politiki na Koroškem. Zdaj za to ni veliko interesa. Ne vem prav, zakaj. So pa skoz neki prepiri. Najbolj pogrešam kak klub, kjer bi se srečevali. Pa več kulture in več koncertov, sploh več zanimivih prireditev. Saj jih je na Koroškem zelo malo. Od prireditev, ki jih organizirajo društva, grem včasih na kabarete, na gledališke predstave in koncerte. Dobro bi tudi bilo, če bi bilo več različnih koncertov. Zdaj je vse črno-belo. Super bi bilo, če bi bili tudi slovenski koncerti in več slovenske kulture. Čeprav, če slovenska kultura nekaj nudi, to tudi ni vedno slovensko. Saj to tudi ni važno. Na podeželju se več dogaja Lela( 18): Kulturna ponudba za mladino je boljša kot prej, ampak še vedno slaba. Zdaj so vsaj stvari v Barfly ali v Kiinsterl-hausu, redko tudi v Konzerthau-su. Bolje pa bi bili taki festivali kot je Kontaktna leča. Samo je malo mladine, ki to dela. Za slovensko mladino v Celovcu pravzaprav ni nobenih prireditev. V Šentprimožu ali v k & k, tam imajo dosti kaj, na vem pa, če je to vedno kaj za mlade. Na prireditve slovenskih društev že grem, je pa tako, da so večinoma zunaj. Problem je, kako priti tja in nazaj. Na podeželju imajo mladi nekako več ponudbe kot v Celovcu. Zanimajo me teater, kabaret in seveda koncerti. Včasih so zelo dobri, recimo v Šentjakobu. Pogrešam pa workshope za risanje, bobnanje ... Poleti v počitnicah so že, ampak med letom jih ni. Mladinsko delo? To bi lahko opravili odrasli, ki so v sebi še mladi. Tudi od osrednjih organizacij bi lahko kaj prišlo. Saj je KDZ, ampak mladi tam skušajo biti tako seriozni, ni več te spontanitete. Potrebni bi se mi zdeli tudi nekakšni referati ali pa serije predavanj. Mladi bi lahko sami povedali, kaj jih zanima. Npr. o rasizmu in sovraštvu do tujcev. To bi bilo cool. Mislim da mora mladina refenente nekako poznati. Več tekmovanj in športa Eva (16): Za obogatitev naše kulture bi bilo dobro, če bi osrednji organizaciji organizirali več koncertov za mladino, prav tako glasbena tekmovanja in morda tudi več govorniških natečajev. Zame bi bile zelo pomembne tudi športne prireditve. Turnirji v nogometu, košarki, odbojki, namiznem tenisu, itn. bi zagotovo privabili mladino in tudi vzbujali splošno zanimanje za delovanje slovenskih društev. Pričakujem si predvsem, da bi slovenska društva in organizacije na Koroškem splošno ponudile več programa oz. prireditev za mladino. To bi po mojem mnenju bila tudi dobra možnost za vključitev mladih v organizacijske zadeve. Nadoknaditi zamujeno Dominik (21): Študenti nimajo več toliko časa kot prej. Imaš pritisk, da zaključiš študij v 12 semestrih, sicer ne dobiš dela. Kolikor pa vem, se mladina precej razburja, da se v Celovcu nič ne dogaja. Kar se tiče športa, ponudba na Koroškem zagotovo ni slaba. Problem je denar. V kulturi pa se ne nudi veliko kaj. Sploh manjkajo koncerti, tudi »slovenski«. Na Kontakno lečo zdaj pride 50 ljudi, čeprav je kvaliteta v redu. Na gimnaziji je bilo še super, ko je bila Kontaktna leča še reklama za šolo. Sicer grem na športne prireditve, na plese in na prideditve, ko mislim, daje treba iti. Če vzamem slovenske ogra-nizacije in mladinsko delo, se mi zdi, da imajo trenutno druge probleme, niti nimajo ljudi, ki bi lahko prezveli tako delo. KDZ klub je za starejše nezanimiv, drugega kluba pa ni. Mladinsko delo pa bi logično morale spodbuditi organizacije. Po mojem so tudi mladinci, ki bi tako delo lahko vodili. Narodnostna politika je po mojem še vedno pomembna gonilna sila, da je kdo dejaven. Tudi v kulturi. Vsem nikoli ne boš ustregel. Ampak če hočeš priti do ljudi, moraš najti neko srednjo pot. Te pa trenutno ni. Ni človeka, ki bi ti dal občutek, da ni ne lev, ne desen. Večinoma tudi ni interesa za politiko, tako kot v celi Avstriji. Problem je tudi, da v šoli nič ne slišiš. Slovenska gim- nazija je glede politične izobrazbe zelo šibka. Potrebni bi bili dobri izobraževalni seminarji, v nemščini in slovenščini. Takih poskusov je sicer že bilo, manjka pa kontinuiteta. To, kar sem v zadnjih desetih letih zamudil glede političnega izobraževanja, pa bi rad nadoknadil. <5 S k; gt£B Vesele božične praznike in srečno novo leto! 200C& Krojaštvo Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem rojakom družina dr. Franc in mag. Vera IVutti Borovlje Kaj se vam zdi, poslušalci vi, al’ ste kaj slišali? bvež veter prišel je od nas, za vas še na ves glas! Gloria in eteris deo, tako pri AGORA pojejo, lepo pojo, nalašč glasno - odprto je uho. o*105l5 Radio AGORA, tudi v novem letu dnevno od 10-14 in od 18-2 na frekvencah 105,5 • 106,8 • 100,9 Vsem cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem želi vesele božične praznike in srečno novo leto Ogris-Martič ■■ Ludmanijsdorf/Bilčovs, »0 42 28/22 51 Vesel božič in srečno novo ravnateljstvo, profesorski zbor in dijaki Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu OBDOBJE OD 8. MARCA 1999 DO 8. MARCA 2000 JE EVROPSKI PARLAMENT DOLOČIL ZA LETO EVROPSKE KAMPANJE PROTI NASILJU NAD ŽENSKAMI. ZA VELIKO ŠTEVILO ŽENSK V SLOVENIJI JE PRAV ZAKON NAJBOLJ NEVAREN GLEDE NASILJA. Dosje: nasilje nad ženskami V Sloveniji so zadnjih nekaj let mednarodne dneve akcij proti nasilju nad ženskami obeležili s posameznimi akcijami. Letos so se mednarodni kampanji pridružili s skupno akcijo nevladnih organizacij, vlade in parlamenta. Treba je vedeti, da v Republiki Sloveniji problem nasilja nad ženskami in otroki izstopa iz območja zasebnosti v sfero javnosti šele zadnjih deset let. Vse nevladne organizacije, ki so začele z organizirano pomočjo ženskam, žrtvam nasilja, in s tem odprle novo poglavje na področju tovrstnega delovanja, so nastale znotraj feminističnega gibanja konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Feministični pristop definira moško nasilje nad ženskami kot socialni fenomen, s katerim moški ohranjajo svojo nadvlado nad ženskami. O odnosu družbe do tovrstnega nasilja veliko pove tudi podatek, da je bilo v Sloveniji prvo zatočišče za ženske odprto šele leta 1991. »Kaj ti je, deklica?« V letošnjem obsežnem projektu z naslovom »Kaj ti je, deklica?«, ki je po vsej Sloveniji potekal od 16. novembra do 15. decembra, sta se nevladnim organizacijam Društvu SOS telefon za ženske žrtve nasilja, Feminističnemu informacijsko kulturnemu središču in Društvu za nenasilno komunikacijo pridružila še Urad za žensko politiko pri vladi Republike Slovenije in Komisija za politiko enakih možnosti pri državnem zboru Republike Slovenije. Izdali so brošuro »Dosje: Nasilje nad ženskami« (dostopna tudi na spletnih straneh: www. gov.si/uzp), organizirali okrogle mize in strokovne posvete ter organizirali plakatno akcijo. Z razsežnostjo in pojavnimi oblikami ter ukrepih proti nasilju nad ženskami niso želeli informirati le široke javnosti, temveč spodbuditi tudi strokovno in laično razpravo o možnostih za doseganje evropskih standardov. Prav tako so želeli v ukrepanje za izboljšanje situacije vključiti posamezne lokalne skupnosti in afirmirati pomen nevladnih organizacij na tem področju. Žensko gibanje in nevladne organizacije V osemdesetih letih se je v Sloveniji razvijala civilna družba in takrat se je mirovniškim pobudam, zahtevam po demokratizaciji družbe, demilitarizaciji in pravici do svobode govora pridružilo tudi feministično gibanje. Prav predstavnice feminističnega gibanja so - kot dve desetletji prej v državah zahodnega sveta - začele organizirati pomoč ženskam, žrtvam nasilja. Ne želim posploševati, ker vem, da so bile tudi znotraj državnih ustanov za socialno pomoč izjeme, vendar so bile žrtve nasilja v njih mnogokrat sekundarno viktimizirane, kar pomeni, da njihovega problema niso jemali resno, da so iskali delež njihove krivde in jim vsiljevali svoje nasvete. Izkušnje iz tujine, kjer tovrstno delovanje temelji na vsaj dve desetletji daljših izkušnjah, govorijo, da morajo ženske same definirati svoj problem in tudi način njihovega reševanja. Ob vprašanju krivde žensk, zaradi katere naj bi bile deležne nasilnega obnašanja, pa je treba vztrajati na trditvi, da za nasilje Vendar pa se dr. Zoran Kanduč Obsodba dejanja, ne storilca nad njimi nikoli in nikjer ni niti z Inštituta za kriminologijo pri Nasilje do žensk je do te mere najmanjšega opravičila. Pravni fakulteti v Ljubljani vtkano v družbeno strukturo, da Leta 1989 je bilo ustanovlje- sprašuje, ali zmore kaznovanje na videz deluje kot nekaj sa- T y ? qKßj ti je, deklica? Lepak s kampanje proti nasilju v Sloveniji Onštto SOS uiti» n Imb it otroke • Irtu »islji. DrtSfto u umil» faniiäidja, Ftraittftifcso Utoni j cip to »itnraonMriž*. Konbijizt pakti to tolik naitosS f Dl RS, Uridjjlttibpditikop Vitli RS no Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja. Leta 1993 je začela delovati »MODRA« - Društvo za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb žensk. Leto dni kasneje so ustanovile Žensko svetovalnico, ki ženskam v stiski pomaga najti psihosocialno pomoč. Združenje proti spolnemu zlorabljanju pomaga tistim, ki so se kot zlorabljeni/e obrnili/e nanje. Od avgusta 1996 deluje v Ljubljani Društvo za nenasilno komunikacijo, ki se zaveda, da je dolgotrajno varnost za žrtve nasilja možno doseči le s preventivno dejavnostjo in s svetovalnim delom s povzročitelji nasilja. Desetletno delo nevladnih organizacij je obrodilo sadove. V zadnjem času se nevladnim projektom pridružujejo vladni. Nekoč povsem prostovoljno delo prevzemajo plačani in dobro usposobljeni strokovnjaki in strokovnjakinje. Vedno več projektov financira država, delo proti nasilju nad ženskami pa je postalo del predloga Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005. Strukturno nasilje Kako spremeniti razmerje moči med spoloma, da do nasilja enega nad drugim ne bi več prihajalo? Ali s kaznovanjem storilcev na tem področju sploh kaj storimo? Kratkoročno ima vsebina kazenskega prava in njegovo izvajanje na področju nasilja nad ženskami velik in v marsikaterem posameznem primeru celo odločilen pomen. delovati kot najpomembnejši element preprečevanja tovrstnega vedenja? Odgovor je negativen. Posamezniki in skupine bi se morale 'organizirano tako na javnih kot na zasebnih prizoriščih boriti proti dosti hujšemu nasilju, proti tako imenovanemu »strukturnemu nasilju«, ki ni povezano s posameznimi osebami ali institucijami. V primeru, ki nas zanima tukaj, je to protiseksistični in pro-tipatriarhalni boj, ki vsebujeta boj za demokratizacijo intimnih, ljubezenskih in spolnih razmerij, boj za priznanje in uveljavitev pravice do samoupravljanja z lastno spolnostjo in boj za človekove pravice. Strašljivo je zavedanje, da ima prav boj na omenjenih področjih kratkoročno slabe oziroma dvoumne posledice: ženski boj za osvoboditev na spolnem, intimnem in ljubezenskem področju in za ekonomsko ter politično enakost je izzval različne nasilne reakcije nekaterih moških, ki se ne znajdejo v novih razmerah z ženskami, ki odklanjajo tradicionalne družbene, spolne, zakonske in družinske vloge. Prav to vztrajanje pri starem, tradicionalnem, naravnem, ki ni značilno le za moške, temveč tudi za številne ženske, kaže na ne-transparentnost strukturnega nasilja, na njegovo navidezno »normalnost« in »samoumevnost«. »Raz-krivanje strukturno zakritega« nasilja poteka prav s pomočjo feminističnega gibanja. moumevnega. Prav zato je treba narediti vse, da se predvsem bolj zakrite oblike nasilja prepoznajo kot take in da se razumejo njegovi vzroki. Dr. Kanduču se zdi pomembno, da se obsoja dejanje in ne storilec, ki mora imeti možnost ponovne vključitve v skupnost, in sicer kot njen nenasilni član. Cilj takšne preprečevalne politike je ponotranjenje dejstva, da so nasilna dejanja prepovedana, sramotna in nesprejemljiva. Za dosego takih rezultatov pa je potrebno sodelovanje družine, šole, soseske, skupnosti, družbe in države. Najpomembnejša informacija, ki jo dobi mlad človek o nasilju, je odziv družbe nanj. Nasilni so predvsem tisti moški, ki se v ožjem okolju niso naučili, da je ženska enakovredna partnerka in ki za oblikovanje svoje spolne identitete potrebujejo občutek premoči nad drugo osebo. Podatki kažejo, da se 60% moških, ki so se zaradi svoje agresivnosti vključili v posebne skupine za nenasilno komunikacijo, kasneje ne zateka k nasilnim dejanjem. Zmote, ki onemogočajo prepoznati in razumeti Zmotno smo prepričani, da so največji nasilneži alkoholiki in »ljudje z dna«. Vendar pa raziskave kažejo, da so moški nasilni ne glede na izobrazbo, vero, starost, dohodek ... Preseneča podatek, da kar 46% Evropejk in Evropejcev - med moškimi in ženskami ni razlik - meni, da so ženske same kri- ve oziroma da prispevajo k nasilju, da je vzrok za nasilje nad njimi njihovo izzivalno vedenje. Kdaj torej ženska izziva? Ko noče igrati tradicionalno predpisanih vlog. In krog se zavrti ... Prav tako si zatiskamo oči pred dejstvom, da je zakon za veliko število žensk najbolj nevarna inštitucija, dom najbolj neVarno mesto in partner najbolj nevarna oseba. Ko ljudje slišijo o nasilju nad ženskami, so prepričani, da gre za nasilje, ki ga povzročijo tujci. To pa ne drži, saj največ posilstev in nasilnih dejanj zagrešijo možje in zunajzakonski partnerji. Natančna statistika o nasilju nad ženskami v Sloveniji ni izdelana. Po ocenah Društva SOS telefon za ženske, žrtve nasilja je nasilje prisotno v vsaki peti družini v Sloveniji, posiljena naj bi bila vsaka sedma ženska. Podatki za razvitejše države so še slabši. love hurts , Za konec Nikoli nisem razumela tarnanja nad krizo tradicionalne družine. Hvala bogu, da jo, takšno kot je, jemlje hudič. Najbrž bo boj za prevlado partnerskih nad zakonskimi odnosi med dvema človekoma (ne glede na spol) še dolg. V novo tisočletje ljudje nosimo vse preveč bremen, ki se jih lahko samo sramujemo. Irena Destovnik Vir: Dosje: Nasilje nad ženskami. Izd. Urad vlade R Slovenije za žensko politiko, Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko kulturno središče, Društvo za nenasilno komunikacijo. Ljubjana 1999. OD KOD JE, ZAKAJ JE TO KAR JE IN KAKŠNA PRIPOTUJE DO LONČKOV NA NAŠIH MIZAH Kava - grenka črna pijača Božidar Jezernik, profesor za etnologijo Balkana na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski univerzi bi gotovo ne zmogel napisati toliko knjig, če ga kava ne bi odvračala od spanja. Prepričana sem, da si je tudi iz tega razloga izbral kavo za temo svoje zadnje knjige, ki je izšla pri Založbi Rokus v Ljubljani. Najbrž nisem edina, ki se zjutraj še v temi tipaje loti kuhanja kave in ne odpre oči, preden ne vdihne njenega toplega in omamnega vonja. Ko je maček nahranjen in jutranji časopis na mizi, s kavo začnem nov dan. Vsem »odvisnikom« Jezernik v svoji zadnji knjigi pripoveduje zgodbo o tem, od kod kava, zakaj prav kava in kakšna je zgodovina njenega popotovanja do lončkov na naših mizah. Pregrehe tega sveta Preden je arabska beseda qahwa pomenila to, kar pomeni danes, je označevala vino. Vino naj bi pivca odvračalo od hrane, kava pa od spanja. Tako preprost prenos je zadostoval, da se tisto, kar pijemo v Salzburgu, imenuje Kaffee, v Rimu caffe, v Londonu coffee, v domači kuhinji pa (k)ofe. Vendar pa ni nujno, da to drži. Morda bo ljudem z bolj moralno držo bolj povšeči razlaga, da je koran oboje, tako vino kot kavo, imel za pregreho. Kot zmleto žito imenujemo moka, se tudi ime kava uporablja le za pijačo in ne za snov, iz katere je narejena. Kavovec je tropska zimzelena rastlina, bolj grm kot drevo, ne zraste več kot štiri metre v višino in ima drobno, belo cvetje. Njegova posebnost je, da ima hkrati cvetove ter zelene in zrele plodove. Pradomovina kave je Etiopija, od koder so jo ob koncu 15. stoletja prenesli v Jemen, kjer naj bi se uživanje kave tudi začelo. Prvi naj bi jo pili sufiji, za katere je značilno poudarjanje mističnih doseganj boga. Njihova skupinska bogoslužja so potekala ponoči in pri tem so si pomagali z različnimi opojnimi sredstvi. Avtorji so si edini v tem, da je prav odprtost sufijev, ki so aktivno sodelovali tudi v posvetnem življenju, pripomogla k temu, da se je kava sploh razširila. Kratek spomin Daje človeški spomin kratek in se slabo uči iz preteklih izkušenj, seje izkazalo'tudi za kavo. Kavovec namreč prva štiri leta ne obrodi. V petem, šestem, sedmem in osmem letu visok pridelek vedno bolj znižuje ceno kave, in to do te mere, da plan-tažniki odpuščajo delavce. Ker se gojenje kave ne izplača, jo na trg prihaja manj in njena cena poskoči. Plantažniki zasajajo nove sadike ... in krog se ponovi. Vse 19. stoletje je polno nihanja med preveliko in premajhno ponudbo kave na trgu, k čemer so svoje prispevale tudi vojne. Zgodbice o odkritju Na eni strani smo ljudje bitja s kratkim spominom, ki venomer ponavljamo iste napake, po drugi pa si za vse na tem svetu izmišljamo nove in nove »mite o izvoru«. Kavo pijemo, ker nas poživi kofein v njej, ker draži možgansko skorjo, poveča občutljivost čutil, pospeši delovanje srca in ožilja ter dviga krvni pritisk, kar omogoči, da možgani dobijo več kisika in ostanemo budni. To so nam razložili strokovnjaki, nas pa zanimajo zgodbe o odkritju kave. Najbolj simpatična med njimi govori o arahskih kozah, ki so med pašo jedle plodove kavovca in ponoči, namesto da bi spale, živahno poplesavale. Ko je njihov pastir tudi sam poskusil neznane plodove, je še sam plesal s svojimi kozami. Sladka kava je zločin Povsod na Vzhodu so kavo kuhali v manjših bakrenih in medeninastih posodah in jo še vročo takoj servirali v zelo majhnih glinenih ali porcelanastih skodelicah. Biti je morala zelo močna in vroča, sladkorja in mleka pa niso dodajali. Sladkor so v kavo začeli dodajati Evropejci, in še na začetku tega stoletja je nekdo zapisal, da bi bil za Turke sladkor v kavi zločin. So pa vzhodnjaki kavi radi dodajali ambro, ki je veljala za močan afrodizijak, eno ali dve zmečkani nageljnovi žbici ali ščepec penušinega semena. Med ljudmi še danes razširjeno mnenje, da ni dobro piti kave na tešče, ni iz trte izvito. Pitje kave je že od samega začetka povezano z nasveti, naj se ne pije med postom in da je treba pred njenim jutranjim pitjem prej pojesti kos kruha. Pri vzhodnjakih pa se je dolgo obdržala navada, da so jo pili po zaužitem obroku. Serviranje kave V dobrih kavarnah vam še danes ob kavi postrežejo s kozarcem vode. Le redkokdo ve, da se mora spiti pred zaužitjem kave, ker se drugače z njo poplakne okus po kavi. V arabskem svetu še danes veljajo stroga pravila okoli obreda pitja kave, ki so povezana z vr^to vljudnostnih obrazcev. V tem svetu je kava simbol gostoljubja in za greh velja tako to, da ti kave ne ponudijo kot to, da jo odkloniš. Kavo najprej ponudijo najbolj ugledni osebi, potem najstarejšemu gostu in na koncu ženskam. Zdravilo ali strup Tako kot še danes lahko nekje preberemo, za kaj vse je kava zdrava in se že naslednji dan zaklinjamo, da bomo z njenim pitjem takoj prenehali, ker je najnovejša raziskava pokazala vrsto slabih posledic za naše zdravje, tako je bilo ves čas njene zgodovine. Njeni goreči nasprotniki so ji rekli peklenska pijača ali počasi delujoč strup. »Mislim, da mora biti res, saj jo pijem že osemdeset let in še nisem mrtev!«, naj bi izjavil nek francoski filozof v 18. stoletju, prav takrat, ko je Johann Sebastian Bach napisal »Kantato o kavi«, s katero se je posmehoval nemškim zdravnikom, ki so svarili pred posledicami njenega pitja. Simpatična je tudi zgodbica o dogodku, ki naj bi se zgodil na Švedskem v 18. stoletju. Kralj Gustav III. je hotel vedeti, kateri od obeh napitkov, kava ali čaj, je bolj škodljiv. Ker so prav takrat obsodili na smrt enojajčna dvojčka, je zahteval, naj ju ne usmrtijo, temveč naj eden v zaporu vsak dan pije čaj, drugi pa kavo. Leta so minevala, dvojčka sta veselo živela, kralj in člani zdravniškega konzilija pa so počasi eden za drugim umirali. Boste še naprej pili kavo, če vam izdam, da je prvi umrl pivec čaja, in sicer v starosti 83 let? Pomen kavarn Če je bila kava sprva povezana z versko skupino, je kasneje ta okvir presegla in z njenimi novimi uporabniki oblikovala tudi povsem nove podobe in pome- ne. Ljudje so začeli piti kavo v kavarnah in se pri tem zabavati s plesom in glasbo. Prve kavarne so se razvile v svetih mestih islama na Arabskem polotoku. Ni minilo dolgo, ko je prišlo do preganjanja kave tudi s strani oblasti. Ohranjeno je poročilo takega pregona iz Meke iz leta 1511, v katerem lahko preberemo, da kavarniške navade niso v skladu s čistočo Mohamedove vere. Takšen odnos do kave in kavarn se je ohranil vse 16. in 17. stoletje. Veselo družabno življenje v kavarnah in običaj, da je šla skodelica od ust do ust, je preveč spominjala na pivce vina, ki je bil strogo prepovedan, da bi to verske gorečneže pustilo hladne in v obojem ne bi videli razuzdanosti. Za muslimane je obisk kavarne pomenil tudi možnost oditi iz hiše. Piti kavo v družbi je pomenilo preživeti večer s tovariši in se zabavati. Jezernik posebej opozori, da je bilo to, kar iz današnje perspektive ne zgleda kakšen posebno velik preobrat, prava revolucija v pojmovanju gostoljubnosti, ki je bila do tedaj vezana le na gostiteljev dom. Pa tudi navada uživanja hrane in pijače v javnosti se je z odpiranjem kavarn vse bolj uveljavljala. Hudič pa je tičal v drugi luknji. V kavarni so se ljudje družili ob kavi, kjer so si v času pred uveljavitvijo časopisov izmenjavali novice, ob čemer se je oblikovalo javno mnenje, kar oblastnike gotovo ni navduševalo. Vzhodnjaška kavarna je bila tudi neke vrste literarni forum in prostor za glasbene nastope. Kljub temu pa so bili nasprotniki kavarn prepričani, da gre za propad moralnih vrednot, saj so po njihovem posvetne dejavnosti v kavarnah nadomeščale študij in kontemplacijo v džamiji. Prihod kave in kavarn v krščansko Evropo Čeprav so Evropejci poznali kavo iz poročil različnih potopiscev in o njej sprva niso imeli dobrega mnenja, je Evropa prevzela oboje, pijačo in kavarne. Do konca 17. stoletja so bile kavarne že v vseh večjih mestih, v 18. in 19. stoletju pa so prevzele pomembno vlogo v političnem, literarnem, umetniškem in poslovnem življenju. Od muslimanskega sveta pa so se razlikovale v tem, da so smele vanje, razen v Angliji, zahajati tudi ženske. Da pa ni v načinu uživanja kave videl greha samo islam, poglejmo, kaj se je zgodilo, ko je kava konec 16. stoletja prišla v Rim. Nek duhovnik naj bi pozval papeža Klementa VIII., naj prepove kristjanom piti kavo, češ da je hudič prepovedal nevernim muslimanom uporabljati vino, ker ga je posvetil Kristus in ker se uporablja pri svetem obhajilu. Zato naj bi jim dal kot nadomestek to črno pijačo, ki pomeni za kristjane nevarnost, da padejo v past, ki jo je nastavil hudič njihovim dušam. Papežu pa je bil okus kave povšeči in iz zadrege se je izmazal tako, da je Satana prelisičil s tem, da je kavo krstil in naredil iz nje pravo krščansko pijačo. Seveda so še vse 18. stoletje iskali svetopisemske vzporednice in špekulirali tudi z antičnimi. V Angliji je le malo kavarn preživelo začetek 19. stoletja, nadomestili so jih elitni klubi. Angleži namreč niso imeli prekomorskih kolonij, v katerih bi rastel kavovec, imeli pa so monopol nad čajem. V Franciji so se kavi uprli vinogradniki in trgovci z vinom. V Nemčiji je trajalo približno dve generaciji, da je kava postala del vsakdanjika delavcev in kmetov. Če je angleška oblast podpirala čaj in francoska vino, pa je nemški kralj Friderik Veliki izjavljal: »Moji ljudje morajo piti pivo!« Temu istemu kralju so kavo pripravljali tako, da so jo kuhali s šampanjcem in ji dodali zmlet poper. Prav tu se je tudi rodila ideja o rabi praženih korenin cikorije kot kavnega nadomestka. Dunajske kavarne so odigrale še posebej pomembno vlogo sredi 19. stoletja kot prizorišče političnih spopadov tistega časa. Avstrija pa seje od drugih evropskih držav razlikovala po tem, da je bila kava še tja do začetka 20. stoletja privilegij elit. Zanimiva je tudi »zgodovina kave« na Slovenskem. Avtor je zabeležil nekaj prav zabavnih zgodbic o tem, kako so gospodinje ves dan kuhale kavno zrnje in mu dodajale vodo, pa se še ni hotelo skuhati. Irena Destovnik Do konca 17. stoletja so bile kavarne že v vseh večjih mestih, v 18. in 19. stoletju pa so prevzele pomembno vlogo v političnem, literarnem, umetniškem in poslovnem življenju Vesele božične praznike ter srečno novo leto Vam želi Vaš svetovalec Andreas Wuttej Büro/pisama: Privat: Mettingerstraße 13 9122 Tulpenweg 9, tel. 0 42 39/27 00 9100 Völkermarkt/Velikovec Mobil: 0664/4138878 tel. 0 42 32/31 61 mf/onau Versicherung | Vefele v božoie fTfOMfat im freato 'v movo leto xooo Radio Korotan • Viktringer Ring 26 • A-9020 Celovec/Klagenfurt www.korotan.at ACTIS I llini>rc «IiiKtl« n 9020 Klager>furt/C«lovec; Primoschgasse 3; Tel.: 0463-32553 ■ ■ ■ I I Vesele božične praznike in srečno novo leto 2000 želita odvetniški pisarni Dr. Valentin Kaki cek»« in Tanja Pečar Ljubljana Vesele božične praznike ter srečno in uspešno novo leto želi vsem občanom, prijateljem in gostom Paul Robnig župan občine Globasnica mehr Lentungsausbeute Den 306 HOI Common Ral g»bt « ah Limousine und Komb», 66 kW/ Verbouch im Dritustm« und daher nur 6 % NoVA. Nutzen Si« d* bei M 90 PS mk 20S Nm schon b« 1.900 U/rrwv M* seroauoneBen 5.2 ! gunsogen F-fureDerungj-Anjeboce der Peugeot-Bank. □ Peugeot. Mit Sicherheit mehr Vergnügen. Frohe Weihnachten und gute Fahrt im Neuen Jahr wünscht Ihnen m peugeot VERKAUF — KUNDENDIENST ANTON ZOFF 9181 Feistritz im Rosental 131 Vsem rednim in podpornim članom, vsem prijateljem in znancem želi vesele božične praznike in srečno, zdravo in veselo novo leto SLOVENSKO DRUŠTVO UPOKOJENCEV PLIBERK RADIO KOROlC Vsem tovarišem, kar si sami najbolj želijo Kristi -Marinjak Kotmara vas Vesele božične praznike in srečno novo leto želi rai* EXPORT-IMPORT Konus trgovska družba, Pliberk Konus Handelsgesellschaft, Bleiburg A-9150 Bleiburg, Völkermarkter Str. 11, tel. 04235/3650, fax 3650-83 email: konus.gmbh@carinthia.com HOLZBAU O ASS E RGmbH A-9072 Ludmannsdorf • Edling 25 • Tel. 0 42 28/22 19• Fax 27 50 E-mail: office@holzbau-gasser.at • Internet: www.holzbau-gasser.at ZIMMEREI • TISCHLEREI • COMPUTERGESTEUERTER ABBUND Wir wünschen Vsem našim allen unseren Kunden odjemalcem und Freunden in prijateljem ein besinnliches želimo prijetne Weihnachtsfest und božične praznike ein erfolgreiches neues Jahr in uspešno novo leto Vesele božične praznike in srečno novo leto želijo