Končana je bila dolga gorska pot. Hodil sem po svetu, skoraj docela nedotaknjenem in samotnem. Ne zaide zlepa vanj noga gor- skega popotnika, še manj lahkoživa letoviščarska družba. Zdelani kmetje, molčeči pastirji in službeni graničarji hodijo tod. Vrnil sem se v kričeči red našega civiliziranega življenja. Te strme gore pa, katerih visočine sem prehodil, te širne planjave, katere sem pre- meril, ta gorski svet, katerega veličastvo včasih vendarle doumeš, ti kliče pri slovesu presladko besedo: »Ostani!« In Bog ve, če ne bi bil poslušal tega klica, da nisem imel v srcu trdnega upanja na svidenje. Dr. A. Debeljak: Kozolec v Švici. Žiga Popovič, slovenski prirodoslovec, geograf in jezikoznanec (1705—74), piše v svojih Abhandlungen II, 104: »Harpe, wendisch Kosowz, vvahrsch. von Kosa«, ko je poprej zaradi učenosti ;az- motrival, ali morda ne izvira ta naziv iz hebrejščine. O tej gospo- darski napravi je poročal I. Navratil v Mohor. kol. 1892. Nekaj najdeš o njej v Mladiki 1930, 212. Štrekelj govori o tem v DiS 1905, 247; Kozolec (»Heuhiste«, »Ze chedail«) kanton Graubilnden, Muraun Foto I. Gaberell, Thalivil (Zurich) v zapadni Švici, pri Curagli isti list pa se spominja »stoga« 1903, 441. Francoski romanopisec P. Morand pravi, da je »kozolets« značilen za slovensko pokrajino (L'Europe Centrale 11. februarja 1933). Svoje podatke je menda posnel po Melikovi razpravi: »Kozolec na Slovenskem« (1931), naj- bolj izčrpnem delu o tem predmetu. Tii naletiš na str. 89 Rhammovo naziranje o zvezi med tirolskim in slovenskim kozolcem (»kese«, »kes'ne«), Vendar pa se Rhammu zdi umestno naglasiti, da gre eno- vrstni kozolec proti zapadu še čez Graubiinden v romansko Švico, in sicer pod samostojnim imenom »rascanna«. Toda po visokih dolinah tega predela se rabijo izrazi »kesne«, »kišne«, »kešne«, ki so so- rodni zapadnokoroškemu in tirolskemu »kesn« (iz slov. koza). To mnenje zastopa slavist Lessiack, priznavajoč, da so bili stari Slo- venci v poljedelstvu pred Nemci, ki so se od nas marsikaj naučili. Od Slovanov so povzeli kozolec Madjari: »szena-kazal«, dalje stog kot »asztog«, Švedi »stack« i. dr. V preteklem poletju je prof. dr. P. B r e ž n i k dobil v romanski Švici nekaj slik kozolcev, nazvanih: »le chedail« ali »claie a ce- reales«, nem. »Heuhiste« ali »Getreidetristen«. (Gl. naš posnetek.) Dr. A. Brile j: Obisk pri Bobku. (Ob njegovi 75 letnici.) Janez Pečar, po domače Bobek, je izmed zadnjih še živečih vodnikov iz »klasične« dobe dr. Kugyja in dr. Turne; njegovi drugi iz onih časov že davno vsi počivajo pod rušo: Andrej Komac, ne- nadkriljivi mojster v skali, Tožbar, revež brez čeljusti — borec z medvedom — pa Kravanja, Ojcinger, da omenimo prvake. Le Joža Komac, »divji Joža«, menda še živi tam nekje v Trenti. — Bobek je še čil, živahen in dobre volje, pa zgovoren, da sploh ne prideš do besede pri njem. Zadnjič poleti, ko mi je deževje pokvarilo nameravano turo na Prisojnik, sem ga obiskal v Kranjski Gori. Njegova hiša (štev. 36) je nasproti cerkve. Dasi je bilo še zgodaj — ura je komaj odbila sedem — je bil koj pri- pravljen, da stopi z menoj na pol litra belega k »Razoru«, češ, »kava mu navse- zgodaj nič kaj ne diši, žganje je pa pre- močno za človeka v letih«. Bobek je suhljat mož tršate, srednjevelike postave, nosi sivo brado in očali, na glavi zelen klobuk, za trakom pa par očnic. Med pogovorom venomer vleče kratko cedro, premeteno pomežikuje z očmi in se zadovoljno smehlja.