64 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
Jakše, J, Radišek, S., Pokorn, T., Matoušek, J., Javornik, B. "Deep-sequencing revealed 
Citrus bark cracking viroid (CBCVd) as a highly aggressive pathogen on hop." Plant 
Pathology, 2015; 64(4): 831-842. https://doi.org/10.1111/ppa.12325. 
Jiao, J., Kong, K., Han, J., et al. Field detection of multiple RNA viruses/viroids in apple 
using a CRISPR/Cas12a-based visual assay. Plant Biotechnol J. 2020; Published 
online:1-12. doi:10.1111/pbi.13474 
Jinek, M., Chylinski, K., Fonfara, I., Hauer, M., Doudna, J.A., Charpentier, E. A. 
Programmable Dual-RNA – Guided. Science, 2012; 337: 816-822. 
Kappagantu, M., Villamor, D.E. V., Bullock, J.M., Eastwell, K.C. A rapid isothermal assay 
for the detection of Hop stunt viroid in hop plants (Humulus lupulus), and its 
application in disease surveys. J Virol Methods. 2017; 245: 81-85. 
doi:10.1016/j.jviromet.2017.04.002 
Lee, H.J., Kim, H.J., Lee, K., Jeong, R.D. Rapid detection of peach latent mosaic viroid by 
reverse transcription recombinase polymerase amplification. Mol Cell Probes. 2020; 
53(May): 101627. doi:10.1016/j.mcp.2020.101627 
Li, S.Y., Cheng, Q.X., Li, X.Y., et al. CRISPR-Cas12a-assisted nucleic acid detection. Cell 
Discov. 2018; 4(1): 18-21. doi:10.1038/s41421-018-0028-z 
Li, L., Li, S., Wu, N., Wu, J., Wang, G., Zhao, G., Wang, J., HOLMESv2: a CRISPR-
cas12b-assisted platform for nucleic acid detection and DNA methylation quantitation. 
ACS Synth. Biol. 2019;  (10):  2228–2237. 
Mahas, A., Hassan, N., Aman, R., et al. Lamp-coupled crispr–cas12a module for rapid and 
sensitive detection of plant dna viruses. Viruses. 2021; 13(3). doi:10.3390/v13030466. 
Malfitano M., Barone M., Duran-Vila N., Alioto D. Indexing of viroids in citrus orchards of 
Campania, Southern Italy. Journal of Plant Pathology. 2005; 87: 115-121. 
Mumford R.A., Walsh K., Boonham N. A comparison of molecular methods for the routine 
detection of viroids. Bulletin OEPP/EPPO Bulletin. 2000; 30: 431-435. 
Myhrvold, C., Freije, C.A., Gootenberg, J.S., et al. Field-deployable viral diagnostics using 
CRISPR-Cas13. Science (80- ). 2018.; 360(6387): 444-448. 
doi:10.1126/science.aas8836 
Narayanasamy P. Detection of Viruses and Viroid Pathogens in Plants, Microbial Plant 
Pathogens-Detection and Disease Diagnosis: Viral and Viroid Pathogens, 2011;. 3: 7-
220. 
Sundaresan, R., Parameshwaran, H.P., Yogesha, S.D., Keilbarth, M.W., Rajan, R. RNA-
Independent DNA Cleavage Activities of Cas9 and Cas12a. Cell Rep. 2017; 21(13): 
3728-3739. doi:10.1016/j.celrep.2017.11.100 
Wang, M., Zhang, R., Li, J. CRISPR/cas systems redefine nucleic acid detection: Principles 
and methods. Biosens Bioelectron. 2020;165(July):112430. 
doi:10.1016/j.bios.2020.112430 
 
 
Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
65 
 
RASTLINSKI VIRUSI IN VIROIDI V VODI 
 
Maja DOBRAJC
1
, Jernej JAKŠE
2
 in Sebastjan RADIŠEK
3
 
 
Pregledni članek / review paper 
Prispelo / received: 21. 10. 2021 
Sprejeto / accepted: 22. 12. 2021 
 
Izvleček 
Neoporečnost vode za uporabo v kmetijstvu v zadnjih desetletjih ogrožajo 
negativni okoljski vplivi, med katere uvrščamo tudi kontaminiranost z rastlinskimi 
patogeni. Vse težji dostop in pomanjkanje vode sta vodila v spremembe načinov 
pridelave rastlin za namen prehrane. Uveljavljajo se namakalni sistemi, 
hidroponska vzgoja, vzgoja rastlin brez substratov ter številne druge, pri čemer se 
uporabljajo vodni viri kot so potoki, reke, jezera ali pa sistemi kroženja hranilne 
raztopine za namen pridelave rastlin. Takšni vodni viri so pogosto pot prenosa 
rastlinskih patogenov, kot so rastlinski virusi in viroidi, ki lahko povzročajo izpad 
pridelka. Rastlinski virusi in viroidi so v vodnih sistemih pogosto prisotni v nizkih 
koncentracijah, kar otežuje njihovo zaznavanje z običajnimi tehnikami. Tako so se 
tekom tehnološkega in znanstvenega napredka razvile občutljivejše in specifične 
diagnostične metode detekcije virusov in viroidov v vodi, ki omogočajo kontrolo in 
s tem tudi preprečevanje širjenja z vodnimi sistemi. 
Ključne besede: detekcija, prenos z vodo, rastlinski virusi, viroidi  
 
 
PLANT VIRUSES AND VIROIDS IN WATER 
 
Abstract 
In recent decades water quality is threatened by different environmental impacts, 
like contamination with plant pathogens. Because of harder water acces and water 
scarcity, crop production in soilless cultures, using closed or open hydroponic 
systems, has been increasing worldwide. Those types of crop production can be 
sourced from surface water supplies such as ponds, lakes, rivers, and reservoirs 
and, as such, can harbour diseasecausing microorganisms, including several plant 
viruses and viroids, whitch causes many symptoms on plants and leads to 
production loss. Water contamination with plant pathogens is difficult to detect and 
                                                                 
1
 mag. biol. in ekol. z naravovar., Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Oddelek 
za varstvo rastlin, Cesta Žalskega tabora 2, SI-3310 Žalec, e-naslov: maja.dobrajc@ihps.si 
2
 prof. dr., Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Jamnikarjeva 101, 1000 
Ljubljana, e-naslov: jernej.jakse@bf.uni-lj.si 
3
 dr., Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Oddelek za varstvo rastlin, Cesta 
Žalskega tabora 2, SI-3310 Žalec, e-naslov: sebastjan.radisek@ihps.si 

66 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
confirm without efficient diagnotic methods, so with technological and scientific 
diagnotic methods would plant production be more controled and efficient.  
Key words: detection, plant viruses, transmission with water, viroids 
 
1 UVOD 
 
Kvaliteta vode je vse bolj podvržena vplivom globalnega segrevanja, suše in 
onesnaževanja. Proučevanje prisotnosti in prenosa virusov v vodi je aktivno 
prisotno že 50 let, vendar je bilo v preteklosti posvečeno predvsem patogenom, ki 
negativno vplivajo na zdravje ljudi. Zavedanje, da je pri prisotnosti in prenosu 
rastlinskih virusov posredno ogroženo tudi zdravje in kvaliteta življenja ljudi, je pri 
raziskovalcih in širši množici prisotno le krajši čas (Gosalves in sod., 2003). 
Rastlinski virusi in viroidi so prisotni v morju, jezerih, rekah, potokih, namakalnih 
in drenažnih vodah, izvirih in podtalnih vodah (Panayotou in sod., 1997). 
Prisotnost rastlinskih patogenov v vodah je pomemben dejavnik onesnaženja in 
povzroča njihovo razširjanje med kmetijskimi površinami, kar lahko privede do 
večjih ekonomskih izgub in pojava novih gostiteljev (Erdiller in sod., 1994). 
Kontrola nadzora nad patogeni v vodah bi tako morala obsegati predvsem vodne 
vire, namakalne sisteme, vode pri pridelavi rastlin brez tal in hranilne raztopine za 
hidroponsko vzgojo rastlin, kjer lahko voda predstavlja glavni vir kontaminacije 
(Sevik, 2011). Z vodotoki se lahko rastlinski virusi razširjajo na daljše razdalje in 
okužijo večje število pridelovalnih površin. Prisotnost virusov Tobacco mosaic 
virus (TMV) in Cucumber mosaic virus (CMV) so dokazali v vodnih vzorcih 
Donave in Save, ki so bile vir namakanja za okoliške pridelovalne površine (Tosic 
in Tosic, 1984). V vodnih vzorcih na območju Ankare so dokazali prisotnost 
virusov Alfalfa mosaic virus (AMV), Tomato black ring virus (TBRV), 
Watermelon mosaic virus-2 (WMV-2), Zucchini yellow mosaic virus (ZYMV) in 
Cucumber mosaic virus (CMV) (Erdiller, 1994). V Sloveniji so med letoma 2004 
in 2006 vzorčili gramoznice iz rastlinjakov, v katerih so bile okužene rastline ter 
zaznali prisotnost virusa ToMV (Tomato mosaic virus) (Boben in sod., 2007). 
Koncentracija virusov v vodah je lahko zelo nizka, kljub temu pa je njihova 
infektivnost za okužbo rastlin visoka, zato jih je brez prehodnega koncentriranja 
težko zaznati (Mehle in Ravnikar, 2012), kar velja tudi za viroide (Ruščić in sod., 
2013). Kontaminacija vode z virusi in viroidi je problematična, v kolikor le-ti 
okužijo rastline, na katerih se pojavijo bolezenska znamenja in zaradi katerih se 
zmanjša kvaliteta in količina pridelka. V celotnem procesu od kontaminacije vira 
do pojava bolezenskih znamenj je najpomembnejša sposobnost infektivnosti 
patogena, ki jo dokazujemo z mehansko okužbo gostiteljskih rastlin in tudi 
potencialnih novih gostiteljev. Biološki testi so bili v preteklosti ključni za 
detekcijo in determinacijo rastlinskih patogenov, danes pa se glede na vrsto 
patogenov uporabljajo številne serološke in molekularne metode (Legrand, 2015). 
Najpogosteje uporabljena serološka metoda v diagnostiki rastlinskih virusov je 
ELISA (angl. Enzyme Linked Immunosorbent Assay) test (Clark in Adams, 1977). 

66 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
confirm without efficient diagnotic methods, so with technological and scientific 
diagnotic methods would plant production be more controled and efficient.  
Key words: detection, plant viruses, transmission with water, viroids 
 
1 UVOD 
 
Kvaliteta vode je vse bolj podvržena vplivom globalnega segrevanja, suše in 
onesnaževanja. Proučevanje prisotnosti in prenosa virusov v vodi je aktivno 
prisotno že 50 let, vendar je bilo v preteklosti posvečeno predvsem patogenom, ki 
negativno vplivajo na zdravje ljudi. Zavedanje, da je pri prisotnosti in prenosu 
rastlinskih virusov posredno ogroženo tudi zdravje in kvaliteta življenja ljudi, je pri 
raziskovalcih in širši množici prisotno le krajši čas (Gosalves in sod., 2003). 
Rastlinski virusi in viroidi so prisotni v morju, jezerih, rekah, potokih, namakalnih 
in drenažnih vodah, izvirih in podtalnih vodah (Panayotou in sod., 1997). 
Prisotnost rastlinskih patogenov v vodah je pomemben dejavnik onesnaženja in 
povzroča njihovo razširjanje med kmetijskimi površinami, kar lahko privede do 
večjih ekonomskih izgub in pojava novih gostiteljev (Erdiller in sod., 1994). 
Kontrola nadzora nad patogeni v vodah bi tako morala obsegati predvsem vodne 
vire, namakalne sisteme, vode pri pridelavi rastlin brez tal in hranilne raztopine za 
hidroponsko vzgojo rastlin, kjer lahko voda predstavlja glavni vir kontaminacije 
(Sevik, 2011). Z vodotoki se lahko rastlinski virusi razširjajo na daljše razdalje in 
okužijo večje število pridelovalnih površin. Prisotnost virusov Tobacco mosaic 
virus (TMV) in Cucumber mosaic virus (CMV) so dokazali v vodnih vzorcih 
Donave in Save, ki so bile vir namakanja za okoliške pridelovalne površine (Tosic 
in Tosic, 1984). V vodnih vzorcih na območju Ankare so dokazali prisotnost 
virusov Alfalfa mosaic virus (AMV), Tomato black ring virus (TBRV), 
Watermelon mosaic virus-2 (WMV-2), Zucchini yellow mosaic virus (ZYMV) in 
Cucumber mosaic virus (CMV) (Erdiller, 1994). V Sloveniji so med letoma 2004 
in 2006 vzorčili gramoznice iz rastlinjakov, v katerih so bile okužene rastline ter 
zaznali prisotnost virusa ToMV (Tomato mosaic virus) (Boben in sod., 2007). 
Koncentracija virusov v vodah je lahko zelo nizka, kljub temu pa je njihova 
infektivnost za okužbo rastlin visoka, zato jih je brez prehodnega koncentriranja 
težko zaznati (Mehle in Ravnikar, 2012), kar velja tudi za viroide (Ruščić in sod., 
2013). Kontaminacija vode z virusi in viroidi je problematična, v kolikor le-ti 
okužijo rastline, na katerih se pojavijo bolezenska znamenja in zaradi katerih se 
zmanjša kvaliteta in količina pridelka. V celotnem procesu od kontaminacije vira 
do pojava bolezenskih znamenj je najpomembnejša sposobnost infektivnosti 
patogena, ki jo dokazujemo z mehansko okužbo gostiteljskih rastlin in tudi 
potencialnih novih gostiteljev. Biološki testi so bili v preteklosti ključni za 
detekcijo in determinacijo rastlinskih patogenov, danes pa se glede na vrsto 
patogenov uporabljajo številne serološke in molekularne metode (Legrand, 2015). 
Najpogosteje uporabljena serološka metoda v diagnostiki rastlinskih virusov je 
ELISA (angl. Enzyme Linked Immunosorbent Assay) test (Clark in Adams, 1977). 
Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
67 
 
Med občutljive in specifične molekularne metode za diagnostiko rastlinskih 
virusov in viroidov pa uvrščamo kot najpogosteje uporabljene metode na osnovi 
verižne reakcije s polimerazo (PCR) za DNA viruse ter reverzno transkripcijo s 
PCR za RNA viruse in viroide (RT-PCR) (Candresse in sod., 1998). 
 
2 ZNAČILNOSTI RASTLINSKIH VIRUSOV IN VIROIDOV 
 
2.1 Rastlinski virusi 
 
Rastlinski virusi sodijo v skupino najmanjših patogenov, ki povzročajo bolezenska 
stanja na rastlinah. Viruse sestavljajo nukleinske kisline v obliki DNA ali RNA, 
obdane s kapsido, redkeje tudi z lipidno ovojnico. Najpogosteje so nitaste, 
paličaste, izometrične ali bacilaste oblike, velikosti od 18–1000 nm (ICTV, 2012). 
Virusi imajo različne spektre gostiteljev, saj nekatere vrste okužujejo le posamezno 
rastlinsko vrsto, spet drugi imajo številne vrste gostiteljev. V gostitelja vstopijo 
skozi rane ali preko vektorjev. Prenos najpogosteje poteka z vegetativnim 
razmnoževanjem, cvetnim prahom, s semeni, mehansko in z vektorji. Na rastlinah 
povzročajo ekonomsko škodo v obliki zmanjšanja kvalitete in kvantitete pridelka, 
manjše kaljivosti semen, rasti sejancev in mladih rastlin, slabšega klitja. 
Bolezenska znamenja, rast in razvoj rastlin so odvisni od seva in vrste virusa, sorte, 
starosti in kondicijskega stanja samega gostitelja ter časa izpostavljenosti okužbi 
(Hull, 2009). Bolezenska znamenja se lahko pojavijo lokalno ali sistemsko in so 
izražena kot mozaični vzorci na listih, klorotične in nekrotične lezije, rumenenje, 
razbarvanost v obliki črt in prog, vihanje listov, zaostanek v rasti, spremenjena 
zgradba plodov, tumorji (Gergerich
 
in Dolja, 2006). Za zatiranje bolezni, ki jih 
povzročajo rastlinski virusi, na tržišču ni pripravkov, zato njihovo zatiranje temelji 
na uporabi zdravega sadilnega materiala, zatiranju vektorjev, sajenju odpornih sort 
in uničevanju okuženih rastlin (Viršček Marn, 2016). 
2.2 Viroidi 
 
Viroidi so najmanjši znani povzročitelji bolezni na rastlinah. So krožne molekule 
RNA z izrazito sekundarno strukturo z dolžino 246–401 baznih parov, ki ne 
kodirajo peptidov ali proteinov (Flores in sod., 2005). Izvor viroidov je še vedno 
nepojasnjen, zanimivo pa je, da so agresivni bolezenski izbruhi, za katere so 
kasneje kot povzročitelje potrdili viroide, opisani šele v 20. stoletju. Kljub temu 
obstajajo posredni dokazi, da so bile nekatere viroidne bolezni prisotne že pred 
tisočletji, in da viroidi predstavljajo celo žive fosile prvih RNA molekul (Bar 
Joseph, 2003; Di Serio in sod., 2017). Večina danes poznanih viroidov povzroča 
bolezni na ekonomsko pomembnih kmetijskih in okrasnih rastlinah, ki jim je 
skupno predvsem vegetativno razmnoževanje (Kovalskaya in Hammond, 2014). 
Patogeneza viroidov je kompleksen fenomen, saj se lahko različni viroidi na istem 
gostitelju izrazijo latentno ali s številnimi bolezenskimi znamenji. Okužene rastline 

68 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
imajo pogosto zavrto rast, pojavlja se rumenenje in vihanje listov, deformacija in 
zaostala rast cvetov in sadežev ter trohnenje koreninskega sistema (Kovalskaya in 
Hammond, 2014). Bolezenska znamenja so posledica interakcije med viroidom, 
gostiteljem in okoljem (Ding in Itaya, 2007). Hitro širjenje viroidne okužbe 
preprečuje popolno uničenje nadzemnih in podzemnih delov okuženih rastlin, 
razkuževanje delovnih strojev in opreme, redno pregledovanje nasadov in 
nadzirano gojenje zdravega matičnega rastlinskega materiala (Hammond in Owens, 
2006; Radišek in sod., 2017). 
 
3 VIRUSI IN VIROIDI V VODAH 
 
3.1  Izvor in prisotnost v okoljskih vodah 
Za rastlinske patogene, kot so virusi in viroidi, je znano, da se v okoljske vode 
sproščajo iz poškodovanih ali razpadajočih korenin okuženih rastlin, posledično 
lahko tudi iz komposta (Yarwood, 1960; Mehle in sod., 2017). Za številne 
rastlinske viruse, ki okužujejo gojene rastline v hidroponskih sistemih, je znano 
njihovo sproščanje v hranilno raztopino iz živega koreninskega sistema (Koenig, 
1986). Končni cilj kanalizacijskih in drenažnih vod so pogosto potoki, reke, jezera 
in morja, kamor se skupaj z odpadno vodo stekajo tudi številni rastlinski patogeni, 
s tem pa se širi pot prenosa (Koenig in sod., 1988). Med prvimi je viruse v 
okoljskih vodah proučeval Yarwood in leta 1960 dokazal prisotnost virusov 
Tobacco necrosis virus (TNV) in Tobacco mosaic virus (TMV) v drenažnih vodah. 
Virusa sta se v drenažne vode izločala iz korenin okuženih rastlin trnate kleome 
(Cleome spinosa) in tobaka (Nicotiana tabacum) (Yarwood, 1960). V zadnjih 
dvajsetih letih pa se število raziskav na področju prenosa rastlinskih virusov z vodo 
povečuje, v kanalih, rekah, jezerih, vodotokih, ribnikih in oceanih so zasledili 
rastlinske viruse iz vsaj sedem različnih rodov, med drugimi rodove 
(Carmoviruses, Cucumoviruses, Diathoviruses, Tobamoviruses, Necroviruses, 
Potexviruses in Tombusviruses) (Mehle in Ravnikar, 2012). Kljub temu, da so 
virusi in viroidi v vodah prisotni v nizkih koncentracijah, so stabilni, kar jim 
omogoča uspešno okužbo rastlin. Mehle in sod. (2014) so dokazali kontaminacijo 
vode z virusom Potato virus Y (PVY) in viroidom Potato spindle tuber viroid 
(PSTVd), pri čemer imata patogena večji vpliv v hidroponskih sistemih, kjer 
kontaminirana hranilna raztopina kroži v sistemu in so s tem gojene rastline 
kontinuirano podvržene prisotnosti patogena, zato je možnost okužbe povečana. 
 
3.2  Preživetje virusov in viroidov v vodi 
Za večino rastlinskih virusov, ki so jih zaznali v okoljskih vodah kot so ToMV, 
TMV, Tomato bushy stunt virus (TBSV), Carnation mottle virus (CaRMV), velja 
visoka stabilnost. In vitro so virusi stabilni kar 50–3000 ur (Burt in sod., 1996). Za 
virus TNV je znano, da je stabilnejši v vlažnem kot v suhem okolju (Yarwood, 

68 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
imajo pogosto zavrto rast, pojavlja se rumenenje in vihanje listov, deformacija in 
zaostala rast cvetov in sadežev ter trohnenje koreninskega sistema (Kovalskaya in 
Hammond, 2014). Bolezenska znamenja so posledica interakcije med viroidom, 
gostiteljem in okoljem (Ding in Itaya, 2007). Hitro širjenje viroidne okužbe 
preprečuje popolno uničenje nadzemnih in podzemnih delov okuženih rastlin, 
razkuževanje delovnih strojev in opreme, redno pregledovanje nasadov in 
nadzirano gojenje zdravega matičnega rastlinskega materiala (Hammond in Owens, 
2006; Radišek in sod., 2017). 
 
3 VIRUSI IN VIROIDI V VODAH 
 
3.1  Izvor in prisotnost v okoljskih vodah 
Za rastlinske patogene, kot so virusi in viroidi, je znano, da se v okoljske vode 
sproščajo iz poškodovanih ali razpadajočih korenin okuženih rastlin, posledično 
lahko tudi iz komposta (Yarwood, 1960; Mehle in sod., 2017). Za številne 
rastlinske viruse, ki okužujejo gojene rastline v hidroponskih sistemih, je znano 
njihovo sproščanje v hranilno raztopino iz živega koreninskega sistema (Koenig, 
1986). Končni cilj kanalizacijskih in drenažnih vod so pogosto potoki, reke, jezera 
in morja, kamor se skupaj z odpadno vodo stekajo tudi številni rastlinski patogeni, 
s tem pa se širi pot prenosa (Koenig in sod., 1988). Med prvimi je viruse v 
okoljskih vodah proučeval Yarwood in leta 1960 dokazal prisotnost virusov 
Tobacco necrosis virus (TNV) in Tobacco mosaic virus (TMV) v drenažnih vodah. 
Virusa sta se v drenažne vode izločala iz korenin okuženih rastlin trnate kleome 
(Cleome spinosa) in tobaka (Nicotiana tabacum) (Yarwood, 1960). V zadnjih 
dvajsetih letih pa se število raziskav na področju prenosa rastlinskih virusov z vodo 
povečuje, v kanalih, rekah, jezerih, vodotokih, ribnikih in oceanih so zasledili 
rastlinske viruse iz vsaj sedem različnih rodov, med drugimi rodove 
(Carmoviruses, Cucumoviruses, Diathoviruses, Tobamoviruses, Necroviruses, 
Potexviruses in Tombusviruses) (Mehle in Ravnikar, 2012). Kljub temu, da so 
virusi in viroidi v vodah prisotni v nizkih koncentracijah, so stabilni, kar jim 
omogoča uspešno okužbo rastlin. Mehle in sod. (2014) so dokazali kontaminacijo 
vode z virusom Potato virus Y (PVY) in viroidom Potato spindle tuber viroid 
(PSTVd), pri čemer imata patogena večji vpliv v hidroponskih sistemih, kjer 
kontaminirana hranilna raztopina kroži v sistemu in so s tem gojene rastline 
kontinuirano podvržene prisotnosti patogena, zato je možnost okužbe povečana. 
 
3.2  Preživetje virusov in viroidov v vodi 
Za večino rastlinskih virusov, ki so jih zaznali v okoljskih vodah kot so ToMV, 
TMV, Tomato bushy stunt virus (TBSV), Carnation mottle virus (CaRMV), velja 
visoka stabilnost. In vitro so virusi stabilni kar 50–3000 ur (Burt in sod., 1996). Za 
virus TNV je znano, da je stabilnejši v vlažnem kot v suhem okolju (Yarwood, 
Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
69 
 
1960). Poleg stabilnosti virusov in viroidov je pomembna tudi njihova infektivnost. 
Pares in sod. (1992) so zaznali, da virusa ToMV in Pepper mild mottle virus 
(PMMoV) v hranilni raztopini ohranita infektivnost do šest mesecev. Za virus 
Pepino mosaic virus (PepMV) so Prezelj in sod. (2009) dokazali stabilnost do treh 
tednov pri temperaturi 20°C. Mehle in sod. (2014) so dokazali preživetje virusa 
PVYNTN kar deset tednov. Za viroide je značilna izrazita sekundarna struktura 
RNA krožne molekule, zato se zanje predvideva visoka stabilnost v vodnih okoljih 
(Ruščić in sod., 2013).  
 
3.3 Prenos z vodo v kmetijstvu 
 
Rastlinski virusi in viroidi, ki se sproščajo v okoljske vode, se lahko razširjajo na 
daljše razdalje (Castello in sod., 1995), k temu pa doprinesejo tudi nekatere 
kmetijske dejavnosti, kot so namakalni sistemi in hranilne raztopine (Park in sod., 
1999). Prisotnost teh patogenov ima velik pomen, v kolikor kontaminiranost vode 
povzroči tudi okužbo samih rastlin. Semena fižola pred sejanjem namakajo v vodi, 
pri čemer sta Teakle in Morris (1981) ugotovila, da iz semen, namočenih v vodi, 
kontaminirani z virusom Southern bean mosaic virus (SBMV), zrastejo okužene 
rastline. Virusi pa lahko iz kontaminiranih vodnih matriksov v rastline vstopijo 
skozi njihov koreninski sistem. Prenos virusov iz vode v rastline je učinkovitejši, v 
kolikor imajo rastline poškodovane koreninske laske ali koreninski sistem zaradi 
same rasti (Koenig, 1986). Okužba poganjkov pa je odvisna od koncentracije 
patogenov v vodi in uspešnosti okužbe, kar so potrdili pri virusu ToMV (Pares in 
sod., 1992). Prenos z namakalno vodo je opisala Koenig (1988) na primeru virusa 
nekroze in rumenih žil pese (Beet necrotic yellow vein virus; BNYVV). Širjenje 
rastlinskih virusov v hidroponskih sistemih so dokazali Büttner in sod. (2008) kot 
so virus pegavosti in uvelosti paradižnika (Tomato spotted wilt virus; TSWV), 
virus mozaika repnjaka (Arabis mosaic virus; ArMV), virus kodravosti listov 
pelargonije (Pelargonium leaf curl virus; PLCV) in virus linijskega vzorca 
pelargonije (Pelargonium line pattern virus; PLPV). Zaradi kroženja hranilne 
raztopine v hidroponskem sistemu je s tem lahko ogrožena celotna pridelava. 
 
4  DOLOČANJE VIRUSOV IN VIROIDOV V VODI 
 
4.1  Metode koncentriranja in izolacije  
 
Izolacija nukleinskih kislin je prva stopnja determinacije prisotnega patogena v 
vzorcu. Pri vodi je izolacija odvisna od tipa vodnega vzorca. Pri virusih, ki so 
prisotni v nizkih koncentracijah, kot so na primer enterični virusi, tipična izolacija 
poteka z uporabo adsorpcijsko-elucijskih metod z elektronegativnimi 
membranskimi filtri, ki jih pogosto spremlja tudi koncentriranje eluata s PEG 
precipitacijo ali s centrifugiranjem. Alternativna metoda je tudi čiščenje 
nukleinskih kislin direktno z metodo elektronegativnih membranskih filtrov, 

70 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
uporabljenih v adsorpcijsko-elucijskih metodah. Koncentriranje s centrifugalnimi 
filtri se prav tako uporablja kot direktna metoda pri koncentriranju manjših 
volumnov (manj kot 20 ml) pri vodnih vzorcih, ki imajo visoke koncentracije 
patogenov. Za viruse, ki so prisotni v večjih volumnih (več kot 30 l), kot je 
testiranje podtalnice in pitne vode, so v uporabi postopki koncentriranja z 
Nanoceram filtri, filtri iz steklene volne, celulozno-estrski filtri in ultrafiltri z 
votlimi vlakni (Symonds in sod., 2018). Opisane metode koncentracije rastlinskih 
patogenov iz vodnih vzorcev so dolgotrajne, z visokimi finančnimi vložki, zato je v 
zadnjem času najpogosteje v uporabi učinkovitejša metoda monolitnih 
kromatografskim nosilcev (CIM). Metoda CIM temelji na vezavi virusa na 
monolitski kromatografski nosilec, ki se eluira s pufrom, le-ta pa vsebuje visoko 
koncentracijo soli (Branović in sod., 2003). S CIM metodo so uspešno 
koncentrirali virus ToMV (Boben in sod., 2007), PVY (Rupar in sod., 2013) in 
viroid PSTVd (Ruščić in sod., 2013) iz različnih tipov vodnih vzorcev. Po 
koncentriranju rastlinskih patogenov je nato možna določitev le-teh z različnimi 
metodami. Za izolacijo RNA virusov in viroidov iz vodnih matriksov so v uporabi 
različni komercialni kompleti. Rutjes in sod. (2005) so primerjali dve izolacijski 
metodi pri izolaciji RNA iz velikih volumnov vodnih vzorcev. Ugotovili so, da je 
konvencionalna metoda, ki vsebuje korake ultrafiltracije, dvofazne separacije in 
gelsko kromatografijo, manj občutljiva in zanesljiva kot metoda izolacije s 
komercialnim kitom, pri kateri je izplen RNA večji, prav tako pa med postopkom 
odstrani možne inhibitorje. S komercialno metodo izolacije so uspeli detektirati le 
dva od petih pozitivnih vzorcev, pri čemer so z metodo s komercialnim kitom 
detektirali štiri od petih pozitivnih vzorcev. 
 
4.2 Metode detekcije 
 
Biološki testi temeljijo na sposobnosti indikatorskih rastlin, da se po umetni 
mehanski inokulaciji ali cepljenju z določenim patogenom, razvijejo značilna 
bolezenska znamenja. Uporabljajo se za namen detekcije rastlinskih patogenov, 
predvsem virusov in viroidov. V preteklosti so bili biološki testi ključnega pomena 
za detekcijo rastlinskih patogenov, zaradi nespecifičnosti pa jih izpodrivajo drugi 
laboratorijski testi in metode (Legrand, 2015). Kljub temu pa imajo dandanes 
biološki testi še vedno velik pomen pri detekciji novih sevov patogenov in odzivu 
indikatorskih rastlin, ki jih z modernimi metodami ni mogoče potrditi 
(EPPO, 2006). Uspešnost inokulacije in razvoja okužbe gostitelja je odvisna od 
stabilnosti in koncentracije patogena, občutljivosti gostiteljske rastline in okoljskih 
razmer (Legrand, 2015). Rastlinske viruse so v vodah po koncentriranju dokazovali 
z mehansko okužbo testnih rastlin (Pleše in sod., 1996), ki so pogosto pripomogle 
tudi namnoževanju virusa za poznejšo analizo z drugimi specifičnimi testi (Koenig 
in sod., 2004). Medtem, ko je bila pred časom najbolj razširjena metoda za 
detekcijo DNA virusov metoda ELISA, jo danes že izpodrivajo molekularne 
metode, ki omogočajo določevanje prisotnosti nukleinskih kislin, kar pa je 

70 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
uporabljenih v adsorpcijsko-elucijskih metodah. Koncentriranje s centrifugalnimi 
filtri se prav tako uporablja kot direktna metoda pri koncentriranju manjših 
volumnov (manj kot 20 ml) pri vodnih vzorcih, ki imajo visoke koncentracije 
patogenov. Za viruse, ki so prisotni v večjih volumnih (več kot 30 l), kot je 
testiranje podtalnice in pitne vode, so v uporabi postopki koncentriranja z 
Nanoceram filtri, filtri iz steklene volne, celulozno-estrski filtri in ultrafiltri z 
votlimi vlakni (Symonds in sod., 2018). Opisane metode koncentracije rastlinskih 
patogenov iz vodnih vzorcev so dolgotrajne, z visokimi finančnimi vložki, zato je v 
zadnjem času najpogosteje v uporabi učinkovitejša metoda monolitnih 
kromatografskim nosilcev (CIM). Metoda CIM temelji na vezavi virusa na 
monolitski kromatografski nosilec, ki se eluira s pufrom, le-ta pa vsebuje visoko 
koncentracijo soli (Branović in sod., 2003). S CIM metodo so uspešno 
koncentrirali virus ToMV (Boben in sod., 2007), PVY (Rupar in sod., 2013) in 
viroid PSTVd (Ruščić in sod., 2013) iz različnih tipov vodnih vzorcev. Po 
koncentriranju rastlinskih patogenov je nato možna določitev le-teh z različnimi 
metodami. Za izolacijo RNA virusov in viroidov iz vodnih matriksov so v uporabi 
različni komercialni kompleti. Rutjes in sod. (2005) so primerjali dve izolacijski 
metodi pri izolaciji RNA iz velikih volumnov vodnih vzorcev. Ugotovili so, da je 
konvencionalna metoda, ki vsebuje korake ultrafiltracije, dvofazne separacije in 
gelsko kromatografijo, manj občutljiva in zanesljiva kot metoda izolacije s 
komercialnim kitom, pri kateri je izplen RNA večji, prav tako pa med postopkom 
odstrani možne inhibitorje. S komercialno metodo izolacije so uspeli detektirati le 
dva od petih pozitivnih vzorcev, pri čemer so z metodo s komercialnim kitom 
detektirali štiri od petih pozitivnih vzorcev. 
 
4.2 Metode detekcije 
 
Biološki testi temeljijo na sposobnosti indikatorskih rastlin, da se po umetni 
mehanski inokulaciji ali cepljenju z določenim patogenom, razvijejo značilna 
bolezenska znamenja. Uporabljajo se za namen detekcije rastlinskih patogenov, 
predvsem virusov in viroidov. V preteklosti so bili biološki testi ključnega pomena 
za detekcijo rastlinskih patogenov, zaradi nespecifičnosti pa jih izpodrivajo drugi 
laboratorijski testi in metode (Legrand, 2015). Kljub temu pa imajo dandanes 
biološki testi še vedno velik pomen pri detekciji novih sevov patogenov in odzivu 
indikatorskih rastlin, ki jih z modernimi metodami ni mogoče potrditi 
(EPPO, 2006). Uspešnost inokulacije in razvoja okužbe gostitelja je odvisna od 
stabilnosti in koncentracije patogena, občutljivosti gostiteljske rastline in okoljskih 
razmer (Legrand, 2015). Rastlinske viruse so v vodah po koncentriranju dokazovali 
z mehansko okužbo testnih rastlin (Pleše in sod., 1996), ki so pogosto pripomogle 
tudi namnoževanju virusa za poznejšo analizo z drugimi specifičnimi testi (Koenig 
in sod., 2004). Medtem, ko je bila pred časom najbolj razširjena metoda za 
detekcijo DNA virusov metoda ELISA, jo danes že izpodrivajo molekularne 
metode, ki omogočajo določevanje prisotnosti nukleinskih kislin, kar pa je 
Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
71 
 
skupnega zgradbi virusov in viroidov. Med temi se za zaznavanje virusov v vodi 
uporabljajo predvsem metode na osnovi PCR tehnik. Tako so Gosalves in sod. 
(2003) za namen detekcije virusa Melon necrotic spot virus (MNSV) v rastlinah, 
namakalnih vodah in hidroponski hranilni raztopini razvili metodo reverzne 
transkripcije verižne reakcije s polimerazo (RT-PCR), ki je virus zaznal pri nižjih 
koncentracijah kot serološka metoda ELISA. Podobno so Castello in sod. (1999) z 
RT-PCR in z določanjem nukleotidnega zaporedja produktov PCR dokazali 
prisotnost virusa ToMV v oblakih, megli in ledu. Zelo pomembno raziskavo so 
izvedli tudi slovenski raziskovalci, ki so na osnovi koncentriranja vodnih vzorcev s 
pomočjo monolitnih kromatografskih kolon in RT-qPCR razvili metodo za 
zaznavanje Pepino mosaic virusa (PepMV) and Potato spindle tuber viroida 
(PSTVd) (Mehle in sod., 2017).  
 
5 SKLEPI 
 
V različnih okoljskih vodah, kot so drenažne vode, reke, potoki, jezera in oceani so 
identificirali številne stabilne rastlinske viruse, ki so se ohranjali zunaj živih celic 
dlje časa in okužujejo širši spekter gostiteljev. V okoljske vode se sproščajo skozi 
poškodovan koreninski sistem ali iz razpadajočih organskih ostankov rastlin, prav 
te vode pa so pogost vir namakalnih sistemov. Kontaminacija vode z rastlinskimi 
patogeni predstavlja pomembno pot prenosa na večje razdalje, povečuje možnost 
razširjanja okužbe na širšem področju pridelovalnih površin, kar lahko privede do 
novih, do sedaj neznanih gostiteljev za posamezni rastlinski patogen. Širjenje 
okužbe z vodo je mogoče tudi v primeru zaprtih vodnih sistemov, kot je 
hidroponika, kjer lahko vir okužbe predstavlja vnos okuženih sadik, s katerimi se 
lahko virusi in viroidi sproščajo v hranilno raztopino. Velik izziv predstavlja tudi 
detekcija, saj so koncentracije virusov in viroidov v vodnih sistemih izredno nizke. 
Pri tem ovire premagujemo z metodami koncentriranja, novimi metodami izolacije, 
predvsem pa s tehnikami molekularnih metod (PCR tehnike), ki jih odlikuje visoka 
stopnja občutljivosti. 
 
6 VIRI 
 
Bar Joseph, M. (2003). Natural history of viroids – horticultural aspects. V: Hadidi, A., 
Flores, R., Randles, J. W., Semancik, J. S. (ur.). Viroids (str. 246–251). CSIRO 
Publishing, Australia. 
Boben, J., Kramberger, P., Petrovic, N., Cankar, K., Peterka, M., Trancar, A.S., Ravnikar, 
M. (2007). Detection and quantification of Tomato mosaic virus in irrigation waters . 
Eur. J. Plant Pathology, 118:59–71. 
Branović, K., Forcic, D., Ivancic, J., Strancar, A., Barut, M., Kosutic-Gulija, T., Zgorelec, 
R., Mazuran, R. (2003). Application of short monolithic columns for improved 
detection of viruses. Journal of Virological Methods, 110:163–171. 

72 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
Brunt, A.A., Crabtree, K., Dallwitz, M.J., Gibbs, A.J., Watson, L., Zurcher, E.J. (1996). 
`Plant Viruses Online: Descriptions and Lists from the VIDE Database. Version: 20th 
August 1996.' 
Büttner, C., Bandte, M., Echevarria Laza, H.J, Paschek, C., Ulrichs, D., Schwarz, D., 
Pestemer, W. (2008). Transmission of viruses in soilless cultivation systems. V: 9th 
International Congress of Plant Pathology, Turin 24-28th August: 1 str.  
Candresse, T., Hammond, R.W., Hadidi, A. (1998). Detection and identification of plant 
viruses and viroids using polymerase chain reactions (PCR). V: Hadidi, A., Khetrpl, 
R.K., Koganezawa, H. (ur.). Plant virus disease control (str. 409–410). St. Paul, APS 
Press. 
Castello, J.D., Lakshman, D.K., Tavantzis, S.M., Rogers, S.O., Bachand, G.D., Jagels, R., 
Charlisle, J., Liu, Y. (1995). Detection of infectious Tomato mosaic tobamovirus in fog 
and clouds. Phytopathology, 85:1409–1412. 
Clark, M.F. in Adams, A.N. (1977). Characteristics of the microplate method of enzyme-
linked immunosorbent assay for the detection of plant viruses. Journal of General 
Virolology, 34:475–483. 
Di Serio, F., Navarro, B., Flores, R. (2017). Origin and Evolution of Viroids. V: Hadidi, A., 
Flores, R., Randles, J. W., Palukaitis, P. (ur.). Viroids and Satellites (str. 125–134). 
Academic Press, UK. 
Ding, B., Itaya, A. (2007). Viroid: A Useful Model for Studying the Basic Principles of 
Infection and RNA Biology. The American Phytopathological Society, 20 (1):7–20. 
EPPO (2006). Post-entry quarantine for potato. Phytosanitary procedures PM 3/21(2), pp. 
19. EPPO, Paris (FR). 
Erdiller, G. in Akbas, B. (1994). Plant viruses in Ankara rivers and lakes. Journal of 
Turkish Phytopathology, 23:119–126. 
Flores, R., Hernandez, C., de Alba, A. E. M., Daros, J. A., Di Serio, F. (2005). Viroids and 
viroid–host interactions. Annual Review of Phytopathology, 43:117–139. 
Gergerich, R.C. in Dolja, V.V. (2006). Introduction to Plant Viruses, the Invisible Foe. The 
Plant Health Instructor, APS. 
Gosalves, B., Navarro, J.A., Lorca, A., Botella, F., Sanchez-Pina, M.A., Pallas, V. (2003). 
Detection of Melon necrotic spot virus in water samples and melon plants by molecular 
methods. Journal of Virological Methods, 113:87–93. 
Hammond, R. W. in Owens, R. A. (2006). Viroids: New and Continuing Risks for 
Horticultural and Agricultural Crops. The American Phytopathological Society. 
Hull, R. (2009). Comperative plant virology, second edition. Elsevier Academic Press, 
Burlington, MA, USA, San Diego, California, USA, London, UK.  
ICTV (2012). Virus taxonomy. Elsevier Academic Press, 1–1327. 
Koenig, R. (1986). Plant viruses in rivers and lakes. Advances in Virus Research, 31:321–
333.  
Koenig, R., Lesemann, D.E., Burgermeister, W. (1988). Isolation of Carnation ringspot 
virus from a canal near a sewage plant cDNA Hybridization analysis, serology and 
cytopathology. Journal of Phytopathology, 121:346–356. 
Koenig, R., Pfeilstetter, E., Kegler, H., Lesemann, D.E. (2004). Isolation of two strains of a 
new Tombusvirus (Havel river virus, HaRV) from surface waters in Germany. 
European Journal of Plant Pathology, 110:429–433. 
Kovalskaya, N. in Hammond, R. W. (2014). Molecular biology of viroid–host interactions 
and disease control strategies. Plant Science, 228:48–60. 

72 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
Brunt, A.A., Crabtree, K., Dallwitz, M.J., Gibbs, A.J., Watson, L., Zurcher, E.J. (1996). 
`Plant Viruses Online: Descriptions and Lists from the VIDE Database. Version: 20th 
August 1996.' 
Büttner, C., Bandte, M., Echevarria Laza, H.J, Paschek, C., Ulrichs, D., Schwarz, D., 
Pestemer, W. (2008). Transmission of viruses in soilless cultivation systems. V: 9th 
International Congress of Plant Pathology, Turin 24-28th August: 1 str.  
Candresse, T., Hammond, R.W., Hadidi, A. (1998). Detection and identification of plant 
viruses and viroids using polymerase chain reactions (PCR). V: Hadidi, A., Khetrpl, 
R.K., Koganezawa, H. (ur.). Plant virus disease control (str. 409–410). St. Paul, APS 
Press. 
Castello, J.D., Lakshman, D.K., Tavantzis, S.M., Rogers, S.O., Bachand, G.D., Jagels, R., 
Charlisle, J., Liu, Y. (1995). Detection of infectious Tomato mosaic tobamovirus in fog 
and clouds. Phytopathology, 85:1409–1412. 
Clark, M.F. in Adams, A.N. (1977). Characteristics of the microplate method of enzyme-
linked immunosorbent assay for the detection of plant viruses. Journal of General 
Virolology, 34:475–483. 
Di Serio, F., Navarro, B., Flores, R. (2017). Origin and Evolution of Viroids. V: Hadidi, A., 
Flores, R., Randles, J. W., Palukaitis, P. (ur.). Viroids and Satellites (str. 125–134). 
Academic Press, UK. 
Ding, B., Itaya, A. (2007). Viroid: A Useful Model for Studying the Basic Principles of 
Infection and RNA Biology. The American Phytopathological Society, 20 (1):7–20. 
EPPO (2006). Post-entry quarantine for potato. Phytosanitary procedures PM 3/21(2), pp. 
19. EPPO, Paris (FR). 
Erdiller, G. in Akbas, B. (1994). Plant viruses in Ankara rivers and lakes. Journal of 
Turkish Phytopathology, 23:119–126. 
Flores, R., Hernandez, C., de Alba, A. E. M., Daros, J. A., Di Serio, F. (2005). Viroids and 
viroid–host interactions. Annual Review of Phytopathology, 43:117–139. 
Gergerich, R.C. in Dolja, V.V. (2006). Introduction to Plant Viruses, the Invisible Foe. The 
Plant Health Instructor, APS. 
Gosalves, B., Navarro, J.A., Lorca, A., Botella, F., Sanchez-Pina, M.A., Pallas, V. (2003). 
Detection of Melon necrotic spot virus in water samples and melon plants by molecular 
methods. Journal of Virological Methods, 113:87–93. 
Hammond, R. W. in Owens, R. A. (2006). Viroids: New and Continuing Risks for 
Horticultural and Agricultural Crops. The American Phytopathological Society. 
Hull, R. (2009). Comperative plant virology, second edition. Elsevier Academic Press, 
Burlington, MA, USA, San Diego, California, USA, London, UK.  
ICTV (2012). Virus taxonomy. Elsevier Academic Press, 1–1327. 
Koenig, R. (1986). Plant viruses in rivers and lakes. Advances in Virus Research, 31:321–
333.  
Koenig, R., Lesemann, D.E., Burgermeister, W. (1988). Isolation of Carnation ringspot 
virus from a canal near a sewage plant cDNA Hybridization analysis, serology and 
cytopathology. Journal of Phytopathology, 121:346–356. 
Koenig, R., Pfeilstetter, E., Kegler, H., Lesemann, D.E. (2004). Isolation of two strains of a 
new Tombusvirus (Havel river virus, HaRV) from surface waters in Germany. 
European Journal of Plant Pathology, 110:429–433. 
Kovalskaya, N. in Hammond, R. W. (2014). Molecular biology of viroid–host interactions 
and disease control strategies. Plant Science, 228:48–60. 
Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
73 
 
Legrand, P. (2015). Biological assays for plant viruses and other graft-transmissible 
pathogens diagnoses: a review. Bulletin, 45 (2):240–251. 
Mehle, N. in Ravnikar, M. (2012). Plant viruses in aqueous environment: survival, water 
mediated transmission and detection. Water Research, 46, 16:4902–4917. 
Mehle, N., Gutierrez-Aguirre, I., Prezelj, N., Delić, D., Vidic, U., Ravnikar, M. (2014). 
Survival and Transmission of Potato Virus Y, Pepino Mosaic Virus, and Potato Spindle 
Tuber Viroid in Water. Applied and Environmental Microbiology, 80:1455–1462. 
Mehle, N., Kogovšek, P., Rački, N., Jakomin, T., Gutierrez-Aguirre, I., Kramberger, P., 
Ravnikar, M. (2017). Filling the gaps in diagnostics of Pepino mosaic virus and Potato 
spindle tuber viroid in water and tomato seeds and leaves. Plant Pathology, 66:1191– 
1201. 
Panayotou, P.C. (1997). Water-borne plant viruses: National Agricultural Research 
Foundation, Heraklion, Crete. Hellenic Virology, 2:18–30. 
Pares, R.D., Gunn, L.V., Cresswell, G.C. (1992). Tomato mosaic virus infection in a 
recirculating nutrient solution. Journal of Phytopathology, 135, 3:192–198. 
Park, W.M., Lee, G.P, Ryu, K.H., Park, K.W. (1999). Transmission of Tobacco mosaic 
virus in recirculating hydroponic system. Scienta Horticulturae, 79:217–226. 
Pleše, N., Juretić, N., Mamula, D., Polak, Z., Krajačić, M. (1996). Plant viruses in soil and 
water of forest ecosystems in Croatia. Horn, Austria, Phyton, 36, 1:135–143. 
Prezelj, N., Delić, D., Gutierrez-Aguirre, I., Tušek-Žnidarič, M., Mehle, N., Ravnikar, M. 
(2009). Preživetje in infektivnost virusa mozaika pepina (PepMV) v vodnem okolju. V: 
Maček, J. Zbornik predavanj in referatov 9. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin. 
(ur.) (457-460). Nova Gorica, 4.-5. marec 2009. Ljubljana, Društvo za varstvo rastlin 
Slovenije.  
Radišek, S., Guček, T., Leskošek, G., Benko Beloglavec, A., Jakše, J., Javornik, B. (2017). 
Huda viroidna zakrnelost hmelja. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, 
Žalec. 
Riley, M.R., Gerba, C.P., Elimelech, M. (2011). Biological approaches  for addressing the 
grand challenge of providing access to clean drinking water. Journal of Biological 
Engineering, 5 (2):1–10. 
Rupar, M., Ravnikar, M., Tušek-Žnidarič, M., Kramberger, P., Glais, L., Gutierrez-Aguirre, 
I. (2013). Fast purification of the filamentous Potato virus Y using monolithic 
chromatographic supports. Journal of Chromatography, A, 1272:33–40. 
Ruščić, J., Gutierrez-Aguirre, I., Urbas, L., Kramberger, P., Mehle, N., Škorić, D., Barut, 
M., Ravnikar, M., Krajačić, M. (2013). A novel application of methacrylate based short 
monolithic columns: concentrating Potato spindle tuber viroid from water samples. 
Journal of Chromatography, A,1274:129–136. 
Rutjes, S.A., Italiaander, R., van den Berg, H.H.J.L., Lodder, W.J., de Roda Husman, A.M. 
(2005). Isolation and Detection of Enterovirus RNA from Large-Volume Water 
Samples by Using the NucliSens miniMAG System and Real-Time Nucleic Acid 
Sequence-Based Amplification. Applied Environmental Microbiology, 71(7):3734– 
3740. 
Sevik, M.A. (2011). Water Pollution: Water-Borne Plant Viruses. Erciyes Üniversitesi Fen 
Bilimleri Enstitüsü Dergisi, 27(1):40–47.  
Symonds, E.M., Karena, H., Nguyen, H., Harwood, V.J., Breitbart, M. (2018). Pepper mild 
mottle virus: A plant pathogen with a greater purpose in (waste)water treatment 
development and public health management. Water research, 144:1–12.  

74 Hmeljarski bilten / Hop Bulletin 28(2021) 
______________ 
 
Teakle, D.S., Morris, T.J. (1981). Transmission of Southern bean mosaic virus from soil to 
bean seeds. Plant Diseases, 65:599–600. 
Tosic, M. in Tosic, D. (1984). Occurrence of Tobacco Mosaic virus in water of the Danube 
and Sava Rivers. Journal of Phytopathology, 110:200–202. 
Viršček Marn, M. (2016). Predstavitev rastlinskih virusov. V: Mavrič Pleško, I. (ur.) 
Rastlinski virusi in njihovo poimenovanje (str. 13–18.). Kmetijski inštitut Slovenije, 
Ljubljana.  
Yarwood, C.E. (1960). Release and preservation of virus by roots. Phytopathology, 50:111–
114.