Številka 2 Din Naročnina: 1 mesec 8 Din, i/, leta 20 Din, >/j leta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi x ,,Roman", Ljubljana, Breg 10-12* Tednik jca vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana, 29. III. 1930 Leto II. - Stev. 13 VSEBINA: P. R.: NEZAKONSKA MATI, roman iz naših dni. — Wildenbruch — B. R.: V OBJEMU TEME, roman. — H. Hilgendorff: KONZULOVA SKRIVNOST, kriminalni roman. Aumonier: NOC GROZE, novela. - TORBICA IN DENARNICA, groteska. — PISANE ZGODBICE. — KUHINJA IN DOM. — KAJ OBETA KINO. - ŠALE. — DROBIŽ. — NAŠ NOVI ROMAN.— POVEČANJE „ROMANA“. Roman iz naših dni Napisal P. B. Koller Ciril ni mogel verjeli svojim očem. Ali Inli aii sanja? Še enkrat je pozorno in počasi prečita! vest, ki je zanj toliko pomenila. Ni se več pomišljal. Odhitel je s postaje in se odpeljal v hotel, kjer sta stanovala Milan in Ljuba. Prejšnji večer je bil Milan pri doktorju Liparju, da se mu zahvali za usluge, ki jih je bil izkazal njegovi nevesti. Toda že po prvih besedah ga je mladi zdravnik zavrnil: »Pustiva to! Ni vredno..." ,.A dovolite vsaj, da se vam zahvalim za rešitev mojega otroka. Brez vas ne bi bil nikdar ozdravel...“ „To ni bila moja zasluga,,gospod Stankovič", se je branil doktor Lipar. ;,Hvalo dolgujete zdravniški znanosti. Res, deček mi je bil drag, morda čelo dražji kakor če bi bil moj...“ Glas mu je zadrhtel. Z muko se je zbral. „Saj dovolite, da ga še enkrat vidim. . . poslednjič... in da se poslovim od..." Ni dogovoril. Milan je opazil njegovo zadrego. Segel mn je v roko. »Zakaj ne, gospod doktor! Vselej ste mi dobro došel gost." Nalo se je poslovil. Doma ga je čakala brzojavka z vestjo, da se je Lokar ponesrečil na lovu. Kakor okamenel je obstal. Andrej umrl!... Umrl prav tisti dan, ko je dobil vesi, da je Mira ozdravela. Kako čuden slučaj... Po večerji sta odšla z Ljubo v Magistrov sanatorij. Profesor je že čakal. Tudi on je že vedel, da tovarnarja Lokarja ni več med živimi. Miri se ni upal tega odkriti. Bal se je, da ne bi slabo vplivalo na živce mlade žene, ki je bila pravkar prestala tako hudo bolezen. Zalo je bolel to težko nalogo prepustiti Ljubi. Mira je bila v svoji sobi. Bila je še preslabotna, da bi sama hodila. Le časih je vstala, toda pomagati ji je morala usmiljenka. Pričakovala je obiska. Profesor ji je povedal, da pridela danes Milan in Ljuba in težko je čakala trenutka, ko ju bo spet videla. Zdajci so se odprla vrata. V sobo so stopili Milan, 1 juba in profesor Magister. Kako ganljivo je bilo snidenje teh treh oseb, ki se že tako dolgo niso videle! Še celo profesorja Magistra je presunilo. Stopil je k oknu in se zagledal na vrl, ko je zdajci začul Mirin glas. „Ali moj mož že ve, da sem ozdravela?" „Da, obvestil sem ga." ,,Ali pride še danes?" „Ne vem... Upam..." se je izmikal stari zdravnik. Mira je zaprla oči, nato pa se je obrnila k njemu in mu odločno rekla: ..Gospod doktor, resnico liočem vedeti! Dovolj močna sem že . . „Še prezgodaj jo boste zvedeli.. ..Povejte mi vse, kar se je zgodilo! Vse od trenutka, ko so se začele priprave za operacijo, ki mi je vrnila razum. Spominjam se sicer nekaterih obrazov, ki sem jih videla v polusanjah, toda zveze še ne morem najti med njimi. Kdo je bil takrat v sobi?“ ..Gospod Stankovič in njegova zaročenka, gospodična Ljuba!" „In nihče drugi?" Tedaj se je spomnila. „Bog ... o Bog!... Še nekdo je bil... On je bil... on, Ciril...“ ..Pozabite to ime, gospa,“ je resno velel zdravnik. ..Gospod Samec je odšel in se ne vrne več...“ Nato se je obrnil k Milanu in Ljubi in jima liho rekel: „Za danes je dovolj. Ne smemo ji še vsega povedati. Vrnita se jutri!" Štiri in dvajset ur pozneje sta bila Milan in Ljuba spet v zdravnikovem kabinetu. Doktor jima je dajal poslednja navodila, kako naj sporočita Miri žalostno vest, da je njen mož mrtev. Tedaj je stopil v sobo zdravnikov tajnik in javil profesorju, da želi nekdo z njim govoriti. „Ali vam je dal posetnico?" „Ne... Toda poznam ga. Gospod, ki je bil pri nedavni operaciji...“ „Ciril Samec?“ so vprašali vsi v en glas. Mladi legijonar je stopil v sobo in pozdravil. „Kaj vas je spet privedlo semkaj?" ga je tiho vprašal zdravnik. „Ali še ne veste ..»?“ Videl je žalostne obraze, ki so mu vse odkrili. „Ne obsojajte me! Če me ne bi bila bolezen priklenila na posteljo, me zdajle ne bi videli v svoji sredi. Davi sem prvič vstal. Bil sem že na pbstaji in se hotel odpeljati. Kupil sem si liste in v njih sem čital žalostno vest. .. Lahko si mislite, kako me je pretresla. Prvi mah sem hotel skočili v vlak, toda izkušnjava je bila prevelika. Podlegel sem ji. Ali me obsojate?" „Ne,“ je prijazno odgovoril zdravnik in mu segel v roko. „Ne obsojamo vas, zakaj poslušali ste glas svojega srca." ,,Ali gospa Lokarjeva že ve za nesrečo, ki je doletela njenega moža?" je vprašal čez nekaj časa. „Še ne ... Gospodična Ljuba bo tako prijazna ...“ ,,Ali mi dovolite, da dotlej počakam?" Njegov glas je bil tako proseč, da mu doktor ni mogel odreči. Tudi ni imel vzroka. Profesor Magister je stopil v Mirino sobo in povedal mladi ženi, da čakata v njegovem kabinetu Milan in Ljuba. Po prestani operaciji se je Mirino zdravje vidno boljšalo. Bdečica se je spel vračala v njen obraz in sledovi dolgotrajne bolezni so se polagoma izgubljali. Prisrčno ju je sprejela. Včeraj je bila še precej slaba, zato ji doktor ni dovolil dolgega pogovora. Danes pa so se lahko pogovorili o vsem, kar je težilo Mirino dušo. Obujali so spomine. Žalostna je bila pro-šlost, tako žalostna, da se je Mira razjokala .. . „Ali si mi odpustila, Ljuba, da sem le pustila tako dolgo trpeti?" je vprašala med solzami svojo prijateljico. „Kako moreš vprašati! Nikdar nisem imela zle misli. Ostal mi je žalosten spomin, nič drugega ...“ „Bekli so mi, da si zdaj srečna . .. Ali je res?" „Bes je, Mira ... Moj Milan se je vrnil," je odvrnila mlada mali in se privila k svojemu zaročencu. Mučna tišina je zavladala v sobi. Nihče se ni prav upal načeti vprašanja, zaradi katerega je bila Ljuba prišla. Končno se je ohrabrila Mira in vprašala: „Kaj je z Andrejem? Ali ve, da sem ozdravela?" Ljuba ni odgovorila. „Povej mi ... povej... tako me skrbi.. „Andrej je zvedel .. . Brzojavili so mu . . .“ ..Zakaj ni prišel...? Čakala sem ga ..." Tedaj se je spomnila, da Andrej morda še ne ve resnice, da še ne ve, da ni grešila. Ali morda zato noče priti? ..Andrej je zvedel vso resnico .. .“ je odgovorila mlada mati. „Polem mora biti bolan ..je vzkliknila Mira. Neznana slrašna slutnja jo je prevzela. »Andrej je mrtev ...“ je tiho rekla Ljuba m si otrla solze, ki so ji prišle v oči. „0 Bog...“ je zaječala Mira. ,,Še to je moralo priti...“ Zavest jo je zapuščala. Zdaj je razumela vse. Andrej je bil dolgo prepričan o njeni krivdi, do zadnjega jo je obsojal... Ko pa je zvedel, da jo je dolžil po krivem, je s svojo smrtjo opral svoj greli ... Kako je bil dober, kako plemenit... Ljuba se je ni upala tolažiti. Videla je njene solze, vedela pa je tudi, da niso bile samo solze žalosti, temveč tudi solze sreče in hvaležnosti. Tudi ona je bila od vsega početka prepričana, da Lokarjeve smrti ni povzročil nesrečen slučaj. „Ali je že pokopan?11 je komaj slišno vprašala Mira, ko se je nekoliko pomirila. „Še ne .. .“ „Potem pojdem tudi jaz na pogreb. Dovolj sem že močna. Upam, da mi bo doktor dovolil." »Milan in jaz le spremiva," je liho rekla Ljuba. „Še nekaj bi te vprašala. Ali mi boš odgovorila po resnici?" ,,Bom ... Vem, kaj me hočeš vprašati...“ ,,Ali je on še tu ...?“ Ljubo jc pretreslo. Sklonila je glavo in prikimala. To je bilo za Miro preveč. Zakrilila je in se nezavestna zgrudila Ljubi v naročje. XIX SKLEP Z večernim vlakom so se Mira, Ljuba in Milan odpeljali v Zabreg. Mira je bila zelo slaba. Duševni napori teli dveh dni so bili prehudi, da ne bi bili vplivali na njeno rahlo zdravje. Ciril jc bil toliko obziren, da se ji ni hotel približati ob uri, ko je ležal njen mož na mrtvaškem odru. Tudi ni mogel vedeti, ali sc niso Mirina čuvslva v teh dolgih letih izpre-•nenila. Sklenil se je vrniti za leto dni v Makedonijo, kjer so komitske tolpe vnovič ogražale nieje naše domovine. Šele potem, ko bo doba Mirinega žalovanja pri kraju, se je nameraval vrniti in vprašati Miro, ali mu hoče postali ljubljena žena ... Ko so naši znanci prišli v Zabreg, so se ljudje že vračali s pogreba. Delavci in uslužbenci, ki so jih srečavali, so spoštljivo pozdravljali mlado vdovo. Vsem je segla smrt nesrečnega tovarnarja v srce. Med papirji so našli pokojnikovo poslednjo voljo. Oporoko, ki jo je napisal na dan svoje smrti... In v njej je bilo pisano, da zapušča imetje Miri in Ljubi, vsaki pol. Naj bosla srečni!... Med tem ko je v Zabregu nesrečna vdova objokovala žalostno usodo plemenitega pokojnika, med tem, ko se je daleč na jugu boril Ciril Samec in štel dneve in ure, kdaj bo leto okoli, sta živela Milan in Ljuba v Ljubljani. Nič jima ni manjkalo do popolne sreče. Samo eden ni bil srečen. On, ki je največ pripomogel k sreči Mlana in Ljube — zdravnik Janko Lipar. Nekaj dni po nesrečnem dogodku je bil odšel v hotel, kjer sla stanovala mlada zaročenca. Še enkrat je hotel objeti dečka, ki ga je ozdravil, še enkrat videli njo, ki se ji je bil odrekel za zmerom. Toda kdo bi mogel popisali njegovo žalost, ko jc zvedel, da je Ljuba odpotovala! Žalosten sc je obrnil. Kje naj dobi toliko moči, da sc spet oprime posvečenega dela, ki je v njem hotel pozabiti svoje trpljenje? Deževalo je... Vse se mu je zdelo tako otožno, tako bolno... kakor da vsa narava žaluje z njim ... Pretreslo ga je... Blodil je po mestu, po okolici, še celo pod Rožnik je zašel, kjer je nekdaj stanovala Ljuba... njegova edina ljubezen. Mrak je že legal na zemljo. Iz daleka je čul zvonove, ki so zvonili zdravo Marijo. Kako mirni in pokojni so bili ti glasovi, prihajajoči iz daljave. Prinašali so mir v človeške duše. Tudi v njegovo ... Tedaj sc je zdramil in odšel počasi proti mestu. In vendar je tudi on našel lolažnika. Ko se je vrnil domov, mu jc Meta povedala, da ga nekdo že dolgo čaka. Kdo naj bi bil ta pozni obiskovalec? Kdo se še briga zanj, ki ga je zapustil ves svet? Odprl je vrata v ordinacijsko sobo. Star, sivolas mož je sedel za mizo . .. „Oče .je presenečeno vzkliknil zdravnik. Da, bil je njegov oče, ki je prišel iz Kranja, da vidi svojega sina. Stopil je k njemu in ga objel z drhtečimi rokami. Tedaj — o, zakaj se vračajo spomini, ki jih človek ne kliče — tedaj se je zazdelo Janku, da vidi Ljubo, svojo ljubljeno Ljubo v objemu nekoga drugega, njega, ki je zdaj srečen ob njeni strani.. . Izpreletelo ga je ,. . Stari doktor Lipar je opazil la drget. Prijel je sina za roke in ga odvedel k oknu. Dolgo mu je gledal v oči .. . Videl je njegova upadla lica in čelo, kamor je trpljenje začrlalo prve gube. „Sinko moj . .. kakšna globoka bolest ti razjeda dušo? Povej mi ... saj sem tvoj oče...“ Janko ni odgovoril. Sklonil je glavo in sc zagledal v tla. Oče pa ni odnehal. „Nesrečna ljubezen, kajne?" Sin je prikimal in se oklenil njegove roke. Zdelo sc mu je, da se mu je odvalil s srca težak kamen, ki ga je dušil že leta . . . Droben nasmešek mu je preletel lice. Oče ga je opazil. Vedel je, da bo sin ozdravel. „Nekdaj si bil pogumen dečko,“ mu je rekel vzpodbudljivo, „bodi še zdaj! Nam vsem sla v življenju namenjena trpljenje in sreča. Trpljenje je za teboj, izpil si kupo trpljenja do dna, zdaj te čaka še sreča. Morda jo srečaš danes, morda jutri, kdo ve. Najdeš jo gotovo. Tudi jaz nisem bil vedno srečen, toda zaupal sem vase in našel srečo v delu .. In čez nekaj časa je svečano dodal: „Nič ni izgubljenega, dokler ima človek pred seboj bodočnost in delo . ..“ Ne mislite, cenjene čitateljice, da je samo en roman namenjen Vam, drugi pa samo ljubiteljem detektivskih povesti. Že danes teden boste videle, da smo s svojini drugim novim romanom mislili tudi na Vas. Izvolite prečkati naše oznanilo na koncu današnjega nadaljevanja romana ..Konzulova skrivnost"! Dve strani več bo imel v novem četrtletju „Koman“. Dobrega branja ni nikoli preveč in skoro ne mine dan da ne bi dobili iz vrst naših naročnikov in či-ta tel je v pisma z željo, naj razširimo listu obseg, čeprav bi mu istočasno zvišali ceno. Toda cene pod nikakim pogojem ne nameravamo zvišali, zakaj naša želja je, da se „Roman“ razširi v NAJŠIRŠIH SLOJIH NAŠEGA LJUDSTVA ki morajo vsak dinar dvakrat obrniti, preden ga izdajo. Povečanje obsega stane velike denarje in „Honvan“ je še premlad list, da bi mogel utrpeti ogromno zvišane izdatke, ki bi jih bilo treba odriniti tiskarni za tisk in papir. A ker smo se trdno odločili, da svojim čitateljem ustreženo, kolikor je le v naši moči, smo poiskali drugi izhod, ki vodi prav tako do cilja. Namestil da bi „Romanu“ dve strani dodali, bomo rajši s pametjo dve strani prihranili. Pred vsem pride tu v poštev »Prejšnja vsc-bina“ obeh romanov, ki zavzema v vsaki številki skupno več kakor 1 stran prostora. Dosedanja izkustva so nam pokazala, da svojim čitateljem manj ustrežemo s tem, da jim v vsaki številki ponovimo dotedanjo vsebino obeh romanov, kakor pa, če bi jim namestil lega rajši dali več romana. In tako bomo storili; prejšnjo vsebino prinesemo poslej le PRI PRVIH DVEH NADALJEVANJIH vsakega novega romana. Malone polno stran prihranimo nadalje Z UVEDBO MANJŠIH CRK za vse one naše sestavke, članke, vesti itd., Id nimajo čistega pripovednega značaja (šale, pisane zgodbice, drobiž itd.). S Lem pridobi obenem tudi vnanja slika našega lista: „Ro-man“ bo mnogo preglednejši in lepši za oko. Trdno smo prepričani, da bomo s lo novostjo zadovoljili vse naše prijatelje. Vi pa, cenjeni čitalelji in naročniki, tudi ne pozabite svoje dolžnosti: pri vsaki priliki, kjerkoli jo najdete, priporočajte „Roman“, širite qa med ljudmi in pridobivajte mu norih naročnikov! Cim širši bo naš krog, tem boljši bo list! V objemu teme R o m a n Po E. v. \Vildenbruchu priredil R. R. Prejšnja vsebina Na majhni postaji gorenjske železnice izstopita poletnega večera dva potnika. Kden je tamošnji zdravnik, ki se vrača z dvodnevnega potovanja. Neznanca povabi zdravnik v svoj voz. Ko se peljeta v jasni noči čez krajino, se neznanec mahoma zdrzne. Nedaleč ceste je zagledal mogočno poslopje in v njem se je zasvetila luč, ki je začela nemirno begati sem in tja. Kaj je to? Viša vska graščina, mu pove zdravnik. Njen lastnik, Egon Višavski, je čudak. Prav zdajle hodi spet z lučjo pO gradu in išče, išče... Ljudje pravijo, da ni pri zdravi pameti. Več mu zdravnik ne ve povedati. V ljubljanski družbi se je zadnje čase pojavila nova osebnost: graščak Egon Višavski. Ljudje se ga boje, ker so čuli, da nekaj ni v redu pri njem. Na plese hodi, v družbo za ženitev godnih hčera — ali se misli poročiti? Matere je strah: kdo bi hotel takega zeta? Kes je bogat, ali... In zakaj ga vedno spremlja stari mrki sluga? Na nekem plesu se Egon Višavski seznani s siromašno Danico (iornikovo. Bila je edina med vsemi v dvorani, ki se ga ni bala, edina, ki mu je privoščila prijazen pogled. Egon je prisedel k njej; neodoljiva sila ga je vlekla k skromni, neznatni deklici. Po plesu ji je ponudil svoj avto, da se v njem odpelje domov. Zdaj pa je prišel višavski graščak, eden "ajbogatejšili mož v deželi, in jo plaho prosil, naj se posluži njegovega voza. In še več ji je mislil reči ... Zaprla je oči. Ali je mogoče? Ali niso bile samo varljive sanje? Ne, niso bile! Tedaj pa je pomislila, kaj govore ljudje o ujem, in groza ji je stisnila srce. Višavski graščak je blazen! Njegova bolna domišljija ga vleče k njej, nič drugega. Nič drugega? Spomnila se je prizora pri vratih, njegovih nežnih besed, prosečega glasu ... Tako ne govore norci. Ne, ne, graščak Egon ne more bili blazen, nikdar, nikdar ... Med lem ko se je vozila Danica s takimi mešanimi občutki domov, je stopal Egon Višavski počasi peš proti svojemu stanovanju. Glavo je nosil pokonci in obraz mu je žarel. Se nikdar ni bil tako srečen kakor danes. Kako prav, da je dekle siromašno! Spomnil se je njenega preplaha, ko ji je ponudil avto — in zadovoljno se je nasmehnil. Doslej je moral neprestano misliti samo nase, na svoje zdravje, na zloveščo skrivnost, ki ga je obdajala. Zdaj pa je stopila na pot njegovega življenja ženska, ki jo ljubi... Da jo ljubi, se je zavedel, čim jo je prvič videl. Srce mu je velelo, da jo mora osrečiti. On, ki je bil rojen pod nesrečno zvezdo . .. rojen samo v breme človeštva ... Ali ni videl njenih hvaležnih pogledov? Ali mu niso povedale njene oči, da jim lahko prinese srečo? In njena sreča bi bila tudi njegova. Take misli so se 11111 podile po glavi in v srcu se 11111 je zbujalo mlado upanje. Razširil je roke, kakor bi hotel objeti ves svet... Zadaj pa je šel stari Ivan in ni odtrgal pogleda od svojega gospodarja. Podoben je bil zveri, ki preži na svoj plen. Vedel je, da je graščak blazen, zato 11111 je sledil korak za korakom. Po vsem, kar se je zgodilo nocoj, pa je moral še podvojili svojo čuječnost. Saj 11111 je vendar povedal zdravnik, da potrebuje graščak miru. Vsaka izprememba načina življenja bi 11111 utegnila škoditi. Danes pa je moral mirno gledali, kako se je Egon Višavski zaljubil! Zaljubil! Morda se misli celo poročiti? Jeza ga je pograbila, da je zaškripal z zobmi. Ali se nesrečnež res ne zaveda, v kakšno nesrečo drevi? Hvala Rogu, da je 011 tu — on, stari Ivan. Ta bo že pazil, da se kaj ne zgodi! Vtaknil je roke v žep in jih stisnil v pesi. III OBISK Drugi dan zgodaj dopoldne je nekdo pozvonil na vrata Daničinega stanovanja. Ko je kuharica odprla, je od začudenja onemela. Pred vrati je stal Egon Višavski. Teta in stric nista vedela, kaj naj storita. Danica je zardela in preden je utegnila kaj reči, je bil mladi graščak že v predsobi. Težko je dihal in oči so mu žarele kakor ogenj. Podoben je bil igralcu, ki stavi svoj poslednji denar na eno samo kvarto. Površno je pozdravil, nato pa je stopil k Danici in jo proseče ogovoril. „Ali bi vas smel prositi za kratek raz-govor?“ V zadregi je sklonila glavo in čuden strah ji je stisnil grlo. Te njegove oči! V tem trenutku je bila prepričana, da ima opravka z norcem. Stric in leta sta se pomenljivo spogledala. Graščak se je zdrznil. Obrnil se je k staremu oficirju in mu prijazno rekel: „Nikar se ne bojte! Ni vse res, kar govore o meni.. Starec mu ni odgovoril. Prijel je ženo za roko, se nerodno priklonil in odšel v sobo. Ko je Danica opazila, da je ostala sama z graščakom, si ni vedela več pomagati. Kaj naj mu reče? Kako naj ga odpravi? Vzela je robec iz žepa in si obrisala solze, ki so ji prišle v oči. „Ali se me tudi vi bojite?" je šepnil Kgon, ki jo je dotlej samo liho opazoval. Njegov glas je bil spet miren in tako mil, da jo je mahoma minil strah. „Ali ste že pozabili na včerajšnji večer?“ je rekel očitajoče. „Snoči ste bili vendar tako prijazni.. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko. „Snoči sem bil tako srečen ... zalo sem se danes vrnil. Ne hudujte se, prosim vas. Če se me tudi vi bojite, nimam nikogar več na svetu ...“ Prišla sta v njeno sobo. Ne da bi jo bil vprašal, je sedel. Njegov glas je bil čedalje tišji: „Bog ve, kaj mislite o meni, gospodična ...“ je rekel sanjavo. „Kaj sem? Revež, ki si ne ve pomagati. V jarku leži in kliče na pomoč .. „Čudne so vaše besede, gospod Egon ...“ „Da, čudne," je trpko odvrnil graščak. „Besede norca, kajne? Ali pa besede siromaka. In vi greste mimo njega in čujete njegove klice, pa mu ne pomagate. Bojite se ga ... morda vas ga je celo groza ... Kaj bi rekli, če bi zvedeli, da je izkrvavel, ker mu niste hoteli priskočili na pomoč...?" Pogledal ji je v oči in se spet zatopil v svoje misli. Ona ga je molče opazovala. Čudni občutki so se ji zbujali v duši. Tako prepričevalno ji je govoril, da je bila vsa zmešana. Mož, ki stoji pred njo, je tako bogat, da bi lahko kupil pol Ljubljane, in ta mož jo prosi, naj mu pomaga... Pogledala je okrog sebe. Videla je borno pohištvo, svojo ceneno obleko, Če Vam „Roman“ ugaja, povejte to drugim! Če Vam kaj v njem ni pogodu, sporočite nam! zakrpane čeveljčke ... Takrat se je šele prav zavedla svojega siromaštva. .... In on jo prosi pomoči . .. ! Ko jo je pogledal, je bil spel miren. Kakor snoči... Hvaležno mu je stisnila roko in obraz se mu je zjasnil. „Kako naj vam pomagam?" je šepnila v zadregi. „Kaj vam morem dali, sirota?" Primaknil je k njej svoj stol in položil roko v njeno naročje. „Zdaj me posluša j te,“ je rekel nežno. „Po-vedati vam hočem nekaj, česar ni še nihče zvedel od mene. Morda se mi boste smejali . .." Sredi stavka je umolknil. Pogledal je, kako bodo učinkovale njegove besede, toda njen obraz je bil tako miren in negiben, da se je prestrašil. Danica je lo videla. Težko ji je bilo, toda pomagali si ni znala. Šele čez dolgo se je oju; načila in izpregovorila: „Kaj sle mi hoteli povedati?" Kako ji je bil hvaležen za te besede! Najrajši bi ji bil poljubil roko, a se ni upal. Ali mu ne bi zamerila? „Poznal sem človeka," je povzel s tihim, skoraj šepetajočim glasom, kakor bi se bal, da kdo ne prisluškuje, „nekoč sem poznal človeka, ki se je peljal s čolnom po široki reki. Čisto sam je sedel v čolnu, ki je urno drsel po valovih. Sredi reke je bil namreč močan lok in vanj je zašel samotni čolnar. To ne bi bilo še nič hudega, toda tam blizu je bil visok jez in čoln ni bil več daleč.. Premolknil je. Njegove oči so se izgubile nekje v daljavi, kakor da gledajo prizor, k* ga je pravkar slikal. „Joj, kako je blizu, tako blizu, da že čuje zamolkli šum padajoče vode. In vendar je miren. Vesla vise iz čolna, samo prijeti bi jih moral in se upreti vanje, pa bi bil rešen. Toda on se ne gane ... Ali ni lo čudno?" Pogledal je Danico, ki se je še vedno oklepala njegove roke. O, slutila je, kdo je ta nesrečni čolnar! Še bolj se je sklonil k njej: „Ali naj vam povem, zakaj ne prime za vesla?" „Zakaj?“ Žalostno se je nasmehnil. „Ker ni čisto sam, zraven njega plava še nekaj in to ... to je nekaj strašnega... nekaj groznega ... to je pošast... nekaj takega kakor morska kača, ki jo časih srečajo mornarji v južnem morju. Nekaj takega je, da ... luski-nast trup ima in velika je, tako velika, da mi ni moči povedati. A najstrašnejša je njena glava ... Kakor glava velikanske papige ... Kljun ima, velik zakrivljen kljun in oči, dvojica oči je v tej glavi...“ Spel je prestal. Danico je dušilo. Kako strašna je bila la povesi! „Te oči mora neprestano gledali," je nadaljeval nesrečni graščak. „Tako grozne so, velike in čislo zelene kakor oči hudobnega človeka. Vanj strme, kakor bi mu hotele reči: Ne uideš nam... Ujeli so ga, zvezale so mu roke, da ne more ničesar storiti, ničesar misliti, čeprav ve, da je jez blizu . ..“ Danica je okamenela od groze. On pa je bil miren. Ko jo je spet ogovoril, je bil njegov glas nežen kakor snoči. „V poslednjem hipu pa se mu le posreči odtrgali pogled od pošasti, ki ga ima v svojih mrežah. In takrat zagleda na obrežju človeško bitje. To bitje je mlado dekle, ki ga je že dolgo opazovalo in se čudilo njegovi neopreznosli. Tedaj se zave: Če se ti posreči zapeljali tja, kjer stoji ona, če ti poda roko, da boš lahko stopil iz čolna, ne bo pošast imela moči nad teboj. Samo ona te more rešiti, kajti v jezu je smrt... In takrat, takrat pograbi vesla in zavije li kraju, kjer stoji ona ... Ali ga bo rešila? Vidi ga, kako se bori z valovi... čedalje bliže prihaja, a ledaj se nje poloti strah in pobegne ... On pa... on pa v obupu kliče za njo: ,Ostani pri meni... ! Ne beži ... ! Reši me ... reši... !‘ In takrat...“ Zgrabil jo je za roke in jih stisnil k sebi. In potem. .. potem se je vrgel k njenim nogam: »Danica ... Danica ... kaj je bilo takrat... Ali je pobegnila ... ali se je vrnila ... ? Danica ... 1“ Njegov obraz je bil smrlnobled in mrzel pol mu je stal na čelu. V očeh pa je bil obup človeka, ki stoji pred sodniki in čaka, kaj mu Prinese sodba, življenje ali smrt. Brezmejno usmiljenje jo je obšlo. Nagnila se je k njemu in zajokala. „0, siromak ...“ Iz prsi se mu je izvil globok vzdih olajšanja: „In ti nisi pobegnila? ...“ „Ne, ne, nisem pobegnila ...“ Tedaj so jo objele njegove krepke roke — Egon Višavski je planil pokonci in jo pritisnil k sebi. „0 Danica ... moje življenje ... moja sreča ... moja svetnica ... moje vse ...“ Vzel jo je v naročje in jo poljubljal do omame. Ko se je nekoliko pomiril, mu je Danica še vedno ležala v naročju. Izvila se mu je iz objema, on pa je gledal z žarečimi pogledi, kako je stala pred njim vsa zmešana s pobe-šenimi očmi. Tedaj mu je rekla: „Povej mi, kaj naj storim?" „Prav nič!“ se,je nasmehnil graščak. »Dovoli samo, da storim jaz svoje ...“ „Ivaj hočeš?“ „Tebe osrečiti...“ „Kako si dober," je zašepetala in ga pobožala po laseh. „Ko si tako pri meni," je rekel tiho, „se mi zdi, da si blesteča vaza, ki jo držim v rokah. In samo na njo moram pazili, da se mi ne zdrobi. V tej vazi je vse, kar je lepega in dobrega na svetu, in brez nje bi umrl... Ko bova tam daleč na mojem gradu, bova sama, čisto sama. Vselej, kadar bo vstal nov dan, bom gledal tvoj dragi obraz. V njem bom videl, ali si srečna, in če bom to videl, bom tudi jaz srečen, tako srečen ...“ Besede so mu zamrle v tihem šepetu. Nagnila se je k njemu in ga poslušala kakor da hoče vjeti vsako besedo, še preden pride iz njegovih ust. „Kako te ne bi ljubila ...“ mu je rekla in njen glas je bil odločen in jasen. „Zdaj pa pokličeva teto in strica." Stari oficir in njegova žena sla bila zelo presenečena, ko sta videla njen žareči obraz. Vsak novi naročnik, ki nam ga pridobite, koristi v prvi vrsti Vam! Cim večji bo krog naših čitateljev, tem boljši bo ,iRomati“ in tem cenejši. Zdaj, ob novem četrtletju, je najlepša prilika za nabiranje novih naročnikov! Še bolj pa sta se začudila, ko jima je Danica rekla: »Pozdravila mojega zaročenca, graščaka Egona Višavskega . . IV PRVI OBLAKI... Šele pozno popoldne se je graščak poslovil od Danice in njenih sorodnikov. Lahkih korakov je šel po stopnicah. Zdajci pa je opazil moža, ki je nemirno stopical po veži. Ta mož je bil njegov sluga Ivan. Začuden ga je pogledal. Starec se je obrnil in uzrl svojega gospodarja. Obstal je kakor okamenel. „Kaj vendar iščeš tod?“ ga je nejevoljno vprašal. ,,Ali ti nisem rekel, da ostani doma?“ Ivan je hitro snel klobuk z glave in rekel v zadregi: „Tako dolgo vas ni bilo domov . . .“ Egon se je nasmehnil. Bil je tako dobre volje, da ga nič ni moglo ujeziti, najmanj pa pretirana bojazen starega služabnika. ,,Ali si se morda bal, da sc 1111 kaj ne zgo-di?“ mu je dejal veselo. „Kar pomiri se, nič hudega ni.“ Starec se mu je v odgovor, samo hlapčevsko priklonil, Egon pa je stopil k njemu in ga potrepljal po rami. „Nekaj novega ti povem, Ivan. Zaročil sem se!“ Starec je ostrmel in stopil korak nazaj. Potem pa je zajecljal: „Z gospodično iz drugega nadstropja ... s tisto s plesa . .. ?“ „Da, z gospodično iz drugega nadstropja,“ je potrdil graščak in se zasmejal njegovi zadregi. „Zdaj boš imel na Višavi dovolj dela s pripravami za svatbo!" Ne meneč se dalje za presenečenega hlapca je stopil k vratom. Tedaj pa se je Ivanov obraz grozovito spačil in njegove oči so strupeno oplazile okno v drugem nadstropju, kjer je stanovala Danica. Stari sluga je krčevito stisnil pesti. Toda premagal se je. Jezno je potegnil s komolcem po klobuku in pobesil glavo kakor človek, ki zaide nepričakovano v stisko in premišlja, kaj naj ukrene. Nato se je zravnal, potisnil klobuk globoko na čelo, zaloputnil vrata in odšel za svojim gospodarjem. Drugi dan je dobila Danica pismo. Redkokdaj je dobivala pošto, zalo se je nemalo začudila: Dolgo je pomišljala, preden je raztrgala ovitek. Pisava je bila tako zveri-žena, da jo je komaj razbrala. Površno je preletela prvo vrsto in se zdrznila. Pismo je imelo samo nekaj vrstic, a vendar dovolj, da ji je vso kri pognalo v obraz. V zagonetnem pismu je čitala to-le: Ali ste dobro premislili, kam jadrate? Saj vendar veste, da je vaš zaročenec blazen. Neznanec se je podpisal: človek, ki marsikaj ve. Danica se je zgrozila. Kaj naj stori? Pomislila je, kaj bi rekel Egon, če I>i dobil pismo v roke ... in že se je odločila. Raztrgala je pismo na drobne koščke in jih zagnala v peč. Pol ure po lem dogodku je prišel Egon in obraz mu je žarel od vesel ja. Daničina prisotnost mu je bila tako blagodejna, da je pozabil na vse, kar ga je težilo. Ko ga je mlada zaročenka videla, je bila prepričana, da je storila prav, ko je uničila pismo. Niti s pogledom ni izdala, da mu nekaj prikriva. Graščak ji je prinesel lep zaročni prstan s krasnim briljantom. Ko si ga je natikala na prst in obračala roko, se je kamen zaiskril kakor živ ogenj. Zardela je in se hvaležno oklenila svojega Egona. Kako je vendar dober! Še nikdar ni imela prstana na roki ... če bi jo zdajle videla stric in teta! Egon se je smehljal njenemu otroškemu veselju in vzel še eno škatlico iz žepa. Odprl jo je in ji pokazal krasno zapestnico z velikim draguljem. Danici je zastal dih. „Ne, ne, to ne gre,“ se je branila. „Takih stvari vendar ne morem nositi... Preveč me razvajaš...“ Toda Egon se ni menil za njene ugovore. Morala je pustiti, da jo je prijel za roko in ji nataknil zapestnico. Ta ročica... Koža je bila rdeča in razpokana.. . kako močno se ji je poznalo delo ... „Poglej vendar,“ mu je rekla očitajoče. „Za tako zapestnico je treba drugačne roke.“ Egon pa je dvignil njeno ročico k ustom in jo poljubil. T^SONZVLOVA hj&anmr Kriminalni roman Napisal H. Milgendorff Bila je nevarna igra! A ravno blaznosl le misli me je dražila. Mikala me je nevarnost. Ce je bilo kaj resnice na mojih ugibanjih, moram najti sledove o lem v njegovi hiši, če-prav še tako neznatne. Drugi dan sem se pojavil v konzulovi sili kot dimnikar. Na tem poizvedovalnem posetu nisem našel ničesar sumljivega. Toda v njegovi delovni sobi je stala orjaška železna omara. Po njej me je prevzelo hrepenenje, nje vsebina me je dražila. (!e so vobče kaki sledovi, morajo biti v tej trebušati železni oklopnjači. Za vlom sem se zdaj trdno odločil. Morani ga izvesti, navzlic vsemu, kar utegnem pri tem •vegali. Policije nisem mogel poklicati na pomoč. Proti konzulu nisem imel ničesar v rokah, kar bi le od daleč opravičevalo mojo intervencijo. Zato... zato so me malone zalo-dli ... zato mi je tako trda predla! Toda sumnja proti konzulu mi je postala že kar fiksna ideja. Nisem se je več mogel iznebili. Bila je močnejša od mene. Silila me je k dejanju. Moral sem gospe z debelim trebuhom v konzulovi sobi do živega. Tako sem postal vlomilec. A zgodilo sc mi je kakor se rado zgodi vlomilcem. Konzul me je sredi dela zmotil. Ko sem mu pogledal v oči, sem vedel, da mi gre za življenje, če bi samo zaslutil, da nisem vlomilec nego detektiv. Sodim, da sem dobro igral svojo vlogo, tako dobro, da je sklenil iz vlomilca napraviti 1110->’ilca, morilca svoje krušne hčere. Jaz naj bi bil storil namestil njega dejanje, ki ga je nalile hudemu snu preganjalo v spanju. Ni imel srca, gotovo ne, toda tega dejanja ga je vendarle bilo groza. Hotel me je prisiliti, da umorim deklico. Dostavil me je sredi noči v njeno sobo, da sto-Hui umor, in v ta namen mi je stisnil bodalo v roko. In če bi se branil storiti po njegovem ukazu, je stal kakor krvnik za mojim hrbtom s smrtonosnim revolverjem, pripravljen, da sam izvrši obsodbo nad menoj. Gospodična Traerjeva se je zbudila in je naperila svoj revolver proti meni... proti meni, ki me je imela za vlomilca. Tako sem stal med dvema revolverjema, a vendar sem se obotavljal. Nisem mogel postati morilec. Obrnil sem se proti konzulu, ki je stal za menoj v vratih. Zdajci je počil strel in še eden. Toda jaz sem ostal neranjen! Ali sta me oba zgrešila?! Ne, stvar je bila druga, gospodična je bila s svojimi ostrimi očmi zagledala obraz med vrati. Ni ga spoznala, toda videla je dvignjeno pištolo, ki ni bila namerjena name ampak nanjo. Tedaj je slepo pomerila in sprožila. Istočasno pa je počil tudi strel iz vrat, ki je gospodično Traerjevo ranil na čelu, da se je onesvestila. Strel gospodične Traerjeve je samo razbil svetiljko na stropu. Nekaj mi je dolgo bilo zagonetka. Kdo je ustrelil iz vrat?... Ali je bila v dramo zapletena še tretja oseba?" „Zakaj tretja oseba?" je vprašal kapetan. „V vratih je vendar stal konzul . . . kdo drugi naj bi bil streljal?" „Prav imate, a vendar so me dolgo grizli dvomi, ali ni kake druge rešitve problema. Zakaj konzul je bil oborožen z zračno pištolo, z isto zračno pištolo, s katero je tu gori v karto-merski sobi streljal na nas. Zračna pištola pa ne poči. Kratek, oster pisk... to je vse! A vendar sem jasno in razločno čul dva poka! . .. Toda stvar je bila zelo preprosta ... tako rekoč na dlani, in zgodilo se mi je, kakor se rado zgodi pri zelo preprostih stvareh ... ne pogodiš jih za Boga. Konzul je imel pri sebi še drugo pištolo. In da si je ravno to izbral, je bilo tako umno in preudarno, da moram vedno iznova občudovati ostroumnosl tega moža tudi v naj-kritičnejših trenutkih. Bil je moj lastni revolver, ki mi ga je bil vzel, ko me je zalotil pri \ lomu. Preračunal je bil zelo dobro. Tudi če Današnji številki prilagamo položnice. Vljudno prosimo vse naše cenjene naročnike, ki še niso poravnali naročnine za drugo četrtletje, da to store že v prvih dneh aprila, oni, ki nam nič ue dolgujejo, pa naj jih izvolijo shraniti za drugo priliko. ne bi bil umoril njegove hčere, bi me bil on obtožil umora... Streljal je na svojo krušno hčer z mojo pištolo in je speljal vse sledove name ... Zalo tedaj ni rabil svoje zračne pištole, in tako ni čuda, da sem izprva mislil, da je morala tisto noč biti po sredi še neka tretja oseba. Potem ko sta strela počila, me je konzul zgrabil za vrat in potegnil iz sobe, a jaz bedak sem mislil, da sem imel opravka z nekim tretjim. Potlej je za menoj zaprl vrata in mi dal, da pobegnem. Nikakega dvoma ne more biti, da je konzul imel svojo krušno hčer za mrtvo. Neka neopredeljiva groza mu nemara ni dala, da bi se bil o tem prepričal. Njemu samemu so bila tla pod nogami najbrž že davno prevroča in zdaj, po teh dogodkih, mu je utegnilo biti mnogo do tega, da bi tudi njega imeli za mrtvega. Tako je pripravil v kleti božanski prizor, ki naj bi prikazal njegovo lastno smrt. Poročilo gotovo še pomnite iz listov in ga lahko preidem . ..“ „A zakaj je neki hotel umoriti svojo krušno hčer?“ se je oglasil krmar. „Dva razloga je imel, od katerih ne morem reči, kateri je bil zanj važnejši, Konzul ni delal svojih zločinov samo zato, da bi si kupičil premoženje na premoženje. Storil je zločin zaradi zločina samega. Moril je zaradi umora. Bil je zločinski igralec zaradi igre same. Igral je z življenjem, ljudmi in zločini samo iz veselja nad igro, iz naslade nad opojnostjo zmage. Njegova krušna hči 11111 je bila na poli. Človek kakršen je konzul ne trpi sovražnika. Kdor ni zanj, je proti njemu. In kdor je bil proti njemu, ga je izbrisal iz življenja kakor bi izbrisal kredo z deske. In tako je potegnil z železno doslednostjo črto pod račun in napisal spodaj rešitev: smrt. I11 potlej je bila še druga točka. Ponovo sem že omenil, da je bila gospodična Traerjeva konzulova krušna hči. V mladih letih se je bil na potovanju seznanil in poročil z vdovo Andersonovo. Traer jo je gotovo ljubil, kolikor je sploh moči govoriti o ljubezni pri značaju, ki je tako zelo usmerjen na nasilje. Po njeni rani smrti se je bil zavzel za njeno hčer, jo dal vzgojiti in jo pozneje vzel za svojo. Morda ga je pri tem vodil spomin na pokojnico — morda tudi misel na veliko dediščino, ki je deklico čakala, ko doseže polnoletnost. Gospodična Traerjeva je tedaj imela lastno imetje blizu milijon dolarjev — ki bi jih konzul podedoval, če bi dekle prej umrlo. Ti denarji so ga mikali. I11 tudi zato si je želel smrti svoje krušne hčerke, čeprav sam — navzlic svoji siceršnji brezvestnosti — morda ni imel toliko poguma, da bi dejanje sam izvršil. A vrnimo se na ono noč: Pobegnil sem iz konzulove hiše in se zatekel v skrivališče, ki sem si ga bil najel v mestu. Po nesrečnem naključju mi je bila policija še tisto noč za petami, a posrečilo se mi je, da sem se ji izmuznil. Kako naj bi bil utemeljil svoje ravnanje? Toda vso neizmernost nevarnosti, v kateri sem bil, sem spoznal šele drugo jutro, ko sem čital v listih poročilo o umoru. Če se mi ne posreči odvozlati zagonetke tiste noči, nič lažjega kakor da si na tej aferi še sam zlomim tilnik. Sumnje, da sem morilec konzula Tra-erja in da sem poskusil umoriti njegovo hčer, ne bi bil mogel ovreči. Vrhu tega je bila pri meni kaseta, ki mi jo je konzul listo noč stisnil v roko. Kaseta bi me bila hudo obremenjevala, zakaj bila je polna pravih tisočakov. Vidite tedaj, da sem bil v prekleto mučnem položaju! Šele pozneje sem zvedel, da so bili tisočaki čudovito obremenilo konzula samega. Številke teh bankovcev je imela policija v svojem seznamu, zakaj bili,so malo prej ukradeni pri vlomu v neko banko. Konzul mi je bil to kaseto prostovoljno predal, da, uprav vsilil kot nekako nagrado za poskušeni vlom: zakaj če bi me bili razkrinkali kot vlomilca, bi me bila policija hkrati prijela tudi zaradi vloma. Dan po vlomu sem doživel nekaj nenadejanega. Dobil sem poset gospodične Traerjeve. Izprva me je obšel brezumen strah. Ali je bil sled prišel že do mene? O, ne, gospodična Traerjeva me je posetila samo kol detektiva, ne kot vlomilca. Lahko si mislite, kako mi je odleglo; vrhu tega mi nič ni moglo biti bolj zaželeno kakor dobiti uradno naročilo, naj prevzamem preiskavo te nnd vse misterijozne 2adeve. Gospodični Traerjevi nisem nič omenil 0 svojem lastnem doživetju v tisti noči. Do danes sem jo pustil v veri, da je bil mož z bodalom zaveznik njenega očeta. Gospodična Traerjeva ni policiji ničesar °menila o boju, ki ga je imela z očetom. Za nič na svetu ne bi bila razkrila zločinske krinke moža, ki je bil njen krušni oče. Zato je pustila policijo v veri, da je bil umorjen. Name se je obrnila po pomoč in varstvo, zakaj dobro ga je poznala in je vedela, da ne bo nikoli opustil svojih naklepov proti njej. Jasno in razločno sem j* predočil, da se more le eden od njiju greti pod solncem in dihati zrak zemlje: ona ali on. loda ona ni hotela pristati na boj proti konzulu in je sklenila pobegniti. Prosila me je, naj jo spremim do neke ameriške države, kjer je 'tnela posestvo in kjer je mislila, da bo na var-neni. V urah najinega posvetovanja in kasneje lla tej ladji sva čedalje bolj prihajala do spoznanja, da naju je usoda, čeprav po nenavadni P°ti, privedla skupaj. Sprejel sem njen predlog ln sva se vkrcala na vaš parnik v Južno Ameriko. Priznam, da nisem bil vedno popolnoma odkrit do gospodične Traerjeve. Tako ji nisem mč govoril o svojih skrivnih razmotrivanjih. ttil sem namreč trdno uverjen, da konzul ne bo 'zpustil svoje hčere iz oči. Zanesljivo je bil že davno zvedel, da njegov strel ni napravil ko-nec njenemu življenju. Prav tako je tudi vedel, da rne je njegova hči obiskala. Zato nisem bil Prav nič v dvomu o tem, da se bo vkrcal na isti parnik, da pripravi nov napad nanjo. Ce se zdaj vkrcam z gospodično Traerjevo, ^o konzul takoj vedel, zakaj. Niti minuto ne boin neopazovan na ladji in vsako mojo sto-Pmjo bodo spremljali vohuni. Ce sem si hotel zajamčiti svobodo kretanja, Sem si moral izbrati drugo pot. Zato sem se dvakrat vkrcal na ladjo. Prvič kot slikar Axel Svendrup, in ta maska je bila tista, ki je igrala vodilno vlogo v moji igri. Drugič sem stopil na ladjo kot major in spremljevalec gospodične Traerjeve. Gospodična Traerjeva me je poznala samo k°t majorja in detektiva. Konzul je takisto poznal majorja kot skrivnega detektiva, poznal Pa je tudi slikarja Axla Svendrupa in je vedel, da je bil 011 vlomilec tiste usodne noči. Da sla Axel Svendrup in major ista oseba, ni vedel. In zdaj sem začel igrati nenavadno dvojno igro. Igral sem zasledovanega morilca kol slikar Axel Svendrup. Igral sem detektiva kol major O’ lonnor. Eno pa je bilo treba na vsak način preprečiti: konzul nikakor ni smel pogoditi, da je vse zasledovanje in ves ta boj namenjen prav za prav njemu. Zato sem kol detektiv pisal prekrasen dnevnik, ki je razodeval, da sem zasledoval morilca, toda morilca ... Axla Svendrupa. V tem dnevniku sem vse zločine zvrnil na Axla Svendrupa. Vse moje zasledovanje je bilo naperjeno samo proti njemu ... Axlu Sven-drupu. O konzulu niti besedice. Konzul je bil mrtev, pokoj 11111. In tedaj se je konzul začulil varnega. Začutil se je tako na varnem, da si je kar vso ladjo izbral za torišče svojih zločinskih instinktov. On je bil listi, ki je ladjo izropaval. Njegova maska je bila maska patra Jamesa Gode-froya. Nekega dne pa bi bili kmalu vsi načrti splavali po vodi. Skrivoma sem se bil splazil v patrovo kabino, da ugotovim njegovo identiteto s konzulom, ko se je pater, ki je bil pravkar odšel iz kabine, nenadoma vrnil. Skril sem se za velik kovčeg. Toda v svojo grozo sem opazil, da mi je noga nekoliko molela izza kovčega. Konec prihodnjič TI GEK je naslov našemu novemu romanu. Napet je kakor more biti le prvovrsten PUSTOLOVSKI ROMAN. Zanimiv je kakor more biti samo najboljši LJUBEZENSKI ROMAN. Tiger je Klavni junak tega romana. Tiger mu pravijo, ker je ponosen, neustrašen in zvest kakor kralj živali. I11 ona? Ona, ki je doma v vrstah teptanih in preziranih, v vrstah ljudi, ki jih je družba vrgla iz svoje srede? TAJINSTVENO BITJE: ali ga ljubi? Zakaj ga odbija od sebe? Zakaj potem trepeče zanj, kadar je v smrtni nevarnosti? Pesetn moškega poguma in tigrovske ljubezni je naš novi roman. Kdor ga bo začel čitati, ga ne bo mogel pustiti. Priobčevati ga začnemo V PRIHODNJI ŠTEVILKI. A. Auinonier: Noč groze „Evo vaše sobe, madame! Ali še česa želite?" „Da, če še ni prekasno, hi se hotela okopati." ..Kopalnica je na levi, na koncu hodnika. Takoj vam pripravim vodo." „Da, še nekaj. Prosim, da me jutri zjutraj nihče ne nadleguje, dokler lie pozvonim. Vožnja me je utrudila." „Kakor izvolite, madame!" Elinor Braimvaterjeva je bila zelo lrudwa. Bila je prvič v inozemstvu; zakaj potovanje ji je bilo zoprno, vrhu lega je znala francoščine le nekaj drobtinic, toliko, da se je za silo sporazumela v hotelu. Dopotovala je v Bordeaux samo zalo, da pozdravi svojo svakinjo, ki se jutri pripelje s parnikom iz Paragvaja. Kako luja in nedomača je bila la mala hotelska soha! Kar domotožje jo je prevzelo, ko se je spomnila svoje ljubke sobice v casinglo-škem župnišču, kjer je hil njen brat za dekana — sobice s pisanim kal miom, belimi zastori in mnogimi, mnogimi družinskimi slikami na steni. Naglo je izložila iz kovčega, se slekla in se ogrnila v volnen plašč ter se z brisačo in gobo v roki sramežljivo odpravila po hodniku do kopalnice. Kako dobro ji je dela vroča voda! Odkar je bila na polu, se še ni utegnila okopati. Polnoč je hil že davno minila, ko se je odpravila po isti poti nazaj v svojo sobo. Odprla je vrata, privila elektriko in je ravno hotela vrata zapreti, ko ji je kljuka ostala v roki. Hotela jo je potisniti nazaj v luknjo. Toda v naglici je napravila tako nespretno, da je zatični žebljiček še bolj porinila noter. „Lepa reč," se je razjezila in hotela pozvoniti sobarici. Obrnila se je v sobo, da pogleda po gumbu za električni zvonec, ko je zdajci obstala kakor ukopana. V postelji je spal neki moški! Ob pogledu na temni obraz s črnimi, zmršenimi lasmi in divjo brado ji je kri zastala v žilah. Ko se je nekoliko zavedla, ji je bila prva misel: Kričali ne smeš! Možak vendar ni kriv, da si se zmotila v vratih! Soba je bila prav laka kakor njena, samo da je vse ležalo v neredu, obleka, perilo, čevlji, vse vprek. „Proč moram," je pomislila, „proč za vsako ceno!" Vsa trepečoča od razburjenja se je iznova spravila na vrata. Zaman: kljuka ni šla v luknjo, kakorkoli sc je trudila. Bila je zaprta, zaprla v tujem hotelu, v sobi neznanca in vrhu vsega še Francoza! . V vročično razburjenih možganih so se ji podile divje misli. Naposled jo je obšlo kakor razodetje: mož v postelji jo bil najbrž nedolžen trgovski potnik, ki se bo drugo julro že ob osmih odpravil na delo. Dotlej hi sc lahko splazila pod posteljo! Možje nimajo navade, da bi gledali pod posteljo. Kljuka pa naj ostane na tleli. Drugo jutro bo možak že poklical sobarico ali pa z nožem popravil. Ko ga ne bo več v sohi, smukne v svojo sobo — in stvar bo v redu. Oprezno se je po vseh štirih splazila pod posteljo. Hvala Bogu so bila tla pokrita s preprogami, le zrak je bil zatohel in dušljiv. „0 Bog, da mi le ne hi bilo treba kihniti," si je dejala s strahom. Vse je bilo tiho. Zdajci jo je obšlo spoznanje strahote takega položaja. Koliko ur bo še morala čakati, in kdo ve, ali je naposled vendarle ne odkrijejo! O, zakaj ni že takoj, ko je stopila v sobo, zakričala in moža zbudila! Zdaj je bilo seveda že prepozno. Oprezno je privzdignila čipkasti posteljni zastor in pokukala ven. Nič se ni zganilo. Stisnila je zobe in čakala. Zdajci — kaj je to bilo? Ali ni kihnila? V drugič ji je to noč zastalo srce. Zdaj, zdaj bo možak vstal, prižgal luč in jo odkril pod posteljo. Morda ji bo celo zamašil usta! Hotela je zakričati, toda jezik ji je bil kakor otrpel. Ne, lega ne prenese več! To brezkončno čakanje — še sinrl je boljša! „Splazim se izpod postelje, prižgem luč, zakašljam in glasno porečem: ,Monsieur!‘ Potem se bo gotovo zbudil. In potlej mu rečem — kaj 11111 rečem? ,Pardon, Monsieur* — kako se že reče francoski, da sem se zmotila? — ,J’ai tori, c’est la chambre,' ne, ni prav — za Boga, ko bi le vedela, kako pravijo kljuki v francoščini!" Ni se domislila, loda obup jo je vendarle prisilil k nagli odločitvi. Po vseh štirih se je splazila k vratom in privila elektriko. Potem pa je zavpila na glas: „Monsicur, Monsieur!" V trelje ji je to noč hotelo odpovedati srce. Kolena so se ji zašibila in lasje naježili od neizrekljive groze. Mož v postelji je bil mrtev! listi mah so še zunaj začulc stopinje. Moj bog, samo da zdaj nihče ne prid«,*! Koraki so s<- oddaljili. To jo je osvestilo. Ne, tu ne sme več ostati — na vse zadnje šc njo obdolže uniora! A kako naj se sporazume s tujimi ljudmi? Morda bi jo še obesili, ne, glavo odsekali — saj je bila vendar v Franciji. Polagoma se je jelo danili. S trepečočimi 'okami je prebrskala mrtvečeve stvari, ščetko, britev, svinčnik, ])ečatni vosek, da, pečatni vosek! Takrat jo je prešinila genijalna misel. Prižgala je svečo, segrela pečatni vosek in vtaknila yanj lasnico. Nato je porinila okroglo kepico pečatnega voska v luknjo ključavnice, kamor je bil zdrknil zatični žebljiček. In glej, posrečilo se ji je, da ga je spravila ven! Solze so ji Prišle v oči, ko ji je naposled uspelo vtaknili kljuko v luknjo. Pritisnila je nanjo in, o sreče, vrata so se odprla! Prisluhnila je. Nikogar ni bilo. Srce ji je razbijalo, ko je smuknila v sosednjo sobo in se vrgla na posteljo. A že po nekaj sekundah .1° je vrglo pokonci. Ali ni bila pozabila v mrtvečevi sobi svoje brisače, v katero je bil Uvezen njen monogram? Če jo zjutraj odkrijejo! Se enkrat se je po grozni poti splazila nazaj 111 ta pot ji je ostala v spominu kot najstraš-ncjše, kar je kdaj doživela. Ko je bila spet v svoji sobi, se je trudna na s*urt zgrudila na ležišče. Enajst je ura bila, ko Sc je prebudila iz težkega vročičnega sna. Solnč-n> žarki so predrzno silili skozi spuščene okni-ce in pri dnevni svetlobi se ji je vse zdelo huda Uiora. Morda se ji je samo sanjalo? Plašno je Pritisnila na gumb in kmalu se je pojavila sobarica. »Prosim, prinesite mi skodelico čaja!" »Takoj, madame!" Deklica je potegnila kvišku oknice in ko-111 aj premagujoč razburjenje stopila k njeni postelji. »Obljubila sem sicer, da bom molčala," jo udarilo iz nje, „a ne morem več zdržati. Nekaj strašnega se je nocoj zgodilo. V sosednji sobi s° našli mrtvega človeka. Vsi so bili že tu, orož-h|bi, zdravniki, inšpektorji! To je strašno — strašno." Dama v postelji je molčala. Kaj naj ll*di odgovori? „ln veste, madame, kdo je bil Mrtvec? Podim, ki ga že tako dolgo iščejo, ker •P' v Vicennesu ubil Jeano Carretonovo. Zada- Najbogatejši in največji muzej na svetu je pariški Louvre, v katerem so prvotno rezidi-rali francoski kralji. Dvorane v njeni so skupaj dolge več kilometrov. V New Yorku so se spojile tri velebanke Equitable Trust ('.o., Chase National Bank in Interstate Trust Co. v največjo banko sveta, ki se imenuje zdaj Chase National Bank in razpolaga s kapitalom in rezervami v vrednosti 156 milijard dinarjev. Propeler letala sc ne giblje tako hitro kakor krila kolibrija. 163934426229508196721811475409836065 5737704918032787 * Če hočeš to ogromno število pomnožiti z 71, zadošča, če postaviš „1“ števila 71 pred to število, „7“ pa za njim. Človeško srce opravi na dan delo 21.000 ki-logrannnetrov, to je toliko kakor če bi dvignilo 21.000 kg 1 meter visoko, ali z drugimi besedami, kakor če bi dvignilo dva obložena vagona en meter visoko. Opica zna jokati, ne zna se pa smejati ali smehljati. Na enega delavca pride povprečno strojev v vrednosti: v ameriških Združenih državah za 291.381 Din, v Nemčiji za 86.576, v Franciji za 82.728, v Angliji za 81.189, v Italiji za 57.267 in v Rumuniji za 11.624 Din. V Dagmersfieldparku na Angleškem so imeli »lovskega prasca", ki je bolje sledil divjačino kakor katerikoli pes. vil jo je, razsekal na kose, potem pa zmetal v sod in vrgel v reko. Zverina! Pravijo, da si je sam končal življenje. Morda ga je grizla vest . .. Kavo ste naročili, madame?" »Ne, močan čaj, nič drugega." Vstala je in se napravila. Morilec je bil, je rekla sobarica in se zgrozila. Ne, nje ni bilo groza. Grozo je preživela snoči. » Torbica in denarnica Pred sodiščem stoji gospod, ki je brez slehernega razloga oklofutal neko damo na cestni železnici. „Brez razloga?“ odvrne obtoženec, poslušajte, gospodje, potem pa presodite. Vozim se mirno v tramvaju, ko vstopi la gospodična in mi sede nasproti. Pride izpre-vodnik, gospodična zahteva listek do postaje. Odpre svojo torbico, vzame iz nje denarnico, torbico zapre in odpre denarnico. Vzame iz nje dinar in denarnico zapre. Odpre torbico, spravi vanjo denarnico, torbico zapre in da sprevodniku dinar. Ta pa reče: »Gospodična, še pol dinarja, prosim!" Gospodična odpre torbico, vzame iz nje denarnico. Torbico zapre, odpre denarnico, vzame iz nje desetak in denarnico zapre. Odpre torbico, spravi vanjo denarnico, torbico zapre in da sprevodniku desetak, ki ga ji zmenja. Dama odpre torbico in vzame in nje denarnico, torbico zapre, odpre denarnico. Spravi vanjo osem dinarjev in pol in zapre denarnico. Odpre torbico, spravi denarnico in torbico zapre. Sprevodnik ji da listek. Dama odpre torbico, vzame denarnico, torbico zapre in odpre denarnico, vtakne v njo listek in denarnico zapre. Odpre torbico, spravi denarnico in torbico zapre. Čez nekaj časa se sprevodnik vrne in reče: ,Oprostite, gospodična, ali mi pokažete listek? Menda sem ga pozabil preščipniti.4 Gospodična odpre torbico, vzame iz nje denarnico in torbico zapre. Odpre denarnico, vzame iz nje listek in denarnico zapre. Odpre torbico in spravi denarnico in torbico spel zapre. Sprevodnik preščipne listek, se zahvali in ga vrne dami. Ona odpre torbico, vzame iz nje denarnico in torbico zapre. Odpre denarnico, dene vanjo listek in denarnico zapre. Komaj to stori, pride preglednik in zahteva njen listek. Ona odpre torbico, vzame iz nje denarnico in torbico zapre. Odpre denarnico, vzame iz nje vozni listek in denarnico spet zapre. Odpre torbico, spravi denarnico, torbico zapre in da pregledniku listek. Ta ga prečrta z rdečim svinčnikom in ga ji vrne. Dama odpre torbico, vzame denarnico, torbico zapre. Odpre denar —“ ,,Človek božji," zavpije sodnik, „tak nehajte v.i vendar, drugače še znorim!" PIS«W£Ž