88   •
Bogomil in Meta,
Balada.
V  nebo iz mračne megle samoten grad stermi, Vojaška groza bivši nekdaj  sosedšini, Turobno doli gleda zidovje v jezero; Terdnjave močne stolpi — prah zdaj in sutje so.
V  kapelici poderti mertvaški kamen še Lepotijo tri zale, tri modre vijolice. Sred' ozkega merliša,  u sredi tamnih sob, Zagledaš Bogomila in Mete hladni grob.
K nji marsikter je cenjen junakov hodil v vas, Iz ptujega jih vabil lepote njene glas; Al žar ljubezni žive, ki led serca topi, Se ji le smeha vreden, se ji igrača zdi.
v
Ze dolgo v persih vroči ljubezni plam gori, Skril rad bi ga Bogomil, pa mu mogoče ni; Ker čudna je ljubezni, ljubezni perva moč, Ne vklene je veriga ter ne strahu obroč.
Povedati ji more, odkriti ji serce, Kako občuti skrivši u persih mu plamte: Da ona je edina, kar jih je svet rodil, Da sercom serce venec zakona bi ovil.
Pa komaj to izusti, dekle zahrohota: ^Odgrinjati ni treba, Bogomil! dna serca, Saj mi je prav očitno povedal tvoj pogled, Da, vitez ! u ljubezni si za me ves unet."
„Na turških zdaj mejah  tam žari za vero boj, Mi čara meč pridobi!    Storivši to. si moj! Drugači ti prisegam, ne pridi pred oči; Moj  perstan , res. se z golo besedo ne dobi".
Odgovorni vrednik : Dr. JaiieZ BleiweiS. — Natiskar in založnik : Jožef Blaznik.
Na konja bojevit'ga se verze mlad junak, Ce prav ovija vroče serce mu tuge mrak — Saj mu še ena zvezda na nebu up miglja: Orjaškega cesarja damaška sabljica.
v
Ze vabi v boj vojake trobente glasni znam, Ponosno v zraku zvija se vojni oriplam; Za dom in sveto vero se vnema mlada kri, Mogočni Bog pomaga , junaku moč deli.
Po boji smert koraka kakor požrešni zmaj, Ze Turk za Turkom pada,   že sili trop nazaj; Kar dolg hlačon pridirja, in klevc zasuče mect Se vzdigne polomesec , za njim vihar dereč.
Pa glej! nad oroslana koj plane mlad junak, Pogumni vitez Bogmil — trepcče za-nj že vsak* Junak dviguje krepko v imenu božjem dlan, Zabliska ostri meč se, — izhrope oroslan.
Trepet in bleda groza prevzame turški trop, Ker je njih car orjaški pogina merzli rop. Pa sem ter tje divjajo, povsod podi jih strah, Ker na-nje treska vragov prebritkih sabelj mah.
Meč carski opas'vaje hiti domii nazaj, Poklada ga pred Meto za obljubljeni raj. Neusmiljene hinavke serca strupen napuh Je zmage dragi ceni, je mili prošnji gluh.
In mlačno ga pogleda: „Da!  srečen si zares! Se strunam se odreci, če vnet si za me ves. Drugači se zaklinjam, ne prid' mi pred oči, Da imaš meč cesarski, to še zadosti ni".
Se solznega očesa priklone ji junak, Odreče milim strunam, omolkne glas sladak. Ne toži mili luni več plunkov jasni don, Zastonj ga peti vnema serca goreč nagon.
Le tam pod sivo skalo jezera šum verši, Visoko v zrak valovje serdito se peni. Na sredi sive skale tri vijolice cveto, Vijolice prezale dišeče tak sladko.
In zala zasmehvavka junaku besedi: „Lej doli, kjer ob skali valovje se podi, Cveto tri zale vijolce za pirni venec res: Moj ženin jih bo vtergal, če vnet je za me ves"!
Junak unet ljubezni se volji njeni vda, Prezale vijolce vterže — veselja lesketa: Pa čuj! mu zaropoče skaline grom in pok, Iz temnega pečovja se čuje — smertni stok.
In jezera valovi se zgrinjajo šume, In na okrog vertinci plesaje se verte. Za njim poskoči Meta na pomoč v jezero, Pa tudi njo valovi na dno potegnejo.
Po jezeru veslaje prepeva ribič mlad — Za goro solnce pada, večerni piše hlad — In mrežo kviško vleče — pa riba ni bila. Merliča dva za roke terdo se skup derž'ta.
V kapelici poderti mertvaški kamen še Lepotijo tri zale, tri modre vijolice; Sred ozkega merliša, u sredi temnih sob Zagledaš — Bogomila in Mete hladni grob.
France Zakrajšek.