132
Besedica o razdelitvi pašnikov.
Da je postava, ktero je osnoval kranjski deželni zbor, pravo zadela, daje pri razdelitvi sopašni-kov (gmajn) ovcam pustila potrebne prostore, potrjuje nam sledeča skušnja, o kteri govori goriška „Do-movina" tako-le:
„Razdeljujejo naj se le take gmajne, ki se dajo zboljšati in v bolje pašnike ali pa v rodovitne njive predelati. Kjer je pa gmajna tako kamenita, da ni za druzega nego za ovco, ondi je taka razdelitev vsem vaščanom v očitno škodo. To je skušnja vseh naših sosedov, ki so svoje kamenite gmajne na Krasu razdelili. Dokler je bila gmajna skupaj, imeli so ovce in vzajemnega čednika. Ovca jim je bila velika dobrot-nica; od nje so imeli obleko, plahto za posteljo, jag-neta, mleko, sir, gnoj itd. Ko so pa gmajne razdelili, koj so zapazili, da s koscem, ki ga je vsakteri za del prejel, si nikdo nič pomagati ne more, zato so siromaki veči del bogatinom poprodali, in kmali ni bilo ne ovce ne gmajne, ostala jim je le revščina, ki se jim vsak dan bolj v hiše vriva. Že več časa vpijejo časniki: „razdeljujte gmajne!" Teh misli sem tudi jaz, toda z zdravimi prevdarki, ki so pa, žalibog, med ljudstvom vsak dan bolj redki."