CERKVENI SPOMENIKI V PREKMURJI STR. 3 PRAUŠKA V ODRANCE STR. 5 Vsakša obletnica, vsakši jubi­lej je dober bar za dvej stvari. Najprva za tau, ka se leko pre­gleda delo, stero se je opravilo do tistoga mau, leko se analizi­rajo rezultati, vönajdejo hibe, drugič pa za tau, ka se nare­dijo plani, kak bi trbelo tadala delati, ka bi trbelo popraviti. Letošnja gesen de v Porabji v znamenji oblejtnic, Slovenska zveza de svetila 15 oblejtnico ustanovitve, gledališka držina Nindrik-indrik dela deset lejt, pred kratkim je gorenjesenič­ka folklorna skupina svetila 20. oblejtnico dela. Če po­glednamo malo dale, Slovenci v Budimpešti so tö pred pet­najstimi lejtami zorganizirali svojo slovensko drüštvo, da bi leko poslali svoje delegate na ustanovni občni zbor prve sa­mostojne (önálló) slovenske organizacije na Madžarskom. Slovenska zveza je bila usta­novljena 27. oktobra 1990. leta na Gorenjom Seniki. Bijo je deževen den, v Budimpešti so taksisti meli blokado zavo­lo viski cen bencina, zatok so se delegati iz glavnoga varaša težko prebili do Porabja. Gore­njesenički kulturni daum se je napuno z lidami iz vsej vasi Porabja, da bi se odlaučili, ka vöstaupimo iz Demokratič­ne zveze Južnih Slovanov pa gorpostavimo svojo organiza­cijo. Za odločitev je trbelo nej malo poguma, vej pa tistoga ipa je bila situacija nejgvüšna. Dapa odločitev je spadnila pa se je delo začnilo. 14. februa­ra 1991. leta je vöprišla prva ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 22. septembra 2005 • Leto XV, št. 25, cena: 50 Ft GESEN V ZNAMENJI OBLEJTNIC številka novin Porabje, usta­novljale so se nauve kulturne skupine, stare so mele baukše pogoje za delo, vö so se davale knjige, drüštva po porabski vasnicaj so začnile sodelo­vati z drüštvi v Prekmurji… Po par lejtaj se je začno zidati Slovenski kulturni in informa­tivni center, v sterom je daubo svojo mesto slovenski radio tö, steroga najprva naloga je, ka ohranja, gordrži slovensko rejč. Tau vala za naše novine tö pa za vse tiste skupine, stere nücajo kak »škér« slovensko besedo. Med tejmi je gledališ­ka družina Nindrik-indrik, stera že deset lejt dela na tejm, ka bi zaživeli porabski odri. Njino delo, s sterim so opirali paut za druge skupine tö, so že večkrat priznali na slovenski revijaj tö. Po njij so se zgledü­vali Števanovčani, gda so par lejt za njimi oni tö ustanovili dramsko skupino, dapa brezi nji bi Mlado porabsko gleda­lišče tö nej začnilo delovati. Dostakrat se čüdivamo, gda nam zvünešnji lidgé pravijo, kakšno pa kelko dela se je opravilo v zadnji petnajsti lejtaj v Porabji. Oni tau bole vidijo pa čütijo kak mi, steri v tom delamo. Kak se je prej vse obrnaulo. Tau je istina, dapa obrnaulo se je ešče nika, tau, ka mladi pa mlajši vse menje znajo pa gučijo slovensko. Tau pa mi vidimo pa čütimo. Tak ka če mo na kakšni oblet­nicaj delali plane za tadale, se s tauga ne smejmo spozabiti. Marijana Sukič 2 UČBENIKE SI MORAMO NAPISATI SAMI (Prispevek k dvojezičnemu pouku 2) Uspešnost dvojezičnega po­uka v Sloveniji nam je ne­dvomno lahko vzor, samo ni vseeno, v kakšnem oziru. Ne smemo narediti takšnih usod­nih napak, da prevzamemo od njih na primer učbenike in učno snov, o čem razmišlja eden od ravnateljev dvojezične šole – ki pa ni filolog -zato je tudi mene vprašal za mnenje. Delno na podlagi lastnih iz­kušenj, delno na podlagi informaci j iz knjige gospe Valerije Perger mi je jasno, da je jezikovno znanje porabskih učencev dokaj pomanjkljivo. V svojem prispevku »Čakajoč na ministra« piše gospa magis­trica med drugim naslednje: »Že monoštrski tabor Za ma­terinščino je pokazal, da bi se učenci, predvsem pa učitelji pri slovenskem pouku morali bolj truditi, saj je zaskrbljujo­če, če učenci po nekaj letih učenja slovenščine ne razu­mejo niti preprostega vpraša­nja, npr. Kako ti je ime. (...)« Kakor koli, radi bi prevzeli me­tode in učbenike dvojezičnega pouka z onkraj meje, ker so se tam izkazali za uspešne, za­enkrat tega ne smemo storiti, ker bi s tem v naših okolišči­nah naredili usodno napako. Metode in učbeniki namreč sami ne jamčijo za uspeh. Le­te moramo vedno prilagajati učenčevi jezikovni in vsebin­ski podkovanosti. Če tega ne storimo, bomo zidali gradove v oblakih, učenca bomo ved­no konfrontirali z nalogami, ki jih ne bo dojemal, in bo počasi obupal. Vsak učitelj in profesor pozna tisti didaktični princip, da se moramo vedno opirati na učenčeva predzna­nja, ko mu razlagamo novo učno snov. Sodeč po ugoto­vitvah gospe Pergerjeve, so ta njegova predznanja blizu absolutni ničli. Vsa dejstva govore o tem, da moramo korenito spreme­niti naše dosedanje metode poučevanja »sekundarne materinščine«, ki je pri nas slovenščina, moramo jih po­polnoma prilagoditi situaciji v Porabju, moramo eksperi­mentirati sami, moramo na­pisati sami svoje učbenike. S tem seveda ni rečeno, da se morajo sedaj učitelji vsesti za pisalno mizo in napisati takoj učbenik za prvi dvojezični razred osnovne šole! Morajo pa zapisati vse vaje, vso snov, vsak stavek, ki jih predvide­vajo obdelovati pri pouku, po pouku pa označiti tiste vaje, ki so bile uspešne, in črtati vse, kar ni bilo praktično, kar je potrebovalo preveč časa, ker je bilo preveč zapleteno, in jih nadomestiti z bolj konstruk­tivnimi vajami. Vaje, ki služijo utrditvi posameznih besed, izrazov, morajo biti vedno enostavne, da ne bi preobre­menile učenca, ne smejo biti »enačbe z dvema neznanka­ma«. Korekcijski material mo­ramo naslednje leto ponovno »dati na tehtnico«. Enemu od ravnateljev dvoje­zične šole je izredno ugajalo, da sta v dvojezični šoli pri po­uku hkrati dva učitelja, eden z madžarskim, drugi s slo­venskim maternim jezikom. To dejstvo omogoča, da lahko učenec odgovarja v jeziku, ki si ga zbere pri obravnavi do­ločene snovi. Normalno je, da pri nas ta metoda ne bi delovala, dokler učenec ne obvlada slovenskega jezika. Potrebujemo pa tudi mi na vsak način dva učitelja, samo z različnimi nalogami. Uči­telj, ki enako dobro obvlada madžarščino, slovenščino in njeno porabsko inačico, bi ob obravnavi neke teme imel nalogo vse jezikovne elemente, ki so z obravnava­no temo povezani, temeljito vaditi, nato le-te v izrazih, pozneje v prostih stavkih in tako naprej. Mora upoštevati tudi dognanja eksperimen­tov, da se vsak nov jezikovni element v določenem časov­nem razmahu in situacijskih inačicah mora ponavljati vsaj trikrat po tistem, ko je učenec spoznal novo besedo, nov izraz. Le v tem primeru lahko računamo na uspeš­nost! To sistematično in na­merno ponavljanje moramo pozneje upoštevati tudi pri sestavljanju učbenikov. Nalo­ga drugega učitelja oziroma profesorja, čigar primarna materinščina mora biti brez­dvomno slovenski jezik, bi bila aktiviranje tako imeno­vanega pasivnega besednega zaklada pravkar obravna­vane teme v situacijah, ki so blizu dejanskim življenjskim situacijam. Situacijsko tenzi­jo, ki je prisotna pri jezikov­nem reševanju vsakdanjih si­tuacij, ki človeka pravzaprav spodbuja, inspirira na govor, pa lahko premosti pri pouku učiteljeva oziroma profesor­jeva pohvala ob pravilni re­šitvi situacijske naloge. Če je ta »drugi« učitelj državljan Republike Slovenije in uče­nec vidi, da le-ta razume, kar je on hotel povedati, deluje njegova pohvala ali že tudi dejstvo samo, da je profesor razumel, kar je on hotel po­vedati, dosti bolj prepričljivo kakor v primeru domačina. Potem sledi obdelava nasled­nje teme in se učitelja zopet menjata, kajti vsaka nova beseda, vsak nov izraz, struk­tura jezika zahteva precizno primerjavo s primarnim jezi­kom, to je jezikom, ki ga uče­nec že obvlada, torej z mad­žarskim oziroma delno tudi s porabskim. Toda o tem več v naslednjem prispevku. Suzana Guoth REKLAME Gda sam ge v srednjo šaulo ojdla – ka je nej gnes ali včara bilau – te smo se tü dosta včili ranč tak kak gnes. Samo ka smo te pod ovakšim režimom živeli kak gnešnja deca. Tistoga ipa je moda bila, ka so tej, steri so živeli v socializmi, šinfali tiste, ki so živeli v kapitalizmi, tisti so pa šinfali nas. Tau je že drugo pitanje, gde so lüdje baukše živeli, gde so bola slobaudni bili. Mi smo se te po šaulaj dosta kaj takšoga tü včili, pa so nam tel­kokrat v glavau tukli, ka smo naslednje eške vörvali tü, gda so šinfali vse, ka je tam, pa so trdili, ka je vse tisto na kvar lüdam. Če se je pa zgodilo, ka je kakšen človek malo domau prišo s tistoga »pekla«, smo vidli, ka lejpo obleko, lejpi auto ma, vidi se na njem, ka nejma finančni brig. Človek si je zatok te premišlavo. Depa na tau smo tü odgovor dobili. Tak so prajli, ka so te lüdi es poslali za reklamo, naj pokažejo, kak tam dobro de. Na, Baug moj! Te se je pa takšo tü zgodilo, ka smo nistarni na svoje bližnje tak malo na krivo gledali, ka so špionge gratali. Steri je tiste cajte nej doživo, buma si ne vej zmisliti, ka vse je bilau. Pa te smo si želeli, naj bi tomi gnauk konec grato, naj bi mi tü tak slobaudni gratali, kak so ovi, pa mo te mi tü vse meli kak ovi. Pa tak mo se obnašali tü. Pa je es prišo te svejt tü. Že več kak deset lejt v njem živemo, pa te tüj pa tam djaučemo za tisto, ka je te bilau, ka je baukše bilau. Gvüšno, ka se je svejt cejlak spremejno. Cejlak med drügimi po­goji živemo, kak smo te živeli, gda so nam vsakši stopaj skoman­dirali. Gnes nišče ne komandira, leko delaš, ka ščeš, samo sam se moraš brigati za preživetje. Pa te so se lüdje začnili pri nas tü tak držati kak tam. Nistarni so srečni bili, fejst so vedli pejnaze ob­račati – neškem prajti, ka pejnaze prati – pa na gnes majo svoje firme, pa vse ka k tomi vcuj odi. Samo ka je tau nej večina. Tej drugi se pa tak branimo, kak se moremo. Vsakši den dobimo na­uve informacije, kak, gde, za kelko leko tau ali tisto küpimo, na posaudbo vzememo. No, tau so reklame. Nega dneva, gda župa­nijski dnevnik Vas Népe s poštarske lade nut prinesem, ka bi z njega nej vöspadno kakšen papir, kakšen reklamni material. Po­nüjajo nam autone, pohištvo, posaudo, gvant…, tak, ka ti glava vse štrmi, če tisto vse ta prešteš. Pa če nemaš prakse, te eške tejm reklamam vörveš tü. Samo edno peldo naj napišem. Auto. Prej že za telko ali za telko pejnez leko nauvi auto s salona domau pelaš. No pa te, če rejsan škeš nauvi auto, se vzemeš, pa se z velkim vüpanjom nut postaviš v eden takši salon. Gda nut staupiš pa te tam lepo oblečani gospaudje haup vzemajo, si več nej takši velki legen, zatok ka ti glavau puno nagučijo, pa te ne vejš, če si pojep ali dekla. Po pravom je tak, ka če vidijo, ka si kauličkaj pri pejne­zaj, te se tam več ne rejšiš. Tvoja glava samo eške vekša grata pa se skurok razčesne, gda auto vöplačaš. Gde je pa te tista cejna, ka so go v reklamaj tak z velkimi numerami napisali. Pa če kaj povejš, te tak gledajo, ka prej si ti etak zaostanjeni? Ne vejš, ka auto trbej registrirati, trbej ga zavarovati, pa vejga Baug, ka vse? Tak nauri pa dunok ne moreš biti. Zatok pa samo tak naleki v žepko segneš pa eške par stau gezero vövdariš. Pa ne mislite, ka je tau samo pri autonaj tak. Te reklame, kak šegau mamo povedati, »lažejo kak pes«. Kelko pa te koštajo? Naj­večkrat so na dobrom papiri, so barvne. Tau pa vsakši vej, ka je tau nej fal špila. Sto pa te tau vse vöplača? Vej pa ti pa ge. Zdaj mi je napamet prišlo, ka sam se pred več kak štiridesetimi lejtami včila. Reklama je prej na kvar človeki. Tauj je v kapitaliz­mi takša stvar, štera nauri človeka, pa ga zapelava. Naš mali rosag, če se je kaj navčijo od kapitalizma, te so tau rekla­me. Reklamo ja fajn vejmo delati. Nej pa gvüšno, ka takšo blago, takšo kvaliteto znamo garantirati, kak bi se šikalo, ka go nam reklame obečavajo. Irena Barber Porabje, 22. septembra 2005 3 Cerkveni spomeniki v Prekmurji Dragi pa poštüvani bralec Porabja! cerkev, za štero je plane na­pravo lüblanski arhitekt Jože Kregar (1921-1991); njegov učitel je biu Jožef Plečnik, vél­ki slovenski in lejko povejmo evropski arhitekt tö. Kregar je cerkev dobro povekšo in tau napravo tak, ka je stari ednoladijski prostor odpro na južno stran in k njoj prizido stransko kapelo, štero imenüv­lejo Jožefova kapela, zato ka so na oltar postavili od že pokoj­noga mariborskoga rezbara Andreja Blatnika z lipovoga lesa vönapravlenoga Jožefa z Ježuščkom v rokaj. Ta kapejla ma zanimivi kasetirani leseni plafon, pa farbana okna, vitra­že. Te slednja so napravlena leta 1996 tö po Bizovičarovi mujštri. So pa zanimivi: tak se v sedmij oknaj menjavlejo prilike štirij evangelistov (od desne na levo) Matjaša, Mar­koja, Luke pa Janoša. Vmes med njimi pa so kejpi blaže­noga Slomška, sv. Antona Padovanskoga, pa sv. Marti­ na, šteri oblači siromaka. Novo cerkev so po Kregaro­vom plani končali 1985. Po­vedati morem, ka je zanjo napravo inventar (opremo) tö, že spominjani krstilnik in glavni oltar, pa s simboliko dvanajstih kamnov (dvanajst Izraelovih rodov) zaznamo­vana glavna dveri (vrata). V tom, zapadnom (nyugat) deli je napravleni šurki pev­ski kor, na šteroga prednjoj strani (čeli) je najšlo mesto štirinajst štacij Križovoga pota. Fejst ovakše, kak smo je včeni, jij iz terrakote (žgana zemla) vönapravo že pokojni pater Hugo. Če tak vküp po­tegnemo, kakša je bakovska župnijska cerkev sv. Ane, te lejko povejmo: tam ob Moko­ši, kak stoji med kučami, je najšla prav lejpo mesto. Notri ma svoje bogastvo v navidez­nom preprausnosti, štero pa v diko lepote in düha krasijo fejst dobra farbana okna. Janez Balažic Gda je mene gospa glavna ured­nica Marijana Sukič tak popro­sila, ka bi napravo takša kratka pa zanimiva pisanja o cerkvenij spomenikaj v gnejšnjom Prek­murji, mi je tou nej lejko spad­nilo. Najprle zatou, ka znam, kak težko je kratko, pa ešče zanimivo pisati o stvarej, štere majo bogato in fejst razgibano preteklost. Ob drügim pa mi šče težko spadne pisati v narečji. Tak, kak je moj materni jezik, šteroga gučim, se etik pri nas več ne piše, pa tü, gda se guči, se ga mejša s knjižno in pogo­vorno slovenščino. Dapa znam, ka de takša rejč komi med vami, poštüvani bralci, bole segnila do srca, sam gori vzeu tou na­logo, ka bom probo pisati tak, Bakovci kak znam, kak gučim in kak bi vam tüdi sam, če bi šli vküper te cerkve gledat, pripovedavo. Piso vam bom tak, kak sam gučim, v nekše fele ravenskom-dolin­skom govori, tak, kak so me vči­li oča pa mati pa stara mamca. Proso vas boudem, ka tou moje pisanje jemlete kak pout do vas in pout do spomenikov. V naslednjij mejsecaj boude najprle guč o prekmurskij rimokatoliškij farnij cerkvaj, tak v groubom po abeced­nom redi. Takši mujšter sam si vözbrau zatou, ka de nekši red. Pa tüdi zatou, ka nindri te itak moremo začati. To, ka pa najprle začam z rimskoka­toliškimi, je samo záto, ka te predstavlajo glavnoučo. Mam pa v plani, ka mo ešče piso o drügij božij hramaj, tak o evangeličanskij (protestant­skij), pa tüj o bole redkij, kak so binkoštne, ali pa tüj izgüb­lene, židovske pa ešče kakše drüge. Naj poštüvanomi bralci že na­prej povejm, ka neje moj cilj, ka bi na šurko piso o cerkve­noj zgodovini (történelem), liki o tom, kakše fele so vse te cerkve, kakša so stara so njüva zidanja, kakša je njüva vrednost v arhitekturi, lepo­taj, štere lejko ešče vidimo notri v njij, pa kakše pomene, posebnošče majo njuvi kejpi, kipi (szobor) pa tak naprej. Te pa odimo vküp na tou dugo pout. Župnijska cerkev sv. Ane Tam prek potoka Mokoša stoji že od 1891. leta cerkev sv. Ane, štera je skoz vek bila večkrat prezidana, zato tö, ka so Bakovci komaj 9. marci­uša 1981 dobili svojo faro. Ešče od začetkov kr­ščanstva v Slo­venskoj okrog­lini so bivajoči na toj gnešnjoj bakovskoj zemli spadali, pri toj so pokopavali tö, kcuj soboški pra­farni cerkvi. Tü so zidano kapelo dobili ob konci 19. veka in od tistoga časa tam na vhodi stoji lej­pi zvonik, šteroga zvünešnja znamenja kažejo, ka je biu na­pravleni v historističnom (his­torizáló) duhi. Ešče gnesden se dá tou od daleč viditi. Tak je bila sprva cerkev zidana kak eden, pravokotni, banjasto velbani cerkveni prostor, šte­ roga znoutraj v štiri tale deli­jo slopi, to je tak napravleni oporniki, ka se prek šurko po­tegnjene proge držijo z drügo stranjo. Štiri okna na severnoj steni so velka, pa so zgoraj tak po novoromansko napravle­na in so sčista vsa okrašena z prelejpimi slikanimi oknami (vitraži), štere je z velkim maj­strstvom napravo leta 1993 slikar M. Bizovičar (r. 1927). Majo pa te vitraži globoki po­men, šteri drüži pasijonske štorije (Kristuš nosi križ, Vstajenje) z jako privlačnim vitražnim kejpom Svete dru­žine. Notri je na vzhodnoj, oltarnoj steni kejp, posvečeni patroni cerkve sv. Ani, šteri kaže, kak Ana vči šteti malo Marijo; napravo ga je že leta 1936 znani prekmurski, ovak v Zagrebi vözošolani slikar Karel Jakob (1908-1981). V oltarnom deli sta ešče od prve cerkve iz leta 1909 ostala kipa (szobor) Marije in Srca Jezušovoga, vse drügo, kak krstilnik in tabernakel, pa je mlajše, iz časa po 1982. Te, gda so Bakovci gratali fara, je po voli vernikov zrasla vekša Porabje, 22. septembra 2005 4 Janša obiskal baltske države Predsednik vlade Janez Janša je na svojem prvem uradnem obisku v tujini obiskal baltske države: Litvo, Latvijo in Esto­nijo. Namen obiska je bil pred­vsem poglobitev dvostranskih političnih in gospodarskih odnosov, Janša pa je z gostitelji govoril tudi o aktualnih evrop­skih in drugih mednarodnih vprašanjih. Na obisku sta ga spremljala ministra za zuna­nje zadeve in gospodarstvo, Dimitrij Rupel in Andrej Viz­jak, ter številčna gospodarska delegacija pod vodstvom pred­sednika Gospodarske zbornice Slovenije Jožka Čuka. Drnovšek v NewYorku Predsednik Janez Drnovšek se je v New Yorku udeležil vrhun­skega zasedanja Združenih na­rodov. Drnovšek se je udeležil srečanjasvetovnihvoditeljevza krepitev kulture in miru skozi dialog in sodelovanje, srečal pa se je tudi z direktorjem Projek­ta tisočletja, ekonomistom Jef­freyjem Sachsom. Drnovšku se je na zasedanju pridružil tudi zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je imel kot predsedu­joči Ovseju ob robu vrha več mednarodnih srečanj. Na obisku nacionalni vojaški predstavniki zveze NATO Nacionalni vojaški predstavni­ki držav članic zveze NATO so na povabilo načelnika gene­ralštaba Slovenske vojske ge­neralmajorja Ladislava Lipiča prispeli na obisk v Slovenijo. Lipič in obrambni minister Karel Erjavec sta goste sprejela na ministrstvu za obrambo, pripadniki Slovenske vojske pa so gostom predstavili dose­danji razvoj in preoblikovanje Slovenske vojske, njeno orga­nizacijsko formacijsko struktu­ro ter potek profesionalizacije in integracije v zvezo NATO. Feri Lainšček MOJA MUZIKA Znan, ka mi je bilou tak usojeno. Na eden lejpi den se je tam doma pri nas na vesi iz močvare začüla muzika. Bijo je tou glas goslina. Deteča najgerost me je potegnola, ka sam šou proti njej. Stari soused je razkoračeni stou na sredini travnika pa je z ločecom vlačo po strunaj. Gledo sam ga pa sam se čüdivo. Vidlo se mi je tou kak v kakši senjaj, tak ka sam ma ranč nej več vüpo bole vcuj. Stari je igro travam, roužam, oblakom pa vötri, šteri ma je zdigavo rejdke vlasé. »Ali zdaj vördješ, ka majo tüdi ftiči radi takšo muziko?« me je pito, gda je opazo, ka ga gledam. »Kak je pa tüdi ne bi mele rade?« mi je šče pravo. »Vej pa ta muzika, znaš, nam guči o tak­šij rečaj, štere so šče lepše, kak je té svejt okouli nas.« Razmo sam te, ka po toum takšom špila ftičom, samo, štere so tiste rečí, ka so leko šče lepše, kak té svejt okouli nas, toga sam pa nej mogo razmeti. Žou mi je šče zdaj, ka sam ga o toum nikdar nej pito, zatou ka je mrou prlej, kak sam zavolé zraso za takša pitanja. Dugo po tistom je naš velki pisatelj Miško Kranjec napiso knigo Strici so mi povedali. Gda sam jo šteu, sam opazo, ka se je tüdi njemi v detinstvi zgoudilo neka takšoga. Pickova banda, štera je cejlo nouč do onemoglosti špilala na gostüvanji, se je domou gredouč stavila v močvari pa si je šče malo za sebé zašpilala. Nišče je drugi tam nej mogo čüti njigve muzike kak samo ftiči pa trave, rouže, oblaki pa vöter, ali vseeno jim je bilou tak lepou pri srcej, ka so nej mogli enjati igrati. Tou mi je, geli bar, pravilo, ka moj stari soused nej biu tak straš­no čüden. Ali pa, ka ta düša Pickove bande v tej krajaj šče skouz živé. Kaj bole pametnoga sam si o toum te nikdar nej zbrodo, kak je tou, ka se človek s takšov muzikov prikloni nečemi vekšomi, kak je on sam. No, kak koli je že s tejm, leko povejm samo, ka sam takše muzičare od tistoga mou znou prpoznati. Oni pa so tou tüdi čütili. Znali so, ka mam v žepki karto, štere ne moreš küpiti na nikšoj kasi nej. Srečavo sam je širon Panonije, vse tam od Debrecena, do Bečeja pa Ludbrega, pa vseposedi so bili gnaki. Dopüstili so mi, ka sam prisedno k njigvomi stoli, pa se napiu té lepote. Zatou pa zdaj tüdi vejm, ka obstaja svejt, v šterom je muzika vekša od nout, düša močnejša od vsakšoga zakona, en sam pravi trenutek pa bole važen od vsakše prihodnosti. RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Galerija Murska Sobota STALNA ZBIRKA – SLIKARSTVO Za ljubitelje likovne umetnosti je v Galeriji Murska Sobota na ogled izjemno privlačna raz­stava – izbor slikarskih del iz stalne zbirke. Prva razstava je namenjena slikarstvu, druga, prihodnje leto, bo kiparstvu, na tretji pa bodo grafike, risbe in fotografije. »Od nekdaj velja, da je krona znanstvenoraziskovalnega dela na likovno-galerijskem področju postavitev stalne muzejske zbirke. V mislih imam postavitev stalne zbir­ke sodobne likovne umetno­sti Galerije Murska Sobota z likovnimi deli 20. stoletja in novejšimi stvaritvami. S ciklusom treh razstav želimo javnosti in stroki predstaviti umetniška dela, ki jih v svo­jem fundusu hrani Galerija Murska Sobota. Začetek pri­dobivanja del sega v leto 1972 in se nadaljuje do da­našnjih dni,« je v kakovosten in privlačen katalog napisal mag. Franc Obal, vršilec dolž­nosti direktorja Galerije. Razstava in katalog pomenita začetek načrtnega, strokovno dokumentarnega predstavlja­nja del s področja slikarstva. Temelji za raziskovalno delo so bili postavljeni ob otvo­ritvi nove galerijske zgradbe leta 1980 z razstavo del po­ murskih slikarjev, kiparjev in umetniških fotografov. Načrti segajo dalje, in sicer v nadgradnjo sedanje galerijske zgradbe. Novi prostori se bodo vključili v podobo tega dela mesta, pomembni pa bodo predvsem zaradi 770 umetniš­kih del, ki jih je soboška Gale­rija odkupila od leta 1972 in so zdaj shranjena v depojih. V stalni zbirki bodo predstavili dela sodobnih likovnih ustvar­jalcev v Pomurju. Gre za dela prve šolane generacije, ki je nastopala v prvi polovici 20. stoletja: Ludvika Vrečiča, Karla Jakoba, Lajčija Pandurja in Fe­rija Küharja, in tako vse do da­našnjih dni. Sestavni del zbirke sodobne likovna umetnosti je tudi mala plastika slovenskih in tujih likovnih ustvarjalcev, pretežno iz držav bivše Jugosla­vije. Galerija namreč od prvega jugoslovanskega bienala male plastike leta 1973 pa do zad­njega trienala evropske male plastike 2004 načrtno odku­puje skulpture za stalno zbirko male plastike, edino v Sloveniji in eno redkih v Evropi. Po podatkih iz kataloga so v slikarskem fondu stalne zbir­ke dela petintridesetih slikar­jev, na zdajšnji razstavi pa so dela petindvajsetih slikarjev iz stalne zbirke. eR Porabje, 22. septembra 2005 5 SLOVENCE IZ SOMBOTELA IN CANKOVE DRÜŽI „ZVESTI SIN DVEH NARODOV” AVGUST PAVEL Slovensko kulturno drüštvo Avgust Pavel v Somboteli je z drüštvom z gnakim imenom na Cankovi navezalo stike pred dobrimi petimi lejti, tau pa zatok, ka bi delo, šte­ro je začno Avgust Pavel, v „malom” nadaljevali. Avgust Pavel je bio jezikoslovec, etnograf, pesnik, profesor … na Cankovi ga ja rodila slovenska mati, da pa v madžarski zemli počiva. Že na konci 19. in na začetki 20. stoletja je s svojim delovanjem, najbola pa s prevodi literarnih del približeval Slovence pa Madžare. Člani dvej drüštev se vsakšo leto srečajo. Gnauk na Mad­žarskom, drgauč pa v Sloveni­ji. Tau leto smo se Sombotel­čani pelali na Cankovo. Pred rojstno ižo Avgusta Pavla nas je pozdravo Drago Vogrinčič, župan občine Cankova, šteri je v svojom guči vözdigno, ka je našo drüženje v skupni Evro­pi ešče bola pomembno, kak je tau pred tejm bilau. Zdaj, ka so se granice oprle, naro­di se bola leko bližajo k en drügomi. Tau so leko Sloven-ci, Madžari aj drügi narodi. Dobro vejmo, ka se je Avgust Pavel za prijateljstvo sosednji narodov že na konci 19. pa na začetki 20. stoletja trüdo. Za v Somboteli živeče Sloven­ce pa je tau drüženje posaba važno, mi etašoga reda leko negujemo svojo materno rejč, vsébola spoznamo matični rosag, navežemo prijateljstvo, ka de, vüpajmo, dugo držalo. Z vsakšim obiskom se naša slovenska identiteta tö vsik­dar bola krepi. Ob tej prilikaj nikdar ne pozabimo, ka drü­štvi povezuje Avgust Pavel, za­tok pa vsakič, gda gorziščemo Cankovo, položimo vejnec na spominsko ploščo, štera je na rojstni iži Avgusta Pavla, naše pesmarce pa se njegovomi spomini poklonijo s sloven­sko pesmijo. Gostitelji so nam letos tö bogati program pripravili. Najoprvin smo se odpelali v Potrno/Laafeld, gde smo si poglednili Pavlovo hišo/Pa­vel Haus. V Avstriji je Pavlo­va držina te živela, gda je on študiro v Budimpešti. Leta 1927 je držina ižo darüvala Grofu Karlu, Pavlovi pa so šli nazaj v Slovenijo. Gnes je iža Kulturni dom Društva člen 7 za avstrijsko Štajersko, gde se srečavlejo slovenski pa avstrij­ski Štajerci, eno- in dvojezični prebivalci iz okolice. Kak smo tau od predsednice društva štajerskih Slovencev zvedeli, v Radgonskem trikotniku ži­veče Slovence ešče gnesden ne priznajo v Avstriji, da pa oni se borijo, ka bi se vsebola uveljavili. S Potrne nas je avtobus pelo prejk avstrijske Radgone v Slovenijo, gde smo si najopr­vin poglednili lončarstvo pri Zelkovih v Pečarovcaj. Pri tej iži se že 130 lejt spravlajo s tau meštrijov. S tradicijo je začno dejdek, zdaj se pa že vnukinja spravla z glino. Pauleg toga držina ma ešče irašnjo vinsko klejt, kam so nas pozvali na koštavanje vina. Letošnji program se je končo na Turistični kmetiji Ferenco­vi v Kraščaj. Tü nas je čakala skupina Odpisani, s šterimi smo vküpar spejvali prek­murske pa porabske pesmi. Pa kak je tau že navada, naj­bola žmetno je té, gda se trbej posloviti… Prelejpi den smo preživeli vküper s Cankov­čani. Zatau se zvün župana moramo zavaliti gospej Hildi Vogrinčič pa njeni čerki Na­taši, onedvej sta skouz z nami bilej pa smo od njija dosta za­nimivoga zvedli. Ibolya Dončec Prauška v Odrance 10. septembra je Samouprava Andovci organizirala prauško v Odrance. Pozvana je bila cejla ves, od najmenšoga do najstarej­šoga. Ta so nas sprvajali ešče naš kantor iz Števanovec, Röfcin Jenek tö. Zazranka v devetoj vöri smo štartali iz Andovec, zato ka smo na edenajsto vöro bili zgučani z gospodom župnikom Lojzetom Kozarom. Gda smo v Soboto prišli, tam smo ešče telko časa meli, ka smo si poglednili grad pa mesto. Bili so taši starejši med nami, steri so od petdesetoga leta nej ojdli v Soboti. Dapa bili so taši tö, šteri so ešče nikdar nej odli v taum varaši. Leko ka za volo tauga smo telko odli gor pa dol po varaši, ne vejm, dapa tau gvüšno, ka v Odrance smo dvajsti minut kasnej prišli. Gospaud Lojze Kozar so nas že vanej pred cerkvi čakali. »Tau so té gospaud,« je prajlo več lidi, »vejpa oni so že meli pri nas v Andovci mešo.« Pa tau je rajsan tak. Gda smo v Andovci zvo­nik svečali, oni so mešüvali pri nas. Kak smo dola z autobusa staplali, eden za drügim smo se potekali, zato ka je vsakši pro-to nebi gledo. Gledali smo törme, stere so letos vcujzozidali k cerkvi. Malo taši lejpi cerkvi se najde tü v našoj krajini. Potejm smo šli v cerkev, gde so nam gospaud taprajli kratko zgodovino cerkve. Zvedli smo, kakšna nesreča se je zgodila, gda so bauto (obok) zidali. Osem lidi je mrlau, gda so se cügli dolasipali. Tej so v ednom mesti pokopani na pokopališči, ka smo mi tö po­glednili. Prvin kak bi vö iz cerkvi prišli, gospaud so dopistili našomi kantori, naj nika zašpila na nauvi orglaj. Röfcin Jenek so že gor steli titi po stombaj, gda so jim gospaud Kozar prajli, ka so tau že bole moderne orgle pa tü spodi leko igra na njij. Jenek so dolaseli pa so tak začnili špilati, kak če bi vsigdar te or­gle nücali. Potejm smo se poslovili pa zahvalili gospaudi Lojzeti Kozari za trüd pa ka so nas tak lopau sprejeli. Če smo že tak tam bili, smo si ešče poglednili v Veržeji mlin na Müri. Dugo smo nej mogli tam biti, zato ka so sunjacke nas steli zeti. Brž smo küpli melo pa eden za drügim smo notra v auto-bus zuskakali. V Otovcaj smo se ešče malo stavili pri Smodiši, gde so nas že z dobro večerjov čakali. K. Holec Madžarski zunanji minister v Vatikanu Madžarski zunanji minister Fe­renc Somogyi je prejšnji teden obiskal Vatikan, kjer je imel pogovore z nadškofom Giovan­nijem Lajolo. Osrednja tema po­govorov je bil nesporazum med madžarsko katoliško cerkvijo in vlado o finančni podpori cer­kvenim šolam in karitativni de­javnosti. Kot je povedal Ferenc Somogyi, ostane osnova dvo­stranskih dobrih odnosov tudi v prihodnje sporazum, ki sta ga madžarska vlada in Vatikan podpisala leta 1997, čeprav so v mešani komisiji, ki ugotavlja iz­vajanje sporazuma, razhajanja glede podpore, ki je namenjena cerkvenim šolam. Po mnenju zunanjega ministra, če si strani nekatere določbe sporazuma razlagajo neenotno, bi morala mešana komisija vzajemno na­pisano in enotno besedilo zapi­sati v posebnem zapisniku kot prilogi osnovnega sporazuma. Nekatera vprašanja se pa dajo razčistiti s tem, da se v zapisnik vnesejo konkretne številke. Madžarski zunanji minister se je po vatikanskem obisku sre­čal tudi s svojim rimskim kole­gom Gianfrancom Finijem. Programi, prireditve • 22. septembra bo potekalo prvo izobraževanje porabskih slovenskih učiteljev, ki ga bo izvedla višja svetovalka za po­rabsko narodnostno šolstvo mag. Valerija Perger. • 24. septembra se bodo kultur­ne skupine (števanovske pevke, gledališka skupina Veseli pajda­ši, monoštrske ljudske pevke, folklorna skupina Sakalovci) udeležile enodnevnega izleta na avstrijsko Koroško, kje se bodo spoznavale s tamkajšnjimi slo­venskimi inštitucijami. • 25. septembra bo etnolo­ginja Marija Kozar v Gorjan­skem pri Komeni prevzela Štrekljevo nagrado. V kultur­nem programu bodo nastopi­li gornjeseniški ljudski pevci. Porabje, 22. septembra 2005 6 „POMAGAMO, GDA JE ČLOVEK POTREJBEN POMAUČI” „Naš kraj, Gornji Dolič, leži ti vodau za piti pa gasiti ogenj, leko s prve rauke pomagajo Slovenj Gradec, steriva gnes jo na pomauč. Mi smo pod Po­na Koroškom med Velenjem če se kaj vövožgé.” lidam v nesreči, gda je človek damo na Gorejnji Senik. Z horjem, töj nam hudourniška, in Slovenj Gradcem. V naši • Vašo dröjštvo njim je red-potrejben pomauči.” lejti smo si leko ponauvili škir, velka, grda voda dela prob- občini žive kaulek 6000 lidi, no veseldje sprajlo, ka ste • Ali je vašomi drüštvi že smo dobili novejšje mašine pa leme. Če je velka povauden, naš kraj pa ma 1500 lidi. Mi njim fejs za potrejbo valaun potrejbno bilau nücati takš-smo se odlaučili, da s tejm po-v par minutaj smo v vodej. So mamo bola malo drüštvo mašina podarili. ni mašin v resnici? moremo lidam prejk mejé. Po-pa požari, ognji, strela...” ….” mi pripovejde mladi „Ja, na danešnjom svetki „Tau je štiri lejta nazaj, gda darimo zatau, naj na té način • Gasilci prej fejs vküp dr­gasilec, predsednik PGD smo njim podarili ške dva smo ške nej meli dihalni apa-tü pomagamo rejšiti človeško žite, ste radi vküper, se radi Dolič-Šentflorjan Boštjan dihalniva aparata (mašina, ratov pa se nam je en človek živlejnje. Mislim, ka je tau veselite. Pavlič, koga se zatok leko steriva pomagata sapo davati mauro od dima v goreči iži. Po našo poslanstvo. Vüpam, ka „Gasilstvo je pri nas simbol za spoznala, ka je trno prak­ do tej aparati na Gorejnjom druženje, drüžbo lidi. Gasilske tično darilo dau prejk senič- Seniki slöjžili bole za gasilske veselice so ške itak tradicije. kim gasilcom. Z najinoga vaje, probe, kak pa za nöjc v Leko povejm, ka letos so opr­gonča, steroga se prejk dja­ resnici. Če do pa mujs mogli vin prišli gasilci z Gorejnjoga la v našo domanjo rejč, leko ji nöjcati, vöjpamo, ka se njim Senika na našo 13. tradicio­spoznamo čütenje, pomauč posreči obraniti človeka.” nalno srečanje na Florjano­gasilcov v Sloveniji, steri • Vi sami ste že 24 lejt gasi-vo nedelo, gde je bilau prejk delajo z dobre vaule, zatau lec, od leta 2001 pa predsed-dvejstau gasilcov iz cejle Slo­se zovejo PGD (prostovoljno nik drüštva. Gasilci mate v venije. Drüženje, padašivanje, drüštvo gasilcov). resnici delo, ali ste pa bola spoznanstvo med gasilci so • Kak ste prišli v stike, kak furt pripravleni, samo naj fejs potrejbna. Zatau pa ob tej ste se spoznali s seničkimi se nikšna nesreča ne zgodi. priliki tü lepau pozovem vse gasilci? „Ja, kak ste prajli, najbaugše Porabske Slovence, naj zvöjn „Z Gasilskim drüštvom Gornji je, če smo furt pripravleni, pa gasilcov oni tü pridejo k nam Senik smo se povezali, smo se nika lagvoga ne zgodi. Na na Pohorje, gde si leko po­začnili vküper delati, gda smo leto povprečno mamo od 2 do glednejo, kak živemo pa ka se njim odali za simbolično ceno človeki). Dali smo s tejm na-tejm smo dobili za dar tejva 5 intervencij, znamanöja, gda vküper leko poveselimo.” cisterno za 5500 litrov za vozi-menom, naj domanji gasilci aparata, od gasilskoga drüštva je kakšna nevola, pa nas zove-Klara Fodor Ram, Sobota, Prekmurje, povej, ka naj pride za tri dni, -Pridite zranja, pa mo po Tam njemi povejo, ka ga zdaj tiste sobe naprej eške troje Slovenija, Evropa, EU. Ja, tak ka si tou un mora vözbroditi. tistom vidli. dun naprej vzemejo, samo dveri pa po tistom na lejvo. zdaj tou de, od našoga rama -Vej pa tou nede samo tak! Na, drugi den je bilou pa tak. eške naj malo počaka. Na kraji hodnika je tista do EU-na pa ta nazaj do dou-Najprva trbej vse vküper po-Šminkasta je nej prajla nika -Pa kelko mo eške čako? -soba, - njemi tumačijo. ma. Tou nam je zdaj usojeno gledniti z vsej strani pa po drugo, samo naj se zglasi pri pita zdaj že menje pobožno. Tam je rejsan nikšna soba. in zagnouk ovak ne more biti. tistom mo vidli, - njemi povej drugi dveraj. Človek poklonc--Kelko de trbelo, -se čüje Pokloncka, nut sedi možakar. Tak so zdaj naše poti gratale prejdjen v vesi. ka na tej dveri. Tam njemi tam za dverami. -Vej pa tou Naš človek njemi vöovadi, za­vcejlak evropske, so gratale Za tri dni znouva kloncka na dajo paper, s sterim mora biti nede samo tak, kak si lidge koj je prišo. Možakar njemi po­po evropsko zamotane. dveri pri prejdnjomi v vesi. za pou vöre pri tretji dveraj. brodijo. vej, naj prinese takšne pa takš­ -Zaka bi bilou enostavno, če - Tou nede samo tak, kak ste Človeki je tou malo čüdno, Na, že trno lačen pa žeden je ne papere. Človek küpi papere, je leko komplicejrano! si vi brodili. Trbelo de iti v zato pita, zakoj kuman za prišo ta nut v sobo za tretjimi je vöspuni in odnese možaka-Tak se zdaj po nouvom guči Soboto. Tam vejo, kak je s pou vöre. dverami. Dapa tam njemi po-ri. Možakar je taprešte, brž se v Evropi, pa potomtakom pri tejm, -cejli sneni zejva proti -Vej pa, človek! Tou nede vejo, ka zdaj dober paper drži vidi, ka je nika nej vredi. nas tö. Kakoli, ka se tou lepou človeki prejdjen v vesi. samo tak, kak bi si stoj želo. v rokaj. Baja je samo tou gé, -Tou nede samo tak, dragi čüje od douma do EU-na, je nej -Gospoud, tou nede samo Vse de tak, kak mora iti, -ka je tou nej prava soba za moj gospoud, kak si vi bro­tou samo tak naleki stoupiti tak, kak si vi brodite, -nje-njemi raztumačijo. toga človeka. Tista soba je dite. Pri nas nika vcejlak na tou pout. Vej pa vejte: Zaka mi povej pri prvi dveraj dama Dapa za tretjimi dverami nje-vcejlak na drugom kraji hod-drugoga leko nutzglasite. bi bilou enostavno, če je leko s šminko za do oči pa doj do mi vöovadijo, ka nema dobro-nika. Zdaj že našomi človeki S tejm te morali iti v Lubla­komplicejrano! In tak človek guta. -Kuman ste es prišli ga papera. Namesto papera popüščajo živci. Vcejlak grata no, tou mi nut ne gemlemo, stoupi na tou pout vö iz svojga v varaš pa že škete meti vse SORSLO 45-AY10 je prineso zeleni. Začne se drejti, ka je -je doj zakleno dveri od svoje dauma. Rad bi si vörejšo nikš-papejre zgotovlene. paper SORSLO 45-AY11. Tak vse vöovadi najbole prejdnjim sobe, vej se je pa delovni den ne papejre, ka bi si pri rami - Dapa ge že štiri vöre čakam znouva začne pri šminkastoj, v Lublani, pa do po tistom že že končo. nika bole vred vzeu ali pa kaj eti pred vašimi dverami, -dapa ranč se je začnila gü-vidli svojga vraga. Kelko mi je prišlo na vüje, je maloga kcuj zazido. Kakši šan-njoj pobožno tumači človek. žina. Tam nin skur za edno - Nega nevoule, spoštüvanja naš človek zdaj nin v Evrop­krejt ali kaj takšoga. Na, naj--Ka si pa vi brodite, ka sam vöro njemi šminkasta povej, vrejden gospoud. Vi nas skom parlamenti. Kloncka prva stoupi v vesi do najbole ge nej že ranč tak štiri vöre naj se zglasi pri drugi dveraj, samo nutzglasite. Dapa za na dveri, pa vseposedi njemi prejdnjoga, naj njemi povej, ka v slüžbi!? -se trno groubo tam njemi dajo paper, s ste-tou morate vöspuniti nikš-tumačijo: Tou nede samo tak! vse nüca za tou. Te njemi tisti doj svadi tista šminkasta. rim pokloncka na tretje dveri. ne papere. Dobite je tam od Miki Porabje, 22. septembra 2005 7 Miki Roš MOJE POLETNE IZ MOJOGA DNEVNIKA POČITNICE Poletne počitnice so bile zelo kratke, pa tudi utrujajoče. glede učenja. pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, Toda imel sem čas tudi za po-mano je matura in iz­ vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se čivanje. bira poklica. Upam, da bom ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v Od 27. junija do 2. julija sem svoje cilje dosegel in uspešno njem piše od moji dnevaj. sodeloval v 15. slovensko-končal gimnazijska leta. TAKŠI DEN, madžarskem arhivskem raz-* * * KA GA ČLOVEK NIKAK NE MORE TA POZABITI, PA GA NIŠKE RANČ NEŠKE TAPOZABITI. Dragi moj, moj najdragši dnevnik. Gnes sam mejla rojstni den. Kelko sam stara, ti ne ovadim. Istina, ka ti skur vse vöovadim, ka se pri nas doma godi pa ka se mi mota po glavej. Dapa o moji lejtaj mo tiüma. Vej pa pravijo, ka se žensk za njina lejta ne spitavle. Nejsam eške ženska, sam eške deklička pa tou nika lejt eške ostanem, dapa vseeno, ge svoji lejt vö ne ovadim. Dapa njajva zdaj tou žensko modrijo, pa pogledniva, zakoj gnešnjoga dneva nigdar ta ne pozabim. Moj ata je vcejlak zvün svoje šege lejto po rami pred vsejmi drugimi. Rugato je z dverami, lejto vö pa nut, nika prekla­do es pa ta, šušnjao z našo mamo pa vsikši dvej minuti gledo vö na okno. Mi mlajši smo že škeli staniti, un pa nas je klačo nazaj v postele. -Ne smejte eške staniti! Vej te že vedli, gda leko stanete, sami gore pridete, gda se trbej vö iz postele skobacati, -je gučo tak potiüma, kak če bi stra emo, naj gor ne pribidi špital pun mlajšov. Moja vekša sestra Zana je ku­man eške strpela v svojoj sobi, ka je nej šla pred gledalo, ka de se edno cejlo vöro vred ge­mala. Moj mali brat Andi je že trno lačen biu, ge bi pa že škela v künji poslüšati radijo. Tak smo v postelaj čakali, ka de se zgodilo. Oča je kak Na, nagnouk je vcejlak miren grato. -Vsi ste v postelaj? -je pito skur po soldački. -Ka bi pa nej, - se je vcejlak lačen zglaso Andi. -Zzjjaaaaaaaaaa, - je skou­zi zobe spistila košava Zana. -Ge sam, ata, -sam zejvala, vej sam pa skur nazaj zaspala, tak dugo sam čakala. Te pa se je nagnouk čülo. Pred našim ramom se je zglasilo tisto, zakoga volo smo mogli biti tak dugo v posteli. Naša malovaraška banda je skur na pragi pod tarnacom vdari­la najbole veselo nouto, ka si človek leko zbrodi. Mlajši smo se zagnali tavö pred smeječe muzikaše. Igrali so, ka se je vse obliskalo. Najbole na šur­ko pa se je smedjau naš ata pa mama tö, dapa nej tak na šurko kak ata. Gda so tou prvo nouto doj vdarili, sta pred nas mlajše stoupila našiva stariša. -Vsejm trejm želejva vse naj­boukše za rostni den, -sta gučala v eden glas, - pa ka te zdravi pa veseli. Pa eške tou vam želejva, ka nete preveč vrli. De si eške stoj brodo, ka ste betežni gé, - sta doj po­vedala, kak eden. Vejn, sta se dugo včila té tekst. -Vejpa nema niške gnes rojstni den, -je brž vözraču­nala naša Zana. -Gvüšno, ka nej,-je začno tumačiti naša ata pa je nej zgučala z atinom, ka mo gnes svetili rojstni den vsi trge vkü­per. Na, svetila de ga cejla dr­žina. Tou pa zatok, ka je Zana mejla rojstni den eden mejsec nazaj, Andi de ga emo za eden mejsec, ge pa té mejsec, tam nin za deset dni. -Vej ste se pa skur gnako naroudili, - je do rejči znou­va prišo naš ata. -Vej sva z mamo tak delala pred lejta­mi, naj se vsi trge narodite na isti den, če pa natura po svoje dela, -je eške pravo, mama pa nejmi je z rokou doj zaprla lampe. Vsi smo se smedjali, najbole pa muzikaši pa sousedge, ka so že prišli na naš dvor. Ata je dau komando in vesele noute so nam napunile vüje. Mama je že odla po dvouri s taclina­mi puni gestija, oča je točo domanje vino. Na, nej nam mlajšom, liki vsem starejšim, ka so prišli k nam. Mi pa smo geli pa plesali, dokejč so nas nosile noge pa dokejč je kaj gestija eške šlau nut v nas. Ja, dragi moj dnevnik, trno lepou je bilou. Tak je bilou lepou, ka se je Zana pozabila počesati pa namazati pred gledalom. Tak je bilou veselo, ka je Andi pozabo na gesti vse do pou­dneva. Tak smo se dobro meli, ka sam vcejlak pozabila pisati nut v tebe. Eške dobro, ka mi je zdaj vnoči trbelo vö titi. Tak sam se prbidila, ka sam ti zdaj iskovalnem taboru. V ponede­ljek zjutraj smo z avtobusom preč-kali mejo na Verici. Pot smo nadaljevali v Šalovce. Tam je bila otvoritev, tu smo imeli tudi prenočišče. Imeli smo dve skupini, eno s slo­venske in eno z madžarske strani. V skupini smo bili mladi dijaki. Dopoldne smo hodili od hiše do hiše in smo spraševali. Popoldne pa smo imeli različne programe. Ko­pali smo se v Moravskih Top­licah, ogledali smo si cerkev in smo igrali košarko. V sredo popoldne smo se peljali na Madžarsko, prenočišče smo imeli v Števanovcih v hotelu Apát. Tu smo raziskovali stare dokumente, molitvene knjige in zemljevide. Ljudje so nam veliko pomagali pri delu in so nam veliko pripovedovali, kako so prej živeli in delali. V petek zvečer smo imeli veliko zabavo, ki je trajala do zore. V soboto smo priredili razstavo iz tistih dokumentov, ki smo jih zbrali. Na žalost je ta teden hitro minil in smo se poslovili. Ta tabor je bil zelo dober in vesel. Našli smo si prijatelje in dobre stike. Potem sem veliko pomagal staršem doma. Kosil sem tra­vo, betonirali smo, belili, vo­zili in žagali drva. Delali smo tudi na njivi. Na začetku av­gusta sem se začel učiti voziti avto. V sredini julija smo za­čeli igrati nogomet, ker se je začelo nogometno prvenstvo. Dvakrat na teden smo imeli trening. Razen tega sem bral obvezno literaturo in sem po­magal starim staršem. Na te-Poletne počitnice so hitro minile. Nisem preveč vesela, da se je začela šola, ker bo to šolsko leto zelo težko. In kaj sem delala poleti? Bila sem doma, pomagala sem mamici pri delu okrog hiše. Skrbela sem za svoje zajč­ke in psa. Bila sem žalostna, ker poletje ni bilo tako vroče. Od 27. junija do 2. julija sem sodelovala pri madžarsko­slovenskem raziskovalnem taboru, kjer smo zbirali stare dokumente. Hodili smo od hiše do hiše in smo spraševa­li, če imajo ljudje stare »papi­re«. Ljudje so z veseljem dali dokumente, poleg tega so pripovedovali, kako so živeli in kako so jih izselili. Dva dni smo bili v Sloveniji v Dolencih in Krčki. Domačini so znali ne samo slovensko ampak tudi madžarsko. V sredo smo se odpeljali na Madžarsko, kjer smo zbirali dokumente v Števanovcih, Verici-Ritkarov­cih in Andovcih. Na madžars­ki strani je bilo zelo dobro, ker v teh vaseh poznam več ljudi, saj tudi jaz živim v Šte­vanovcih. Na koncu tabora smo priredili razstavo, kjer so bili na ogled zbrani do­kumenti. V soboto je bila ot­voritev razstave in ljudje so jo prišli pogledat. Mi smo bili zelo veseli, ker je bil ta teden zelo zanimiv. Spoznala sem nove prijateljice in prijatelje. Z njimi ohranjam stike dalje. Nisem mislila, da bo ta tabor tako dober in zanimiv. Na koncu avgusta pa sem bila v mestu Várpalota pri mojih sorodnikih. Tako sem zmejšani lejto od edni do drugi dver pa gledo, če smo eške v po-kak je s tejm. Mama pa je na pa dem spat, ka me od plesa- Gabor Holec Agota Holec le in se je začelo zadnje šolsko zija leviziji sem spremljal športne preživela poletje. skončo. leko vöovadila, kak je tou bi­ programe ne samo nogomet, Tadale je gučala naša mama. lou. Rejsan, takšnoga dneva ampak tudi druge. Ata bi vejn dvej vöri tumačo, človek nigdar ne pozabi. Zdaj Poletne počitnice so hitro mini-Gimna­ stelaj. kratko povedala, ka sta se tak nja vse noge bolijo. Porabje, 22. septembra 2005 VRTOVI (3) LEPO GOJEN VRT JE ROMANTIČNI »PRIZIDEK HIŠE« Vaški dan v Sakalovcih Letošnji vaški dan v Sakalovcih je potekal 3. septembra, v sobo­to. Program se je začel popoldne ob dveh z nastopom folklorne skupine. Nato so se začele nogometne tekme, katerih so se ude­ Človek, čeravno živi v materi-rasah z zidom obdani okrasni sten občutek je v poletnem alni stiski, si lahko uredi svoj vrtovi. Na zgornji terasi se je času zajtrkovati na lastni te­majhen paradiž, z njim lahko med cvetličnimi gredami na-rasi med rožami in poslušati poteši svoje zahteve po estet-hajal marmorni studenec in z ptičje žvrgolenje. skem užitku. Medtem ko je ze-zeleniko obrobljene cvetlične Skoraj vseeno je, ali imamo lenjavni vrt proza, je cvetlični grede raznih oblik, med njimi na vrtu angleško trato, dreve­vrt poezija. Pogled na harmo-bazeni z vodometi, narejeni sa, okrasna grmovja ali rože, nično razmeščenost pisanih ravno tako iz marmorja. vseeno je, ali imamo velik ali cvetličnih kompozicij ustvarja Na vrtovih kalifornijskih, majhen vrt, ker vsak privablja duševno uravnovešenost, za-floridskih in havajskih vil tja ptice, metulje, privablja kopava v pozabo skrbi, žalost, danes res ne morejo manjka-pomlad in poletje. Lepo se morda celo tudi siromaštvo. ti plavalni bazeni, ne morejo je zbuditi tako, da vemo, da moramo narediti le nekaj korakov in že imamo v dosegljivi bližini gostolenje ptic in dišanje vrtnic v jut­ranji svežini. Čisto drugače je priti do­mov z občutkom, da lahko obrnemo hrbet cestnemu prometu, natrpa­nim vozilom in smo kljub temu lahko na svežem zraku. Po službi si v nekem mirnem kotičku lahko pri­ležile 3 ekipe iz vasi. V premoru med tekmami so igrale ženske proti dekletom, kar je bilo po mojem mnenju za gledalce najbolj zanimivo. Zmagala so dekleta, 5 proti 1. Organizatorji so poskr­beli tudi za dobro voljo otrok, ki so lahko uživali na gradu, kjer so lahko skakali do večera. Po tekmah je bilo tudi tekmovanje za mlade, pod vodstvom Jožija Illésa. Okoli četrte ure se je začelo kosilo za vse vaščane, in sicer žličniki z golažem. Med programi je bila tudi glasba, Ferenc Kalamar je igral že od popoldneva na­prej. Vaški dan se je končal s plesom, ki je trajal do jutra. Tako smo se zabavali v Sakalovcih. Ni se zgodilo nič posebnega, vendar je bilo lepo. Na koncu bi se še zahvalila tistim trem žens­kam, ki so ves dan delale in poskrbele za okusno kosilo. N. Vajda Ko urejamo, lepšamo svoj vrt, manjkati manjši marmorni voščimo še malo božajočega gotovo ne bomo dolgo iskali bazeni, niti vodometi, toda sonca, lahko uživamo še kan­odgovora na vprašanje, ali je mi, povprečni ljudje, več ali ček miru. delo na vrtu zdravo. Vsak se manj shajamo tudi brez njih. Ne smemo pa pozabiti, da ni bo sam lahko prepričal, kako Vsak izmed nas, ki ima svojo dovolj zgolj občudovati vrt, pozitivno deluje na počutje hišo ali stanovanje z vrtom, temveč moramo v poletni človeka delo na prostem celo je lahko srečen, kajti delček vročini opaziti tudi to, če so takrat, če čutimo v mišicah narave lahko ima za svoje-rožice žejne, moramo paziti, mačka in si naberemo nekaj ga. Z okrasnimi betonskimi da se ne izsušijo, in jih v ve­žuljev na dlaneh. ploščami tlakovana terasa, černih urah redno zalivati. Kot sem opisala že v enem iz-obdana z dekorativno ograjo Ne pozabimo, da lep vrt ni le med prejšnjih prispevkov, je iz kovanega železa, oprem-užitek, temveč s trdim delom, vrtna umetnost doživela svoj ljena z vrtnim pohištvom, s kopanjem, grabljenjem in razcvet že v starem veku. Bo-delno ali popolnoma pokrita zatiranjem pleveli ustvarjen gati grški meščani so okrog s streho, predstavlja takšen užitek. Le takrat bomo imeli svojih razkošnih vil uredili ču-prehod med stanovanjem in lep vrt, če bomo skrbeli zanj, dovito lepe vrtove s pisanimi vrtom, da ima človek na njej če bomo žrtvovali zanj nekaj cvetličnimi gredami in skulp-občutek, kot bi se nahajal v prostega časa. Pomislimo tudi turami. Ugodnost so zagotav-nekem prizidku hiše, torej v na to, da so vrtovi po svoji na­ljali ležalniki, viseče postelje in stanovanju, urejenem na pros-ravi zelo hvaležni in se za naš udobne klopi. V bližini Rima tem. Mnogo nas je takih, ki bi-trud velikopotezno oddolžijo. so zgradili celo vrsto sijajnih vamo od zgodnje pomladi do vil. Najbolj znane med njimi pozne jeseni pravzaprav na Suzana Guoth so bile Ciceronova, Plinijeva prostem. Če je »zeleno stano­in Lukulova vila. Najbolj za-vanje« opremljeno tudi z »vrt-Slovarček: nimiv opis teh vrtov je podal no kuhinjo«, recimo z žarom, gostolenje – csicsergés Plinij, ki je podrobno opisal je naša terasa primerna ne le zgolj – csupán svoj toskanski vrt. Okrog dvo-za počivanje članov družine, zatiranje pleveli – gyomirtás rišča so bili razmeščeni stano-temveč tudi za prirejanje do-se velikopotezno oddolžiti – vanjski prostori in na vseh te-mačih zabav, žurov. Veliča-nagyvonalúan meghálál Premišlava si Karči je etognauk v Lipi sejdo pa je eden za drugim velke krig­line piva požiro. Gda se je že naloko, si je etak premišlavo: »No, zdaj ne vejm, če sam šest ali pet kriglinov spijo. Edno je gvüšno, ka štiri vöplačam.« V künji Kölnar je v restavraciji v kü­njo staupo pa etak pravo kü­jari: »Boj tak dober pa tistomi gospaudi, steri črni gvant pa bejlo srajco ma, sküjaj dva para klobasi.« Zdaj küjar etak pravi: »Dojda tomi eden par tü. Vido sam ga, ka je tak pijan, ka de tak dva para vido.« Zdaj kölnar etak pravi: »Dob­ro, dobro. Depa on je štiri pare proso.« V krčmej Vince pa Toni sta si etognauk malo nut v krčmau sedla pa te Vince napamet vzema, ka Toni fejst skriva edno drženco. Ma etak pravi: »Ti, Toni, zakoj pa tak fejst skrivaš tau drženco? Bojiš se, ka ti go vkradnejo?« Toni pa: »Nej, nej, tau se bo­jim, ka go stoj gor spozna. ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.