Vlak bratstva in enotnosti
Vlak, ki se ne bo ustavil
Tak je namreč naslov spisa, katerega je na temo »Vlak bratstva iri enotno-sti« napisal Aljoša Sitar, učenec sedmega razreda OŠ Simon Jenko iz Smled-nika. Razmišljal je o mamici in očku, ki sta pred dvema letoma potovala v Sr-bijo z Vlakom bratstva in enotnosti. Zdaj pa sta na postaji v Mariboru nestrpno čakalatetoSofijoizKraljeva.Takšnihnestrpnihjebiloletoszeloveliko, sajjeiz Kraljeva oziroma Titovega Užica dopotovalo kar 1800 prijateljev in najožjih družinskih članov, ter predstavniki družbenopolitičnega življenja pobratenih občin. Na vseh vmesnih postajah, denimo v Zagrebu in Krškem so jim pripra-vili prisrčen sprejem. Na končnih postajah na Jesenicah in v Mariboru pa jebilo spet nepozabno, stiski rok, poljubi, solze. Znova je zaživel spomin na čase pred 45 leti, ko so Nemci številne zavedne slovenske družine izgnali v Srbijo. Kljub vojni vihri so v teh krajih našli toplo prijateljsko ognjišče, ki ga Slovenci nikdar ne bodo pozabili.
Prišli so tudi v Ljubljano. Naša občina jih je gostila v soboto 6. junija. OK SZDL Ljubljana-Šiška je pripravila pester enodnevni program. Več o srečanju bomo poročali v naslednji številki Javne tribune.
Pripravljalni odbor za pripravo sprejema Vlaka bratstva in enotnosti jeob tej priložnostirazpisaltudi knjižnenagradezanajboljšispisnatemo Vlakbratstva in enotnosti. Mi objavljamo spis Aljoša Silarja, ki smo ga že uvodoma omenili.
»Zdravo, drugovi! Sretan vam put! Lepo nam se provedite! Vratite nam se opet!«
S takimi in podobnimi vzkliki so nas pozdravljali domačini širne srbske pokrajine, ko so pol kilometra dolgo kompozicijo vlaka dobesedno zasipali s cvetjem, zastavicami, pet-jem, pozdravi... Na tisoče Ijudi jejo-kalo od sreče, ker se ponovno vidijo, ko se znova objamejo. Preprosti, skromni, dobrosrčni, srečni... Prija-teljstvo, to je bila najpogostejša be-seda.
O tem sta mi pripovedovala ma-mica in očka, ko sta pred dvema le-toma potovala v Srbijo z Vlakom bratstva in prijateljstva. Očkova dru-žina je med vojno živela v Mariboru. Leta 1941 so Nemci mnoge prebi-valce tega mesta izselili v Srbijo, mi-sleč, da jih bodo tam zavrnili in tako vzbudili sovraštvo med našimi naro-di. O teh dogodkih mi je že večkrat pripovedovala babica, ki je izgnan-stvo doživela. V stanovanje v Mari-boru, kjer sta živela dedek in babica s sinom Adamom, mojega očka ta-krat še ni bilo, so nekega dne pri-hrumeli sovražniki in ukazali, da mo-rajo v eni uri izprazniti stanovanje in se pripraviti za pot. Babica pripove-duje, da je takrat brezglavo tekala po stanovanju in v rjuho metala vse, kar ji je prišlo pod roko, hrano, obleko, odejo. Vedno pripomni, da tudi na zavese ni pozabila, ker so bile te še čisto nove.
Številne družine so natrpali v vlak, ki je bil tak, kakršen danes služi za prevažanje živine. Preplašeni Ijudje so nemo gledali drug drugega, saj niso vedeli, kam jih peljejo. Mnogi so bili prepričani, da gredo v smrt.
Vožnja je bila dolga, strašna, za mojo babico težka in dolga. Triletni Adam ni vedel, kaj se dogaja. Rado-vedno se je oziral po neznancih in spraševal, spraševal. Ko je babica pogmila odejo po slami, ki je bila raz-suta po vagonu, se je pritožil: »Kakšna pa je ta postelja? Tu pa že ne bom spal!«
Ko so po dolgi vožnji odprli vagon, jim je pogled obstal na neznani po-krajini, obrazih, ki so nemo in vpra-šujočegledali daig drugega. Vendar je ta molk trajal le nekaj trenutkov, saj so jih tople oči domačinov — Šu-madincev malce pomirile. Nemci so se v svojih namerah krepko zmotili. Namesto da bi Slavence zavrriili, tako so sovražniki mislili, so se do-
mačini organizirali in pričakali svoje brate z veliko Ijubeznijo. Objeli so izgnance iz Slovenije in že v tislem trenutku pričeli nalagati njihovo prt-Ijago na vozove z volovsko vprego ter jih popeljali na svoje domove.
V tem hudem času se je skovata med njimi topla prijateljska vez, ki traja še dandanes.
Babico innjenodružinojesprejela tetka Sofija in jo popeljala v svoj dom v vasi Zabojnica blizu Kraljeva. Pri njej so ostali tri leta in z njeno družino delili poslednji košček kruha, polen-to, krompir, to, kar so pač skupaj pri-delali na polju. Ni bilo lahko, saj je tudi tetka Sofija imela dva otroka, tako je bila družina številna. Babica je postala »naša Marija«, in to je še dandanes. To sem spoznal, ko je pred štirimi leti tetka Sofija prišla k nam na obisk. Kako prisrčno je bilo njuno srečanje, koliko sta si imeli po-vedati, čeprav se nista videli že štiri-deset let! Takrat je tetka Sofija pova-bilavšumadijotudi mojestarše. Ok-tobra 1985 sta se odpeljala z Viakom bratstva in enotnosti, ki je popeljal v Srbijo dva tisoč potnikov /
Že v Beogradu so jih pozdravili domačini. Povsod pesem, veselje, ples. Počastili so jih po starem slo-vanskem običaju s soljo in kruhom. Prisrčen sprejem! Iz Beograda so nadaljevali pot proti Kraljevu. Na vsaki postaji jih je pričakala množica Ijudi. Sprejemi, prisrčni, ganljivi, pri-jateljski. V Kniču so naši izstopili. Tam so jih že dve uri nestrpno priča-kovali pionirji, mladina, množica odraslih. Zasuli so jih s cvetjem, pozdravi, objemanja ni in ni bilo konec. Nato pa je vsak svoje goste odpeljal s svojim avtom. Kolona se je ustavila pred šolo, kjer so otroci izvedli prisrčen pozdrav s prijetnim programom in šopki rož. Večer so preživeli in noč prespali pri svojih go-stiteljih in pri njih ostali tri dni. Odpe-Ijali so jih v Kragujevac, kjer so si ogledali spomenike sedem tisoč padlim žrtvam in tovarno avtomobi-lov Zastava. Prijetno je bilo kramlja-nje doma, ki je Irajalo pozno v noč. Vlak se ne bo ustavil, ker mladi spoštujemo, čuvamo in nadaljujemo sporočilo naših dedov in babic, saj so se njihove žive vezi s prijatelji skovale v najtežjih časih naše prete-klosti.
Aljoša Sitar 7. r.
Osnovna šola »Simon Jenko«
Smlednik