154
Kratke črtice o zaslugah sv. Cirila in Metoda za slovensko
književnost.                            ,«.
^1                                            (Konec)
kakem jeziku sta pisala Ciril in Metod?  Pisala sta v jeziku, katerega mi  iraenujemo  nstaroslovenštino.u    Nercšeno  vprašanje  pa je, kateri tedanji  slovenski jezik  ali  narečje  sta   pisala Solunska brata. Tvrdilo se je sieer, da je staroslovenščina mati vsera scdanjim slovanskini je-zikom in da so Slovani govorili takrat še vsi jeden jezik,  reksi jezik, ki sta ga rabila Ciril in Metod v svojih knjigah.   Vender so  učenjaki scdaj tega mnenja, da je starosJovenščhia sarao sestra ostalih slovanskih nareeij ali jezikov. Izvestno pa je morala  imeti staroslovenšeina takrat veliko obzorje in veljavo, da sta sv. brata rabila ravno ta jezik, in če rečemo, da je novoslovenščina prava hčerka staroslovenščine, izvestno nismo brez vseh dokazov.
Ali bodi si vže teorn tako ali tako, staroslovenščino imamo ohraneuo vender še v knjigah, da-si je danes ne govore več, in kake važnosti in pomena je ona za razvoj novoslovenščine, kaže nam dovolj naš sedanji slovenski jezik. Vže protestantski pisatelj Adam Bohorie, ki je spisal prvo slovnico slovensko (1584), vzpoznal je krepko jedro staroslovenščine in Val. Vodnik na začetku sedanjega veka je povdarjal njeno važnost. ^Tzpoznaii so učenjaci slovanski, ki so se jeli z njo pečati in uvideli. kako tvrdne ima še korenine, kako močno je bilo nekdaj in biva še sedaj njeno deblo, da mu rast ne mine, ako se mu vcepe novine. Izprevideli so, da se utegnejo Slovani zopet vzpoznati po ravno tej starej, častitljivej govorici ter skleniti razklani in razmetani rodovi v du-ševnej vzajemnosti, da ime njihovo ne zgine in ne mine njih nekdanja slava. Iz tega nagiba in na ta namen so jeli prebirati in raziskovati stare knjige slovenske ter davati jo na svitlo, da posvetijo in pokažejo pravi pot do prave izomike milega nam jezika." češki uienjaci, rekšc: Dobner, Jordan, Hanka, Šafafik, sosebno pa Dobrovsky in Eus Vostokov so si nabrali nevenljivih zashig za staroslovenščino. Eavno tako so mnogo raziskavali naši rojaei, rekše: Ko-pitar, Jarnik, Levstik in drugi na polji staroslovcnščino. a na vrhuncc znanja človeškega jo je pripeljal dr. Fran vitez Miklošič, največji slovanski in sedaj živoei jezikoslovee, ki je pisal o staroslovenščini in na podlagi staroslovenšeiae toliko učenjaških knjig in razprav, da se jim čudi ves izobražcni svet.
Kakšno meSanico je pa pisal Marko Pohlin, da se je v njej komaj vzpoznalo bistro krasnega slovenskega jezika in da je bil skrajni čas. da so ga v roko vzeli bistroumni in učeni inožje, ki so ga otrebili umazanih tujk ter mu dali čisto lice slovensko, tako da se sme slovenščina pridmžiti brcz sramote ostalim slovanskim sestram. la še več. Da-si je obzorje našo kratko in ozko, vender ni čistejšega jezika mej vsemi današnjimi slovanskimi joziki nego je ravno slovenšcina. In ako sledimo našej književnej zgodovini nazaj, prideino do njenega začctnega razvoja, dospemo v deveto stoletje in uvidirao takoj, kdo je podlaga, kdo je duša vsemu temu?
Nihče drug nego staroslovenske knjige, dragoceni spomeniki sv. Cirila in Metoda.
Recimo še katero o delovanji Solunskih bratov mej Slovenci. Sta li -šo le oua dva prinesla krščansko vero in pismo našim očetom BloveucemV Vere
Kristove se ve, da ne, ker so jo vže imeli po vlaških in neniških duhovnikih, pač pa so vzprojeli nasi pradcdjc glagolsko pismo iu z njim slovensko litur-gijo. Kakor povestniea priča, delovala sta slovanska apostola pri Sloveneih samo na iztoku. v dolenjej Panoniji, kjer je knežil na Blatnem gradu slovenski Kocelj in koder se je nauk Kristov še malo razširil. Na zahod in jug tedanje slovenske zemljc: v Karantanijo in Oglejsko patrijarhijo pa ni sezalo delovanje sv. Cirila in Metoda, vsaj do 869. leta ne. Vender delovanje sv. bratov tudi izven Panonije ui bilo brez vpliva, kar nam priča glagolsko pismo, ki je bilo nekdaj zelo razšhjcno in je deloraa če danes, če ne v Karantaniji pa vsaj proti jadranskemu morju. Ce tudi nas nista počastila s svojo navzočnostjo, dala pa sta uara slovensko liturgijo (obreilje) in z njo tudi narodno omiko — in to je dovolj.    Zato slava slovanskim apostolom!
A žal! Za lepo jutranjico nastopili so dolgi, razdirajoči viharji. Meto-dova sveta duša se je vzpela ua nebo — in ni ga vee, blaženega vladike. Sovragi ujegovi, na čelu jim sebični Vihing, planili so kakor roj kobilic na začeto velikansko delo velikega vJadike, uničiJi semo, ki sta je vsejala sveta apostola, njih učence pa so zapodili preko žirokega Dunava in z njimi, žal! — slovonsko liturgijo.
Učenci Metodovi pa so nesli seme svetih učiteljev na Hulgarsko, kjer sta carovala Boris in Simeon, iskrena podpornika slovenske knjige. In seme je ozelenelo, razevotelo in obrodilo krasen sad. Ohrida je biJa slovanski Eim in te zlate dobe književnosti sJovcnske radujemo se še danes. Od Bulgarske so prinesli serae mej Hrvate, od tod k Srbom in končno k Eusom. Danes pa sluša nad sedemdeset milijonov Slovanov sv. mašo v ciriliei pisanem jeziku, ki sta ga rabila sveta brata (Jiril in Metod: Bulgari, Srbi in Rusi; a žalibože! ločili so se vže zgodaj od rimsko-katoliške cerkve in iinajo pravoslavno vero. Ali tudi mej rimskhni katoliki še opravljajo sv. mašo v staroslovenskej gla-golici v Dalmaciji, lstri in bližnjih otocih.
ln vi dva, sveta apostola slovanska Ciril in Metod, vzprejmita naše želje in čujta naše vzdihe: nesita naše proSnjo k Bogu, da sc usmili nesložuih SJovanov, da se vrnejo naši odpali bratje pod zastavo rimsko-katoliškc cerkve, da postane jcdiin.hlev iu jeden pastir.
Mi pa vztrajajrao v svojih delih, izvršujmo čeduost krščanske ljubezni iu budimo prosvoto slovansko, da sc uresuieijo Itcsede pesnikove:
BOsveta naj slovanska — Ljubezen bo krščanska."
P. B.
--------x--------