Šolski zakon Scdanji šolski zakon datira z dnem 5. dcc. 1929. Pred tem enotnim državnim zaikonom se je urejalo ljudsko šoJstvo v Jugoslavijt v posameznih pokrajmah neenotno v smislu prejšnjih šolskih zakonov, ki so se postopoma razšrrjali in prilagojevali novim razmeraim in potrebam. Prizadevanje za poenotenje šolske zakonodaje je trajalo torej celih 11 let, prcden je organizacija našega Ijudskega šolstva dofoila enotno formulacijo z novhn zakonom o narodnih šolah. Tako dolga dofoa nekakega mcdvladja je lahko razumljiva, če upoštevamo velike razlike na vseh področjih novih pokrajin, ki so se po svetovni vojni zdmžile v ^kupno državo. Jasno je zato tudi, da jc moral novi šolski zakon upoštevati tc pokrajinske gospodarske in kulturnc razlike in da predstavlja zaradi tega več ali manj le kompromisno rešitev ljudskošolskega vprašanja. Zivljenje pa ne miruje: vedno in vedno ustvarja nove zahteve in tem ustrczajoče nove občestvene oblike. Tem izpremeTnbam morajo seveda nujno slediti tudi nove zakonske določbe, ker ovirajo stari zakoni priroden razvoj življenja. Naš sedanji šolski zakon je dobil svojo dokončno formulacijo v eni izmed najtežjih dob naše mladc države, ko je režim šestega januaTJa skušal centralistično strniti vse agende v svojih rokah. Od tistega časa se je mnogokaj izpremenilo, če žc ne omcnimo za enkrat nič drugega kot srbskohrvatski sporazum iz leta 1939., ki je jasno pokazal, da so načela, ki so kumovala tudi šolskemu zakonu, postala nevzdržna. Zahteve po narodni avtonomiji se pa niso ustavile na mejah banovine Hrvatske, marveč so zajele v svoje območje tudi ostale pokrajkie, ki bi na raznih področjih prav tako rade zaživele svoje lastno življenje ter brez ovir centralističnega varuštva dosegle po lastnih potrebah in močch maksimum svojega narodnega razmaha. Izmed takih področij je vprašanje narodne prosvete v najširšem pomenu besede gotovo izmed najvažnejših in zato so stremIjenja po- kulturni avtonomiji brez dvoma živijenjskega pomena za vsak narod. V tem okviru pa zavzemata Ijudsko šolstvo in njegov ustroj zelo pomembno mesto. Ni čudno zato, da se posveča žc sedaj tej panogi Ijudske prosvete najvcčja pozornost in da mnogi zainteresirani krogi že premišljajo in snujejo načrte o bodoči preustrojitvi ljudskc šole v območju narodne samouprave. Slovenski javnosti je trenutno že poznan tozadevni projekt novega zakona za ljudsko šolstvo, ki ga je izdelala Kmetijska zbornica ter ga tudi lojalno razposlala na ogled raznim korporacijam, ki prihajajo po svojem zanimanju v prvi vrsti v poštev za tako reorganizacijo. Prejelo ga je tudi vodstvo naše sekcije ter ga razposlalo vsem okrajnim učiteljskim društvom v vednost in obravnavanje. Ni tu mesto niti ni še čas, da bi se podrobncje pcčali s tem osnutkom. Kljub temu mislimo, da ne bo odveč in ndkoristno, ako predhodno temu obravnavanju po naših društvih in v vednost slovenske javnosti napišemo nekaj misli, ki so sc nam porodile ob čitanju tega projekta. Vodilna misel tega osnutka je zapopadena v naslednjih načelih: Ijudsko šolstvo naj se razdržavi, decentralizira, demokratizira in priJagodi živim potrebam. Dosledno tem načclom skuša projekt Kmetijske zbornice tzvesti revizijo sedanjega šalskega zakona, ki mu očita, da greši prav proti vsem tem principcrm. Pribiti moramo takoj, da je zadel osnutek v tcm pogledu žcbelj na glavo. Kadar koli smo učitelji na raznih svojih zborovanjih in tečajih — zlasti v zvezi z življenjsko nujno reformo naše Ijudske šole — razpravljali o tem vprašanju, so izzvenele naše zahteve vedno v smislu naših načel. Zato raoramo ob terrii poskusu revizije šolskega zakona iskreno pozdraviti to stremljcnje z zagotovitvijo, da nas bodo našla vsa prizadevanja v tej smeri vedno pripravljene, doprinesti tudi defež svojega sodelovanja k izpopolnitvi in pospeševanju take šole, ki se bo življenjsko približala sodobnim duhovnim in socialnim potrcbam našega naroda. Toda prav zaradi te naše pripravljenosti moramo — ne da bi hoteli kakor koli anticipirati sklepe naših organizacijskih instanc — ugotoviti žc sedaj dva načelno važna nedostatka v novem zakonskem projektu Kmetijske zbornice. V njcm pogrešarno namrcč žc staro zahtevo vseh rcsnično demokratičnih prosvetnih delavcev po depolitizaciji šolstva, ki je na dnevnem redu vseh naših zborovanj že vso dobo našega narodncga osvobojcnja in brez katere ne bo nikdar niti prave demokratizacije in avtonomncga razmaha ljudske kulture niti rcsničncga zadovoljstva učnega osebja na slovenskih šolah. Pereča je bila ta zahteva že pod Avstrijo, percča je v Jugoslaviji, postaja pa vse bolj pcreča iz dncva v dan. Drugi nedostatek projekta pa tiči v preskromnem dcležu, ki je v njem odmcrjen sodelovan.ju in soodločanju učiteljskcga osebja v vsch tistih vprašanjih, ki se nanašajo na notranji ustroj našega šolstva. Kakor jc treba v vsch strokah nuditi ekspcrtom možnost, da soodločajo pri njihovih izpopolnitvah, ter bi bila n. pr. največja zabloda higienske socialnc politike, potiskati v stran zdravniški stan, tako si je tudi nemogoče predstavljati dober pedagoški in didaktični ustroj šolstva brcz intenzivnega in soodlo-ujočega vpliva učiteljskih svetov.