959 PESMI SO KOT LJUBEZNI Maja Razboršek PESMI SO KOT LJUBEZNI NAPOL V SENCI pesmi so kot ljubezni: vanje je poleg lepega zgneteno vsaj za vzdihljaj bolečine trpkosti kot je zmaga nad samim seboj redkokdaj zgolj zmaga kajti obraz ki vate iz ogledala zre vsaj toliko kot zmago zrcali tvoj poraz SLEDIM SLEDEM hodim po drevoredu ki je nastlan s spomini: ničkoliko bogatih barv! svetločutna snov s katero je prevlečena duša odslikava sence toda samo tiste ki se ji zmorejo tolikanj približati da na njej pustijo sledi Maja Razboršek _________,' ______________________________960 MIGOT ne odpuščam -ali le redko zamero gojim ker ima tako bohoten cvet prezimujem s to skrbno vzgajano rožo ob skromnem plamenčku nekega davnega upanja tako davnega da sem mu pozabila ime nikomur ne odpuščam -ali le redko -nikomur niti sebi NAMOLČANO kadar se namenim molčati takrat zavzeto molčim saj niti ne pišem niti ne govorim obmirujem roke prekrižam niti koraka naprej ne storim niti besede tisti ki me pričakuje me ne dočaka tisti ki me vidi me ne sliši vse kar sem narisala o sebi se je slej ko prej izkazalo za zmotno - včasih za zlagano kar je najbolj zgovorno je namolčano 961 PESMI SO KOT LJUBEZNI MALODUŠJE stopila sem v sobo ki je bila polna polteme in predmetov z nejasnimi obrisi zastrupljena z upanjem sem k oknu stopila in ga odstrla svetloba je bila ostra izdajalska neizprosna razkrila je mnogo več nerabnih predmetov kot nepogrešljivih kaj ni tako v življenju tudi z ljudmi ki jih srečuješ? OROŠENA PAŠA nič me ne druži s čredo iz katere izhajam razen obličja ki je lepše kadar zrcali žalost kakor srečo ali spokojnost in s slo po bridkem hlastam po orošeni paši sama zase in bežim pred čredo in jo vedno znova zatajim čeprav vem da me bojo povsod kamor bom pribežala prepoznali ker sem kot vsi moje vrste zasvojena s temačnostjo kar je kot vrojeno znamenje Maja Razboršek HLAD v sivem jutru razoglava krog mene hlad v meni hlad oklepa tudi srce si samoumeven ni kot od nekdaj nekaj hladnih besed in že se zdi da je neiskrena roka zasejala srež v moje srce hlad srež ki se več ne stali v sivem jutru razoglava le žalna zastava mojih las krog mene plapola 962