90 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Mogočne in močne so belokranjske sle- di v slovenski ljudski kulturi. Te so že sorazmerno zgodaj odkrili raziskovalci, ki jih je Bela krajina vedno znova pri- tegovala zaradi dobro ohranjenega in raznovrstnega izročila, ki mu je od 16. stoletja dala svoj pečat tudi t. i. uskoška kulturna dediščina. Navkljub viharni zgodovini, kljub izseljevanju in gos- podarskim krizam in kljub sodobnim globalizacijskim spremembam so Be- lokranjci vse do danes živeli in ohran- jali svoje kulturno izročilo. Ohranjajo ga še vedno kulturno-prosvetna društva in številne belokranjske folklorne sku- pine. Med njimi je Folklorna skupina Dragatuš, ki letos praznuje svoj častitl- jivi jubilej – 60-letnico ustanovitve in neprekinjenega bogatega dela. Moder- na avdio-vizualna tehnika je skupini in vsem nam omogočila, da je delo sku- pine dokumentirano, s tem pa ohran- jeno glasbeno, pevsko in dediščinsko gradivo Bele krajine. Že ob 50-letnici FS Dragatuš je izšla zgoščenka, takrat s pretežno pevsko in plesno dediščino Obkolpja oz. južne Bele krajine. Za le- tošnjo obletnico pa je tu zgoščenka, ki zajema zvoke in sledi celotne pokraji- ne, ki se bodo ohranjale še naprej in ne bodo le muzejski spomin, ampak živa kulturna substanca s svojo specifično pokrajinsko, etnično in časovno dimen- zijo. Za to skrbi FS Dragatuš še s tem, da svojo dediščino prenaša na najmlaj- še, ti pa jo bodo nekoč spet prenašali na nove generacije. Izbor pesmi in inštrumentalnih melodij na tej zgoščenki raste iz izvajalske tra- dicije FS Dragatuš, po drugi strani pa so gradivo črpali iz starejših pisanih in tiskanih virov. Prijetno novost pa pred- stavlja dejstvo, da se je vodstvo sku- pine lotilo svojih terenskih snemanj in živega izročila Bele krajine od Semiča, Krupe, Talčjega Vrha, preko Doblič, Dragatuša, Adlešičev, Črnomlja vse do Vinice. Za ljudske pevke in pevce se- verne Bele krajine oz. semiške okolice pa je značilno, da v svoj pevski reper- toar zelo redko vključujejo t. i. usko- ške pesmi. Novejši terenski posnetki so narekovali izbor za zgoščenko, ki upošteva celotni pevski repertoar be- lokranjske ljudske pesmi. To pomeni, da zgoščenka poleg starejših ljudskih pesmi prinaša še nekatere nekoliko novejše, ki so se zasidrale v pevske repertoarje, ker so bile ljudem všeč in jih radi prepevajo. To so pesmi, ki so jih širile tudi različne pesmarice ali šo- la, zborovodje in ljudski godci. Ljud- je so te pesmi sprejeli za svoje ter jih prilagodili svojemu okusu in poetiki, zato so nastale različice, kar pomeni, da tako avtorske pesmi postajajo ljud- ske. Časovno in vsebinsko širok izbor gradiva na zgoščenki je namenski, saj so pripravljavci hoteli izstopiti iz več- nega ponavljanja starih in starejših in že velikokrat izvajanih pesmi. S tem so pokazali, koliko ljudskih pesmi je danes še živih, in da so žive tiste, ki so za pevce in poslušalce še vedno tu- di vsebinsko aktualne. Raziskave ka- žejo prav to, da se ljudsko pesemsko izročilo ohranja le, če zna nagovoriti poslušalce z vsebinsko aktualnostjo. Tak izbor je hkrati še vir in spodbuda drugim pevcem in skupinam pri širitvi svojega repertoarja in ohranjanju pe- semske dediščine. Bela krajina ima, kot preostala sloven- ska območja, nekaj specifičnih pesmi. Te predstavljajo kakšno tretjino celot- nega pevskega repertoarja, drugo od- pade na splošnoslovenski repertoar in še nekaj uskoškega ali hrvaškega. To ne pomeni, da pesmi »od drugod« niso belokranjske. So, saj so se tu ustalile, tu živijo in se spreminjajo v skladu z belokranjskimi jezikovnimi, poetični- mi in melodičnimi načeli. Seveda je tudi obratno, saj lahko marsikje drugod po Sloveniji srečamo specifične be- lokranjske pesmi. Tisto, kar je pevcem všeč, sprejmejo in si prisvojijo. Sčasoma pevci nekaterim pesmim lah- ko dajo drugačno namembnost. Vse je odvisno od trenutka, situacije in razu- mevanja pesemske govorice. Zaradi funkcije neka, tudi zelo lirična pesem postane delovna, različne pesmi, tudi daljše pripovedne, lahko v celoti ali le v odlomkih postanejo uspavanke. Vse- bina in funkcija ljudskih pesmi se ne ujemata vedno. Kratka ljubezenska pe- sem lahko postane plesna, če se je pela ob ali na plesu. Različno čustveno do- jemanje posamezne pesmi lahko spro- ži poetična govorica sama, ki je že po svojem bistvu prepuščena subjektivne- mu dojemanju. V življenjski splošnosti je tudi usoda vsakega med nami neko- liko drugačna ali vsaj drugače videna. In prav tako je tudi v pesništvu. Tudi v ljudskem. V novejšem času v repertoarjih ljud- skih pevcev prevladujejo lirske, predvsem ljubezenske pesmi, zato so najštevilčneje zastopane tudi na zgoščenki. Izbor obsega še pivske pes- * Marko Terseglav, dr. literarnih ved, upokojeni znanstveni svetnik, Rimska 25, 1000 Ljubljana; marko.terseglav@gmail.com. FOLKLORNA SKUPINA DRAGATUŠ: Belokranjske sledi1 Folklorna skupina Dragatuš, Dragatuš 2017, zgoščenka. 1 Besedilo je bilo napisano ob izidu zgoščen- ke (decembra 2017), a je bilo zaradi po- manjkanja prostora v knjižici ob zgoščenki objavljeno v zelo skrčeni obliki. Tokrat je objavljeno celotno besedilo. Knjižne ocene in poročila Marko Terseglav* 91 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Marko Terseglav mi in zdravičke, voščilnice, otroške, obredne in domoljubne pesmi, obsmrt- nice, uspavanke, šaljive ter stanovske pesmi. Vsebinski in melodični izbor torej presega specifično belokranjsko gradivo, saj je večinoma znan tudi drugod po Sloveniji. Precej vokalnih ljudskih pesmi se »skriva« v inštru- mentalnih priredbah za ples, kar je lo- gično za skupino, ki oživlja in ohranja predvsem plese in plesne pesmi. Za svojevrstno poživitev pa poskrbi še kombinacija petja z inštrumentalno spremljavo. Tudi za inštrumentalne melodije velja, da gre za izjemno urav- notežen izbor med belokranjsko god- čevsko tradicijo in uskoškim melosom. V preletu izbora, virov in izvajanja pesmi je na začetku plesna pesem Aj zelena je vsa gora, obredna pesem, ki so jo nekdaj Črnomaljci peli v kolu na velikonočni ponedeljek. Sama melodi- ja pa je danes že postala ena med naj- značilnejšimi »sledmi« Bele krajine. Za otroško ljudsko pesmijo Sijaj, sijaj, sončece otroci zapojejo Čuj, škrjančka, ki je po obliki in poetiki novejša umet- na pesem izpred 2. svetovne vojne, ki pa se je pevcem z Dobličke Gore tako priljubila, da je postala njihova stalnica in je zato pesem živa še danes. Različ- ne Jurjevske pesmi so znane po celotni Beli krajini, tukajšnja različica pa sle- di »domači« Župančičevi dopesnitvi, ki jo že dolgo prepevajo dragatuški otroci. S tem so različico vrnili med ljudske in v sklop belokranjskih jurjev- skih pesmi. Ples vil je splet znanih be- lokranjskih pesmi (Kresni Ivan, Ustal sam se u rano jutro, Pobelelo pole) v inštrumentalni priredbi za otroške go- dalke pri Mladinski FS Dragatuš. Pesem Kresnic je spet ena značilnih »sledi« Bele krajine. FS Dragatuš poje simpatično različico iz domačega kraja z novejšo melodijo, v kateri se pevke in pevci »ne lovijo« več, tako kot je to značilno za starejše adlešičke varian- te. Pastirče mlado na tej zgoščenki je dragatuška različica po vsej Beli kra- jini znane pesmi, ki se je »priselila« k nam z Balkana in se je v različnih je- zikovnih variantah udomačila v Beli krajini. Široko je Drenopolje je prva zvočno posneta pesem. Že leta 1913 jo je v Adlešičih na fonograf posnela ruska folkloristka Linjova, leto zatem pa še domačin Juro Adlešič. T. i. adle- šičko različico pojejo tudi Dragatušci. Pesem je ohranila starejši pripoved- no-ljubezenski oz. družinski poudarek, medtem ko različice iz Poljanske doli- ne poznajo bolj domoljubni poudarek. Različica hrvaškega izvora se je v Beli krajini spremenila tudi melodično, saj je prvotna, hrvaška različica še v tri- najsterskem verzu, tega pa slovenska pevska tradicija ne pozna, zato so ga Belokranjci prilagodili lastni glasbeni tradiciji – distihu osmerca in peterca in s tem pesem melodično »poslovenili.« Med inštrumentalnim spletom us- koške pesemske dediščine (Tamo na Balkanu, Pod onom gorom zelenom) je tudi vokalna Tihe noči. Po do se- daj znanih podatkih je pesem nastala v drugi polovici 19. stoletja, po vsej verjetnosti v Bosni. Tam (v Goraždu) je bila zapisana leta 1893, nekaj let po- zneje pa še na Hrvaškem (Sinj in otok Hvar). Iz Hrvaške je pesem prišla v belokranjski Predgrad, kjer je bila za- pisana leta 1982, v srbski Marindol in na Bojance pa naj bi jo domačini pred drugo vojno prinesli iz Bosne. Izrazito lirska, ljubezenska pesem preseneča z verzom. Ta je epski deseterec, ki je v južnoslovanskem ljudskem pesni- štvu »rezerviran« za junaške pesmi. Lirskost pesmi poudarja še rima. Pe- sem je umetnega izvora, a se je zara- di svoje liričnosti že kmalu priljubila ljudskim pevcem, ki so jo sprejeli v svoj pevski izbor. Pesem Plovila je galija je med Beneško republiko na- stala nekje v okolici Slunja na Hr- vaškem in poudarja tragiko na galejo obsojenega mladeniča, ki v dialogu z dekletom tragiko poudari kot vrhu- nec pesmi. Belokranjska različica se nekoliko razlikuje. Čeprav še ohran- ja nesrečo galjota, pa ne ohranja več homersko-pripovedne širine hrvaške različice, ampak se osredotoča na lirič- nost, ki prav v liričnem dialogu dosega svoj vrh. Hrvaški element pa različica ohranja v jeziku pa tudi v verzu – v ep- skem desetercu. V inštumentalni splet pesmi pod naslovom Zora puca so vkl- jučene pesmi iz Marindola in Žuničev: Zora puca, Što bečara u srce udara, Gledam bajnu zoru in Išla Anka po vodo. Slednja je belokranjska različica hrvaške pripovedne pesmi z družin- skim konfliktom. Prvotna pesem se je že na Hrvaškem, od koder je prišla v Žuniče, skrčila le na tragični motiv o bratu, ki umori svojo sestro. Splet pivskih pesmi Pivaj, uživaj in prepevaj sodi v železni repertoar dra- gatuške folklorne skupine, saj jih ta prepeva že od svoje ustanovitve. Na- slovna pesem ima zanimiva zgodovi- no in razvoj. Zbiralec in urednik Karel Štrekelj je domneval, da gre za umet- no, avtorsko stvaritev, a je bila pesem že v 19. stoletju tako priljubljena, da je prešla v ljudske pevske programe in se je tam ohranila vse do danes. V pivskih družbah se je začela pojavljati še kot del drugih pivskih pesmi, npr. v pove- zavi s pesmijo Nikol ne bom pozabil očeta (prijatla) svojega. Tako preplete- no različico je konec 19. stoletja zapi- sal Franc Praprotnik v Saleški dolini. Kako z igranjem na ljudske inštrumen- te (violina, glavnik, gudalo, drumlica oz. brundica in »ptiček«) zazvenijo stare melodije, slišimo v spletu En fir- klc ure ene tičce. Več kot stoletje sta- ra zapisa iz Treh far (1890) in Vinice (1909) je FS Dragatuš posredoval dr. Bruno Ravnikar. Pesem Rožmarin je zelo tipičen pri- mer, kako priljubljena avtorska pesem postane ljudska. Učiteljica in pesniš- ka sopotnica slovenske moderne Vida Jeraj je poleg drugih pesmi Rožmarin napisala v duhu ljudske poetike in ji dodala še melodijo. Na začetku 20. stoletja je pesem naučila svoje učence na Gorenjskem. Postala je zelo pril- jubljena in kmalu je postala del šolskih pesmaric in glasbene vzgoje. Učenci so jo prepevali še dolga leta po drugi svetovni vojni, sčasoma pa je prešla v ljudske pevske repertoarje, tudi med pevke in pevce z Dobličke Gore, ne da bi pevci sploh vedeli za njeno avtor- stvo, kar dokazuje, da so pesem spreje- li za svojo in je postala ljudska. 92 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Marko Terseglav Za pesem Lepa Kranjska si dežela ni mogoče točno ugotoviti, kdaj je na- stala, a iz rokopisnih in tiskanih virov se vidi, da je bila v 19. stoletju že zelo razširjena in priljubljena. Štrekljeva zbirka Slovenske narodne pesmi prina- ša lepo število različic od Koroške do Bele krajine, od Prekmurja do Primor- ske. Prvotno je bila vojaška pesem, pe- sem rekrutov, vpoklicanih v cesarsko vojsko. Vsebinske različice kažejo, da so spremljale slovenske vojake, ki so bili vpoklicani bodisi v vojno zoper Francoze, ob koncu 19. stoletja pa so jo peli kranjski Janezi ob odhodu v Bosno. Pesem se je ohranila in jo po- jejo še danes. Naša različica je bila po- sneta leta 2010 na Krupi pri Semiču. Zaradi sorazmerno dolgega življenja, različnih bojev in pokrajin je nastalo nešteto vsebinskih, jezikovnih, met- ričnih in melodičnih različic, v vseh pa je glavni poudarek na teži in bridkosti slovesa. Zaradi tega splošnega motiva so v začetku 20. stoletja pesem prepe- vali tudi naši izseljenci. Med ljudskimi napitnicami in voščilni- cami je tudi Godovna – voščilnica, ki jo je leta 1931 zapisal folklorist France Marolt v Vrtači nad Semičem. Pesem na novo oživlja FS Dragatuš. Godčevski štiklc je vzet iz repertoarja ljudskega godca Rudolfa Bukovca, priredba Primoža Štreklja pa je po- stavljena za »klasično« glasbeno za- sedbo belokranjskega (slovenskega) godčevstva. Šaljiva ljubezenska pesem Mati upra- šajo svojo hčer je verjetno nastala na Štajerskem, kjer jo je že v začetku 19. stoletja zapisal Stanko Vraz. Poznajo jo tudi v Medžimurju na Hrvaškem, le da tamkajšnje različice vsebinsko ne- koliko odstopajo od slovenskih. Razli- čica iz Doblič, ki jo poje FS Dragatuš, sledi slovenskim različicam. Prav tako so ljudski pevci z Doblič sledili sloven- skim različicam v pesmih Če boš sinka ti rodila in Mati ziblje lepo poje. Dolenj- sko različico obsmrtne ljudske pesmi Zadnja urca bo prišla so povzele tudi pevke s Krupe, a je bila različica zapisa- na že konec 19. stoletja v Gribljah. Ne le slovenske vinorodne pokrajine, ampak vse poznajo šaljivo-pivske pes- mi, ki jih na tej zgoščenki predstavljata različici Ko snoč sem se vračal iz krč- me domov in Ena štorija, kot jo poje- jo ljudski pevci z Doblič in okolice. V šaljivki pevci čutijo življenjsko aktual- nost besedila in zato ostaja živa. Zanimiv izbor predstavlja ljudska pe- sem Restantska, ki je bila leta 1957 po- sneta in zapisana v Ziljah. V ljudskem pesništvu le redko srečamo zaporniško pesem, še zlasti tako, ki je nastala v pre- teklosti, a je med pevci še danes živa. Ciganski splet – v katerem ne gre za splet avtentičnih romskih pesmi in melodij, ampak za besedila, ki so jih Slovenci peli o Romih. Največkrat gre za šaljive pesmi in posmehulje, kakrš- ne sta že ob koncu 19. stoletja zapisala Oton Župančič v Dragatušu in Janko Barle v Grmu. V repertoarjih sloven- skih ljudskih pevcev pa so tudi pre- tresljive socialne pesmi o Romih oz. Ciganih. Ljudske pesmi, ki so zajete v Ciganskem spletu, so posredovali ljud- ski pevci z Dobličke Gore (Če ravno sem ubog Cigan, Vesela sem Ciganka in Svi cigani svetca slave), z drugimi različicami pa jih združuje to, da pev- ci v slovensko besedilo hote vpletajo romske besede, ki jih bodisi zaradi ne- razumevanja ali pa zaradi onomatopoi- je prilagajajo svojemu znanju in okusu, pri čemer želijo vsaj nekoliko pričara- ti »barvo« romščine, na kar kaže tudi pesem Svi Cigani svetca slave. Hkrati pa vsak neroden in sprevržen jezikovni »vložek« že sam po sebi lahko učinku- je humorno, saj karikira nekaj, kar nam je tuje, ni naše in je zato zunaj spre- jemljivosti našega kulturnega obzorja. Vsebinski prerez belokranjskih sledi končujejo »umirjene« pesmi Svetlo sonce, Aja tutu in Angelček. Ljudski pevci so jih sprejeli in uporabljali kot uspavanke, saj so vsebinsko temu tudi namenjene. Za zadnjo velja, da se je kot uglasbena molitvica zelo priljubila slovenskim ljudskim pevkam in pev- cem in je vsaj od konca 19. stoletja del neštetih ljudskih pesemskih repertoar- jev po vsej Sloveniji, tako da sodi že kar v t. i. železni repertoar in jo pevci pojo ob različnih prilikah; zato je pe- sem dobila širšo funkcijo in je lahko tudi pesem slovesa ali meditacija. Raz- ličica tudi končuje širok in pretehtan izbor belokranjskih sledi na zgoščenki Folklorne skupine Dragatuš. Uravnoteženost in nekonvencionalen izbor sta bila glavno vodilo nosilke projekta, gospe Zdenke Pezdirc in nje- nih sodelavk, sodelavcev ter FS Draga- tuš, da pokažejo izročilo, ki je še danes živo in izstopa iz ukalupljenih pred- stav o ljudskem pesništvu in glasbi kot o zgolj zgodovinskem oz. muzejskem eksponatu. Zgoščenka dokazuje prav nasprotno, dokazuje vselej živo in vse- lej aktualno ljudsko ustvarjalnost.