238 Anketa Sodobnosti: Franjo Frančič Čas pelje čez nas... zadnjemu poetu absolutuma, Juretu Deteli Nepregledna serija zgodovinskih dogodkov je male ljudi, ki se bore zgolj za preživetje, »utrudila«, ta nenehna prisotnost politike v javnem življenju, v medijih, nas je poplavila in obsedla. Nihče ne more zanikati zgodovinskosti časa, ki ga kot narod živimo, potrdile so se sanje, dobro, dobili smo svojo deželo, priznana je, prav. Samo se je ta država konstituirala zato, da se bo zapirala v svoje meje, da bo neprijazna do tujcev, manjšin, bo to dežela klavstrofobije, se bo še naprej ogrožena pospešeno militarizirala, bo policija postala budna skrbnica reda in discipline? Ali pa bo ta dežela prijazna ljudem in svetu, odprta, demilitarizirana, ekološko osveščena? Tu ne gre več za zgodovinskost, prej za tok življenja; kakšen pa ta tok bo, je posredno tudi odvisno od vloge in moči slovenske kulture. Seveda ne samo v okviru političnih strank, prej z zgledom, ki bo to družbo naredil še bolj odprto, sončno, pretočno in s tem res našo. Manjši je narod, bolj se identificira z svojo kulturo, čeprav je narodov dom njegov jezik! Tisti zunanji zgodovinski premiki so storjeni, temelji so postavljeni, na političnih operativcih je, da opravijo drugi del naloge, kultura pa se vrača spet tja, v svet igre, senc in čaranja. Da se je prej Zahod zanimal le za disidentsko literaturo, ne bo držalo, zanimal se je za tisto, kar mu je bilo ponujeno. Ne vem, koliko je bilo storjenega z naše strani za promocijo slovenske literature, hkrati pa je tako opevana Evropa vedno pobirala najboljše in novo z Vzhoda. Zdaj teh polov in delitve ni več, tudi Evropa in s tem tudi literatura sta v nekem začasnem vakuumu, literatura, ki jo tiskajo, se deli na kič in komercialo, na žanrsko forsirane tekste in dobro literaturo, ki izhaja v majhnih nakladah, redke izjeme samo potrjujejo to pravilo. Če pa se dotaknemo tudi duhovne izpraznjenosti Evrope, kjer je religija oz. institucija Cerkve zgolj duhovni servis, kjer sta ritem in kult dela potrjena v maskirni: povej mi, koliko imaš, in povem ti, kdo si! Ne, ta Evropa ni opevani raj, je samo eden izmed sistemov, ki večini omogoča dostojno preživetje, manjšinam pa bogastvo in na drugi skrajnosti bedo. Nobena kultura pa se ne znajde v osami, če si tega sama ne želi. Nujno je treba ohraniti vse vezi z bivšo Jugoslavijo, saj so ljudje, kot je prevajalec in pesnik Josip Osti, tisti most, ki je nujen, če hočemo potrditi ideale, ki so sprožili boj za zgodovinskost in samostojnost. Odpiranje navzven daje »zraka in sonca« tudi navznoter. Gotovo se je naš položaj spremenil, a kultura in literatura naj bi nosili univerzalnost, željo po komunikaciji, bogatenju izmenjav. Naj mi bo na tem mestu dovoljeno, da se z ljubeznijo in spoštovanjem poklonim spominu poeta Jureta Detele, ki je bil s svojim zgledom javno delujoč človek, ne samo prek neštetih peticij, predvsem s svojim svetniškim življenjem. Neštetokrat sva se v svojih pogovorih dotaknila vprašanj, ki jih prijazno zastavljate, govorila sva o etični rasti slovenske družbe, tudi so ljudje Franjo Frančič 239 Čas pelje čez nas... iz kulturne sfere naredili veliko, o novi zavesti, o tem, kakšna naj bi bila vloga slovenske kulture vnaprej. Sam sem bil le prisluškovalec, Jure pa je bil vizionar, ki je svojo vizijo tudi radikalno živel. Njemu so bili enako ljubi William Wordsworth, Faulkner, Tolstoj kot Jenko, Župančič ali Šalamun, on bi znal na zastavljena vprašanja veliko širše in globje odgovoriti. Zanje je bilo temeljno etično merilo spoštovati in ljubiti vse živo okoli sebe, ptice, drevesa, zadnjo bilko in mravljo, ki ti prečka pot. Verjel je v novo dobo zavesti duha, dobo, ko ne bo nasilje gibalo sveta, ko ne bo več živalskih vrtov, lova in ekoloških katastrof in jedrskih elektrarn, ko bo rastlinojed-stvo običajen način življenja in ne le moda. Verjel je v to, s svojim zgledom je deloval, gotovo, da zveni takšna vizija utopično, a vsak še tako majhen prispevek za to novo podobo sveta je veliko. Na nas pa je, kako se bomo odločili.